info akcije magazine id mail english
02DelavnicaDobro : slaboKritika : polemikaPisma bralcev
1. 4. 2008

Tri invalidnosti sodobne arhitekturne kritike na slovenskem

4. del
Najzanimivejši je tretji primer. Preidimo nemudoma k bistvu. Navedek se glasi takole:

»... Komur je domet t.i. sublimacija – kdor vse, povsod in vselej srepo in zabodeno »gleda« le od spodaj in od znotraj (s »podlage«, npr. sveta senc in prividov), komur so okovi neizpete vsakovrstne narave povod za obvezo, odkup in za pravičniško ihto ter za posledičen, hudomušno kriminalen »odnos« do posameznika, sebe, narave in sveta, v katerem si še domišlja in si, kopaje se v svojem napuhu, lasti vpičeno t.i. pravico, da je zakonodajalec – ta leži na navidezni in lebdeči podlagi, ta pa je eterična in izmišljena. To je proglašeno za osnovo povzel, oziroma mu je bila predana, natvezena, naprtena in vtepena. Zato jo, včasih rdeče in drugič bledoličen, zanikujoč lastno bistvo, resnico in narvo, tragikomično reproducira ter jo ima, vrh vsega ter čuteč izjavno in strašno pomembno dobrodelnost, za svojo neodtujljivo, celo za t.i. moralno pravico. Ta je sebe oropan in nima ne mere ne prihodnosti. Je kot pokvarjena vinilna plošča, ki ji je, kot v burki, skopljeno določeno vasezaprto bivanjsko »obzorje« (dokler ne zmanjka »elektrike«).

Pod to navidezno in izmišljeno »podlago« je brezno, ki mu navidez in najprej ni videti dna, je pa lastna in podlaga, podstavek in temelj »poti« navzgor, vse do teména in razuma v službi humanosti in plemenitosti. Zato je čvrsto stojišče malokaterega posameznika in z njim sveta. Kdor je slep, zaslepljen in le t.r. sublimira ter bolšči, ta si je zaprl vrata za dostop do t.r. prvega in do tistega, kar nosi ime arhé. Hkrati si je odvzel prihodnost in nima dostopa do t.i. divinacije, in to realne, ki je idealnost predstave sploh in edina možna konstituirati in materializirati ter jo povezati z naravo in z resničnostjo obdajajočega mnoštva. Zato si je zaprl tudi vrata za dostop do ustvarjalnosti in do tistega, kar je projektiranje. To, seveda, niti približno ni eno ali drugo in širokogrudno obremenjevanje in t.r. onesnaževanje okolja – npr. z vsiljevanjem ali vtepanjem zgodbic, fantaziranj, spominčkov in prismuknjenega oboževanja raznih oponašalcev oponašalcev, npr. smeh zbujajočih pavlih, ki stojijo le navidez in z oporo ali česa drugega, nalično šaljivega. Prav tako ne more ne poznati ne razumeti pomena tistega, kar označujejo, npr. ratiocinatio, lineamentum in disegno, pa naj mu té besede še tako čepijo v sprani pameti in v prazni zavesti ter letijo z jezika. Naj je še tako obvezan, samozvano pravičen in visokoleteč voščeni vojak, naj še tako krčevito in navihano časti, straši, razlaga, vpije in veseljači. Temu je protislovno že samo razgrajanje. Kdor nima mere in se ne pozna, ta je v sebi vselej ekscesen in pretirava ter je patološko in limonadarsko razpet med agonijo in ekstazo. Pojavno razširjena poza razgrajaške prekomernosti je topoumno smešen, navidez le navihan in neškodljiv, a nečloveški, s stališča humanosti tudi vedómski in zločinski pogled žrtvene živali iz ljudstva. Ta, kot prevaran, teménski in temeljito ponižan, smeh in krohot zbujajoč sebičen slepec, zganja ene ali druge norčave vragolije, medtem ko samoomalovažujoče zre in bolšči, »kar tako«, v prazno, običajno nekam navzgor, kamor ne seže niti z mislimi. Pri tem ni pomembno, ali gre za hlapčevsko »utilitarnost« poguma, za samovšečnost »kreativne genialnosti« ali za preprosto, pritlehno in samozvano pravičniško dušebrižništvo.

Sebičnost je osnovna značilnost konvencij, pa naj gre za etnocentrizme, plemenskosti, družinskosti ali za t.r. neokusno pritlehnost prevladujočih sodobnih t.i. zasebnosti. Sebičnost položnice je vselej tako ali drugače, bolj ali manj tukaj in zdaj ...«

Miroslav Kvas, u.d.i.a., zvrha v svoji disertaciji, izdelani na FA (Fakulteti za arhitekturo), polno mero neusmiljenega kvasanja: celo v dveh različicah (Metodologija projektiranja in klasično v arhitekturi, LJ 1999, 59/60 in LJ 2000, 68/69). Komisija, ki jo sestavljajo trije (redni) profesorji UL, potrdi ta izdelek, ne da bi ga prebrala, zaupajoč zgolj mnenju mentorja, kot zrelo delo, katerega avtor zasluži doktorsko »titulo«. No, kruh iz te moke le ni spečen. Zadeva gre v arhiv – ne pa v pozabo. Tudi zato ne, ker na prej omenjenem javnem zavodu ni edina take baže!


Fedja Košir (se nadaljuje)

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Že dostikrat smo slišali, da nimamo arhitekturne kritike. To ni res. Toda slovenska arhitekturna kritika danes nima ne noge, ne roke, ne glave. Kritika, ki nima trdne opore v arhitekturni teoriji, je majav konstrukt brez nog, ki ne more »stati in obsta-ti«. Kritika, ki ne zna tistega, kar ima v mislih, izraziti dovolj razumljivo, piše brez rok, podobna grešni duši v vicah. Kritika, ki misli samo »izčiščeno« minimalistično, pa kratkomalo nima glave tam, kjer je njeno mesto.

1. del

2. del

3. del

4. del

5. del


na vrh