Dolgoletni profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani Sergej Pavlin, rojen leta 1929, je strokovni javnosti dobro znan, saj so njegova predavanja in vaje povezane s prostoročnim risanjem in z barvnimi študijami obiskovale generacije arhitektov in arhitekt. V knjigi je na nekaj manj kot dvesto straneh kronološko nanizanih 63 poglavij, ki vsebujejo fotografije, skice, načrte in dokumente ter so pojasnjena s krajšimi teksti. V knjigo nas uvedejo poglavja Družina Pavlin, Otroštvo, Vojna leta, Prvi povojni izleti in Preizkus risanja na akademiji, potem sledijo poglavja iz obdobja študija na oddelku za arhitekturo, ki so povezana s prvimi samostojnimi oblikovalskimi deli, denimo Cockto, turističnimi prospekti in plakati, s katerimi je opozoril nase. Po diplomi pri profesorju Edvardu Ravnikarju je bil asistent profesorja Borisa Kobeta, hkrati in kasneje pa je oblikoval številne jugoslovanske razstave, predvsem v tujini. Kot oblikovalec razstav Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani je tri desetletja sodeloval z Zoranom Kržišnikom in se pri tem srečal z umetniki, kot sta denimo Zoran Mušič in Hans Hartung pa tudi arhitekti, kot sta Oscar Niemeyer in Boris Podrecca. S predavanji na tujih univerzah je doma hitro napredoval v naziv redni profesor in bil dva mandata predstojnik fakultete, kar mu je omogočilo nove izzive in poti. Znan je po svojih obnovah, mednje sodijo stavba MGLC Tivolski grad in štiri veleposlaništva v Ljubljani: Nemčije, Francije, ZDA in Avstrije. Na potovanjih in tudi sicer je vedno slikal. S slikami tudi zaključuje svoj prvenec Sergej Pavlin –arhitekt, pedagog, oblikovalec in slikar.

Knjiga, ki obsega 493 strani, je nastala iz dopolnjene diplomske naloge Tomaža Budkoviča pod mentorstvom prof. Janeza Koželja.

Vodnik po arhitekturi Eda Mihevca je pregledno urejen pregled njegovega celotnega opusa, ki ga dopolnjujejo razlage in ocene, kakršne je omogočil šele vpogled v celoto. V vodniku zbrano delo dopolnjuje oris Mihevčeve arhitekture v Trstu in Gorici, ki ga je pred leti  napisal Boris Korošic. Obe knjigi bosta vsekakor koristni za bolj poglobljeno raziskovanje najboljših Mihevčevih del v prihodnosti.

Mihevčevo življenjsko delo obsega 117 stavb in 9 spomenikov, ki jih je zasnoval med leti 1947 in 1981.  Največ, 28 stavb je postavil v Ljubljani, 17 v Izoli in 16 v Kopru, 13 v Portorožu, 12 v Luciji, 7 v Piranu,  6 v Ankaranu in 6 v Trstu, 4 v Žusterni, 2 v Fiesi, po eno v Dolenjskih toplicah,  v Novem mestu, v Strunjanu,  v  Šmarjeških toplicah in Gorici. Predstavitve posameznih stavb spremljajo posebej izdelani zemljevidi in risbe v enotni tehniki in v merilu, ki nudijo vpogled v zasnovo stavb, med tem ko fotografijam dodani  opisi pomagajo razumeti, kako so bile stavbe postavljene v prostor. Z vodnikom v roki bo ogledovanje Mihevčeve arhitekture za vse bolj zanimivo in poučno.

Bralcem vodnika priporočamo, naj ga najprej preberejo ali vsaj pozorno pregledajo. Iz orisa življenja in dela arhitekta ter iz opisov posameznih del bodo lahko sami ugotovili, katera njegova arhitektura je bolj zanimiva in katera bolj vredna ogleda od druge, še posebej zato, ker je arhitekt nekatere rešitve in oblike zazidave tudi namenoma bolj ali manj ponavljal. Poleg tega so nekatere stavbe zanimive po novostih, ki jih je k nam arhitekt uspešno prenašal, druge so zanimive, ker so postale bodisi po svoji velikosti, nenavadni obliki ali novi tehnologiji mestne ikone, ene so vredne pozornosti zaradi privlačnega ambienta, druge spet zaradi polemik, ki so jih sprožile.

