info akcije magazine id mail english
07topikprojektrew <<rec>>defekt
6. 6. 2003

Kako velik je ta obred? (Kilo, mega ali giga)

Matej Blenkuš
Začnimo zgodbo nekje koncem 19. stoletja, v osrčju naše dežele, kjer v nedeljo dopoldne skoraj v vsaki vasi vneto zvonijo svojim vaščanom. Ti svoje običajne dni povečini preživljajo na polju in doma, tedenski obisk cerkve pa jim v tem enakomernem delovnem ritmu predstavlja enkraten dogodek. Posebno lepa oblačila in boljši obed so banalen, a zadosten dokaz, za to trditev. Za to preprosto shemo delovnih in bivalnih navad, stoletje starega kmeta, lahko zaključimo, da je ovrednotena s splošnim okvirom delovnih dni in posebnim poudarkom, ki vanj vnaša merilo tega odnosa. Bolj kot sama primerjava razsežnosti nas v tem primeru zanima merilo v družbenem pogledu. Cerkev s svojo vodilno vlogo vsekakor služi posamezniku, a ne vsakemu posebej in neposredno, temveč večinoma celi vasi hkrati. Cerkvenih poslopij zato ni toliko, kot je krajanov te vasi, ampak je, za tisti čas povprečno veliko vas, ena povsem dovolj. Merilo te stavbe je s tem višje od merila posameznika, njenega splošnega uporabnika, in bi ga v našem primeru lahko podali kar z odnosom 1:"število krajanov". Vzemimo za 19. stoletje dovolj razumno številko in s tem določimo merilo na 1:700. Odnos med posameznikom, v našem primeru domačijo preprostega kmetovalca, in posebnim, cerkvijo, je zato hierahiriziran in dominanten. V splošnem vzorcu se pojavlja enkratno, tako skozi časovni presek delovnega tedna, kakor tudi v ustroju vasi. Cerkev pomeni vsebinski poudarek in težišče, ki okoli sebe s svojo vlogo tvori strukturno in pomensko jedro vasi.

Podobni odnosi se vzpostavijo tudi med uporabnikom in ponudnikom. Vaščan duhovnika sicer potrebuje, a za njegovo preživetje ni nujno potreben, med tem ko pa je obratno skupina vaščanov predpogoj za obstoj duhovnika. Ta kavzalna razlika odnosa različnih meril je temeljna značilnost specializacije. Posebno je odvisno od splošnega.

Z zgodbo nadaljujmo med razpršeno gradnjo primestnega naselja koncem 20. stoletja. Delovni ritem se je v sto letih očitno spremenil, a v družbi še zmerom ostajajo temeljni odnosi med posebnim in splošnim. Vsakdanje delo za večino ostaja pojem navadnega, posebno pa poleg drugih dejavnosti, ki jih sodobni človek počne v prostem času, tudi tedenski obisk večjega nakupovalnega centra na robu mesta. Primerjava, ki se nam ponuja, je groba in večini vsebinskih in pomenskih ozirov neustrezna. Cerkve imajo v vasi osrednjo vlogo, ki konec koncev ne pomeni samo cerkvenega obreda, temveč tudi izmenjavo informacij, izobraževanje in druženje. Torej to ker je v sodobni družbi razčlenjeno na kopico usmerjenih in še bolj specializiranih dejavnosti. Toda tisto kar je tako bilo nekoč relativno majhno, je danes razpadlo na vsebinsko različne gigantizme. Ljubljana ima danes okoli 300.000 prebivalcev, kar bi v merilu 19. stoletja pomenilo, da ji pripada okoli 500 cerkva, kjer bi se vsi Ljubljančani lahko družili in poduhovljali. Teh pa je le nekaj deset, pri čemer pa primanjkljaj nadomeščajo kinematografi, gledališče, športne dvorane, opera, kulturni center in navsezadnje tudi nakupovalni centri. Tiste cerkve, ki pa so znotraj te pahljače različnih aktivnosti vzdržale, so morale svoje merilo ustrezno spremeniti in ga prilagoditi.

