info akcije magazine id mail english
02DelavnicaDobro : slaboKritika : polemikaPisma bralcev
7. 2. 2008

Kaj bo ostalo na koncu vročih debat?

Hotel Celjska koča


Od jesenskega listja šelesteče sobotno dopoldne. Z avtom po strmi vijugasti cesti, sredi hribovitih gozdov nad Celjem, prehitevam številne vztrajne trimčkarje, rdečelične pohodnike in zasople kolesarje. Vsi v razposajeni četici lezemo na slavno Celjsko kočo, že od nekdaj priljubljeno izletniško točko Celjanov, ki pa z novim planinskim hotelom buri marsikatere duhove in privablja vse več radovednežev.

Celjska koča stoji na izjemni lokaciji z osupljivim pogledom, ki mu je podrejena tudi arhitekturna zasnova in orientacija hiše. Oblikovana je kot periskop, ki se obrača in lomi proti najlepšemu pogledu, proti skalnatem pobočju Grmade in celjski kotlini. Domiselno zasnovana konstrukcija ne zastira tega pogleda, kljub temu, da je hiša oblečena v kompakten ovoj iz lesenih letvic. Ovoj kot filigranska čipka objema kočo in kljub preprostosti učinkuje kot bogat ornament. Zdi se, kot da sodobno oblikovana fasada črpa navdih in detajle iz tradicionalne arhitekture, okoliških skednjev in kozolcev, kar jo lepo umešča v lokalno okolje. Je nasprotje in hkrati stik s pristnim. Sodobna gorska arhitektura, ki ne kopira tradicionalnih alpskih koč. Arhitektura, odgovorna do okolja in miljeja v najširšem pomenu besede.

Novi planinski dom ima pravzaprav zelo raznolik program. Poleg nastanitve služi tudi kot servis za smučišče. V njem je urejena prodaja vozovnic, garaža za teptalec snega, restavracija in wellness center. V dveh zgornjih etažah so sobe in skupinska ležišča za goste ter večnamenska mansardna dvoranica. Tudi notranjosti je opremljena v mešanici sodobnih oblik in tradicionalnih motivov. Učinkuje nadvse urejeno, prijazno in toplo.

Prav tu pa je opaziti tudi nekatere znake slabe gradnje. V majhnem in prijetnem wellness centru je bilo potrebno mozaik že po nekaj mesecih v celoti sanirati, saj je bila prvotna keramika položena na lesen pod in se je popolnoma odluščila od tal. Tudi čiščenje oken z zunanje strani je nekoliko oteženo, saj se okna ne odpirajo dovolj, zunaj pa je lesen ovoj. Za slednjega se zdi, da na posameznih delih propada. Mar ni to macesnov les, ki ne potrebuje dodatnih premazov in navzven s časom sivi, v notranjosti pa ohranja prvotno barvo? Kakovost vsake stavbe je tudi njena trajnost. Vendar je vsaka hiša tudi prototip, ki v začetku obratovanja pokaže manjše napake. Vse to pa je mogoče sanirati, obnoviti. Uporabniki se privadijo na novosti in vzdrževanje sčasoma postane rutinska skrb za red in čistočo.

Celjska koča je vzbudila veliko vročičnih polemik, ki so po letu dni še vedno zelo žive. Številni pisci so opozarjali na izgubljeni duh »stare« Celjske koče. Nekatera razvneta in celo srdita pisma bralcev v različnih časopisih so negodovala, češ da »se večina Celjanov, ki so si kočo ogledali od daleč in od blizu, strinja, da gre za popolnoma zgrešen ter človeku in okolju neprijazen objekt«. Drugi so mnenja, da je stavba »nekakšen križanec med silosom, bunkerjem in drvarnico, ki v nobenem primeru ni podobna planinski koči in tudi gorskemu hotelu ne«. »Zakaj objekta ni bilo mogoče postaviti na lokaciji stare Celjske koče, če je že res bilo treba zidati novo stavbo, in zakaj ni bilo mogoče najti ali izbrati projektanta, ki bi sledil potrebam in okusu večine ljubiteljev planin in narave.« Tradicionalne planince moti tudi zasteklena restavracija, ki po njihovem mnenju ne nudi » minimalne planinske domačnosti in intimnosti«. Stari prijatelji te lokacije, v večini pohodniki, ki skoraj vsak vikend »pririnejo« do koče, si menda celo ne upajo vstopiti v novo kočo, saj jim srce ne da z blatno obutvijo hoditi po parketu v gostinskem prostoru.

V teh zapisih in izjavah je čutiti nostalgijo Celjanov, iracionalno sentimentalnost obiskovalcev. Vsaka sprememba predvsem pri starejših ljudeh vzbuja odpor. Četudi bi staro kočo obnovili, ne bi bila več ista »stara«, ki je bila res dotrajana. Tudi zatohlost, sajavost in »štukanost« niso nekaj, kar bi vzbujalo pristno planinsko domačnost in intimnost. Duša stare koče je pod znamenitim imenom ušla v »sepio« in ne bo je mogoče več povrniti. A nova koča ponuja vse možnosti za novo življenje: za družabne dogodke, prireditve, prijazno osebje, otroški smeh, stalne pohodnike in nove goste, ki se že navdušujejo nad sodobno kočo.

Čas bo potrdil tudi upravičenost nagrad. Po desetih letih bomo videli, kaj je stavba doprinesla k okolju, kaj je pridobil naročnik, uporabniki, kako se obnaša, kako se stara, kako deluje in kako je vplivala na razvoj arhitekture.


Katarina Kukovič

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

stariceljan
Kdo je koga!, 18.8. 2009, 13:26

Novogradnja , ki je predmet polemik spominja na sodobno skladbo.
Popolnoma nemogoče je ugotoviti , kdo se pri koncertni izvedbi sodobne skladbe sploh zabava , oziroma doživjla kakršno koli čutno ali duhovno ugodje , povezano z eventuelno estetiko.Najbrž edino skladatelj.
Njena največja težava je prostor(okolje) , v katerega je vsiljena.Špekulirati z mislijo , da bo tu čas , kot dejavnik karkoli spremenil je zgolj sprenevedanje.....
Izsiljevati z idejo o tem , da se bodo "uporabniki" sčasoma navadili na vsiljeno jim kreaturo je le znak skrajne arogance projektantov.Seveda v sili hudič žre tudi muhe , tovariši.....
Podeljena strokovna priznanja in nagrade so dodaten alarmanten znak stanja duha v našem prostoru.
Projektatnu predlagam,da se s svojimi idejami odpravi malce po svetu-naprimer v ožjo okolico kakšnega starega angleškega mesta in se vrne z rezultati.
Pa veliko uspeha!
Moja največja sicer neracionalna želja ostaja zadeti na loteriji , pokupiti nekaj celjskih projektantsko-investicijskih abortusov ter jih porušiti.


Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.



Celjska koča v 1960-ih.


Stara Celjska koća tik pred rušitvijo.

projekt
Hotel Celjska Koča

naslov
Pečovnik nad Celjem

arhitekti
ARK arhitektura Krušec

izvedba
2006
na vrh