info akcije magazine id mail english
07topikprojektrew <<rec>>defekt
17. 12. 2003

Dotik neotipljivega

Urša Vrhunc

Obstoja teorija o ženski torbici, ki je postala, poleg neusahljivega vira posmeha na račun njene vsebine in pospravljenosti – tudi učinkovit model za nazorno razlago različnih vrst organizacije. Zelo pogost in takoj prepoznaven je tako imenovani 'horizontalni' tip, ali poenostavljeno rečeno to, da vse kar rabiš vržeš v kar se da veliko enoprostorsko malho. 'Hierarhična' organizacija je sinonim za manično urejenost v razdelke, žepke in predalčke, ki jih polniš s torbicami in podtorbicami, denarnicami vseh vrst, etuiji, žakeljčki in folderji…. 'Hibridna' je poljubno razmerje obeh. Ključna ugotovitev pri vsem skupaj je, da ni noben model boljši od drugega - so samo različni in enako dolgo traja da zbezaš osebno.
Kar zadeva vsebino, je bila torbica v vseh obdobjih pravzaprav zelo zgovorna in zelo osebna 'embalaža najnujnejše opreme za preživetje' v borbi z življenjem. Tako je bilo na primer poslanstvo babičine poštikane plesne torbice za v roko, z majhnim žepkom za blokec in svinčnik na verižici, kamor je vpisovala vrstni red plesalcev - povsem jasno. Normalna babica je za svojo osebnostno uresničitev potrebovala dedka, plesi, opere in promenade pa so bili kot nalašč za to, da ga je našla.

Danes se v kontekstu mode taista torbica zopet znajde kot dekorativni ženski atribut, žepek v njej pa je ravno pravšnji za Nokio 6610. Ne samo, da je vmes minilo kakih 100 let in da je primerno napredovala tehnologija, torbica sporoča tudi to, da jo je včasih uporabljala dama, moralni steber in okras sredine, danes pa jo uporablja pripadnica in akterka sodobne družbe. Če se je včasih nezmotljivo vedelo v čigavo torbico sodi plesni blokec, rokavičke, robček z monogramom in zrcalce, danes ne vemo več ali so mobilec, dlančnik, notesnik, plastični denar in avtomobilski ključi - njeni ali njegovi. Imamo jih vsi in brez njih nočemo biti nikoli več.

Obstoja prispodoba o dnevni sobi, ki jo uporabljajo poetično razpoloženi meščani, kadar govorijo o trgih ali kakih drugih večjih urbanih prostorih in površinah. Slišala sem že, kako bi morale biti te dnevne sobe mesta bolje opremljene s klopmi, smetnjački in pepelniki, biti bolje razsvetljene, druge bolje vzdrževane, kako se mladi slabo vedejo in neprimerno uporabljajo javno dobro.

Še nikogar pa nisem slišala, da ga moti, ker mu v parku ne vleče internet in ne more pregledovati svojega spletnega poštnega predala, ali na spletu preveriti kaj zvečer dogaja v prestolnici, ko mu lepega sončnega dne ostane pol urice do naslednjega sestanka. Pripadniki generacije, recimo ožji krog prijateljev, ti reče, da za posedanje po mestnih parkih itak nimajo časa, poleg tega da ne vedo kaj naj bi tam počeli? Ni torej čudno, da se celo v Zvezdi najfrekventnejšem izmed Ljubljanskih parkov, zadržuje zgolj bolj ali manj nezahteven prerez populacije kot so krmilci golobov, fehtarji, brezdomci, prevažalci dojenčkov, špricalci pouka, verski propagandisti – če se osredotočimo na park in ne na okoliške kafiče. Nobenih biznismenov ali podiplomskih študentov z laptopi in 'coffe to go'.

