info akcije magazine id mail english
07topikprojektrew <<rec>>defekt
2. 4. 2003

Brez ljudi

Tina Gregorič
Odpreš na primer El Croquis, skoraj kateri koli - predstavitev nekaj nerealiziranih projektov ali ob izdaji revije še vedno na nivoju idejne zasnove, prerezi z obrisom človeške figure, 'renderji' polni lepih, izrezanih figur v popolnih pozicijah, da skrijejo praznino 'renderja', napake in nedorečenosti projektiranja, da zgleda dinamično in zapeljivo, kot da listamo Vogue. Obrneš stran in nov projekt‚ fotografije realizacije – enodružinska hiša, kongresna dvorana, šola, mestni trg ali stanovanjski blok, v bistvu sploh ni važno kaj‚ nikjer ni ljudi. Prazno. Prostor sam zase? Estetizacija posameznega projekta do te stopnje, da se popolnoma pozabi na konkretnega uporabnika tega prostora – na starejši par s psom, uradnike na posvetu o zraku, šolarje, mlado mamico z dvema otrokoma ali naključnega obiskovalca.

Vse zato, da morda lahko primerjamo idejni render z realizacijo in dokazujemo, da je vse perfektno realizirano. Na renderju lahko ljudi popolnoma nadzorujemo. Smo ultimativni režiserji vsakega predstavljenega kadra. Izberemo igralce, njihove obraze, njihove poze, skratka vse. In tako pozicijo bi radi obdržali tudi kasneje. Fotografiranje najnovejše izvedbe skrbno nadzorujemo in odstranimo vse objekte, ki niso najlepši in najbolj primerni ali pa jih ravno zato, ker to so, nastavimo levo spodaj v kader. Prevrnjen salonar, malo kostanjev na mizi, skladnost barv knjig na policah?!

Večinoma so vse arhitekturne revije in monografije take. Z enakim problemom.
Arhitekti smo pač velikanski egotripi – in večkrat mislimo, da je arhitektura le fizični fenomen s specifičnimi materiali, dimenzijami, njihovo skladnostjo. Čista fetišizacija. Tudi, če je projekt zasnovan socialno angažirano, se ob objavi le redko predstavi tako.

Za koga projektiramo in gradimo? Za revijo? Za nagrade? Lahko bi večkrat za ljudi! Arhitektura ne sme postati zgolj formalna manipulacija, ampak mora biti socialno relevantna. Vzpostavljena interakcija med prostorom in njegovim uporabnikom daje arhitekturi smisel in jo dvigne nad nivo uporabnega skulpturalizma.

MVRDV objavijo v FARMAX-u prazno lupino doma za stare in več načinov njihove ‘kolonizacije’ – to se zdi ekstremno, voajersko. Veliko si upajo, pomisliš. V bistvu pa je to najbolj normalna zgodba o hiši, ki zaživi s svojimi stanovalci.
So Nizozemci s svojo kulturo drugačni?

Herman Hertzberger - profesor mnogih ne le gradi socialno aktivno arhitekturo, ampak jo tudi govori in piše - uči. Že z listanjem Lessons for Students in Architecture veš, da gledaš drugačno arhitekturno knjigo. Kaj je pravzaprav drugačno? Jasna struktura, superdidaktičnost knjižnega formata, arhitekturne zgodovine in avtorjevihprojektov. Ja, ampak predvsem fotografije – postanejo tiste, ki govorijo zgodbe uporabe in učijo o prostoru. Tu so skoraj vse slike - z ljudmi. Uporabniki prostora so bodisi naključni ali pa so neke vrste igralci, vendar vedno aktivni! Učijo nas logiko prehodov, uporabe aktivnega zunanjega hodnika doma za starejše ali zunanjega nizkega zidu in niš ob vhodu v šolo; o pomembnosti dimenzij (otroci vs. odrasli), pogledov, poti - vseh oblik meja in prehodnosti. Manipulacija v prezentaciji z živimi igralci je še vedno veliko boljša kot odsotnost vsakršnega uporabnika.

