info akcije magazine id mail english
07topikprojektrew <<rec>>defekt
15. 5. 2003

Izkustvo praznine

Mateja Neža Sitar


Čeprav nema, je arhitektura vendarle »komunikativna« umetnost. V našem primeru veličastno nema priča krute preteklosti. Vendar ali je arhitektura, ki govori s praznino bolj izpovedna? V primeru Židovskega muzeja v Berlinu, ki bi ga lahko imenovali tudi muzej konflikta in vojne, je odgovor jasen in očiten: Da! Ravno trenutek Libeskindove odločitve, da postane praznina gibalo, »mover« te arhitekture, njen »spiritus movens«, je ključnega pomena za definicijo objekta, ki izpostavlja filozofsko problematiko praznine v arhitekturi v smislu izpraznjenosti, praznega, nezasedenega, vakantnega… (slika št.5: model podzemlja, ki razkriva tri ceste praznine in E.T.A. Hoffmannov vrt) ter kot posledico le te problematiko izkustva. Gre za problematiko javne zgradbe kot kulturne ustanove in za ponovno utemeljitev javnega prostora znotraj mesta. Od svojega simbolnega spočetja dalje (9. novembra 1992 položen temeljni kamen) muzej kot svojevrsten prispevek k dilemam v sodobni arhitekturi, nenehno artikulira njena temeljna vprašanja:

S kakšnimi sredstvi arhitekt doseže učinek izpraznjenosti, tesnobnosti in kaj je potemtakem takšna arhitektura praznine? Je to še arhitektura? Ali gre za konec arhitekture? Kakšno etično sporočilo nam ta muzej prinaša? Kaj pomeni upati, ko se je zločin že izvršil in ko gre še samo za sledi pepela? Kje je smisel arhitekture?… Hkrati pa ob Libeskindovi arhitekturi vznikne spraševanje o njeni skrivnostnosti, pri čemer jo on prepoznava kot božansko razkošje vere, kot najvišjo izkristalizacijo materialne svobode človeštva!

Muzej sem imela priložnost doživeti aprila 2000. Ta izredno močna arhitektura je resnično nekaj posebnega v primerjavi z drugimi muzeji. Gre za popolnoma spremenjen koncept in nov pristop v gradnji, organizaciji prostora in sporočilnosti muzeja. Pri tem pa poslanstvo, namen ter funkcije muzeja ostajajo enake kot doslej. Res pa je, da ta arhitektura že prerašča samo spomeniško vrednost. Kakor hitro vstopimo v prostor, postanemo del dogajanja, smo vanj hote ali nehote vključeni s svojim bivanjem in z doživljanjem lastne odsotnosti. Gre za interaktivno dogajanje med nami in usodo tisočerega židovskega posameznika. Preko arhitektove genialne arhitekturne govorice se tragična usoda dogaja sedaj, v prostoru je živa, ker zaživi vedno znova, z vstopom vsakega novega obiskovalca. Osebno doživljam muzej kot dramo, kot nenehno živo dogajanje, ki je najbolj izpovedno ravno zaradi izpraznjenja in umanjkanja vsega: muzejskega gradiva, fotografij, videa, besede, glasbe, sedežev ali kakršne koli klasične muzejske opreme, ki je lahko v drugačnih okoliščinah odločilnega pomena za obiskovalca. Arhitekta doživljam kot režiserja. Njegova misija je, preko matrice jekla, betona,... preko arhitekturne konstrukcije zidov, hodnikov, prehodov, stopnišč, slepih odsekov, ramp,… ustvariti vzdušje našega izkustva. Ko z vstopom »Med linije« (1) doživimo osebno dramo, se je režiserjevo poslanstvo dovršilo. Z edinim sredstvom, z golo arhitekturno govorico, nam je posredoval občutenje izgnanega Žida - izkustvo praznine, nemoči, osamljenosti, nemira… Praznina ustvarja odsotnost tistih, za katerimi žalujemo.

»Med linijami« vsak obiskovalec doživlja preko občutij. Z vstopom v na zunaj odtujeno in bleščavo stavbno konstrukcijo, se znajdemo v njenem intimnem notranjem svetu sami z lastnim izkustvom; zvok, šum, odmev, senca sem jaz sama, moja misel, moj dih, moji koraki, ki se odbijajo od tal, stropa, sten nazaj vame. Rezultat je doživetje popolne zapuščenosti - počutja trpečih in preganjanih.

Vendar to ni vse! To ni končni režiserjev namen! Ves čas je prisotno še nekaj izredno odločilnega, temeljnega in prvinsko človeškega - UPANJE! To je epilog, vrhunec in sklepno spoznanje filma ter katarza glavnega igralca - nenehno upajočega človeka - Žida v meni! Namreč: »Preteklost je bolj resnična in stalna kot sedanjost, ki je spremenljiva«(2), pravi režiser Andrej Tarkovski. To izkustvo bi lahko opisala kot doživljanje in občutenje dvojega: odsotnosti prisotnosti ter vzporednosti časa.

