info akcije magazine id mail english
Urbanizem v LjubljaniMobilnost v mestuProjekti za LjubljanoProstorski razvojRez. ankete
11. 10. 2005

Kje ste menedžerji razvoja Ljubljane ?

Aleš Šarec
Kakšna bo vizija/strategija prostorskega razvoja Ljubljane? Na tretjem Ljubljanskem Forumu časopisa Finance v začetku aprila in v nekaterih drugih medijih je bilo v zadnjih mesecih izrečenih več zelo ostrih sodb o ljubljanskem urbanizmu ter urbanistih in arhitektih nasploh. Da so ti, v spregi z mestnimi politiki v Mestnem svetu krivi, da je Ljubljana postala 'mesto razvojnih katastrof'; da je urbanizem v Ljubljani brez dolgoročne vizije razvoja na evropskem dnu in zaradi zgrešenega urejanja prostora Ljubljana ne postaja evropska prestolnica; da je mestna uprava šarlatanska, njena urbanistična služba in politika pa pohabljena, ki jo zasedajo podložni birokrati urbanistične lumpenstroke na mestnem oddelku za urbanizem; ki da je usmerjena v lobistične avanture in zlorabe mestnega prostora, kateri postaja tako plen zasebnih interesov in nenačelne stroke brez razvojne urbanistične politike ampak arbitrira od primera do primera in se prilagaja le interesom kapitala; kakovostna civilna stroka pa, da je izključena iz odločanja; da je ljubljanski urbanizem sesut, da ovira razvoj mesta in je kriv, da se ne izvaja noben večji projekt in je zato čas, da urbanisti priznajo strokovno kapitulacijo ('Finance Objektiv', 4.4.2005).

Te grobo posplošene sodbe niso bile z ničemer argumentirane. Izrečene so bile večinoma s strani tistih, ki so tako ali tako vedno nezadovoljni z vsem pri nas, ne le z urbanizmom in možni 'domet' urejanja prostora slabo poznajo (med njimi tudi nekateri arhitekti). Zgrešena so zlasti mnenja, da je za vse grehe ljubljanskega urbanizma krivo pomanjkanje dolgoročne vizije prostorskega razvoja mesta, ki bi morala biti vodilo za vse odločitve.


Radialna morfologija urbanih struktur in zelenih klinov Ljubljane je bila
določena že z GUPom - 1965


Ni namreč res, da Ljubljana te vizije nima. Ima jo. Oblikovali smo jo že s 'Šlajmerjevim' Generalnim urbanističnim planom leta 1965 (GUP 65) ter zatem s prostorskimi sestavinami dolgoročnega plana Ljubljane leta 1986 (Dokumenti 'Ljubljana 2000'), ki z manjšimi spremembami in dopolnitvami še vedno veljajo. Res je sicer, da ta urbanistična zasnova Ljubljane v prostorskih aktih ne odgovarja več v vseh detajlih novim razvojnim potrebam in zahtevam našega časa. Vendar še vedno, sledeč tem dokumentom, ohranjamo bistvene značilnosti in identiteto morfološke zgradbe Ljubljane. To je predvsem radialno zasnovo morfologije mesta ob nosilnih oseh javnega prometa ter zelene prodore naravnega okolja med koridorji poselitve vse do mestnega središča (Polhograjci – Rožnik- Tivoli, Golovec – Grad, Barje z Ljubljanico, zelene površine od Save proti mestu) in pa urbano dediščino mestnega središča.

Kritiki so v očitkih urbanistom (in arhitektom, ki soustvarjajo urbanizem), da nimajo vizije razvoja tudi nedosledni: na eni strani trdijo, da Ljubljana nima dolgoročne vizije (urbanističnega načrta), na drugi strani pa obsojajo, da se upravni organi pri izdajanju gradbenih dovoljenj ne držijo določil veljavnega plana
Zgrešeni so očitki, da urbanisti in arhitekti v Ljubljani niso sposobni realizirati noben večji projekt, ki bi mestu dal evropsko viden razvojni pečat in se zato mesto ne razvija v evropsko prestolnico. Odgovor: izvajanje projektov vendar ni naloga arhitektov in urbanistov! Realizacija projektov je delo finančnega, organizacijskega in upravljavskega menedžmenta projektov! Tu se delo urbanistov in arhitektov konča (s tem, da le še nadzirajo, da se projekti izvajajo v skladu z načrti). Realizacija projektov je torej odvisna predvsem od sposobnosti menedžerjev, da pridobijo ustrezne partnerje in soinvestitorje projekta, da pripravijo finančno konstrukcijo izvedbe projekta, da na teh podlagah pripravijo ustrezne strokovne osnove za sprejemanje potrebnih političnih odločitev, da organizirajo gradnjo in ureditve ter zatem tudi upravljajo izveden projekt. Za izvedbo večjih projektov, kakršen je npr. projekt lahke mestne železnice (tramvaja) ali Potniškega centra Ljubljana (PCL) na območju današnje železniške in avtobusne postaje med Masarykovo in Vilharjevo cesto so ključni torej dobri menedžerji. Glavni razlog, da v Ljubljani niti v Sloveniji nimamo več večjih 'vidnih' javnih projektov, kot so bili v svojem času npr. ureditev obrežij Ljubljanice, Tromostovja ali postavitev Narodne univerzitetne knjižnjice, ni pomanjkanje denarja. Tega spretni menedžerji in politiki znajo pridobiti. Naš glavni problem je, da za realizacijo večjih projektov nimamo usposobljenih menedžerjev (razen za gradnjo avtocest, ipd.). Teh ključnih interdisciplinarnih strokovnih kadrov in strategov pridobivanja zemljišč, financiranja in izvedbe idejnih projektov v Sloveniji niti zares še ne izobražujemo.

