info akcije magazine id mail english
07topikprojektrew <<rec>>defekt
19. 5. 2003

Utopije ?

Anja Planišček
Kuratorja razstave
»Razstava se osredotoča na današnje eksperimente z radikalno novimi koncepti prostora, ki izhajajo iz novih digitalnih oblikovalskih medijev, ki so nam danes na voljo. Ta eksplozija možnosti zahteva od stroke, da se 'igra' in eksperimentira. V tem okviru je način produkcije arhitekta podoben umetniškemu procesu. Končni namen, pomen in izpolnitev teh umetniških eksperimentov leži izza dometa arhitekta / umetnika in zahteva kreativno uresničitev skozi publiko. Verjamemo, da taka vrsta proto-arhitekture zahteva razumevanje razstav kot testnih poligonov...«
Tako pravita Patrick Schumacher in Zaha Hadid, kuratorja razstave, v uvodnem tekstu k razstavi.

Produkcija arhitekta = umetniški proces?
Lansko jesen se je v ljubljanski Moderni galeriji odvijala razstava Reality Check – Nova dogajanja v britanski fotografiji in videu. Umetnice in umetniki so v 'pregledu resničnosti' trenutke današnjosti lovili v objektiv statične ali gibljive kamere ter jo na različne načine posredovali publiki. Produkti kamere - fotografije, videi, instalacije, so nas vseskozi izzivali z vprašanjem, dvomom o resničnosti in/ali fikciji videnega.
Kamera je kot medij, ki ga je prinesel napredek tehnologije, s svojo zmožnostjo 'dobesednega kopiranja znakov sodobnega življenja', v umetnosti 20. stoletja odigrala ključno vlogo. Fotografija – novi medij v začetku prejšnjega stoletja – je 'kopirala' življenje v mestih, življenje v naravi, kazala je bogastvo, revščino, banalnost vsakdanjika, razkrivala obraze in telesa. S svojo resničnostjo je pripomogla k ukinjanju fikcije kot ene od kategorij estetike in demistifikaciji umetniškega procesa.

In če je umetnost minulega stoletja vseskozi stremela za tem, da bi se približala vsakdanjemu življenju in obenem postala njegova kritika, potem sodobne umetniške strategije postajajo v odnosu do vsakdanjosti še bolj prodorne in neizprosne. Vstopajo v socialne, ekonomske, politične in tehnološke plasti družbe, soočajo in konfrontirajo nas z našimi telesi, vdirajo vanje, in nas ne navsezadnje postavljajo pred ključna vprašanja, ki jih prinaša tehnološki razvoj.

Igra?
Novim tehnologijam in medijem v umetnosti - vse od fotografije, filma, videa in dalje do digitalnih medijev – ne moremo preprosto podeliti statusa 'igrač' (kot npr. predlagata kuratorja Latentnih utopij izbranim arhitektom). Sami po sebi, zavoljo lastnega obstoja, ne pozivajo k 'igri'. Prej k njeni kritiki. Bili so – in še vedno so - bodisi sredstvo umetniške produkcije, bodisi že sam kontekst, v katerem se umetniški projekt 'zgodi'. Ki pa naj bi še vedno zavzemal kritično pozicijo do družbe in ji bil zatorej tudi odgovoren.

Ravno iz tega vidika večino 'latentnih utopistov' težko umestimo v okvir sodobne umetnosti. Obstoj in uporaba digitalnih medijev v njihovih projektih jih sodobni umetnosti ne približuje, z njo imajo dokaj malo skupnega. Morda so bližje obdobju, ki je umetniško delo pojmovalo kot 'estetski objekt', vsebujoč komponento fikcije. Konzervativno.
Kajti –razstava kot celota deluje kot razkošno (budget razstave je bil 1,6 mio GBP) zaporedje skrajno estetiziranih objektov – maket, instalacij, renderjev, animacij in 'proto-arhitektur'. Formalnih konstalacij, ustvarjenih skozi bolj ali manj up-to date 3D programe, in za katere se sprašujem, komu so pravzaprav namenjeni. To sicer ne velja za vse projekte. A vendarle –zakaj je splošni vtis takšen?