A če si kljub vsemu drznemo nadaljevati, je nakupovalni center, podobno kot cerkev, odvisen od potrošnikov, močno specializiran in s tem vsekakor obratuje na višjem merilu kot potrošnik. Vzemimo zato izhodiščno primerjavo pogojno v zakup, kajti osredotočeni bomo zgolj na vprašanje merila in njegovih značilnosti, ki smo jih na primeru cerkve najlažje pojasnili. Upoštevajoč te odnose malo in veliko oz. posameznik in enkratno, lahko z malo preračunljivosti postavimo merilo večjega nakupovalnega centra med 1:30.000 in 1:50.000. Seveda to ne pomeni, da v njem nakupuje toliko ljudi hkrati, s to številko raje označimo njegovo gravitacijsko polje, katerega potrošniško žarišče predstavlja. Če še bolj poenostavimo, lahko iz primerjave razmerij ugotovimo, da je nakupovalni center bodisi 500 krat bolj specializiran od cerkve 19. stoletja, bodisi se je človekovo bivanje v sto letih vsaj petstokrat bolj zgostilo. Naj se zdi še tako presenetljivo, je slednje najverjetneje res. Naš poklic, vsakdanje delo, je tako usmerjeno in omejeno na ozko področje, da ne služi več neposredno le nam samim, torej 1:1, temveč le še recimo vsakemu petstotemu prebivalcu našega kraja. Vzporedno z dvigom merila osnovnega človekovega delovanja, se je razumljivo dvignilo tudi merilo nosilcev, torej stavb samih. Če je včasih cerkev kot vsebinsko določilo še imela centralno urbano vlogo, se pri nakupovalnem centru zaradi spremembe merila to obrne na glavo. Na osnovnem nivoju vasi, kjer bivanje in z njimi komunikacije med dejavnostmi potekajo na primarnem merilu človeka, se tudi vse gibanje po poteh vrši na tem merilu, peš ali s tovornim vozom. Za skupne dejavnosti vasi je zato vitalnega značaja, da so locirane na križišču in od uporabnikov niso preveč oddaljene. Z dvigom merila dela in bivanja človeka, se spremeni tudi njegov način gibanja in prehajanja iz kraja na kraj, ki si ga danes brez hitrih prevoznih sredstev ne bi mogli več predstavljati. Historično jedro s tem ni več zanimivo, centri se raje obračajo k vpadnicam in avtocestnim priključkom. Niso več vezani na tisto jedro, kamor bi človek lahko prišel peš, temveč na odprto polje med mesti, ker je pretok dnevno selečih ljudi največji. Življenje, ki je specializirano in mnogovrstno, ni več osredotočeno na eno samo jedro.

Tretja primera se dogaja v bližnji prihodnosti, nekje na prelomu tisočletja v tovarni visoko kapacitativnih mikroprocesorjev. Vrednost tovarne se ocenjuje na več milijard dolarjev, in poleg neke druge, ki je v tem trenutku na drugi strani zemeljske krogle še v gradnji, tako visoko specializiranih proizvodov drugod po svetu ni moč proizvajati. Težava, ki se posredno tiče tudi povprečnega tehnika v tej tovarni, ki mimogrede funkcionira nekje na merilu 1:100000, je v tem, da cena infrastrukture in gradnje takih obratov predstavlja mejo rentabilnosti proizvodnje same. Izdelava vrhunske mikro elektronike pomeni za sedanjo družbo mejo možne specializacije. V kolikor se tehnologija proizvodnje poenostavi ter spremeni, in s tem poceni, bo ves ozko usmerjen proces čez noč postal nepotreben, predvsem pa neekonomičen in potraten. Največje možno merilo oz. meje svoje specializacije si postavlja torej družba sama.