Deloma pa so upravičene kritike, da urbanistične službe mesta in države od primera do primera, sproti in nenačelno spreminjajo in dopolnjujejo prostorske akte mesta pod pritiskom politikov, posameznih lokalnih in privatnih interesov/kapitala. Zgoraj navedene značilnosti zgradbe (urbanizma) mesta, ki bi morale biti priznane kot del urbanistične kulturne dediščine Ljubljane, so tako vse bolj ogrožene. Najbolj očitno se je takšen način reševanja posameznih parcialnih pobud pokazal ne le z nesprejemljivim 'izzivom' za gradnjo Novega Kolizeja temveč npr. tudi s sporno določitvijo lokacije džamije na rob mesta ob odlagališče odpadkov, s predlogi zazidave v veljavnem urbanističnem načrtu predvidenih zelenih površin na vzhodnem robu Stožic, z namero prezidave Plečnikovega štadiona v glavni mestni štadion, z lokacijo umetniških akademij ob Grubarjevem prekopu pod Golovcem, s pozidavanjem rekreacijskih površin za Rožnikom, z mestom neuravnoteženo izgradnjo BTC-ja in drugih primestnih nakupovalnih središč, itd.. Vse te in podobne odločitve bi morale biti presojane ne le z vidika mestnih vedut ter oblikovnih kriterijev (arhitekture objektov, gabaritov, urbanega designa) - na kar je opozarjala arhitekturna stroka predvsem pri Kolizeju. Vsestransko preverjene bi morale biti, poleg z zakonom predpisanimi presojami vplivov na okolje (npr. emisij povečanega prometa z osebnimi avtomobili) tudi z vidika ustreznosti njihovih funkcij na teh predlaganih lokacijah za ustvarjanje optimalne sinergije z drugimi dejavnostmi v mestu ter posledic za razvoj značilne urbane morfologije Ljubljane. Seveda aktivno povezano s civilno stroko in javnostjo, ki ima pomembno vlogo pri uvajanju in krepitvi javnih interesov mesta. Objava skopih in praviloma neažurnih informacij o vsebini tekočega dela mestnega oddelka za urbanizem na spletni strani http://ppmol.org/urbanizem4, je veliko premalo. Razumljivo, da je strokovna in druga javnost ogorčena nad premalo transparentnim upravljanjem prostorskega razvoja Ljubljane (sploh pa njene regije in države) ter pogosto strokovno pomanjkljivo podprtim odločanjem na Magistratu.

Ob pripravah novega 'prostorskega plana' mesta (po novem se bo imenoval 'Strategija prostorskega razvoja MOL' in 'Prostorski red MOL' – v kolikor prostorski zakoni letos zopet ne bodo spremenjeni), ki mora biti izdelan in sprejet do julija 2007 se kaže nevarnost, da parcialni ozki interesi posameznih dejavnikov v novem planu zopet ne bodo skoordinirani z vidika njihovih skupnih učinkov in sinergije (!) za trajnostni prostorski, gospodarski, socialni in okoljski razvoj. To je kot integralno dolgoročno razvojno vizijo zgradbe Ljubljane, ampak, da bodo sprejeti v prostorske akte mesta brez omejitev in pogojev, ki jih narekujejo javne koristi ne le Ljubljane temveč osrednje slovenske regije in Slovenije v celoti.

Predlogi
Ker ob vseh kritikah urbanistov in arhitektov glede pomanjkanja vizije prostorskega razvoja Ljubljane skoraj ni bilo predlogov kakšne naj bi bile bistvene značilnosti prihodnje prostorske zgradbe in ključni koncept urbane arhitekture slovenske prestolnice, naj dopolnim nekaj (doslej neupoštevanih) predlogov in pobud, kot skromen prispevek/izziv k napovedani (na 1. prostorski konferenci 29.9. o programu priprave SPR in PR MOL.) široko odprti razpravi o prihodnjem prostorskem razvoju Ljubljane. K kateri nas je po omenjenem forumu že aprila vzpodbudil Zavod za prostorsko kulturo Ljubljane-Trajekt (Simoneti M., Čelik M.: Razprava o razvoju Ljubljane še vedno na začetku, Trajekt 11.4.2005).

Ohraniti zvezdasto zgradbo Ljubljane
Nova strategija prostorskega razvoja Ljubljane mora na vsak način (med drugim tudi kot vrednoto 'prostorske kulturne dediščine') ohraniti in zgostiti poselitev v zvezdasti zgradbi mesta s prodori zelenih klinov med pozidanimi kraki mesta iz širše odprte krajine vse do mestnega središča. Smrtni greh bi bil, če bi strategija, sledeč neoliberalistični tržni logiki in 'prilagodljivemu' in 'prožnemu' urbanizmu, za kakršnega se zgrešeno zavzemajo nekateri arhitekti (npr. nekateri vplivni profesorji na Fakulteti za arhitekturo), še naprej v odprti prostor med koridorje urbanih struktur Ljubljane locirala nove in nove obsežne pozidave. Tako kot je to "uspelo" s trgovino Lesnina in hotelom Mons ob zahodni obvoznici med Polhograjci in Rožnikom, lokacijo treh Umetniških akademij v zeleno povezavo mestnega središča z Golovcem, ali kot so sedaj resne namere Univerze in mesta, da bi zgradili Fakulteto za računalništvo in novo Fakulteto za .kemijo in kemijsko tehnologijo na zelenih površinah za Rožnikom, (pre)velik Tehnološki park Brdo, razširiti Stožice proti Savi, postaviti nov velik štadion z vrsto spremljajočih objektov ob severno obvozno avtocesto, zgraditi stanovanjska naselja ob Savi na Tomačevskem produ, ob Litijski cesti proti Dobrunjam in Sostremu, itd.. Vse to in podobno bi bilo nesprejemljivo z načeli trajnostnega razvoja mesta.

Odpreti 'mestni balkon' v Krajinski park Barje
Edina izjema širitve urbanih struktur mesta izven obstoječih krakov in preko avtocestne obvoznice naj se zgodi s projektom 'mestnega balkona' v bodoči Krajinski park Barje (zarisan že v dokumentih 'Ljubljana 2000') v podaljšku Barjanske ceste in lahke mestne železnice preko južne obvozne AC. 'Center Barje' naj na osrednjem južnem vstopu v Ljubljano z vidno kvaliteto urbanističnega, arhitekturnega in krajinskega oblikovanja zaključi osrednjo magistralo Ljubljane (rimsko os Cardo Maximum): Dunajska – Slovenska - Barjanska cesta z reprezentančnim poslovnimi, razstaviščnimi, izobraževalnimi, raziskovalnimi, športno-rekreacijskimi funkcijami, morda z novim mestnim štadionom namesto v Stožicah. Vse odlično povezane na omrežje mestnega in regionalnega JPP in ne le na avtocesto. Z investicijami v novi 'Center Barje' bo ekonomsko možno pokriti stroške nujne odstranitve geta črnih gradenj in vrtičkarjev (skupno že na preko 100.000 m2 zemljišč) ter divjih odlagališč odpadkov (preko 40), ki se neustavljivo širijo prav na tem najbolj izpostavljenem delu Barja in na ta način sanirati, povezano z ureditvami bodočega regionalnega 'Rekreacjskega parka Barje', skrajno zanemarjeno južno preddverje Ljubljane. Obseg tega centra pa mora biti absolutno podrejen varovanju naravnih in kulturnih vrednosti Barja. Proti jugu lahko sega največ do zelenega pasu Ljubljanice, proti vzhodu naj vzdolž južne obvoznice preide v predlagani 'Naravni park' ob sotočju Ljubljanice in Ižčice, proti zahodu pa glede na prostorske danosti v 'Urbani park' (predlogi Simoneti M., Jankovič K., Matjašec D.: Mesto na robu krajinskega parka, Prevrednotenje odnosa do barjanskega dela mestne občine kot izhodišče za prenovo in razvoj južnega dela Ljubljane, Urbani izziv 2/02 in Trajekt, julij 2005; Četrtna skupnost Trnovo: Prostorsko – urbanistične dileme v odnosu med mestom in Ljubljanskim barjem, februar 2005). Nikakor pa ne sme celotni pas na barjanski strani vzdolž južne obvoznice postati potencialno zazidljivo 'razvojno' območje, kakor je tudi mogoče razumeti navedeno študijo.

