Ko fakulteta "plačuje" napake države, ko pride do navzkrižja med javnim in zasebnim interesom, ko navsezadnje, arhitekti ob ekonomičnosti in funkcionalnosti izpostavijo estetskost... Privlačna, z vzorci vertikalnih črt potiskana steklena fasada stavbe na Jadranski ulici v Ljubljani, zaradi katere so bili Bevk Perović arhitekti v letu 2007 nagrajeni za obetavne evropske arhitekte z nagrado Mies Van der Rohe, mimoidočega preseneti s svojo lepoto. Tudi zato, ker se zdi zasnova, ko opazuješ fasado, prava uganka, te javna stavba vabi, da bi si jo podrobneje ogledal od znotraj. In tu obstaneš.
Ob vstopu obiskovalca preseneti, da ni avle. Za razumevanje manjkajočega (pravzaprav vsega manjkajočega na objektu) pa je treba poznati okoliščine in zgodovino stavbe. V primeru matematike lahko govorimo o boju med javnimi in zasebnimi interesi, predvsem pa o posledicah tranzicijskih "napak" države (in če bi tu nadaljevali še o odnosu države in kapitala do temeljnih znanosti ...).
Če fasado novega oddelka za matematiko večinoma krasi črtast ornament, je notranjost okleščena kakršnekoli dekoracije, drugačnosti, izjeme. Ob skrbno ponavljajočih odtenkih tople sive barve z oranžnimi dodatki se v ponavljajočih delih razdrobljene javne avle s posebej oblikovano urbano opremo, pojavlja monotonost. In tako – morda naključno– matematika ostaja sinonim za nekaj vzvišenega, zahtevnega za razumevanje in celo dolgočasnega. Uporabniki prostora bi najbrž ugovarjali: matematika kot veda še zdaleč ni monotona! Barvita je in zelo zanimiva! (So arhitekti torej razumeli temeljno znanstveno vedo, ali zgolj pokazali njun osebni odnos do nje?)
Kot sta nekoč dejala Bevk in Perović, pri oblikovanju interierjev pravzaprav ustvarjata situacije. Hiša naj bi bila le okvir za vrsto osebnega izraza uporabnika, arhitektura naj bi ponujala le možnosti, ne gotovih rešitev. V primeru matematike je oprema še kako gotovo rešena in morda pretirano asketska. V javni stavbi, kjer se prostor skozi čas težko prilagodi uporabnikom, tako kot v zasebni, se zdi izčiščenost interiera nenavadno pomanjkljiva. Koliko je prostor zares mogoče spreminjati, prilagajati značaju uporabnikov in njihovim potrebam?
»Steklena fasada se je izkazala za lepo in estetsko, a ne funkcionalno izbiro,« pove tajnica fakultete Zdenka Perè, pri tem pa poudarja, da sta arhitekta kljub negodovanju resnično vztrajala pri slednji. "Projekt je lahko fleksibilen znotraj osnovne ideje. Če pa bi se ta ideja izničila, pri projektu ne bi več hotela sodelovati," je nekoč za revijo Oris povedal Perović. Za razliko od drugih projektov arhitekturne pisarne Bevk Perović tu ni šlo za projekt s posebej izdelanimi detajli, ampak za strukturno fasado z industrijskimi detajli, kjer je, če citiram Bevka, raven "invencije" potisnjena v drugi plan. Fasada pa kljub temu postane "dodana vrednost" projekta. Vendar ima tudi svojo funkcionalno pomanjkljivost – pretirano pregrevanje poleti in podhladitev v zimskih mesecih, zlasti ko govorimo o južni in severni fasadi.
Navzven lepa in inspirativna hiša je tako v notranjosti sterilna (vsi projektantski okraski so zaradi pomanjkanja denarja odpadli), brez raznolikosti ali dominant. Vhodi v sanitarije, učilnice, kabinete ali študentske prostore so enaki in orientacija v nadstropjih ni enostavna. Matematika ostaja, kot se je nekdo izrazil na nekem forumu, "zelo matematično čista arhitektura", navzven všečna, uporabnikom pa zaradi nenavadnih okoliščin, v katerih je nastajala, manj prijazna.
Anja Koršič
na vrh
|
|
Kratka zgodovina projekta: v šestdesetih zaradi finančne stiske zgradijo le stavbo oddelka za fiziko, bodoči matematiki na drugi strani dvorišča pa zgradijo le temelje, na katerih se sezida stavba za gostovanje Računskega centra organizacijske enote Jožefa Štefana. Stavba slednjega se v času razvpitega Jazbinškovega zakona privatizira in je v rokah zasebnega računalniškega podjetja. Po dolgih letih se na Univerzi v Ljubljani, ki je investitor »nove stavbe« (oziroma nadzidka), zbere dovolj (?) denarja za matematiko. Slednjo se odločijo zgraditi na starih temeljih, torej nad privatizirano stavbo, pri tem pa se pojavijo številni problemi. Nova stavba fakultete ostane brez večjega javnega prostora v pritličju, tako rekoč obrnjena na glavo, prostora je dovolj le za vratarnico in komunikacije, ostali deli podstata so v zasebni lasti.
Prav lastniki obstoječe stavbe vidijo v neizbežnosti fakultete, da si zagotovi nove prostore, možnost izkupička. Še več, tik pred gradnjo se pojavi po denacionalizaciji najden lastnik širšega območja fakultete, ki, podobno, zahlasta po dobičku. Ko navsezadnje pride do dogovora, predvsem med investitorjem in zasebnim podjetjem ("da bo volk sit in koza cela"), se izkaže potreba po ojačitvi pilotov, kar zahteva še dodatna sredstva. 2006 je matematika vendarle pod streho.
projekt
Oddelek za matematiko
naslov
Jadranska 21
arhitektura
Bevk Perović arhitekti
izvedba
2006
|
