Že dostikrat smo slišali, da nimamo arhitekturne kritike. To ni res. Toda slovenska arhitekturna kritika danes nima ne noge, ne roke, ne glave. Kritika, ki nima trdne opore v arhitekturni teoriji, je majav konstrukt brez nog, ki ne more »stati in obsta-ti«. Kritika, ki ne zna tistega, kar ima v mislih, izraziti dovolj razumljivo, piše brez rok, podobna grešni duši v vicah. Kritika, ki misli samo »izčiščeno« minimalistično, pa kratkomalo nima glave tam, kjer je njeno mesto. Vse troje je moč dokazati s tremi konkretnimi primeri. Kar bom storil.
In vendar! Slovenska arhitekturna kritika ima celo svojo biografijo. V Enciklopediji Slovenije ostane sicer brez lastnega gesla: vključena je v »likovno kritiko in publicistiko« (z 18 vrsticami). Kar ni ne smotrno ne smiselno. V njenem razvoju je nam-reč moč razbrati celo več etap:
1.0.: Pogledi na cerkveno umetnost in arhitekturo v devetnajstem stoletju so dokumentirani v več glasilih (Ljubitelj krščanske umetnosti itd.).
2.0.: Z zgledno znanstveno natančnostjo je obdelan čas med leti 1918/1941 (Peter Krečič v ZUZ n.v. XI/XII 1974/1976, 205/289). Oris arhitekturne kritike je vključen v pregled problemov likovne kritike kot celote.
3.0.: Po letu 1945, ko lahko govorimo o naši arhitekturni kritiki kot o samostojnem pojavu, ločimo več faz, od katerih ni še nobena proučena kritiško eksaktno. To so:
3.1.: Klavrni socrealistični intermezzo (1945/1950).
3.2.: Poskusi uvedbe funkcionalistične senzibilnosti (1950/1980), z dvema pregled nima razstavama (1968 in 1978), ki sta nedvomno tudi (verbalni in neverbalni) refleks kriterijev vrednotenja tedanje produkcije (obe uredi in oceni Stane Bernik).
3.3.: Postmoderna kritika funkcionalizma (po letu 1980), ki se začne kot deklarativen retrolook in se do danes razvodeni v dezorientiran minimalizem (tribuna take preobrazbe pa so dnevi arhitekture v Piranu).
4.0.: Ali smemo pričakovati, da lahko digitalizacija komunikacije učinkuje kot virtualna proteza? Za roko in za nogo nemudoma – čez čas, ko bo medicinska tehnika (beri: teoretska razgledanost arhitektov) ustrezno razvita, pa morda celo za glavo.
In šele potem, ko vse to poznamo, lahko pišemo (o sodobni slovenski arhitekturi). Pišemo tako, da izdelek ne bo naivno šarlatanski. V primerih, ki slede in zelo razločno ilustrirajo sedanje stanje, so tri naštete invalidnosti kombinirane. Kritika arhitekture se ne začne z ocenami sezidanih stavb, ampak z razmislekom o temeljnih pojmih ter usmeritvah in možnostih arhitekturnega izraza.
Fedja Košir (se nadaljuje)
na vrh
|
|
»...eden je brez roke, drugi je brez noge...«
zelo stara in zelo vulgarna narodna
1. del
2. del
3. del
4. del
|
