Kljub temu da se študija neposredno ne nanaša na slovensko okolje, so številna spoznanja, predstavljena v knjigi, pomembna tudi za razumevanje preobrazbe slovenskih mest ter družbenih, gospodarskih in prostorskih učinkov njihovega razvoja. Osrednja avtorjeva teza o kulturni pogojenosti preobrazbe mest v času globalizacije postaja namreč vse bolj aktualna tudi pri nas.

Osrednje vprašanje: Ali je v času globalnega kapitalizma še mogoče vzdrževati kritično pozicijo do tržno orientiranega načina delovanja, ki danes prevladuje na različnih področjih družbene in kulturne dejavnosti?

Izhodišče: Kot posledica procesov globalizacije zadnjih let se je naše okolje korenito spremenilo. Ti procesi so bistveno vplivali tudi na arhitekturo. Analiza sodobne arhitekturne produkcije v kontekstu teh sprememb je priložnost za to, da se izpostavi kritično ali celo transformativno zmožnost arhitekture. Kot tudi, da se pokaže na možnost, v skladu s katero je tudi danes mogoče prakticirati arhitekturo – ne kot tržno dejavnost ali kot servis takšnih ali drugačnih interesov, pač pa kot arhitekturo, natančneje, kot kreativno prakso.

Projekt: Projekt arhitektura je kritična razprava o arhitekturi kot kreativni praksi v krizi. Avtorji prispevkov – predavatelji na konferenci Projekt arhitektura, ki je bila organizirana maja 2009 v Ljubljani – problematiko obravnavajo na svoj, enkraten način in z izjemno spretnostjo argumentacije.
Projektiranje je, kot z vso prodornostjo pokaže William Saunders (Harvard Design Magazine), v stanju distrakcije. Pier Vittorio Aureli (Berlage Institute) raziskuje možnosti konfrontacije in oblikovanja prostora za prebivanje. Luis Fernández-Galiano (AV/Arquitectura Viva) poziva k obnovitvi družbene pogodbe moderne arhitekture. Kenneth Frampton (Columbia University) s poetično naklonjenostjo kaže na strategije, s katerimi se je mogoče postaviti po robu redukciji sveta, ki ga je ustvaril človek.
Podobno Petra Čeferin (Zavod ARK) razvija nepopustljivi in prefinjeno formulirani koncept »afirmativnega odpora«. Rado Riha (Filozofski inštitut, ZRC-SAZU) pa na problematiko odgovarja s spretno reformulacijo znamenitega Robespierrovega vprašanja – »Državljani, ali želite revolucijo brez revolucije?« – v »Arhitekti, ali želite arhitekturo brez arhitekture?«

Knjigo je mogoče kupiti v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje in v knjigarnah po Sloveniji, kot tudi ob predstavitvi knjige 13. septembra 2010. Uredniki in nekateri avtorji prispevkov bodo ob predstavitvi pripravljeni odgovarjati na morebitna vprašanja.

Projekt arhitektura: kreativna praksa v času globalnega kapitalizma (Jeff Bickert, Petra Čeferin, Cvetka Požar, uredniki) je na voljo v slovenski in angleški izdaji; 136 strani, barvne ilustracije. Knjižna zbirki AML, št. 5 in 6, izdal Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 2010; v sodelovanju z Zavodom ARK Inštitutom za arhitekturo in kulturo, ter Fakulteto za arhitekturo Univerzo v Ljubljani.

Predlogi naj bodo utemeljeni in predstavljeni na način, ki omogoča najbolj verno predstavitev arhitekturne stvaritve:

- Največji format predstavitvenega gradiva je A3 format, max. 5 listov.
- Prikazani naj bodo situacija, tipični tlorisi in prerezi.
- Minimalno 2 fotografiji morata prikazati projekt v širšem kontekstu, v katerem se nahaja.
- V primeru, da gre za dozidavo ali nadzidavo, morata mininimalno 2 fotografiji prikazati stik obstoječega in novega objekta.
- Minimalno 3 fotografije morajo predstaviti projekt.

Predlogi naj vsebujejo:

- ime avtorja oziroma avtorske skupine
- ime projekta, lokacijo in leto realizacije
- ime fotografa
- ime kontaktne osebe, naslov, e-mail naslov in številko mobilnega telefona

Rok za oddajo predlogov je 20.9.2010. Pošljite jih na naslov: Obalne galerije Piran, »Razpis za nagrado Piranesi 2010«, Tartinijev trg 3, SI-6330 Piran.

Izmed prispelih predlogov bo slovenski selektor, arhitekt Dean Lah oblikoval selekcijo sedmih projektov, ki bodo novembra 2010 razstavljeni na mednarodni arhitekturni razstavi za nagrado Piranesi 2010. O izboru bodo sodelujoči na razpisu obveščeni najkasneje 29.9.2010. Izbrani arhitekti bodo morali pripraviti in poslati razstavne plakate ter CD z visoko-resolucijskimi fotografijami (jpg) in tekstualnim opisom projekta na Obalne galerije Piran do 15.11.2010. Natančne informacije jim bodo poslane na njihov e-naslov.

Težko bi našli koga, ki bi odkrito zanikal pomen urbanizma in urejanja prostora nasploh za kakovost življenja, oz. razvoj konkretne družbe. Zakaj so torej urbanistične teme v medijskih diskurzih dejansko marginalizirane, zakaj se o urbanističnih vprašanjih javna razprava razvname šele ko izbruhne škandal, ko je dejansko večinoma že prepozno za smiselne strokovne posege, ki bi sicer lahko sinergijsko učinkovito razpletli navidezno nerazrešljive vozle. Najpogostejši odgovor na to vprašanje je ugotovitev, da to ni mogoče, ker politika, kapital, močne interesne skupine ipd. vedno znova povozijo stroko!

Predavanje bo poizkušalo predstaviti argumentacijo, da je ta najbolj priročen odgovor dejansko precej pomanjkljiv, pravzaprav napačen, in da je morda prvi korak k ustreznejšemu urejanju prostora vzpostavitev strukturiranega komunikacijskega polja, kjer bi se lahko soočali vsi igralci, tako tisti, ki so strokovno podkovani, kot tisti, ki so morda politično kapitalsko podkovani. Prvi etapa na poti k uspešnejšemu in pravičnemu urbanizmu je torej naučiti se pogovarjati o urbanizmu oz. prostorskem planiranju.

Na seminarju bo predaval prof. dr. Drago Kos, predstojnik Centra za prostorsko sociologijo na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Prijava na seminar je možna do 7.9.2010 do 16h na elektronski naslov aidan.cerar@ipop.si ali na telefon 0590 636 82. Potrditev naj vsebuje vaše ime, organizacijo in kontaktni e-naslov. Udeležba na seminarju je brezplačna.

Prelom v vizualni umetnosti v slovenskem in tudi mednarodnem prostoru se je zgodil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je slikarstvo v veliki meri reagiralo na digitalizacijo podob, »spikslane« podobe so spremenile celo abstraktno sliko, ki je veljala za paradnega konja moderne. Sredi devetdesetih let se je v Sloveniji uveljavila generacija umetnikov, ki goji razumevanje slike kot ekrana in je zato tudi prevzela formalni izgled elektronsko in tehnološko posredovane slike. Ob prelomu tisočletja slika postane zanimiva zaradi reakcije na poplavo medijskih podob in raziskovanja značilnosti novih medijev, v katerih so se te podobe pojavljale. Danes je obstoj mediatizirane podobe v sliki nekaj samoumevnega. Ni več dovolj, da je slika prostor za refleksijo razširjenega statusa vizualnega v družbi. Izbor slik na razstavi Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje, raziskuje, kako se slikarstvo na razširjeni status vizualnega odziva v današnjem trenutku.

Vprašanja slikarske refleksije medijske podobe, ki so se zastavljala že v devetdesetih letih, danes najbolj zanimajo najmlajšo slikarsko generacijo, ki pravkar zapušča študijsko okolje in jo na razstavi zastopajo dela Jona Derganca, Mita Gegiča in Maruše Šuštar, v te okvire pa lahko vključimo tudi slikarstvo Jureta Cvitana. V delih Žige Kariža, Arjana Pregla in Viktorja Bernika se pozornost usmeri v zgodovino umetnosti in velike teme slikarstva. Raziskovanju statusa slikarstva v sodobnosti pa se pridružuje opus slikarke mlajše generacije Nine Slejko. Tendenca po eksperimentu in možnostih uporabe raznolikih slikarskih struktur, plastenja barv ter načinov na katere v sliki biva podoba, je značilna za Bojana Gorenca in Boštjana Jurečiča. Raziskovanje novih možnosti nosilcev, na katerih se slika lahko materializira, zaznamuje Gorazda Krnca (kovinske ploskve) in Ksenijo Čerče (tkanine). Nekatere izmed slik Mihe Štruklja so sestavljene iz že narejenih predmetov -  lego kock v katerih se ohranja »pikslasta« površina, ki je značilna za njegove slike že od poznih devetdesetih let. Manja Vadla slikarske nosilce ustvarja iz recikliranih odpadnih materialov. Stenske slike Saša Vrabiča so podobe, sestavljene iz besed, na meji med poezijo, stripom in slikarstvom. Na raziskovalni meji slikarstva in drugih medijev se gibljejo Polona Maher, ki izhaja iz kiparskih praks, Tanja Vujinović s tiskanimi računalniškimi animacijami in skupina BridA s svojo iz slike izhajajočo likovno prakso, ki temelji na vizualizaciji digitalnih podatkov.

Razumevanje slik v okvirih, ki jih zastavlja razstava Hočemo biti svobodni, kot so bili očetje, je le ena od od možnih plasti njenega branja. To naj bo ključno vedenje v današnjem času, ki nas hoče poenostavljeno prepričati, da so podobe in ideje le sredstva za uresničevanje namenov.

Razstavo spremlja bogat pedagoški in strokovni program javnih vodstev, javnih intervjujev z umetniki, predavanje o statusu slike v slovenskem slikarstvu in delavnice za otroke, mladostnike in odrasle. Objave na spletnih straneh MGLC.

Odprtje razstave v četrtek 9. septembra ob 19. uri.

Sodelujoče umetnice in umetniki:
Viktor Bernik, BridA (Tom Kerševan, Sendi Mango, Jurij Pavlica), Jure Cvitan, Ksenija Čerče, Jon Derganc, Mito Gegič, Bojan Gorenec, Boštjan Jurečič Vega, Žiga Kariž, Gorazd Krnc, Polona Maher, Arjan Pregl, Nina Slejko Bloom, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar, Manja Vadla, Sašo Vrabič, Tanja Vujinović

Kustosa razstave: Petja Grafenauer, Božidar Zrinski

Podpornika: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana

Slovenijo tokrat na bienalu zastopata studio AKKA in studiobotas v produkciji Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Avtorji projekta »Vsi odtenki zelene/All Shades of Green« krajinska arhitekta Ana Kučan in Luka Javornik s sodelavci ter oblikovalec Boštjan Kenda iz studiobotas so v pripravo razstave vključili tudi fotografa Petra Koštruna, skladatelja Saša Kalana in ilustratorja Urha Sobočana. Sam začetek projekta seže v leto 2009, ko je studio AKKA z oblikovalsko podporo studiobotas razstavljal v galeriji Vžigalica. Razstavo spremlja tudi katalog v katerem sta prispevka zgodovinarja arhitekture Luke Skansija: Prostor in mesto ter urbanega sociologa in antropologa Edwarda Robbinsa: Kaj nam pomeni koncept javno/zasebno. Oba bosta gosta okrogle mize, ki bo v času bienala v Mestnem muzeju v Ljubljani.

Projekt »Vsi odtenki zelene« obravnava sodoben odnos družbe in slehernika do narave, predvsem skozi to, kakor se ta kaže v mestnem javnem prostoru. Eden od pomembnih gradnikov mestnega javnega prostora je mestna krajina in z njo narava v vseh svojih pojavnih oblikah. Projekt raziskuje vključevanje narave v človekovo bivalno okolje z namenom, da bi dvignili kakovost bivanja, in hkrati išče načine, kako ta prispevek narave v urbanih okoljih predstaviti in udejanjiti. Avtorji mestno krajino vidijo kot tisti medij vsestranske komunikacije med človekom in naravo, ki človeku omogoča svobodno gibanje in izražanje, prostor, ki je v vseh pomenih in pogledih odprt ter dopušča razvoj miselne in fizične igre, zato skozi razstavo izpostavljajo kontraste, ki določajo vsakdanje življenjsko prakso in različne poglede na naravo.

Projekt je komisija Ministrstva za kulturo (Jurij Sadar, Maja Gspan, Meta Krese) izbrala med tremi ponujenimi kot najustreznejši, ker je najbliže idejnim smernicam koncepta letošnjega bienala in tudi zato, kot poudarja kurator slovenske razstave in direktor MGML Blaž Peršin, ker čas krajinsko arhitekturo vse bolj postavlja v središče sodobne urbane prakse.

Umetniška direktorica bienala, japonska arhitektka Kazuyo Sejima, sicer prva ženska med kuratorji v zgodovini bienala, si je za letošnji dogodek izbrala moto »People meet in architecture« in za rdečo nit bienala določila srečevanje ljudi z arhitekturo. Pri tem Sejima zagovarja izpraševanje o odzivu arhitekture na spremembe v okolju in družbi s poudarjanjem številnih, tudi radikalnih, sprememb, ki na samem začetku enaindvajsetega stoletja, napovedujejo burnost prihodnsoti. Njena ideja je, da so razstavljavci tudi kuratorji, ki se skozi svoja dela vsak na svoj način izprašujejo o pomenu arhitekture v spreminjajoči se prihodnosti enaindvajsetega stoletja in o novo porajajočih se odnosih med ljudmi in naravnim okoljem. Atmosfero celotne razstave naj bi tako zaznamovala prav pestrost različnih avtorskih interpretacij interakcije med novo družbeno in naravno realnostjo.

»Krajina je večji, širši koncept kot arhitektura« je zapisala Sejima pri opisovanju letošnje razstave in zato pravi, je k sodelovanju povabila Pieta Oudolfa, da bo ponovno uredil vrt v Arsenalih in ustvaril sanjski (dreamy) prostor, ki bo hkrati namenjen druženju in individualnemu počitku. Dejstvo, da se mnogi odgovori na vprašanja sodobne urbane realnosti porajajo prav skozi krajinsko arhitekturno prakso, bo tako na robu Arsenalov dve leti dokazovala nova vrtna ureditev Giardino delle Vergini. Oudolf je krajinski arhitekt znan kot utemeljitelj novega vala rastlinskega gibanja (New Wave Plantnting Movement) in je med drugim oblikoval vrtov High Line v New Yorku. Za njegovo delo je značilna prisotnost  življenjskega ciklusa. Rastline pravi, ne morejo kar cveteti 12 mesecev, treba jim je dati možnost, da odcvetijo, se spremenijo in odmrejo. Oblikovanje vrta, ki deluje in se razvija skozi čas je zelo zahtevno, štiri dimenzionalno delo in priložnost, da ljudem pokažeš nekaj česar ne pričakujejo. Prav to, da lahko s svojimi stvaritvami v javnem prostoru doseže številne ljudi, ki v mestu nimajo sovjega vrta, pomeni  Oudolfu daleč največje zadovoljstvo. Piet Oudolf je po besedah sodelavcev bienala šele drugi krajinski arhitekt, ki je v tridesetletni zgodovini te razstave dobil priložnost, da sodeluje na glavni razstavi v Arselnalih.

Kakšen je vaš splošni vtis, glede natečaja EPK Drava 2012?

EPK Drava 2012 je največji in tudi prvi resno izpeljan mednarodni urbanistično arhitekturni natečaj v Sloveniji. Udeležilo se ga je nepričakovano veliko število natečajnikov iz vsega sveta, komisije so bile strokovno verodostojne, prav tako kot tudi prispela natečajna dela. Razpisovalci natečaja so imeli srečno roko, saj so se jim z izborom zmagovitih rešitev v celoti izpolnila vsa njihova pričakovanja in cilji natečaja ter jim je potrebno zato za odlično izvedbo celotnega projekta iskreno čestitati.

Kaj bi trije projekti, za katere je bil razpisan natečaj, lahko doprinesli k razvoju Maribora?

Vitalnost evropskega urbanega sistema bo v bodoče odvisna predvsem od uravnoteženosti ekonomske dinamike posameznih mest, njihovega vzdržnega razvoja in evropske konkurenčne sposobnosti, ki bo omogočila njihovo uspešno in enakovredno povezovanje s sosednjimi mesti v večje urbane aglomeracije. Nova evropska urbana struktura bo glavni generator razvoja, mesta bodo med seboj v kompetitivnem odnosu, njihova vplivna območja pa se ne bodo ozirala na nacionalne meje. Pričakovati je torej obsežne migracijske tokove v nove centre moči, hkrati pa tudi depopulacijo ali prestrukturiranje podeželja in rast srednje velikih mest. Že zdaj so delovni migranti življenjskega pomena za gospodarstva EU, v bližnji prihodnosti pa se bo med članicami začela prava tekma, kako privabiti dovolj ljudi za ohranjanje go­spodarske vitalnosti. Zato se posamezna mesta in mestne regije borijo, da bi bile opazne ne samo na evropskem temveč celo svetovnem zemljevidu. Mesta, ki po razpadu klasičnih fordističnih industrij nimajo več realnih možnosti za razvoj na dosedanjih osnovah, se zatekajo k tako imenovanemu »bilbao efektu«, ko želijo s posebnimi ukrepi pritegniti pozornost tujih vlagateljev kot tudi svežo delovno silo. Kajti mesta se danes razvojno in populacijsko krepijo ali stagnirajo. Zato vidim projekt EPK Drava 2012 predvsem kot poizkus internacionalizacije mestnih projektov, ki bodo zaradi svojih širokih sinergijskih učinkov vplivali na večjo prepoznavnost mesta, krepili njegovo mednarodno konkurenčnost in privlačnost ter s tem vzpodbudili številne nove projekte.

Kaj za mesto pomeni projekt, kot je nova Umetnostna galerija?

Pomen takšnega projekta bo brez dvoma večplasten in dolgoročno odgovoren  za večjo razpoznavnost mesta. Na vizualnem, arhitekturnem nivoju bo nova Umetnostna galerija postala pomembna mestna ikona, ki bo imela pozlato mednarodnega avtorstva ter zmage na mednarodnem natečaju zato bo prav gotovo tudi širše razpoznavna, podobno kot so širše razpoznavne ureditve izvedene v sklopu EPK v Gradcu. Vendar pa bo ostal novi objekt le atraktivna prazna lupina, če ga ne bo zapolnila tudi atraktivna vsebina, ki mu bo omogočila odigrati vlogo pomembnega kulturnega in razvojnega vzpodbujevalca mesta in regije. Sodeč po izkušnjah iz tujine ni nobenih ovir, da bi  nova galerija ne postala, ob ustrezni programski usmeritvi in spretnem vodstvu, tudi širše evropsko razpoznavna in  priznana.

Maribor naj bi bilo mesto z največ vodne obale v Sloveniji. Kako bodo po vašem mnenju izbrane rešitve vplivale na urbani utrip ob reki Dravi?

Zgodovina rečnega pejsaža, kot enakovrednega elementa mestne podobe, se pričenja v Firencah in se kasneje nadaljuje v velikih urbanih ureditvah  Pariza, Prage, Lyona in drugih evropskih mest. Premika pa niso naredili arhitekti in graditelji, pač pa renesančni slikarji, ki so začeli v svojih idealiziranih mestnih podobah upodabljati tudi rečne panorame. Kasneje se razvojno težišče prenese v Francijo, kjer se odvija proces geometrizacije rečnega prostora v mnogo večjih merilih. Številna mesta povsem menjajo podobo rečnih obrežij, druga so, še radikalnejše, menjala tudi celotno urbano strukturo ob rekah. V osemnajstem stoletju  preskočijo angleški krajinski arhitekti ograjo srednejveških mest in spoznajo, da je divjina, ki so se je nekoč bali, v resnici en sam velik vrt. Odkrili so nov svet za mestnimi obzidji. Še večji vpliv na spremenjen odnos do narave je imelo odkritje orientalske estetike, ki temelji na asimetrični simetriji. Nov pogled na naravo, ki narave ne obravnava kot divjine temveč kot zdrav, odprt prostor, je imel velik vpliv tudi na odnos meščanov  do rečnega ambienta. Če je bil renesančni človek skrbnik umetne krajine v mestih, je skrbnik v novih parkovnih ureditvah narava sama, ko skozi ekološke procese modelira prostor. Posledice tako spremenjenega pogleda na naravo, so razvidne v velikih sonaravnih parkovnih in obrečnih ureditvah v okolici velikih evropskih mest in v mestih samih. Danes je oblikovanje rečnega prostora izrazito interdisciplinarna naloga, v kateri morajo sodelovati tako prostorski planerji in krajinski arhitekti kot tudi urbanisti in arhitekti. V sodobnih mestih najdemo večkrat zastopane sočasno vse tri tipe rečnega pejsaža: predrenesančnega, renesančnega (baročnega) in sonaravnega. Tudi v primeru urejanja dravskega prostora je podobno. Ideje o ureditvi dravskih nabrežij v Mariboru niso nove, temveč se vlečejo že vse od prvih zamisli arhitektov Humeka in bratov Kocmut, preko srednje in vse do najmlaše generacije mariborskih arhitektov. Mnogo od tega je bilo že domišljenega in storjenega, ali pa je čakalo, kot velik razvojni pontencial, na ugodno priložnost, da se realizira. In očitno je danes ta priložnost tukaj.

Kaj nam mednarodni natečaji, kakršen je bil Mariborski, prinašajo in kaj pomenijo za prepoznavnost prostora?

Veliko korist, ki jo prinaša mednarodno sodelovanje med arhitekti in urbanisti, sem imel priložnost spoznati že ob organizaciji številnih mednarodnih študentskih delavnic. Takšno sodelovanje poteka po načelu »več glav več ve« in  se pogosto ne omejuje  na sodelovanje med predstavniki le ene stroke pač pa deluje po načelu interdisciplinarnosti. Tako povabimo k sodelovanju strokovnjake iz okolij, kjer so že uspešno razrešili problem, ki ga obravnavamo na delavnica. Podobno je tudi z mednarodnimi natečaji. Tako se plemenitijo nove zamisli in prenašajo v naše akademsko in strokovno okolje pozitivne izkušnje iz različnih kulturnih in tehnoloških sredin.

Kaj lahko s takšnim načinom izbire projektov pridobi strokovna praksa?

Natečaj, kot instrument za  iskanje najbolj ustrezne rešitve za določen urbanistični ali arhitekturni problem je do sedaj še vedno najuspešnejša metoda izbire. Ker nagrajene rešitve običajno povedo več o ocenjevalni komisiji kot o avtorjih samih, je prav ustrezna sestava in verodostojnost komisije ena od najpomembnejših nalog razpisovalca. Natečaj, kot je mariborski, ponuja domači in tudi tuji stroki izredno bogato in koristno študijsko gradivo, na podlagi katerega je mogoče izoblikovati nova znanja in strokovne kriterije. Vendar pa velja tudi tukaj, podobno kot pri delavnicah pravilo, da mora to delo opraviti predvsem domača stroka, ki je za takšno raziskovanje zaradi reševanja lokalne problematike tudi najbolj motivirana. Pričakujem torej, da bo sledilo natečaju tudi resno raziskovalno delo  z analizo natečajnih elaboratov in temu primerna publikacija z objavo rezultatov raziskave.

Razstavo bosta otvorila ministrica za kulturo Majda Širca in župan mesta Ljubljane, Zoran Janković, na ogled bo do 15. oktobra 2010. Predstavljeni bodo projekti 15-ih svetovno znanih arhitektov, ki so z inovativnimi pristopi dali nov pomen estetiki, funkcionalnosti in družbeni odgovornosti. Razstava je sestavljena iz 120-ih avtorskih fotografij predstavljenih na panojih v Jakopičevem drevoredu in 15-ih filmov s portreti posameznih arhitektov predstavljenih v MGLCju.

Na koncu razstave bo fotografije projektov iz razstave moč tudi kupiti. Denar od prodaje fotografij pa bo namenjen ustanovitvi Centra za trajnostno arhitekturo, ki ga bodo na pobudo dr. Špele Hudnik in Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, med drugimi soustanovila tudi podjetja, ki aktualno razstavo podpirajo.

Tokrat v zbirnem kovčku pred vhodom v knjigarno Konzorcij zbirajo stare šolske zvezke (popisani in porisani!) ter odrabljene pasove (strgani, zguljeni ali enostavno prečudaški za nošenje).

Z zbranimi artikli bodo 24. avgusta med 16. in 19. uro z dejavnico pred vhodom v Konzorcij aktivirali mimoidoče, nekaj dni kasneje pa še izložbo Konzorcija in njihove prodajne pulte.

Poigrali se bodo z vprašanjem zavijanja, pakiranja in prenašanja stvari in poiskali alternativne rešitve v reciklirani embalaži, ki jih boste kar na mestu izdelali iz starih zvezkov.
Nosilne vrečke, škrniclji, škatle in morebitne druge pogruntavščine, obogatene z mnogo zaprašenega znanja, bodo v času smetumetniške izložbe zamenjali obstoječ knjigarniški način pakiranja.

Dogodek smo omogočili KED Smetumet, knjigarna Konzorcij in MOL mladina.

Delavnica je namenjena študentom arhitekture, bodočim študentom, strokovnjakom, kot tudi umetniki in študentom kulturologije in podobnega. Program vključuje predavanja, oblikovalske delavnice in seminarje, ekskurzije.

Cena je 300€ vključena sta hrana in prenočišče ter materiali za izdelavo. Več podrobnosti na spodnjih linkih.

Projekt oblikovanja festivalskega in mestnega prostora je urbani eksperiment, saj z začasnimi inštalacijami in posegi v mestno središče preizkuša nove uporabe prostore ter hkrati ljudi opozarja na ta prostor.  Gre za eksperiment  revitalizacije mesta s pomočjo festivalskega dogajanja. Za glavna izhodišča pri oblikovanju so si Štajnovci izbrali teme reciklaža, razgledanost in promet, večina inštalacij bo izdelanih iz odpadnih materialov, z novo prometno ureditvijo pa želijo spodbuditi tudi pešce in kolesarje.

Arhitekturna delavnica je organizirana v sodelovanju s Kulturnim društvom Priden možic, Fakulteto za arhitekturo, Občino Kamnik ter Agencijo za razvoj turizma in podjetništva Kamnik. Študentom so predavali:  Maša Cvetko iz skupine Prostorož, predstavnik Kamfesta Goran Završnik, scenografinja in kostumografinja Meta Hočevar ter češki arhitekt Zdenek Trefil.

Vabljeni na uradni zaključek in predstavitev rezultatov delavnice, ki bo v nedeljo, 8. avgusta 2010 ob 19.00 uri v Kamniku na Festivalskem trgu, kjer bo Skupina Štajn predstavila svoje delo  in rezultate.

Predmet natečaja je arhitekturna rešitev za novo gradnjo NOV POSLOVNI KOMPLEKS BERIČEVO, DOL PRI LJUBLJANI. Namen gradnje novega kompleksa ELES je podpreti operativne dejavnosti nacionalnega podjetja za prenos električne energije s sodobno arhitekturo, ki bo odražala poslanstvo podjetja, njegovo okoljsko ozaveščenost in družbeno odgovornost in bo služila današnjim in prihodnjim generacijam.

CEUM vključuje generični značaj industrijskega okolja, v katerega je umeščen. Tu vsak dogodek v centru postane dogodek za mesto, saj je stavba z njim optično povezana. Projekt zaznamujejo na eni strani anonimnost črnih skrinjic, ki so prilagodljive številu obiskovalcev dogodka in na drugi strani odprtost in koketnost ostalih prostorov v odnosu do mestnega središča.  Izpostavljena platforma CEUM-a, ki sega preko robov nabrežja bi lahko postala identifikacijska točka celotnega mesta, njegov mejnik. Medtem ko je pod dvignjeno platformo veliki vstopni foaje, ploščad nad njim, pravzaprav streha CEUM-a, pokriva velik mestni park. Znotraj platforme je »velika mestna dnevna soba«.

