info akcije magazine id mail english
Urbanizem v LjubljaniMobilnost v mestuProjekti za LjubljanoProstorski razvojRez. ankete
9. 3. 2004

Veda, ki rešuje probleme v prostoru?

Maja Simoneti, Matevž Čelik, TrajekT
Razprava o izgradnji džamije v Ljubljani se ves čas vztrajno dotika strokovnih prostorskih razsežnosti tega projekta. Posamezni nepremišljeni komentarji in razlage, ki jim lahko sledimo v medijih, pa gredo daleč čez sprejemljivo mejo, do katere bi strokovna javnost stvari še lahko mirno preslišala. Tu si je potrebno izprašati vest. Imamo dve možnosti. Lahko spet užaloščeno spoznamo, kako strokovne kriterije zlorabljajo za politično razpravo, lahko pa izkoristimo drugo možnost in se upremo vnaprejšnji povezavi stroke z razpravo, ki ni na strokovnem nivoju in vlogi posameznih kolegov v njej. Kdor si glede odločitve še ni povsem na jasnem, bo med branjem naslednjih vrstic lahko odkril o čem pravzaprav govorimo.

Zgodba o džamiji je samo še en, najnovejši in zelo odmeven primer, kako se dogaja mestni urbanizem v Ljubljani. Kot so v preteklosti že opozarjali številni arhitekti, je urbanistično načrtovanje podleglo oblikovanju sprotnih in pogosto dvomljivih rešitev, ki predvsem strežejo vprašljivim interesom. Strokovni argumenti so v pogojih, kjer vodo na ogenj prilivajo politično ali poslovno motivirani sogovorniki, vedno zadnji, ki kaj veljajo. Posledica zanemarjanja dosledne, domišljene in odprte strokovne razprave, pa ni opazna samo v neurejnosti ljubljanskega prostora in skromnosti posameznih rešitev. Ključna je pravzaprav vsesplošna otopelost in neodzivnost arhitektov in urbanistov. Večina velikih in uglednih imen slovenske arhitekture mirno plava od projekta do projekta in se izogiba temam, ki so v zadnjih desetih letih namesto, da bi postale izvor produktivnega konflikta, prepogosto postale problemi, na katerih nenazadnje nasedajo tudi njihovi posli. Večina razprav se razblini zaradi pomanjkanja strpnosti. O gradnji džamije tako molčijo vsi, plečnikovi in prešernov nagrajenec, kolegi iz akademskih vrst in ostali "uspešni" načrtovalci. Radi bi verjeli, da molčijo iz prepričanja, da vprašanje še ni zrelo za temeljito prostorsko presojo.

V nasprotju s tem pa so politiki, ki ljubljansko županjo zmerjajo z muslimanskimi imeni, dovolj hitro uspeli mobilizirati nekaj arhitektov in se tako postavljajo v prve vrste zaščitnikov katoliške mestne silhuete. Glasovi, ki jih sicer že dolgo ni bilo slišati v obrambo mestnega urbanizma, pa v navezi s samooklicanimi priložnostnimi varuhi mestnih lokacij zbujajo predvsem nelagodje. Nestrpna stališča profesorja, ki strokovno "spi" že nekaj let, prebudili pa so ga prav odkriti islamofobi v mestnem svetu, bi bila na kaki neodvisni univerzi razlog vsaj za resen ukor. Mobilizacija tovrstnega strokovnjaštva je nedvomno razlog, da se prebudijo tudi bolj trezni strokovni glasovi.