Avtobus in železnica naj bosta ljudem dostopna na razdalji največ 400 metrov
Mesto se mora usmeriti prioritetno v prenovo, revitalizacijo, sanacijo razvrednotenih območij in zgostitev zazidave v strnjena območja znotraj avtocestne obvoznice in v obstoječih območjih mestnih krakov. Nova strnjena zazidava s stanovanjski objekti in drugimi namembnostmi mora biti načrtovana praviloma v radijih dostopnosti največ pet minut peš hoje do postajališč javnega potniškega prometa (bodočih linij lahke mestne in regionalne železnice ter avtobusov). Primer takšnega naselja, kjer naj bi bile vse dejavnosti v soseski dostopne prioritetno z JPP (avtobusom) in podrejeno z osebnimi avtomobili, je bil v Sloveniji prvič obetavno načrtovan toda žal ne realiziran za naselje Žusterna III pri Kopru (Šarec L. in A.: Mesto našega časa, Sinteza 1980, št. 50,51,52.). Več dobrih rešitev na podlagi tega načela pa je prinesel zopet letošnji urbanistični natečaj za Nove Stanežiče. Novi prostorski/urbanistični načrt Ljubljane (in regije) ne sme več odpirati zazidljivih zemljišč, ki bi bila oddaljena več kot 400 metrov od postajališč javnega potniškega prometa.

Strategijo razvoja Ljubljane načrtovati skupno z vsemi občinami v njeni funkcionalni regiji
Navedeno načelo nadaljnje urbanizacije mora veljati ne le za Mestno občino Ljubljana ampak za razvoj poselitve v celotni ljubljanski gravitacijski regiji vsaj do Kamnika, Tržiča, Škofje loke, Logatca in Litije. Ljubljana mora postati, prostorsko pojmovano, 'Regionalno mesto Ljubljana', imenovana morda 'Velika Ljubljana', ki ga ni mogoče vsestransko celovito in usklajeno (trajnostno) razvijati parcialnoo s prostorskimi plani/strategijami posameznih občin in mest v osrednji slovenski regiji. Pri predvideni uradni regionalizaciji Slovenije morajo biti upoštevane tudi funkcionalne regije, kot so opredeljene v sprejeti Strategiji prostorskega razvoja Slovenije (Strategija prostorskega razvoja Slovenije, Ur. list RS, št.76/2004; Prostorski red Slovenije, Ur. list RS 122/04). Tako tudi novega prostorskega plana ali strategije ni mogoče načrtovati le do mej sedanjega upravnega območja Mestne občine Ljubljana (MOL) ampak je tega treba pripraviti in sprejeti v okviru regionalnega prostorskega plana/strategije celotne funkcionalne (gravitacijske) regije Ljubljane skupaj in v soglasju z vsemi občinami v tej regiji. Bistvena značilnost te mestne regije mota ostati policentrizem z odrejeno hierarhijo polov razvoja. Ljubljana mesto se mora nesporno v določeni meri razvijati še naprej 'centralistično', saj je in bo regionalno in nacionalno središče. Naloga države in regije je in bo krepiti svoje glavno mesto in z mestno metro-regijo ter s policentričnim urbanim sistemom večati regionalna urbana središča (Pogačnik A.: Načrtovanje stanovanjskih območij na različnih ravneh prostorskih dokumentov, Simpozij Družba – prostor – graditev, IZS, 2005). V Ljubljano, kakor v drugih sedem regionalnih središč Slovenije, morajo biti radialno navezane glavne prometne povezave iz vseh delov njihovih funkcionalnih regij (in seveda širšega prostora). V skrbi za trajnostno mobilnost delovnih migracij v Ljubljano je v bodoče še posebej v teh radialnih povezavah regije z Ljubljano treba prioritetno in radikalno posodobiti infrastrukturo in sredstva javnega potniškega prometa. Nanj pa navezati nadaljnji razvoj poselitve po zgoraj navedenih načelih o njegovi peš dostopnosti (glej Šarec A.: Urbano vas Slovenijo graditi ob postajah javnega potniškega prometa, Urbani izziv, št.1/1998; Suhadolc M., Peterlin M., Frančič M.: Prispevek k novemu prostorskemu planu Mestne občine Ljubljana, 2001; Prostorska zasnova Mestne občine Ljubljana, 2001; Šašek – Divjak, M. et al.: Urbanistični koncept razvoja naselij v ljubljanski regiji v koridorjih integriranega mestnega in regionalnega tirnega potniškega prometa, UI RS, 2002; Urbani izziv 1/2004).

Uresničevati policentrični regionalni razvoj ne pa 'dekoncentrirano koncentracijo' poselitve
Ob usmeritvi v radialni regionalni koridorski razvoj strnjene poselitve okoli postajališč JPP je seveda zgrešeno učiti 'generični' urbanizem 'prožne in prilagodljive' razpršene poselitve ter njen čim večji 'raztros' v regiji (Koželj J.:Teze za urejanje mestnih območij, FA, 1999). Kakor je tudi zgrešeno zmerom bolj opazno zavzemanje za 'mreženje' mest in naselij v regiji oziroma za 'model plitvega in decentraliziranega omrežja satelitskih mest znotraj funkcijsko povezanih mestnih regij, ki temelji na sodobnih principih mrežnega povezovanja razvojnih polov' (Ravbar M.: Razpotja naselbinskega omrežja v Sloveniji: težnje, razvojne dileme in možni scenariji, IB revija 4/2004). Te usmeritve so se žal pojavile že celo v letu 2004 sprejeti Strategiji prostorskega razvoja Slovenije in jih bo treba korigirati, saj so v nasprotju z veljavno policentrično strategijo razvoja v Evropski Uniji (European Spatial Development Perspective, European Commission, 1999) in strokovnimi argumenti za politiko policentričnega razvoja Slovenije okoli osmih regionalnih središč funkcionalnih regij – pokrajin Slovenije (Šarec A.: Petnajstsrediščna Slovenija? Policentrični razvoj in regionalizacija Slovenije, Urbani izziv 1/2004). Sporne usmeritve SPRS za razvoj poselitve je treba čimprej popraviti, sicer bodo tako strategijo razvoja prevzele tudi občine in mesta v svoje prostorske akte.

