info akcije magazine id mail english
07topikprojektrew <<rec>>defekt
31. 3. 2003

Podzemna železnica, London

Peter Rauch
Urbanost situacije je pogosto merljiva s stopnjo kompleksnosti regulacije. Bolj ko je določen javni prostor izpostavljen hitremu pretoku velike mase ljudi, bolj se zdi, da morajo biti mehanizmi uravnavanja takega toka učinkoviti, ne glede na izjemnost trenutka. Vse, kar sestavlja tak aparat, omogoča, celo pospešuje delovanje celotnega prostora in ne naslavlja individualnega uporabnika, pač pa nedvoumno cilja na Uporabnika kot statistično definirano maso ljudi. Nenazadnje je tako tudi prav, saj gre za tak tip prostora, ki je namenjen določeni akciji in v kateri naj se posameznik ne bi zadrževal zaradi problema delovanja okvirja pač pa zgolj zaradi narekovanja vsebine, če sploh. Kljub temu, da so te meje okvirja in vsebine pogosto močno zabrisane, pa obstajajo prostori niti ne visoke urbane kompleksnosti, ki lepo prikazujejo plastovitost elementov okvirja ter vsebinskih elementov. Pogosto se mi je korak ustavil na ulicah Londona in niti enkrat samkrat v tunelih londonske podzemne železnice.

Zgodba londonske podzemne železnice seže v drugo polovico 19. stoletja, ko so začeli graditi prve tunele in je do danes razvejana v omrežje 12 prog, ki oskrbujejo potrebe prevoza osmih milijonov prebivalcev ter znatnega deleža turistov. Umeščen med slednje sem v začetku naredil veliko napako in se poskušal orientirati po shematičnem prikazu linij podzemne železnice. Prvi konflikt tistih, ki smo navajeni transporta po površju, kjer so stvari pod vidno zaznavno kontrolo, je občutek popolne dezorientiranosti v smislu gibanja skozi prostor. V trenutku, ko prestopimo linijo med svetom zgoraj ter svetom spodaj sledimo le tistemu aparatu, ki skrbi, da se ne bomo zataknili kjerkoli na tej poti zaradi problema poti same. Gre za temeljno razliko med nekoč kontinuiranim dojemanjem gibanja, kjer posameznik zavestno upravlja s premagovanjem razdalj, ter danes sekvenčnim dojemanjem, kjer kot posameznik nimam več nadzora nad dogajanjem v času potovanja, pač pa ta čas označim kratkomalo kot Vožnja in ga strogo ločim od časa, ko mu rečem Delo ali pa Doma.

Kot večino stvari tudi to hitro privzamemo kot samoumeven pojav. Vendarle pa ga je vredno opazovati kot zanimiv fenomen sodobnega urbanega utripa. Verjetno nam večini ni tuje gibanje po informacijski avtocesti in smo se že dodobra navadili principa zahteve-odziva oziroma skoraj da principa povpraševanja-ponudbe, ko je potrebno izbrati le destinacijo v obliki URLja ter čakati na menu, ki nas bo potem naprej usmerjal do željenega cilja. No, nekako tako naj bi delovala malo starejša oblika komunikacije, ki predpostavlja, da Uporabnik izbere neko destinacijo, ki bi jo rad dosegel v čimkrajšem časovnem razdobju. Kar se dogaja vmes, pravzaprav niti ni tako pomembno, vsaj ne s strani določanja prostorskih koordinat, pač pa zgolj v smislu natančnejšega usmerjanja proti željenemu cilju v točkah križišč. Temu primerno se je tak sistem izpopolnjeval z zgledovanjem po drugih prometnih sistemih, a je v smislu sekvenčnega gibanja dosegel vrhunec prav v pojavu infrastrukture nad in pod površjem. Vsaj kolikor se tiče komunikacije kot prenosa fizičnih oseb skozi fizični prostor. Kljub temu, da sem v začetku poskušal slediti svoji poti skozi labirinte podzemlja, sem zelo kmalu obupal in se resignirano prepustil oznakam, ki so me dobesedno potiskale v določeno smer. Dejstvo je, da usmerjevalna signalizacija deluje kot nadomestilo orientacijskim dominantam, ki nam pomagajo pri orientaciji v prostoru ter tako posledično omogočajo suvereno akcijo brez nepotrebnih obotavljanj zaradi nefunkcioniranja sistema javnega prostora. Preskok v dojemanju zgoraj in spodaj se zgodi ravno na tem nivoju, da tisti del branja podob prostora zamenja branje napisov signalizacije. Pri čemer ponovno izpostavljam: ni določenih končnih postaj, pač pa le vmesne, zato je fizično ustavljanje potrebno zgolj zaradi zastoja v pretoku. Na drugi strani ti sistemi delujejo prav tako dobro tudi, če Uporabnik ni popolnoma podučen o pravilih usmerjevalne sintakse, saj se vedno ustvari dovolj močan tok podučenih, ki potem povlečejo s seboj vse, ki bodisi tako ali drugače ne zmorejo razbrati usmerjavalnega pomena bodisi ne delujejo po istih načelih sintakse in zato zapadejo v konfliktno situacijo. Kar je na tem mestu potrebno izpostaviti, je dejstvo, da urbani prostor kot sistem organiziranih (javnih, poljavnih, zasebnih ter vseh vmesnih) prostorov predpostavlja neke bivanjske vzorce, ki jih potemtakem kot uporabniki ne moremo preseči, če se ne spremeni sistem sam. Kar sledi, je podoben problem, kot se pojavlja v načrtovalski praksi, kjer nam software narekuje končni izdelek. Kljub velikemu naboru možnosti za obdelavo podatkov smo še vedno determinirani in vse kar moramo narediti je zgolj choose and run in niti slučajno ne think and develop.