Vprašanje, o čem naj razmišlja prostorski načrtovalec in arhitekt v politično prenapetem ozračju in prepirih v mestnem svetu ne izgleda prav enostavno. Nedvomno pa za takšno samoizpraševanje obstajajo močni razlogi, ki v končni posledici presegajo vprašanja o postavitvi džamije. V sicer negotovem času naše vsakdanjosti, vsi iščemo neke odgovore na aktualno dogajanje okrog sebe. Postavlja se vprašanje, kaj lahko storimo za kvaliteto družbenega okolja v katerem živimo, oziroma, kako naj se arhitektura in urbanizem odzivata na aktualne razmere v družbi. Odgovori niso preprosti, saj je arhitektura sama po sebi izjemno statična, konservativna in okorela veda, ki se s težavo odziva na spremembe okrog sebe. Pa vendar je za vse nas kolega Miha Dešman že leta 1995 v AB-ju o novih paradigmah arhitekture zapisal, da "spremenjena mednarodna politična in ekonomska realnost zahteva od arhitekture, da na novo oblikuje svoj konceptualni in teoretski aparat", ker so "njene večne resnice postale vprašljive". Sprememb v družbi, povezanih s tehnološkim razvojem in gibljivostjo svetovne populacije in migracijami, ni mogoče spregledati in si pred njimi zatiskati oči.

Razprave o vplivu minaretov na baročno silhueto Ljubljane so zato samo še eden od načinov, kako drobnjakarsko se lahko arhitektura ukvarja s pomembno temo in ob tem zgublja kredibilnost ter svojo že dolgo načeto etično konsistenco. Če bi arhitekti resnično želeli zapeljati vprašanja prostora in arhitekture v pravo smer, bi stvari morali meriti v odgovornosti do prebivalcev in do arhitekture same. Zahteve po stilski skladnosti so narcistične narave, v katerih naj bi bili mi njen vir, drugi pa le gnetljivi material. Razprave o stilu naj bi se konec koncev končale že v Loosovem času nekje v začetku prejšnjega stoletja. Danes govorimo kvečjemu o arhitekturnem jeziku. Švicarski jezikoslovec Ferdinand de Saussure pa je zavest o jeziku že na prelomu iz 19. v 20. stoletje razširjal kot zavest o sistemu razlik. Žal je bil njegov vpliv na arhitekturo prešibak in tudi vrednote modernistične arhitekture, ki jih danes ponovno skušamo uveljaviti, so gradile red bolj na poenotenju kot na raznolikosti.

Morda se komu zdi, da vprašanje tolerance ni vprašanje za arhitekte. Vendar je za arhitekturo kot izjemno kompleksno vedo, ki oblikuje prostor v času, problem tolerance - problem dopustnega in nedopustnega v prostoru - še kako pomemben. Do njega nikakor ne bi smeli biti malomarni ali ga celo namerno ignorirati. V tem smislu bi arhitekti še posebej v tem trenutku morali razmisliti o realnostih, ki so povsem zunaj oblikovanja in umeščanja posameznih objektov v prostor. Začeti bi se morali zavedati, da je tudi arhitektura le izraz splošno uveljavljene kulturne logike in ne projekt estetske perfekcije sveta.

Slovenski arhitekti so se, tako kot arhitekti drugje po svetu, že spraševali o iskanju nove kompleksnosti današnjega časa. Pri vprašanju džamije je ta kompleksnost kot na dlani in odločno stališče v njeno podporo bi dokazovalo, da smo tej kompleksnosti dorasli, v spremenjenih razmerah, v katerih se je arhitektura znašla pa tudi sposobni na novo opredeliti svojo kulturno vlogo. Seveda pa bi morali najprej doumeti bistvo drugačnosti, katere del smo. Vsako omahovanje in opiranje na podatke obrobnega pomena (o velikosti zemljišča, domnevno neznanem viru sredstev za gradnjo in morebitni spremembi mestne silhuete) zbuja skrb in opozarja na skromne možnosti za večjo uveljavitev kulturnega pomena arhitekture in urejanja prostora v Sloveniji. Napoveduje, da bo arhitektura v bodoče še bolj pogosto le priložnostna prijateljica brutalnega političnega mešetarjenja in bo tako dokončno zanikala samo sebe kot vedo, ki rešuje probleme v prostoru.