Prva naloga MOL, ljubljanske regije in države: vzpostavitev trajnostne mobilnosti za vse ljudi
Ključni pogoj za razvoj kulturnega in zdravega 'Regionalnega mesta Ljubljane' ('Velike Ljubljane') je torej razvoj trajnostnega prometnega sistema v regiji (in širšem prostoru), to je ne le intermodalnega tovornega prometa ampak tudi intermodalnega javnega potniškega prometa. Mesto, ki omogoča samostojno mobilnost z osebnim avtom le polovici prebivalcev mesta in regije (ker druga polovica prebivalcev predvsem zaradi starosti ali bolezni ne more sama uporabljati avtomobila) ni socialno in kulturno. Mesto, ki odprti urbani prostor namenja, tako kot doslej, predvsem vožnjam in parkiranju osebnih avtomobilov, ki onesnažujejo mesto s stotinami ton strupenih plinov ne bo zdravo mesto. Prva naloga 'Regionalnega mesta Ljubljana' mora zato postati, integrirano s strategijo koridorske poselitve v regiji, bistvena izboljšava sistema mestnega in regionalnega (železniškega, avtobusnega, tramvajskega) javnega potniškega prometa v direktni intermodalni povezavi (peron ob peronu, enotne vozovnice, povezani vozni redi, itd.) z vsemi mestnim, nacionalnimi in mednarodnimi linijami JPP. To mora postati prioritetni javni projekt Ljubljane, regije in države (!). Tako kot so to spoznali na Dunaju, Oxfordu in večini drugih evropskih mest. To je, da je vzpostavitev trajnostne mobilnosti predpogoj za uspešno vsestransko funkcioniranje in oblikovanje mestne in regionalne prostorske zgradbe ter lociranje dejavnosti v njej.

Zgraditev novega večnamenskega 'postajnega mesta' Potniški center Ljubljana (PCL)
Pomemben del prioritetnega projekta radikalne izboljšave regionalnega in mestnega JPP mora biti, sledeč podobnim evropskim projektom glavnih intermodalnih vozlišč tega prometa in drugih urbanih funkcij, izgradnja Potniškega centra Ljubljana med Masarykovo, Vilharjevo, Dunajsko in Topniško cesto. Nujnost izgradnje tega multifunkcionalnega 'postajnega mesta' ni le v smotrnejši rabi dragocenih zemljišč v centru Ljubljane, temveč predvsem v tem, da bodo poslovne, konferenčne, hotelske, oskrbne, storitvene, kulturne in druge dejavnosti v tem centru dostopne z udobnimi in hitrimi javnimi prometnimi sredstvi od vsepovsod. In ker bo na tej 'postaji' možno hitro in enostavno prestopiti z regionalnih, medmestnih in mednarodnih vlakov na mestni lahki tramvaj, avtobus ali kolo (osnutek zazidalnega načrta PCL je treba v ta namen izboljšati), , bo tudi mestno središče postalo veliko bolj dostopno z JPP kot pa z osebnimi avtomobili (promet z osebnimi avtomobili v centru mesta bo prej kot slej moral biti zelo omejen in drag). S PCL bo Ljubljana pridobila nov vitalni del mestnega središča, vzpodbudo za njegovo revitalizacijo ker bo ta postal bistveno bolj dostopen kot danes in ker bo ustvarjal živahno urbano okolje ne le v PCL temveč povezano z uličnim nizkopodnim lahkim tramvajem in malimi mestnimi električnimi 'shuttle-busi', ki bodo vozili na vsaki dve do tri minute nov utrip v celem centru. Bistveno boljšega kot bi ga ustvarjal mastodont Novi Kolizej s svojim 'kulturnim' programom in dodatno obremenitvijo centra mesta z osebnimi avtomobili.

Projekt Novega Kolizeja prestaviti na vogal Dunajske in Masarykove ceste v PCL
Ambicije investitorja Anderliča s projektom 'Novi Kolizej' naj mesto in država (preko Slovenskih železnic, ki so v njeni lasti) z vabljivo ponudbo zemljišč in drugimi ugodnostmi preusmeri na lokacijo v PCL. Predlagana 80-100 metrov visoka stolpnica, ki bi bila na Zupančičevi ulici zaradi spoštovanja kulturne dediščine in gabarita mestnega središča nesprejemljiva, bo na vogalu Masarykove in Dunajske ceste v okviru PCL izredno dobrodošla kot načrtovani označevalec vstopa v 'Euro-Ljubljana' in center prestolnice Slovenije. Prav tako bodo na tem mestu PCL zelo smotrne tudi druge predlagane funkcije/programi Novega Kolizeja zaradi odlične prometne dostopnosti, sinergije z drugimi funkcijami PCL in razpoložljivega prostora, 'fizibilnosti', funkcionalnosti in mestotvornosti tega projekta na tej lokaciji. Mesto in država naj združita in angažirata naše najboljše marketinške zmogljivosti in začneta s kvalificiranimi menedžerji tržiti projekt PCL, ne pa da koncesijo za izvedbo tega projekta podarjata vprašljivi tuji firmi.