Časi, ko je bila dnevna soba res dnevna in res soba, z vsemi atributi, fino opremljena s pohištvom - v njej pa so se odvijale čisto navadne družinske dejavnosti prostega časa - so za zdajšnje generacije bolj simpatične albumske podobe, kot realnost. Danes bo mlad par prej kot v mizarja, kapitalen dizajnerski kos pohištva ali porcelan za dvanajst, investiral v tak televizor, da bo gospod Tanko na poročilih čez celo steno. Tudi računalnik z dvd playerjem, mobilec, digitalec, laptop in dobra športna oprema bodo najbrž pred njim. Važen je performans, seveda, tudi estetika, ampak če omejitev ni nebo, potem naj najprej 'deluje, informira, komunicira' in ne samo 'krasi'. Ne rečem, da se dandanašnji v dnevni sobi ne valjamo več po zofi in pokrivamo s Prilogo, ko pade interes ali poidejo moči. Je pa res, da v tej isti sobi tudi kaj pojemo, polikamo, prečitamo, zarobimo, včasih potelovadimo, medtem ko kdo drug tipkari po računalniku, ne glede na to ali zato, da bi kaj spisal ali pa zato, da bi klepetal s prijateljico v Londonu, poslušal avstralski radio, ali si v sožitju s partnersko tehnologijo v dolby surround tehniki predvajal film. Pač vsak po svoje, skladno z nazori in razpoloženjem, zelo družabno in prepleteno v vsakem smislu. Ne, ni hektično, je čisto v redu, običajen 'multitasking' ki smo se mu privadili že izven doma. Obkroža nas tehnologija, zato da lahko delamo, porabljamo prosti čas in da smo kompatibilni. Kadar je ne rabimo, je kot da je ni, potihne in čaka na stand-by. Zakaj Ljubljanski 'public space', z izjemo bankomatov, ne premore ničesar na stand-by? Zakaj ni vsaj v klasični maniri opremljen z vzdrževanim uličnim pohištvom?

Dotik neotipljivega je delovni naslov eksperimentu v Mariboru, v zaključni (promocijski?) fazi. Delavnica Mikrourbanika se je letos spomladi multidisciplinarno in internacionalno ukvarjala z urejanjem zunanjega javnega prostora in urbane opreme. Ugotovljeno je bilo, da je z mestnim prostorom v centru MB res kriza, za začetek zaradi slabe prometne regulacije, konča pa se pri nestimulativnih ureditvah, opremljenih da bog pomagaj z nesodobnim, nevzdrževanim, enkrat nagrmadenim, drugič kar odsotnim uličnim pohištvom. Posledica je zares klavrna podoba centra, kaj šele periferije, trgi, pešaške cone in obrežja brez programa ali opazne identitete in kar je še hujše, brez žive duše.

Pri oblikovanju odprtih prostorov je pomembno, da se z njimi lahko identificira kar najširša množica potencialnih uporabnikov in predvsem, da programsko ali funkcionalno ne izključujejo nikogar. V stroki so že dalj časa v igri ambicioznejše zasnove, pri nas prisotne bolj v teoriji kot v praksi, ki vključujejo poleg pragmatizma tudi subtilnejše oblikovalske spretnosti. V mislih imam uporabo različnih ambientalnih spodbujevalcev doživetij - reliefa, vetra, letnih časov, vode, svetlobe, zvoka, materialnih in grafičnih učinkov, itd. Teorija za vsem skupaj je zelo preprosta: atraktivnemu programu vgrajenemu v urejeno, primerno estetizirano okolje uspeva to, kar ne uspe nobenemu represivnemu organu – spodbudi ljudi k uporabi in jih pripravi do bolj družabnega in urbanega vedenja. Da princip deluje, se lahko prepričamo takoj čez mejo, smer zahod, v bogatejših in tradicionalno bolj kulturno osveščenih sredinah. A kaj bomo s Slovenijo in Mariborom, v kontekstu njunega skromnega ekonomskega in kulturnega dometa? Mestna občina da bi prenovila Glavni trg, recimo v povezavi z mostom, Gosposko, Rotovžkim trgom, Lentom, poenotila klopi, zamenjala luči, razpostavila drogove za zastave, popravila fasade, kultivirala ozelenitve? Težko verjetno, ni denarja! Leta 2004 MB praznuje 750 letnico obstoja in prav zanima me kaj bodo postregli na mestni občini – ognjemet ali kaj bolj konkretnega?

