info akcije magazine id mail english
Urbanizem v LjubljaniMobilnost v mestuProjekti za LjubljanoProstorski razvojRez. ankete
9. 3. 2004

Vdor barbarov na kulturno stran Dela

dr. Drago K. Kos, sociolog, izredni profesor na FDV
Pred tedni smo prebrali uvodnik urednika Dela D. Koširja, v katerem je v prvi osebi množine izrazil kolektivno ogorčenje nad reševanjem, pravzaprav zapletanjem politike do izbrisanih. In res, bralci smo od tedaj zaščiteni tako, da ta, sicer še vedno enako aktualna tema, ni več tako vidna. To uredniško potezo lahko razumemo kot še kar jasen protest proti vse bolj perverznim manevrom visoke slovenske politike do izbrisanih. Hvalevredno? Morda. Vendar, kako naj si potem razložimo vdor barbarskega pisanja na kulturno stran Dela v soboto 21. februarja, kjer je svoje necenzurirano islamofobno besedilo objavil F. Košir. Ali je to znak, da se je najbolj umazana politika preselila iz dnevno informativne v kulturno redakcijo?

Čeprav je sicer arogantno in pokroviteljsko pisanje o orientu del našega kulturnega izročila, Koširjev zapis preseneča, tako zaradi mesta objave kot seveda avtorstva. Sicer ni prvič, da univerzitetni profesorji v zvezi z islamom in konkretno ljubljansko džamijo dajejo skrajno problematične izjave. Vendar sem naivno mislil, da prof. Umku, visokemu članu SLS, vsaj med univerzitetnimi profesorji nihče ne more, niti noče parirati. Negativno presenečenje je toliko večje zaradi tega, ker se pamflet o islamski arhitekturi bere, kot da ga je napisal strokovnjak JNA za »specialni rat« in ne predavatelj arhitekturne teorije. Tako zavajajočega zapisa o arhitekturi že dolgo ni bilo mogoče prebrati. Po Koširju so stvari povsem preproste in nazorne. V islamu je arhitektura etično sporni diktat, propaganda, ideologija, folklora, anonimni islamski arhitekti pa s pomočjo petrodolarjev zgolj reproducirajo dvorišče Mohamedove hiše. To gradbeništvo je povsem nekompatibilno s plodno zahodno, po Koširju neideološko arhitekturo.

Tudi če bi bilo vse, kar navaja Košir dobesedno res, bi imeli naši muslimani še vedno pravico do džamije v arhitekturi kot jo sami hočejo, tako kot imajo npr. pripadniki slovenske manjšine v Avstriji in Italiji pravico, da na svojih kulturnih prireditvah poslušajo Avsenike in ne Verdija ali morda Wagnerja. Na Koširjevo »teoretiziranje«, pravzaprav teroriziranje, se prizadeto in argumentirano odzivajo pripadniki islamske skupnosti v Sloveniji. Na žalost pa ustreznega odziva gospodov kolegov arhitektov nismo dočakali. Grega Košak, ki se aktivno vključuje v javno razpravo o urbanističnih in arhitekturnih težavah prestolnice, je ponovil svoje že večkrat izraženo nasprotovanje »zgolj lokaciji«, čeprav se v nadaljevanju ponovno pokaže, da močno nasprotuje tudi minaretu oz. kar minaretom. Od kje informacija, da naj bi zgradili kar več minaretov? Pritožuje se, da je bil zaradi svojih strokovnih ugovorov zlonamerno in napačno interpretiran. Res je, in to celo z obeh strani. Njegove izjave so uporabljali tako nasprotniki, kot tudi podporniki gradnje. On pa kljub temu še ni uvidel, da v brambovsko islamofobnem slovenskem ozračju nobena lokacija ni prava in ne bo prava, če se bo ksenofobni ciklon še naprej poglabljal. Ker pa g. Košak ves čas izpostavlja svojo argumentativno logiko, bi seveda pričakovali precej bolj nazorno razlago, zakaj misli, da bi minareti tako neznosno penetrirali nebo nad Ljubljano.