Tretje univerzitetno območje Ljubljane razviti v vzhodnem delu 'postajnega mesta'
V vzhodni rob območja PCL proti Topniški, v podaljšku Metelkove, Maistrove in Njegoševe ceste do železnice in preko do Vilharjeve ceste bi sodila tudi lokacija nove zgradbe treh Umetniških akademij (glej tudi Košak G., Trajekt 2.12.2003). Ker je lokacija teh mestotvornih dejavnosti sedaj že odrinjena na rob mestnega središča ob Grubarjev prekop, naj se mesto in Univerza potrudi locirati v ta del PCL vsaj Fakulteto za računalništvo in novo Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo kot 'tretji univerzitetni kare Ljubljane'. Ne pa na travnike za Rožnikom, kjer te fakultete ne bodo prav nič doprinesle k revitalizaciji centra mesta (kar je sicer eden izmed velikih ciljev strategije razvoja Ljubljane). Pač pa ravno nasprotno, lokacija za Rožnikom bi pomenila nadaljnjo razpršitev ljubljanske univerze ne pa logistično povezovanje njenih institucij (npr. zlasti računalništva s faksom za elektrotehniko) in združevanje z drugimi funkcijami mesta, povzročala pa bi v celem mestu in v regiji nov promet z osebnimi avtomobili, ker lokacije za Rožnikom ne bo mogoče ustrezno oskrbovati s frekventnim in učinkovitim JPP. Lokacija teh fakultet v PCL pa bi bila kot 'tretji univerzitetni kare' Ljubljane sijajno dostopna z mestnim, regionalnim in nacionalnim JPP kar bi znatno razbremenilo prometne obremenitve mesta in regije z osebnimi avtomobili. V okvir univerzitetnega dela vzhodnega dela PCL med železnico in Vilharjevo proti Topniški bi bilo smotrno umestiti tudi nove študentske domove in tu na enem mestu združiti študentske športne dejavnosti, ki so sedaj razpršene po mestu, v Univerzitetni športni center z veliko dvorano in drugimi prostori blizu železniške in avtobusne postaje. Ne pa, da nameravata Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Študentska organizacija Univerze, brez ozira kako bo to vplivalo na integriteto mesta, zgraditi Univerzitetni športni center bogu za hrbtom med Gerbičevo ulico in Cesto v Mestni log na Viču. Mestna občina Ljubljana pa se s takimi parcialnimi pristopi države in Univerze kar strinja namesto, da bi z ustreznimi vzpodbudami povezala njihove investicijske namere z drugimi potenciali za izgradnjo PCL.

Islamski kulturni center z džamijo prestaviti z roba mesta v PCL
Ne nazadnje naj mesto in država v tistem delu novega mestnega središča PCL, ki bo namenjen kulturnim dejavnostim, ponudi islamski skupnosti v Sloveniji prostor za njihov državni kulturni center z džamijo, ne pa da ga namerno izolira in odriva na rob mesta ob južni obvozni avtocesti. Tudi ta islamski kulturni objekt bi bil z lokacijo v PCL odlična mestotvorna dejavnost za revitalizacijo centra mesta, dostopna občasno več tisočem obiskovalcev od vsepovsod s sredstvi JPP, ne pa večini le z osebnimi avtomobili kot na 'zapostavljeni' parceli pred sedanjo deponijo na Barju. Z možno skromnejšo višino minareta, upoštevaje gabarit PCL, bi simbolno predstavljala tudi multikulturno dimenzijo mesta in naše spoštovanje do drugih verstev in družbenih skupin.
V ta namen naj mesto, regija in država končno opredeli jasno lokacijsko poltiko tudi za razmeščanje proizvodnih in veliki nakupovalnih središč (ki razjedajo naša mesta in prostor). Odličen vzor lokacijske politike, ki bi ga kazalo posnemati je nizozemska tkimv. 'A B C - POLITIKA'. Ta temelji na klasifikaciji zazidljivih površin zlasti glede na okoljsko primernost njihove prometne obremenitve in dostopnosti, določanje dejavnosti na teh površinah pa glede na njihove zahteve po mobilnosti. Načelo je, da lokacija dejavnosti prispeva k čim krajšim potovalnim razdaljam ter čim večji rabi železnice in sredstev JPP. Lokacije so na podlagi klasifikacije zemljišč razvrščene na območja A, B in C (podrobnejšo obrazložitev ABC - politike glej: Gulič A. in Plevnik A.: Zasnova prometne infrastrukture v Prostorskem planu RS, UI RS, 1999). Z določitvijo podobne lokacijske politike naj se v ljubljanski regiji v bodoče locirajo proizvodne dejavnosti z večjim številom delovnih mest prioritetno v industrijske, obrtne in druge gospodarske cone ob regionalnih železnicah. Manjši, okoljsko nemoteči proizvodni obrati pa naj se locirajo tudi v stanovanjske območja in druge večfunkcionalne strukture. Isto velja za večje nakupovalne centre (nad 3000 m2). Gradnjo teh naj mesto in regija usmeri predvsem na lokacije kjer želimo razviti nova urbana središča in ki bodo dostopne z udobnimi in frekventnimi javnimi prometnimi sredstvi.

Vsekakor pa ti premiki v organizaciji dejavnosti v prostoru in uresničevanju projektov niso le naloga urbanistov in arhitektov ampak je uspešnejši urbanizem (zgradbo mesta) možno doseči le s sodelovanjem in velikim angažiranjem strokovnjakov s področij urbane in regionalne ekonomike, trga nepremičnin, denacionalizacije, zemljiške politike, lastniških odnosov, davčnih sprememb, taks, javnega in privatnega partnerstva, financiranja, kreditne politike, hipotekarnih posojil, marketinga, upravljanja projektov, njihovih izvedbe, itd., skratka z mobilizacijo vsestranskih menežderskih timov. Zadnji čas je, da se 'Velika Ljubljana' za izdelavo in izvedbo večjih projektov ekipira s takimi strokovnjaki. Vzorov in izkušenj kako naj poteka tako delo je v Evropi nešteto. Potsdammer Plats v Berlinu, Defence v Parizu, Euro-Lille v Lillu, itd. ne bi bili nikdar zgrajeni brez takih interdisciplinarnih menedžerjev prostorskega razvoja teh mest in regij. Tudi tam so morali pred uresničevati takih projektov najprej 'počistiti' dotrajano obstoječo zazidavo, lastniške odnose, pridobiti stotine investitorjev in partnerjev, itd.. Na podlagi njihovih pristopov in izkušenj naj se usposobijo tudi naši menedžerji. Seveda pa mora postati skrb za izobraževanje in zaposlitev teh kadrov tudi skrb države, saj so veliki projekti kot so izgradnja regionalnih sistemov JPP (ne le v ljubljanski regiji ampak v gravitacijskih območjih vseh regionalnih središč Slovenije), izgradnja intermodalnega PCL, revitalizacija mestnega središča, zgraditev novega Univerzitetnega centra v Ljubljani, ipd., projekti nacionalnega pomena. Oblikovanje bodoče prostorske zgradbe 'Velike Ljubljane' mora biti tudi odgovornost države, saj je to mesto njena prestolnica.

