info akcije magazine id mail english
05Ilija ArnautovićProjektiRazstavaKnjigaPress
4. 7. 2006

Arhitekt socialnega poslanstva

Aleš Vodopivec
Arhitekt Ilija Arnautović ima povsem samosvoje mesto v slovenski arhitekturi. Njegov opus sestoji skoraj izključno iz stanovanjske arhitekture. S svojim delom je vidno zaznamoval razvoj gradbeništva in gradbene industrije, predvsem pa je vplival na razvoj novih načinov bivanja.

Arnautovićeva dela najdemo v vseh pregledih slovenske arhitekture, pa čeprav je bil povsem odmaknjen od medijskega dogajanja, saj ga promocija lastnega dela ni niti najmanj zanimala. Morda je prav zato eden najbolj markantnih, pokončnih in na nek način skrivnostnih osebnosti svoje generacije. Bil je scela predan delu, posvetil se je neprestižnim nalogam, ki so se zdele večini arhitektov manj atraktivne. To so stanovanja, vendar ne za socialno priviligirane, temveč za najširše množice.

Arnautović očitno razume svoj poklic kot socialno poslanstvo. Kar pomeni, da svoje tehnično znanje uporabi za reševanje najbolj elementarnih vprašanj našega vsakodnevnega bivanja: Kako ljudem ponuditi stanovanje, ki je človeškega življenja vredno? Kakšno naj bo to stanovanje? Kako stanovanje vpliva na življenski standard stanovalcev? Kakšno je lahko stanovanje za najnižjo ceno, ki je dosegljivo čim večjemu številu prebivalcev? Tovrstna vprašanja so ga navedla v raziskovanje možnosti, ki jih ponuja sodobna gradbena industrija, predvsem s pomočjo montažne gradnje.

Eksperimentiranje s tedaj modernimi gradbenimi tehnikami, možnostmi industrializacije in novimi koncepti bivanja odpira neskončen seznam tem, ki jih zasledimo v njegovem delu:
- sodoben bivalni standard v minimalnem stanovanju: inovativni tlorisi, uporabnost posameznih prostorov, sanitarni vozel, prehodnost prostorov, vgrajeno pohištvo, bivalna kuhinja, jedilni kot in vloga jedilnice, fleksibilnost stanovanjskih prostorov, stik stanovanj z zunanjim prostorom itd.;
- funkcionalni problemi: osvetlitev, zračenje, hrup, zasebnost in tehnične novosti v zvezi s tedaj modernimi viri energije, zlasti elektrike in plina;
- ekonomičnost in hitrost gradnje: industrializacija in prefabrikacija gradbenih elementov, raziskovanje možnosti montažne gradnje, številne tehnične rešitve in izumi, prefabricirane sanitarne kabine, montažni fasadni elementi, velikopanelni montažni sistemi, težka montaža itd., itd.

Andrej Mercina v prikazu Arnautovićevega opusa poudarja, da se z dosledno uporabo montažnih sistemov Arnautovićeva arhitektura »odmika od paradigme Ravnikarjeve šole«. Pa vendar je prav Ravnikar večkrat opozarjal, da je pri nas edino Arnautović uspel z uporabo montažne gradnje ustvariti kvalitetno arhitekturo.

Arnautovićeva arhitektura je avtentična: zasnove njegovih zgradb in posamezne oblike stavb izhajajo iz premišljene uporabe konstrukcijskih principov, gradbenih tehnik in materialov. Členjenost stavbnih mas sledi organizacijski logiki notranjega prostora. To je arhitektura skromnosti in ponižnosti, ki je v službi uporabnika, ne pa arhitekta. Arnautović je predstavnik tiste generacije slovenskih arhitektov, ki je razumela svoje delo kot sredstvo za doseganje socialnih idealov, včasih celo utopij. Zato je imela arhitektura tedaj ugled v družbi in močan simbolen pomen: arhitekti so bili graditelji naše kulturne in nacionalne identitete.