Če se vrnem k 'torbici' in 'dnevni sobi' morda uspem vzpostaviti kontinuiteto. Iz prvega izhaja, da smo malo da ne vsi, ne glede na ekonomske zmožnosti ali stopnjo izobrazbe, lastniki vsaj mobilca (vse ostalo od notesnika dalje sledi v kratkem), iz zadnjega pa ugotovitev, da estetika, brez 'outputa': informacije, komunikacije, le pogojno še zadošča. Tako kot je doma prvenstveno oprema (predvsem tehnična) največkrat povod za posedanje v dnevni sobi, bi bilo vredno našega razmisleka, kaj bi bilo tisto, kar bi v opustele dele mesta prineslo aktivno in družabno angažirano življenje?

Dotik neotipljivega sicer ne prinaša univerzalnega odgovora, ponuja pa nekakšno alternativno 'programsko dopolnitev' obstoječi grajeni substanci mesta. Medij je razmeroma poljudna in neeksotična tehnologija - dlančnik ali notesnik, ki se na daljavo v mestnem eksterieru povezuje s spletom - s pomočjo katere lahko do neke mere vplivamo na vedenjske vzorce ljudi in alternativno rabo prostora.

Projekt je razvil idejo, da bi določene, za mesto in ponudnika storitev brezžičnih komunikacij zanimive predele zunanjega urbanega prostora opremili z brezžičnim dostopom do interneta in jih enotno označili – z večjimi ali manjšimi skupinami takoj opaznih dizajniranih sedišč. Po predlaganem scenariju bi mesto prispevalo lokacijo, ponudnik, ki storitev trži, bi prispeval tehnologijo in sedišča.

WLAN storitev ponujata Mobitel in Telekom že kako leto, vendar se praviloma uporablja v interieru, za brezžičen dostop do interneta znotraj stavbe. Novost bi bila uporaba na prostem, s katero bi mesto dobilo v roke novo sredstvo, nekakšen nov 'javni program', privlačen predvsem za aktivno mlajšo populacijo. Uresničitev celostne ideje bi bila vzpostavitev mreže 'vročih točk' v frekventnih interierih, v povezavi z atraktivnimi mestnimi eksterieri. Strateško bi bil resen mestni projekt usmerjena zlasti v oživljanje starih urbanih jeder na izbranih lokacijah z novimi tehnološkimi vsebinami.

S stališča mesta je pomembno tudi, da je WLAN infrastruktura nevidna, ne načenja grajene substance mesta, še bolj pa dejstvo, da so realizacija in z njo povezana investicija v domeni ponudnika storitve. Tudi koncept poenotenega označevanja 'vročih točk'- novo vzdrževano in dizajnirano sedišče - s katerim bi ponudnik pridobil dragocen oglaševalski prostor, predstavlja za meščane pridobitev česar jim občina kot kaže ne zmore več ponuditi.

Veliko efekta za mesto in meščane, malo ali skoraj nič napora za občino - če bi le hoteli!
Še od besed k dejanjem: Mariboru se je po zaslugi entuziastov nevidno, neslišno in neotipljivo že približala tehnologija v obliki javne WLAN ponudbe - in sicer na Slomškovem trgu. Kdor ne verjame, naj si za Božič prilasti zasneženo klopico in z 10 mega na sekundo pošilja elektronske čestitke (in želje?) v nebo...


