info akcije magazine id mail english
07topikprojektrew <<rec>>defekt
13. 11. 2003

Preživeti dopust v prijetnem romanu

Matevž Čelik
Pousadas de Portugal
V času, ko se identiteta slovenskega turizma izgublja med bazensko, igralniško, kongresarsko in golfersko ponudbo; v času, ko so nove slovenske turistične kapacitete paradni konji slabega okusa, okitenega s plastičnim cvetjem ter kulinariko jamie-oliverske eksotike in je merilo za pridobitev dodatne zvezdice televizor v hotelski sobi, se nam na niti ne več tako daljnem Portugalskem ponuja prečudovita in že dobro utečena zgodba o avtentični hotelski ponudbi. Gre za izvrstno kombinacijo vrhunskih turističnih uslug, ohranjanja in vzdrževanja kulturne dediščine ter razvoj močnega nacionalnega turističnega gospodarstva.

António Ferro
Morda slovenski turizem potrebuje osebnost, kakršna je bil António Ferro(1), ki je 19. aprila leta 1942 otvoril pousado Santa Luzia v Elvasu, v provinci Alentejo. To je bila prva izmed znamenitih portugalskih hotelov. Ferro je v tem času vodil Sekretariat narodne propagande, ki se je kasneje preimenoval v Nacionalni sekretariat za informiranje, ljudsko kulturo in turizem. Diktator Salazar je v promociji Portugalske videl sredstvo za zagotavljanje nacionalnega dostojanstva in sredstvo za doseganje blagostanja, za Ferroja, ki je bil je leta 1935 tudi med generalnimi sekretarji na pariškem in leta 1938 newyorškem Expu, pa je bilo to tudi vprašanje mednarodnega prestiža. Na vsak način si je prizadeval dati turizmu pomen velikega nacionalnega vprašanja.

Ferro je bil torej tudi eden tistih, ki so dali pobudo za portugalsko pousado, povsem drugačno hotelsko hišo, ki naj bi pomenila novo, inovativno pojmovanje potovanja. Za razliko od bivanja v katerikoli drugi vrsti hotela, naj bi v pousadi gostje uživali avtentično, blagodejno in preprosto portugalsko okolje s pridihom podeželskega udobja.

Takrat je bil svet v vojni in težko si je bilo predstavljati, da bi katerokoli nacionalno gospodarstvo v tem času vložilo kaj truda v karkoli kar bi imelo bolj "mirnodobne" namene. Ferro pa je v tem času sanjal o tem, kako bi Portugalsko spremenil v vrhunsko turistično destinacijo. To zaradi portugalske nevtralnosti niti ni bilo tako čudno. Ferro je v svojem prizadevanju videl tudi dejanje nasprotovanja vojni kot taki in na otvoritvi v Elvasu je dejal: "V tem času so skoraj vse gradnje po svetu namenjene vojni. Naša, kakorkoli že, odločno ostaja namenjena trdnjavam miru, pribežališčem lepote in tišine."

Koncept pousade
Pričakoval je konec vojne in računal, da bo povojna Portugalska v veliki meri živela od turizma. Njegov namen je bil ustvariti iz pousade nov trend v portugalski hotelski industriji. Ta trend naj bi vključeval manjše hotele, kjer bi se ljudje počutili doma in kjer bi se vsa ponudba vrtela okrog portugalskih stvari. Pri tem konceptu že v samem začetku ni bilo ničesar prepuščeno naključju. Vsaka pousada naj bi imela svoj poseben izbor lokalnih kulinaričnih ter enoloških posebnosti ter regionalnih specialitet. Nikjer naj ne bi manjkala dobra vina, sir in prigrizki. Ferro je postavil tudi izhodišča za opremo pousad. Ta naj bi bila neformalna, prijazna in preprosta, ustvarjala naj bi nekakšno podeželsko domačnost in občutek udobja.

V kritikah opozicije, ki so letele na takratno politiko so Sekretariat narodne propagande zasmehovali z "ministrstvom za stil". Vendar Ferro ni odnehal. Praktično politični način, kako uresničiti sanje o portugalskem hotelu, je našel v Sekretariatu za nacionalno stavbno dediščino in spomenike, ki je bil v tistem času del ministrstva za javna dela. V letu 1950 je zato nastal še en tip pousade: tako imenovana zgodovinska pousada. Te pousade se nahajajo v skrbno obnovljenih arhitektonskih spomenikih, gradovih, samostanih in opatijah. Zgradbe so tankovestno preurejene, tako da služijo sodobnim hotelskim gostom. Že od vsega začetka pa koncept te nenavadne nacionalne hotelske verige plemeniti tudi obnova arhitekturne dediščine, zagotavljanje njenega vzdrževanja in končno tudi razkazovanje teh portugalskih biserov obiskovalcem. Pousade so zakladnice portugalske kulture in zgodovine in na to so ponosni prav vsi Portugalci, ki predstavljajo tudi polovico gostov. Med tujci prevladujejo Nemci, Britanci, Američani in Španci. Zasedenost zmogljivosti v pousadah še nobeno leto ni presegla 50%, vendar Portugalci s tem še zdaleč niso nezadovoljni, temveč pravijo, da je zasedenost hiš stabilna in nad povprečjem.