Vsak, ki bi se strokovno lotil prostorskih argumentov za in proti predvideni lokaciji za ljubljansko džamijo, bi nedvomno prišel do ugotovitev, da je vsebina prostorskega posega z vidika prostora in okolja dovolj običajna, da ti kriteriji ne bi smeli krojiti razprave o njegovi sprejemljivosti. Pozitivistična razlaga se v takem primeru lahko nadaljuje v prepričanju, da je problem utirjen v povsem običajni tok strokovnega odločanja o prostoru. Razprava o umeščanju novih objektov v prostor je namreč ena klasičnih urbanističnih razprav. V primeru investitorja, ki za svoj projekt še išče lokacijo, je iskanje optimalnega okolja za novi program najbolj običajna planerska naloga. Odvisno od narave programa, se določijo kriteriji privlačnosti, to so tiste značilnosti prostora, ki kar najbolje odgovarjajo potrebam. Običajno sem sodijo: dostopnost, zadostna velikost zemljišča, opremljenost, namenska raba glede na obstoječe prostorske akte in podobno. Sledi opredelitev kriterijev ranljivosti prostora, tistih značilnosti prostora, ki jih lahko novi objekt in programi s svojim prihodom in delovanjem v prostoru prizadenejo. Na podlagi uskladitve enih in drugih kriterijev se v optimalnem postopku izbora lokacije za novi program pojavi nabor sprejemljivih lokacij. Odločitev za eno od njih je odvisna od razpoložljivosti zemljišča.

Edini strokovni kriteriji pri določanju lokacije so lahko okoljski in prostorski kriteriji. Te je potrebno praviloma opredeliti pri posegih z velikimi vplivi na okolje in prostor, ki jih predvidevamo zaradi obsega gradnje, komunalnih, prometnih in drugih ekoloških obremenitev ali celo rizikov. Noben verski objekt ne sodi med take vrste posegov. Povsem nedvoumno je, da tudi gradnja islamskega centra ni poseg o katerem bi lahko prostorski in okoljski kriteriji imeli odločujočo vlogo.

Načeloma pa je razprava o razsežnostih in podobi vsakega posega v prostor v razvitih demokracijah, med katere se radi uvrščamo, vsebina strokovne in javne razprave. Ko bo torej sprejeta odločitev o gradnji džamije, naj bi bila zato odprta tudi razprava o značilnostih tega posega. Ob tem se nedvomno poraja veliko strokovnih vprašanj, ki so aplikativna tudi za druge projekte na robu prestolnice, jih pa (kar je simptomatično, če ne vsaj zanimivo) pri gradnji nakupovalnih središč in zabavišč ni bilo mogoče odpirati. Vsaka arhitektura bi nedvomno morala izhajati, rasti in črpati iz prostora, v katerega je umeščena. Svoj izraz bi morala graditi na upoštevanju naravnih danosti, kulturne zapuščine prostora in številnih drugih okoliščin. V končni fazi bo pri izdelavi izvedbenih projektov za džamijo šlo tudi za odnos, toleranco in strpnost pri gradnji ter oblikovanju kvalitete širšega prostora. Za odnos večine novih zgradb v Ljubljani do okolice pa bi v tem trenutku težko rekli, da je strpen.

Trenutno (ne)zavzemanje stališč arhitektov do gradnje ljubljanske džamije je zato samo še eden od korakov v razkroju strokovnih mnenj v povprečnem okusu potrošniškega okolja, ki prevzema pobude in vodi kulturo in družbeno zavest ter s tem tudi oblikovanje okolja. Z referendumskim ljudskim glasovanjem bodo strokovna arhitekturna in prostorska vprašanja končno povsem odkrito postala del trgovanja s političnimi glasovi, kar do tega trenutka ni bilo zaželeno niti v skritem ozadju. Včasih se je zdelo, da se prav tega prikritega vzporejanja, urbanizem in arhitektura že nekaj let na vse kriplje želita znebiti.