Njegova arhitektura je bila vsekakor moderna, vendar prilagojena domačim  razmeram, družbenim potrebam in razpoložljivim možnostim. Zato je bil za ene modernist, za druge regionalist, za tretje ambientalist, enkrat bolj v eno, drugič bolj v drugo smer,vendar ves čas zvest vsem trem arhitekturnim smerem. Kakorkoli že, bistveno sporočilo vodnika je, da je bilo pooblastilo, ki ga je Mihevc dobil za urbanistično in arhitekturno preobrazbo Obale, srečna zgodovinska okoliščina, zaradi katere se je lahko v šestdesetih in sedemdesetih letih izoblikovala sicer izrazito avtorska, vendar prepoznavna identiteta novih naselij in prenovljenih mest v Slovenski Istri, ki jo zaznamuje enotnost različnega.

Edo Mihevc, vodnik po arhitekturi

Tomaž Budkovič, Janez Koželj

Oblikovanje: Lenka Trdina

Lektorica: Mojca Kambič Budkovič

Recenzenta: Matevž Čelik, Miha Dešman

Založila: Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana

Tisk: Birografika BORI, Ljubljana

Naklada: 500 izvodov

Frank Lloyd Wright

Pred kratkim je bilo v slovenščino prvič prevedeno delo ameriškega pisatelja T. C. Boyla (1948). Pri založbi Modrijan je izšel roman Ženske, leposlovna poustvaritev nekaterih dogodkov iz življenja arhitekta Franka Lloyda Wrighta (pisatelj z družino živi v Wrightovi hiši v bližini Los Angelesa; od tod zanimanje zanj). V zgodbi je izpostavljeno njegovo kot v filmu dinamično zasebno življenje, odnos do njegovih štirih žensk in (deloma) do osmih otrok. Skozi roman pobližje spoznamo vihravega Wrighta, strastnega in genialnega moškega, njegovo karizmatično osebnost, trmo, svojeglavost, aroganco, samoljubje, perfekcionizem, odnos do svojega dela in arhitekture nasploh, do svojih sodelavcev pripravnikov, družbenih norm in navsezadnje do rumenega tiska, v katerem je bil vseskozi prisoten (slavna osebnost, škandalozna ljubezenska razmerja, strasti, prevare, vsesplošna zadolženost in denarne manipulacije, bogataški način življenja, selitve, požari, umori). Wright je trdna os burnega dogajanja okrog sebe; njegova karizma, delovni elan, samoljubje in življenjska energija se spopadejo z usodo, tiskom, trivialnostjo, malomeščanstvom in provincialnostjo okolja in okoliščin. Zaradi njega se vse ruši in le on navzven ostane nedotakljiv.

Zapleteno osebno in poklicno življenje velikega arhitekta se pred nami izrisuje kot filmski scenarij. Okvirno zgodbo zapisuje Wrightov izmišljeni japonski pripravnik, arhitekt Tadashi Sato, ki Wurayto-sana, kot ga sam skozi roman imenuje, občuduje in prikaže kot Mojstra, velikega arhitekta, pri katerem je delal in se od njega učil, a si kljub spoštovanju, ki ga čuti do velikega človeka, zlasti v opombah dovoli njegovo osebnost tudi komentirati. Roman namreč piše na stara leta, ko si že upa iskreno izpovedati svoje izoblikovano mnenje o Wrightu, njegovih slavnih izjavah kot tudi arhitekturnih delih, zlasti pa o odnosu do naročnikov in sodelavcev (kot bi to lahko postregli tudi nekdanji sodelavci naših slovenskih arhitektov kot sta Plečnik in Ravnikar). Tako nam Tadashi, čeprav redko (kot bi si morda želeli bralci arhitekti), opiše v kakšnih okoliščinah in kako so nastajali Wrightovi veliki projekti.

