info akcije magazine id mail english
02DelavnicaDobro : slaboKritika : polemikaPisma bralcev
5. 5. 2008

Nedokončana spirala v grofovski palači

Po sledeh arhitekturne in likovne dediščine plemenitih Auerspergov


Na polovici tisočletja poizvedujemo po usodi arhitekturne in likovne dediščine lastnikov, podpornikov Trubarja in njegovega kroga slovenskih reformatorjev. Dunaj, Ljubljana, Turjak, Pajkovo. Nemalo presenečenj je prinesla ljubljanska razstava v prizidku Narodne galerije, ki je razširila pregled nad delom vodilnega srednjeevropskega klasicista, slikarja Kavčiča (Cavciga), slovenskega rojaka in svetovno znanega likovnega pedagoga dunajske likovne akademije. Razstava je ponudila pregled slikarskega opusa v oljni tehniki iz galerijskih zbirk in depojev ter omogočila vpogled v izvrstno ohranjene freske Aurspergove palače na Dunaju.

V Ljubljani medtem opazujemo sodobno podobo palače Auerspergov pri Križankah, ki se je oblikovala iz potreb in predstav Mestnega muzeja. Že konec osemdesetih let je bila stavba bila nadzidana, nadgrajeno je bilo podstrešje, spremenjen naklon in višina strehe, vse po načrtih arhitekta Marjana Lobode. Poleti leta 1991, v času vojne za Slovenijo pa je skupna Ulrih & (Feguš, Ulrih in Zidar) po smernicah spomeniške stroke izdelala projekt za obnovo zunanjega plašča (fasade in vencev) palače.



Zadnjo, radikalno rekonstrukcijo in programsko prenovo Auerspergove palače je omogočila izselitev Slovanske knjižnice in stanovalcev. Za pridobitev idejne rešitve muzeja je bil razpisan javni natečaj. Izbrana natečajna rešitev naj bi upoštevala spomeniško varstvene smernice, izdelane na podlagi arheoloških izkopavanj in sondiranj, ki jih je opravil restavrator Veljko Toman. Natečajna rešitev je v dvoriščni prostor umestila novo, obsežno prostorsko spiralo, ki naj bi kot komunikacijsko jedro in motiv povezala nadstropja palače v skupno integrirano celoto. Ideja, ki je bila odločilna za nadaljnjo projektno obdelavo, je bila kasneje spremenjena, njen ostanek (inkremen) pa je razviden z realiziranim segmentom prostorske vijačnice, ki se v zavoju naslanja na dvoriščno požarno steno muzeja. Celota danes deluje nedokončano, na vhodu sta ostala kopiji titanov iz semenišča, dostopna avla pa z ničemer ne izkazuje značaja stavbe in muzeja ( mestni muzej). Izginil je duh in predstava o stavbi zkot zgodovinski razsežnosti, nikjer ni sledu o zgodovini njenih nekdanjih prebivalcev, plemenitih Auerspergov.

Objekt je s prenovo morda bolj varen pred potresnimi sunki, je pa energetsko potraten in manj funkcionalen. Celotno podstrešje zasedajo pisarne, kjer so predmeti v obdelavi in kustosi izpostavljeni nihanjem temperature in vlage. Oblikovanje notranjščine je uniformno, detajli nerazumljivi, poti po muzeju pa nasprotujejo načelu "biheviorističnega" gibanja. Svetloba je kontrastna (hitre spremembe temenih in svetlih ter osvetljenih delov so za muzej nezaželene), tlaki so raznovrstni ( tako hladni kot topli, a nerazločni). Barvno je muzej v bistvenih prostorih monokromatski in odbijajoč, poudarki pa kričeči.

Osnovni vrednostni kriteriji za programsko prenovo Auerspergove palače kot zgodovinske stavbe so bili po mojem mnenju s tem zanikani, opuščena je prostorska imaginacija, prostorsko kontarstiranje je izgnano iz stavbne strukture.

Notranja obdelava omogoča postavitve razstav, a prostori so brezdušno nanizani, povezave ne upoštevajo logike notranje razporeditve, oziroma tistega "geniusa loci", ki je poganjal take arhitekte kot so bili Plečnik, Bitenc, Valentinčič, Jugovec in Boris ali Jurij Kobe v zavetje našega , neredko tudi protestansko logičnega in prodornega duha, iščoč harmonijo, ki ni le pozunanjena.