Nigel Henderson, eden ključnih akterjev povojne britanske umetnosti, fotografira v 50ih in 60ih na ulicah Bethnal Greena, stanovanjskega predela v vzhodnem Londonu, življenje -otroke med igro, otroke in druge stanovalce kot uporabnike ulice, kar tako, kot so. Takrat tam. As Found.1 Skozi svoje delo intenzivno vpliva in tudi sodeluje s TEAM 10, predvsem z Aliceson in Petrom Smithsonom. Današnja aktualnost njegovih fotografij jasno kaže na ponovno zanimanje za bistvo življenja, za pomembnost vsakdana2, za vzpostavitev nove senzibilnosti življenja kot je – njegove realnosti, njegove krutosti in šarma. Ni torej estetizacija vsakdana, ni idealiziranje, je rojevanje kritičnega odnosa do izumetničenosti prikazovanja, prezentacije sveta tako v umetniških delih kot vsakdanjih medijih – na primer televizijskih oglasih.


Bivati Arhitekturo, Bivati v arhitekturi. Knjiga Occupaying Architecture3 s pomenljivim podnaslovom Between the Architect and the User se osredotoči na pomembnost uporabnika v arhitekturi predvsem skozi eseje in urbane akcije. Akademsko in teoretično se spoprime s tremi cilji: raziskovanjem odnosov med arhitektom in uporabnikom, redefinicijo odnosov med arhitektom in arhitekturo ter kljubovanjem ločitvi arhitekta od uporabnika. Super. A kaj, ko ostaja pri dobrih teoretičnih tekstih ter študentskih in umetniških urbanih akcijah, ki zelo aktivno vključujejo prebivalce in uporabnike določenih prostorov, vendar bi jih umetnostni zgodovinarji uvrstili prej v sekcijo art kot arhitekturo. Odpira pomembno tematiko, a z njo ne uspe preseči okvira umetnosti participacije in teoretičnih utemeljevanj.

Tako načrtovanje kot prezentacija arhitekture bi morala ponovno aktivno vključiti uporabnike prostora in s tem preseči formalno in materialno estetizacijo. Priznajmo si, tudi s fotografijami najnovejših objektov: Tako danes živimo. Tako uporabniki reagirajo v naši najnovejši šoli, poslovni stavbi ali stanovanjskem bloku, tako jo uporabljajo in takšne odnose vzpostavljajo. Jutri ali čez nekaj let jo bodo morda že drugače. Uporabniki prostora naj postanejo aktivni in legitimni kritiki arhitekture, saj se prav od njih lahko arhitekti še največ naučimo.

1
As Found: The Discovery of the Ordinary:
British Architecture and Art of the 1950s, New Brutalism, Independent Group, Free Cinema, Angry Young Men,
ur. Claude Lichtenstein, Thomas Schregenberger, Zuerich: Lars Muller Publishers, 2002

Nigel Henderson: Parallel of Life and Art,
ur.Victoria Walsh, Peter Smithson, London:Thames and Hudson, 2001

2
The Everyday, Daidalos, Nr. 75, Marec 2000

3
Occupaying Architecture: Between the Architect and the User
ur. Johnatan Hill, London in New York: Rutledge, 1998

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

mika
situacije, 21.5. 2003, 01:33

Tina!
Delno se strinjam s tabo, delno ne.. Dva primera: Najprej Moebius House Un studia - tam je slo za foto session z manekeni, zivimi ljudmi, toda ne prebivalci hise, ki so bili postavljeni v situacije in fotografirani, podobno kot reklame za produkte danes, kjer je produkt potisnjen v drugi plan. Hisa ni v ospredju temvec lifestyle. To je tudi edini fotografski material, ki obstaja o hisi. Toda ali gledalec te fotografije ve za fake? Ga razbere? Drugi primer je Wiel Arets in članek v Hunch 5 "Edge House Inhabited" - prikazovanje arhitekture skozi zgodbe, kuratkorka v muzeju, otroci se igrajo.... Situacije so tako naravne, da takoj spoznamo, da niso pristne.

Gre za neke vrste estetsko kirurgijo, z ljudmi ali brez. Mislim, da o cemer pravzaprav govoris, je o zivljenju arhitekture. Torej o sledeh, ki jih na arhitekturi pustijo ljudje z uporabo, udolbine na stopnicah, ki so jih desetletja teptala stopala, za silo zastekljeni balkoni... tu se vidi aktiven uporabnik arhitekture. Kar pa ni vedno najbolj estetsko, kajne? (samo poglej si fasade blokov iz 50-ih, vsak balkon zastekljen po svoje, da so uporabniki pridobili se nekaj bivalnega prostora)...