Tadashi v romanu torej predstavi Wrighta kot arhitekta, a mejniki v življenju tega velikega ameriškega arhitekta niso le slavne zgradbe, ampak tudi ženske. Wrightova zasebna življenjska zgodba se izrisuje skozi oči njegovih štirih velikih ljubezni, ki ga gledajo predvsem kot sopotnika, partnerja (zanje je itak Mojster, genij, za katerega so bile pripravljene narediti vse, da bi ga zadržale ob sebi, a ne definirajo lastnega odnosa do njegovih stvaritev). Njegove ženske so si med sabo različne in pravzaprav predstavljajo štiri vzorce ameriških žensk na začetku 20. stoletja: družini predana prva žena Catherine „Kitty“ Tobin (mama njunih šestih otrok), ljubica, zaradi katere zapusti ženo, prevajalka in intelektualka, feministka Mamah Borthwick Cheney (žrtev grozljivega zločina v Taliesinu), prelepa, samosvoja, škandalozna, peklenska, kaotična, kolerična druga žena, kiparka Maude Miriam Noel ter njemu in njegovemu poklicu (!) predana, umirjena črnogorska balerina Olgivana Lazović Miljanov, njegova tretja žena, ob kateri se je ustalil, imel otroke (posvojenko in hčerko) in z njo ostal vse do smrti.

T. C. Boyle se v romanu trdno opira na zgodovinska dejstva iz življenja ekscentričnega Franka Lloyda Wrighta, razmišljanja in notranje doživljanje različnih pripovedovalcev pa so plod njegove domišljije (le redko gre za razmišljanje samega mojstra). V romanu pa ne gre za zgolj biografsko nizanje dogodkov arhitektove življenjske poti, ampak za kompleksno romaneskno delo z močnimi, živimi liki, ki nam z različnimi perspektivami izrisujejo slikovito (resnično fascinantno, že filmsko) življenje arhitekta Wrighta (zlasti vezano na vzhodni Taliesin).

Odlomek iz knjige:

„Tam je bila hiša, gromozansko, razsežno prebivališče, ki se je široko in nizko razprostiralo po griču pred menoj, zlato ožarjeno s popoldanskim soncem, hiša feniks, zgrajena leta 1911, tri leta pozneje požgana, znova zgrajena in znova požgana, da se je nato znova vzpela iz pepela v vsem svojem zlatem veličastju. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na Schellingovo primerjavo, da je velika arhitektura kakor zamrzjena glasba, kakor glasba v prostoru, kajti to je bilo natanko to, in to ni bila zgolj komorna skladba, marveč simfonija z zborom stoterih glasov, hiša Wurayto-sana, njegov dom in njegovo zatočišče. Kamor sem bil povabljen kot Mojstrov pripravnik. /…/ Moj prvi vtis? Mir, obilje lepote, starosvetna milina in elegantnost linij. Bilo je še nekaj več: globoko skrita duhovna prisotnost, o kateri se je zdelo, da žari iz same zemlje, kot bi bil to svet kraj, svetišče, v katerem so se staroselska plemena zbirala pri obredih v času, še preden so predniki Wurayto-sana, Lloyd Jonesovi, prišli iz Walesa sem čez /…/. Vzelo mi je kak trenutek /…/ preden sem doumel, in srce mi je znova podivljalo, da sem v navzočnosti samega Mojstra. /…/ Takrat je bilo Wurayto-sanu petinšestdeset let, čeravno jih je priznaval triinšestdeset in se je obnašal kot še deset ali celo petnajst let mlajši moški. V svoji avtobiografiji, ki je izšla tistega leta in je požela obilo hvale, je trdil, da meri sto triinsedemdeset centimetrov, čeprav je bil kar precej nižji (sam merim sto sedemdeset centimetrov in v naslednjih tednih sem imel več priložnosti za bežno primerjavo najine višine; zagotovo sem bil vsaj za tri, če ne pet centimetrov višji). Opravljen je bil kot estet, namenjen na likovno razstavo: z baretko, pelerino, srajco z visokim ovratnikom, volnenimi pumparicami in sprehajalno palico iz malaškega ratana je ustvarjal vtis tako elegance kakor tudi avtoritete. Njegovi lasje, tkanje iz nevihtnega in kopastega oblaka, so se razraščali čez rob ovratnika. /…/

