info akcije magazine id mail english
02DelavnicaDobro : slaboKritika : polemikaPisma bralcev
7. 2. 2008

Tri invalidnosti sodobne arhitekturne kritike na slovenskem

2. del
Spodaj opisani primer naj opozarja na neznosno lahkotnost metod, s kakršnimi lahko na naši kulturno politični ali politično kulturni sceni dobite vlogo primadone. Za pokušino imate tu odlomke iz ocene raziskovalne naloge »Arhitektura Ljubljane 1945/1990«. Celotno besedilo je javno objavljeno (Fedja Košir: Izbrani članki 1992/1995, LJ 2000, 113/118):

»... Naročnik je ljubljanski Mestni sekretariat za izobraževanje, raziskovalno dejavnost, kulturo in šport (enota za raziskovalno dejavnost). Avtor raziskave je Tomaž Brate, dipl. inž. arh., izdelal pa naj bi jo v okviru FAGG (Šole za arhitekturo) ... Tomaž Brate je svoj podiplomski študij arhitekture prekinil, tako da ni oddal magistrske raziskovalne naloge in še manj magistriral v določenem roku (v decembru 1990): magistriral vse do danes ni. Zato je vprašljivo, ali se še lahko legitimita kot mladi raziskovalec. Šolo za arhitekturo (namreč) kakovost te raziskovalne naloge močno diskreditira ...«

»... Elaborat obsega (skupno) 115 strani. Na 50 straneh so samo slike brez kakršnegakoli besedila, 30 strani imate mešanih (z besedilom in slikami) – »čistega besedila je tedaj samo 35 strani, od tega sintetične ocene le 14 strani (ostalo so enolični opisi slikovnega gradiva), kar je za resno raziskovalno delo žal odločno premalo ... Delo je tedaj vsebinsko izrazito skromno, če ne kar površno – avtor »rekonstruira« petero faz, k jih zgolj poimenuje, ne pa tudi datira, tako da je skrajno težko ugotoviti, kam uvršča obravnavane arhitekture ...«

»... Standardni kritiški aparat je uporabljen skrajno malomarno. Citatov, s katerimi bi avtor argumentiral svoja sklepanja, kratko malo ni in ravno tako ni nobenih opomb ... Avtor trdi v faznem poročilu (10. 07. 1991), da gre za »... izbor šestdesetih arhitektur, ki skozi 45 let relevantno odslikava položaj ...«. V resnici jih je v oddanem elaboratu le okoli štirideset (!), torej je svojo nalogo opravil le sedemdeset-odstotno, kar seveda ne more odslikavati »položaja v ljubljanski arhitekturi« tako, kakor je obljubljal (namreč »relevantno«). Po obsegu in vsebini šibki izdelek se niti od daleč ne bliža zastavljenemu cilju (knjižni objavi). Bratetovo raziskavo torej ocenjujem najprej kot nedokončano – v metodološkem ter analitično kritiškem pogledu pa žal kot nedozorelo in samovoljno subjektivno (brez novih kakovosti). Za slovensko arhitekturno kritiko je tedaj njena znanstvena vrednost malenkostna ali kar nična, ker nikakor ne dosega uveljavljene strokovne ravni (Šumi, Krečič, Bernik, Prelovšek). Več: za slovensko arhitekturno stroko je v jedru škodljiva, ker ni realen odraz njenih dejanskih intelektualnih potencialov ...«

»... Naj zadostuje nekaj ... navedkov ... Primer pristranske netočnosti: »... Edvard Ravnikar in Edo Mihevc od preloma v šestdeseta leta dalje torej pomenita za dvajset let imeni, ki sta bolj ali manj kreirali dogajanje ...« (str. 10). Napačno: vsaj od preloma v petdeseta leta naprej! Pristranskost se čuti še marsikaterikrat. Janeza Lajovica ali Milana Miheliča v tem orisu enostavno ni. Ali zato, ker sta si upala javno ugovarjati avtorjevim žaljivkam? Izpuščene so nekatere ključne realizacije, denimo, Plečnikove Križanke. Nekaj datacij je eklatantno površnih: »... nekako v tem obdobju ...« (str. 12). In Mušičeva cerkev ni cerkev Srca Jezusovega, ki že več kot stoletje stoji na Taboru (kjer jo je sezidal Adolf Wagner 1879/1883) ...«

Sklep (končna ocena):

»... To ni nikak »... korak k vzpostavitvi arhitekturne kritike ...«. Avtor se je precenjeval in ni zmogel naloge v skladu z znanstvenimi normativi in standardi. Ob obravnavanem elaboratu moremo govoriti o »raziskovalnem delu« zgolj pogojno (in v narekovajih). Brez temeljnega znanja in brez solidne znanstvene metode so to le šibko dokumentirani osebni vtisi (brez meril in brez morale) ...«


Fedja Košir (se nadaljuje)

 na vrh

Komentar
ime
email
naslov komentarja
vpisite niz iz  stolpca
 

...
..., 11.1. 2009, 23:16

Naj počiva v miru.

Komentarji odražajo mnenja in stališča uporabnikov Trajekta. Možnost komentiranja je namenjena spodbujanju javne debate in odzivom na članke. Uredništvo si pridržuje pravico odstranitve komentarjev v primeru, da so žaljivi, spodbujajo kakršnokoli nestrpnost ali napeljujejo na kriminalna dejanja. Za vsebino komentarjev uredništvo ne odgovarja.
Že dostikrat smo slišali, da nimamo arhitekturne kritike. To ni res. Toda slovenska arhitekturna kritika danes nima ne noge, ne roke, ne glave. Kritika, ki nima trdne opore v arhitekturni teoriji, je majav konstrukt brez nog, ki ne more »stati in obsta-ti«. Kritika, ki ne zna tistega, kar ima v mislih, izraziti dovolj razumljivo, piše brez rok, podobna grešni duši v vicah. Kritika, ki misli samo »izčiščeno« minimalistično, pa kratkomalo nima glave tam, kjer je njeno mesto.

1. del

2. del

3. del

4. del

5. del


na vrh