Drugi arhitekt, ki javnosti pogosto razlaga svoje poglede o džamiji v Ljubljani je vsestranski Miha Jazbinšek. Evolucija njegovih stališč je simptomatična. V prvem zapisu (21.2) je bil poudarek na obrambi »državnega« jezika. Potem, ko ga je M. Krivic poučil, je v drugem nadaljevanju (28. 2.) opustil pokroviteljsko nagovarjanje, da morajo »naši« muslimani v javnosti govoriti slovensko. Da zmota ne bi bila preveč opazna, je ostal pri jezikovni temi in muslimane podučil, kako bi morali upoštevati jezikovno pluralnost slovenske islamske skupnosti. Ne glede na ton je bilo do tu je njegovo pisanje za slovenske razmere skorajda politično korektno. V nadaljevanju pa ga je verjetno njegova zelena volilna baza oz. pedigre privedla do »Blut und Boden« govorjenja o pravicah alohtnih manjšin, kar je precej nenavadno, če vemo, da je vsestranski M. J. poznan tudi kot jazzovski poliinstrumentalist, torej aktivni poustvarjalec alohtone glasbe. Vendar si ta zapis zasluži kritiko predvsem zaradi tega, ker brez trohice rezerve priporoča Koširjev spis v pomoč mladim islamskim intelektualcem, da bodo zmogli preseči »ideološke fosilne bizantinske stereotipe«. Očitno tudi M. J. trdno veruje v neideološkost zahodne arhitekture in v superiornost avtohtonega kozolca nad alohtono islamsko arhitekturo. Srž njegovega najnovejšega prispevka (6.2.) pa je cinizem po zgledu Marije Antoinette. Če Ljubljančani nočejo džamije na periferiji, pa naj jo muslimani zgradijo v središču mesta, npr. na začetku Parmove. Tam ni vrtičkarjev, ne avtoceste, za smetišče pa nisem povsem prepričan, da ga ni. Prav gotovo so smeti, tako kot še marsikaj drugega prepuščenega naravnemu razkroju. Cinizem M. J. ni v tem, da ponuja lokacijo, ki je fizično res skorajda v središču mesta, po simbolnem pomenu pa pravzaprav primerljiva s tisto na jugu mesta. Po zelo učinkoviti islamofobni kampanji, je mati vseh cinizmov teza, da je glavni problem lokacija. Kdor pozna ljubljanski urbanizem, ta ve, kako poljubna je lokacijska logika v mestu in kako locirajo svoje pobude močni in vplivni. Na tem argumentu vehementno graditi svojo argumentacijo proti aktualnemu projektu je milo rečeno neznansko sprenevedanje. Le zakaj ni prišlo do pobud za referendum pri mnogih drugih lokacijskih kiksih? Zakaj je splošno mobilizacijo sprožila zgolj džamija?

Pri svojem delu sem velikokrat sodeloval z arhitekti in pri mnogih sem močno pogrešal motivacijo za družbeno kritično refleksijo arhitekture kot »petrificirane« ideologije. Košir in vsi, ki hvalijo njegov teoretsko arhitekturni spis, so me skoraj prepričali, da je morda bolje, če tako tudi ostane. Še vedno je manj škode, če arhitekti to temo ignorirajo, kot pa da producirajo strokovnjaško arogantne stereotipne interpretacije.

Ko so me pred meseci mestni urbanisti prosili, da naj napišem svoje mnenje o ugovorih proti - IVKC, ki so se pojavili v javni razpravi, sem imel priložnost prebrati veliko odkrito nestrpnih, rasističnih in temu ustrezno topoumnih izjav, ki bi jih v civilizirani družbi morali upoštevati zgolj organi reda in zakonitosti. Drugačnih, t.j. argumentiranih ugovorov proti gradnji džamije na predvideni lokaciji skorajda ni bilo. Nisem si mogel predstavljati, da bo povsem primerljivo netolerantno mnenje napisal akademski teoretik arhitekture. Ob teh neverjetnih izbruhih islamofobije sem še bolj prepričan, da islamska skupnost v Ljubljani mora priti do svojega kulturnega in verskega centra in to v taki arhitekturni podobi, kot si ga želijo. Tudi po zaslugi M. J. pa sem spremenil svoje mnenje o lokaciji. Prej sem tudi jaz mislil, da ni najprimernejša, ampak, da tega mnenja nima smisla razglašati, ker bi to pomenilo ponovno odlaganje gradnje. Danes pa mislim, da lokacija niti ni tako slaba, predvsem zaradi tega, ker je na robu mesta in bo, dokler se ne spremenijo časi, z getoizacijo morda zaščitila manjšinjsko versko skupnost pred ozkosrčno, netolerantno, agresivno večino. Tudi minaret mora biti, tako da bo jasno označeval, da je na jugu mesta, poleg azila za tujce, tudi azil za muslimane, v katerem bodo upajmo na varnem pred vodovodarji, vrtičkarji, ljudskimi borci proti terorizmu ipd pa tudi pred akademskimi teoretiki arhitekture.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

petra ceferin
Brez naslova, 9.3. 2004, 18:02

odlicno besedilo, s katerim se v celoti strinjam!

ivan stanič
Brez naslova, 9.3. 2004, 19:10

Spoštovani kolega, kam sva postavila džamijo lani? V središče mesta, tja kamor sodi. Mestno obrobje ali Barjanska lokacija, je obrobje le v glavah načrtovalcev Ljubljane. Ni na obrobju, temveč je tako rekoč v središču Slovenije in ob E avtocesti. Sicer pa odlično!