Pousade ne skrivajo, da so državno podjetje, temveč svoje nacionalno poslanstvo tudi deklarativno izpolnjujejo tako, da so v največji možni meri gostoljubno odprte vsakemu obiskovalcu. Tako predstavljajo tudi neke vrste muzejsko verigo. Po javnem delu vsake pousade, od restavracije in bara do salonov in vrtov, se lahko sprehodi vsak obiskovalec, v recepciji pa ga sprejmejo enako prijazno, kot tistega, ki se za cel mesec nastani v najdražji sobi.

Neverjetno je, da se je koncept, ki si ga je izmislil Ferro v štiridesetih letih prejšnjega stoletja uspel obdržati do danes z vsemi glavnimi kvalitetami. Pousade so ostale manjše ali srednje velike hotelske hiše, katerih posebnost je namestitev v kulturno in zgodovinsko bogatem okolju historičnih zgradb in v izjemni naravni krajini. Nahajajo se daleč od večjih mest in glavnih turističnih središč, v manj razvitih krajih na podeželju. Arhitektura, oprema, kuhinja in vina gredo z roko v roki z lokalnimi značilnostmi in zgodovinskim izročilom zgradbe, v kateri se določena pousada nahaja. Gostoljubje je pristno, usluge pa so na zelo visokem in osebnem nivoju.

Arhitekti pousade
Prenovo zgradb, ki so jih namenili za pousade so vedno zaupali najbolj spretnim rokam. Lotevali so se jih največji portugalski arhitekti in znanih je kar nekaj primerov, ki so postali zgled, kako staremu zgodovinskemu ambientu vdahniti novo življenje. Prvi tak primer je prav gotovo Pousada Santa Marinha v Guimarãesu, ki zaseda prostore nekdanje avguštinske opatije. Prenovil jo je Fernando Tavora, ki velja za očeta moderne portugalske arhitekture. Za to delo je leta 1985 tudi prejel nacionalno arhitekturno nagrado. Tavora je ohranil vso lepoto in vzdušje samostanskega ambienta, mirne samostanske vrtove, ložo na koncu samostanskega hodnika z živo vodo, trakt s samostanskimi celicami, ki ga je z veliko občutljivostjo preuredil v hotelske sobe, samostanske vrtove... Nov trakt s sobami je postavil v samostanski vrt, tako, da je iz starega samostana videti le ravno opečno streho sredi zelenja. Novi nastanitveni trakt pa tudi na lep način uokvirja stari samostanski kompleks, ko ga gledaš iz vrtov pred novimi sobami in ustvarja z njim novo, skladno kompozicijo.


Arhitekt Souto de Moura se je odločil, da ruševin ne bo restavriral v popolno obliko nekdanjega samostana, temveč jih bo navzven ohranil kot ruševine, jih konzerviral v zatečenem stanju, v to grobo kuliso pa naselil udobje v Ferrojevem stilu.

Druga takšna je Pousada Sta. Maria do Bouro v Amaresu, ki so jo pred slabimi desetimi leti sklenili urediti v ruševinah nekdanjega cistercijanskega samostana. Prenove se je lotil arhitekt Eduardo Souto de Moura, ki je medtem postal svetovno znan. Souto de Moura se je odločil, da ruševin kompleksa ne bo restavriral v popolno obliko nekdanjega samostana, temveč jih bo navzven ohranil kot ruševine in jih konzerviral v zatečenem stanju. Tudi notranjost je obdržal zelo grobo obdelano. V to surovo kuliso samostanske ruševine pa je potem posegel z nekaj zelo modernimi prijemi, ki pa so še vedno v duhu Ferrojevih principov za opremljanje pousade.