Navedeni primeri, dolgoveznosti navkljub, pa vendar imajo svojo stično točko. Merilo je ključna dimenzija človekovega odnosa do družbe. Človekovo bivajoče je v osnovi grajeno in delovno na osnovnem merilu "iz rok v usta", pa vendar se njegova bit oz. hotenja razvijajo in postajajo z razvojem družbe vse bolj zapletena in zahtevna. S tem se dviguje nivo ali merilo njegovega intelektualnega in socialnega delovanja. To se navsezadnje zelo očitno kaže tudi v arhitekturi in urbanizmu. Stavbe, ki v splošnem poosebljajo funkcije bolj kompleksne in bolj specializirane narave, so nosilke višjega nivoja in merila. Slednje se neposredno odraža na njeni obliki, razsežnosti in prostorski legi, kakor tudi vplivu, ki ga posledično prenaša postopno preobrazbo svoje okolice. Omenjena cerkev, s svojo središčno vlogo v vasi, prostorsko obvladuje svojo okolico in z njo goji plodno sožitje. Če posplošimo, je merilo cerkve ustrezno oz. enakovredno merilu vasi kot celote. Povsem logično je, da je taka arhitektura višjega merila, kot posplošitev neke množice elementov, postane nosilka identitete in značaja vasi in njenega neposrednega okolja, le po pogojem, da so prostorski odnosi sploh vzpostavljeni. Izraznost arhitekture je neposredno povezana z nivojem njenega delovanja in obstoja.

Nakupovalni center ni v svojem bistvu v odnosu do okolja nič drugačen. Podobno je dimenzioniran in oblikovan ustrezno merilu kateremu služi. Tako kot si stavbe enkratnega pomena s časoma priredijo svoje okolje na tak način, da jasno in nedvoumno odraža njihovo nadvlado nad anonimnim okoliškim tkivom, si tudi nakupovalni centri s svojo generičnosto stalno preobražajo in vplivajo na svojo posredno in neposredno okolico. Pri tem seveda ne gre več za pomenske in vsebinske preobrazbe v grajeni strukturi, temveč bolj za prilagajanje obstoječe in ustvarjanje nove infrastrukture. Razmislimo in primerjajmo dalje. Podoba cerkev razločno odslikava specifiko in merilo okolja kateremu pripada. Vaška cerkev se razlikuje od mestne, primorska pa od gorenjske. Vendar je na vsaki cerkvi, ki je bila grajena v historičnem obdobju, precej očiten tudi znak pripadnosti širši in splošnejši obliki. Kar se največkrat odraža v zgodovinskem slogu. Zanj so bili potrebni izšolani mojstri in graditelji, kar je verjetno v največji meri poleg velikosti same stavbe, pripomoglo k njeni drugačnosti, bogastvu ali specializiranosti. Danes močno cenimo to zgodovinsko pripadnost sakralne arhitekture nekemu obdobju, morda tudi zato, ker smo navajeni gledati na svet kot celoto in nam splošnejše razmišljanje o oblikovnih slogih kot dobi, ki je zajela zelo širok področje srednje Evrope, ni tuje. V očeh prebivalca tiste vasi v tistem času, so bile stvari verjetno precej drugačne, včasih njegovim relativno ozkim obzorjem, še precej tuja in nenavadna. Nakupovalni centri so prav tako močno specializirana arhitektura, ki jo predvsem zaradi stroge ekonomike gradnje, zmorejo samo zelo specializirani arhitekturni biroji. Primerjavo z baročnimi cehovskimi mojstri je nepotrebno komentirati. S tem pa v povprečju odpadejo nekatere lokalne značilnosti okoliške strukture, ki jih nakupovalni centri enostavno ne zmorejo in nočejo posnemati. Rezultat je neposredna predočba blagovne znamke, bolj ali manj naključno umeščena v svoje okolje.