Na eni strani tak sistem temelji na neosebni goli funkcionalnosti, na drugi strani pa se tu pojavi človečnost prostora v obliki dekoracije, ki nam daje občutek berljive artikuliranosti. Prav tako kot transportni sistemi se je dekoracija skozi vse obdobje razvoja ne samo mest, pač pa celotne civilizacije uspela razviti do take perfekcije, da danes lahko govorimo celo o absurdnostih standardiziranih dekoracijskih vzorcev po meri posameznika. Gre namreč za podobe, ki krasijo puščobnost sten v tunelih labirinta in neposredno nagovarjajo posameznika v smislu posredovanja podob iz sveta zgoraj. Način prikazovanja ali bolje rečeno nizanja takih podob je prilagojen predpostavljeni hitrosti mimoidočega, pri čemer ne samo dopušča nemoten pretok pač pa celo spodbuja Uporabnika k sledenju predpostavljenega ritma. Kolikor so na eni strani sijoči pogledi plakatov domačni, pa je nedosegljivost takega razpoloženja in (še bolj) statusa tista eksotika, ki nas loči ne le v tem trenutku med spodaj in zgoraj, pač pa tudi med tu in tam. Gre namreč za tisto pravo mero obljub, da hitoč mimo celo verjamemo v svet kulturnih dogodkov in neverjetnih popustov lepo oblikovanih izdelkov tam zgoraj. Problem, ki nastopi ob prehodu v tostranstvo, pa je v razočaranju, ki ga hitro pripišemo sami sebi, češ da z malo več truda utegne tudi nam uspeti doseči tisto srečo, ki smo jo nehote ponotranjili na poti po stopnicah navzgor. Pa niti ne nujno sreče, temveč bolj njeno podobo, ki se nam je tako dopadla. In zopet smo na začetku. Stojimo na desni strani, da pustimo prehod množici, ki teče mimo nas po levi in se jim prej ko slej pridružimo z namenom, da ulovimo tisti dragoceni trenutek, ki nas bo morda popeljal do vrednote.
In ko se ozremo naokoli, so tu obrazi manj realni kot kateri koli iz plakatov. Edina resnica tako postane naš lastni svet ta pa se napaja v veliki meri iz tovrstnih dekorativnih medijev. Posledično se dogaja, da v trenutkih izčrpanosti zaprti vase ali pa v ožji krog prijateljev postavimo steno predse in tako izničimo vse, kar naj bi bilo pomembnega v javnih prostorih - druženje in skupna akcija. Nenazadnje je popolnoma razumljivo, da je stopnja komunikacije z neznanci obratno sorazmerna s številom le-teh, saj se vsakdo hitro nauči računati na premosorazmerje med stopnjo nevarnosti in gostoto urbanega prostora. Kadar pa tako mesto temelji predvsem na visokih poslovnih dejavnostih in večini pomeni to mesto priložnosti in iskanja uspeha, pa to velja še toliko bolj.

Širše gledano sistem podzemne železnice deluje podobno kot večina javnih prostorov. Tako kot ima do podtankosti določene parametre delovanja, tako tudi delujejo parametri presežnih vsebin, ki so bodisi posledica tržno-političnih zakonitosti bodisi enostavnih človeških emocionalno-duhovnih potreb. Celota pa vedno deluje glede na statistično povprečje in na predpostavljene vzorce obnašanja. Znaten delež bivanjskih navad pa prevzamemo prav skozi uporabo takih prostorov ter na ta način zaključujemo krog bivanja-opazovanja-načrtovanja-uporabe.

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.










na vrh