Nadaljevanje romana
Zgodba o pousadah se tako nadaljuje kot prijeten roman. Sam Ferro je nekoč dejal, da "pousade stremijo za tem, da bi bile nedolžne romance vsajene v mehko portugalsko krajino. Kdorkoli gre, da bi poiskal eno izmed njih, kdor prespi v eni od njih, mora obvezno dobiti občutek, da živi v poglavju nekega romana. Ta oseba prekinja z vsakdanjim življenjem in okuša trenutek sreče in dobre volje, uživa stran od skrbi in borbe za preživetje." Ko so američani odkrili pousade, je bilo njihovo navdušenje tolikšno, da sta Ameriška zveza potovalnih agencij in fundacija Smithsonian pousadam takoj podelili nagrado za hotele, ki igrajo vodilno vlogo pri ohranjanju okolja in kulturne dediščine v turistične namene.

Slovenskemu turizmu se še vedno ponuja enkratna priložnost, da svoj koncept zgradi na tistem, kar je v Sloveniji enkratnega in posebnega. To velja tudi za hotelsko ponudbo, ki bi morala tam, kjer lahko, izkoristiti zgodovinsko in kulturno bogastvo. Predvsem to velja za hotele, ki se nahajajo v arhitektonskih spomenikih, gradovih, rezidencah, starih hotelskih palačah kot so portoroški Palace, Vila Bled, grad Otočec ali stari hoteli v Rogaški Slatini. Tudi hoteli so s svojo preteklostjo, vsemi zgodbami eminentnih gostov, ki ležijo v starih hotelskih sobah, zakladnice kulture in zgodovine. Na portugalskem primeru lahko vidimo, da je to dobra turistična roba na katero bi bili lahko ponosni in obenem od nje mastno služili.


Sorodni prispevki:
>>Vila Bled - Relais & Chauteaux ali plastično cvetje? / Trajekt 29.10.2003

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

vlado
last news, 20.11. 2003, 09:25

Državno podjetje Pousadas je v procesu privatizacije. Portugalska kulturna tradicija je pokleknila pred diktatom svobodnega podjetništva. To je pridobitev ki jo je Portugalski, poleg nepregledne špekulativne stanovanjske gradnje prinesla EU.
Zanimivo bo opazovati vpliv privatnega kapitala na koncept Pousadas.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.

Antonio Ferro (1895 - 1959) je bil portugalski intelekturalec, kozmopolit in futurist. Leta 1933 je bil imenovan za vodjo Sekretariata narodne propagande in si zamislil pousade kot nov trend v portugalski hotelski industriji.


Pousda v Evori se nahaja v samostanu sredi mesta, v okolju, ki je nabito z zgodovino.


Patio pousade v Evori.


Udobje v salonu Estremoške pousade.


Pousado Santa Marinha v Guimarãesu, ki zaseda prostore nekdanje avguštinske opatije je prenovil Fernando Tavora, ki velja za očeta moderne portugalske arhitekture. Za to delo je leta 1985 tudi prejel nacionalno arhitekturno nagrado.


Tavora je ohranil vso lepoto in vzdušje samostanskega ambienta


Pri opremi se je tudi Tavora držal Ferrojevih načel o opremljanju pousad: neformalno, prijazno in preprosto.


Tavora je ohranil široke samostanske hodniki v Sta. Marinhi in ustvaril prijeten hotelski ambient.


Sta. Maria do Bouro v Amaresu je preureditev ruševin nekdanjega cistercijanskega samostana. Delo arhitekta Souta de Moure.


V surovo kuliso samostanske ruševine je Souto de Moura posegel z nekaj zelo modernimi prijemi, ki pa so še vedno v duhu Ferrojevih principov za opremljanje pousade.


"Kdorkoli gre, da bi poiskal eno izmed njih, kdor prespi v eni od njih, mora obvezno dobiti občutek, da živi v poglavju nekega romana." je dejal Ferro.

__________________________________
1 António Ferro (1895 - 1959) je bil portugalski intelekturalec, kozmopolit in futurist. Urejal je časopis Sidonista, ki ga je izdajala konzervativna Portugalska Republikanska stranka. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je navduševal nad italijanskim fašizmom znan pa je tudi po svojih intervijujih, ki so izhajali v dnevniku Diário de Notícias: s portugalskim diktatorjem Salazarjem, Sanchezom Guerro, Primo de Riveirom, Jeanom Cocteaujem, Clemenceaujem in Mussolinijem. Potem je bil leta 1933 imenovan za vodjo Sekretariata narodne propagande, ki ga je vodil do leta 1950. Bil je tudi generalni sekretar pariškega Expa leta 1935 in New Yorškega leta 1938. Leta 1941 je bil imenovan za nadzornika portugalskih oddajnikov. Po vojni je deloval v portugalski diplomaciji in služboval v Švici in Italiji.
na vrh