_______________________________________________________

Projekt: Center uprizoritvenih umetnosti Maribor

Lokacija: Merinka Maribor d.d., Maribor

Arhitekti: Sadar Vuga Arhitekti: Jurij Sadar, Boštjan Vuga, Vanja Gortnar, Jonathan Podboršek, Stavros Gargaretas, Edmond Muller

Investitor: Mestna občina Maribor

Predvidena površina: 12.209  m²

Predvidena investicija: cca. 51.000.000 €

” Rem Koolhaas je, s svojo osredotočenostjo na izmenjavah in komunikacijo med ljudmi v prostoru, razširil spekter možnosti v arhitekturi. Ustvarja stavbe, ki povezujejo ljudi ter tako zastavlja ambiciozne arhitekturne cilje. Njegov vpliv na svet je presegel polje arhitekture zato ljudje iz najrazličnejših intersnih področij občudujejo njegovo delo. ” – povzemajo v obrazložitvi.

Dom upokojencev v Šmarju pri Jelšah je bil zgrajen v 1970-ih letih. Dom starejših ima pritličje, 2 nadstropji ter mansardo. Glavni vhod je na sredini kompleksa. Prizidek sledi obstoječi zazidavi in z izmikom tlorisnega gabarita na vzhodnem delu, zaključuje promenado pred kompleksom. Njegova zadnja etaža je namenjena terasi z rožnim vrtom, ki služi delovni terapiji. Vzhodna fasada prizidka sledi obliki dvokapnice, s čimer se novi del oblikovno navezuje na obstoječega. Fasada je lesena, kar ustvarja vzdušje domačnosti.

V pritličju prizidka se nahaja dnevno varstveni center s sanitarijami, shrambo, čajno kuhinjo in skupnim prostorom. Stopnišče in dvigalo povezuje pritličje z ostalimi nadstropji. V prvem nadstropju so 3 bivalne sobe, dnevni prostor, čajna kuhinja ter prostro za spravilo vozičkov ter priročna pralnica. Enaka razporeditev je predvidena v drugem nadstropju. Na terasi pa je vrt namenjen terapevtski dejavnosti. Novi del doma ima tako skupaj 9 novih postelj  za oskrbovance, ter dvorano za družabna srečanja.

Vhod v novi del je z južne strani in zaključuje promenado pred obstoječim kompleksom. Ob dovozni poti so urejena nova parkirišča in pešpot do vhoda.

_______________________________________________________

Projekt: Dom upokojencev Šmarje pri Jelšah, prizidek

Investitor: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Arhitektura: Jereb in Budja arhitekti d.o.o.; Rok Jereb, Blaž Budja, Grega Smrekar, Tadeja Božičnik, Anže Koren

Gradbene konstrukcije: Costa d.o.o., Darko Derlink u.d.i.g.

Strojne instalacije: Projektiva Gorica d.o.o., Oliver Černe u.d.i.s.

Elektro instalacije: Projektiva Gorica d.o.o., Primož Poje u.d.i.e.

Zunanja ureditev: Aspekt plus d.o.o., Gašper Janežič

Projekt: 2009    Izvedba: 2010

Površina: 495,20 m² Investicija: cca 450.000 €

Foto: Blaž Budja

Izračun tamkajšnjih strokovnjakov kaže, da bi izgradnja takšnega sistema v primerjavi z novimi podzemnimi železnicami bila 3 krat hitrejša in 10 krat cenejša. Prvih 186 km proge naj bi začeli graditi že ob koncu tega leta.

Anja Koršič se je rodila leta 1979 v Šempetru pri Gorici. Leta 2008 je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Med leti 2000 in 2004 je kot predsednica društva EASA Slovenija organizirala različne mednarodne dogodke in delavnice v okviru mednarodnega študentskega združenja EASA. V letu 2007 je bila udeleženka delavnice arhitekturne kritike Traktat. Piše arhitekturne kritike (Oris, Čovjek i prostor), se ukvarja in preživlja z arhitekturno prakso in sodeluje pri izvajanju projektov s tematiko globalizacije urbanega prostora (mednarodni projekt Urbanity 20 let kasneje, Kulturno umetniško društvo C3). Zadnje čase veliko potuje med Goriškimi brdi, Ljubljano in Parizom.

Maša Ogrin, rojena leta 1986 v Ljubljani, je idealistka. Študij arhitekture ji pomeni reševanje izgubljenih potencialov prostora. Sodelovala je z različnimi društvi, ki se ukvarjajo s prostorsko problematiko, najljubša ji je izkušnja s kolektivom Prostorož, se udeleževala mednarodnih delavnic v sklopu EASE in sodelovala z gostujočimi profesorji, kjer jo je najbolj zaznamovala arhitekturna misel Finca Juhanija Pallasme. Pomagala je tudi pri pripravi dogodkov ob stoletnici rojstva Edvarda Ravnikarja in moderirala mednarodni simpozij na to temo. Ples, gledališče, literatura in poezija, so bili vedno del njenega vsakdana. Trenutno pod dvojnim mentorstvom domačega profesorja in profesorice krajinske arhitekture iz Münchenske fakultete pripravlja diplomsko delo. V njem se ukvarja z oblikovanjem začasnih prostorov, ki vzpostavljajo kontinuiteto trajnega. Arhitektura je zanjo le premik človeka skozi prostor.

Aleksander Vujović, rojen leta 1985 v Ljubljani,  je absolvent tamkajšnje Fakultete za arhitekturo, kjer je bil letos intenzivno vključen v organizacijo mednarodnega Arhitekturnega študentskega kongresa (ASK), na katerem je tudi moderiral predavanja. Raziskuje širše področje stanovanjske problematike. Oktobra 2009 je s sodelavci in urednikom Janezom Koželjem izdal priročnik ”Tipologija večstanovanjskih stavb”, ki podaja sistemski pregled tovrstnih stavb z jasnimi opisi in nedvoumnimi definicijami. Z zanimanjem opazuje prostor okrog sebe in ga komentira. Ukvarja se še s prevajalstvom, ljubiteljsko pa tudi s fotografijo, šahom in kolesarjenjem.

Cilj natečaja je s fotorealističnimi prikazi demonstrirati, kako bi lahko sedanje tehnologije lahko preoblikovale obstoječa mesta v živa mesta – vitalne skupnosti.  Vizualizacije naj bi prikazale izkušnjo prebivalcev mesta. Kakovost mestnega prostora mora biti razpoznavna v predstavljenem urbanem ekosistemu. Rezultati morajo prikazovati bogato ulično življenje, ki temelji na pešcih in javnem prevozu, novo zeleno infrastrukturo namenjeno vodi in odlaganju odpadkov in pridelovanje hrane v urbanih skupnostih.

Inštitut Living Building je zasnoval kohezivni standard Living Building Challenge 2.0, v katerem je zbrano najbolj progresivno mišljenje s področij arhitekture, konstrukcij, prostorskega načrtovanja, krajinske arhitekture in prostorskih politik. Standard pokriva sedem področij delovanja: lokacija, voda, energija, zdravje, materiali, lastniške pravice in lepota. Področja se delijo na skupno dvajset zahtev, od katerih se vsaka osredotoča na specifično področje vplivnosti. V natečajnih predlogih je potrebno zadovoljiti 20 zahtev standarda Living Building Challenge 2.0, ki je na voljo na spletni strani natečaja.

Sporočilo natečaja Living City je, da ohranjanje kulturne dediščine ne pomeni prizadevanj za zamrznitev stavb v času, ampak je ohranjanje že po svoji naravi usmerjeno v prihodnost. Ohranjanje je iskanje inovativnih načinov, kako se odzvati na sodobne potrebe in ob tem varovati in pozitivno vplivati na edinstven značaj stavb, ki določajo prostor, ter zagotoviti, da se bodo ti viri prenesli tudi na prihodnje generacije.

Natečaj  Living City arhitekte vabi k ustvarjalnemu razmišljanju o tem, kako izboljšati okoljsko učinkovitost starih stavb. Pripomoči želi k temu, da bi svojo pozornost osredotočili na okoljsko vrednost ponovne uporabe tega, kar že imamo, ter s tem čim bolj izboljšati okoljsko učinkovitost obstoječih stavb.

Oddaja elaboratov je predvidena 1. februarja 2011. Razpisana prva nagrada, 75.000 $ vključuje izpostavljen medijski prostor v reviji Metropolis, druga nagrada pa znaša 25.000 $. Poleg teh dveh nagrad bo National Trust for Historic Preservation podelil ločeno nagrado 25.000 $ za predlog, ki bo najbolj odločno in učinkovito integriral obstoječe grajene strukture in arhitekturni značaj mesta v vizijo za bodočo trajnost. Kotizacija za podjetja znaša 500 $, za študente pa 100 $.

Na razstavi, ki je zapolnila prostore UGM od tal do stropa, je predstavljenih 400 idejnih rešitev mednarodnega arhitekturnega natečaja za ureditev nabrežja reke Drave, novo peš in kolesarsko brv čez reko Dravo ter novo zgradbo UGM. Natečaj, ki ga je za ureditev področja reke Drave razpisala Mestna občina Maribor pod okriljem Mednarodne zveze arhitektov, je privabil arhitekte iz 50 držav sveta. Zunanji pogled na mesto, inovativnost in svežina, ki jo prinašajo projekti za Maribor, naj bi se v prihodnjih letih materializirali v novi podobi glavne mestne vedute in Maribor zaznamovali kot kulturno prestolnico Evrope leta 2012.

Dva izmed projektov sta se osredotočila na upravljanje strnjenih mestnih naselij: Joining Forces se je osredotočil na mestne regije, EGTC pa na čezmejna somestja.

Joining Forces: Upravljanje mestnih regij in konkurenčnost mest

Joining Forces je URBACT-OV projekt, sestavljen iz 8 evropskih partnerjev (občina Lille, Burgas, Brno, regija bruseljske prestolnice, Eindhoven, Firence, Krakov, Sevilla). Dve leti so iskali načine, kako lahko strategija izdelave in ureditev vodenja na ravni mesto – regija lahko pomaga pri učinkovitem reševanju glavnih izzivov, s katerimi se sooča urbana Evropa: konkurenčnost, kohezija in trajnost. Joining Forces dela na podlagi praktičnih primerov (študije primerov) in je obravnaval temo vodenja mestnih regij z različnih vidikov: strateško in prostorsko planiranje, upravljanje mobilnosti in promet, glavna okoljska vprašanja (onesnaženost zraka in hrup, ravnanje z odpadki, oskrba z vodo), ekonomija znanja (ustvarjalnost, raziskave in izobraževanje), vključevanje zasebnega sektorja v upravi mestne regije (javni/zasebni dogovori), socialna vključenost, sodelovanje in opolnomočenje, privlačnost in konkurenčnost (vključno z napredovanjem/trženjem).

V Končnem poročilu Joining Forces (*.pdf) boste našli študije primerov in celovite analize izzivov, s katerimi se soočajo velike evropske mestne regije.

EGTC: Čezmejne aglomeracije: v smeri boljšega upravljanja

Projekt EGTC URBACT-a “Izvedensko upravljanje za čezmejna somesta” si prizadeva za izboljšanje čezmejnega sodelovanja med mesti z osredotočenjem na upravljanje, ki je ključen izziv za mnoge evropske regije.

7 projektnih partnerjev (Mission Opérationnelle Transfrontalière (MOT), Lille Métropole za Eurométropole Lille-Kortrijk-Tournai, somestje Strasbourga za Eurodistrict Strasbourg-Ortenau, Esztergom za EGTC Ister-Granum, Basel Stadt za Trinational Eurodistrict Basla, Slubice za somestje Frankfurt(Oder)-Slubice, Chaves za Eurocidade Chaves-Verin) je obravnavalo dve konkretni vprašanji:

Kako lahko javni voditelji in čezmejna strnjena naselja sestavljajo in izvajajo učinkovite politike?

Kako lahko vključevanje civilne družbe zagotovi legitimnost politik v čezmejnih strnjenih naseljih?

V njihovem Priročniku za upravljanje čezmejnih somestij (*.pdf) boste našli praktične rešitve za izboljšanje upravljanja teh območij.

Za informacije o drugih projektih, ki so se pravkar zaključili, preverite spletno stran URBACT.

Da bi zagotovili vpliv URBACT-ovi izmenjav na lokalne prakse in politike, se vsak partner v projektu zavezuje k vzpostavitvi in vodenju URBACT-ove Lokalne podporne skupine. Ta skupina združuje glavne zainteresirane strani in lokalne interesne skupine, na katere vpliva projektna tema. Lokalne podporne skupine prispevajo k izvajanju trans-nacionalnih dejavnosti in pri udejanjanju Lokalnih akcijskih načrtov (Local Action Plan).

Lokalni akcijski načrt Stoke-on-Trent-a, uspešno zaključen primer celostne strategije, je bil odobren s strani Evropske komisije v maju in se trenutno razporeja.

Zakaj ste se odločili, da se povežete z drugimi Evropskimi mesti keramike v projektu URBACT UNIC? Kako ste mislili, da bi služil za sprožitev gospodarskih dejavnosti v vašem mestu?

Stoke-on-Trent ostaja eden od grozdov keramike v Veliki Britaniji, sektor je še vedno zelo aktiven. Vendar pa je zaskrbljujoče vse manjše število tovarn, kar je primarno posledica težav, s katerimi se soočajo pri konkuriranju nizkocenovnih azijskih akterjev. V sedemdesetih je imelo naše mesto 600 tovarn, danes jih šteje samo 300. Hkrati se je predvsem zaradi uvajanja novih metod proizvodnje neposredno zaposlovanje zmanjšalo s 50.000 na 8.000. Ta upad v gospodarski in socialni teži keramičarstva je imel negativen vpliv na podobo, ki jo imajo prebivalci o svojem mestu: mislijo, da je industrija keramike mrtva. Vendar temu še zdaleč ni tako! Delo v okviru projekta UNIC nam omogoča, da britanski vladi dokažemo, da smo del močne evropske mreže, ki obljublja lepo prihodnost. Pri našem lobiranju  je to močan argument za povprečno veliko angleško mesto (455.000 prebivalcev) kot je Stoke-on-Trent. S povezovanjem zainteresiranih strani, vključenih v keramičarstvo v okviru skupnega projekta, postajamo močnejši in bolj privlačni za vlagatelje. Pomembno je, da smo z Lokalnim akcijskim načrtom enkrat za vselej opredelili naše cilje in prednostne naloge. Eden od najbolj očitnih uspešnih primerov našega Lokalnega akcijskega načrta je, da sprememba v britanski vladi, do katere je prišlo v maju, ni bila ovira. Nasprotno, mi smo jo celo spremenili v dodatno odskočno desko, ker nam je uspelo veliko lobiranja s pošiljanjem našega strateškega načrta v različne državne službe.

Vaš Lokalni akcijski načrt je model celostnega razvoja. Kako ste prišli do tega?

Pred formalizacijo našega Lokalnega akcijskega načrta smo razmišljali, da je treba nujno združiti vse različne keramičarske interesne skupine v Stoke-on-Trentu in v regiji (industrialci, univerze, sindikati itd.), da bi skupaj razpravljali o projektu. Ta pripravljalni ukrep za dialog in soočenje pogledov nam je vzel šest mesecev. V tem času smo izvedli celovito analizo trenutnih razmer in izzivov. To delo nam je omogočilo graditi skupno vizijo grozda keramike za 2025 in ukrepe, potrebne za doseganje tega cilja. Naš Lokalni akcijski načrt je bil rojen. V istem času kot smo sestavljali Lokalni akcijski načrt v obliko, ki jo je zahteval URBACT, smo formalizirali ustanovni dokument, ki izraža našo vizijo za 2025, in štiri priporočila za izvajanje.

Kateri so izzivi, vključeni v to obnovitev keramičarskega sektorja v mestu?

Najprej je tu vprašanje, kako zagotoviti, da keramična industrija ostane ena od gonilnih sil gospodarske privlačnosti regije in da bo spet lahko ustvarila potencialno rast stabilne zaposlitve za prebivalce. Za dosego tega mora imeti podporo vseh razpoložljivih omrežij, da si skozi čas zagotovi posel in da odgovori na sedanja in prihodnja povpraševanja na trgu. Danes se izziv kaže v razvoju celostne strategije, ki bo zagotovila prehod od težke industrijske proizvodnje, ki ni več konkurenčna in ne predstavlja več gospodarskega modela, ki temelji na inovativnosti. Evropska keramika mora postati proizvod ustvarjalnosti in visoke tehnologije. Keramika ima lastnosti kot je odpornost na toploto, ki vodi do novih aplikacij v medicini, aeronavtiki, letalski in vesoljski industriji, vetrni energiji in še kje. Obstaja tudi velik izziv v smislu vrednotenja. Keramika se mora oddaljiti od svoje podobe kot »kuharske potrebščine«. Kljub 300-letni skupni zgodovini ostaja keramika zelo uporabljan proizvod in privabljati moramo tudi nove diplomante, da se še naprej prenašajo znanja in izkušnje. Mesto Stoke-on-Trent je zelo podjetniško in mi poskušamo prepričati tudi umetnike in oblikovalce, da postanejo zainteresirani za to industrijo.

V kateri fazi izvajanja ste?

Naš Lokalni akcijski načrt je DG Regio Evropske komisije odobril maja. Formalizirali smo štiri priporočila, ki se izvajajo po prednostnem vrstnem redu. Skoraj smo že končali prvo priporočilo: vzpostavitev Keramičarskega razvojnega sveta (Ceramic Development Council), ki ga sestavljajo predvsem vplivni industrialci. Ta struktura upravljanja bo vodila našo strategijo in nas primorala dokončati ostala priporočila. Drugo priporočilo, ki vključuje povečanje turistične vrednosti keramičarske mreže, je v postopku. Britanska vlada nam je pred kratkim dodelila sredstva za financiranje sejma keramike, ki bo potekal oktobra. Ta dogodek, ki naj bi postal vsakoletni, bo tako izložba našega znanja kot tudi sredstvo za privabljanje potencialnih vlagateljev, da lahko vključijo keramiko v svoje proizvode. Trenutno iščemo sredstva za financiranje usposabljanja tega priporočila. Cilj je usposobiti ljudi v turističnem sektorju, kot so na primer vozniki taksijev, hotelski receptorji in potovalni agenti, tako da postanejo ambasadorji keramike z obiskovalci. Nazadnje, v nekaterih partnerskih mestih UNIC-a smo v postopku sestavljanja skupnega turističnega projekta »Države keramike«, v okviru čezmejnega programa sodelovanja Interreg. V naslednjih dvanajstih mesecih bomo še naprej uvajali naš Lokalni akcijski načrt, moj namen pa je zagotoviti potrebna finančna sredstva pred koncem projekta UNIC v juniju 2011.

Kakšen nasvet lahko daste drugim mestom, vključenim v URBACT-ove projekte?

V projekt čimbolj vključite vaš organ upravljanja. Bistveno je tudi, da je organ upravljanja del Lokalne podporne skupine. Poskusite kar najbolj vključiti industrijo. To so tisti, ki ustvarjajo delovna mesta, na tem področju so vsak dan in vedo bolj kot kdorkoli drug, kako zagovarjati svoje potrebe. Sama sem naredila točko časti, da je različna industrija Stoke-on-Trenta prisotna na vsakem sestanku UNIC partnerjev. Kar se tega tiče, so industrialci iz različnih partnerskih mest razvili odlične odnose. V okviru priprave Lokalnega akcijskega načrta si vzemite čas za posvetovanje s čim več ljudmi. Kot predstavnica občine sem samo koordinatorka. Zaradi interesnih skupin v projektu, ki bodo zadolžene za razširjanje projekta, je bistveno, da se ravnajo po priporočilih od samega začetka. Poslušajte svoje evropske partnerje, da ne boste delali enakih napak. Obstaja velika verjetnost, da kar ni nekje drugje delovalo pred desetimi leti, ne bo niti pri vas. Za naš Lokalni akcijski načrt smo navdih dobili pri ukrepih, ki so delovali pri drugih mestih keramike. Nazadnje, kar je zagotovo osnova za uspeh Lokalnega akcijskega načrta, uživajte v skupnem delu in zaupajte vašim projektnim partnerjem.

V štirih dneh, med 22. In 25. junijem  je skrbno pripravljen program svetovne kolesarske konference Velo City Global 2010 ponujal prav vse, kar zanima zagovornike trajnostne mobilnosti: odlične goste z dobro pripravljenimi nastopi, predstavitve prometnih rešitev za kolesarje v duhu dobre kolesarske prakse, okrogle mize o ustvarjanju trajnostni prometnih politik, varnih poteh za šolarje-kolesarje, spodbujanju in angažiranju javnosti za spreminjanje potovalnih navad. Nenazadnje je bilo vse povedano možno preizkusiti v živo, na ulicah Kopenhagna, kjer je kolesar resnično kralj in ima vsepovsod prednost.

Prva Velo-City konferenca je potekala 1980 l. v Bremnu. Na njej je prisostvovalo okoli 300 udeležencev,  rezultat konference pa je bila  ustanovitev ECF (European cycling federation) tri leta kasneje. V naslednjih 30 letih so konferenco gostile številne svetovne metropole, kot so London (1984), Barcelona (1997), Pariz (2003), pa tudi manjša mesta kot npr. Basel (1995) ter Groningen (1987). Leta 1999 je konferenco gostil avstrijski  Graz , po zaslugi društva Mariborska kolesarska mreža, pa je sodeloval tudi Maribor.

In v čem se Kopenhagen tako zelo loči od Ljubljane?  Ja, po tem, na primer, da avte zaparkirajo kolesarji ali pa, da so neko šestpasovnico pred kratkim spremenili  v štiripasovnico, da so kolesarjem polega obstoječih pasov ponudili še oba robna na cestišču, kjer so prej vozili avtomobili.  Kolesrji imajo tako na vsaki strani več kot zavidljivo, 4 metre široko vozišče. Pa se jih kljub temu ob jutranji konici na križiščih pred semaforji  v pol minute nabere nekaj deset. Vozijo kolesa večinoma lastne danske izdelave, pa ne le koles. Polno je triciklov znamke Nihola  v katerih vozijo otroke v vrtce in šole ali pa gospe odpeljejo  domov gospoda, ki  je morda malo preveč popil.   Na kolesu so v vsakem vremenu, ni slabega vremena, le neprimerno oblečeni kolesarji, pravijo. Za Nizozemce, ki jim hudo konkurirajo, pa pravijo da so, v bistvu, Danci s slabim dialektom.

Mihkail   Colville Andersen, bloger, fotograf, filmar in kolesarski ambasador (oglejte si njegovo spletno stran. www.copenhagenize.com, za katero je  prejel tudi prestižno nagrado Prix Italia) zavrača kolesarsko čelado, fotografira lepe ženske na kolesih (http://www.copenhagencyclechic.com/) in vozi bullit – podaljšano kolo za prevoz oseb in tovora z manjšim 20 palčnim kolesom spredaj. Kolo je zanj le orodje, podobno kot sesalec za prah. Blagovna znamka, pravi, ga ne zanima. Kolo za Dance ni fetiš in tudi kolesarjev je zelo malo. So le običajni ljudje, ki se po svojih  vsakdanjih opravkih naokrog vozijo s kolesi.  V hotelu, kjer sem bival, težav s parkiranjem ne poznajo. Večina gostov pride 100 metrov daleč od železniške postaje peš ali pa s kolesom. Kolo lahko parkiraš kar v hotelskem vrtu, poleg mizic. Če ga nimaš, pa si ga sposodiš v hotelu.  Vsi taksiji so zadaj opremljeni  s prtljažnikom za prevoz kolesa, saj potniki tak servis zahtevajo in pričakujejo. Na vlak lahko pridete s kolesom  ob katerikoli uri, celo ob prometnih konicah. Prevoza kolesa vam ne bodo zaračunali.

Nov stanovanjski kompleks v Nordhavnu za  40.000 prebivalcev bo zadostil vsem načelom trajnostne mobilnosti in zelene ureditve.  Poleg metroja bo prebivalcem na voljo še t.i. zeleni krog, 4 metre široka kolesarska pot s prednostno prometno  ureditvijo  za kolesarje. To pomeni, da bodo avtomobili vozili le po prečnih cestah in bodo morali na križiščih počakati na kolesarje, ki bodo imeli prednost. Na vsakih 100 kvadratnih metrov bivalne površine (ne glede na namen) mora biti v naselju na voljo vsaj 2,5 kolesarskih stojal.  Kogar zanima, več na http://www.nordhavnen.dk.

Mala Danska tako ponuja svetu preprost in učinkovit stroj z odličnim energetskim izkoristkom in vso spremljajočo kulturo. V času klestenja socialnih pravic in odmiranja socialne države ponujajo svetu zelo demokratičen način gibanja v urbanem prostoru – kolo in javni prevoz. Jan Gehl s svojo šolo arhitekture in urbanizma javnih prostorov navdušuje župane od Bogote do Vancouvra,  New Yorka  in Londona.  Janette Sadik-Khan – načelnica prometnega oddelka v New Yorku  in Bloombergova desna roka,  po Manhattnu  namešča cvetlična korita, klopi, stolčke, mizice, cestne pasove pa  spreminja v kolesarske poti. Enrique Penalosa, župan Bogote, je nekdaj eno najnevarnejših mest na svetu spremenil v zeleno mesto, z več kot 300 kilometri kolesarskih poti in uvedel sistem hitrih avtobusnih linij.

Vandana Shiva,  Indijka,  ki sicer živi  v Kanadi, filozofinja, humanistka  ter okoljska aktivistka,  je izjemno prepričljivo opredelila kolesarjenje kot aktivnost, ki je poleg hoje  najbolj demokratičen ter okolju prijazen način gibanja. Osebni avtomobil je, kot pravi, simbol nasilja novodobnih indijskih povzpetnikov. Po njenem mnenju manjšina 0,7% lastnikov osebnih avtomobilov terorizira vse ostalo prebivalstvo indijskega podkontinenta. Rikš je tudi v Kopenhagnu kar nekaj, v Daki pa bi jih radi prepovedali, češ da zavirajo “razvoj”.

Celo Kitajci, največja biciklistična velesila,  so že ugotovili, da kolesa ne gre kar odpisati, in da osebni avtomobil  ni prav idealna rešitev za njihova hitro rastoča mesta.

Kaj pa Rusija? Danci so svojo razstavo Dreams on Wheels  postavili tudi v St. Petersburgu, predsednik Medvedev pa je ob nedavnem obisku na Danskem ugotovil, da ruska kultura še ni “zrela” za kolo. Bo kar držalo, kdor je bil v Moskvi, ve, kaj je “probka”, in da je dober kolesar, mrtev kolesar.

No. Med 1000 udeleženci konference ni bilo nobenega Rusa.

Na primerih iz celega sveta bodo ponazorili različne načine preoblikovanja, med njimi tudi:

Iznajdljiva ponovna uporaba in prilagoditev samostojnih ali skupin stavb; Revitalizacija degradiranih območij in prostorov znotraj mest; Aplikacija tehnologij in izkušenj z drugih področij v grajenem okolju; Pobude za zaščito in krepitev obstoječih okoljij; Zastopanost socialnih sprememb v novih stavbah in krajih; Gospodarska rast in spremembe podprta s kreativnim arhitekturnim načrtovanjem.

Projekte v različnih kategorijah bo tudi letos ocenila eminentna mednarodna žirija, že drugo leto zapored pa bo potekalo tudi študentsko tekmovanje.

Stara mestna ribarnica, ki ima danes vlogo razstavnega prostora, bo gostila kar osem razstav, dejavnosti in raziskav za odrasle in otroke, srečanja italijanskih in mednarodnih gostov, bogato izbiro knjig. Raznolika prireditev, katere glavni cilj je odprti dialog s skupnostjo, pripovedovati, obrazložiti, odgovoriti na vprašanja, ki se ukvarjajo z mestom in podeželjem in torej pripadajo vsem.

Zakaj “Piazza?” – trg? Trg je v evropskih in še posebno v italijanskih mestih simbol skupnosti. Na trgu se ljudje srečujejo, se pokažejo, se primerjajo. Ravno trg je scena za gledališče mestne civilizacije.

Pobudo podpira tudi muzej Museo Revoltella, galerija moderne umetnosti v Trstu, ki bo gostila 2. “Archiprix Italia 2010”, 8. Bienale za arhitekturo in 5. nagrado Marcello D’Ulivo.