Urša Vrhunc, Maechtig Vrhunc Arhitekti, Mikrourbanika 2003

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

JasminD
Okej, saj imam jaz tudi rada tehnične igračke..., 23.12. 2003, 13:01

...in če bo internet vlekel v parku, bomo morda kdaj pa kdaj surfali tudi tam - ob predpostavki, da bodo notesniki lažji in da bodo modni oblikovalci dizajnirali take torbice, da se ne bo iz aviona videlo, da so za notesnike... Se mi pa zdi, da tale zapis odpira eno drugo temo: človekovo profesionalno in javno plat in človekovo zasebno plat. Na tem dualizmu tričetrt družbenih ved obdeluje to temo in bodo to počele še dolgo. Poleg tega so v zadnjih desetih letih obogateli vsi, ki so pisali self help knjige o tem, kako mora človek notranje uskladiti svojo profesionalno/javno in zasebno sfero. Pa niso obogateli zaradi tega, ker so imeli tako nepozabno pametne nasvete, obogateli so zaradi tega, ker je bilo ogromno povpraševanje po tovrstnih nasvetih. Ker glavnina ljudi izgoreva pri delu, kjer so, ne da bi se tega zavedali, pristali nekako vedno na voljo (najprej so bili aparati stand by, zdaj smo pa ljudje stand by) delovnim izivom/šefom/naročnikom/strankam/dodaj po želji. In je zasebnost nekako izginila. Sreča tudi. In je sledila lekcija: definiraj javno in zasebno, potegni ločnico, balansiraj, balansiraj, balansiraj...Tako kot mora v svoji glavi vsak potegniti ločnico med svojim profesionalnim in svojim zasebnim, je treba potegniti tudi prostorsko ločnico: so javni in so zasebni prostori (čeprav se v zasebnih prostorih lahko odvija del javnih praks in družinski sprehod v parku je zasebna stvar par exellence, hočem reči, ni enostavnega prenosa javno - javno). In javni prostori so definirana forma: to so prostori za druženja v javnosti. Ta glavna forma je precej fiksirna, tako da se vsa vsebina socialnih interakcij temu prilagaja. Sicer vsak po svoje, jaz ponavadi najprej čekiram obutev (Gozzi druženja ali Geox druženja), klošar po svoje, sklicatelj javnega protesta v parku Zvezda po svoje. Hočem reči, vsak ima svoje intimne (bom smisleno uporabila Košakov izraz) kulturne označevalce za Javni prostor in Javno druženje na eni strani in za Dom na drugi strani. Enemu morda pomeni Dom gospod Tanko čez celo steno, mi, bolj starodmodni pa Dom povezujemo s pečico, v kateri se peče jabolčni štrudl... Samo, nisem čisto prepričana, če je na dolgi rok res uspešno, če se intimne označevalce za Dom izvaža v Javno in vice versa. Hočem reči, gospoda s televizije se tehnično res da spraviti čez cel park (pečico malo težje), ampak a si kdo v resnici želi takšen življenski stil, kjer bo največji gušt v parku uemteesati in v domači spalnici biti on-line s svojimi poslovnimi partnerji? Raziskava o preferenčnih vrednotah govorijo, da si želimo več komunikacije, topline, zaupanja itd z živimi ljudmi. Drug alarmanten element: po napovedih WHO bo čez deset let depresija dobila epidemične značilnosti (epidemija=bolezen se širi tako, da se je ne da ustaviti). In taka dejstva je treba upoštevati, da ne rečem procesirati. Če grem nazaj na urbanizem: opremljanje prostora z vrsto stand by gadgetov morda generira bolj udobno življenje, nikakor pa ne pomeni, da tudi neobhodno bolj kvalitetno življenje. In to bi moral biti tudi gornji limit vsakega urbanizma. Skratka, če se bo dalo v parku surfati in slujčajno srečati še koga, ki bo prav tako surfal in bosta primerjala notesnike - hvala bogu (petnajst let nazaj so se družili lastniki psov, zdaj pa lastniki notesnikov), še je nekaj upanja za asocialno in k depresiji nagnjeno populacijo...če ne, bo pa najbrž treba projektirati bistveno več prostorov, ki bodo primerni za psihoterapevtske ordinacije.

Anonimnež
Brez naslova, 21.7. 2004, 21:27

Super zdaj bomo pa lahko kar v parku delal ko se nam bo zaluštalo. Pa še efekt je dobr.
opomba:
Se strinajm z prispevkom JasminD-ja.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Hot Spots are newly established territories within the existing urban tissue, covered with the wireless fidelity network, which enables wireless connection to the internet through one of the common technogadgets. Seemingly minimal intervention has a huge impact on the city and the behavior of the population. Similar to the urban design, the wiring of the city has the power to regulate and to protect the public interest. Hot spots are the means to encourage daily migrations, to revitalize and bring life to certain areas, to change the target users of certain public spaces, etc - all without major spatial interventions.



torbica, torbica…njena ali njegova?


mestna?... dnevna?... soba?




tukaj, zdaj, doma, povsod...




vsi drugačni vsi enakopravni:
digitalneži in analogneži


vroče točke - nov 'javni program' eksteriera


nevidno, neslišno, neotipljivo, pa vendar 10 mega na sekundo!
na vrh