V tej luči vidim Arnautovićevo delo kot opomin našemu času, ko so postale razlage in promocije stavb pomembnejše kot stavbe same, kaj šele življenje njihovih uporabnikov. Kult podobe je žal dosegel tudi arhitekturo. To je zameglilo socialno bistvo naše stroke. Mnogi opozarjajo, da je sodobna arhitektura egocentrična, socialno neobčutljiva, celo arogantna. Ko gledam neskončno plejado vse bolj slikovitih podob najnovejših stavb, ki nastajajo širom sveta, pa tudi pri nas, ne morem mimo misli znamenitega filmskega režiserja Akija Kaurismäkija, ki pravi, da celo v filmu ni "...nobenega razloga za snemanje brez socialnega razloga. Če nimate razloga, potem nimate niti zgodbe in ni smisla za snemanje«. Arnautović je zgodbo in smisel svojega dela nedvomno našel v reševanju stanovanjskih potreb najbolj običajnih ljudi. Ponuditi kvaliteto bivanja je zanj moralni imperativ stroke.

Arhitektura nedvomno ima socialen in kulturen pomen, ki ga ni moč skrčiti na atraktivnost videza stavb. Problemi gradnje stanovanj, pomoč pri reševanju vsakodnevnih človeških stisk, gradnja doma ipd., vse to niso le tehnični problemi, temveč predvsem etični problemi vseh nas. Arhitekti ustvarjamo drugim pogoje za življenje. Arhitektura posredno govori o tem, kako naj živimo v tem svetu. Zato ima vsaka gradnja tudi etično razsežnost, ki terja posebno odgovornost.

Arnautovićevo delo je svojevrstna kritika današnjega kulta potrošnje, mode in podob. Je nosilec povsem drugega sporočila. Njegov zavidljivo velik opus lahko razumemo tudi kot parafrazo Mumfordove misli s konca 60-tih let: »prišel je čas, da se arhitektura vrne na zemljo in ustvari nov, spodoben dom za človeka«.

Besedilo iz uvodnika razstave in knjige arhitekt Ilija Arnautović - socializem v slovenski arhitekturi

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Kritik
Socialno poslanstvo, 13.7. 2006, 16:25

Ob naročilu projektov za nekaj sto stanovanj na praznih njivah v okvirih tedanjih tehnoloških ter finančnih možnosti ter vpričo družbene realnosti kjer uporabniki stanovanj praktično niso imeli nobene besede, naročnike pa je bolj kot kakovost projektov zanimalo izvrševanje petletke, si bil kot arhitekt pač preprosto obsojen na to, da je tvoje delo socialno poslanstvo. Ilija Arnautović ga je pošteno opravil. Ala mu vera!
Vendar ne bodimo prepotentni v ocenah njegovega dela. Arnautovićeva stanovanja niso nikakršna kritika potrošnje in mode, temveč čisto navadna sociala. Kaj drugega glede na čas svojega nastanka tudi ne bi mogla biti. Upam, da bomo na razstavi izvedeli, katere so kakovosti teh stanovanjskih sosesk, ki bi jih veljalo ohranjati ter prenavljati. Predvsem pa upam, da se bomo tudi brez zadržkov soočili z napakami in slabostmi, ki prebivalcem teh naselij otežujejo vsak dan in jih je čimprej in nujno potrebno odpraviti. Arnautovičeve soseske so v danšnjih razmerah žal postale nekaj, kar je daleč od prijetnega življenjskega okolja.
V tem smislu jih je celo mogoče razumeti kot opomin našemu času. V resnici pa je to arhitektura, ki našemu času ni blizu in danes pač ne bi mogla nastati. To pa še ne pomeni, da je sodobna arhitektura egocentrična. Predvsem je zelo raznolika, kar je v bistvu velika prednost pri iskanju najboljših rešitev. Odvisna pa je od številnih dejavnikov, ne le od socialne osveščenosti arhitektov. Razumeti bi morali, da arhitekturo ženejo naprej naročniki. Dandanes graditelji stanovanj v Sloveniji v glavnem prihajajo iz zasebnega sektorja. Popolnoma logično v tem kontekstu se mi zdi, da želijo všečno, modno, privlačno - tržno uspešno arhitekturo. In prav tako popolnoma logično bi bilo, da bi bili socialni stanovanjski kompleksi, ki naj bi jih izvajali (pa jih ne) javni skladi bliže načrtovalskim metodam Ilije Arnautovića.
Kakorkoli... Čestitke za zanimiv projekt in upam, da bo imel veliko obiskovalcev!