Trubarjeva obletnica je priložnost tudi na področju obnove arhitekturne dediščine, predvsem pri dokončanju obnove Turjaškega gradu in restitucije Pajkovega dvorca. Z aktivnim vključevanjem in vzpostavitvljanjem lastnih stavbno prenoviteljskih tendenc, bi se morala arhitekturna stroka ponovno navezati na izročila ljubljanske arhitekturne šole v preteklosti in dodati odličnosti, ki jih spodbujajo evropska kulturna prizadevanja.


Marko Mitja Feguš

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.




Rojstno mesto protestantizma je Luthrovo mesto Witttenberg, kjer je na takratni artistični (filozofski) akademiji študiral Adam Bohorič. Na Saško se je vrnil leta 1583, ko je skupaj z Lenartom Mravljo, Adamom Bohoričem mlajšim in Janom Znojilškom pripravil vse potrebno za tisk slovenskega prevoda Biblije in slovnice, znane kot Zimske urice proste o latinsko kranjski pisavi.

Zgodovinarji so že zdavnaj pritrdili tezi, da je Luthtrovo protestansko gibanje, ki je če že ne prekinilo, vsaj razrahljalo dominacijo Rima, imelo soglasno podporo predvsem pri takratnih saških knezih in razumnikih. Podobno velja tudi za razmere v takratnih deželah: Kranjski, Štajerski in Koroški. Med pomembnimi plemiškimi družinami je bil zelo vpliven knez Auersperg in njemu se krog slovenskih reformatorjev lahko zahvali za zaščito pred pogromi, saj so se pred begom v tujino skrili na Turjaku in na odmaknjenem gradiču Pajkovo, dokler ni moral knez na Dunaj, kjer je sklonil glavo in se odrekel novemu nauku, da ne bi izgubil privilegijev.

Novejši zgodovinski dogodki dediščini Auerspergov niso bili naklonjeni. Palačo v Ljubljani na Turjaški cesti so l. 1937 morali prodati takratni mestni občini. V njej so se naselile mestne službe, v pritličju je imel pisarno ljubljanski šolski nadučitelj, moj dedek pesnik Fran Ločniškar, v drugih delih palače pa se je postopoma formiral mestni muzej, ki je zbiral in ohranjal del mestu dodeljene zapuščine kranjskih stanov, mestno arhivsko in arheološko gradivo, izkopano med obema vojnama. Po drugi svetovni vojni se je ponovno formirani mestni muzej ob novih nalogah znašel v prostorski stiski, del palače je zasedla Slovanska knjižnica, del pa stanovanja. Prostori so se uporabljali obenem za razstavno dejavnost in muzealsko službo še potem, ko je muzej v bližini pridobil prostore za svoj informacijski center in razstave.

Aurespergova palača je pred zadnjo, zelo radikalno rekonstrukcijo, skrivala večje število gradbenih faz, ki so skozi njeno stavbno zgodovino odslikavale preplet slogovno raznolikih prostorskih in oblikovalskih rešitev, kakor tudi poenoteno barokizirano zunanjo podobo palače. Raziskave so deloma pritrdile dosedanjim ugotovitvam o razvoju srednjeveške Ljubljane, deloma pa jih dopolnile z novimi najdbami. Ob ugotovljeni varčnosti pri uporabi prostora z značilno parcelacijo, se je poleg dragocenih najdb izkazalo, da je bilo ohranjanje dobro zgrajenih prvin stavbarstva, vodilo in primarna vrednota prejšnjih obdobij. Radikalnejši urbanistični in gradbeni posegi so bili domena gradbenih aktivnosti po večjih naravnih katastrofah kot sta bila potresa v letu 1511 in 1895 in več požarov. Ti so uničili predvsem lesene stavbe. Geneza spremenjene stavbne strukture je rezultat temeljitejših raziskav, zgodovinskih, arheoloških ter stavbno zgodovinskih . Zgodovinski okvirji in usodne dogodke rodu Auerspergov je zanimivo opisal Uroš Lubej pod naslovom Auerspergi in njihova grofovska palača v Ljubljani.


projekt
Mestni muzej

naslov
Trg francoske revolucije, Ljubljana

arhitekti
Ofis arhitekti

izvedba
2004
na vrh