Tomaž Acman
Se absolutno strinjam, 9.3. 2004, 21:36

Ko sem prebiral Koširjev članek skoraj nisem verjel očem. Da Delo objavi takšno stvar. Sicer sem svoje mnenje napisal že ob sosednjem članku (toleranca). Neodzivanje na takšne stvari je že kar simptomatično. Katastrofa.

andrej prelovšek
Deset popravkov za kolego Kosa, 10.3. 2004, 00:32

Narobe je naslov, ki se mora glasiti takole:
Vdor arhitektov...
Drugo, prosim, ne zmerjati mojih prijateljev, najmanj ne Grege Košaka in Mihe Jazbinška
Tretje
Res trije arhitektni mušketirji Artos, Portos in d'Artagnan (drugi plašno kukajo iz skrivališč) so junaško vsak različno in vsak po svoje prekrižali meče z neverniki, neciviliziranci, atentatorji, ki napadajo katoliško silhueto "junkyarda" imenovanega Ljubljana
Četrto
Na jugu Ljubljane je azil za tujce in tudi azil za živali (kolega Kos je to pozabil), zdaj bo še za muslimane, saj tja pašejo- prostorski akt (predmet referenduma) je izdelala namreč firma Genius loci (spet oprostite, kolegi...)
Peto
Samo trije dekani treh umetniških akademij so tako naivni, da se kot nedolžni backi pustijo voditi za nos mestni in državni politiki v iskanju lokacije; islamski fundamentalisti vejo s kakšnim nasprotnikom imajo opravka; odsvetujem jim (dobro poznam te mehanizme), da bi popustili "sirenam" o drugi lokaciji
Šesto
Jehovine priče v Kamniku so se umestile v sredo mesta Kamnik in povzročile celo revolucijo sosedov; zatorej, muslimani, raje ostanite v getu (v ljubljanski Sibiriji )
Sedmo
Bil sem član zelenih in res nekaj fundamentalističnega je v tem gibanju (takoj izbruhne obramba vrtičkov, ne marajo islama, ki ima za svoj simbol zeleno barvo...)
Osmo
Ta naš skrivaški urbanizem je res škandal, v tem PUPu ne piše nič o džamiji, le o minaretu, ni nobene poštene slike, samo skrivaštvo, res lahko dobimo celega hudiča ; bo pa arhitekturni natečaj, pri katerem odločanju pa ima investitor večino v žiriji
Deveto
Velika čast za urbaniste je, da je prvič v zgodovini predviden referendum o urbanističnem aktu (sicer obupno dolgočasni risbi in tekstu) - tako kot je ta lokacija - pač genius loci
Deseto
Ne prešuštvuj


Grega Košak, arhitekt
Na kateri strani je barbarstvo?, 10.3. 2004, 20:44

Spoštovani dr. Kos me, kar v paketu "trojčka", etiketira kot "vdor barbarov v Delo", katerih "rasistične in ustrezno topoumne izjave bi morali upoštevati organi reda in zakonitosti" - skratka gre za poziv, ki bi ga pripisal vsaj nekemu drugemu človeku, zlasti pa drugemu času in prostoru. Zgleda, da se bo zato nujno v našem prostoru še vedno ravnati po nasvetu izkušenjskega ruskega pregovora: "Skaži pravdu i sbegaj! / Povej resnico in beži !" ali pa, še raje, zgovornega molka tistih, katere javno nagovarjata Maja in Matevž.

Zato pa lahko, vsaj toliko upravičeno in arogantno, njegovo vseskozi aktivno vlogo v diskusiji okoli džamije proglašam za enostranski vdor poslovno kooperativne ("kupivne") znanosti v javno diskusijo, kot tudi v "odprte" elemente Prostorske zasnove Ljubljane, pri kateri sodeluje. Ko se je, zame povsem legitimnih, le strokovnih dilem, že na javni razpravi, polastila v nabiranje političnih točk usmerjena vsakodnevna politika, sem, sicer osebno vabljen, odklonil sodelovanje tako na POP-ovih "Trenjih" kot tudi kjerkoli drugje.

V "pismih bralcev" pa sem, še enkrat, kot zgleda zaman, želel predstaviti avtonomijo svojega stališča; jaz pač na prepoznavni in določujoči javni prostor, ki naj bi ostal - vsaj v imaginarno posest vseh - vendar gledam drugače: to je kot na pravico in obveznost večine. Zato sem sam v impresivnih muslimanskih središčih severnoafriškega in azijskega prostora (od Marakeša pa vse do Samarkanda) predvsem cenil še ohranjen, civilizacijsko drugačen in nam vsaj enakovreden, identitetni vzorec in ob tem sploh nisem pogrešal mixa "nazovi"-multikulturnosti, tako značilnega za mnogo progresivnejših, a obenem tudi likovno bolj degradiranih evropskih okolij.

