Podobni ekscesi so v svetu kljub najrazličnejšim deviacijam vendarle redki. Pri nas bodo kmalu pravilo. Za vsako ceno, tudi za ceno kolektivne kritiške nezrelosti, se oblikuje podnebje, v katerem cvete šušmarstvo, vse drugo pa se mora pošteno potruditi, če hoče preživeti.
Proč s sentimentalno zgodbo o arhitekturni kritiki na način fiktivne »poetike samo-umevnosti«! Pri tem ni niti malo važno, ali gre za njeno nadaljevanje, preoblikova-nje ali prilagajanje. Teoretski substrat in sodbo kritika seveda lahko tudi dosledno razločimo. Toda če si moremo zamišljati teorijo brez kritike, kritike brez teoretske podlage NI. Arhitekturna teorija je stara in zares avtonomna veda. Če se tega zavedate, vam ni treba znova in znova izumljati ladijskega vijaka in vleči vso modrost samo iz svojih jeter.
Ves številni legion filozofov, od Platona in Aristotela do Schel-linga ali Hegla in Baudrillarda ali Deleuza, pa še koga bi lahko našteli, vam v re-snici ne pomaga, da bi bili tehtni, če ne veste za tisto rdečo nit, ki se vleče, denimo, od Hermogena iz Alabande do Rema Koolhaasa. Če kdo, potem vemo to mi, iz last-ne, ravnokar doživete ali celo še zmeraj doživljane osamosvojiteljske izkušnje: na laži ignorantov sezidani svet nazadnje vselej zgnije in se sam od sebe zruši.
Fedja Košir
na vrh
|
|
Že dostikrat smo slišali, da nimamo arhitekturne kritike. To ni res. Toda slovenska arhitekturna kritika danes nima ne noge, ne roke, ne glave. Kritika, ki nima trdne opore v arhitekturni teoriji, je majav konstrukt brez nog, ki ne more »stati in obsta-ti«. Kritika, ki ne zna tistega, kar ima v mislih, izraziti dovolj razumljivo, piše brez rok, podobna grešni duši v vicah. Kritika, ki misli samo »izčiščeno« minimalistično, pa kratkomalo nima glave tam, kjer je njeno mesto.
1. del
2. del
3. del
4. del
5. del
|