Mislim, da je ideja o aktivnem uporabniku zanimiva, toda rahlo naivna. Se pa strinjam, da je kritika arhitekture vidna sele po desetletju, takrat se izkaže, kaj funkcionira in kaj ne, kaj je funkcionalno in kaj banalno.


nanca
ljudje, 21.6. 2003, 23:36

Tina,

ravnokar sem prebrala tvoj clanek o ljudeh na fotografijah arhitekture in o ljudeh kot uporabnikih te arhitekture.

me veseli, da razmisljas o teh stvareh, ker priznam, da sem ze pocasi obupala nad tem, da bi nasla v nasih krogih se koga, ki bi razmisljal na podoben nacin kot ti.

dejstvo, ki se mi z vsako izvedbo kateregakoli projekta potrdi, je, da so edini relevantni kritiki nasega dela dejansko uporabniki prostorov, ki smo si jih skozi nasa snovanja zamislili. oni so namrec tisti, ki se soocajo s prostorom v razlicnih situacijah in skozi uporabo se ga naucijo razumeti mnogo bolje kot mi, ki nam ga je bilo dano le snovati /mogoce ga lahko razumejo z drugega aspekta kot mi/. povedati hocem, da si skozi snovanje prostora lahko ustvaris mnenje o oblikovanem prostoru, lahko si celo v celoti zamisljas zivljenje v njem, vendar nikoli ne ves kdo bo dejansko v njem bival, se manj pa ti je lahko jasno, kaj bo uporabnik v tem prostoru dejansko pocel! zatorej si delati utvare, da je prostor dokoncno oblikovan tik preden se uporabniki v prostor naselijo, popolnoma brezpredmetno-do tu je bila stvar v nasih rokah, naprej pa je potrebno prepustiti prostor zivljenju, saj ga bo edino to oblikovalo, preoblikovalo in mu dalo pecat in karakter.

razmisljala sem tudi o tem, zakaj pravzaprav se pojavlja toliko fotografij arhitekture brez ljudi.

osebno to vidim, kot prelomnico v zivljenju oblikovanega prostora. kot gosenica postane metulj, tako postane prostor prostor, ki zazivi-tako ali drugace.


mitja
Muzej voščenih lutk, 14.10. 2003, 23:22

O Hertzbergerjevih 'lekcijah'... preskok v katerega nas popeljejo njegove lekcije je sledeč: pomemben je prostor, ne objekt. Oziroma zgolj objekt, ki je generator prostora (in s tem pogoj zanj). A ne prostor sam na sebi, temveč prostor, ki je naseljen... z ljudmi, dogodki... Kaj je čemu okvir pa je že druga zgodba.

A tu je 'haklc'... kot praviš...
Tu so skoraj vse slike - z ljudmi. Uporabniki prostora so bodisi naključni ali pa so neke vrste igralci, vendar vedno aktivni! ...
Aktivni?! Zamrznjeni v svojem aktu!
Tu morda tiči eden od vzrokov, zakaj preganjamo ljudi z arhitekturnih fotografij (znan vzklik... Dej se mal umakn, na fotki si!)... ljudje so zamrznjeni v podobi prostora. Saj ga vendar naseljujejo, uporabljajo, živijo... se po njem gibljejo, so enkrat tu, drugič tam, sedaj manjši in daleč, sedaj veliki in čisto blizu... drvijo, hodijo, sedijo, stojijo... vse naenkrat in vse to! Človek v prostoru ni voščena lutka!

A takšni so na fotografijah! Popolnoma statični, čeprav morda zelo zgovorni v svoji drži! V bistvu svoje podobe pa nič drugačni od kakšnega stola, knjižne police ali drugega kompozicijskega elementa.

Nas iz tega lahko reši film? Ali je izhod (še vedno) le doživljanje arhitekture 'v živo'?


Ursula
brez ljudi, cisto za res, 29.10. 2003, 16:56

Zanimiva diskusija. V bistvu gre pravzaprav za dva povsem različna medija, prostor in fotografijo. In če govorimo o fotografiji, je Mika dobro napisala -v glossy arhitekturnih publikacijah gre v vsakem primeru za estetsko kirurgijo, z ljudmi ali brez.
Pa tudi ko gre za privatno fotkanje, imam tudi jaz rajši da se ljudje umaknejo, ne glede na to ali fotografiram 300 let star most ali pa stojnico na trgu. Pa sploh ne zato ker me ljudje ne bi zanimali. Fotografiranje ljudi je pač zelo zahtevno, se strinjam z Matijo, težko je posnet dobro fotografijo, ki prikaže ljudi v vsej njihovi mesenosti in dinamičnosti. In kadar naletim na res zanimivo situacijo in izjemne ljudi, mi je ponavadi nerodno usmerit vanje objektiv. No ja, verjetno zato nisem fotograf ;)
Kakorkoli, arhitekturna prezentacija (renderingi ali fotke) ima tako ali tako čisto svoj namen, ki ima konec koncev z uporabniki malo ali nič opraviti.