Osvoboditev
Kuratorja razstave sta povabljene 'utopiste' zavestno osvobodila utopijskih spekulacij in pravita, da »se utopija kot koherentni odtis – t.j. kot vseobsegajoča reinvencija družbe vključujoč politiko, ekonomijo in arhitekturo – razleti ob nepremagljivi barieri kompleksnosti. Množičnost in nepredvidljivost porajajočih se socio-ekonomskih vzorcev govori o nemogočnosti premočrtne usmeritve v načrtovanju in oblikovanju. Izguba edine, vseobsegajoče socialne formacije, zahteva umik od edine, a priori določene utopije k 'oportunističnemu' browsanju med številnimi latentnimi utopijami.«

Manfredo Tafuri
Spomnimo se besed, ki jih je Manfredo Tafuri zapisal v knjigi 'Projekt in utopija': »...Odkritje njihovega zatona kot dejavnih ideologov, ugotovitve o ogromnih tehnoloških možnostih, ki se lahko uporabijo pri racionalizaciji mesta in teritorija, ki vsakodnevno vzpodbujajo njihove napore, zastarevanje posebnih metod projektiranja, še preden se lahko preverijo v dejanskost, porajajo za arhitekte tesnobno klimo, ki na obzorju ponuja vpogled na zelo konkretno ozadje, največjo nesrečo, ki se je bojijo: zaton »profesionalnosti« arhitekta in njegovo uvrstitev, brez poznoromantičnih zadržkov, v programe, v katerih je ideološka vloga arhitekture kar najmanjša. To, da se arhitekti te nove situacije, ki je že dejanskost v deželah razvitega kapitalizma, bojijo in branijo z najbolj nevrotičnimi in ideološkimi krči, je samo indic politične zaostalosti te intelektualne skupine.'. Besede so bile zapisane leta 1968. Kuratorja 'nemogočnost' ene same utopije vzameta kot nespremenljivo dejstvo. Predvsem pa arhitekturo izolirata od širše družbeno – politične vpetosti, v čemer vidim srž problema. In kaj utopijskega – razen forme – arhitekturi potemtakem sploh še ostane?

Izmišljene slike
Utopije so bile skozi zgodovino vedno vezane na politiko in družbo. T. More je 1516 'Utopijo' opisal kot idealno družbo. Moorovi so sledile številne druge utopije, ne navsezadnje tudi negativne utopije A. Huxleya in G. Orwella. In če so vse te utopije bile 'slike izmišljenih družbenih razmer, ki se jih lahko bodisi nadejamo, bodisi bojimo' in kot take statične in dokončne, potem bi se v današnjem hitrem času – preden jih reduciramo in oropamo družbeno – politične vloge - vprašali o naravi in pomenu novih.
Sociolog D. Harvey v Spaces of Hope predlaga 'revitalizacijo' utopije in namesto statične, v kateri je prostor nadvladoval čas, predlaga dinamično, ki prostor in čas obravnava simultano. To ni utopija, kjer se prostor in čas izključujeta, ni pobeg v sanjski svet, odklopljen od resničnosti, od politike in načrtovanja. Ta utopija je dialektična in je fleksibilna in odprta za spremembe, ne negira kulturnih razlik in ekonomskih pogojev.

Prihodnost?
In ko se sprašujemo o prihodnosti naših mest in bivalnih okolij, si končno lahko začnemo postavljati preprosta vprašanja – ali jih želimo prilagajajati kapitalizmu ali človeškim potrebam? Ali smo prebivalci celotnega planeta ali mesta, kraja, vasi?
Izbrane arhitekturne zvezde nam na razstavi na ta vprašanja ne odgovarjajo – ponujajo nam zgolj drobne odgovore, odvezane od širšega družbenega konteksta, v katerega arhitektura je – hočemo ali nočemo – vendarle hudo vpeta.
Bolj ali manj uspešno se 'utopisti' lotevajo vprašanj o (inteligentnem) izkoriščanju novih tehnologij, ki odpirajo možnosti interakcije med prostorom in uporabnikom ('responsive environments', ki jih oblikujejo skupine kot so Servo, DRL; 'digitalizirani' urbanizem MVRDV), razmišljajo o uporabi novih materialov, namigujejo na oblikovanje novih komunikacijskih oblik med prostorom in uporabnikom (SVA, Branson Coates) itd.
In če nas je 11.september soočil z družbeno resničnostjo sveta, potem morda lahko kot edini utopijski projekt razumemo projekt za novi WTC (FOA).

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
.
Re-thinking the Graz 2003 Latent Utopias exhibition, curated by Zaha Hadid and Patrick Schumacher.























foto: Robert Sedlak

na vrh