Pri dogodku sodelujejo: Tržaška Pokrajina, Fakulteta za Arhitekturo, Oddelek za Arhitekturno in Urbanistično Oblikovanje Tržaške Univerze, NABA- Nova Akademija Lepih Umetnosti iz Milana, Sestave Edilmaster in Tosetto, Državni Svet Arhitektov PPC (CNAPPC), Regionalna Zveza Arhitektov PPC iz Furlanije-Julijske krajine, Fundacija Reda Arhitektov PPC iz Milana, Odbor za Deljeno Upravljanje Družbenih Dobrin Opčin in Westminsterska Univerza ( London ). Prireditvi nudi prispevek Fundacija CRTrieste in je pod pokroviteljstvom Sveta Arhitektov Evrope (ACE-CAE).

Delavnica v Kopru je bila zamišljena nekoliko drugače. Lokalna pobuda, KUD ACC Zrakogled, je kot največjo oviro pri sodelovanju javnosti v Kopru opredelila predvsem nepoznavanje razvojnih načrtov občine. Ker je informiranost prvi korak sodelovanja, je bila kot tema delavnice opredeljena predstavitev lokalnih razvojnih načrtov. Točneje, na delavnici bi lokalnim prebivalcem predstavili izbrane pomembnejše projekte: prenovo mestnega muzeja v središču mesta, urejanje Semedelske promenade in regeneracijo opuščenega industrijskega objekta INDE.

Na delavnici, ki se jo je udeležilo dvajset (20) ljudi, je udeležence prvi nagovoril Aidan Cerar v imenu Inštituta za politike prostora. Predstavil je projekt Mreža za prostor, namen problemskih delavnic, ter okvir in cilje pričujoče delavnice. Nadaljevala je arhitektka Martina Tomšič, predstavnica Zrakogleda, ki je predstavila prej omenjene pomembnejše projekte, na osnovi informacij, ki jih je pridobila preko medijev in individualnih obiskov na občini. Vključen je bil tudi pogled društva na te projekte in navezava na tuje primerljive projekte. Nadaljeval je Aidan Cerar iz Inštituta za politike prostora. V nekaj stavkih je povzel bistvene izkušnje iz sodelovanja z lokalnimi pobudami v Sloveniji, ter na podlagi tega prebivalcem svetoval formalizacijo – ustanovitev društva s ciljem povečevanja članstv. To je nujno za legitimizacijo ciljev društva. Pomemben je še dialog z lokalnimi institucijami, občino in konstruktiven odnos do prostora – alternativni predlogi.

Sledila je razprava, na kateri so se udeleženci spraševali, kje lahko pridobijo informacije o teh projektih ter na kakšen način se lahko (tudi s pravnega vidika) vključujejo v urejanje prostora. Nekateri so izrazili zaskrbljenost nad odnosom občine oziroma njenih predstavnikov do prebivalcev, saj o projektih niso informirani, prav tako pa seveda tudi niso kakorkoli aktivno vključeni v urejanje prostora. Nekateri so izrazili tudi težave z razumevanjem vloge Ministrstva za okolje in prostor ter vloge institucij, ki skrbijo za zaščito kulturne dediščine v konkretnih primerih v Kopru.

Ker je bil cilj delavnice informiranje prebivalcev o razvojnih načrtih občine, in ker bi svoje načrte najlažje predstavila Mestna občina Koper, je Inštitut za politike prostora naslovil več prošenj za sodelovanje na občinsko upravo in njeno direktorico go. Sabino Mozetič, vendar z občine ni bilo odgovora. Zato so se organizatorji delavnice Zrakogled in IPoP odločili, da v samo delavnico vključijo obisk občine v času uradnih ur. Tako bi lahko lokalni prebivalci dobili informacije o samih projektih neposredno s strani občine. Predstavniki Zrakogleda so s tem namenom na občino poslali dopis, v katerem so obisk najavili, ker pa so jim iz občine sporočili, da je oblika dopisa napačna (elektronska oblika naj ne bi bila primerna), so poslali dopis tudi po pošti.

Prav zaradi tega so bili udeleženci in organizatorji delavnice precej presenečeni, ko sta jim na občini predstojnik Urada za okolje in prostor Georgi Bangiev in podžupan Jani Bačič razložila, da ogled ni možen, saj skupine niso pričakovali. Kljub temu, da so organizatorji ter tudi prisotni novinarji spraševali, kako da skupine, ki je bila napovedana, niso pričakovali, sta se predstavnika občine obrnila in odšla brez besed. Nato so si posamezniki iz skupine zaželeli individualno (v času uradnih ur) vseeno ogledati načrte. Varnostnik v občinski stavbi jim je sprva zatrdil, da to nikakor ni mogoče, vendar je popustil po nekaj opozorilih, da je vendar čas uradnih ur, in posameznike napotil na občinskega uradnika, ki jih je napotil na drugega uradnika v sosednji hiši. Tam se je zataknilo, saj je bila gospa, ki ima pregled nad načrti, odsotna, prav tako pa naj ne bi imeli primernega prostora za ogled načrtov. Ko so nekateri prisotni spomnili predstavnike občine, da so si pred nekaj dnevi načrte ogledali v sosednji mali sejni sobi, so obiskovalce napotili v to sobo. Po nekajminutnem čakanju so se predstavniki občine ponovno opravičili, da je kadrovska zasedba občine prav ta dan močno okrnjena, ter da zato ni nikogar, ki bi lahko načrte predstavil ali obrazložil. Udeleženci so bili znova primorani počakati deset minut, nato pa je predstavnik občine prinesel nekaj starejših načrtov. Po nekaj minutah pa je prisotne opozoril, da se je čas uradnih ur iztekel, in da je malo verjetno, da bi kdorkoli na občini na ta dan lahko karkoli rekel o razvojnih načrtih občine. Zato so udeleženci delavnice občinsko stavbo zapustili in se vrnili v prostor, kjer se je delavnica začela, ter nadaljevali z razpravo na temo pridobljenih informacij o razvoju Kopra.

Skupni imenovalec razprave je bilo razočaranje, ki so ga bili udeleženci deležni na sami občini, saj so bili mnenja, da je tovrsten način izločanja javnosti iz urejanja prostora, oziroma celo onemogočanje pridobivanja osnovnih informacij, v demokratičnih družbah docela nedopustno, bistveno za prihodnost pa je širše angažiranje prebivalcev Kopra, pri čemer imajo vlogo tudi mediji.

Dan po delavnici, v četrtek, 8.7.2010 smo z Mestne občine Koper (podpisana ga. Mozetič) prejeli dopis, v katerem direktorica občinske uprave sicer zagotovlja, da občina aktivno podpira delovanje društev in drugih organizacij ter se pri tem tudi odzove na prošnje za sodelovanje pri njihovih aktivnostih. Na žalost se v tokratnem primeru to ni izšlo, saj se na več pisnih in ustnih predlogov za sodelovanje s strani organizatorjev delavnice občina ni odzivala. Ker so točne in pravočasne informacije osnova vsakega sodelovanja javnosti pri urejanju prostora na podlagi dopisa občine upamo, da je šlo zgolj za neljubi nesporazum in bo v prihodnje sodelovanje steklo bolje.

Knjiga na enem mestu ponuja pregleden nabor možnosti za proučevanje, projektiranje in gradnjo stanovanjskih poslopij in predstavlja skromen a pomemben prispevek k strokovni literaturi na tem področju. Prispevala naj bi k boljšemu izobraževanju, načrtovanju, raziskovanju ter uveljavljanju dobre prakse na tem področju.

Most je del novih ureditev ob reki ter bo skupaj z brvjo, ki nastaja med Petkovškovim nabrežjem in Poljanskim nasipom ter prenovo območja tovarne Rog in Cukrarne razširil območje urejenega in programsko intenzivnega dela mestnega središča proti vzhodu.

Pred udeleženci javnega natečaja, ki sta ga leta 2008 izvedli MOL in ZAPS je bil izziv vseh arhitekturnih izzivov -„dograditi Plečnika“. Dokaj redek poseg v tako močno izoblikovano in simbolno uveljavljeno historično tkivo s svojo specifičnostjo in ekskluzivnostjo vedno prinaša različne pristope ter veliko nasprotnih mnenj in intenzivno doživetih vtisov. Tudi splošna javnost in z njimi različni politični predstavniki se nadpovprečno aktivno vključujejo v debato z argumentacijo svojih prepričanj. Tako je bilo tudi v primeru Mesarskega mostu.

Kot je znano, je arhitekt Plečnik ob začetku prejšnjega stoletja v sklopu ureditve območja ožjega ljubljanskega mestnega središča ob reki Ljubljanici, med Vodnikovim trgom na desnem ter Petkovškovim nabrežjem na levem bregu predvidel pokrit most kot enega najmonumentalnejših elementov ureditve. Umeščen bi bil v višini tržničnih lop, v nizu katerih je v ta namen tudi puščena vrzel, na drugi strani pa bi se z reprezentativnim stopniščem spustil na nižje nabrežje.  Ob tem je predvidel tudi osni preboj nove ulice ter njeno povezavo s Kolodvorsko. Tako bi prišlo do rušitve večih bližnjih hiš, s čemer bi se vzpostavil prostor, ki bi ga takšna monumentalna stavba na vodi lahko obvladala. Tudi zato bi bil poskus tovrstne izvedbe ali njene reinterpretacije po skoraj stoletju in v bistveno spremenjenih razmerah več kot očitno nesmiseln.

Avtorji projekta, Atelier Arhitekti so se odločili za zadržano sodobno intervencijo v historično tkivo, ki operira z drugačnim jezikom in opravlja vse tehnične funkcije predvidene na tem mestu.Površino dimenzij 33 x 17,3m bi težko opisali zgolj kot most. Gre za trg nad vodo, ki se, poleg tranzita peščev in kolesarjev, predvsem ponuja kot prizorišče na enih ključnih mestnih lokacij. Tako je vzpostavljen precej nevsiljiv, do okolice spoštljiv prostor, ki vendar premore jasno ambicijo obogatitve tega območja.

Če smo bili v postnatečajnem obdobju nekateri skeptični do izbranega principa obojestranskega premoščanja višinske razlike med bregovoma, je ob demontaži konstrukcijskih odrov in gradbenih zaslonov takoj postalo jasno, da so avtorji zelo prepričljivo izbrali pravo razmerje med „količino in načinom vzpona“ na Petkovškovem nabrežju, ki temu prostoru še lahko služi in učinkom podaljšanega tržničnega prostora na drugi strani.

Na ta način jim je tudi uspelo pridobiti dovolj prostora pod mostom za ureditev javnih sanitarij, neposredne povezave z bodočo garažno hišo pod tržnico ter predvsem vstopno-izstopnega pristana za rečna plovila, ki ob že urejeni prodajalni kart v kleti tržničnega poslopja, predstavlja strateško razvojno točko bodočega mestnega rečnega prometa.

Položno stopnišče in vanj hudomušno zarezane klančine  popestrijo enoličnost poteka Petkovškovega nabrežja, kjer si odseke bolj kot po prostorskih poudarkih zapomnimo po imenih tam delujočih lokalov. Tako se na tem delu mestno prizorišče razširja na stopnice, ki bodo verjetno služile tudi kot površina za posedanje, ter na samo ploščad mostu, kar bo gotovo prispevalo k oživljanju sedaj še nekoliko zaspanega obrežja.

Projektantom je  precej elegantno  uspelo doseči popolno dostopnost za gibalno ovirane do vseh programskih sklopov, vključno z rečnim pristaniščem. Edina uporabniška nevšečnost je lahko spreminjajoča se višina stopnice na mestih, kjer so klančine zarezane, če se vzpenjate ravno na teh odsekih.

Konstrukcijo mostu sestavljajo trije vzdolžni jekleni nosilci, ki so na bregovih oprti v armiranobetonske slope. Prečna rebra hkrati nosijo vertikalne nosilce ograje, ki so prečno povezani z jeklenimi vrvmi.  Most je tlakovan v pohorskem tonalitu, ki je tudi sicer značilen za ljubljanske ulice in trge. Robna talna pasova sta steklena, široka ograjna polica in kiparski dodatki pa vliti v bronu. Ureditev utilitarnih prostorov pod mostom je v izvedena v vidnem betonu z jeklenimi nosilci in steklenimi ograjami.

Ohranjena sta drevoreda na obeh straneh reke, saj so lipa in topoli vključeni v zasnovo mostu in so jih med izgradnjo nadomestili z novimi.

Celotno območje  dopolnjujejo umetniški posegi v javnem prosturu, dramatične bronaste plastike Jakova Brdarja, ki so vse tematsko povezane z mesarsko dejavnostjo v znamenitih prosotorih Plečnikove tržnice. Ob vstopu na desnem bregu imamo priložnost srečati Adama in Evo, na samem mostu nastopa spremljevalec uživaškega Dioniza – Satir  na pomulu nad sprehajališčem pa vlada brezglava različica Prometeja z zanj značilnim poškodovanim trupom. Na ograji nas spremlja še drobno kiparsko okrasje v podobah različnih vodnih živali. Kipi zaradi precej  „mesarske“ ekspresije lahko delujejo tudi nekoliko groteskno, a bolj kot osebno doživetje je pomembna ponovna vključitev  javne plastike v urejanje javnega prostora.

Most poleg dominantnih panoramskih pogledov proti znamenitima Tromostovju in Zmajskemu mostu ter na same Tržnice, z omenjenima steklenimima pasovoma ob obeh robovih ponuja tudi vertikalni pogled proti Ljubljanici in dogajanju na njej. Čeprav s protidrsno zaščito obdelano pohodno steklo najbrž nikoli ne bo popolnoma čisto, hudomušni učinek hoje nad praznim prostorom spominja na doživetje na razglednem stolpu.

Sedaj, ob zaključku svojevrstne sage, bi bilo smiselno potegniti zaključke za v prihodnje.  Zdi se, da časi, ko je bilo  na ključne posege potrebno čakati desetletja, še niso minili.  Kako bi stroka lahko bolj konstruktivno izkoristila ves ta čas, v katerem se ukvarja s projekti, da bi bile nekatere rešitve boljše? Kje vse v sistemu odločanja in izbiranja rešitev prihaja do anomalij, zaradi katerih mine veliko časa, trpijo pa razvoj, konkurenčnost in nenazadnje kvaliteta bivanja v mestu?

Načelni odgovor je seveda preprost: Potrebno je vzpostaviti način dogovarjanja, ki bi omogočal pravočasno in premišljeno ukrepanje. Pri praktični uresničitvi pa bi gotovo najbolj pomagali iskreni odgovori na zastavljena vprašanja.

Otvoritev Mesarskega mostu lahko izkoristimo kot vzpodbudo za nadaljnje premišljene, dolgo čakajoče ukrepe. Pri tem pa so nam kot dober primer lahko v pomoč nekatera bližnja evropska okolja, ki dokazujejo da takšna stremljenja niso prav nič utopična in so tovrstni pomisleki upravičeni.

_______________________________________________________

Projekt: Mesarski most, Ljubljana

Arhitekti: Atelier Arhitekti: Jurij Kobe, u.d.i.a.,  Rok Žnidaršič, u.d.i.a., Samo Mlakar, abs. arh. in sodelavci

Kipar: Jakov Brdar, akad. kipar

Konstrukcija: mag. Tomaž Habič

Investitorja: MOL in Energetika Ljubljana d.o.o.

Vrednost investicije: 2,9 milijona  €

Izvedba: julij 2010

Izvajalca: Skupina  SCT, d.d. in Gradis gradbeno podjetje, d.o.o.

Večja pa je tudi verjetnost, da si bodo v bližnji prihodnosti obiskovalci tega mestnega parka delili poti z avtomobili. Kaj se dogaja? Za krajinski park kot obliko varovanja naravne in kulturne dediščine je bil TRŠ razglašen leta 1984. S tem je bilo območje prepoznano kot naravni spomenik in spomenik oblikovane narave. Varstveni režim naj bi poslej zagotavljal rabo in vzdrževanje prostora skladno s funkcijo in kondicijo, ki je vodila k zavarovanju.

Krajinski park TRŠ je eden najstarejših mestnih gozdov v Sloveniji. Viri dokazujejo, da so tako rabo meščani od gospode iz več razlogov zahtevali. Kot javni gozd se je območje uporabljalo od srednjega veka dalje. Do konca 18. stoletja so bili gozdovi na robu mesta edine javne zelene površine, saj so bili vsi vrtovi fevdalcev v mestu zaprti za javnost in je šele po francoski revoluciji Zois, kot prvi med njimi, svoje vrtove odprl javnosti. Sedaj vse kaže , da bo javna raba oškodovana, čeprav  sodeč po zgodnji prepoznavi pomena območja za meščane in mesto do tega nikakor ne bi smelo priti. Primer TRŠ priča o posledicah omejene odgovornosti tistih, ki odločajo o razvoju v prostoru. Razvoju dogodkov je  botrovala tako nepremišljenost občine pri odprodaji nepremičnine za katero je imela predkupno kot tudi pretirano formalizirana zamejenost sektorskega sodelovanja v urejanju prostora pri nas. Zatajili sta občina in država, posebej zadnje je skrb zbujajoče.

Krajinski park TRŠ je realno gledano ime največjega mestnega parka v Ljubljani in Sloveniji. Delitev na entitete, Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je umetna in z vidika uporabnikov in fizionomije mesta brezpredmetna. Pomembna  lahko postane z vidika upravljanja. Pri upravljanju z javnimi dobrim, in mestni park je naravno in grajeno javno dobro, smo v Sloveniji prav zaradi raznih delitev sorazmerno neuspešni. Po privatizaciji so se delitvam pristojnosti med sektorji, ki so tudi formalizirane, pridružile še delitve med lastniki in učinkovito upravljanje se zdi skoraj nemogoče. Stvari naj bi rešil načrt upravljanja kot mehanizem varstva narave, pri čemer vprašanje, ali je ta sploh pravi okvir za urejanje mestnega parka. TRŠ je formalno le deloma obravnavan kot mestni park, čeprav je zgodovinsko in realno gledano predvsem to.  “Krajinski park” je v resnici zgolj ime akta, ki izhaja iz zakona, ki je bil leta 1984 podlaga  za njegovo razglasitev. Sčasoma je prav to postalo razvojna ovira. Ker smo pred leti v Sloveniji formalno ločili pristojnosti za varstvo naravne in kulturne dediščine, je zdaj prav ime tisto, ki po mnenju varstvenikov narave v skladu  z Zakonom o ohranjanju narave govori o tem, da je  območje treba obravnavati kot območje ohranjanja narave, čeprav je bil zakon sprejet leta 1999 (15 let po razglasitvi tega parka in po formalni ločitvi varstva kulturne  naravne dediščine).

Kje se je izgubila kulturna komponenta varstva tega mestnega parka, povezana z oblikovanjem narave, kdo si lasti pravico, da park Tivoli umetno ločuje od gozdnatega zaledja in njegov razvoj brezkompromisno podreja varstvu narave, je vprašanje vsaj toliko kot kdo konkretno bo tisti, ki bo zapečatil usodo poti v parku in jih dovolil nameniti tudi vožnji z avti in kdo bo končno prekinili diktaturo posameznih resorjev v urejanju prostora in ponovno uveljavil prostorsko načrtovanje razvoja kot legitimno obliko usklajevanja interesov za rabo prostora.

Maks Fabiani je bil eden najpomembnejših avstro-ogrskih urbanistov in poleg Jožeta Plečnika največji slovenski arhitekt. V času monarhije je dosegel najvišja družbena priznanja in ugled: bil je prvi arhitekt z doktoratom, osebni svetovalec in prijatelj prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. V samem središču Dunaja je uresničil svoje najbolj inovativne in znamenite projekte. V Ljubljani mu je bil naklonjen župan Ivan Hribar, ki mu je zaupal načrtovanje urbanistične prenove popotresne Ljubljane, v kateri je po Fabianijevih načrtih nastalo nekaj najlepših secesijskih stavb. Ob koncu prve svetovne vojne pa se je arhitekt vrnil domov, kjer se je posvetil prenovi porušenih Posočja, Goriške in Krasa. Največ svojega dela je posvetil Štanjelu, kjer je med drugim zasnoval prelepo vilo Ferrari in vrtni park pod njo, s svojimi urbanističnimi vizijami pa je dal pečat številnim krajem na Goriškem, Krasu, v Posočju in na Vipavskem. Če bi si želeli ogledati vsa njegova dela, bi morali na dolgo pot od Poljske do Dunaja, Opatije, Trsta in vse do Benetk.

Monografija MAKS FABIANI: Dunaj – Ljubljana – Trst poudarja njegov pomen za slovensko arhitekturo in daje prostor zgodbam, ki osvetljujejo duh časa in okoliščine, pomembne za razumevanje arhitektovega dela.

Kozolec je bil pred prenovo v funkciji odlagališča stare krame ter je pospešeno propadal, na kar so nakazovale tudi konstrukcijske poškodbe, ki jih je bilo mogoče zaznati na obeh čelnih fasadah ter prav tako na leseni nosilni konstrukciji, ki je vidno propadala zaradi dotrajanosti strehe. Poškodbe so utrpeli tudi vsi leseni, zidani ter  dekorativni elementi.

Predlog programske prenove in arhitekturna rešitev Bohačevega toplarja sta zasnovana tako, da spoštujeta njegovo zgodovinsko izročilo, tako so tudi vsi posegi v kozolec ter njegovi elementi izvedeni na način, da je zagotovljena celostna podoba tako posameznih prostorov kot celotnega objekta. Izvirna zidana in lesena konstrukcija je v celoti sanirana ter ojačana oz. na mestih, kjer je bilo zaradi nove javne funkcije objekta to potrebno, temu ustrezno prilagojena. Tako je med pritličjem in prvim nadstropjem izvedena kombinirana plošča lesa in skritih kovinskih nosilcev, vse zunanje stene in ostrešje je izolirano, inštalacijski in električni vodi ter klimatske naprave pa so diskretno umaknjene v sestavo konstrukcijskih elementov, da vizualno ne obremenjujejo prostora. Obe čelni steni kozolca ter njegovi vogalni nosilni stebri so v celoti zidani, pobeljeni in okrašeni. Steni, ki ju nosi širok lok, sta v treh ravneh okrašeni z opečnimi prezračevalnimi linami. Vmesni štirje nosilni stebri in podporne ročice so izdelani iz hrastovega lesa, t.i. »spodrezane babe« nog pa stojijo na kamnitih podstavkih.

V pritličju kozolca je urejena kmečka tržnica (180 m²),  kjer sta med obema čelnima stenama, na vsaki strani kozolca  ter vzdolž njegove celotne dolžine urejena podesta z metličenega betona, ki hkrati predstavljata temeljni plošči v kateri so delno vgrajeni kamniti podstavki »spodrezanih bab«.  Med tema podestoma poteka hodni del tržnice, kjer je tlakovanje urejeno s pranega betona,  iz katerega izstopajo uvaljani prodniki iz bližnje Savinje.

V prvem nadstropju – »gumnem«, kamor vodijo na novo zasnovane stopnice, je urejen prostor, namenjen stalnim razstavam (250 m²). Večjim oz. dodatnim začasnim razstavam pa je namenjena tudi podstreha kozolca, do katere se dostopa preko enoramnih stopnic.

V skladu z esencialnim vodilom prenove, da se izvirna zunanja podoba ter izročilo kozolca, ki je del stavbne dediščine,  kar najbolje ohranita, so bili vsi na novo vneseni elementi izdelani iz kontrastnega materiala – jekla. Tako so stojnice in pitnik v pritličju izdelani iz črno pobarvanih kovinskih elementov, prav tako pa tudi obe stopniščni rami in okna, ki jih izvirno v kozolcu sicer ni bilo, vendar predstavljajo esencialne elemente pri njegovem oživljanju ter mu dajejo novo in bogatejšo funkcijo.

_______________________________________________________

Projekt: Bohačev toplar

Arhitekti: GROMarch, d.o.o., Janez P. Grom, u.d.i.a.

Investitor: Občina Nazarje

Izvedba: maj 2010

Investicija: cca 210.000 €

Izvajalec: Remont, d.d.

Sodelovali: ZVKD OE Celje

Foto: Marko Leber

Po vsebinski plati je delavnica služila vključitvi želja, vizij in dvomov lokalne skupnosti v prikaz realnih možnosti razvoja javnega prostora ob Celovški cesti v bližnji prihodnosti. Vsebinska izhodišča so tako slonela na problemih, ki jih je izpostavilo Društvo za urbano okolje in podrobnih prostorskih analizah, ki so bile za potrebe delavnice narejene na podlagi izpostavljenih problemov. Razprava na delavnici se je v veliki meri nanašala na prometno ureditev, ki je po mnenju udeležencev neustrezna, tekom delavnice pa so bile poleg problemov izpostavljene tudi nekatere kvalitete prostora, ki jih prepoznavajo lokalni prebivalci. Po mnenju udeležencev delavnice bi bilo z ustreznim načrtovanjem in upravljanjem obstoječo Celovško moč nadgraditi tako, da bi sodobne potrebe in z njimi povezani posegi upoštevali prepoznane obstoječe kvalitete v prostoru. V okviru poročila po izvedeni delavnici so bile z idejnimi shemami predstavljene možne rešitve ključnih problemov v obliki predlaganih ukrepov, primeri iz referenčne literature ter prikazi idej s pomočjo fotomontaž. Ugotovitve delavnice so strnjene v nekaj točkah, ki sledijo.

Ipop je rešitve skupaj z Društvom za urbano okolje – Odborom za lepšo staro Šiško v predstavil županu Zoranu Jankoviću, podžupanu Janezu Koželju, načelniku Oddelka za urejanje prostora mag. Miranu Gajšku ter načelnici Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet ga. Ireni Razpotnik. Udeleženci sestanka so se dogovorili, da se še tekom poletja ponovno srečajo na operativnem sestanku, na katerem se bodo dogovorili o načinu izbora prioritetnih območij za urejanje ob Celovški cesti ter nadaljnjem načinu dela.

Ureditev pohodnih in kolesarskih površin ob Celovški cesti in poziv k ustreznemu prilagajanju prometnega režima za zagotavljanje prednosti pešcev in kolesarjev.

Razširitev peščevega koridorja in odstranitev vseh ovir / prednostni prečni semaforji za pešce in kolesarje / jasno označeni in upočasnjeni prehodi za pešce / preoblikovanje križišč (ostrejše zavijalne krivulje in dvignjena križišča, ki zmanjšujejo hitrost motor­iziranega prometa) / zmanjšanje največje dovoljene hitrosti na 50 km/h / bočno parkiranje ob Celovški cesti z ustreznim parkirnim režimom / vzpostavitev ustreznega prometnega režima v času prireditev v Hali Tivoli s P+R shuttle avtobusom

Oživitev slepih fasad in spodbujanje trgovskih in lokalnih mestotvornih programov

Oživljanje lokalnega programa z organizacijo tržnic in dogodkov na ulicah

Izdelava celostne podoba lokalov, napisov in izložb / oblikovno in višinsko poenotenje ograj, ki mejijo na Celovško cesto / odpi­ranje obstoječih javnih programov proti ulici / zagotavljanje vizualnega stika med ulico in programom v pritličnih nivojih objektov / spodbude za vitalne programe – mladinski center, starejši občani.

Ureditev drevoreda

Drevored brez sprememb cestnega profila: Drevored se umesti v linijo luči. Rešitev ohranja obstoječa razmerja med peš in prometnimi površinami.

Drevored kot del ukrepov umirjanja prometa: Predlagana alternativa preobraža en pas celovške v območje parkiranja. S tem se vzpostavi rob med prometnim delom in delom za pešce. Prostor pešca in kolesarja se sicer ne razširi, omogoči pa se odstranitev obstoječih ovir (količki).

Začasna ureditev plaze ob Celovški cesti med Žibertovo in Lepodvorsko ulico.

Predlaga se premik parkirnih površin na pas ob Celovški cesti, z vmesnim pasom za izstopajoče šoferje (dodatni varnostni ukrep za kolesarje). Vmesni pas služi tudi kot prostor za ureditev drevoreda ter za manevrski prostor izstopajočih iz vozil.