Še lokalni: Hic Rhodos-hic salta: ob Jurčkovi cesti (in žal ne samo tam!) stoji nadvse kičast novodobni "gradič", kot v praksi evidenten dokaz naše variante ideologije multikulturnosti, zlasti pa "odprtosti in laissez-fairea" našega turbo-liberalizma, kjer lahko vsak in brez omejitev, gradi in razkazuje vse tisto, kar je zmožen in pripravljen plačati.

Ko smo, skoro sočasno, ob dr. M. Mrkaiću (v Financah) še z dr. D. Kosom dobili, poleg ekonomskih še ustrezne sociološke poenostavitve o arhitekturi v našem času, me res ne skrbi za veljavnost nekoč izrečene Ravnikarjeve misli: "Kaj vendar hočete, vsak človek ima svoj plafon!"


Ana Kučan
postavimo jo že, 10.3. 2004, 21:03

Dlje, ko bo tekla razprava, manj možnosti bo, da postavimo dobro arhitekturo. O tem, da je potrebna, je odveč zgubljati besede, kar se lokacije tiče, povsem delim mnenje s tabo, Drago. V trenutku, ko je postavitev IVKC tako spolitizirana, da se moramo pogovarjati o referendumu, je za razpravo o horizontalah in vertikalah žal prepozno. Prej ko bomo IVKC sprejeli, več možnosti bo, da na natečaju zmaga dobra rešitev. Nikar ne podcenjujte naročnika.
Lep pozdrav vsem.


Jasmina Držanič
V bistvu to nikoli ni bila zgodba o arhitekturi...., 11.3. 2004, 14:15

V naši šentflorjanski deželici je bila zgodba o džamiji vedno zgodba o tem, ali kako sprejeti tisto, kar šenflorjanec razume kot Tuje. Tuje je za šenflorjanca tisto, česar ne pozna, kar ne pozna, je nevarno, ker je nevarno, se bo tega branil, pa naj stane kar hoče....Saj vsi poznamo to omejujočo držo? Ta ista drža je v obup gnala večino inteligentnih ljudi, od Prešerna dalje, ta ista drža je odporna na vse politične in ekonomske spremembe, ta ista drža je z odlaganjem teme na ugodnejše čase "branila" naše belo mesto pred zlovragom džamije. Pa se teme ni dalo večno odlagati in ko je eruptirala, se je ni dalo lepo manirlih spraviti nazaj pod preprogo. Zdaj stvari postajajo jasne in se ni treba sprenevedati (svako zlo nečemu dobro). Netolerance se ne da govoriti politično korektno, ker je sama po sebi politično nekorektna kategorija. Džamija ni niti arhitekturna in niti verska kategorija, v našem prostoru je to predvsem politična kategorija in sicer kategorija Tolerance. Biti za džamijo je enako biti za vladavino Tolerance. Je očitno prišel čas, da se preštejemo tisti, ki smo za gradnjo džamije (ker tisti, ki so proti, so se nabrž že prešteli) in da ugotovimo, kako se bomo konfrontirali z nasprotno stranjo. Ker to se dogaja ves čas, ne se delat, da tega nismo opazili (55. člen ustave, pravica samskih žensk do umetne oploditve, izbrisani, džamija, formalizacija istospolnih partnerstev...).
To izrazito politično dimenzijo pokrivati s strokovnimi mnenji (kaj pa arhitektura misli o tem?) je perverzen poltični manever in tu ne velja nasesti. Džamija bo še dolgo politično vprašanje in zdaj se bo treba javno izpostaviti, če hočemo, da bo gradnja pravnomočna in da bo džamija postala arhitekturno vprašanje.Se je pa končno enkrat videlo, da imajo tudi arhitekti politčna mnenja....

P.S. V Sarajevu sta na Baščaršiji prvi sosedi džamija in cerkev. V niju se vstopa iz iste ulice, loči ju samo ograja. Pred sončnim zahodom se tam zgrinjajo turisti in večina jih ima v roki walkmane. Čakajo na sončni zahod, ker takrat mujezin poziva muslimane na molitev, njegov sosed pa zvoni Avemarijo in turisti potem poskušajo čim bolje uloviti zvočni zapis. Moji prijatelji iz Sarajeva (ta zvok poslušajo že celo življenje) še zdaj ne razumejo, zakaj turisti to vsak večer snemajo. Ti moji prijatelji iz Sarajeva so večinoma iz muslimanskih družin in vsako leto mi pošljejo čestitke za Božič in za 8. marec....


Anonimnež
Brez naslova, 14.6. 2005, 00:11

Jasmina ne strinjam se

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

na vrh