'Finance' naj se v bodoče posvetijo predvsem reševanju teh problemov na področju urbane in regionalne ekonomike v organizaciji dejavnosti v prostoru ter menedžmenta financiranja, izvajanja in upravljanja večjih urbanističnih projektov prostorskega razvoja Ljubljane in njene regije. Za kar so prav 'financarji' najbolj kompetenti. Koristno bi bilo, da bi bil morebitni četrti Ljubljanski forum 'Financ' prihodnje leto namenjen vzgoji in delu menedžerjev izgradnje mesta in uresničevanju strategij prostorskega razvoja Slovenije ne pa obsodbam urbanistov in arhitektov.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

tine
Brez naslova, 12.10. 2005, 19:31

Komu mar številne prostorske vizije, če zadnjih petdeset let nobena ni bila realizirana! Povsem simptomatično za ljubljanske "mestne urbaniste" je, da neumorno tulijo, kaj vse je dobro v Ljubljani in se niso pripravljeni soočiti z realnostjo. Prosim gospod Šarec, tole izgleda kot propaganda! Po čigavem naročilu in s kakšnim namenom?

Peter Pahor
Brez naslova, 13.10. 2005, 15:57

Izredno tehten in konstruktiven prispevek. Me veseli, da gospod Šarec, kljub svojim letom še tako pronicljivo razmišlja in ne meče puške v koruzo, kot marsikateri mladi (simptomatično: anonimni) kritikant...

Pozdravljam idejo premestitve projekta Novi Kolizej na območje PCL (in se sprašujem, kako da ni to nikomur drugemu, neposredno odgovornemu za oba projekta prišlo na misel....)...


Anonimnež
Brez naslova, 13.10. 2005, 20:25

Heureka! Kolizej na PCL, la kako, da mi to ni prišlo na misel? Dajte no dajte.... Zgornjemu komentarju očitate "mladost", vaša misel pa je preprosto naivna. Kdo pa so ti neposredno odgovorni za oba projekta? Jurančič? Bo on kaj naredil za Kolizej na PCL-ju. Wake up!

Jasmina Držanič
Temeljna omika predpostavlja,, 14.10. 2005, 11:34

da človek z imenom in priimkom pove svoje mnenje. Kar tudi pomeni, da kdorkoli se postavi v areno javne diskusije, mora nujno pričakovati, da se morda kdo ne bo strinjal z njim. Spletna diskusija je zelo javna zadeva, dasiravno poteka v intimi s PC. Kdor nima imena, tudi mnenja nima. Ni razloga, da bi morali na tem portalu prenašati anonimne in frustracij polne zmerljivke. Predlagam uredniku, da sprotno odstranjuje anonimne izpade. Osebkom, ki se ne upajo predstaviti z imenom in priimkov pa toplo svetujem, da naj začnejo delati na boljši samopodobi. Po nekaj letih uspeh ne bo izostal.

študent
Brez naslova, 14.10. 2005, 13:36

Ja s temeljno omiko je pa tako: Če si star med 50 in 80 in si v tem nasičenem prostoru že ustvaril, kar si lahko, že veš, kje je tvoja pozicija v družbi, kdo so tvoji prijatelji in kdo nasprotniki za vsako ceno, si lahko privoščiš in se predstaviš s celim imenom in priimkom. Tudi če kvasiš brezplodne neumnosti, ki nimajo repa in glave, so same sebi namen in v ničemer ne rešujejo problema, so z drugimi besedami zadržane, neartikulirane in polne kompromisov, potem se lahko podpišeš s celim imenom. Se pravi počakam še 20 let ali pa začnem kvasiti neumnosti. Forum je zato, da se izraža mnenje javnosti, ta se najbolje održa skozi iskrene komentarje, ki so v večini anonimne. Lahko pa ste prepričani, da ne bo minilo dolgo let, ko se bomo tudi mi mladi podpisovali s celim imenom in ob tem NE bomo kvasili neumnosti, temveč servirali konstruktivne predloge, še bolje, sploh ne bomo govoričili, ampak kar naredili, kar bo v naši moči in še nekoliko več, za razliko od osebkov, ki kar neprej kvasijo in NIČESAR ne storijo. ACTA NON VERBA! Tudi omenjeni arhitekt, ki je mimogrede na Ljubljanskem forumu pripravil odličen referat, predvsem konstruktivno rešuje probleme in ne blebeče tja v dan, da o kompetencah in številnih preteklih konkretnih predlogih, ki jih je izpostavil ne govorimo.

A. Šarec
Odgovor Tinetu, Brez naslova, 14.10. 2005, 22:13

Namen: promocija javnih interesov ne pa parcialnih interesov posameznih subjektov, ki jih zadovoljuje urbanistična tržnica MOL.

urednik javne tribune okolje&prostor
pozdrav študentu, 19.10. 2005, 10:46

Pozdravljam komentar pod naslovom "študent". Sem Ljubljančan, 60 let, samozaposleni arhitekt. Sem urednik Javne tribune v mesečnem biltenu ministrstva za okolje&prostor in prilagam svoj uvodnik septembrske številke:

Uvodnik

Preizkus nove oblike dialoga med civilno družbo in ministrstvom za okolje in prostor v prilogi Javna tribuna je stekel. Ali bo ta dialog prispeval k pripravi boljše zakonodaje, kot je v prejšnjem biltenu napovedal minister Janez Podobnik? Že majhen približek k boljši rešitvi v takšnem dialogu lahko pomeni veliko. Ker Slovenija potrebuje dobre rešitve na tem področju.

Pojavilo se je vprašanje, zakaj v Javni tribuni tudi možnost nepodpisanega prispevka. Morda pa se bo tisti pričakovan približek zgodil ravno zaradi možnosti objave nepodpisanega prispevka?

Francoski filozof Bruno Latour na svoji spletni strani objavlja članek »Dingpolitik«. V njem se sprašuje: Kako bi izgledala demokracija, ki bi bila bolj obrnjena k Objektu, k Stvari, k Reči (»Ding« pomeni po nemško Stvar, Reč – nemški besednjak se v mednarodni politologiji uporablja že od časa, ko se je prijela Bismarckova označba »Realpolitik«). Latour poimenuje takšno demokracijo »object-oriented demokracy« in priporoča, da se naredi čimveč preizkusov, kjer bo dan večji pomen stvari, predlogu rešitve problema, kot pa prinašalcu predloga. Važno je, da sprejmemo osebo kot nosilca argumenta, a da nas v končni fazi zanima argument kot tak, oseba pa le kot prinesitelj argumenta. Ker želimo to preizkusiti, je sprejemljiva tudi anonimnost prinašalca argumenta. Koristno je preseči potencialni strah in spraševanje, ali mi bo moj javno izraženi predlog ali zahteva morda škodil v uradniški karieri. To, da je ta strah prisoten je preprosto treba razumeti, celo spoštovati. Posebno v Sloveniji, ko praktično vsak vsakogar pozna, vsaj med tistimi, ki se pojavljajo na javni sceni ali pa so zavezani k javnemu delovanju. Ker je naša želja predvsem kakovosten predlog, ki lahko pripomore k boljši rešitvi problema, je dragoceno, če je kdo pripravljen posredovati dober predlog, dober argument, si vzeti čas, ga zapisati, ga poslati in se ne obremenjevati z mislijo ali mu to lahko škodi ali ne.