V opuščenih lokalih in paviljonih se predlaga uvedba javnega programa v korist širše lokalne skupnosti vseh starosti (čitalnica/ knjižnica, center za mlade, center za okoljsko ozaveščanje, neprofitna izposoja koles, …)

Urejanje žepnih parkov na obstoječih manjših zelenih površinah ob Celovški

Manjše ureditve za sedenje in počitek na prostem.

_______________________________________________________

projekt: Ureditev Celovške ceste med Drenikovo in Tivolsko

organizacija delavnice:  IPoP, Marko Peterlin, Aidan Cerar

krajinski arhitekti: Paz!Park, Urška Kranjc, Luka Javornik

predlog ureditve: 2009

Čeprav je v zavesti Evropejcev še močno prisotna romantična-idealizirana predstava o “kulturni krajini”, se je podeželje že davno transformiralo.  Ruralni prostor danes bolj kot ne zaznamuje urbanost, ki je predvsem dinamičen odnos. Prisotnost urbane mentalitete, ki je ne zaznamuje odnos do zemlje in posesti, temveč intenzivnost izmenjav znotraj prometnih in komunikacijskih povezav je na podeželju že nekaj desetletij dejstvo.

Raziskovalci Heidi Pretterhofer, Dieter Spath in Kai Vöckler trdijo, da je glede na močne težnje po urbanizaciji, ki so prisotne v celi Evropi, potrebno te procese obravnavati drugače, kot do zdaj. In sicer ne IZ perspektive mesta, tako kot smo bili vajeni, temveč iz perspektive podeželja, ki si mora zastaviti več vprašanj. Kaj je sploh danes “podeželje”? Je podeželje danes sploh mogoče razmejiti od “mesta”? Raziskovalci postavljajo teorijo, da v jedru Evrope že dolgo obstaja tipologija prostora, ki ji doslej nismo posvečali veliko pozornosti. Povezuje mestne in podeželske strukture, s čimer nastaja prostor, ki ni več izključno ruralen ali urban temveč “rurban”. Ta proces se kaže v posledicah za razvoj naselij.

Raziskovalci svojo teorijo podkrepijo s primeri izbranih regijah Spodnje Avstrije in Štajerske. Z raziskavo na terenu so pokrili številne zelo raznolike teme med katerimi ni vedno mogoče potegniti povezav. Tako v majhnih vaseh analizirajo prisotnost industrijsko ruralne tipologije, kot so silosi,  in spregovorijo o “kurirani krajini”, kot posledici izbora podob za turistično promocijo. Obdelajo različne strategije trženja podeželja in se dotaknejo gasilskih domov, ki so glavna žarišča socialne interakcije na podeželju.

Raziskava na zanimiv način odpira vse bolj aktualno temo, prikazuje, kako se je svet na podeželju spremenil, ter v razpravo ponujajo nove koncepte prostorskega načrtovanja.

Delavnice URBZ po vsem svetu organizira mreža antropologov, arhitektov, ekonomistov in računalniških inženirjev, ki razvija prilagodljive načrtovalske strukture ter spletna orodja za urbane skupnosti in strokovnjake, ki se ukvarjajo z vključevanjem prebivalcev v odločanje. URBZ veliko pozornosti posveča uporabi spletnih orodij za proizvodnjo in izmenjavo informacij med prebivalci in interesnimi skupinami. Nabor različnih orodij so poimenovali “Mashup območij” in vključuje aplikacije, wikije, bloge, interaktivne zemljevide, fotografije, video posnetke in dinamične spletne strani.

Delavnica Istanbul Mashup bo osredotočena na mešanje različnih znanj in praks za proizvodnjo novih kontekstov in dinamik, “mashup”. V urbanih področjih, to pomeni uporabo razpoložljivega znanja, tehnologij, jezikov, izkušenj in predstav. Istanbul je mesto, ki idealno pooseblja koncept “mashup”, saj je živelo in dihalo idejo mešanja, prilagajanja in prepletanja dveh navidezno ločenih kulturnih zgodovin ves čas svojega obstoja. Obenem evropsko, azijsko in polno protislovij, ki jih vsaka od teh identitet pooseblja, je Istanbul izvorno mesto za tako imenovani “mashup”. V zgodovini razvoja Istanbula je mogoče najti nešteto tem, ki so potencialna področja proučevanja urbanistov in praktikov in se nanašajo na nov razmislek o svetovljanstvu, presnavljanje tradicije, ponovni premislek o prihodnosti.

Istanbul leži na robu dveh svetov, na križišču številnih poti. To je mesto, kjer se vsak lahko počuti kot doma – ne glede na to, odkod prihaja. Hkrati je mesto, ki zavrača klišeje in se z vprašanji s katerimi se sooča spoprijema vnaprej. To so vprašanja, ki jih obenem odpirajo valovi globalnih dogodkov, kot jih zapletenost istanbulskih ulic. URBZ Mashup delavnica si bo prizadevala učiti se od tega karizmatičnega mesta. Za teden dni bo povezala mednarodne in lokalne udeležence. Oblikovale se bodo majhne skupine in preučila različne dele mesta, opravile razgovore, se posvetovale s prebilvalci in mimoidočimi ter spoznale različna področja, ki sestavljajo življenje v istanbulskih soseskah, skozi oči gostov in gostiteljev, obiskovalcev in prebivalcev. Do konca delavnice bo vsaka skupina razvila svoje lastne vizije in cilje, ki temeljijo na interesih in sposobnostih udeležencev.

Delavnica bo dokumentirala in zbrala vse vrste podatkov, in zamisli, nato pa se bo delo na zbranem gradivu nadaljevalo. Končni izdelki bodo v obliki slik, načrtov, zgodb, zvokov, instalacij, performansov, likovnih del, arhitekturnih risb in še veliko več. Na koncu bo vse na ogled na spletu kot tudi na istanbulskih ulicah.

Na delavnici želimo zato predvsem izboljšati poznavanje razvojnih projektov mesta. Prebivalcem Kopra želimo ponuditi možnost, da se seznanijo s trenutnim stanjem prostorskega razvoja njihovega mesta skozi predstavitev treh projektov. Projekte smo izbrali tako, da pokrivajo tri mestna območja: staro mestno jedro, Bonifiko in mestno obrobje.

Delavnico, ki bo potekala v obliki okrogle mize in vaje iz »praktične demokracije«, soorganizirata Inštitut za politike prostora in KUD AAC Zrakogled. Podrobnosti na spletni strani IPoP.

Skupina nazadnje dograjenih objektov ob križišču Vilharjeve in Železne ceste zaključuje stavbni otok in smiselno izkorišča – zgošča prostor s stanovanjsko-poslovno vsebino. V sklopu urbanističnih rešitev se pojavlja tudi motiv poteka ceste skozi hišo (Hacquetova ulica), na naših urbanih območjih precej redek pojav, ki hkrati predstavlja nadkrit prostor za dostope v sam objekt. Enako smotrna je povezava z želežniškim podhodom in preko njega z ožjim mestnim središčem.

Med novimi objekti izstopa terasni blok trikotne oblike, ki v najvišji točki meri 59m in je opazen že od daleč. Gre za 15 nadstropni objekt z okrog 100 stanovanji. Zaznati ga je v vsej bližnji okolici pa tudi ob vožnji po Dunajski ali Masarykovi cesti, z Ljubljanskega gradu. Skratka je nedvomno nova dominanta, ki preglasi in nadvlada vse ostale starejše prostorske poudarke na tem območju. Od njih izstopa na več načinov. Najprej po tipologiji: gre za blok (linearna zasnova), ostalo so praviloma stolpnice (centralna zasnova). Posledično med vertikalnimi stolpi odstopa tudi po trikotni obliki. Ob tem stavba premore tudi likovne poudarke, kot so horizontalni »etažni« pasovi in mreža barvnih ploskev na obeh izpostavljenih pročeljih ter močno izstopajoča osnovna rdeča barva na vzhodni strani. Sem bi lahko dodali tudi samo heterogenost stavbnega plašča.

Terasni blok je v gosto pozidanem mestnem okolju sicer lahko ugoden stavbni tip, saj s krajšanjem vsake naslednje etaže za dolžino ene stanovnajske enote, določen delež stanovanj pridobi teraso v širini stanovanja, ki lahko ponuja odlične razglede predvsem pa nadomešča bivalni vrt. V tem primeru je uporabljena slabša različica terasnega bloka (v nasprotju s »stanovanjskim gričem«), saj so ugodnosti teras deležni stanovalci le dveh čelnih stanovanj v vsaki etaži, dočim velika večina ostalih stanovanj, ki – razen redkih – nimajo niti lož niti balkonov, deluje kot podstavek za peščico priveligiranih stanovanjskih enot.

Pri terasnih stavbah obstaja tudi vprašanje zagotavljanja zasebnosti na terasah, ki je tukaj rešeno s širino pripadajočih cvetličnih korit ter nadstreški.

Za takšne stavbe značilno optično pomanjšanje s stopničastim zmanjševanjem volumna tukaj ne učinkuje prav dosti, saj je najvišja točka približno izenačena z najvišjimi okoliškimi stavbami, kričeče rdeča barva fasade pa prevpije kolorit okoliške urbane strukture.

Os objekta in z njo tudi terase so v tem primeru orientirani proti jugu v smeri poteka že obstoječega bloka R3/4 s pogledom proti Ljubljanskemu gradu in ožjemu mestnemu središču, kar se zdi urbanistično upravičeno in je gotovo zelo ugodno dejstvo tudi s strani uporabnikov in investitorja.

Tudi zasnova kompleksa z vogalnim poudarkom ob križišču Vilharjeve in Železne ceste ni sporna, saj gre za stičišče tokov iz smeri Želežniške postaje ter treh velikih cest: Dunajske, Linhartove, Topniške, ki vsekakor potrebuje nekakšen označevalec prostora.

Stavba torej urbanistično ni sporna, bolj kot tipološka izbira pa se zdi vprašljivo njeno ekstravagantno oblikovanje.

Vprašanje, ki se postavlja v zvezi z oblikovanjem volumna je tudi vprašanje razumnega zapolnjevanja mestnega središča saj naj bi bilo v tem prostoru ključno in najrelavantnejše vodilo izkoristek prostora in čimvečja strnjenost, k kateri je v mestih gotovo treba težiti. Čemu torej trikotna oblika stavbe? Če bi v zgornjih etažah predvideli sorazmerno več prostora (z ohranitvijo zamikanja etaž), bi lahko povečali gradbeno maso in pridobili več stanovanj. S tem pa se fizična prisotnost objekta ne bi nujno povečala.

Ali je torej prav, da stanovanjski osamelec v širšem mestnem središču v tolikšni meri izstopa? Kaj predstavlja tovrstna nova dominanta? Številni primeri visokih stavb v mestnih jedrih kažejo, da so tako izraziti poudarki upravičeni le z izjemno, po možnosti javno mestotvorno vsebino. Nova trikotni blok za Bežigradom pa ima povsem običajen stanovanjski program, kar jo v pomenskem smislu uvršča v obče mestno tkivo.

Gre torej za nenavadno poveličevanje pomena bivalnega prostora na ne najbolj eminentni lokaciji ali le za prenaglašen izraz hiše? Ko si postavljamo takšna in drugačna vprašanja se vse bolj zdi, da imamo opraviti še z eno ikono in to v času, ko arhitekturne razprave zelo jasno napovedujejo dokončni odmik od takšne arhitekture. Seveda pa je čisto mogoče, da se bo ob nadaljnem presnavljanju in polnjenju tega dela mesta ta stavba izgubila med novimi arhitekturnimi podvigi in bo tovrstno spraševanje postalo brez pomena.

_______________________________________________________

projekt: Stanovanjsko-poslovni kompleks R5

naslov:  Hacquetova ulica 1a

arhitekti: Genius Loci

izvedba: 2009

Idealne javnosti seveda ni. Tudi idealne javnosti ustvarjalcev Wikipedije ni, vsak dan administratorji Wikipedije pobrišejo več kot polovico vseh vpisov vanjo, ker niso v skladu s kakovostnimi kriteriji ali pa so preprosto napake. Mislim, da je iz tega dejstva jasno vsaj to, da Wikipedija potrebuje prekleto veliko vzdrževanja, da je uporabna. Enako je s katerimkoli sodelovanjem javnosti. Več kot naivno je pričakovati, da bo javnost sama od sebe v poljubnih okoliščinah kar podala pametne rešitve. Brez skrbnega moderiranja lahko dobimo kvečjemu kakofonijo. Še več, večina sodelovanja javnosti je brez omembe vrednih neposrednih pozitivnih učinkov, ampak ima pa vseeno pomembne posredne pozitivne učinke. Gradi se zaupanje med akterji, ustvarja se skupen pogled na probleme,… Poleg tega pa sodelovanje marsikdaj prinese tudi konkretne rezultate v boljših rešitvah. Nasprotno, če se sodelovanja javnosti izogibamo ali se ga celo bojimo, ne bomo dobili od nje popolnoma nič pozitivnega. Zaradi nezaupanja in občutka izključenosti pa bomo z raznih strani dobili še cel kup negativnih odzivov. Trenutno stanje v Sloveniji je blizu zadnjemu. Dejansko je marsikje priljubljen model prosvetljenega absolutizma. Problem je seveda, kdo določa kaj je prosvetljeno.

Z načinom vključevanja konkretnih javnosti v odločitve povezane s prometom v Ljubljani se v veliki meri strinjam. Prepričan pa sem, da brez zelo širokega odpiranja razprave o tem, kaj je dobro in kaj ne, dolgoročnih sprememb ne bo. Treba je biti prepričljiv za različne skupine. Argumentov je na pretek. Nekatere javnosti lažje prepričaš z enimi argumenti, druge z drugimi.

Vključevanje javnosti zahteva upoštevanje določenih pravil, da ne pride do anomalij in prevlade osebnih ali posameznih interesov. Ob splošni javnosti je npr. treba k razpravi še posebej vabiti določene zaželjene deležnike, s čimer se zagotavlja zastopanost različnih javnosti in njihovo približno uravnoteženost v razpravi, še posebej se je treba ukvarjati z javnostmi, ki sicer nerade sodelujejo. V praksi pa obstajajo celo primeri, da se nekatere nosilce interesov iz sodelovanja izključuje, če zastopajo interese, ki so v očitnem nasprotju z javnim (EU npr. ne dovoli sodelovanja tobačni industriji pri vprašanjih zdravja).

Da ne bi bilo pomote: z velikimi spremembami prometnih režimov sem imel v mislih uvajanje enosmernih ulic in novih parkirnih mest v predelih izven mestnega središča, ki po mojem poteka na zelo problematičen način.

Tudi izven mestnega središča se po mojih izkušnjah še vedno sprehaja veliko pešcev. Ti so vredni upoštevanja, tudi če so samo vozniki na poti do ali od svojega avtomobila. Kar nekaj ljudi se npr. v Šiški ob Celovški sprehaja kar tako, ob popoldnevih. In še več se jih bo, ko bomo pri urejanju Ljubljane spoznali, da ima mesto tudi druge zanimive predele, ne samo Center. Peš cone pravzaprav še bolj potrebujemo v predelih, kjer živi večina Ljubljančanov, to pa ni Center. Ponovno bom uporabil primer Šiške, kjer bi z zaporo ene ulice v Kosezah in ulice Pod Hribom (oz. ureditvijo deljenega prometnega prostora) ustvarili dve lepi peš in kolesarski povezavi za zelo veliko prebivalcev.

Prav spomeniška arhitektura je tisto področje ustvarjanja, ki nudi preplet kiparstva, arhitekture, urbanizma in krajine, kar je Bogdanović (ki je bil tudi udeleženec NOB) avtorsko vešče nadgradil z njemu lastno filozofijo, razmišljanja pa podkrepil s številnimi skicami in zapisi. Bogdanović je avtor okoli šestdesetih večjih spomeniških kompeksov in urbanističnih del, od katerih jih je bila izvedena le slaba polovica. Njegova prva izvedba je spomenik judovskim žrtvam fašizma v Beogradu (1952), s katero je v šestdesetih postal širše uveljavljen; tej izvedbi sledi niz nerealiziranih projektov. Leta 1961 je dobil za spominsko grobišče žrtvam fašizma v Sremski Mitrovici (1960) Oktobrsko nagrado mesta Beograd. Spominski kompleks v Jasenovcu (1966) na območju nekdanjega  koncentracijskega taborišča in v obliki monumentalnega kamnitega cveta, prav tako nagrajen z Oktobrsko nagrado, je njegovo najbolj znano delo, za katerega je dobil leta 2007 prestižno mednarodno nagrado Carlo Scarpa. Med njegova pomembnejša dela sodijo še kenotafi žrtvam fašizma v Travniku (1975), spominski kompleks z mavzolejem v Čačku (1980), spominski park Dudik z mavzolejem v Vukovarju (1980), ki je bil v spopadih za Vukovar močno poškodovan, spominski park s kenotafi žrtvam fašizma v Garavicah pri Bihaću (1981) in mavzolej v Popini pri Vrnjački banji (1981). Za razliko od arhitekta Jožeta Plečnika, ki je pri spominški arhitekturi po drugi svetovni vojni zamenjal križ z zvezdo, je Bogdanović drugačen. Ena od temeljnih značilnosti njegovih memorialnih spomenikov je, da na njih ne najdemo niti ideoloških oznak časa niti partizanskih simbolov niti nacionalnih znamenj, kar je v času nastanka spomenikov povzročalo težave marsikateremu zagrizenemu partijskemu naročniku. Simbolika in ikonografija spominskih nekropol je pomaknjena daleč nazaj v času, vendar izhaja iz poznavanja prostora balkanskih narodov in deluje povezovalno in brezčasovno.

Bogdanovićev spomeniški opus so pred nekaj več kot letom dni prikazali na razstavi v Arhitekturnemu centru na Dunaju (Az W), ki jo je pripravil kurator Ivan Ristić. Osnova za razstavo je bilo nekaj tisoč risb in skic, ki jih je Bogdanović leta 2005 daroval Az W. Na odprtje razstave, ki mu je sledil simpozij o življenju in delu arhitekta, so prišli številni ugledni arhitekti in Bogdanovi prijatelji od vsepovsod: Vladimir Braco Mušič, Lojze Wieser, Boris Podrecca idr. Naslednji dan sem spremljal urbanista Braca Mušiča na obisk k Bogdanu Bogdanoviću in njegovi ženi Kseniji v skromno stanovanje na Dunaju in prisostvoval duhovitemu dolgemu pogovoru in srčnemu prijateljstvu.

Bogdanović v Sloveniji ni zasnoval nobenega spomenika, vendar je bil s svojimi razmišljanji in strokovnimi prijateljskimi povezavami, članki ter knjigami v slovenski arhitekturni javnosti (in tudi širše) dobro poznan. Piranskih dnevov arhitekture se je udeležil pet krat, imel je številne pogovore z novinarji za slovenske časopise, prevod Bogdanovićevih esejev je izšel tudi v Novi reviji decembra 1992.

Bogdanović je bil nasilec številnih pomembnih funkcij v Beogradu, Srbiji, federaciji in strokovnih združenjih, tako je bil med že omenjenimi v letih 1964 in 1968 predsednik Zveze arhitektov Jugoslavije. Bil je član več uglednih tujih akademij in dobitnik številnih nagrad: med že omenjenimi je leta 1979 prejel še nagrado 7. julija, leta 1989 nagrado Piranesi, osem let kasneje Herderjevo nagrado, zlato odlikovanje mesta Dunaja za posebne zasluge pa mu je bil dodeljeno marca 2003.

Bogdanović je izdal nekaj manj kot dvajset knjig, večina jih je napisanih v srbskem jeziku, nekaj jih je prevedenih tudi v slovenščino, po zaslugi koroškega založnika Lojzeta Wieserja pa so zadnja Bogdanovičeva dela dostopna tudi nemškemu govornemu področju. Prve knjige so posvečene urbani problematiki, zadnje pa urbicidu. Kronološko so izšle takole: Mali urbanizam (1958), Urbanističke mitologeme (1966), Urbs i Logos (1976), Gradoslovar (1982), Povratak grifona – crtačka heuristička igra po modelu Luisa Karola (1983), Zaludna mistrija (1984), Polis i megale polis (1985), Krug na četiri ćoška (1986), Mrvouzice – mentalne zamke staljinizma (1988), Knjiga kapitela (1990), Grad kenotaf (1993), Grad i smrt (1994), Ukleti neimar (1997), Glib i krv (2001), Grad i budućnost (2001), Zelena kutija – knjiga snova (2007), Sreća u gradu (2002), in Tri ratne knjige (2008).

Dunajska razstava je zaradi zavarovanja in prenosa Bogdanovićevih dragocenih risb in skic zelo draga, vendar srčno upam, da jo bo mogoče prenesti k nam in tako približati Bogdanovićevo delo, razmišljanje in življenje tudi širši slovenski publiki.

K66 bo, če jo bodo zgradili, hibridna stavba s petimi stolpi, višine od 30 – 60 m. V zgornjih nadstropjih so predvidena stanovanja, v podstavku, visokem 5 etaž, ki naj bi zapiral južno stranico bodočega parka pa bodo različni poslovni in javni programi, dostopni z različnih nivojev. Streha prve etaže je zasnovana kot del mesta, tako da javni urbani prostor steče preko stopnišč in ramp od ulice proti parku. Bevkperovič so se pri oblikovanju poslužili ustaljenih metod: enostavne volumne so strukturirali po  etažah in si pri tem pomagali z različnimi fasadnimi sistemi, ki so, tako kot vedno, že v natečajni rešitvi premišljeni do popolnosti.

Konec maja letos je ZAPS za investitorja ST Hammer razpisala natečaj s postopkom izbire zainteresiranih arhitekturnih pisarn. Na razpis se je prijavilo 21 kandidatov, prva komisija pa je opravila izbor kandidatov za sodelovanje na natečaju, med katerimi so se v izbor uvrstili Enota, Fanzutti Architect iz Avignona v Franciji, Hosoya Schaefer iz Züricha, Zoboki, Demeter and Associates iz Budimpešte, Ravnikar Potokar, Ofis, Sadar+Vuga in Bevk Perović arhitekti.

Najprej, kar se tiče pešcev: pešci so po mojem mnenju redka vrsta in jih trenutno lahko najdemo le v mestnem središču v conah za pešce. V ostalih mestnih predelih so to ljudje, ki se oddaljujejo oz. približujejo svojemu parkiranemu avtomobilu. Delež odraslih je izjemno majhen, skorajda statistično nepomemben. Potniki javnega prevoza so pešci le pogojno. Morda so edini pravi pešci šolski otroci, ki morda še prehodijo svojih 500m od doma do šole pa še kaj naokrog, kolikor so njihove poti po oceni staršev zadosti varne, sicer jih prevažajo z osebnimi avtomobili.

Kolesarji so morda edina skupina, ki predstavlja motnjo v sicer utečenem kolesju avtomobilističnega sveta in zastopajo nekoga Drugega. Zato je treba biti pri nagovarjanju javnosti še posebej previden, saj je ta politično prometno razklana, oz. jo obvladujejo številni družbeni antagonizmi, katerih se le deloma zaveda. Nikakor ne gre spregledati dejstva, da je prevladujoča “javnost” avtomobilistična javnost, in da je večina prometne stroke tu zato, da streže njihovim potrebam in željam. Enako velja za urbaniste (čemu potem novi in novi projekti za nove in nove ceste, oz. njihove širitve). Isto velja tudi za policijo. S tem nikakor ne želim zanikati dejstva, da je sodelovanje s policijo izjemno pomembno, vendar ne s policijo nasploh, pač pa s tistimi, katerih pogled je širši in so pripravljeni prisluhniti še komu, razen avtomobilistični javnosti.

Isto velja za urbaniste in prometnike. Kot nimamo ene same javnosti tudi nimamo ene same stroke, pač pa več šol in doktrin, ki se bolj ali manj politično opredeljujejo. Prometna opredelitev je zame politična opredelitev.

O civilni družbi imam sam sicer bolj slabo mnenje kot ne, saj vsaj v tej deželi običajno zastopa reakcionarno desno populistično opcijo. Tako kot si slovenski plebs niti slučajno ne želi ukinitve obstoječega družbenega reda, si tudi ne želi radikalnih prometnih sprememb. Za kaj takega je pač potrebna velika mera prosvetljenega absolutizma.

Sam štejem prizadevanja za prometne spremembe kot prometno politični boj, kjer so kolesarji kot sem že dejal, izjemno pomembna skupina, ki je preživela veliko avtomobilistično ofenzivo zadnjih 40 let. Kako pomembno je kolesarsko vprašanje se najlepše vidi npr. na Danskem, ko politične stranke nagovarjajo volivce in ponujajo bolj ali manj ustrezne kolesarske rešitve, kot so npr. varne kolesarske poti v šolo ipd…

Prepričan sem, da bo Jankovičev protikandidat (kdorkoli to že bo) nastopil s proavtomobilističnim programom, obljubljanjem blažjih kazni za napačna parkiranja , manj lisic itd…., le tako lahko računa na vsaj simbolične odstotke, če bo govoril enak jezik, pa še teh ne bo dobil.

O kakršnikoli pomoči s strani mestnih skrbnikov prometa si pa ne delam nobenih iluzij. Naredijo le tisto v kar se jih prisili, pa še to bolj slabo kot ne. Kolesarji smo zanje izključno nebodigatreba in moteči element, varnost šolskih otrok se zanje prične in konča v šolskem avtobusu ali osebnem avtomobilu staršev.

Prav na primeru šol , kjer si “prosvetljeni” starši in učitelji prizadevajo za spremembo prometnih navad, navedeni antagonizmi izbruhnejo v vsej svoji silovitosti. Trenutno sem priča situaciji, kjer so prizadevanja nekaj OŠ, da postavijo kolesarnico oz. kol. stojala, naletela na tiho a odločno zoperstavljanje mestnih prometnikov. Seveda, varnost! Igrajo na širjenje strahu in vsesplošne paranoje, pred pridobivanjem prometnih izkušenj otrok. Govorijo o nevarnosti, nobenega namena pa nimajo prizadevati si, da te nevarnosti odpravljajo, saj vedno poslušamo ene in iste odgovore, da to letos ni v planu. Sem pa tja še zarišejo kakšen kolesarski pas po že tako preozkem pločniku, da tako ustrežejo avtomobilistom , pleteničijo pa o povsem nepreverjeni varnosti kolesarjev.

Tudi o policiji v zvezi s tem nimam najboljšega mnenja, saj se mi zdi, da pleteničijo s podatki, ki niti ne držijo ali držijo le na pol. Tako je zadnjič neki gospod s Policije na veliko govoril o hudo nevarnem kolesarjenju , čeprav statistika sploh ne kaže takšne slike.

Naj zaključim z mislijo, da je za kakršnekoli spremembe v prometnem obnašanju potrebno angažiranje in podpora tistim skupinam, ki predstavljajo primere dobre prakse, tistemu delu stroke, ki jim novogradnje cest niso edini aksiom prometnega urejanja in tistim odločevalcem na mestni ravni, ki si želijo in upajo politično zavzeti se za spremembe.

Paz!lonček je skupina Paz!park zasnovala v okviru projekta Vrt mimo grede, ki ga organizira zavod Bunker, podprla pa sta ga mednarodna mreža Sostenuto in slovensko Ministrstvo za kulturo. Vrt mimo grede povezuje več zanimivih dogodkov in delavnic na temo urbanega vrtičkarstva na območju mestne četrti Tabor v Ljubljani, kamor bodo vabljeni vsi prebivalci lokalne in širše skupnosti in učenci osnovnih šol. Pri projektu Paz!lonček s Paz!parkom in Bunkerjem sodeluje Art center Pionirskega doma (bivša Pionirska knjižnica) kot prostor za srečevanje ter izmenjavo znanja in predmetov.