Blaž
Kaj pa celotno bivalno okolje?, 27.7. 2006, 08:02

Razmišljanja o stanovanjski gradnji so hvalevredna. Upam, da ne samo ob razstavah in podobnoh jubilejih. Menim namreč, da ni toliko problem samo v goli arhitekturi., ampak bolj v celotnem vtisu stanovanjskega oz. bivalnega okolja. Ne bi želel zmanjševati pomena kakovostne arhitekture. Želim samo opozoriti, da tudi čudovita artitektura v zanikrnem in stisnjenem prostoru nima posebne vrednosti - vsaj zame ne. Zato bi rekel, da tudi težnje zasebnih graditeljev, ki so modna stanovanja, dolgoročno niso ravno nedotakljiv legitimen interes kapitala. Konkretno v Ljubljani pač ni neomejene izbire stanovanj in ljudje pač vzamejo tudi modno arhitekturo, ki pa je stisnjena in je bolj betonska zlata kletka kot pa kakovostno bivalno okolje. Na srečo pa se ljudje zavedamo in čutimo, da zlata kletka ni vse. Tudi dvorec Versailles bi brez ogomnih parkov in krajinskih ureditev okrog arhitekture predstavljal le poprečno mestno palačo, katerih so evropske prestolnice polne (razen kar jih je vzela 2. svetovna vojna z bombardiranji). Malo za šalo, malo zares.
Upam pa, da moja razmišljanja o kakovosti bivalnega prostora in s tem tudi zadostnih krajinskih ureditev v stanovanjskih soseskah (ne glede ali je zazidava karejska ali drugačna) ne bodo ostala osamljena, tudi pri zasebnih graditeljih ne. Enkrat bo tudi kakovost okolja dobila ceno, ki si jo zasluži.


Irena
še vedno zadovoljni, 11.8. 2008, 11:37

Pišem pa zato, ker bi rada prosila vas, arhitekte, da pomagate na kakršenkoli način ZAŠČITITI Arnautopvićevo zamisel, ki je še danes vsega spoštovanja vredna, saj nihče ne bedi nad zunanjim videzom stavb. Upravniki vsak po svoje najemajo delavce, barva balkonov je očitno odvisna od okusa predsednice Nadzornega odbora hiše, okna si vsak po svojem okusu obnavlja, balkone tudi zastekljujejo kar počez itd. ALi obstaja možnost, da se to ne bi počelo brez soglasja neke inštitucije?

Lep pozdrav z Vojkove 87!


Irena
Kritiku!, 11.8. 2008, 11:51

V času nastanka sosekse BS3, kjer živim, ni bilo več petletk! Soseska je nastajala nekako vzporedno s Fužinami, kjer je bil dejansko poudarek na sociali (ampak v pozitivnem smislu, danes tega žal več ne poznate), in se še štelo, vsaj pri pordajalcih (SPL), da je BS3 po statusu nekoliko 'boljša? od Fužin. Soseska je imela vse, kar potrebuje družina(jasli, vrtce, šole. igrišča ipd), BREZ avtomobilov!, oblikovana je estetsko, in tudi ni tako natrpana kot je denimo primer Fužin. Edino, česar arhitekt ni predvidel, je silna norost Slovencev za avtomobili! Pod nizke bloke bi lahko postavil kletne garaže v dveh nivojih. Zdaj, ko nas je prebivalce za nos potegnil mlad povzpetnik in pokupil zemljo ob Vojkovi, kjer tlačimo vozila, bo kriza res velika. Pa še Jankovič je z ograjo zaprl gradbišče za stadion. Upam, da bodo vsaj drevesa ob Vojkovi ohranili in naredili bulvar, štiripasovnico.

arhitektka
fibrocement v prefabriciranih elementih, 23.9. 2015, 09:57

Zanima me ce obstaja kaksen novejsi dokument o azbestu v prefabriciranih elementih BS3, ali so res samo v fasadnih elementih ali pa je bil fibrocement, ki je vseboval azbest tudi v nosilnih predelnih stenah, morda celo tistih se litih na licu mesta.
Je morda smiselno razmisljati o novogradnji na mestu naselja in ali nadomestno gradnjo z odskodnino namenjeno vec kot 40 let starim lastnikom stanovanj -ce je rak lahko ze po 10 letih bivanja v takih prostorih. Hvala


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
na vrh