Bolj problematično kot to ali so na fotkah ljudje ali jih ni se mi zdi ali ljudje v KONČNI fazi SO ali jih NI. In velikokrat jih ni. Prazni totalno predimenzionirani trgi, prazne trate, kjer naj bi se otroci radostno igrali, prazni skupni večnamenski prostori in terase, prazne ulice, in v najhujšem primeru še tišina. Mislim da je od vsega najtežje oblikovati nekaj kar bi ljudje vzljubili. Estetika in funkcionalnost so oprijemljivi pojmi, ki jih je mnogo lažje analizirati, jih obvladati in jih nenazadnje poučevati.
In ker za revije vedno lahko najameš statiste, za arhitekturno slavo niti ni pomembno ali ima arhitektura dobro socialno zasnovo ali ne, ali je ozračje prijetno ali ne.
Samo en primer. Veliko opevani Borneo otok v Amsterdamu (West8). Vsi arhitekti ki na NL sceni kaj veljajo so tam nekomu zgradili hiso (vkljucno z MVRDV). Ampak ko si tam, je to še vedno navadna brezupna soseka vrstih hiš. Sicer zelo fotogenična, ampak tako tiha da je že skoraj srhljivo. Niti enega samega ptiča. (Verjetno ker West8 svoji genijalnost navkjlub niso nikjer našli prostora za kakšno drevo) Moje razočaranje je bilo veliko. (((Kasneje so mi ladje na drugi strani ponudile veliko več inspiracije in fotografskih užitkov. ))))


daniel lovas
Arhitekturna ali vizualizacijska problematika?, 1.2. 2005, 13:19

Tina, zanimiva tema in dobra obravnava. Vendar osebno menim, da se tukaj pogovarjamo o problemu, ki je prej vizualizacijske kot arhitekturne narave.

Resnico lahko zasledimo tudi v reklamnem sloganu enega izmed najbolj znanih slovenskih vizualizacijskih studijev: "Na natečajih ne zmagujejo najboljše zamisli temveč najboljše prestavitve le-teh".

V resnih arhitekturnih studiih namreč naj se vizualizacij ne bi lotevali arhitekti sami, temveč posebni strokovnjaki za to področje, ki naj bi v sodelovanju z arhitektom poskrbeli tudi za elementarne reči, kot je umestitev primernih in primerno (ne)stiliziranih človeških figur v prikazan prostor. Elementarne navsezadnje tudi zaradi ustvarjanja boljšega občutka za merilo scene pri opazovalcu.
Nažalost je v Sloveniji prepogosta praksa, da se (tako zaradi varčevanja kot zaradi previsokega mnenja o sebi in prenizkega o pomenu tega področja za uspeh projekta na natečaju) vizualizacije lotevajo kar arhitekti sami ali še hujše, študenti ki v biroju delajo za honorarno žepnino, imajo nekaj tednov prakse v kakšnem Maxu i seveda, "tudi to obvladajo". :)

Rezultati tovrstnega zaničevanja pomembnosti kakovostne in profesionalno izpeljane vizualizacije so zaradi tega običajno temu primerni. Najpogosteje napake, poleg popolne odsotnosti človeških in drugih figur sta neprimerna stopnja stilizacije figur v primerjavi s stopnjo stilizacije prikazanih objektov in neprimerna "dejavnost" figur ("pozerske" figure, manekenka v otroškem vrtcu, mladenič z rolerji na travniku ipd...) ipd... Kar lahko na končnega opazovalca, napr. člane žirije na natečaju, naredi celo nasproten vtis... Tako da je smisel varčevanja pri vizualizacijah vprašljiv oz. drži tista, da "najbolj poceni rešitve običajno v končni fazi stanejo največ"...


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Without people
When you open an 'El Croquis' almost any - presentation of a few unrealised projects - at the moment of the magazine release still at the level of an idea, sections with outlines of human figures, 'renders' full of beautiful cut-out figures in perfect positions intended to hide the emptiness of the 'render', mistakes and non-defined things in a project, to make them see dynamic and attractive as we would be turning the pages of Vogue.




MVRDV - deviški interier doma za starejše





Herman Hertzberger - Lessons for Students in Architecture













na vrh