Če se želimo natančneje posvetiti razumevanju Židovskega muzeja, moramo raziskati vsebinsko ter od nje posledično oblikovno razsežnost projekta, pri čemer nam mora biti glavno vodilo poglobitev v razmišljanje Daniela Libeskinda, ki je močno podkrepljeno z globljo vsebino, globljim smislom in pomenskim konceptom. Globlja vsebina pomeni židovsko ikonografijo (slika št. 6: matrica zvezde), ki odpira problematiko upanja in eshatologije, ki jo muzej kot medij posreduje obiskovalcu. To umetniško dejanje zahteva širši horizont razumevanja iz različnih gledišč in pristopov: predstaviti in razumeti ga kot MISEL, kot RISBO (slika št. 4: tlorisna risba projekta »Med linijami«), kot MODEL (slika št. 3: model imenovan Imena iz ptičje perspektive), kot stavbno FORMO (slika št. 2: gradnja muzeja), kot IZKUSTVO. Soočamo se z arhitekturo kot »skulpturo«, z arhitekturo kot »mestom znotraj mesta« ter na nek način arhitekturo kot »inštalacijo«, ker v proces izkustva namerno vključuje obiskovalca. Libeskindovi projekti namreč nenehno zahtevajo posebno pozornost opazovalca, ki se sooča z novimi radikalnimi izkušnjami arhitekturnega prostora.

Na koncu imamo pred seboj, neštetim dilemam in vprašanjem navkljub, Libeskindov odgovor - Židovski muzej!

Predstavljen je kot arhitektura danes. Arhitektura kot izraz današnjega časa. Arhitektura, razumljena tudi kot kritična drža, kot vizija, ki zarisuje in začrtuje mišljenje.

»Med linije« smo ujeti mi v doživetju izkustva. »Med linije« so ujete sledi zgodovine, imena holokavsta (slika št. 1), ki se je dogodil kot dobesedna »žgalna daritev« judovskega naroda. Muzej je kot spomin nanje postal kripta, ki hrani imena, spomin, pozabljenje, bolečino, žalovanje in upanje. Muzej, ki najbolj intimna človeška doživetja, posreduje na najbolj javni način, kot najbolj javni arhitekturni objekt. Libeskindova arhitektura upanja je dokaz za vero, ki je hkrati globoka in izmikajoča.

Kaj je torej smisel njegove arhitekture? Pisatelj Mark Taylor zaključi: »da nima smisla... kaže na odsotnost iskanja smisla.... arhitekturo pripelje na točko, s katere vrnitev ni možna... točko, kjer se vse vedno znova začne in nikoli dokončno konča. Nesmiselni smisel?!«(3) - rojen v praznini, ki je postala tudi gibalo naših življenj. Pa vendar brez nje ne bi opazili ničesar okrog nas! Kakšna dvojnost! Nujno jo potrebujemo, da jo zapolnimo in nujno jo spet izpraznimo, da ponovno spregledamo. Da uvidimo tisto, kar je pomembno, tisto, na kar smo pozabili. Mogoče praznina kot svoboda? Svoboda po kateri hrepenimo, a se je hkrati bojimo, ker ji nismo kos? Ker nam manjka srca in modrosti, da bi jo lahko znali živeti?!(4)

________________________________________________
1 Gre za ime projekta dveh linij misli, dveh linij organiziranosti in odnosov oziroma povezav; vodilna tehnika oblikovanja in zasnove projekta je linija, ki jo izpelje preko štirih vsebinskih vidikov; slika št. 4 in 5, v: LIBESKIND, Daniel: »Radix - Matrix: Arhitecture and Writings: Between the Lines - The Berlin Museum with the Jewish Museum«, New York 1997, str. 34.

2 TARKOVSKI, Andrej: »Ujeti čas: razmišljanja o filmu«, prevod KORŠIČ, Igor, Ljubljana 1997.

3 TAYLOR, Mark C.: »Point of no Return«, v enako kot opomba 1, str 134.

4 Povzeto po: SITAR, Mateja: »Arhitektura praznine in upanja: Židovski muzej Berlin - Daniel Libeskind«, diplomsko delo, Ptuj 2003.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Anonimnež
Brez naslova, 15.7. 2004, 22:32

Dober tekst.
Tudi mene ta stavba navduhuje. Je najbolj ekspresivna arhitektura kar jih poznam.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Experience of void
Along the phenomena of »void« in Libeskind’s philosophical and architectural language, phenomena of our »experience of void«, of architecture as »sculpture«, as »installation«, architecture as »city within the city«, and as »end of architecture«, Jewish museum invokes multiplicity of questions. The prerogative of reading Libeskind’s drawings as writing leads to the issue of the readers privilege of naming. Why, for example, are these works architectural and not sculptural or simply concrete poetry. This is similar to the question: at what point is a shelter a »house«, or when is a structure »architecture« and not merely building. Or in what context is a line drawn on the ground or lines on a piece of paper architectural rather than graphic or sculptural. Do they relate to architecture by a function: defining outside from inside, sacred from profane, shelter from not shelter? To invoke »architectural« by a function is again to seek limits from inside, a return to form in a causal relationship to function. And also we must not forget what relates Libeskind’s drawing most directly to musical composition, that is their axial structure: a double hinge connects horizontal and vertical, every element exists as melody and/or as a chord. Affinity to music does not remove the drawings from the realm of architecture at all; horizontal and vertical also constitute the framework of architecture and their rapport needs to be equally well »composed«. Becouse of complexity of several phenomena Libeskind’s museum must be read as provocative project in crossing of architecture, philosofhy, literature, music, history and Jewish iconography.



slika 1


slika 2


slika 3


slika 4


slika 5


slika 6

na vrh