Okolica Kliničnega centra v Ljubljani je prostor nenehnih tokov. Prostor bolezni in zdravja. V grobem, tudi prostor preživetja. V tem oziru občutljiv prostor, v katerega se je vpela tudi garažna hiša Šarabon, da bi zadostila potrebam bolnišnic po dodatnih površinah za osebna vozila in jih programsko dopolnila. Toda ob arhitekturnem učinku nove garažne hiše ne zaznamo te občutljivosti, saj stavba na prvi pogled deluje kot samozadostna entiteta. Dobimo bčutek, da se zažira v prostor, namesto da bi ga sprostila.
Površine za pešce okoli ustanov kliničnega centra so okrnjene, prostor deli prometna žila, parkiranje pa je v okolici skoraj nemogoče. Zdi se, da je bila gradnja garažne hiše edini izhod iz prometno preobremenjenega okolja. Pa se je bilo res smiselno oprijeti tako kvalitativne, estetske rešitve za reševanje problema prometne kvantitete?
Programsko stresno okolje bi prej potrebovalo negativ, odprt, prazen prostor, s katerim bi sprostili prostor za pešce. Namesto novega polnega volumna, se odprt parter zdi bolj smiseln. Garažna hiša ga s svojo kovinsko lupino zapira in prekine logičen iztek prostora v park na drugi stani prometnice. Pešci so stisnjeni med veliko kovinsko gmoto in promet. Plečnikov park tako komaj še ohranja svoj prvotni namen.
Tudi pomen cerkve sv. Petra, nekdanje dominante v prostoru, se je spremenil. Naenkrat cerkev ni več edina orientacijska točka v prostoru, saj ji novozgrajena garažna hiša parira s svojim velikim volumnom. Zdi se, da je okolje tako postalo manj čitljivo, bolj kaotično in za mimoidoče teže obvladljivo.
Ovoja garažne hiše še prispeva k temu. Ostre linije fasadnih robov režejo prostor. Potencirajo stresnost bolnišničnih ustanov, namesto da bi jo omilili. Celo lahkotni pogledi iz notranjosti garaže ter nočna osvetlitev ne odtehtajo temne, sive robatosti dneva.
Za sodobno arhitekturo je v veliki meri značilno, da želi biti samosvoja, univerzalna, kričeča, namesto da bi stopila v dialog z okoljem in ponudila glavno vlogo uporabniku. Garažna hiša je servis in njena naloga bi morala biti, da služi, ne da dominira nad prostorom in njegovimi uporabniki. Je namreč dopolnilni program, zaradi katerega naj bi bivanje postalo enostavnejše in ne bolj zapleteno.
Polog na srce urejevalcem prostora. Ne finančni, temveč zdravorazumski. Poseg v okolje, kakršenkoli že, pomeni odgovornost načrtovanja prostora po merilu uporabnikov. New York bi takšno gmoto zlahka požrl. Ljubljana, kot drobno mesto pa je za tovrstne posege precej bolj občutljiva.
Še pomnite igro…kamen, škarje in papir.
Maša Ogrin
na vrh
|
|
projekt
Garažna Hiša Šarabon
naslov
Njegoševa cesta, Ljubljana
arhitekti
A.biro
izvedba
2006
|
