info akcije magazine id mail english
07topikprojektrew <<rec>>defekt
26. 10. 2003

"Koliko koncev ima palica, ki nas tepe?" - "Dva, preteklost in prihodnost."

Ira Zorko, KUD Sestava, Odprti krog
Rušenje Bastilje je bilo v svojem času gotovo veliko simbolno dejanje, pri čemer pa ne smemo pozabiti, da je za sabo potegnilo val nasilja in dejstvo je, da v letih, ki so sledila, revoluciji ni uspelo postaviti stabilne oblike družbenega življenja, takšnega, ki bi sledil osvobojenim idealom svobode, bratstva in enakosti. Kot vsi drugi veliki dogodki si gotovo zasluži proslavljanje in spomin, vendar na vse kar se je zgodilo. Danes, ko se je zgodovina že tolikokrat žalostno ponovila, in jo nekateri poskušajo kar ukiniti, se lahko strinjamo s Tseguereda Moguesom, da Bastilja danes ne pomeni le simbol svobode ampak je tudi resno opozorilo pred možnimi posledicami revolucije.

Odločitev ali ohraniti, prenoviti, nadgraditi, dopolniti ali pa porušiti in s čim in kako in v kakšni meri nadomestiti bo torej, vsaj od Francoske revolucije dalje, v razvitih in duhovno bogatih skupnostih vselej tema, vredna globljega premisleka in tehtanja in splošen ali povsem konkreten odgovor nanjo bo vselej pomembno zaznamoval kulturo družbe. Odnos do grajenega okolja, do vsakodnevnega prostora našega prebivanja je namreč vselej v tesni povezavi s kvaliteto medčloveških odnosov, ki v družbi prevladujejo. V trenutni družbeni konstelaciji na Slovenskem, v kateri se še naprej ruši ali pusti propadati vse preveč kulturne substance (kar uničujoče vpliva tudi na sodobno arhitekturo, ki tako nastaja v vakuumu) je ne glede na dileme, ki ostajajo v vseh fazah procesa, lahko že načelno zavzemanje za ohranjanje grajene zgodovinske substance dobro in koristno. Vselej pa so možne izjeme. Primerjati nekdanji vojaški zapor na Metelkovi z Bastiljo je kljub povsem drugačnemu kontekstu in precejšnji časovni odmaknjenosti lahko zato iz več razlogov zanimivo in smiselno. Ne nazadnje je ob zadnjih družbenih spremembah tudi na Metelkovi prišlo vsaj do poskusa rušenja.

Obdobje, primerno za ponovitev Bastilje na naših tleh, je bil že čas med in ob koncu druge svetovne vojne. Tudi v tistih letih, v katerih skorajda ni bilo zavedne družine iz Ljubljane in okolice, ki ne bi imela koga, ki je od tam odhajal v smrt ali pa naprej v taborišča smrti, je Metelkova gotovo predstavljala simbol zatiranja in krivice. Hkrati je bil to čas ko je pri nas dokončno padla monarhija, in se je »zgodila« revolucija, ki je, prav tako kakor francoska, visoko dvignila ideološki prapor z idejo o bratstvu in enotnosti. Za svobodne pa je in tukaj se že kaže ironija zgodovine, ki se ponavlja, takratna nova oblast zapore rajši ohranila in jim, tako kot stavbam poveljstva, še naprej namenila isto vsebino. Če pa bi uspelo rušenje leta 1991, bi se zgodovina v resnici ponovila le še kot farsa. Do začetka rušenja ni prišlo s strani razjarjenih množic. Prišlo je s strani oblasti, popolnoma na skrivaj, celo na črno in v času, ko v zaporu ni bilo več nobenih zapornikov (tudi znane trojice Janša, Borštner in Tasič ne, pa čeprav je odšla med zadnjimi; tudi v Bastilji jih je bilo ob rušenju vsega skupaj štiri ali pet). Glavni razlog se je skrival v očiščenju terena za potrebe zemljiške špekulacije. Torej ni res, da »Ljubljana« zapora ni hotela rušiti. Bila je ena od prvih stvari ki se jih je mestna vlada v državi Sloveniji lotila. Razlog in okoliščine v katerih se je to zgodilo so najboljše pojasnilo zakaj se je stavbo splačalo ohraniti.

Če se je Franciji s porušenjem zloglasnega zapora zgodila svetovna zgodovina bi se v našem primeru zgodovina le potihoma izbrisala. Če je bilo v razmerah 18. stoletja rušenje Bastilje spontano revolucionarno in simbolno dejanje z vsemi krvavimi posledicami, ki jih danes poznamo, je bilo v Sloveniji po družbeni prekrstitvi ob koncu 20. stoletja, simbolno in hkrati stvarno dejanje napor za ohranitev tistega, kar je tako nova, kot stara oblast imela za nedopustno. Zavzemanje za ohranitev stavbe, v kateri se je, znotraj brisanega prostora kasarne, več kot stoletje dolgo odvijala senčna plat zgodovine, je bilo, v razmerah neznosne lahkosti bivanja, ki jo je na hitro in po izjemno ugodni ceni, kot mano začela ponujati nova družbena ideologija, svojevrstna nuja. V primeru neuspeha bi namesto nje za družbeno neviden denar zrasli, divjemu času primerni, brezosebni, drug k drugemu stisnjeni bloki in stavbe, kot jih lahko tudi z Metelkove vidimo čez cesto. To da je šlo v primeru ohranitve zaporov za poglobljen premislek in zavesten proces seveda ne pomeni, da v desetih letih ni bilo nobene dileme. V njem je na povsem odprt način sodelovalo res veliko število ljudi vseh generacij in kultur. Povabila jih je ustvarjalna atmosfera, ki je nastala ob soočenju s tragiko in usodnostjo stavbe in ob poglobljenem doživljanju in razumevanju dogodkov in stanj tako v globalni situaciji kot v slovenski družbi. Stkala se je vizija o postopni preobrazbi, v kateri je na začetku ključno vlogo igrala umetnost, ki je s strani umetnikov terjala svež premislek o odnosu med estetiko in etiko in njeni vlogi in pomenu v družbi. Z opisovanjem tega procesa tudi ne želimo reči, da dilem ni več, da jih ne more biti, ali celo, da v preteklosti niso bile možne, za koga morda tudi boljše ali drugačne odločitve. Ravno v zadnjem obdobju, ko so se vanj aktivno vključili številni, ki procesa niso doživljali v vseh njegovih težkih fazah in vsebinskih razsežnostih, je projekt, katerega vizija naj bi se z gradbeno prenovo pravzaprav šele dobro začela, na ponovni kritični preizkušnji.

