info akcije magazine id mail english
07topikprojektrew <<rec>>defekt
9. 10. 2003

Koliko koncev ima palica, ki nas tepe?

Dušan Merc
Ljubljana je glavno mesto države. Je smešno in tudi žalostno mesto. Ima namreč dva bronasta konjenika. Kakor glavno mesto neke nacije seveda mora imeti vendar vojskovodjo na konju, ikono, ki je popeljala narod v boj za svobodo in ozemlje! In oba konjenika predstavljata generala Maistra! Eden je Brdarjev in stoji pred železniško postajo, drugi je Putrihov in stoji pred ministrstvom za vojsko. Dolinarjev čudoviti konjenik, ki je ponazarjal Karadžordževića Ujedinjitelja, ki je bil izjemno umetniško delo, so okupatorji, stal je pred magistratom, uničili. Seveda, uničili so podobo nekoga, ki je nekaj pomenil nasproti njim!

Ampak Ljubljana je poleg drugega urbanističnega kaosa smešno mesto še po novi pridobitvi: mladinskem hotelu. Saj, saj, vemo, kaj je potrebno in zakaj … In kakor to, da ima dva konjenika, tudi ta mladinski hotel kaže na posebno stanje duha. Poniglavo in ponižno. Lahko bi bil en konjenik recimo kralj Samo, potem mogoče Franc Rozman Stane in eden potem tudi Maister. Recimo. In lahko bi imela dva mladinska hotela, pa ne bi bilo nič narobe..

Ampak zgodba o teh stvareh je kakor palica, ki ima, kakor vemo, dva konca. In koliko koncev ima palica, če jo damo na dvoje? Težak odgovor.

Koliko je znamenitih zaporov? Ogromno. Mala Ljubijanka? Alkatraz, Regina Cuello, Lepoglava (iz samostana in filozofske šole so zgradili zapor)… še več pa je na svetu majhnih, obskurnih zaporov. Še danes.

Prvi konec palice: sredi Ljubljane je bil nekoč zapor. Držal se je velike sodne palače. Simbolično in praktično obenem. Spomnim se vhoda: nasproti Kinoteke velika vrata in v vratih še ena majhna vrata. Potem so ta zapor podrli. Ne more biti zapor sredi mesta, čeprav je bila Ljubljana z gradom nekoč, ne tako davno nazaj, znano zaporniško mesto (veličasten grad je bil zapor in simbol mesta obenem). Na veliki površini so zgradili hotel, parkirno hišo, trgovine in dve stolpnici. Ne vem, ali so ga takrat preselili na Povšetovo, ob nekdanji grad, ki je umobolnica. Samo zid je med njima.

Drugi konec palice: Vsak politični sistem ima svoje sovražnike. Se spomnite naših sovražnikov, ko smo bili v SFRJ? Ne? Nekaj je bilo javnih, nekaj pa tajnih. Krivi so bili po tajnih uradnih listih

Predstavljajte si ljubljansko ulico. Ljudje hodijo po cesti, vsak dan v službo, blizu zdravstvenega doma Ljubljana Center, ob železnici, na Masarykovi ulici (Friškovec, se reče, kjer so nekoč javno obešali ljudi). Nihče nič ne vidi, vse je normalno. Ker se ne vidi za zid, ker se ne vidi v stavbo, ker na njej nič ne piše! V resnici hodijo mimo tajnega vojaškega zapora, za katerega se šele po desetletjih zve, ko zaprejo četverico, da sploh obstaja! To ni zapor z redom in pravili, pač pa zapor za poniževanje in uničevanje ljudi. Bastilija sodobne Ljubljane. Brezpravna institucija za žalostne ljudi. Po tajnih sojenjih obsojenih pred vojaškim sodiščem JLA, obsojenih kdo ve zakaj.

Tretji konec palice: in potem, ko je v demokraciji, ki je ni znala kreirati sama in se v resnici niti zanjo boriti, se vrla Ljubljana spomni spremeniti zapor v hotel. In to mladinski hotel. In vsi to hvalijo in se trkajo po prsih, kakšna pametna poteza, kako humano, kako ustvarjalno! Bivanjska kultura, hoteli, zapori, vse je kultura, materialni dokazi obstoja ne bodo uničeni itd.

Dilema preurediti ali podreti? Ne, za Slovenceljne ni dileme. Ohraniti. Francozi so za začetek moderne države podrli Bastilijo, simbol trpinčenja in brezpravja in ta dan slavijo kot največji nacionalni in državni praznik! Pri nas pa takšno družbeno svinjarijo in sramoto spremenijo v diznilend!

Arhitekturno čudo, se hvalisamo. V toplih kromatičnih barvah od zunaj, sumljivo toplih, pretoplih za mesto, bi rekel, notri pa vse lepo in svetlo in urejeno, sterilno – čudoviti tlaki, bele prebite stene, da so vsaj v pritličju temačnost in zatohlost zapora prikrili. In menda zgoraj v nadstropju vse ohranjeno kot je bilo. Menda celo celice! Prideš in odspiš v eni od celic! Res, duhovito. Pridite vendar v Ljubljano spat v zapor! Upam, da niso ohranili še kible za iztrebljanje, špijonke (linice ali kukala) v vratih in bujenja z butanjem po vratih in ideološko prepariranih mučiteljev ... Sicer je res, da je za vsakogar v zapor vzidana ena opeka in da se lahko vsi znajdemo v njem, pa vendar.

Zadnji konec palice: nič ne pomaga veleumljenje o dekonstrukciji, o prevrednotenju, hvalisanje z strokovnostjo in genialnimi arhitekturnimi rešitvami, ki so lahko resnične, sprememba zapora v hotel je pač provincialno bizarna uresničitev tihe vsem znane resnice o Slovenceljnih – hlapci do zgodovine in svojih rabljev. Upognite tilnik, ko pridete v Ljubljano. Ponujajo vam zapor kot svoj temeljni odnos do sveta.

Morala zgodbe o palici: vsak konec vsake palice nas tepe. Smo pač zaporniški narod. Človek se v takšni sredi počuti zelo slabo. Ohranili smo zapor, da ga bo kdo lahko kdaj zopet spremenil v zapor. In še: pomanjkanje osvoboditeljev in velikih duhov pač ni dalo nobenega pravega konjenika. Pravega že ne. Niti takega ne, ki bi si upal zapor podreti!

Odgovor na ta članek:
>>"Koliko koncev ima palica, ki nas tepe?" - "Dva, preteklost in prihodnost." / Ira Zorko

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Katarina
bah., 8.12. 2004, 13:14

Puhlo in pretenciozno pisanje.

Anonimnež
Brez naslova, 27.12. 2004, 16:37

Vsak ima pravico do mnenja. Me pa žalosti, da gospod ne uvidi pomena Celice tako za nas kot za naše zanamce

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.






na vrh