S stališča naprednega sodobnega urejanja prostora in arhitekture v Sloveniji je na vprašanje izgradnje džamije moč pogledati kot na enega ključnih vsebinskih problemov, s katerimi se je potrebno v tem trenutku soočiti. Džamijo je potrebno zgraditi. Zgraditi jo je potrebno zaradi skrbi za zdrav razvoj družbe, zaradi odgovornosti mesta do vseh svojih prebivalcev, zavoljo razreševanja problemov v prostoru, zaradi urejanja ljubljanske suburbije, zaradi izkoreninjanja uveljavljanja političnih stališč, tam kjer bi morali nastopati strokovni kriteriji, zaradi bogatitve in nadaljnjega razvoja slovenske arhitekture,… Konec koncev, zaradi dvigovanja prostorske kulture.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

ivan stanič
tako je, 9.3. 2004, 18:54

Spoštovana kolega, z velikim veseljem sem prebral vajine misli in se z večino povsem strinjam. Zlasti me je razveselil vajin klic kolegom, naj se vendar že zdramijo iz komercialne otopelosti in ne popuščajo ali se uvrščajo v to ali ono predvolilno politično manipuliranje. Mimogrede, kakšen mesec nazaj je dr. Stres javno naznanil, da rimokatoliška cerkev nima nič proti gradnji džamije. Torej bo. Pa je bilo preslišano. Torej o tem, kakšna bo ljubljanska džamija tudi ni prekmalu govoriti. Pravzaprav bi lahko začeli razpravo o tem, kako v Ljubljani doseči gradnjo presežne arhitekture, kar džamija je lahko, in kako izvesti mednarodni natečaj.

Tomaž Acman
Strpni do nestrpnih - tiha stroka, 9.3. 2004, 20:43

Človeka presune, v kakšni državi živi dobro desetletje po njenem rojstvu. Bolj kot sramotna debata o gradnji džamije boli ta neverjetna tišina, ta meglena neodzivnost arhitekturne, urbanistične, krajinsko-arhitekturne, prostorske srenje, h kateri se tudi sam prištevam. Počasi sem začel verjeti, da vsi arhitekti mislijo kot zeleni Miha in vrli Košir. Pač, ker nisem slišal ostalih. Zgleda, da vsi samo čakajo (čakamo), kdo bo prvi. Ko se zlorablja ime arhitekture, vsi molčijo. Kje imamo zbornico? Kje Univerzo? Dobro sta napisala Maja in Matevž, kje so plečnikovi, kje prešernov nagrajenec? Na takšne stvari se je treba odzvati nemudoma in v osrednje medije! Ali pa vsi zatopljeni v ekran upamo, da bomo dobili kak natečaj v Združenih Arabskih Emiratih ali Bahrainu. Veste, tam menda dobro plačajo!

Podružnična cerkev na hribčku, ta kamen slovenskosti je v resni nevarnosti! Iz meglene barjanske močvare bo zdaj zdaj pogledal minaret. Menda ja ne bo zakril še Triglava in na njem stoječega mini minareta. Slovenska krajina je pred vstopom v Unijo pred usodno spremembo. Hitro je treba okrog posaditi (turške) lipe. Sem slišal, da te zrastejo kar visoko.

To je bil menda v zgodovini Slovenije edini odlok o PUP-u (ali kaj že?), ki si je zagotovil mesto na prvi strani Dela. Po analogiji bi človek pričakoval novico o sprejemanju odloka o ZN za novo skladiščno halo Gorenja v Velenju vsaj na CNN. Kocka, ki zasede pol doline, ljudi pač ne zanima. Notri muslimani ne molijo, ampak skupaj z ostalimi samo pakirajo pralne stroje.

