info akcije magazine id mail english
02DelavnicaDobro : slaboKritika : polemikaPisma bralcev
30. 1. 2008

Vesoljska špinača

Vzpenjača na Ljubljanski grad


Končno sem našel razlog, da se peljem z vzpenjačo kot se za novopečenega Ljubljančana spodobi. V nedeljo dopoldan oborožen s fotoaparatom odbicikliram na Krekov trg preizkusit, kako se z bojda dragim kamnom spotike pride na grad.

Prislonim kolo ob ograjo in ga priklenem nanjo. Očitno večina ljudi ne obišče vzpenjače z biciklom. Kljub steklenemu nadstrešku in kamnitemu jeziku pod njim, ljudje do kioska dostopajo po asfaltu ob njem. Ne vem ali jih motijo stopnice ali oblikovanost nadkritega sprejemnega prostora, ki se ne odpira proti trgu, pač pa stran od njega, proti gradu. V trg se v resnici ne more odpirati zaradi neugodne geometrije vogala, v katerega je umeščena vstopna postaja. Drugače gre vse preprosto. Kupiš karto na avtomatu in jo uporabiš podobno kot na smučišču. Samo da je tukaj vse bolj stekleno in kovinsko. V čakalnici bi mi bilo lahko dolgčas, če ne bi opazoval dveh malih astronavtov, raziskovalcev neznanega, ki sta ju mami lovili naokrog. Opazita, da stopnice vodijo tudi navzdol, slišim, da na grad ne pelje vzpenjača, temveč špinača. Tudi jaz začnem vohljati za detajli. Ugaja mi diskretna osvetlitev. Ljudje se nabirajo dovolj hitro, nekdo opozori, da dvigalo že drsi z gradu.

Vkrcanje...odštevanje sekund...Vzletimo in že počasi in komaj slišno drsimo ob ostankih obrambnega zidu. Zanimivo, nisem vedel, da je bil zgrajen tudi na samem pobočju.

Vsako sekundo se vidi dlje. Super! Hitro mine minuta, kolikor potrebujemo, da pridemo na drug svet. Grajsko podzemlje.

Oblikovanje grajske kleti deluje tektonsko, vstop je domala monumentalen. Ugajajo ustvarjanje prostorskih planov in preboji svetlobe od zgoraj. Orientacija je jasna: navzgor! Da je dostop v osrednji del grajskega dvorišča levo, mi pove svetloba, zato se mi ni potrebno ustavljati ob tabli, ki zeleno vpije v spokojnost rjave in sive. Uporaba materialov je dognana. Kontrast se vzpostavlja med tankimi kovinskimi elementi in težko grajsko gmoto. Beton je uporabljen raznovrstno. Kot masiven podporni zid z zanj potrebno grobostjo ali fin baldahin visoko na stebrih.

Navdušen sem nad skalo, v katero je vrezan celoten prostor . Tudi vzpenjanje po številnih stopnicah, ki se zažirajo med skale, me zato ne motijo preveč. Malo se je pa le treba pomujati za tisto kavo na grajskem dvorišču. Zanima pa me, kakšno mnenje imata o njih dedek in babica, ki sem ju videl spodaj. Mogoče gresta z liftom in ne delita mojega navdušenja nad višinsko razgibanostjo prostora.

Kmalu se spustim nazaj v mesto. Za trenutek se mi zazdi kot da pristajam na planiški velikanki. Občutek mi stopnjuje streha, ki se boči kot doskočišče. Komaj čakam na kaj podobnega v Planici, pa na Triglavu tudi še nisem bil.


Luka Javornik

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.


projekt
Vzpenjača na Ljubljanski grad

naslov
Ljubljana

arhitekti
Ambient (Majda Kregar, Miha Kerin in Edo Ravnikar ml)

izvedba
2007
na vrh