info akcije magazine id mail english
07topikprojektrew <<rec>>defekt
4. 6. 2003

Javno kot fenomen

Klemen Fele
Filozofijo lahko razdelimo na hermenevtično fenomenologijo in postmodernistično fenomenologijo. Prva se ukvarja z razumevanjem, razlago in uporabo besedil, kjer velja načelo zvestobe tekstom in počasne »gradnje« horizonta, na katerem se nam odstirajo dogodki. To filozofijo določa predpostavljanje smisla v skladu s tradicijo. V postmodernistično fenomenologijo spadajo besedila, ki pristajajo na redukcijo smisla samega in na kršitev logike nastanka, časa. Vergil je tako lahko oče Homerja, Homer pa prvi postmodernist, saj uporablja različne pisave, morda pa ga sploh ni bilo in se pod tem imenom skrivajo številni pisci, kar je že bila hipoteza filologov v preteklosti . Postmoderna kot doba naj bi se končala 11.9.2001, smo pa priča ponovni vrnitvi postmodernizma kot sloga, kot vpisa, kot pisave. Nekateri mu zato dodajajo še eno predpono post-.

Kaj je fenomenologija? Nedvomno gre za logos/logoi o fenomenu, torej za izrekanje fenomena. Logos sicer pomeni tudi bog, beseda, stavek ali račun in še kakih trideset drugih reči. Prevod za fenomen je lahko pojav, v Kantovi filozofiji je tisto nasproti umnemu, ne-umno, čutno. Na začetku je bila razlika in da bi opisali javno kot fenomen, bomo najprej opredelili fenomen. Uporabimo znano razliko med pojavom in fenomenom. Denimo, da zbolite za gripo. Vročina, kašelj, slabo počutje so pojavi, gripa pa je fenomen. Fenomen je torej tisto, kar se kaže na samem sebi, pojav pa je vedno pojav nečesa drugega. Glede na ta primer bi lahko rekli, da je fenomen vzrok pojava.

Javno lahko določimo iz dvojnega nasprotja. Bodisi gre za javno kot nasprotje zasebnega ali pa za javno kot nasprotje skritega. Razlika med javnim in zasebnim naj bi izginjala. Lahko gremo do skrajnosti, ki jo nekateri že živijo. V megapolisu ima večina ljudi sicer bivališče, kjer pa med delavniki samo prenoči, ob prostih dnevih pa se prav tako ne zadržuje tam. Tako so na Japonskem že pred več kot dvajsetimi leti naredili kovinske škatle, kamor so ljudje stlačili najosnovnejše in tam prebivali. Grški polis s svojo agoro odpre javno kot kraj političnega, megapolis z ukinitvijo zasebnega ukine tudi politično. Politika tako postane zadeva specialistov za posamezna področja, ljudstvo kot suveren pa postane politični bebec, ki na odločanje in določanje prihodnosti nima vpliva in ga celo noče imeti. Množice se vedno motijo, posameznik ima vselej prav, zapiše Boris Vian, oče patafizike.

V času propadanja grške polis se pojavi tudi posokratska ideja kasneje osovraženih filozofov, ki so imeli življenjsko načelo: Živi skrito. Skritost in skrivnost sta v neposredni povezavi z resnico. Resnico običajno razumemo kot pravilnost stavka, kot ujemanje reči in besede. Izvornejši pomen in tudi slovenski pojem zanjo je istina, ki skriva istost, istovetnost in istovetna je lahko stvar samo sama sebi. Resnica izvorno grško pomeni neskritost in ne pravilnost sodbe. Glede resnice kot neskritosti ne more biti nobenega pluralizma resnic. Sodbe so lahko različne, logično pravilne, a izključujoče, neskritost pa ni povezana s pravilnostjo, ampak s tem, kako stvari dejansko so, v govorici in v razkrivanju, v jasnini biti kot pravi fenomenologija.

Če je torej resnica neskritost in če javno razumemo kot nasprotje skritega, je potem resnico treba iskati v javnem. Kar je razumljivo, saj je javno obenem tudi tisto obče, obče pa tisto resnično. Temu Heglovemu zakonu (Das Ganze ist wahre!) je v dvajsetem stoletju Adorno postavil negacijo. Zahteva po celoti je namreč izvor totalitarizma. Kako naj torej javno razume umetnost grajenja (Baukunst)?

Javno kot fenomen je utemeljeno na javnem kot nasprotju skritega. Na ravni deskripcije pa smo soočeni z izginjanjem zasebnega. Obenem nas kritike sodobnega medijskega sveta opozarjajo na vseprisotno vidnost, na prenasičenost s podobami, ko javno razumemo kot razpoložljivo, kot kraj, kjer naj bo realizirana utopija, ne-kraj (u-topos). Na tem ne-kraju nastopi politično. Ideja, da država v večji meri določi plan gradnje se zoperstavlja ideji naročnika, ki želi od izgrajenega imeti predvsem dobiček. Prevelika vloga države zmanjša pravice posameznika, krni ustvarjalnost in v skrajnem povzroči uniformiranost pokrajine prebivanja. Samovoljnost posameznika, naročnika pa lahko deformira to isto pokrajino v takšni meri, da prebivanje sploh ni več možno, ali je vsaj izredno neudobno, grdo, nefunkcionalno. Idealno razmerje je torej smiselno iskati v pravi meri vloge države, državo pa je možno osmisliti samo s ponovnim vzponom javnega kot politično ozaveščenega zasebnega. Njegova resnica pa bo seveda skritost. Neskritost se torej sama skriva in stopa v labirint voayerja.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

andrija danailov
e klemene klemene, 26.9. 2006, 10:28

kaj si be

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Public as a Phaenomenon
We try to explain public in the opposition to hidden and in the opposition to private. The difference between public and private almost extinguished in situation of megapolis and as a consequence of this we can talk about the death of politics. Hidden and truth have same origins in Phenomenology and a reconstruction of private would appear only through rethinking of the basic concepts as Being, Truth, World of life. The position of the state is of great importance for an architecture as a creative process.



Igor Papež / Fuckadelya


Igor Papež / Območje intime


Igor Papež / Plastičarna


Igor Papež / Labirint voyeurja

na vrh