Glavna ideja projekta Paz!lonček je izmenjava in ponovna uporaba starih cvetličnih lončkov, ki jih ljudje ne uporabljajo več. Ti se na verandi Pionirskega doma zbirajo že od konca maja, ustvarjalne otroške rokice pa jih že cel junij prenavljajo v okviru otroških likovnih delavnic, ki jih organizira Pionirski dom na čelu z mentorjem Iztokom Amonom. V dveh sobotnih dopoldnevih bosta pred Pionirskim domom organizirani dve delavnici (10. In 17. julij od 10h – 12h). Lokalni prebivalci se bodo takrat lahko udeležili sajenja zelišč in začimb v prenovljene lončke in tako prispevali svoje znanje in delo, ali pa le izbrali lonček ter ga odnesli domov. Sadike zelišč in začimb so za projekt prispevale različne drevesnice in vrtnarije poleg podjetja Trajnice Carniola še Retro vrtovi, trajnice Golob Klančič, vrtnarija Ravnihar in drugi. V času dogodka se bo Pionirski dom prelevil v neke vrste ‘urbano vrtno tovarno’, ki bo z zasajenimi lončki na okenskih policah nudila zgled in navdih za ozelenitev okenskih polic tudi drugih objektov v soseski. Kako in kje bodo na okenskih policah prebivalci pritrdili domov prinesene lončke se bodo odločali sami, na delavnici pa jim bo skupina strokovnjakov svetovala tako o izbiri, negi in uporabi zelišč, kot tudi primerni lokaciji in načinih ureditve lončkov na balkonih in oknih. Zasajeni lončki bodo razpostavljeni tudi v okoliškem javnem prostoru, kjer bodo na voljo mimoidočim, da jih vzamejo in z njimi obogatijo svojo okensko polico.

V okviru projekta bo potekala tudi delavnica za zbiranje idej za preureditev vrta pred Pionirskim domom, ki je javnega značaja in je tako kot zavrženi lončki potreben novega življenja. Predloge, skice in nasvete se bo v okviru dogodka sajenja zelišč zbiralo na tabli pred Pionirskim domom.

Spremljajoča ideja projekta je opozoriti na urbano vrtičkarstvo, ki se sicer odvija na pol-javnih in zasebnih površinah, vendar ima lahko vizualni vpliv tudi na javni prostor. Ideja celostne ureditve lončnic je urbano vrtičkarstvo na mikro ravni. Na ‘minivrtu’ lahko gojimo okrasne rastline, zelišča, celo nekatere vrste sadja ali zelenjave, sočasno pa je urbano vrtičkarstvo ‘na fasadah’ tudi v tistem robnem območju, ki se odraža v javnem prostoru ulic, ga vizualno obkroža, zaključuje in dopolnjuje. Mikro urbano vrtičkarstvo lahko na globalni ravni veliko prispeva k zmanjšanju porabe energije in denarja, na individualni ravni pa dokazano zmanjšuje stres in prispeva k zdravju, kar je v današnjih časih hudo pomembno.

Namen projekta Mreža za prostor je krepitev vloge neodvisnih organizacij v prostorskem in urbanem razvoju, predvsem tistih, ki so sposobne povezovati različne deležnike za skupne cilje. Vključenost v ta projekt Trajektu torej nalaga še posebno odgovornost in skrb za ponudbo objavljenih prispevkov, pa tudi zagotavljanje korektnih odnosov med pisci prispevkov, bralci in komentatorji.

Obisk Trajektovih spletnih strani vsa leta raste in pri novi zasnovi smo se trudili, da bi vse večjemu številu uporabnikov omogočili hiter in učinkovit dostop do novic, poročil, dogodkov, literature, kritik in informacij o projektih, ki jih izvajamo. Do vseh novosti tako po novem lahko dostopate neposredno z vstopne strani.

Izmenjavo informacij idej in znanja želimo še okrepiti in s tem namenom uvajamo rubriko Praksa. Vabimo vas, da nam pošljete svoje projekte, izvedene, idejne, raziskovalne ali študijske in jih predstavite našim bralcem.

V preteklih letih je bilo veliko polemik o komentiranju prispevkov. Z možnostjo, da si o projektih v prostoru neprestano in odprto izmenjujemo mnenja, smo želeli prispevati k boljšemu razumevanju odzivov na objekte in ureditve, ki jih tako ali drugače proizvajajo načrtovalci prostora. V okviru tehničnih možnosti smo se trudili skrbeti za red in zagotavljati korektnost komentarjev. Prejeli smo veliko kritičnih pripomb na račun nepodpisanih komentarjev. Po drugi strani so nas anonimni komentatorji obtoževali cenzure, kadar smo brisali nekorektne ali žaljive komentarje.

Po novem se komentatorji morate registrirati s svojo elektronsko pošto. Upamo, da bo dialog o zapisanem s tem pridobil in bo vzpostavitev nadzora opogumila tudi tiste, ki doslej niste želeli razpravljati z razgretimi anonimneži, da poveste svoje mnenje.

Ob tem, ko lansiramo portal v novi podobi, se moramo zahvaliti predvsem IPoP in njegovemu direktorju, Marku Peterlinu, ki nas je vključil v projekt Mreža za prostor. Zahvala gre tudi Petru Rauchu in Primožu Fijavžu iz Studiabotas, kjer so oblikovali novo spletno stran in se trudili upoštevati vse naše želje.

Upamo, da vam bo prenovljeni Trajekt všeč in ga boste z veseljem uporabljali in sodelovali pri oblikovanju njegovih vsebin.

V obdobju beneške republike Serenissime se je mesto na otoku sredi tržaškega zaliva razvilo v pomembno politično in upravno središče. Že ime Capo d’Istria ustreza pomenu glavnega mesta Istre. Zasnovo koprskega historičnega mestnega jedra je narekovala konveksna oblika otoka. Oblika je definirala tudi prostorsko organizacijo samega mesta; na centralnem delu so bile zaradi ustrezne trdnosti terena pozicionirane palače in večji javni kompleksi, proti robu mestnega jedra pa zazidava prehaja v strukturo manjših, večinoma ribiških stanovanjskih objektov. V zgodovinskem razvoju mesta so različne družbeno ekonomske situacije oblikovale formalistične strukturne nastavke urbanega tkiva.

Urbanistične preobrazbe so bile na primeru Kopra vedno v domeni družbenih in socialnih potreb mestnih uporabnikov. Veliki preobrat v spremembi družbene strukture se je zgodil z zamenjavo meščanstva, ki ga je politična oblast po drugi svetovni vojni pregnala iz mestnega jedra in ga zamenjala z novo strukturo uporabnikov – pripadnikov delavskega razreda. Predhodno, večinoma italijansko meščanstvo, je zamenjalo prebivalstvo iz bivših republik Jugoslavije, ki je predstavljalo novo delovno silo za potrebe Luke Koper. Arhitekt in urbanist Edo Mihevc je za potrebe delavskega razreda predlagal novo urbanistično paradigmo, stanovanjske stolpnice, ki naj bi se razvile po celem obodu nekdanjega otoka. S to urbanistično potezo se je tako funkcionalno kot tudi ideološko drastično posegalo v percepcijo mesta na otoku. Predhodno dominanto zvonika s cerkvijo so z novo idejno rešitvijo stanovanjskih stolpnic prestavili v drugi plan. Urbana modernizacija povezovanja stare mestne strukture z novo se je izrazila v potrebi po novi stanovanjski gradnji, ki se je izrazila v tipu stanovanjskega nebotičnika. Ta arhitektura je bila namenjena novemu sloju prebivalcev, vendar ideološko pogojeni načrt ni bil nikdar izveden v celoti. Nebotičnik kot socialistični simbol nove delavske strukture velja za poseben primer prav za mestno jedro Kopra. Zaradi manjše potrebe po kulturnih prizoriščih tedanje družbene strukture, pretežno delavske, se prostor v mestnem jedru ni razvil po prvotnih Mihevčevih načrtih, ki so predvideli oblikovanje javnih prostorov, smiselno oblikovanih za večanje pestrosti družbenih vsebin.

Današnje stanje, kjer se zaznava in zrcali neoliberalni režim nove dobe, se od predhodnega razlikuje po tem, da ustvarja navidezno svobodo in pestrost javnih prizorišč. Kljub temu producira pogoje, ki tabuizirajo določene načine življenja in raznolikost vsebin. Kulturna dediščina koprskega mestnega jedra obsega pester arhitekturni nabor od naselbinske kulturne dediščine do beneške gotike, baroka, funkcionalizma, a je zaradi pomanjkanja edukacije prebivalcev podvržena bodisi propadu bodisi zamenjavi z novimi multipleksi[1]. V rokah političnih akterjev se kljub izvedbi urbanističnih natečajev[2] in študij ter zahtevam spomeniškega varstva[3] projekti gradijo na podlagi preferenc trenutne politične volje. Najprej je pod pritiskom avtoritarnega režima leta 2005 padla Mihevčeva osnovna šola Pinko Tomažič na Bonifiki. Za narodov blagor je na njenem mestu zrasla nova šola,  ki formalno posnema sheme multipleksov na mestnem robu, njena fasada, obrnjena proti vhodu v mestno jedro, pa služi kot zaslon političnim parolam[4]. Tovrstno nagovarjanje lahko razumemo kot odmev italijanskega racionalizma, kjer je fašistični režim Terragnijevo fasado Case del fascio uporabil za izražanje svoje politične ideologije. Drugi javni objekt, ki je padel pod pritiski kapitala, je osnovna šola Janka Premrla Vojka v historičnem jedru. Na podlagi strokovnih izhodišč je bil razpisan natečaj njene prenove za potrebe univerze, kar so nagrajene rešitve upoštevale. Ne ve se natančno zakaj je bil natečaj izveden, če se danes namesto teh rešitev upošteva zasnove kapitala. Na porušenem gradbišču se pripravlja teren nove elitne stanovanjske gradnje. Nerazumevanje simbolnih vrednot pa kažeta prestavljena spomenika Janka Premrla Vojka in Pinka Tomažiča. Oba so izpred porušenih objektov prestavili na začetek mestne promenade, kjer nimata jasne vsebinske povezave s prvotnim prostorom postavitve.

Tudi prenova spomenikov kulturne dediščine v mestnem jedru še ne more služiti kot zgleden primer arhitekturnega ali urbanističnega varovanja. Podajanje lastništev, spreminjanje namembnosti in neusklajenost zainteresiranih akterjev objekte raje prepušča stagnaciji ter propadanju kot da bi jih v fazi pomanjkanja sredstev oziroma vsebinskih idej umestili na zemljevid začasne rabe in jih na primer prepustili v uporabo različnim neprofitnim organizacijam. Primer je zgodba o Servitskem samostanu, ki je zapuščen že od leta 1996, ko se je porodnišnica od tam preselila na novo lokacijo. Neuspešno pogajanje o ustreznih vsebinah za kompleks povzroča in pospešuje njegovo fizično propadanje, saj se kompleks s skoraj 4000 m2 sredi mestnega jedra ruši sam vase.

Tukaj poseže v mesto univerza, ki kot novi akter prevzeme vlogo mediatorja med politiko in urbanim razvojem. Umeščanje univerzitetnih vsebin v propadajočo mestno tkivo predstavlja izdelano strategijo družbene, socialne in fizične prenove mestnega jedra. Pomladitev družbene strukture, vzpostavljanje novih vsebin v mestu in prenavljanje objektov so pozitivni kazalci procesa, ki se je začel z ustanovitvijo univerze pred šestimi leti. Govora o spremembah s pomočjo mlade populacije v mestu je veliko, a Koper še vedno ostaja stara gospa, ki s šminko prikriva svoje globoke gube neštetih urbanih problemov. Aranžiranje mestne promenade za potrebe turistične ponudbe jemlje možnost ozkim mestnim ulicam, kjer se brez celovite strategije po delih stihijsko rešuje degradacijo nekaterih izključno izbranih objektov. Namesto jasne prenove strukture mestnega jedra se urbanistično obravnava zgolj mestni rob, ki ločuje staro strukturo od novega potrošnega mesta. To mesto ni usmerjeno v oblikovanje okolja za mestnega uporabnika ampak se naslanja na produkcijo kapitala. Bodo novi uporabniki, ko parkirajo pred nakupovalnim središčem Supernove spoznali, da zidovi sosednjega objekta skrivajo zapore? Moč globalnega ne pozna naključij, veliki objekti so namenjeni veliki porabi. Megastrukture brišejo drobne arhitekturne detajle, ki so včasih izhajali iz specifičnih prostorskih potreb uporabnikov. Posledično se namesto poudarka na iskanju lokalne identitete razvoj usmerja v velikopotezne projekte. Namesto mandrača se oblikujejo ideje o gradnji potniškega terminala in marine za priveze jaht. Le po kaj bodo turisti hodili v mesto, če bo središče vsebinsko izpraznjeno? Bo zanje dovolj atraktivna nova paradigma »Nice«, kjer bodo lahko le srebali kavo in s tem prinašali nove prilive kapitala v mesto. Parcialno urejanje kot ga narekujejo trenutni politični vzgibi je zgolj ponavljanje napak, ki so bile iz podobnih vzgibov storjene v preteklosti. Veduto na mesto otok kljub izdelanem načrtu ni nikoli prekrila ogrlica stanovanjskih nebotičnikov delavskega razreda. Namesto tega jo danes brez izdelanega načrta prekriva mesto potrošnje, novo obzidje potrošništva.

Razvoj urbanega prostora je v kapitalističnem svetu nekontroliran, kar kažejo tudi koprski primeri. Prostor postaja opustošen in onemogoča vsebinski razvoj raznovrstnosti. V primerih, ko kolektivno nadomesti individualno se osamljenost posameznika nadomešča s pospeševanjem raznovrstnosti vsebin. Ta se lahko kaže tudi v obliki začasnih rab zapuščenih prostorov ali samoorganizacijskih oblik za potrebe uporabnikov. Lefebvre navaja, da celo najpreprostejši urbani konglomerati ne morejo zaobiti dinamičnosti in repetitivnosti organizacije prostora, ki posledično omogoča njeno raznovrstnost. Koprski procesi kažejo kako se uporabniki v mestu lahko upirajo proti poenotenju vsebin. Tovrsten boj je izhodišče za razvoj in definicijo urbane raznovrstnosti ter vzpostavljanje in spoštovanje specifičnih značilnosti mesta. Razrast vsebin univerze v mestnem tkivu predstavlja pospeševanje razvoja novih vsebin kot tudi družbene socialne strukture uporabnikov, ki dolgoročno omogočajo večanje interakcij med uporabniki in s tem ponujajo večji spekter družbenega razvoja prostora. Na ta način se mesto napaja od znotra navzven in omogoča tudi fizični prerod opuščenega urbanega tkiva. Raznovrstnost je nasprotje sistematizaciji, homogenizaciji in uniformiranosti urbanega in na ta način ostaja najmočnjše orodje proti neoliberalni politiki poenotenja urbanih krajev.

[2] Leta 2006 je bil izveden javni anonimni natečaj za ureditev trgov na petih lokacij v Kopru. Kljub izbranim rešitvam strokovne komisije so na dveh lokacijah prevladali interesi kapitala in politične volje – namesto prvonagrajenih natečajnih rešitev je predviden popolnoma drugačen, večinoma komercialen program.

[3] Zavod za varstvo kulturne dediščine ima izdelane strategije varstva objektov do obdobja pred prvo svetovno vojno; za dediščino modernizma pa ni ustreznih načrtov zaščite in prenove.

[4] Napis na fasadi nove osnovne šole na Bonifiki „63,3 hvala“ pomeni odstotek pozitivno opedeljenih prebivalcev Kopra za gradnjo nove šole; odstotek pomeni podporo županu, ki je to dejstvo postavil na javni objekt.

Welness Termalia, Hotel Sotelia in najnovejša Welness Orhidelija so gojenci Podčetrtkovega turističnega vrta, kjer sta že v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja pognala dva manjša, arhitekturno neizrazita hotela s turističnim naseljem in turističnim kampom. V neposredni bližini je bil leta 2000 zgrajen še toboganski, bazenski center, z naseljem tipskih kataloških hišic. Nove zgradbe se torej priklapljajo na izrazito porast wellnes ponudbe, ki je v 1990-ih začela dopolnjevati, na izročilih zdraviliškega turizma 19.stoletja (ko se je ponovno odkrivalo zdravilne učinke termalnih kopeli) temelječ, bazenski turizem v Sloveniji. Z arhitekturnega vidika gre za idejno dovršene projekte, ki so izvedbeno, verjetno v veliki meri, sledili zamisli projektanta in detajlno interesantne zgradbe, ki so marsikje služile tudi kot poligon za oblikovno in tehnično eksperimentiranje.

Lokalni razvojni protagonist terme Olimija, ki je, kot ga izpostavlja tudi uradni informativni odstavek občinske spletne strani, glavni nosilec turizma, je sredi letošnjega leta(2009) otvoril stavbo Orhidelija.  S to izgradnjo so verjetno zaključeni večji gradbeni posegi na tem krajinskem izseku, ki leži na obronku med gozdnim pobočjem kraja Podčetrtek in njegovo lokalno obvoznico ter železnico. Ta zaokrožitev turističnega območja omogoča širši pogled na dogajanje v lokalnem in morda tudi širšem slovenskem turističnem prostoru.

Morda pa je možno, na podlagi Enotine olimijske Orhidelije, razbrati simptomatiko sodobnih prostočasnih vzgibov potrošnika in ponudnika turističnih paketov v odnosu do arhitekturne, krajinske in kulturno varstvene stroke. Še posebej zato, ker v danem primeru obravnavamo zgradbe, ki s svojo pojavnostjo delujejo ambientalno, ekološko. V primeru Orhidelie pa gre morebiti za edini, oziroma prvi večji in izrazito »landscape« arhitekturni projekt na področju Slovenije, pri čemer je »landscape« arhitektura mišljena kot način projektiranja stavbe z dogradnjo same topografije terena znotraj eksperimentalne forme.

Kraj Podčetrtek leži ob robu vzhodne Slovenske in trenutne Schengenske meje, na obrobju Kozjanskega regijskega (ekološko-krajinsko-naravnega) parka in celo bližje glavnemu mestu Republike Hrvaške kot slovenski prestolnici. Tukaj se je na osnovi nekdanjega termalnega centra Atomskih toplic, katerih ime je predstavljalo simbol takratne sodobnosti, v deželi sicer bogati s termalno vodo, kljub prometno slabše razvitem in redko poseljenem območju, razširilo, za Slovenska merila, ambiciozno turistično središče. Prehajanje iz pretežno kmetijskega gospodarstva v intenzivni turizem se je na tem področju začelo šele v bližnji preteklosti. Gre torej za pogumnega investitorja, ki je bil znotraj menedžerske, finančno usmerjene drže zmožen predvideti možnosti uspeha ob določeni meri tveganja tudi z izbiro mladega, takrat še neuveljavljenega arhitekturnega biroja, celo ob eksperimentiranju z arhitekturno podobo in notranjo opremo.
Potrebno je poudariti, da pri snovanju turističnih dejavnosti obstajajo parametri prostorskega in ikonografskega oblikovanja vezani predvsem na finanči donos dolgoročne investicije. Gre za celostni sklop urbanističnega načrtovanja, funkcionalne razporeditve prostorov in zunanjo oblikovno podobo zgradb. Arhitekturni eksperiment  na tem področju zato, širše gledano, še vedno velja prej za svetlo izjemo kot pravilo.

Morda pa le gre za premišljeno strategijo, kjer ob predpostavki sveže turistične ponudbe, ki, z eksotično potopitvijo v domačo termalno idilo, morda predstavlja celo alternativo svetovnim destinacijam. Vsakodnevni podatki medijev govorijo o nesorazmernem upadu luksuzne ponudbe glede ,na stopnjo recesije, ter porastu najpremožnejšega in najrevnejšega dela populacije. Sodobni finančniki bi projekt verjetno interpretirali kot posledico plodnega odnosa med arhitektom in naročnikom, ki se odraža v turistični arhitekturi kot, ciljni populaciji namenjenem, kakovostnem proizvodu.

Poleti leta 2000, smo se kot študenti 3. letnika Ljubljanske Fakultete za arhitekturo, v sklopu arhitekturne delavnice, potepali po Kozjanskem  gričevju. S fotografiranjem in izrisovanjem starih zgradb smo dokumentirali stavbno kulturno dediščino Kozjanskega regijskega parka. Ob neki priložnosti smo prisluhnili načrtom tedanjega direktorja o urejanju te zapuščine. Govora je bilo o razvoju »ekološkega turizma«, kjer se promovira preživljanje oddiha na način oponašanja nekdanjega kmečkega življenja. Počitnikovali naj bi asketsko, v povezovanju z naravo in predvsem v smislu obujanja starih običajev in ohranjanja starih opuščenih kmetij in kozolcev.  Kar največ teh zgradb naj bi se torej preuredilo v nekakšne turistične depandanse. Strinjali smo se, da okoliški kraji, ponujajo izjemna naravna bogastva in neprecenljive zaklade kulturne dediščine. Kulturna krajina, ki je prepletena s številnimi cerkvami, kapelicami, gradovi in kmetijami, namreč skriva tudi značilno tipologijo gradnje in poselitve. Marsikdo izmed nas si je prav tako predstavljal ugodje dopustovanja v kmečkem okolju. Bili pa smo skeptični do uresničljivosti te ideje, ki se pogosto izrablja kot prispodoba preprostega trženja turizma v ruralnem okolju. Še posebej problematična je neuskajenost predstav povprečnega sodobnega turista z zakonitostmi kulturnovarstvene stroke in zahtevami tržne logike.

Novi wellness center Orhidelija s svojo prezenco in pozicijo topografskih stavbnih volumnov ne želi posegati v stavbno tkivo okoliške poselitve. Podobno kot Termalia in Sotelia, ki se z razgibanimi fasadnimi kulisami poljubno lomljenih strešnih zaključkov in disperzno strukturirano fasadno strukturo, ki se oponašujoč naravno logiko nesimetričnosti prepletata z okolico, si poskuša svoje mesto izboriti med grajenim in naravnim. Pravzaprav je projekt s strani projektantov zastavljen kot tak,  z izrazitim namenom ohraniti zadnji, nepograjeni del področja. Vendar pa s takšno dinamiko in nenavadnostjo (sploh iz bližnjega plana), podobno kot prejšnji dve stavbni enoti, vzbuja določeno mero ekstravagance.  Zunanja betonska ploščad in povezovalna pot se razprostirata ob zalomljeni geometriji gredic preko pohodnih streh, opremljenih z valjastimi svetlobniki in visokimi svetlobnimi drogovi. V tem bližnjem srečanju sprehajalec  doživi tudi bolj urbano podobo in do določene mere futuristično vizualno izkušnjo na ozadju okoliškega gričevja. Zunanja topografska opna Orhidelije, podobno kot  fasadni kulisi pri prejšnjih dveh projektih, funcionira v vlogi membrane oziroma tukaj še izrecneje – kot kamuflaža.

Na južni strani Orhidelie pa se »landscape« razgrne.  Arhitekt  zareže v umetno topografijo in ob izhodu na zunanje bazenčke in terase wellnessa na dan privre podoba turistične atrakcije v obliki zdizajnirane pravljične pokrajine. Pohištvo je lahkotno in univerzalno, v smislu prisotnosti nekakšne naravne plemenske estetike, splošno uveljavljene v wellness oazah, ki pa so jo arhitekti ponekod lucidno začinili z detajli asociacij na avtohtono okolje(pisanke, mlinski kamni, drva). Notranja oprema, ki kot v prejšnjih dveh stavbah postreže z barvitostjo in naborom efektov svetlobnega arzenala, razpolaga z raznolikostjo naravnih vzorcev in tekstur. Oblikovalska metoda uporablja estetiko kiča. Kič je v tem kontekstu še posebej v službi potešitve potrebe po eskapizmu, begu pred vsakodnevno realnostjo. Potrošnikova želja po  pravljičnem je tu potešena in se spogleduje z dizajnerjevo pravljično kreacijo poželjivosti.

Razpiranje te, sicer umetne, pokrajine lahko morda simbolno razkrije ambivalentno tendenco po želji vklapljanja v naravno okolje in produciranju umetelnega turističnega doživetja, ki se skriva pod površjem. V tem odnosu se zrcalijo mnogokrat nasprutojoče si težnje kapitala – investitorja – potrošnika na eni in trajnostnega razvoja – lokalne skupnosti – stroke na drugi strani. Na površje ne priplavajo zgolj inercije kapitalistične logike, temveč tudi naše osebne patologije potrošniškega dojemanja ugodja.

Arhitekti Enote so pokazali, da je možno tudi zabavno surfanje na valu kapitalističnega tsunamija in nam, v pozitivnem smislu, postregli s pop-arhitekturno pokrajino, kot poskusom navezave sodobnih arhitekturnih smernic na avtohtono kulturno krajino. Za povprečnega uporabnika je ta arhitektura  dovolj lahkotna, pisana in poskočna, vendar hkrati kompozicijsko kompleksna, tehnično dovršena in idejno celovita, da zadovolji tudi zahtevnejšega obiskovalca ali strokovnjaka.

Vendar, če pogled od daleč izkazuje namero arhitektov po zlivanju objekta z naravo, pogled od blizu razkrije urbaniziran krajinski park. Če sta Termalia in Sotelia kulisi med kulturno krajino in doživljajsko pokrajino termalnega pogrinjka, je Orhidelia zareza v gričevnato Kozjansko nedrje, ki odstira poželjivo turistično tkivo – kjer bo vsekakor zanimivo opazovati razvojni in arhitekturni vpliv na širše območje, na turistično in gospodarsko prakso ter oprezati za morebitno novo sproščenostjo do eksperimentalno usmerjene arhitekture.

Arhitektura je umetnost prostora, ki jo je potrebno osebno doživeti, da bi občutili njeno prepričljivost. Ne le velikost, proporce, ampak tudi materiale, svetlobo, sence, odmev in celo vonj. A  stavbe so unikati, ki stojijo na svojem mestu in noben drug medij, razen arhitekture same, doživetja ne more v celoti opisati. Pa vendar, še vedno neko stavbo spoznamo večinoma preko fotografije in to kljub temu, da je fotografija statična in dvodimenzionalna. Zato je arhitekturna fotografija posebno področje, saj ne izraža samo fotografove interpretacije neke stavbe, ampak skuša predvsem posredovati sporočilo arhitekturne zamisli”, je v zloženki razstave zapisal Andrej Hrausky

Iz vsebine prihajajoče številke, avgust 2010

Andrej Kalamar: Projekt Gemini

Jurij Sadar: Športni park Stožice

Bojko jerman, Andrej Kalamr, Bojan Mehle, Peter Novak: PURES – eno leto po tem

Marko Topič: Razvoj, novosti in trendi z vsemi tehničnimi zakonitostmi na področju fotovolatike

Uroš Merc: Tehnično načrtovanje sončne elektrarne na strehi hiše s finančno konstrukcijo

Pilot: Avi Šorn, www.baloni.si

Novi sodniški stolp se drži natečajne zasnove, ki je predlagala stolp kot paviljonsko konstrukcijo, kjer so podpore oblikovane kot drevesna debla in etaže, kot hiša na drevesu. Tako je stolp lepo vpet v naravni prostor jezerske obale, k čemur prispevajo tudi izstopajoče ležeče linije njegovih nadstropij. Mimo stolpa je urejen dostop do vode, pod jeklenimi debli neprekinjeno teče jezerska obala, dostop v sodniške prostore preko mostovža pa je pripet na novo krajinsko ureditev Velike Zake.

V Avstriji ste imeli bogato in raznoliko poklicno življenje, v zasebnem sektorju in kot politik. Zakaj ste se v letu 2009 odločili postati evropski komisar?

Vedno sem bil močan zagovornik Evropske unije, kot enega največjih mirovnih projektov našega časa. V moji stranki sem bil del skupine ljudi, ki dejavno vzpodbuja avstrijsko članstvo v Evropski uniji. Zame je velika čast delati za EU, še posebej s tem zelo zanimivim in izzivov polnim naborom regionalne politike; tukaj se evropski ideal zares uresničuje na terenu.

Katere so vaše prednostne naloge?

Obstajajo tri pomembna področja, za katera želim, da bi bila regionalna politika na njih bolj aktivna in po možnosti močnejša:

Prvič, regionalna politika bi se morala »osredotočiti na raznovrstnost«. To pomeni, da osredotoči vire na nekaj prednostnih nalog in ciljev, medtem ko zagotavlja regijam in državam na obrobju prilagoditev programov svojim specifičnim potrebam. Potrebujemo politiko po meri, ki za državljane prinaša oprijemljive rezultate.

Drugič, želim, da je regionalna politika katalizator. Sprostiti moramo potencial vsake regije, da prispeva k naši družbi in gospodarstvu. Krepiti moramo trenutne cilje kohezijske politike: to pomeni vztrajati pri finančni prednosti revnejšim regijam, razvijati pravičnejši prehodni sistem in krepiti posege v bolj razvitih območjih.