Podobno kot prof. Kos, sem tudi sam na začetku bil previden glede lokacije na "morostu". Zdaj pa je ta lokacija postala več - postala je že simbol! Simbol nemoči in nesposobnosti prostorskega planiranja v Ljubljani, ki je "uspešno" iskal lokacijo debelih 30 let. Simbol preživetja Islama pod Karavankami in simbol naše verske nestrpnosti in nekulture. Tudi mi, "prostorci" smo del te kulture. Koncept nacionalne države je že zdavnaj preživel, pri nas očitno še ni. Vse direktive EU smo pridno izpolnili kot dobro šolarčki, na temeljnem razumevanju EU - sobivanju kultur in narodov pa krepko padli. Heimatdienst retorika o ogrožanju večine s strani manjšine se je neopazno naselila v naše medije. Mi smo pa kar tiho.

Mar res ne premoremo v tej naši ljubi Sloveniji ene resne strokovne kritike, ali oddaje na TV, ki bi bila vsaj malo aktualna? Hvala bogu, nas vsaj tale trajekt kdaj popelje kam na kak otok modrosti.


Grega Košak, arhitekt
Pogled brez desnih ali levih "plašnic", 10.3. 2004, 21:02

"Svoboda, to je pravica in dolžnost do vsakokratnega opredeljevanja in to tudi početi vedno znova." (J.P.Sartre, 1905/80)

Vedno sem smatral, da sam poklic arhitekta kot nekakega "zapisovalca" v trajni material grajenega okolja, predpostavlja nujnost lastnega in ažurnega strokovnega opredeljevanja na aktualna družbena dogajanja, saj se ta vanj nujno zrcalijo. To, v svetu dovolj intenzivno in produktivno držo stroke, v našem prostoru zlasti v zadnjem času nadvse pogrešamo. Gre za njen splošni, oportunistični umik iz javnosti v zaprti krog vprašljive lastne elitnosti.Ta pa je s svojo odsotnostjo omogočil, da se važne urbanistično-arhitektonske odločitve sprejemajo vedno bolj stroki odtujeno, predvsem pa le na medsebojno prepleteni politično-podjetniški ravni. Arhitekti se tu, žal, odzivamo v glavnem le kot individualisti, in šele, če nam kdo ogrozi naš lastni zamejeni gartlc. Nekdanje bolj celostno naravnano okolje, prepoznavnih bivanjskih kvalitet, ob tem nujno zamenjuje nemestotvorna in naključna adicija forsirano individualiziranih arhitektur; te so tudi bistveni razlog za beg meščanov in z njimi mestnega pulza v sicer enako amorfna, a vsaj prometno dostopnejša primestna nakupna središča.

V provokativni pobudi Trajekta eminentnim "opinionmakerjem" vidim možnost za pričetek procesa, ki bi lahko v prihodnosti poustvaril del vzdušja angažiranosti v javnosti, ki smo ga v manj naklonjenih 50-60 letih že imeli.; ob Ravnikarju in njegovih, v povezavi s Pirjevcem in Štihom.

Pri tem bo seve potrebno diskusijo nujno preložiti v odprte javne medije, zlasti še na TV; le aktivno sodelovanje javnosti lahko diskusiji zagotovi potrebno legitimiteto in s tem tudi pritisk na inertnost in neučinkovitost trenutnega načrtovanja, najizrazitejšega v vsem izpostavljeni ljubljanski regiji.

Ob takih, nujno divergentnih diskusijah bi morda veljalo opozoriti na nujno tolerantnost iz misli starega enciklopedista Diderota: "Kjer mislijo vsi enako, nihče ne misli mnogo !", ker je prav vanjo vgrajena tudi potrebna, pravilno pojmovana, multikulturalnost.


Saša PIANO
BRAVO, 11.3. 2004, 11:17

Zelo dobro, posebno navezava na vse posege, ki se brez odmove dogajaji vsak dan okoli nas, pa se nanje ne odzivamo. V skrbi za lasten obstoj pozabljamo, da če naše stroke ne bodo kredibilne tudi dela ne bomo imeli dovolj. Se enkrat, zelo dobro, cestitam. Morda bi morali dati pobudo za strokovne "debatne krozke".