Povabilo zato seveda še vedno velja. Je pa za konstruktiven pogovor o teh odločitvah pomembno poznati razmere, razmisleke in izkušnje iz katerih smo izhajali in do katerih smo do sedaj prihajali ustvarjalci procesa. In te so, če se bolj neposredno navežem na pisanje g. Dušana Merca, med drugimi tudi takšne po katerih ne gre slepo zaupati vojskovodjem na konjih, pa če je njihov kip še tako lep. Zaupati jim verjetno ne gre tudi v primeru, če je kipov istega vojskovodje več. Podobno velja za tiste, ki se jih splačalo porušiti le zato ker so sami bili sposobni nekaj porušiti. Smisel zdaj že dva tisoč let stare, za spremembo, dobre novice je v tem, da lahko vsak najprej po svoji moči in potem tudi po skupnih močeh prekine začaran krog ponavljanja zgodovine, ki nas, če se že ne sami, tepe kot palica, ki ima dva konca. Dva konca pa ima ker je odrezana od svoje preteklosti in prihodnosti. Predlagam, da jo zapičimo v zemljo in jo s tem prebudimo v življenje. Tako bo lahko polno in brez nevarnosti, da bi nas z njo še kdo kdaj tepel, pognala v obe smeri, v globino črne zemlje in v svetlobo neba in nam dala senco in hrano za počitek in premislek po vročem pogovoru.

Članek se nanaša na:
>>Koliko koncev ima palica, ki nas tepe? / Dušan Merc

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Dušan Merc
Prazne besede, 28.10. 2003, 01:47

Spoštovani!
Počutim se pretepenega z vašimi besedami! K sreči ne boli, ker tolčete mimo, saj vaš ugovor na moj tekst izpričuje slabo branje in šibko razumevanje mojega teksta. Če ste prebrali svojega, verjamem, da tudi sebe ne razumete prav dobro. Za dodatno razlago vašega teksta se vam vnaprej vljudno zahvaljujem! Ni potrebna!
Vaš tekst je, pri natančnem branju, zgolj polucija besed in sintagem, razvlečen, vsebisnko prazen, stilno slaboten.
Kako je nastala stavba, o kateri govorite: " To da je šlo v primeru ohranitve zaporov za poglobljen premislek in zavesten proces seveda ne pomeni, da v desetih letih ni bilo nobene dileme. V njem je na povsem odprt način sodelovalo res veliko število ljudi vseh generacij in kultur. Povabila jih je ustvarjalna atmosfera, ki je nastala ob soočenju s tragiko in usodnostjo stavbe in ob poglobljenem doživljanju in razumevnaju dogodkov in stanj tako v globalni situaciji kot v slovenski družbi. Stkala se je vizija o postopni preobrazbi, v kateri je na začetku ključno vlogo igrala umetnost, ki je s strani umetnikov terjala svež premislek o odnosu med estetiko in etiko in njeni vlogi in pomenu v družbi ..." ! Kdo je koga povabil in kaj so premišljevalii? Sveže so premišlevali o odnosu med estetiko in etiko? Halo?Jih je morda pri tem težkem in usodnem procesu v atmosferi, v kateri je ključno vlogo igrala umetnost (ali kaj že), bolela glava? Dajte no! To je pa res hudo, če bilo vse to na kupu.
Zgodovina (in celoten tekst) se vam pojavlja kot farsa, žalostno se ponavlja, je ironična, obstaja svetovna zgodovina, senčna plat zgodovine, izbris zgodovine... v razmerah neznosne lahkosti bivanja je tudi nekaj (ni jasno kaj, nekaj pa je), vse je poglobljeno, utemeljeno, poglobljeno in usodno, vse so procesi, poglobljeno razmišljanje in tehtanje in razmere in razmisleki itd.
Vse te vaše globokoumne besede ne spremenijo ničesar! Dokazujejo samo, kako bedasto in nerodno in tudi blefersko je bilo utemeljeno to, da je bil iz zapora narejen hotel. Dva konca istega dogodka.
Pozdravlja vas vaš Dušan Merc.


Ira Zorko
pozdrav, 28.10. 2003, 23:32

Sam svojega pisanja ne vidim kot ugovor, bolj kot dopolnitev k zanimivi temi, ki ste jo odprli. Tudi sam vas prav lepo pozdravljam.

zdravko
komentar, 31.10. 2003, 00:12

lep pozdrav vsem!

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

Rušenje Bastilje 1789



JBTZ po izpustitvi trojice Janša, Borštner in Tasič iz vojaških zaporov.


Posledice rušenja Metelkove 1993


V primeru neuspeha bi namesto nje za družbeno neviden denar zrasli, divjemu času primerni, brezosebni, drug k drugemu stisnjeni bloki...


V mladinski hotel prenovljeni zapori 2003

na vrh