Bistvena in odločilna razlika med sakralnim in množično-trgovskim pa nastopi zaradi razmerja, ki ga tvori tak center s svojo neposredno okolico. Merilo, ki smo ga centrom v uvodu pripisali, je preveliko, da bi se sploh lahko izrazilo v odnosu do svojega okolja. A tako, kot je osnovno neposredno bivanje še zmerom imanentno človeku in njegovemu telesu kot naravnemu bitju, veljajo v arhitekturnem prostoru podobni primitivni odnosi taktilnosti in percepcije. Prostorski odnosi tipične cerkve in njene vasi v 19. stoletju so zaradi usklajenosti med centralnim poudarkom in anonimnim okvirom povečini ustrezni. Vzpostavljeni red med množico in njenim poudarkom se odraža na kakovostnih in pestrih prostorskih odnosih, ki bogatijo tako posebno samo kot obdajajoče anonimno tkivo. Nakupovalni centri, ki pa so pogosto umeščeni v primerjavi s samim seboj v drastično manjše merilo, ki ga največkrat odraža struktura nizkega nivoja, npr. individualna ali kolektivna stanovanjska gradnja, pa toliko bolj problematični. Med obema strukturama se torej pojavlja velika nivojska razlika, ki je prostorski odnosi enostavno ne morejo izoblikovati. V kolikor več stometrske hale, obraščene z nizko stanovanjsko gradnjo, samo po sebi kolikor toliko ustrezajo kakovostnim merilom arhitekture, pa tega za njihovo dotikajočo se okolico, prazen vmesni prostor med velikim in malim ali mediator merila, ne moremo trditi. Taka prostorska nesoglasja so rakave celice v ustroju mestnega tkiva, ki jih mesto samo, arhitekturna tvorba industrijske dobe nižjega merila, zelo dolgotrajno rešuje in usklajuje.

Zaključimo naj z zadnjim primerom, ki smo ga navedli v uvodu. Specializirane velike strukture, kamor veliki nakupovalni centri vsekakor sodijo, so izredno občutljive na spremembe v okolju in se zelo težko prilagajajo. Ta hip je verjetno povpraševanje po "giga" storitvah v Sloveniji tako močno, da se jim tega še ni bati, vendar je malo interpolacije moč sklepati, da se velike blagovne znamke ob spremembi tržišča kot ovce raje premaknejo na "boljšo pašo", kot da bi trmoglavile na starem. Nakupovalni center se torej selijo, ob novo avtocesto na primer, nič hudega, kaj pa ostane razriti zemlji in hektarih asfalta, ko ga razstavijo, pa ni več stvar trgovcev. Če se nam je uspelo sprijazniti s tisto industrijo, ki smo jo brezbrižno umestili skoraj v mestno središče, ter si danes zadovoljno oddahnemo, ker to nadomeščajo svetleči blagovni centri, je vendarle vredno razmisliti, da ni vse arhitektura, kar se sveti, še manj pa so razvaline tovarn postale "malo mesto" nakupov. Ogromno merilo kraja ostaja, le kdo ga bo zapolnil, ko odidejo velikani?

Sorodni prispevki:
St. Supermarket
Generic BTC

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

rok
Zdravo, bravo!, 21.8. 2003, 23:45

A se spomnis poglavja iz St. vodnika... kjer mozakar hoce pojasniti svoji zenicki, da je stos v merilu, v razmerjih. Skonstruirali je "total perspective vortex." Taksen pripomocek bi koristil vsakokrat, ko se zacudeno sprasujemo ob kaksni bizarni gradnji: zakaj? za koga? Pokukas v vortex in ti postane jasno: stavba je v merilu 1:0 - za nikogar!

Matej Blenkus
Filter, 26.8. 2003, 21:22

Scale filter
reducta ad absurdum
ali pak selektivna očala, nekje pomanjšam, drugod povečam; pa ribe v ušesih, ki pomagajo, da je realnost lepša,..
sicer je pa z ljudmi podobno, ampak o tem se pogovorimo s psihologi,


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.




na vrh