Jelka Hudoklin
Brez naslova, 11.3. 2004, 19:50

Perfidnost politike v zadnjem času že močno presega običajne pritiske, ki jih prostorski načrtovalci v vse večji intenziteti doživljamo s strani investitorjev, in zadeva z džamijo je samo vrh ledene gore. Izrabljanje stroke za nabiranje političnih točk je seveda umazano do konca - je pa tudi res, da se jim očitno pač pustimo. Zaradi potencialnih posledic pri pridobivanju posla? Zaradi nezainteresiranosti in preprosto lenobe? Ali pa zato, ker stroka pač nima mnenja in zato nima česa povedati? Ko se bodo končno zgodile volitve, bo morda bolje - za nekaj časa. Vendar pa me vse bolj bega vprašanje, ki ga je postavil že kolega Acman: v kakšni državi vendar živimo? - koliko nizkih, nepotešenih strasti se še skriva tod okoli!
Veseli me, da je vsaj Trajekt odprl to temo in jo osvetlil z odličnima prispevkoma D. Kosa ter Maje in M. Čelika ter s tem dokazal, da stroka vendarle ima jasno, trdno mnenje. Upam, da bosta njihova zapisa objavljena tudi v osrednjih medijih, da bosta prišla tudi do širše javnosti.


Aleš Šarec
Stroka, vzemi si čas za stroko, 11.3. 2004, 21:10

Vse priznanje in pohvala Trajektu, da ste odprli strokovno tribuno, kjer lahko arhitekti, urbanisti, krajinarji, prostorski planerji in drugi 'prostorci' sproščeno in neformalno izmenjujemo svoja stališča, predloge in se učimo drug od drugega kako bolje urejati naš prostor. Zlasti s širših vidikov kot ne le estetske in oblikovalske perfektnosti. Cela desetletja smo pogrešali tak odprt medij. Končno! Odlično! Odprli ste bolečo rano - razkroj in odsotnost argumentiranih strokovnih stališč o aktualnih vprašanjih razvoja Ljubljane (ne le lokacije džamije, tudi umetniških akademij, stadiona, Metelkove, Potniškega centra, Tobačne tovarne, da ne govorimo o ekscesih s primestnimi nakupovalnimi središči, (ne)urejanju javnega prometa kot pomembnemu nosilcu revitalizacije mestnega središča in razvoja poselitve v regiji, izdelanih osnutkih strategij prostorskega razvoja mesta, regije in Slovenije, itd., itd.). Morda leži krivda za slabo odzivnost arhitektov, urbanistov in drugih pristojnih na ta vprašanja tudi v pomanjkanju njihovega časa za takšno angažiranje, še bolj pa v apatiji stroke, da bi bil ves njen trud s takimi aktivnostmi itak bob ob steno?...

Na vajin utemeljeni apel k večjemu odzivu stroke prilagam (z e-mailom) svoja dva skromna prispevka v Sobotni prilogi Dela, kjer skušam na del teh vprašanj konstruktivno odgovoriti. (Komentarja k 'Urbani prostor brez sinergijskih konceptov', Delo 6.dec.2003 in k 'Arhitektura podrejena diktatu vere', Delo, predvidoma 13.marca 2004)

Komentar k vajinemu gornjemu prispevku, s katerim pa se v nekaterih delih ne strinjam, bom poslal v prihodnjih dneh.