Tretjič, regionalna politika bi morala na dnevnem redu mesta postaviti višje v smislu njihove tematske osredotočenosti. Razviti moramo vključujočo urbano politiko za bolj zdravo in bogato Evropo, na primer s poudarkom na naložbah v prometu in varčevanju z energijo v mestih.

Kako bo po vašem mnenju izgledala regionalna politika v prihodnjih letih?

Regionalna politika je naložbena politika, ki bi morala služiti vsem evropskim regijam in mestom; je naložba v prihodnost Evrope, ne dobrodelnost. To je še posebej pomembno pri vlogi regionalne politike pri zagotavljanju Evropske strategije 2020. S to strategijo smo si zastavili ambiciozen cilj zagotoviti okrevanje našega gospodarstva in hkrati obravnavo prihodnjih izzivov. Menim, da je ta povezava pomembna za bolj zeleno, socialno vključujočo in  – navsezadnje – bolj trajnostno rast Evrope.

Ali menite, da bi prihodnja kohezijska politika morala vključevati poseben poudarek na mestih?

Da, vsekakor! Brez mest ne moremo graditi uspešne Evropske unije. Zato bodo mesta za Evropo 2020 bistvenega pomena: prvič, ker imajo edinstveno možnost za zeleno in socialno vključujočo rast. V naših mestih leži največji potencial za varčevanje z energijo. Prav tako je pričakovati, da bodo socialni problemi največji v mestih.

Drugi razlog je seveda, da bodo potrebne naložbe zahtevale veliko finančno podporo, zlasti pri dokazovanju koristi novih energijskih shem ali družbenih inovacij. Verjamem, da bodo Kohezijska politika in njeni trdni finančni instrumenti v tem smislu morali igrati pomembno vlogo.

Kot veste, URBACT omogoča evropskim mestom, da sodelujejo pri iskanju konkretnih rešitev za trenutne izzive. Vi imate globoko poznavanje teh mest, še posebno Dunaja, kjer ste dolgo časa delali. Kakšne so po vašem mnenju njihove glavne prednosti danes?

Danes več kot 70% Evropejcev živi v mestih in več kot 80% BDP-ja se ustvari tam. Mesta so gonilo regionalnega, včasih nacionalnega gospodarstva. Inovativnost se večinoma dogaja v mestih. Ne pozabimo niti njihove moči vključevanja in njihove vloge pri oblikovanju kulturnih identitet. To so prednosti, ki so značilno urbane – in ki jih je treba uporabiti in razvijati za regionalno politiko. Potrebujemo mesta za zdravo in bogato Evropo!

Njihove glavne slabosti?

Družbena polarizacija je gotovo ena od njih; poraba energije je lahko še ena. Vzemimo to vprašanje kot primer: glede na svetovne ocene mesta porabijo približno dve tretjini končne potrebe energije in proizvedejo do 70% vseh emisij CO2. Zmanjšanje teh deležev je izziv. Vendar pa so mesta tudi del rešitve: zahvaljujoč svoji strukturi visoke gostote so lahko energetsko bolj učinkovita kot druga območja in imajo visok potencial za resnično varčevanje. Urbani način življenja je ponavadi manj orientiran na intenzivno rabo energije kot drugi. Na primer, prebivalci mest uporabljajo avtomobile v veliko manjši meri kot ljudje, ki živijo v podeželskem okolju. Prav tako imajo večji izkoristek pri skupnih ogrevalnih sistemih.

Vloga URBACT-a je razviti integriran pristop za trajnostni razvoj mest. Kaj to pomeni za vas?

Za mene, gre za način, kako je treba nasloviti vprašanja urbanega razvoja. To je celosten, medsektorski pristop, ki v najboljšem primeru vključuje ukrepe na različnih področjih politike (lokalnega gospodarstva, socialnih vprašanj, okoljskih ukrepov …). Ta pristop pomeni razvijanje močnih partnerstev med lokalnimi interesnimi skupinami, različnimi ravnmi uprave in državljani. Iz lastne izkušnje z dunajskimi Programi URBAN pobude skupnosti vam lahko povem, da to prinaša resnično dodano vrednost.

Z na novo sprejetimi ukrepi se bo podaljšala uporaba Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) za kritje stanovanjskih posegov v korist marginaliziranih skupnosti v vseh državah članicah. Predlog spremembe je izrecno, vendar ne izključno, usmerjen k romski populaciji. Zajema tako zamenjave obstoječih hiš kot tudi izgradnjo novih, v mestnih in podeželskih območjih. Sredstva iz ESRR ne bi veljala za zasebno lastništvo, ampak le za projekte, ki jih izvajajo javni organi.

Razstava kontejnerske arhitekture je prva tovrstna razstava doslej. Obiskovalcem ponuja vpogled v eno od najmlajših vej arhitekture. Izbrane in predstavljene so najvidnejše realizacije, narejene iz standardiziranih ISO kontejnerjev iz celega sveta. Prikazuje širok razpon uporabe kontejnerjev, ki sega vse od začasnih postavitev, javnih zgradb do stanovanjske gradnje. Razstava izpostavlja tezo, da za snovanje kvalitetne arhitekture ni toliko pomembno, s čim gradiš, temveč kako. Mnogi od razstavljenih projektov veljajo za vrhunce arhitekture, za kar so bili nagrajeni z vidnimi arhitekturnimi nagradami v svetovnem merilu.

Poleg predstavitve posameznih projektov bo del razstave prikazal tudi lastnosti in značilnosti kontejnerske arhitekture na splošno ter tako področje približal tudi ljudem, ki se bodo z njo srečali prvič. V sklopu razstave bo postavljena tudi »Sestavljalnica kontejnerske arhitekture«, na kateri bodo lahko obiskovalci s pomočjo kontejnerskih modelčkov v merilu 1:50 sami kreirali kontejnersko arhitekturo.

Razstava je še posebej aktualna v času ekonomske krize, ko se zaradi nastalih razmer ponovno vrednotijo nekatera razmerja v družbi – tudi kultura bivanja. Kontejnerska arhitektura predstavlja enega od alternativnih modelov v smeri hitre in cenovno ugodne modularne gradnje s poudarkom na individualnosti in prijaznem odnosu do okolja. Predstavljeni projekti so večinoma narejeni iz recikliranih kontejnerjev, njihova postavitev je hitra ter ne obremenjuje okolice s hrupom, prav tako je minimaliziran vpliv na mesto postavitve, zato lahko govorimo o okolju prijaznem načinu gradnje.

Na razstavi s svojimi deli sodelujejo: MMW Architects (Norveška), Shigeru Ban Architects (Japonska), Will Alsop Design Ltd. (Velika Britanija), Phooey Architects (Avstralija), AFF Architekten (Nemčija), Spillmann-Echsle (Švica), Lot-Ek (ZDA), Knock.Se (Švedska), Hybrid (ZDA), DeMaria Design Associates (ZDA), Adam Kalkin (ZDA), Nicholas Lacey & Partners (VB), Hvdn Architecten (Nizozemska), MVRDV (Nizozemska), Pierre Morency Architecte (Kanada), Platoon (Nemčija), Luc Deleu (Belgija), Spillmann-Felser (Švica), Jure Kotnik (Slovenija).

Kustos razstave je dr. Bogo Zupančič, za oblikovanje pa sta poskrbela Domen Fras in Kaja Brezočnik.

Načrtovanje kakovostnih stanovanj združuje lokalne oblasti, zasebne investitorje, za katere je področje stanovanjskega razvoja zelo donosno, in tudi druge interesne skupine z različnimi cilji. V času gospodarske suše so socialni stanovanjski programi po Evropi izgubili velik del zagona, v mnogih primerih so povsem odsotni: to je razlog, zakaj je prevladal zasebni razvoj, ki vodi k bolj ali manj razdrobljeni rasti mest, v odvisnosti od učinkovitosti lokalnega upravljavskega modela. Rezultat je močno tržno usmerjeno mesto, kjer je prodaja podobna tisti v supermarketu. Z natančnim nadzorom kakovosti, uvedenim za živilske proizvode, je bilo ugotovljeno, da med živilskimi proizvodi in stanovanjskim trgom ni popolnoma nobene podobnosti, kar za potrošnike/ uporabnike ustvarja situacijo, v kateri težko vnaprej ovrednotijo, v kaj pravzaprav vlagajo.

Kot odgovor na razvoj nizko kakovostne stanovanj-ske gradnje, ki je v teku, so se partnerji HOPUS-a (Univerza v Rimu La Sapienza, Univerza v Gdansku, Delftu in Minhu, mesto in univerza Reggio di Calabria) osredotočili na naslednje vprašanje: »Ali je mogoče skrajšati nekaj načel načrtovanja stavb, da se vzpostavi niz minimalnih standardov za zagotavljanje bolj humane, skladne in trajnostne javne sfere?«

Načrtovalske smernice so eden od možnih načinov, kako ohraniti pod nadzorom proces snovanja mesta in hkrati omogočiti veliko izrazno svobodo znotraj homogene celote. To je mogoče opisati kot »nabor orodij, ki določa načrtovalske parametre z namenom boljšega razvoja načrtovanja. Lahko se pojavi v različnih oblikah, kot so načrtovalske smernice, strategije, sheme označevanja ali pravilniki.

Partnerji HOPUS-a so mnenja, da se z definiranjem načrtovalskih pravil, ki dopolnjuje načrtovanje, lahko premosti »vrzel« med urbano vizijo in načrti za gradnjo. Tak primer je Swindon, kjer je gradbeni investitor 4500 domov na 309 ha velikem območju po dogovoru z občinskim svetom s svetovalcem načrtovalskih kod definiral načrtovalsko kodo in jo vključil kot del celotnega načrtovalskega procesa.

Nekateri HOPUS-ovi primeri:

Mesto Reggio Calabria in Univerza »Mediterranea« v Reggiu Calabrii sta pripravila skupni akcijski načrt s poudarkom na obnovi obstoječega stavbnega fonda. Univerza je izdala praktični priročnik, temelječ na preteklih izkušnjah obnove, in izvajanje pilotnega projekta na dveh lokacijah se je začelo. Njegovo uporabo je spodbujala lokalna podporna skupina, ki povezuje industrijska in gradbena združenja v razvoju tehničnih in izvedbenih vsebin praktičnega priročnika. Ob zaključku prve faze spremljanja bo praktični priročnik sprejet na ravni mesta in bo postal referenca za vse dejavnosti obnove obstoječega stanovanjskega fonda, tako za javne kot za zasebne nastanitve.

Tehnološka univerza Gdansk je ustanovila lokalno podporno skupino, ki vključuje več javnih ustanov, načrtovalskih agencij in zasebnih gradbincev, ki delujejo na stanovanjskem področju. V zvezi s tem je bil njihov osnovni razmislek povezan z dejstvom, da na upravno strukturo na Poljskem v tem času močno vplivajo vlaganja zasebnega kapitala, ki ovira uravnotežen razvoj urbanih območij v korist bolj špekulativnih rešitev.

Namen lokalne akcije je bil predvsem med različnimi interesnimi skupinami večati ozaveščenost o potencialnih koristih, ki spremljajo celostni urbani razvoj v smislu urbane kakovosti. Na konferenci, organizirani aprila 2009 v Gdynii, so bile široki tehnični in profesionalni publiki posredovane teme, povezane z uporabo naprednih sistemov smernic za razvoj stanovanj.

Velik uspeh so bila tudi vodstva po razstavi v drugih jezikih. Posebej velikega odziva je bilo deležno vodstvo v romščini, ki ga je izvedel Fatmir Bećiri, predsednik romskega društva Romano Pralipe. V Mariboru živi močna romska skupnost in obiskovalci sobotnega vodstva so se glasno navduševali nad spremembami, ki se bodo zgodile ob Dravi.

Na razstavi, ki je zapolnila stare prostore UGM od tal do stropa, je še do konca avgusta predstavljenih 400 idejnih rešitev mednarodnega arhitekturnega natečaja za ureditev nabrežja reke Drave, novo peš in kolesarsko brv čez reko Dravo ter novo zgradbo UGM. Natečaj, ki ga je za ureditev področja reke Drave razpisala Mestna občina Maribor pod okriljem Mednarodne zveze arhitektov, je privabil arhitekte iz 50 držav sveta. Zunanji pogled na mesto, inovativnost in svežina, ki jo prinašajo projekti za Maribor, naj bi se v prihodnjih letih materializirali v novi podobi glavne mestne vedute in Maribor zaznamovali kot kulturno prestolnico Evrope leta 2012.

Vodstva po razstavi so potekala v okviru Poletne muzejske noči v UGM. Poleg ROgerja Rieweja in romskega vodstva, so si razstavo v svojih jezikih ogledali tudi špansko in francosko govoreči Mariborčani, za konec pa je dogajanje začinila še skupina Papir.

Sredi marca sta bila javnosti predstavljena dva dokumenta, ki sta pripravila vsak svoja izhodišča za nove razvojne dokumente države. Skupina pod vodstvom dr. Janeza Šušteršiča je v Grand Hotelu Union predstavila „Izhodišča za strateški razmislek o slovenskem razvoju”, v Državnem zboru RS pa je potekala razprava o dokumentu „Kam po krizi?”, ki ga je pripravila skupina pod vodstvom Matjaža Hanžka.

Prostorski vidik razvoja zaenkrat v nobenem od dokumentov nima vidnega mesta. In to kljub temu, da se množi število opozoril o spregledanih prostorskih razsežnostih razvoja in iz tega izhajajočih težavah v prostoru, in da je prostor realno omejena naravna dobrina, ki pomembno določa razvojne možnosti države. Namen posveta je bil zato umestitev razmisleka o bolj učinkovitem, dolgoročno vzdržnem in splošno koristnem upravljanju s prostorom v razprave o razvoju čimprej, s čimer bi vsebinsko zapolnili vrzel, ki se odraža v doslej ponujenih razvojnih razmislekih.

Veljavne strateške usmeritve za prostorski razvoj države določata Strategija prostorskega razvoja Slovenije (SPRS) in Prostorski red Slovenije. Že od sprejetja v letu 2004 dokumenta sprožata vprašanja o njuni dejanski vlogi in ustrezni umeščenosti v razvojnem načrtovanju in ravnanju države na različnih ravneh odločanja. Glede na čas nastanka, spremenjene okoliščine in nove razvojne izzive pa sta dokumenta potrebna tudi kritične refleksije v zvezi z izvajanjem in morebitno potrebo po prilagoditvah in nadgradnji.

Izvajanje Strategije prostorskega razvoja Slovenije in vloga prostora v razvojni politiki države
Udeležence je v imenu zadržanega ministra dr. Roka Žarnića pozdravil dr. Mitja Pavliha, generalni direktor Direktorata za prostor na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP DP), V nadaljevanju sta Blanka Bartol in mag. Janja Kreitmayer-McKenzie, MOP DP, predstavili oceno izvajanja SPRS ter vlogo strateškega prostorskega načrtovanja v razvojni politiki države. Glavne ugotovitve so, da se ukrepi za izvajanje prostorske strategije izvajajo v zelo omejenem obsegu, poleg tega pa se tudi ne spremlja izvajanja strategije, stanja v prostoru in učinkov drugih politik na prostor. Predstavljen je bil spremenjen institucionalni kontekst znotraj Slovenije in v okviru EU v zadnjih letih, še posebej je bila izpostavljena okrepljena vloga posameznih sektorjev v Sloveniji in izločitev SPRS iz okvira temeljnih dokumentov razvojnega načrtovanja države na eni strani, ter umestitev pojma teritorialne kohezije v pravni red EU na drugi strani.

Prof. dr. Ivo Lavrač je v imenu Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) predstavil spremljanje razvoja v prostoru. Poudaril je, da je prostor sicer vključen v letno poročanje o izvajanju Strategije razvoja Slovenije, vendar pa so poročila splošna in opisna ter se nanašajo predvsem na spremembe v normativni ureditvi področja, saj na področju prostora za razliko od drugih področij poročanja ne obstajajo mednarodno primerljivi in verificirani statistični kazalci, pa tudi podatkov o stanju v prostoru je malo. Opozoril je tudi, da v sistemu države ni zagovornika za razvojno funkcijo prostora.

Ocena s strani strokovne civilne družbe
S strani civilne družbe je oceno izvajanja SPRS najprej podala dr. Alma Zavodnik Lamovšek s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo ljubljanske univerze (njeno predstavitev je zaradi zadržanosti predstavil Marko Peterlin). V predstavitvi je bila izpostavljena izguba kmetijskih površin na račun gozda, pospešena suburbanizacija urbanih območij, ter prihajajoči izzivi prostorskega razvoja, povezani s podnebnimi spremembami, predvsem ekstremnimi vremenskimi dogodki in sušo, ter s pospešenim staranjem prebivalstva in priseljevanjem. Izidor Jerala z Mestne občine Novo mesto se je najprej vprašal, čemu rabimo strategijo, katere uspešnost nikogar ne zanima, v nadaljevanju pa je opozoril, da se opredeljeni razlogi za pripravo SPRS niso v ničemer spremenili. Spomnil je, da je s sektorskimi predpisi pogosto vnaprej rezerviranih tudi prek 90% ozemlja posamezne občine, in to kljub temu, da naj bi bile občine na podlagi naše ustavne ureditve suvereni nosilec prostorskega razvoja v okviru svojih meja.

Odziv publike na predstavitve
V odzivu publike na predstavitve je med drugim župan občine Trzin Tone Peršak poudaril, da SPRS res ne deluje, da pa to velja tudi za večino drugih državnih strategij. Po njegovem mnenju je ključen problem v tem, da jih pišejo resorji in ne Vlada RS. Izraženo je bilo tudi mnenje, da se preveč računa na pokrajine kot na čudežno rešitev vseh problemov, s čimer se dejansko odlaga reševanje problemov v nedoločljivo prihodnost.

Gostje okrogle mize
Drugi del posveta je predstavljala okrogla miza, ki so se je udeležili mag. Igor Strmšnik, namestnik direktorja Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko (SVLR), mag. Janez Kopač, generalni direktor Direktorata za energijo pri Ministrstvu za gospodarstvo (MG DE), mag. Tanja Bogataj, namestnica generalnega direktorja Direktorata za prostor pri Ministrstvu za okolje in prostor (MOP DP), Marjana Dermelj, Služba vlade za razvoj in evropske zadeve (SVREZ) ter prof. dr. Ivo Lavrač, Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR).

Kako se uporablja Strategija prostorskega razvoja?
Prvo vprašanje razpravljavcem se je nanašalo na način uporabe in izvajanja SPRS pri njihovem delu. Začel je Igor Strmšnik, ki je ocenil, da so na SVLR v Državni razvojni program in v vse ključne programske dokumente uspeli vključiti tudi prostorsko dimenzijo skladno s SPRS, problemi pa nastajajo pri izvajanju ter spremljanju izvajanja in učinkov omenjenih dokumentov. Novih dokumentov razvojnega načrtovanja se po njegovem mnenju ne bi smeli lotevati ne da bi prej analizirali, kaj je narobe s sedanjimi. Opozoril je na pomen večnivojskega upravljanja (angl. multi-level governance), pri katerem trenutno v Sloveniji ni videti dialoga med državo in nižjimi ravnmi upravljanja.
Marjana Dermelj je pojasnila, da na SVREZ uporabljajo SPRS predvsem za preverjanje skladnosti razvojnih politik s prostorskimi cilji, pri čemer pa nemalo težav povzroča splošnost ciljev v SPRS in nepovezanost ciljev z ustreznimi kazalci.

Janez Kopač je spomnil, da je SPRS ob Nacionalnem energetskem programu ena od dveh temeljnih podlag za umeščanje energetske infrastrukture v prostor. Ob tem je komentiral, da npr. drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško ni ne v enem ne v drugem dokumentu, čeprav je del razmisleka o prihodnji energetski politiki, zato bi tako SPRS kot druge strateške dokumente države zaradi dinamike življenja morali vsakih nekaj let novelirati.

Kako vključiti prostorski vidik v razvojno načrtovanje države?
Naslednje vprašanje gostom se je nanašalo na način vključevanja prostorske razsežnosti razvoja v razvojno načrtovanje države. Tanja Bogataj je najprej ugotovila, da se tako SVREZ kot SVLR in MOP DP po svojih pristojnostih in naravi področja vidijo v vlogi koordinatorjev drugih resorjev, ob vsem koordiniranju pa do dejanske koordinacije ne pride. Zakaj? Mnogi resorji so si v zadnjem desetletju zagotovili zakonske podlage za avtonomno odločanje in uveljavanje javnega interesa na svojem področju, brez potrebe po usklajevanju z drugimi, zato do usklajevanja ne prihaja več in koordinacija ni mogoča.

Ivo Lavrač vidi prostorsko dimenzijo kot del Strategije razvoja Slovenije. Ob tem je izpostavil, da so predstavljeni cilji in prioritete vsi še povsem relevantni, treba pa bi jih bilo operacionalizirati in določiti odgovornosti za njihovo izvajanje.

Po mnenju Igorja Strmšnika se mora prostorska dimenzija razvoja vsekakor vgraditi tudi v novi Državni razvojni program (DRP) in operativne programe. Spomnil pa je, da so že v veljavnem DRP in v operativnih programih zapisani operativni cilji, ki so merljivi in ovrednoteni in bi jih bilo mogoče enostavno spremljati. Menil je tudi, da je programski proračun pomembno orodje za premostitev razkoraka med strategijami in izvajanjem v praksi, da pa pri povezavi razvojnih politik ne smemo pozabiti tudi na „place-based” pristop k razvojnim politikam, ki ob usklajevanju politik zagotavlja tudi prostorsko usklajenost javnih vlaganj.

Marjana Dermelj vidi programski proračun v prvi vrsti kot instrument komunikacije med resorji, s katerim je omogočeno bolj usklajeno razvojno načrtovanje. Noben instrument pa ne bo pomagal, če ne bo obstajal na strani resorja resen namen, da se vse v strategijah zapisano tudi dejansko izvede.

Kako uskladiti resorne politike?
V razpravi s publiko je Niko Jurca z Mestne občine Nova Gorica izrazil prepričanje, da bi bila uskladitev resornih strategij in razvojnih programov mnogo lažja, če bi jih ob sprejemanju morali narisati v prostor, Direktorat za prostor pa bi moral prevzeti neke vrste čezsektorsko vlogo, ki pa je politična klima v državi ne omogoča. Janez Kopač je na to odvrnil, da je po Zakonu o urejanju prostora obstajal mehanizem uskladitve med resorji na ravni vlade, ki je edina primerna raven za odločitev o prevladi enega resorja nad drugim. Tovrstni prisilni mehanizem sicer ni bil najboljši, ampak je vseeno omogočal preseganje resnih blokad razvojnih projektov. Direktorat za prostor bi po njegovem mnenju s konsistentnim zagovarjanjem ustrezne rešitve lahko dosegel, da bi tovrstno odločanje prišlo v poslovnik Vlade RS.

V odzivu na mnenje Janeza Kopača je Tanja Bogataj odvrnila, da je prav mehanizem preglasovanja na Vladi do neke mere povzročil, da so si resorji v svoje zakone zapisali rešitve, ki bi to možnost preprečile, in s tem še bolj otežili usklajevanje. Na Direktoratu za prostor so dnevno soočeni s posledicami večkratnega spreminanja zakonodaje v zadnjem desetletju, zato meni, da bi morale nadaljnje spremembe in dopolnitve zakonskih rešitev biti v smeri nadgradnje obstoječih zakonskih rešitev.

Ključni poudarki posveta
Kot pomembna dodana vrednost posveta je bila ocenjena že sama udeležba ključnih predstavnikov toliko različnih resorjev, ki nimajo pogosto priložnosti za vsebinsko izmenjavo mnenj. Ključna ugotovitev posveta je tudi opozorilo, da so veljavni cilji in prioritete prostorskega razvoja kljub spremenjenim okoliščinam za razvoj še povsem aktualni, da pa je treba resno poskrbeti za izvajanje sprejetih prioritet, spremljanje njihovega izvajanja, sistematično spremljanje stanja v prostoru in s tem tudi za spremljanje učinkov politik in strategij v prostoru.

Kljub temu se lahko kakovost domačih počitnic še okrepi – februarja 2010 je Avstrijski minister za gospodarstvo in turizem predstavil novo avstrijsko turistično strategijo. Tema “Nove poti v turizem”, sev prvi vrsti ukvarja s koncepti boljše koordinacije marketinških dejavnosti, z vzpodbujanjem inovacij, natančno ciljno usmerjenim sponzoriranjem, izboljšavami infrastrukture in ugodnejšimi pogoji za sodelujoča podjetja.

Največji potencial za podjetja se poleg pazljive izbire palete ponujenih storitev morda skriva tudi v inteligentni prenovi in načrtovanju hotelov, restavracij in rekreacijskih parkov. Kar se tiče zapomnljivosti izkušenj vendar v turizmu veljajo enaka pravila razvoja blagovnih znamk, kot za vse druge proizvode v gospodarstvu. Priznanje vrednosti, diferenciacija v odnosu do konkurence, kulturna občutljivost in individualnost, kot tudi ugodne bilance stanja okolja so bistvenega pomena.

Analiza mednarodnega mestnega turizma
Mestne počitnice in kratki odmori ob koncu tedna bodo še naprej živahen in rastoč segment svetovnega trga turizma. Zbornik z analizami mestnega turizma, skuša prikazati možnosti pri trženju turizma, ki jih ponuja uporaba naprednih tehnik, raziskav in sofisticiranih analitičnih orodij. Danes še vedno primanjkuje literature, ki prikazujejo “how-to” pri uresničevanju analitičnih ambicij. Zbornik prispeva k zapolnjevanju te vrzeli.

Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije že več let izvaja javne natečaje s področja arhitekture, krajinske arhitekture in urbanizma. Ti so za arhitekturno zbornico ključni instrument, s katerim se pri pomembnejših posegih v prostor zagotavlja čim bolj smotrne in kakovostne arhitekturne, krajinsko arhitekturne in urbanistične rešitve, saj so te ena izmed nujnih osnov za sooblikovanje našega skupnega prostora. Javni natečaji so način, ki naj bi poleg kakovostnih rešitev v prostoru skozi neodvisno strokovno presojo zagotavljal tudi dobro uporabniško izkušnjo in priložnost za samo stroko.

Zaradi izjemnega pomena, ki ga pripisuje natečajem je ZAPS v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje pripravila pregledno razstavo natečajev, ki jih je organizirala v času svojega delovanja. Na razstavi bo predstavljenih 109 najvišje uvrščenih projektov na natečajih od leta 1998 do 2010. Bolj podrobno bodo predstavljeni najvišje uvrščeni projekti med leti 2005 in 2010.

Ob razstavi bo izšel pregledni katalog, ki bo zajemal popis vseh 109 natečajev z avtorji, popise komisij s strani ZAPS, naročnikov in investitorjev, poročevalcev, skrbnikov in izvedencev. Najvišje uvrščeni projekti na natečajih med leti 2005 in 2010 so v katalogu avtorsko bolj podrobno predstavljeni. Katalog zaokroža pet različnih prispevkov na temo natečajev.

V sredo, 16. junija 2010, ob 13. uri bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na gradu Fužine v Ljubljani tudi okrogla miza o javnih arhitekturnih natečajih. Okrogla miza želi spodbuditi širšo diskusijo o vlogi, pomenu in ciljih tovrstnih natečajev. Na podlagi izpostavljanja različnih problematik, ki se pri teh natečajih pojavljajo, naj bi podala izhodišča za izpopolnjevanje instrumenta javnih arhitekturnih natečajev, ki naj bi bil kvaliteten pripomoček za pridobivanje najboljših rešitev.