»Čisto majhna izboljšava v sferi političnega združevanja, da se predstavi Stvar (Ding), pomeni lahko že ogromno…« pravi Bruno Latour v istem članku.

Uredništvo Javne tribune

(bilten je dosegljiv na internetni strani ministrstva za okolje in prostor)

Ko bodo ga.Držanič ali g.Šarec in še mnogo, mnogo drugih dojeli, kar je dojel "študent", bo arhitektura tudi pri nas postala Stvar - Ding, se bomo lahko stvarno pogovarjali o njej.


Tomaž Maechtig
Detournement, 19.10. 2005, 23:40

Zelo se strinjam z uvodnikom gospoda UJTO&P! Prijetno me preseneča pozicija pisca, ki kot pravi sam, koraka proti 60 plus. Tudi sam sem pristaš individualizma in ne čredništva ali klanovstva, tako značilnega za naše okolje in arhitekturno sceno. Realizacija individualnosti je v tem kontekstu samomorilska in edini način za doseganje osebne avtonomije, brez lastne škode, je način delovanja kot ga zagovarja UJTO&P. Sprijazniti se je treba z dejstvom, da živimo bolj v času družbe nadzora kot družbe spektakla, pri čemer že slednja nekaterim še vedno povzroča nerazumljiv strah in dezorientacijo. Esenca arhitektovega delovanja, kot jo vidim sam, je v individualnosti; karizma in moralni kapital pa sta stvar osebne izgradnje na daljši rok. Na drugi strani je ekonomska in politična moč bila, in vedno bo, v rokah drugih. Zato imamo na razpolago le svojo osebo, ki je iz omenjene perspektive zgolj medij za produkcijo argumentov in kritike (v slovenščini ima ta beseda žal le negativno konotacijo). Inštitucije s katerimi razpolagamo so bolj nujnost ali pa nepotreben ostanek nekih preteklih situacij. Visoka stopnja avtonomije posameznikov in vitalna rast kritične mase individualistov se izgrajuje preko medsebojnega dopolnjevanja v naključni skupnosti in skozi ustvarjanje pogojev za njeno delovanje. Odziv na družbo nadzora je že prisoten. Odslikuje se v občasnem subverzivnem delovanju (anonimnih) posameznikov, ki si tako zagotavljajo svojo svobodo.

miha
čudeži, 2.11. 2005, 14:26

Prav simpatično. Arhitekti sočasno ugotavljajo, da lucidnost, ni dobrina, ki je razporejena med prebivalstvom glede na starost in se hkrati zanesenjaško poučujejo o bistvu demokracije, ki da je doma v vsakem od nas ne glede na ime in priimek. Simptomatično je, da je "skriti" urednik nove priloge biltena o+p poobjavil svoj uvodnik kot dokaz o tem, da je dialog stekel in da mu je po novem z rožicami postlano celo v državnem biltenu. Bilo bi zanimivo vedeti, koliko razmišljujočih se bralcev je zadnje tri biltene z novo sredico prebralo in kaj pravijo. Še posebno, če so čisto slučajno tudi dejavni v praksi in od blizu spremljajo demokraitčeno sprejemanje odločitev v ovkiru resornega ministrstva. Ste pozabili, kako je minister nameraval plasirati novi zakon? Vam je všeč, ko vas takle bilten vabi, da opozorite ministrstvo, čemu naj posveti več pozornosti? Če ne veste na kaj namigujeta prejšnji vprašanji, ste na dobri poti, da prevzamete pomembnješo vlogo v novi prostorsko družbeni stvarnosti. Pa obilo sreče pri določanju prioritet in najboiljših prostorskih rešitev!

urednik javne tribune okolje&prostor
približek k Stvari, 4.11. 2005, 12:07

Seveda obstajajo različni načini reševanja javnih problemov. Ki se tičejo javnosti, državljanov ali meščanov (in to so prav vsi problemi s področja urbanizma v Ljubljani - v tej rubriki smo?). Problemi se rešujejo n.pr. tako, da se o njih "odloča", ali recimo, da se o njih "sodi" ali "presodi". Verjamem pa, da je "vitalna rast kritične mase individualistov zgrajena v naključni skupnosti" kot piše Tomaž Maechtig tudi koristna, celo nujna za reševanje teh problemov. Ne najdem pa ene koristnosti za reševanje teh problemov v zapisu avtorja Mihe z naslovom Čudeži. Pač ne najdem.
In samo za to gre. Iskati in najti približke k boljšemu NAČINU reševanja javnih problemov. Tu smo šibki. Veliko smo že dorekli o "Odločanju", veliko o "Sojenju", a zelo malo o načinu pogovarjanja, predvsem argumentaciji o Stvari, o Problemu, PREDEN zdrkne zadeva v sfero "Odločanja" ali celo "Sojenja". Že petnajst let je moje delovanje posvečeno preikusom, predvsem različnih Javnih Tribun argumentacije o Stvari, o Problemih, ki bi postale bolj zavezujoče(!) za vsakokratne "Odločevalce".
Spoznavam, da je temu blizu "študent", pa Tomaž Maechtig, da pa so takim preizkušanjem očitno zelo daleč "Miha" pa kot že rečeno očitno ga.Držanič ali g.Šarec. Pač tako je.
A približek k boljšemu, lepšemu, pravičnejšemu (kot je nekoč v prvem letniku dejal stari profesor Valentinčič), vidim EDINO v teh preizkusih.

UJTO&P


Tomaž Maechtig
Miha Gapiha, 8.11. 2005, 12:05

Prav cinično. Miha vzvišeno ugotavlja, predlaga pa nič. Njegova stališča so precej zaprašena, morda izvirajo celo iz katere od ideologij in se v "prispevku" odražajo kot obrambni mehanizem. Proti čemu? Kaj pa če je eden izmed posvečenih, ki mislijo, da samo oni vedo? Kdo bi vedel. Vemo le to, da se zmrduje nad novo nastalimi okoliščinami, ki očitno ne sodijo v njegov družinski portret. Demokracija ni jamrarija, dragi Miha.