Aleš Šarec
Kje je kriterij prostorske organizacije dejavnosti?, 16.3. 2004, 22:18

Ob priznanju in pohvalam Trajektu ter Maji in Matevžu k izivom, ki sta jih zapisala v 'Vedi, ki rešuje probleme v stroki', pa se ne strinjam z vajino trditvijo, 'da je povsem nedvoumno, da gradnja islamskega centra ni poseg o katerem bi lahko prostorski in okoljski kriteriji imeli odločujočo vlogo'. To je kriteriji privlačnosti lokacije glede na dostopnost, zadostno velikost zemljišča, opremljenost in namensko rabo ter kriteriji ranljivosti prostora, ki jih novi objekti in programi s svojim prihodom in delovanjem v prostoru prizadenejo. Ker noben verski objekt ne predstavlja velikega vpliva na okolje in prostor zaradi obsega gradnje, komunalnih, prometnih in drugih ekoloških obremenitev ali rizikov. Da zato v strokovni razpravi za ali proti predvideni lokaciji džamije (ob južni AC obvoznici) prostorski in okoljski razlogi/kriteriji niso pomembni za odločanje o sprejemljivosti ali ne na tej lokaciji.

Ne strinjam se, da naj bi bili za odločanje o lokaciji džamije ali kateregakoli objekta ali naprave pomembni le navedeni prostorski in okoljski kriteriji (privlačnost in ranljivost prostora, poleg seveda razpoložljivosti prostora). V vajinem prispevku pogrešam kriterij smotrne/trajnostne 'prostorske organizacije dejavnosti'. To je načelo soodvisne razmestitve in medsebojne fizične povezanosti različnih urbanih funkcij in struktur v prostoru (mestu), ki s skupno sinergijo aktivnosti ustvarja dodatne, presežne, multiplikativne vzpodbude za razvoj tudi drugih dejavnosti (tudi kvaliteto in ponudbo 'življenja' v mestu, npr. v mestnem središču) in njihovo socialno in ekonomsko učinkovitost. Npr. če bi bil Kulturni center Cankarjev dom zgrajen/lociran med južno AC obvoznico in Cesto dveh cesarjev, bi bilo mestno središče Ljubljane bistveno manj 'živo' kot je. Podobne dodatne impulze bo generiral tudi islamski kulturni center če bo lociran v območje širšega mestnega središča, ne pa če bo zgrajen na robu mesta.

Na kriterij 'prostorske organizacije dejavnosti' opozarjam zato ker se na ta 'vidik' urbanističnega, regionalnega in nacionalnega prostorskega načrtovanja pri nas vse bolj pozablja. V starem zakonu o urejanju prostora je bil zapisan še med uvodne člene zakona. V novem zakonu je ta pojem/kriterij za usmerjanje prostorskega razvoja popolnoma izginil... V času ko krajinarji in geografi v Sloveniji prevzemajo ključna mesta v urejanju prostora menim, da je ob sicer zelo pozitivni večji strokovni skrbi za urejanje odprtega prostora kot v preteklosti, ta 'manjko' (neupoštevanje vidikov 'prostorske organizacije dejavnosti') ena izmed resnih 'lukenj' v naši stroki. Arhitekti mest, ustvarjajmo sinergijo grajenega prostora, ne le posamezne arhitekture.


Ana Kučan
Pozivati javnost ali kako vplivati na mestni svet?, 17.3. 2004, 02:04

Mogoče pa je, ob vseh teh glasovih, vendar še upanje. Da zgradimo arhitekturno kakovosten, odličen in urbanistično smiselno umeščen IVKC! Z vidika sinergijskih učinkov in usmerjanja prostorskega razvoja, na kar je v svojih utemeljitvah opozoril arhitekt Šarec, morda le še uspemo poiskati alternativne lokacije za IVKC, kajti le ob presojanju možnih lahko poiščemo najboljšo. Ki je prav gotovo prej v središču mesta kot na njegovem robu. In takrat bo možno razpravljati tudi o ustreznosti arhitekturnega jezika. Pa bodo naši apeli javnosti dovolj? Bomo uspeli ubraniti strokovne utemeljitve pred spolitiziranim pogledom? Vsaj poskusimo lahko in upamo, da nas bo kdo slišal. Kajti arhitektura (v vsej celovitosti) kot dejavnost, ki rešuje probleme v prostoru, se ne bi smela odreči nobenemu merilu, ne prostorskim, ne okoljskim, ne lokacijskim in tudi ne estetskim, ki vsi skupaj omogočajo kakovostno reševanje problemov v prostoru. Prav gotovo vprašanje, ali IVKC zgraditi ali ne, ni vprašanje arhitekture (in ob izraženi potrebi je odgovor na to vprašanje na dlani), kje in kako IVKC zgraditi pa vendar ostaja tudi (če ne pretežno) naš strokovni problem.
Poiskati moramo pot, kako ga predstaviti tistim, ki o tem odločajo. Drugače bomo prepričevali prepričane ali pa spet razpravljali le med seboj. Kar je seveda brez ugovora koristno, a včasih ni dovolj.
Hvala Maji Simoneti in Matevžu Čeliku, ki sta pozvala k razpravi, odprti v pismih bralcev, in jo razširila, hvala prof. Gregi Košaku, ker vztraja, predvsem pa hvala urbanistu Alešu Šarcu, ki nas je mirno spomnil, kako bi moralo biti. Pa bo?