V 20. stoletju je bila Hrvaška del petih različnih državnih tvorb in treh ekonomsko-političnih sistemov, ki so povzročali nenehno nestabilnost socialnega konteksta in vodili v pomanjkljiv proces modernizacije. V tridesetih letih 20. stoletja, v obdobju vzpona industrializacije, je arhitektura pripomogla k oblikovanju moderne urbane identitete in obenem ustvarila ugodne prostorske pogoje vse bogatejšemu meščanskemu razredu. Hkrati je bila izredno socialno angažirana, kar ne preseneča, saj je bila velika večina arhitektov, ki so sodelovali s svetovno priznanimi arhitekti – od Loosa pa vse do Le Corbusiera – progresivnih levičarjev. V procesu urbanizacije ter zavezništvu modernizma in socialističnega političnega projekta 50-ih in 60-ih let je arhitektura pridobila ugled in postala ena izmed vodilnih kulturnih in tehničnih ved ter pomemben simbol izgradnje t. i. ‘nove družbe’, ki se je nagibala v smer utopije. Po osamosvojitvi leta 1991 je progresivna arhitekturna scena v dereguliranem okolju našla svoj novi ‘modus operandi’ in tako vzpostavila kritičen odnos do tranzicijskih in post-tranzicijskih okoliščin. Rezultat tega razvoja je veliko kvalitetnih arhitekturnih realizacij. Skupna determinanta teh realizacij je posodobljena ambicija, ki se nanaša na različne vire: od prikazovanja politične moči do izboljšanja socialnega standarda. Razstava prikazuje pomembne zgradbe ter predstavlja posebej kreativna obdobja hrvaške arhitekture.

Arhitekti: Juraj Denzler; Juraj Neidhardt; Josip Pičman; Ernest Weissmann; Ivan Zemljak; Foundation Block; Stjepan Planić in Slavko Löwy; Antun Ulrich in Stanko Kliska; Josip Pičman; Nikola Dobrović; Stjepan Planić; Drago Ibler; Frane Cota; Alfred Albini; Ivan Antolić in Zdenko Kolacio; Vladimir Turina; Marijan Haberle; Lovro Perković; Neven Šegvić; Radovan Nikšić in Ninoslav Kučan; Boris Magaš, Edo Šmidihen in Radovan Horvat; Alfred Albini; Vladimir Turina; Kazimir Ostrogović; Ivan Vitić; Rikard Marasović; Julije De Luca, Matija Salaj, Bernardo Bernardi, Ante Rožić, Stanko Fabris, Drago Galić, Branko Raos in Slavko Jelinek, Neven Šegvić, Vjenceslav Richter, Vojin Bakić, Boris Krstulović, Hrvoje Njirić in Helena Paver Njirić; Ante Kuzmanić, Danijel Marasović, Goran Rako, Bojan Radonić; Veljko Oluić in Tonči Žarnić, Hildegard Auf – Franić in Veljko Oluić; Saša Randić, Idis Turato, Fran Krsto; Miljenko Bernfest, 3LHD, Studio UP; Miroslav Geng; Goran Rako, Nenad Ravnić, Josip Sabolić; Davor Bušnja; Robert J. Loher, Petar Mišković, Branimir Rajčić; CAPSULA; Iva Letilović, Morana Vlahović; Ivan Galić, Mario Perossa, Ante Nikša Bilić, Nikola Popić; Dina Ožić-Bašić, Đurđa Vujnović; 2A; Studio BiF, Nenad Fabijanić; Vinko Penezić, Krešimir Rogina; Andrej Uchytil, Renata Waldgoni; Snježana Jakopčić, Andrija Rusan; Nikola Popić, Nikola Bašić, Goran Rako, Andrija Rusan, Igor Franić, Davor Katušić; Branimir Medić, Pero Puljiz z Zdravko Ajduković

Razstavo so pripravili revija Oris, Zavod Oris – Hiša arhitekture in Arhitekst iz Zagreba v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor.

Koolhaas je privlačen zaradi svojih pronicljivih, duhovitih in provokativnih besedil. Njegove besede so zato vedno priljubljena tarča različnih navdušencev. Postajajo material arhitekturnih kritikov, zgodovinarjev pa tudi zgolj zbiralcev najrazličnejših citatov in drugih Koolhaasovih vernikov. Rem je namreč reformator v zelo religioznem pomenu besede. Pridigar, ki se vedno loteva najsvetejšega v arhitekturi tam, kjer je nihče ne upa prijeti. Pridigar, ki sesuva nedotakljivo. Izgled S,M,L,XL je, če bolje pomislimo, spominjal na biblijo. Zajetna, v usnje ovita knjiga izgleda tako, kot da bi morala stati na knjižni polici vsake družine. Še več: zdi se, da bi morala biti to edina knjiga v hiši.

Citatov tudi v Contentu ne bo zmanjkalo. Koolhaas je vedno poln velikih besed, ki jih zliva v kontroverzne izjave. Z njimi navdušuje tiste, ki si o arhitekturi nikoli niso upali na glas pomisliti na tak način in jezi tiste, ki se še vedno trudijo prepričati publiko, da je arhitektura nedolžna in da obstajajo teme, kjer je nedotakljiva. V S,M,L,XL nas je popeljal stavek: “Arhitektura je tvegana mešanica vsemogočnosti in možnosti.” Uvodnik v Content pa se začne z besedami: “Arhitektura je nerazločna zlitina starodavnega znanja in sodobne prakse, čudaški način, kako pogledati na svet in neustrezen medij za delovanje v njem.” Rem torej še vedno surfa na valu arhitekture, ne glede na to, kakšna mešanica ali zlitina se mu ta zdi. Vsekakor pa pozorno opazuje in skuša razumeti ocean, ki ga drži na površju in nosi dalje.

Tako kot že ob prejšnjih Removih knjigah, se tudi ko listamo po Contentu nehote vprašamo, kako človek ob vseh projektih sestavi skupaj še takšno knjigo. Koolhaas sam je priznal, da ga je radikalno teoretiziranje v S,M,L,XL skoraj pokopalo – tudi finančno. Očitno pa ga kljub temu nezadržno vleče v njegov stari – novinarski poklic. Ne zmore brez pisanja, ki mu pomaga razumeti okoliščine naročenih projektov. Tako kot novinar, kadar želi napisati dober članek, mora v kratkem času konceptualizirati bistvo nečesa, o čemer še ne ve prav veliko. V Contentu, tako kot že prej v Harvard Design School Guide to Shopping pa ugotavlja, da mu ni potrebno vsega napisati sam. Lahko se postavi v vlogo urednika, ima pregled nad večjo količino informacij in jih uporabi tako kot mu ustreza.

Kar se torej tiče načina dela in seveda ovitka, se zdi, da je Content nekaj povsem nasprotnega kot S,M,L,XL, saj izgleda kot poceni revija za krajšanje časa v frizerskem salonu. Vendar gre pri obeh predvsem za znane in učinkovite propagandne namene, s katerimi si Koolhaas skuša izboriti boljše in jasnejše pozicije v javnosti, pri kritikih in seveda pri naročnikih. Content odkrito priznava, da je arhitektura bolj kot stvar odrešitve sveta stvar politike, ekonomije, mode, celo nastopaštva… Koolhaas si ne zakriva oči pred dejstvom, da je uspeh v arhitekturi danes bolj odvisen od strategij javnega nastopanja, kot od ponujenih rešitev. Skratka: dogaja se, da je arhitektura bolj odvisna od tistih, ki znajo prodati tisto malo pameti, kar je imajo, kot od tistih, ki je imajo dovolj, pa se jim zdi za malo, da bi jo prodajali.

Content se ne glede na naslovnico, na podlagi katere bi ga prej postavili na police z rumenim tiskom, kot z resno literaturo, ne imenuje zaman tako kot se. Koolhaas nam je tudi s svojo arhitekturo že nekajkrat pokazal, da ima cenena forma lahko več dobre vsebine kot tista, ki se skriva za imenitno fasado. Intervjuji, članki, (nekateri že prej objavljeni) grafični prikazi in drugi v Contentu objavljeni dokumenti razkrivajo le nekaj tega, kar se mu je pletlo po glavi v zadnjih sedmih letih. Resnici na ljubo je treba reči, da povprečna arhitekturna revija z dvomljivo lepimi celostranskimi fotografijami in pazljivo postavljenimi teksti pač ne zmore toliko kot nam v tej ne knjigi – ne reviji za 9.99 evra prodaja Koolhaas.

Interaktivni zemljevid je nadgrajen z novimi URBACT-ovimi projekti. Ne oklevajte pri rednem brskanju! Vse, kar morate narediti, je, da kliknete na „išči z interaktivnim zemljevidom“ na domači strani URBACT-a.

Kliknite izbrano mesto na zemljevidu in videli boste, s katerimi URBACT-ovimi projekti je povezano, ali pa izberite projekt in v seznamu na desni strani odkrijte vse projektne partnerje.

»Na koncu bodo električni avtomobili prevladujoča tehnologija, tako da prej, kot mesto preuči dejavnike, povezane z njihovim razvojem, bolj bo pripravljeno na čas, ko bodo ti avtomobili dosegli raven industrializacije«, pojasnjuje Matthew Noon. Med desetimi partnerskimi mesti projekta EVUE so pionirska mesta, kot na primer Stockholm (Švedska), ki ima petnajst let izkušenj z električnimi flotami, ki jih uporabljajo občinski uslužbenci in podjetja. Oslo (Norveška) si je zastavil cilj do konca leta 2010 imeti 200 javnih postajališč za polnjenje. London je maja 2009 napovedal ambiciozen načrt „čim prej“ imeti 100.000 vozil na električni pogon. Za ostala mesta predstavlja izziv izvajanje nacionalne razvojne strategije na lokalni ravni. Ta mesta so na primer Madrid (Španija), Frankfurt v Nemčiji in Beja ter Lizbona na Portugalskem, ki so tudi člani evropskega konzorcija EVA (električna vozila za napredna mesta). EVA združuje 23 mest, proizvajalce avtomobilov, dobavitelje električne energije in raziskovalne ustanove. Vendar pa je v nekaterih partnerskih mestih EVUE kot so Krakov (Poljska), Suceava (Romunija) in Zografou (Grčija) treba še veliko storiti, da v Evropi električna vozila postanejo realnost v urbanem okolju.

Cilj 1: »Prepričati uporabnike, da na cesto pripeljejo električna vozila«

Prednosti električnih vozil v mestih so dobro znane. Ta vozila zagotavljajo pomembne rešitve vprašanj o kakovosti zraka, emisijah CO2 in onesnaževanju s hrupom. In, mestom omogočajo, da se uskladijo z avtomobili v daljšem časovnem obdobju. »Mesta potrebujejo funkcionalni javni transportni sistem, kombiniran s kolesarjenjem in omrežjem pešpoti. Vendar bodo nekatera potovanja, kot je recimo nakupovanje, še vedno zahtevala individualna prevozna sredstva«, pravi Matthew Noon, ki se z načrtovanjem sistemov javnega prevoza ukvarja že deset let.

»Za zdaj smo v začaranem krogu: potrošnikov ne bo mogoče prepričati dokler električni avtomobili ne bodo zapeljali na ulice«. Električni avtomobili so tehnološka motnja, tako da razvojne projekte primarno vodijo Zvezne države in proizvajalci avtomobilov. »Mesta bodo prioritetno območje implementacije, zato je treba občine pozvati, da zgradijo most med električnimi vozili in potrošniki«.

Za Matthewa Noona prva faza obsega vključevanje vozil na ulice, s čimer bi dokazali prebivalcem, da ti avtomobili zadovoljujejo njihove potrebe v smislu zmogljivosti (samostojnost, varnost, hitrost električnega polnjenja itd.) in uporabnosti (kapaciteta potnikov, velikost prtljažnika itd.). Prvi korak je lahko ustanovitev občinske flote, ki je jasno označena kot „električna“. Vendar so naložbe obsežne: London ocenjuje, da bo potrebno 69 milijonov evrov za financiranje svojega načrta, da bi do leta 2015 postavili 25.000 polnilnih postaj. Stroški bodo razdeljeni med občino, državo in zasebne partnerje. „Ker so začetne investicije za mesta velike, je nujno delovati na dolgoročni razvojni strategiji električnih vozil.“

Ustvariti pogoje, potrebne za razvoj električnih vozil na trgu

EVUE partnerska mesta bodo delovala na treh ključnih elementih te strategije:

• Strategija za razvoj infrastrukture za polnjenje, vključno z izbiro med tremi obstoječimi tehnologijami (počasna, standardna in hitra), načrtovanje v urbanem prostoru (na ulici, v podzemnih parkirnih hišah, na obrobju mesta itd.) in v domovih. Pomembno pa je tudi vprašanje proizvodnje električne energije.
• Spodbuda politikam, da podprejo povpraševanje in pomoč za nakup vozil, ki se lahko uveljavijo na podlagi vladnih meritev (bonusi, davčne olajšave). Mesta imajo na voljo številne vzvode, kot so na primer brezplačno parkiranje ali podpora rezerviranju parkirnih mest. Oslo voznikom električnih vozil dovoljuje uporabo avtobusnih pasov.
• Komuniciranje in trženje. Uspeh električnih voznih parkov in kako se bodo obnesli, je odvisno od tega kako jih bodo mesta in njihovi partnerji tržili, na primer tako, da jih predstavijo kot močno blagovno znamko ali jih povezujejo z IT storitvami.

Ko bo prebivalstvo sprejelo električne avtomobile, bo pomembno zagotoviti ekonomsko upravičenost projektov. »V času, ko se veliko mest sooča s finančnimi težavami, je poslovni model, ki ga izberejo javne infrastrukture, pomembno vprašanje, ki ga je treba podrobno raziskati in že zdaj začeti z razpravo.«

Različne smeri v različnih mestih

Za Matthewa Noona »ni dobrih praks, ampak odločitve in usmeritve, ki ustrezajo različnim situacijam. Kar poskušamo doseči v EVUE, je glede na potrebe v mestih dati osnovo za prilagoditev razvoja električnih vozil v vsakem mestu.«

Kakšna je specifična vloga univerz v času gospodarske recesije? In kako lahko univerze pomagajo pri dolgoročnem okrevanju?

Povzetek analize Cliva Wintersa, vodilnega strokovnjaka projekta URBACT RUnUPV času gospodarske recesije povpraševanje po visoki izobrazbi navadno raste. To je ponavadi vidno iz povečanega števila prijavnic na izobraževalne tečaje in programe, ki usmerjajo zaposlitveni potencial posameznika. URBACT s poudarkom na inovativnosti in kreativnosti išče način, kako lahko mesta izkoristijo širši potencial univerz in institucij, ki temeljijo na znanju, za dosego konkurenčnosti in inovativnosti na lokalnem nivoju.Kakšna je specifična vloga univerz v času gospodarske recesije? In kako lahko univerze pomagajo pri dolgoročnem okrevanju?

Po Clivu Wintersu bodo »univerze in mestne oblasti igrale ključno vlogo v času gospodarske nestabilnosti«. Winters pojasnjuje, da »je za reševanje problemov treba preveriti širšo vlogo univerz, njihovo sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, njihovo podporo za razvoj veščin usposabljanja in izobraževanja, njihovo podporo za spodbujanje t.i. spin-out podjetij in podporo mladim diplomantom pri zagonu lastnih podjetij skupaj s svojo vlogo pri inovacijah, prenosu znanja in poslovanju«.

Winters poudarja, da so »mala in srednje velika mesta kot ‘urbani poli’ odločilnega pomena za napredovanje gospodarske uspešnosti in inovacijske usposobljenosti Evropske unije, da je strateški razvoj in izkoriščanje notranjih potencialov odločilnega pomena in da so univerze ključnega pomena za ta proces inovacij«.

Po njegovem mnenju lahko v času gospodarske recesije univerze igrajo vlogo na štirih ključnih področjih:

1. Veščine, usposabljanje in razvoj zaposlenih:

Vključevanje univerz v razvoj delovne sile je ključni mehanizem za izboljšanje vodenja in vodstvenih sposobnosti, poleg tega pa univerze lahko pomagajo pri izboljšanju poslovnih praks in učinkovitosti.

2. Inovativnost, prenos znanja in podpora podjetništvu:

Univerze imajo precej pomembno vlogo pri podpori oblikovanja, razvoja in izdelave prototipov novih izdelkov ter razvoja in izboljšanja proizvodnih procesov. Z namenom postati bolj produktivni in dobičkonosni vedno pogosteje sodelujejo z malimi in srednje velikimi podjetji v njihovih lastnih skupnostih. Prav tako pomagajo pri povezovanju velikih in malih podjetij pri inovativnosti.

3. Spin-out univerz in podjetništvo mladih diplomantov:

Izkušnje na univerzah so pokazale, da so univerze lahko izhodišče za podjetja, ki začenjajo z novimi dejavnostmi (t.i. spin-off), kar je še zlasti pomembno v novih panogah, ki temeljijo na znanosti. V regijah z nizko stopnjo podjetništva in visoke tehnologije je še posebej zaželjeno spodbujati visokošolske ustanove pri pomoči podjetjem, ki začenjajo z novimi dejavnostmi. Na vzhodu Nizozemske na primer, v mestu Enschede, ki se uvršča med mala in srednje velika mesta, tamkajšnja univerza z različnimi programi med svojimi študenti in zaposlenimi aktivno spodbuja podjetništvo. Rezultat tega je najvišji delež ’spin-off’ podjetij na Nizozemskem. Iz univerze izvira več kot 700 podjetij v zadnjih 20 letih. Ta podjetja so imela v petih letih več kot 70% stopnjo preživetja in do danes ustvarila skoraj 10.000 delovnih mest. Poleg tega ima univerza okoli 130 podjetij, ki jih vodijo študenti. Vpliv na mesto se kaže v močnih odnosih z industrijo in v več kot 600 ’spin-off’ podjetjih, ki uspevajo na in v okolici univerzitetnega kampusa.

4. Dostop do finančne podpore:

S podporo prenosa znanja v podjetja skozi raziskave in svetovanje lahko univerze zagotovijo dostop do finančnih shem, namenjenih povečanju konkurenčnosti podjetij. Posamezne sheme lahko vključujejo na primer inovacijske kupone, ki so namenjeni kot pomoč malim in srednje velikim podjetjem, da izkoristijo ugodnosti raziskav in razvoja ter strokovno svetovanje.

Če povzamemo, Clive Winters poudarja, da morajo številna mesta izboljšati svoje individualno in organizacijsko znanje o lokalnih in regionalnih institucijah, ki temeljijo na znanju. Pri uskladitvi dejavnosti univerz s prednostnimi nalogami lokalnega gospodarskega razvoja so lokalne oblasti lahko samo podpora, ki je seznanjena s strukturo, ključnimi kontakti, raziskovalnimi in izobraževalnimi temami univerze.

Zavod Big

Obrazložitve nagrad so zanimive, ko jih beremo skupaj z obrazložitvami komisij v preteklih letih. V teh besedilih lahko razberemo kriterije, ki si jih postavijo ocenjevalne komisije, njihovo nezadovoljstvo z načinom vsakdanje produkcije prostora in prepričanje o poslanstvu, da z izborom vplivajo na spremembe v obstoječi arhitekturni praksi. Nagrada, ki si lasti status najpomembnejše na svojem področju v Sloveniji, naj bi torej ob podelitvi narekovala, kako naj se gradi v prihodnosti. Kaj nam sporoča letos?

Delo je v naslovu članka o Plečnikovih nagradah povzelo: »Nagradili so dialog med novim in starim«. Dialog s preteklimi gradbenimi strukturami je bil tema, ki se ji arhitekti pri načrtovanju stavbe dekanata Biotehniške fakultete v nobenem primeru ne bi mogli izogniti, saj je prizidana k stari stavbi BTF. Še bolj neizogiben je bil dialog s starim v kleti Knežjega dvorca v Celju, kjer so morali oblikovati interjer za predstavitev izkopanih zgodovinskih struktur. Hiše na Jurčkovi stojijo v prostoru, kjer naj bi obstoječe ne imelo nikakršne vrednosti. Zato so »dobrodošla kritika podivjani gradnji, ki se je v zadnjih letih razmnožila ob Jurčkovi.«

Odkar spremljam Plečnikove nagrade me zanima predvsem, kako daleč sežejo. Teza o dialogu med novimi in obstoječimi stavbami, strukturami in prostorom v okolici je v obrazložitvi Plečnikovih nagrad stalnica. Toda, kdo razume, kaj mu lahko prinese dialog med novim in starim? Kakšne so njegove prednosti? Koga se dotakne »kritika podivjane gradnje« v obliki izčiščenih volumnov in ostrih robov?

V obrazložitvi nagrad tudi letos ne manjka trditev, ki postajajo že skoraj tradicionalne. Za nagrado primerne arhitekture niso spektakularne in niso samozadostne. Arhitektura, primerna za Plečnikovo nagrado mora predstavljati nevtralno ozadje za življenje znotraj nje in v njeni okolici. Kakšen bi torej moral biti ta pogovor med hišami, da bi bil produktiven? Je dober, stimulativen pogovor res nevtralen, zadržan, spoštljiv, skromen, tehnično dovršen… So naša mesta zaradi tega zanimivejša, privlačnejša, prijetnejša? Je to arhitektura, zaradi katere se bolje živi in učinkoviteje dela? So to prostori, s katerimi se ljudje poistovetijo in so jih pripravljeni braniti? Pred kapitalom, pred brezvestnimi politiki?

Ob podelitvi Plečnikovih nagradah je slovenska arhitektura vse in nič. Imamo arhitekte, ki so sposobni zanimivih projektov, a ljudje, politiki, sploh pa kapital, naj bi tega ne razumeli… Nihče noče dobre hiše. Je to res? Kako naj nekdo spozna koristi tega, da v stavbah niso uporabljeni standardizirani elementi, ki so na voljo na trgu, temveč posebej načrtovano stavbno pohištvo, oprema in izdelki gradbene industrije. Kakšne so prednosti uporabe nestandardiziranih gradbenih elementov, ki niso oblikovani glede na zahteve sodobnega trga? Je to lahko del raziskovanja, katerega izsledke bo uporabila slovenska industrija gradbenih izdelkov? Bi slovenska arhitektura lahko zavzela mesto R&D slovenske gradbene industrije?

Nagrada danes ni doživela odziva v Večeru in Dnevniku. S kratko notico in brez fotografije so jo pospremile Finance. Verjetno bodo dobre in zanimive stavbe medijsko vedno zanimive, vendar domet Plečnikove nagrade ostaja znotraj poklicnih okopov. (Zadovoljstva?)

Vsako leto se skušam postaviti v vlogo nekoga, ki nima posebnih arhitekturnih znanj. Morda nekoga, ki gradi hišo ali kupuje stanovanje. Ali pa nekoga, ki razmišlja ali si njegov župan zaradi tega kar je zgradil zasluži glas na jesenskih volitvah. Vendar vsako leto ostanem z občutkom, da sem član sekte, ki malikuje beton, steklo in železo, ostre vogale in ravne robove…

Ta zapis ni zamišljen kot kritika dela žirije, niti kritika izbora, niti kritika nagrajenih hiš. V uvodniku kataloga berem, da je arhitekturni prostor vse bolj kaotičen, fragmentiran in individualiziran. Sam mislim, da je arhitekturni prostor predvsem veliko bolj odprt in da se je v njem potrebno povezovati brez zavor. Moje nedavne izkušnje v natečajnih žirijah so takšne, da konstruktivno razpravo o dobri arhitekturi še vedno zavira okus, ki se ga skuša zaviti v moralo in etiko. Nagrade, zakoni in izobraževanje so trije glavni stebri, na katerih slonijo spremembe obstoječe prakse. Plečnikovo nagrado vidim kot eno od osrednjih komunikacijskih orodij, s katerim bi poklicne organizacije sporočale ljudem, podjetjem, občinam, vladi… kakšne so prednosti dobre arhitekture. Ne glede na okus. Skupaj.

V nekaterih conah naj bi plačljive bele cone uvedli še letos in jih postopno širili do leta 2013, ko bodo plačljive in brezplačne parkirne cone določene za celotno območje mesta. Za izvedbo odloka bodo potrebni dodatni parkirni avtomati in novi redarji, ki jih je trenutno veliko premalo.

Nova ureditev naj bi na mestne ulice prinesla več reda in več nadzora v mestnem središču. V Mariboru se zavedajo, da bo to hkrati povečalo povpraševanje po brezplačnih parkirnih površinah na obrobju in v drugih delih mesta, ki so blizu mestnemu središču (Tabor, Pobrežje). Vendar naj bi bili leta 2013, ko bodo režimi usklajeni za celotno mesto, ti problemi rešeni.

Na nekaterih ulicah je v teh letih predvidena tudi popolna ukinitev parkiranja. Ob tem je že dolgo načrtovana gradnja novih garažnih hiš: na območju vzhodno od stadiona Ljudski vrt, na Glavnem trgu, pod prizidkom k občinski stavbi… Uredili naj bi tudi nove peš cone, med drugim na Lentu, kjer so z mednarodnim natečajem nedavno že pridobili rešitev. Nova peš cona bo tudi na Smetanovi, v območju fakultet. Tudi tu naj bi se ob tem ponujala možnost za gradnjo garažnih hiš.

Z odlokom je občina končno uvedla tudi dovolilnice za stanovalce ter pravne osebe in samostojne podjetnike, ki stanujejo oziroma svojo dejavnost opravljajo v centru mesta. Cena dovolilnice za en avto bo znašala za stanovalce 72 evrov na leto, za podjetja pa 144 evrov na eno leto. Cena dovolilnice za podjetja bo za vsak nadaljnji avto višja.

V Mariboru naj bi s kaznimi za napačno parkiranje letno do zdaj pobrali 900 tisoč evrov, z uvedbo novega režima je pričakovati, da bo ta številka zrasla. Občinski sektor za komunalo in promet načrtuje tudi projekte za invalide in slabovidne, za kolesarje in leta 2011, novo koncesijsko pogodbo za javni prevoz, ki bo zajemala ureditev novih avtobusnih linij in nakup avtobusov.

Namen te uredbe je, da povzamem, zmanjšati svetlobno onesnaževanje, ki onemogoča pogled na nočno nebo, s tem ovira delo astronomov, ter ogroža mnoge vrste žuželk in jim preprečuje uresničenje njihovega biološkega poslanstva.

To so hvalevredni in pravilni razlogi s katerimi se strinjamo vsi, katerih se svetloba in njen položaj v urbanih prostorih, dotika. Vključno s celotno stroko projektantov in inženirjev razsvetljave, ki v razpravo o tej uredbi ni bila vključena. Saj vemo, kako gre: ‘Če jih vključimo v pripravo se ne bomo nikoli zmenili! Raje se sploh ne začnimo pogovarjati, bomo zadevo že potem popravljali…’. Demokracija pač ni tako učinkovita kot diktatura – da pa vseeno boljše rezultate. Tako da nam sedaj preostane samo pisanje člankov in pisem v upanju, da nas bo kdo slišal in ker se te dni izteka rok za pripombe na predvidene spremembe te Uredbe, bom poskušal del svojih pripomb predstaviti javno. Pri tem se bom osredotočil predvsem na področja s katerimi se v studiu srečujemo pri našem delu – oblikovanju svetlobe:

Napačen pristop
Uredba pristopa k problematiki svetlobnega onesnaževanja iz perspektive posamezne svetilke, ne pa iz perspektive celotne instalacije. Tako je naprimer pri razsvetljavi trga na področju kulturnega spomenika (večina glavnih trgov v slovenskih mestih) dovoljeno uporabiti 30 svetil, vsako po 20W, ni pa dovoljeno uporabiti 6 svetil, vsako po 100W. To seveda nima prav nobene zveze ne z omejevanjem svetlobnega onesnaževanja ne s porabo energije. Močno in povsem po nepotrebnem pa omejuje možne oblikovne rešitve razsvetljave. To je samo en primer pristopa, kateremu nažalost sledi cela Uredba.
Predlog: Uredba naj določa mejno porabo energije in omejevanje svetlobnega onesnaževanja celotne instalacije, ne pa posameznih svetil. Tako bo lahko projektant razsvetljave kompenziral osvetlitev npr. spomenika, kjer več svetlobe uide v nebo, z bolj varčno in ekonomično razsvetljavo v drugih delih celotne instalacije.

Osvetlitev kulturnih spomenikov
Jakost osvetlitve kulturnih spomenikov je izenačena z jakostjo katerekoli druge fasade.
Predlog: Pomembnosti vseh šoping centrov in podobnih objektov za narodov blagor ne gre zmanjševati, ampak vsaj izven njihovih odpiralnih ur, pa bi stavbe kot npr. Ljubljanske Univerze, Parlamenta, vseh Rotovžev v slovenskih mestih itd., lahko bile vsaj za odtenek bolj osvetljene.