Anonimnež
Brez naslova, 19.12. 2005, 23:15

PCL je doživel ob obravnavi zazidalnega oziroma lokacijskega načrta nekaj kritik celo s strani upravljavcev medkrajevne avtobusne postaje. Nerazumljivo je, kako lahko ob vzpostavitvi novih rešitev za "mestno prometno vozlišče" pride do takih napak ali nedorečenosti.
Kje je utrezna prometna študija ali strategija prometnega razvoja? Kje so strokovne podlage za prometno reševanje za potrebe novega Potniškega centra Ljubljane?? Ali se že ve, kdaj bo tramvaj pričel voziti, iz katerih smeri in povezav v primestju bo dejansko v funkciji? Kdaj bo polno vzpostavljen železniški promet kot nadomestilo zasebnih prevozov? Koliko avtobusnih linij in avtobusov bo redno v obratovanju ob zahtevanih redukcijah zasebnega avtomobilskega prometa? Ali bo Ljubljana še naprej dopuščala tako množične vsakodnevne migracijske tokove, ne da bi ustrezno ukrepala in s pravilno prostorsko politiko ter vzporednimi ukrepi ta trend preusmerila? Kaj pa do tedaj - kako usmeriti vso množico novih prometnih tokov in kje najti ustrezne prometne površine in ustrezna parkirišča v zadostnem številu?'
Šele na podlagi pripravljenih in ustrezno strokovno obdelanih odgovorov na taka vprašanja je primerno načrtovati vsebine novega PCL - vse to bi moralo biti odgovorjeno že ob sprejetih spremembah dolgoročnega plana ter njegovih ustrezno obdelanih strokovnih podlagah - če so te seveda sploh bile pripravljene (čeprav so obvezni setavni del takega dokumenta...)

Pa še to: v forumu je po mojem mnenju poglavitna izražena misel ali argument, ne pa, kdo jo je izrekel - osebne predstavitve se lahko izvajajo tudi drugje, če je komu toliko do tega ali pa, če je potrebno to misel ubraniti s preštevanjem glasov!


B
Brez naslova, 3.3. 2006, 01:34

Matevž Čelik je *****!!!!!!!!!!!!!!

B
kdo je *****???????'', 3.3. 2006, 01:37

tole je akcija, ki bo postala jasna čez natanko mesec dni:))))

Anonimnež
odgovor mihi, 7.3. 2006, 20:48

miha
čudeži, 2.11. 2005, 14:26

"Še posebno, če so čisto slučajno tudi dejavni v praksi in od blizu spremljajo demokraitčeno sprejemanje odločitev v ovkiru resornega ministrstva. Ste pozabili, kako je minister nameraval plasirati novi zakon? Vam je všeč, ko vas takle bilten vabi, da opozorite ministrstvo, čemu naj posveti več pozornosti? "

Nujno bo treba kaj reči o najnovejši različici novih zakonskih ureditev urejanja prostora - o novem PREDLOGU novega predvidenega zakona.
Pa ja ne bo šel kar tako mimo strokovnih krogov - čisto nekaj drugega, kot je bilo do sedaj obravnavano, pa vsebinsko vprašljivo...?!


Anonimnež
odgovor mihi, 7.3. 2006, 20:52

miha
čudeži, 2.11. 2005, 14:26

"Še posebno, če so čisto slučajno tudi dejavni v praksi in od blizu spremljajo demokraitčeno sprejemanje odločitev v ovkiru resornega ministrstva. Ste pozabili, kako je minister nameraval plasirati novi zakon? Vam je všeč, ko vas takle bilten vabi, da opozorite ministrstvo, čemu naj posveti več pozornosti? "

Nujno bo treba kaj reči o najnovejši različici novih zakonskih ureditev urejanja prostora - o novem PREDLOGU novega predvidenega zakona.
Pa ja ne bo šel kar tako mimo strokovnih krogov - čisto nekaj drugega, kot je bilo do sedaj obravnavano, pa vsebinsko vprašljivo...?!


Blaž Pišek
In vendar se nekaj prebuja, 27.3. 2006, 11:02

Gospod Šarec je očitno tako kot že kdaj prej, dregnil v bolečo rano. Ta rana je splošno prepričanje, da se nič ne splača poskusiti premakniti na bolje, saj je že vse zmenjeno. Približno tako se lahko čuti po nekaterih odzivih. Saj je vse nemogoče speljati. Saj imajo gotovo kaj za bregom. Saj so vsi proti meni. Saj se mi bo kdo maščeval. Ne vem, zakaj toliko strahov. Če bi se človeštvo ves čas ukvarjalo samo s tovrstnimi strahovi, nas že zdavnaj ne bi bilo več.
Menim, da so razmišljanja g. Šarca povsem na mestu. Strinjam se v bistvenem, da so usmeritve (vsaj večina) iz leta 1965 in 1986 dobre in uporabne. Vsekakor je dejstvo, da Ljubljana najbolj rabi v tem trenutku ureditev javnega potniškega prometa ter pravilno postavitev novih sicer potencialnih generatorjev prometa v bližino urejenega javnega prometa. Akademije in džamija so lep primer, ki ne sodi v neko prostorsko izolacijo, ampak v središče mesta, ki želi biti vitalno. Vprašanje pa je, če si tega želimo? Mislim, kar sem navedel že prej, da bi si tega morali želeti in ne vem, zakaj ne bi bilo tega moč doseči. Z metanjem polen drug drugemu pod noge kar tako za zabavo in kritiziranjem vse povprek, tega ni moč doseči. S pozitivnim razmišljanjem brez strahu pred vsem in vsakomur, pa gre. Toliko.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.


Prostorska zasnova Mestne občine Ljubljana iz leta 2001.


Center Barje ('mestni balkon') v podaljšku Barjanske ceste, sprejet leta 1986 v dokumentih 'Ljubljana 2000'.


Črne gradnje, divje vrtičkarstvo in odlagališča ob južni AC obvoznici nadomestiti z multifunkcionalnim Centrom Barje.


Primer možne koridorske poselitve ob JPP: Severni krak ljubljanske urbane regije s potencialnimi površinami zgostitve poselitve v območjih postaj primestne železnice od Črnuč do Kamnika. Avtor: doc.dr. Mojca Šašek Divjak, Urbanistični inštitut RS, 2002.



Izbrana natečajna rešitev Potniškega centra Ljubljana v letu 2002 med Dunajsko, Masarykovo in Vilharjevo cesto (avtorji. R. Klanjšček, K. Pavlin, A. Vrhovec). Podlaga za izdelavo zazidalnega načrta.



Izbran natečajni projekt na vogalu Dunajske in Masarykove ulice


Osnutek zazidalnega načrta Potniškega centra Ljubljana; Mestna občina Ljubljana in Slovenske železnice d.d., avgust 2005. V javni razgrnitvi v četrtni skupnosti Bežigrad in na Oddelku za urbanizem MOL; v obravnavi do oktobra 2005.
na vrh