Anonimnež
Brez naslova, 29.3. 2006, 18:02

- V primeru investitorja, ki za svoj projekt še išče lokacijo, je iskanje optimalnega okolja za novi program najbolj običajna planerska naloga.-

Točno to: PLANERSKA NALOGA NA NIVOJU DOLGOROČNEGA PROSTORSKEGA PLANA ali po novem na nivoju STRATEŠKIH PROSTORSKIH AKTOV MESTA - enako velja tudi za trgovske velecentre in vsako drugo vsebino, ki presega okvire območnih potreb!!


Anonimnež
Brez naslova, 29.3. 2006, 18:05

- Simbol nemoči in nesposobnosti prostorskega planiranja v Ljubljani, ki je "uspešno" iskal lokacijo debelih 30 let.-

Prostorski plan jo še vedno ni našel - na lokaciji na morostu ima zelene in rekreacijske površine!!


Anonimnež
Brez naslova, 29.3. 2006, 18:07

- Vse direktive EU smo pridno izpolnili kot dobro šolarčki, na temeljnem razumevanju EU..- ...

pa nismo nič naredili in sprejete direktive imamo samo na papirju, izvajamo jih pa itak ne..


Andres
vpliv lokacije, 5.8. 2007, 02:23

Opažam, da se veliko ukvarjate z urbanizmom zato ne morem mimo že omenjene džamije.
Kdo med vami pravzaprav študira vpliv posamezne lokacije? Ste hudo orientirani v okvire zmožnosti urbaniranja glede na sestavo tal in ostalih dejavnikov, nihče pa ne pomisli na vrednost lokacije ki občanom nudi na eni strani dobro počutje in zdravje, na drugi strani lahko tudi slabo počutje in bolezen. Ne govorim o nikakršni Hartmanovi mreži, predvsem gre tu na koordinatni izračun, ki velja za sleherno mesto na svetu. Tako so tri religije locirale Izrael, tako so locirane, mnoge cerkve, tako bržkone deluje tudi med državni nesporazum, mednarodni kriminal, le da nihče ne pomisli na lokacijsko vrednost posameznega ključnega objekta.

Kar zadeva džamije. Hmm. Utegne se zgoditi, da bo le ta stala na energetsko koordinacijsko bolj vredni lokaciji s čimer se lahko danes katoliška ljubljanska družina vsaj deloma poslovi od svoje veroizopvednosti. No, sčasoma se bo to preselilo tudi na ostala slovenska mesta, zgolj zaradi neposlušnosti prejšnje županje. Trenutni župan Zoki ne vem, če ima o vsem tem kaj pojma, če ne, mu pač podrejeni ne poročaja čisto nič.

Seveda pa v primeru lociranja džamije na boljšo koordinatsko lokacijo še vedno ostane proti ukrep, ki bo davkoplačevalce ponovno udaril po žepu. In tepe jih lahko zelo dolgo.

Andres


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.



na vrh