Osvetlitev kipov in vodnjakov
Če poenostavim pravni jezik v Uredbi, uredba določa, da morajo biti vsi nepokriti kulturni spomeniki (npr kipi, vodnjaki), ki se jih zaradi tehničnih omejitev ne more osvetljevati od zgoraj, osvetljeni tako, da je najvišji meter spomenika v temi.
Predlog: Tukaj je težko karkoli napisati. Je pa vsekakor zabavno branje.

Enačenje ruralnega in urbanega okolja
Mejne vrednosti osvetlitve fasad zgradb, kjer so stanovanja so enake ne glede na lokacijo te stavbe. To pomeni, da je fasada v središču Ljubljane lahko osvetljena toliko kot fasada v ruralnem okolju, pri čemer v Uredbi ni jasno ali se pri merjenju osvetljenosti upošteva tudi prispevek vseh svetlečih reklam in bližnjih izložb in lokalov, ki v mestnih središčih ponavadi prispevajo večji delež osvetljenosti.
Predlog: Potrebno je razjasniti kaj se šteje pod ‘osvetlitev fasade’. Ali je to vsa razsvetljava, ki sveti na fasado ali pa je to samo razsvetljava nameščena posebej za osvetlitev fasade. Na splošno je pa to podobno vprašanje kot ali lahko prebivalci strogega centra večjih mest zahtevajo isto kvaliteto okolja, kot prebivalci vasi? Ob seveda lažjem dostopu do zgoraj omenjenih nakupovalnih središč, kinov, gledališča, najlubšega frizerja ter ostalim urbanim komoditetam, zaradi katerih s(m)o se verjetno odločili stanovati v središču mesta.

Povsem nerealne omejitve porabe energije
Uredba ima še cel kup pomankljivosti in napak, kot naprimer omejitve porabe energije za razsvetljavo poslovnih stavb, a so mogoče preveč tehnične za ta članek (podrobneje so opisane npr. na spletnem naslovu www.sdr.si). Te in podobne pomankljivosti pa nažalost dobesedno onemogočajo vsakrkšno resno branje uredbe. V praksi je tako nastal običaj, da se med projektiranjem razsvetljave za mnenje vpraša kar t.i. ‘glavnega pisca’ Uredbe, češ »a je to u redu al’ ni«. In če ta pisec, ki ni niti pravnik niti projektant, je pa astronom, pokima – je vse ok in nihče se ne bo pritožil.

Za konec
Na neki okrogli mizi na temo Uredbe mi je eden od bolj umirjenih piscev te Uredbe rekel: ‘pa saj noben predpis ni popoln’. Res ni, in tudi ta vsekakor ni eden izmed ‘ta boljših’. In pozabimo za trenutek, da bi mogoče lahko bil boljši, če bi se v samem začetku v razpravo vključile vse relevantne stroke. Predlagam pa, da se sedaj, ko Ministrstvo za okolje in prostor pripravlja spremembe Uredbe (ki so resda osredotočene na razbremenitev MOP večine nerealnih obveznosti ki jim Uredba nalaga), osredotočimo na bolj celostno in pravilno urejanje tega področja.

Danes v EU-27 čezmejno sodelovanje med mesti zajema številne zelo različne realnosti, ki vključujejo primere kakršni so francosko-nemški most čez reko Ren, francosko-španska bolnišnico v Puigcerdi, skupna promocija turizma in skupno upravljanje prometnih omrežij. Projekti, tako operativni kot tisti, ki se nanašajo na razvojne strategije, so povezani z izzivi, s katerimi se sooča vsaka regija in ki imajo pogosto vpliv na srce lokalnih mest.

Strukture, ki zagotavljajo operativne okvire v šestdesetih čezmejnih somestjih, trenutno popisanih v Evropi, se spreminjajo. Nekatere so zadovoljne s preprostim sporazumom o sodelovanju, medtem ko so druge oblikovane kot neprofitne organizacije ali pa so se odločile za pristop EGTC (European Grouping for Territorial Cooperation). To je evropski pravni instrument, ustanovljen leta 2007, ki ga upravlja Odbor regij (Committee of the Regions). EGTC omogoča različnim državam, da sodelujejo v organih odločanja v zvezi s čezmejnimi projekti, in dopolnjuje obstoječe instrumente na tem področju.

Struktura upravljanja: orodje za pomoč pri projektih
Upravljanje, ki je še vedno v poskusni fazi, je ključni dejavnik čezmejnega sodelovanja med mesti. „Zaradi zapletenosti upravljanja je slednje pogosto doživeto kot projekt sam po sebi. Vendar pa je upravljanje le okvir za sodelovanje in združevanje sredstev za razvijanje ukrepov, ki izboljšujejo življenje prebivalcev.“

V okviru projekta EGTC so bile z izbiro upravljanja kot osrednje teme za svoje lokalne akcijske načrte identificirane iztočnice za izboljšanje sodelovanja: kako se politično, tehnično in finančno organizirati? Začetki nekaterih sklepov so: pomembno je sestaviti tehnično ekipo za redno spremljanje projekta in zagotoviti povezavo med tehnično in politično ravnijo. Pomemben je tudi delež ambicioznih projektov, ki pritegnejo medijsko pozornost in

posledično lahko pridobijo lokalno izvoljene uradnike za podporo projektom.
Evro-območje Strasbourg-Ortenau, ki je bilo doslej urejeno preko sodelovanja, se je med projektom odločilo, da sestavi EGTC. V okviru MOT se je namreč pojavila potreba po strukturiranem okviru za izmenjave: „Poleg težav, povezanih z jezikom, kulturnimi razlikami in različnim političnim kontekstom, je eden največjih izzivov za čezmejno sodelovanje veliko število vpletenih ljudi. Mnogi med njimi pa imajo pogosto še druge vloge v občinah.“

Ustvarjanje ukrepov za vključevanje civilne družbe
Nadaljnji sklep projekta EGTC je, da bo skupna politika bolje sprejeta, če upošteva pričakovanja državljanov in družbenih ter gospodarskih akterjev. Med omenjenimi idejami so bili dogodki, pogosto povezani s športom, ki vključujejo prebivalce z obeh strani meje, pa tudi spletne platforme in ustanovitev teles v strukturi upravljanja, ki civilni družbi omogo-čajo, da neposredno naslovi institucionalne nosilce odločanja. „Za sodelovanje in čezmejno sodelovanje je pomembno, da prebivalci podprejo projekt.“

Čezmejno vprašanje je ključna nacionalna in evropska prioriteta
Partnerji so skozi potek celotnega projekta EGTC razpravljali tudi o priporočilih, ki bi jih poslali evrop-skim in nacionalnim inštitucijam. „Somestja so prostori za eksperimentiranje skupnostnih politik, zaradi česar moramo podpreti njihov razvoj.“

Pri Kliku menijo, da je izziv sodobnega časa, kako ravnati z okoljem, v katerem živimo, ter kako ga ohraniti za našo prihodnost in rodove za nami. V reviji KLIK že nekaj let v rubriki “Okolju prijazno” opozarjajo na te aktualne probleme in okoljske izzive. Spremljajo tako dogodke v Sloveniji in v svetu, kot tudi smernice razvoja, uspešne projekte, ipd.

Zakaj je torej vrednotenje objektov potencial prihodnosti? Zato, ker je zadostitev pogojem, ki jih vrednotenje objektov v postopku predpisuje, edini način, ki danes, v času zaostrenih pogojev energetske učinkovitosti objektov in skrbi za okolje, lastnikom, projektantom, investitorjem, upravljavcem in uporabnikom omogoča objektivno primerljivost objektov. Vrednotenje (certificiranje) zagotavlja, da se tržna vrednost njihovega objekta dolgoročno ne bo le ohranjala, ampak celo dvigala. Prehod na energetsko učinkovitejše in predvsem varčne objekte je namreč nuja in tega se vsi se že dobro zavedamo. Vrednost tistih, ki tem standardom ne bodo zadostili, bo z leti vse bolj padala, ker bodo stroški njihovega vzdrževanja preprosto previsoki. Zato razlogi za odločitev za ali proti vrednotenju objeka niso v prvi vrsti ekološki, ampak predvsem ekonomski oziroma finančni!

Seveda pa ob vsem tem ne smemo pozabiiti tudi tega, da vrednotenje objektov tako proizvajalcem kot tudi prodajalcem predstavlja novo tržno nišo in s tem nova delovna mesta. Našemu planetu pa trajnostni razvoj in čisto prihodnost.

Predavatelji na konferenci.bodo predstavili in primerjali za slovensko področje najpomembnejše sisteme vrednotenja stavb. Ameriški sistem LEED in prvi objekt s tem certifikatom pri nas – stolpnico Gemini – bosta predstavila ahitekt Andrej Kalamar in Matija Štukelj iz investitorskega podjetja GH Holding. Nemški sistem vrednotenja DGNB ter novo športno dvorano v Puconcih, ki bo zadostila zahtevam slednjega, bo opisal Robert Smodiš, prvi slovenski (in tudi prvi, ki ni nemškega rodu) avditor tega standarda. O gradnji iz naravnih materialov in lastni tehnologiji bo spregovorila Mateja A. Leskovar, o rešitvah energetsko učinkovite gradnje za mestno upravo pa arhitekt Miha Dobrin. Dr. Marjana Šijanec Zavrl iz ZRMK ter predstavniki ministrstva za okolje in prostor pa bodo osvetlili urejanje tega področja pri nas. Konferenco bo sklenila okrogla miza, na kateri bodo predavatelji in udeleženci izmenjali svoja mnenja in izkušnje. Moderator okrogle mize bo g. Miloš Ebner, direktor razvoja v podjetju Trimo.

S postavitvijo arhetipov, ki veljajo za ženske v skrbno izbranih središčih javne pozornosti, njene srhljivo lepe oblike postanejo nove referenčne točke. Njene bitke potekajo v višjem slogu, in tako je prisotnost znanih ženskih literarnih junakinj še naprej obvezna.

Vstopna točka v svet Nike Zupanc – okvir za njeno galerijo in prizma za razbiranje njenega dela – je tudi metaforična struktura. To je majhna hiša, ki jo upravljajo igrače, kot so vetrnice na zunanji strani in veliki pok vzporednih pomenov od znotraj. Vetrni paviljon stoji kot ikona, ki ustvarja občutek za naravo. S tem, Nika Zupanc zajema vprašanje odgovornosti, tako da uvaja eleganco in poezijo kreativnega izražanja v pretežno tehnične rešitve.

Kot toliko čarobnih paviljonov v preteklosti, je tudi ta opremljen z enim zadnjih dosežkov industrije – edinstvenim modularnim fasadnim sistemom Qbiss, ki ga proizvaja Trimo. Optično gladke površine, edinstveno zaokrožene v vogalnih elementih, in “senčni spoji” omogočajo veliko svobode izražanja in optično zanimivo kombinacija nagnjene mreže v privlačni krajini 45 vrtečih se mlinov na veter .

V vetrni paviljon bo Nika Zupanc na ogled postavila najnovejše družino predmetov. Tokrat nagovarjajo kot zastopniki vrste, ker predstavljajo primer novega simbolnega in čustvenega branja oblikovanja in pripovedujejo z elementi skromnosti in samozaupanja.

Ob odstiranjih izpostavljenih vprašanj se bomo dotaknili tudi Evropske konvencije o krajini, ki Slovenijo zavezuje, da se krajini prizna vlogo nosilke identitete, da se jo ustrezno vrednoti, se o krajini in krajinskih vrednotah izobražuje strokovnjake in ozavešča posameznike in skupnosti, da se skrbi za njeno ustrezno načrtovanje, upravljanje in varstvo ter s tem dolgoročno zagotavlja krajinsko raznovrstnost in kakovost. Organizirani bodo trije dogodki, okrogla miza, razstava in voden ogled krajinskega območja na pragu Ljubljane. Z aktivnostmi v Mesecu krajinske arhitekture se Društvo krajinskih arhitektov Slovenije tako pridružuje projektu Odgovorno do prostora v okviru katerega Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije in drugi partnerji opozarjajo na skrb zbujajoče stanje v prostoru in pozivajo odgovorne k ukrepom za spremembe v urejanju prostora.

Na okrogli mizi z naslovom Prihodnost slovenske krajine, ki bo 13.04. med 13.30 in 18.00 uro v prostorih Centra Evrope na Dalmatinovi 4 v Ljubljani, bomo izpostavili kritične poglede na vlogo krajine v okviru urejanja prostora v Sloveniji, osredotočene tako na vsebine krovnih in zavezujočih dokumentov pri urejanju krajine kot tudi na njihovo implementacijo oz. odmevnost v dejanski praksi. Obravnavani bodo različni vidikih krajine v sodobni družbi, od gospodarskih, prostorsko-urejevalskih do ekoloških in simbolno-doživljajskih, ter priložnosti, ki jih omogoča njihovo uravnoteženo medsebojno učinkovanje za boljše urejanje prostora in prepoznavnost Slovenije.

Z razstavo Krajine – projekti in realizacije želimo z dejanskimi projekti in zamislimi opozoriti na prostorske rešitve, ki soustvarjajo sodobno podobo slovenskih krajin, od stanovanjskih območij, parkovnih ureditev, igrišč do infrastrukture. Otvoritev razstave bo 14. 04. 2010 ob 19. uri v Kavarni SEM, Metelkova 2, v Ljubljani.

Na voden ogled Krajinskega parka Ljubljansko barje pa 22. 04. 2010 popoldan vabimo vse, ki jih zanimata pomen in vloga zavarovanega krajinskega območja v neposredni bližini glavnega mesta Ljubljane za kvaliteto življenja meščanov, obiskovalcev in prebivalcev lokalnih skupnosti.

ZAPS

Predstavljena zgradba KSEVT bo stala na mestu vitanjskega kulturnega doma, ki ga podo podrli. Visoka bo 13 metrov in bo merila 2.500 kvadratnih metrov. Razdeljena bo v štiri vsebinske sklope: v spodnjih etažah bodo prostori za lokalna kulturna društva, za knjižnico, čitalnico in druge dejavnosti, zgornji okrogli etaži pa bosta namenjeni galerijski in muzejski dejavnost vesoljskih tehnologij. V kulturnem središču bo še dvorana za 300 ljudi. Izhodišči za arhitekturo sta bila Potočnikovo pionirsko vesoljsko delo in urbanistična struktura vitanjskega trga. Novo poslopje bo znamenitost po kateri bo Slovenija prepoznavna po svetu.

In kaj bo vsebina KSEVT? Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij bo v privi vrsti posvečeno spominu na Hermana Potočnika Noordunga, ki se je sicer rodil v Pulju, iz Vitanja pa je bila družina njegove matere Marije Kokošinek. Oče, ki je bil po rodu iz Slovenj Gradca, mu je umrl, ko je bil star dve leti, in mama je bila tista, ki ga je vzgojila in mu omogočila šolanje.

Kot pravi gledališki režiser Dragan Živadinov, pobudnik vesoljskega kulturnega središča, ki bo nastalo v Vitanjah, bo KSEVT posvečen kulturalizaciji vesolja ter združevanju znanosti in umetnosti. Trenutno vesoljski programi po vsem svetu temeljijo na naravoslovnih, prirodoslovnih in tehnoloških znanjih, skoraj nihče pa se ne posveča kulturalizaciji vesolja. Vesoljska znanost se je v tem stoletju usmerila v militarizacijo in komercializacijo vesolja, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij pa se postavlja kot kontrapunkt tem procesom.

Kot sta ob predstavitvi projekta povedala Živadinov in arhitekt Miha Turšič, bo velik del razstavišč posvečenih Potočnikovemu delu in umetnosti. Del razstav pa bo prikazoval delo dvanajstih slovenskih znanstvenikov svetovnega slovesa. Za KSEVT naj bi že bile pripravljene razstave za prihodnjih šest let. Središče naj bi bilo organizirano kot zavod ali fundacija, v njem bi bili zaposleni štirje doktorji znanosti, zaposlila pa naj bi jih Slovenska akademija znanosti in umetnosti in znanstvena fundacija.

Vrednost projekta znaša dva milijona evrov, denar sta prispevala ministrstvo za kulturo in evropski sklad za regionalni razvoj, odprli ga bodo jeseni 2011.

SCCA

Najprej, kar se tiče pešcev: pešci so po mojem mnenju redka vrsta in jih trenutno lahko najdemo le v mestnem središču v conah za pešce. V ostalih mestnih predelih so to ljudje, ki se oddaljujejo oz. približujejo svojemu parkiranemu avtomobilu. Delež odraslih je izjemno majhen, skorajda statistično nepomemben. Potniki javnega prevoza so pešci le pogojno. Morda so edini pravi pešci šolski otroci, ki morda še prehodijo svojih 500m od doma do šole pa še kaj naokrog, kolikor so njihove poti po oceni staršev zadosti varne, sicer jih prevažajo z osebnimi avtomobili.

Kolesarji so morda edina skupina, ki predstavlja motnjo v sicer utečenem kolesju avtomobilističnega sveta in zastopajo nekoga Drugega. Zato je treba biti pri nagovarjanju javnosti še posebej previden, saj je ta politično prometno razklana, oz. jo obvladujejo številni družbeni antagonizmi, katerih se le deloma zaveda. Nikakor ne gre spregledati dejstva, da je prevladujoča “javnost” avtomobilistična javnost, in da je večina prometne stroke tu zato, da streže njihovim potrebam in željam. Enako velja za urbaniste (čemu potem novi in novi projekti za nove in nove ceste, oz. njihove širitve). Isto velja tudi za policijo. S tem nikakor ne želim zanikati dejstva, da je sodelovanje s policijo izjemno pomembno, vendar ne s policijo nasploh, pač pa s tistimi, katerih pogled je širši in so pripravljeni prisluhniti še komu, razen avtomobilistični javnosti.

Isto velja za urbaniste in prometnike. Kot nimamo ene same javnosti tudi nimamo ene same stroke, pač pa več šol in doktrin, ki se bolj ali manj politično opredeljujejo. Prometna opredelitev je zame politična opredelitev.

O civilni družbi imam sam sicer bolj slabo mnenje kot ne, saj vsaj v tej deželi običajno zastopa reakcionarno desno populistično opcijo. Tako kot si slovenski plebs niti slučajno ne želi ukinitve obstoječega družbenega reda, si tudi ne želi radikalnih prometnih sprememb. Za kaj takega je pač potrebna velika mera prosvetljenega absolutizma.

Sam štejem prizadevanja za prometne spremembe kot prometno politični boj, kjer so kolesarji kot sem že dejal, izjemno pomembna skupina, ki je preživela veliko avtomobilistično ofenzivo zadnjih 40 let. Kako pomembno je kolesarsko vprašanje se najlepše vidi npr. na Danskem, ko politične stranke nagovarjajo volivce in ponujajo bolj ali manj ustrezne kolesarske rešitve, kot so npr. varne kolesarske poti v šolo ipd…

Prepričan sem, da bo Jankovičev protikandidat (kdorkoli to že bo) nastopil s proavtomobilističnim programom, obljubljanjem blažjih kazni za napačna parkiranja , manj lisic itd…., le tako lahko računa na vsaj simbolične odstotke, če bo govoril enak jezik, pa še teh ne bo dobil.

O kakršnikoli pomoči s strani mestnih skrbnikov prometa si pa ne delam nobenih iluzij. Naredijo le tisto v kar se jih prisili, pa še to bolj slabo kot ne. Kolesarji smo zanje izključno nebodigatreba in moteči element, varnost šolskih otrok se zanje prične in konča v šolskem avtobusu ali osebnem avtomobilu staršev.

Prav na primeru šol , kjer si “prosvetljeni” starši in učitelji prizadevajo za spremembo prometnih navad, navedeni antagonizmi izbruhnejo v vsej svoji silovitosti. Trenutno sem priča situaciji, kjer so prizadevanja nekaj OŠ, da postavijo kolesarnico oz. kol. stojala, naletela na tiho a odločno zoperstavljanje mestnih prometnikov. Seveda, varnost! Igrajo na širjenje strahu in vsesplošne paranoje, pred pridobivanjem prometnih izkušenj otrok. Govorijo o nevarnosti, nobenega namena pa nimajo prizadevati si, da te nevarnosti odpravljajo, saj vedno poslušamo ene in iste odgovore, da to letos ni v planu. Sem pa tja še zarišejo kakšen kolesarski pas po že tako preozkem pločniku, da tako ustrežejo avtomobilistom , pleteničijo pa o povsem nepreverjeni varnosti kolesarjev.

Tudi o policiji v zvezi s tem nimam najboljšega mnenja, saj se mi zdi, da pleteničijo s podatki, ki niti ne držijo ali držijo le na pol. Tako je zadnjič neki gospod s Policije na veliko govoril o hudo nevarnem kolesarjenju , čeprav statistika sploh ne kaže takšne slike.

Naj zaključim z mislijo, da je za kakršnekoli spremembe v prometnem obnašanju potrebno angažiranje in podpora tistim skupinam, ki predstavljajo primere dobre prakse, tistemu delu stroke, ki jim novogradnje cest niso edini aksiom prometnega urejanja in tistim odločevalcem na mestni ravni, ki si želijo in upajo politično zavzeti se za spremembe.

Oris

Razstava “Doma – arhitekta Marta in France Ivanšek” je po razstavi “Arhitekt Ilija Arnautovi – socializem v slovenski arhitekturi” (Moderna galerija, 2006) druga retrospektivna razstava v sklopu predstavitev slovenske arhitekture povojnega obdobja, ki jih pripravlja Zavod za prostorsko kulturo Trajekt. Tokrat v sodelovanju z Moderno galerijo predstavljamo delo Marte in Franceta Ivanšek, arhitektov ljubljanskega.

Razstava “Doma – arhitekta Marta in France Ivanšek” je po razstavi “Arhitekt Ilija Arnautovi – socializem v slovenski arhitekturi” (Moderna galerija, 2006) druga retrospektivna razstava v sklopu predstavitev slovenske arhitekture povojnega obdobja, ki jih pripravlja Zavod za prostorsko kulturo Trajekt. Tokrat v sodelovanju z Moderno galerijo predstavljamo delo Marte in Franceta Ivanšek, arhitektov ljubljanskega.

Razstava “Doma – arhitekta Marta in France Ivanšek” je po razstavi “Arhitekt Ilija Arnautovi – socializem v slovenski arhitekturi” (Moderna galerija, 2006) druga retrospektivna razstava v sklopu predstavitev slovenske arhitekture povojnega obdobja, ki jih pripravlja Zavod za prostorsko kulturo Trajekt. Tokrat v sodelovanju z Moderno galerijo predstavljamo delo Marte in Franceta Ivanšek, arhitektov ljubljanskega…

Narodna Galerija

Celje je tretje največje mesto v Sloveniji z nekaj več kot 48.000 prebivalci. Nahaja se v Savinski regiji, v vzhodnem delu države. Celje je močno odvisno od industrijskega sektorja saj je 68 % aktivnega prebivalstva zaposlenega v lokalni industriji. V zadnjem obdobju se je družbeno-ekonomski položaj v mestu zelo izboljšal: stopnja brezposelnosti se je v zadnjih šestih letih iz 20 % znižala na 11 %. Kljub temu izboljšanje ni zajelo vseh segmentov prebivalstva. Ena takšnih skupin so, na primer, ženske. Glede brezposelnosti so ženske nedvomno v slabšem položaju kot moški. Za rešitev nastale situacije se je mesto Celje odločilo prevzeti vodilno vlogo v URBACT-ovem tematskem omrežju WEED in s tem pridobiti na račun aktivnosti v omrežju in dobrih praks, ki so, zlasti v povezavi s podjetniškimi sposobnostmi žensk, v uporabi v drugih evropskih mestih,.

Glavni izzivi in prioritete Celja so:
- Boljše poklicne priložnosti na vseh področjih družbe.
- Manjša segregacija v javnem in zasebnem sektorju ter vključevanje žensk v sektorje z močno prevlado moških.
- Večje število žensk v informacijski tehnologiji, znanosti in na bolje plačanih položajih.
- Razvoj možnosti za usposabljanje in izobraževanje žensk v podjetništvu, žensk z malimi otroki ali tistih, ki imajo lastno podjetje (ali oboje).
- Večja samozavest žensk na poslovnem področju.

Univerza v Ljubljani je največja in najstarejša univerza in vodilna znanstvena ustanova v Sloveniji. Oddelek za geografijo je bil ustanovljen 1919 kot del Filozofske fakultete. Predstavlja vodilno geografsko izobraževalno ustanovo v Sloveniji in eno vodilnih raziskovalnih ustanov na področju fizične in družbene geografije, regionalnega razvoja, prstorskega načrtovanja, presoj vplivov na okolje, itd.

Razmere: Oddelek za geografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ima veliko izkušenj in je usposobljen za oblikovanje regionalne in okoljske politike ter vrednotenje s posebnim strokovnim znanjem in izkušnjami pri trajnostnih sistemih upravljanja z rabo tal. V Sloveniji so bili na lokalni ravni v mestnih območjih sprejeti pomembni politični instrumenti za rabo zemljišč, zlasti za obnovo degradiranih območij s stanovanjskimi in gospodarskimi površinami.

Izzivi: Glavni izzivi se dotikajo izdelave integrirane (proti razpršeni gradnji) strategije rabe tal, ki se ukvarja s stanovanjsko, gospodarsko, kmetijsko, prometno in okoljsko problematiko na regionalni ravni z namesto posameznimi sektorskimi ukrepi na nacionalni ravni. V mnogih pogledih sta Slovenija in Ljubljana dobra primera uspešne konkurenčnosti s smislu trajnostne paradigme v Srednji in Vzhodni Evropi.

Mesto Maribor je v zadnjih letih dejavno pri razvoju družbe znanja v mestu in regiji. Najbolj pomembna tema v regiji je razvoj regionalne družbe znanja, ter aktivnosti povezane z mladimi in novoustanovljenimi malimi in srednje velikimi podjetji na področju kulture in turizma.

Lokalni izziv za Maribor predstavljajo finančni in nefinančni podporni instrumenti, ki so izredno pomembni pri povečanju števila novoustanovljenih podjetij in uspešnosti razvoja. Maribor bo leta 2012 evropska prestolnica kulture. Kultura in turizem sta poleg tega za mesto tudi najbolj zanimiva gospodarska sektorja. Mesto pripravlja razvoj inkubatorja za mala in srednje velika podjetja.

Lokalni izziv Maribora v povezavi s tem projektom predstavlja predvsem vprašanje zastopanost starejših na trgu dela. Ta je odvisna od možnosti zaposlitve, na katero v mariboru vpliva visoka stopnja brezposelnosti in nizko splošno povpraševanje po delovni sili. Stopnja brezposelnosti za starostno skupino od 50 do 60 let je v letu 2007 znašala 28,5 %. Predčasna upokojitev je eden od glavnih razlogov, zakaj so primeri vključevanja starejših na trg delovne sile redki. Razlogi za predčasno upokojitev so predvsem zdravstvene težave, pomanjkanje znanja ali spretnosti, slabi delovni pogoji in šibke vzpodbude podjetjem, da bi motivirala starejše delavce za kasnejšo upokojitev. V povezavi s tem vse bolj pomembno vprašanje postaja revščina, zlasti v primeru samskih upokojenih žensk, ki pogosto živijo na robu revščine.

Glavna izziva mestne občine Maribor sta predvsem dva. Kako obdržati starejše zaposlene na trgu dela in kako najbolj ranljive skupine prebivalstva, starejšega od 50 let, s pomočjo usposabljanja in razvoja novih znanj in spretnosti vzpodbuditi k ponovnemu vstopu na trg dela. Za spodbujanje socialne vključenosti in aktivnega državljanstva je potrebno oblikovati posebne programe in zagotoviti subvencije za dostop do osnovnih storitev tudi za starejše ljudi z nižjimi dohodki. Vzpostavitev finančnega mehanizma za boj proti revščini je velik politični izziv. Mestna občina Maribor ima politične izkušnje na področju zdravstva in socialnega varstva. Trenutno vodi gerontološke centre in z organizacijami civilne družbe sofinancira programe socialnega varstva. Maribor s projektom Active A.G.E. želi izmenjavati izkušnje in dobre prakse na področju izboljšanja kakovosti življenja za starejše ter skozi transnacionalno partnerstvo dobiti svež pogled na problematiko.