„/Svarim vas, nisem učitelj in tukaj ne bo nobenega pouka. Bratovščina, kot jo razumem jaz, vam bo ponudila priložnost, da boste s svojim delom zadovoljevali moje potrebe, da boste kot arhitekt pripravnik v vseh fazah podpirali moj projekt. /…/ Začeli boste v kuhinji. Gospa Wright pravi, da tam potrebujemo še en par rok.“

/…/ Na kratko in v nekaj besedah, vodil je naša življenja. Očka Frank. /…/ Ves čas se je vmešaval, vtikal se je v naše osebne zadeve, v naša ljubezenska razmerja in spore in prijateljstva, naše pobude in samoljublje pa je zatiral enako silovito, kot je uveljavljal svoje lastne, ko je bil generacijo prej pripravnik Louisa Sullivana.“ (strani 19, 21, 22, 24, 30)

Ženske

T. C. Boyle

Izvirnik:

The Women

Prevod: Aleksandra Rekar

Spremna beseda: Leonora Flis

Urejanje: Aleksandra Kocmut

Modrijan, 2011

Zbirka: Poteze

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

trda vezava, 534 str.

Mere: 14,5×22,5 cm, 892 g

ISBN: 978-961-241-570-9

Cena: 35,20 €

Ilka in Adreas Ruby že v uvodu naredita presek skozi 15-letno zgodovino biroja, neozirajoč se toliko na posamezne projekte, pač pa predvsem na ideje, težnje, vplive, dileme in drugo, kar je biro vodilo in na njega vplivalo v zadnji dekadi in pol. A Review je osrednji del knjige, in ni nič drugega, kot prepis pogovora urednikov in petih arhitektov (Simon Hartmann, Mark Lee, Jörg Leeser, Jacob van Rijs in Philip Ursprung), ki so z nenavadno mešanico kritike in empatije pod okriljem MAO aprila letos razpravljali o arhitekturi Sadar + Vuga. Knjiga ponuja še nov pogled na 18 izbranih projektov iz obdobja 1996 – 2011 in sekvenco, skrben izbor serije fotografij, ki je voden pregled skozi arhitekturno vesolje Sadar + Vuga.

Besedilo z zadnje platnice:

Arhitekturni biro Sadar + Vuga je mednarodno javnost opozoril nase že s svojim prvim projektom, poslovno zgradbo Gospodarske zbornice Slovenije, zgrajeno leta 1999. Od takrat si je biro – s svojim prepoznavnim in karizmatičnim arhitekturnim jezikom –zagotovil prostor v mednarodnem arhitekturnem okolju. S tem, ko so večino svojih projektov zgradili prav v Ljubljani, so močno vplivali na sodobno urbano podobo prestolnice, kar je uspelo le redkim predhodnikom. Njihovi projekti niso formalistični, zasnovani so na podlagi posebnih kontekstualnih in programskih okoliščinah. Sadar + Vuga ne ustvarjajo prostorov, ki bi narekovali življenjski slog, temveč sistematično stimulirajo našo vidno zaznavo. Sadar + Vuga vidijo svojo arhitekturo kot vizualni katalizator našega pogleda na svet. In želijo, da na svet gledamo – predvsem na tistega med zgradbami – na drugačen način; da se bomo tudi drugače odzivali nanj.

Če je desetletnico zaznamovala knjiga Tendencies, ki je secirala vsak posamezen projekt in kjer se je zastavljalo vprašanje, kam od tod naprej, se knjiga Sadar + Vuga: A Review ozira nazaj in nudi pregled nad preteklimi petnajstimi leti, a hkrati še vedno zastavlja mnoga nova (in stara) vprašanja.

Odlično uredniško delo sta opravila Ilka in Adreas Ruby, ki že v uvodu naredita presek skozi 15-letno zgodovino biroja, neozirajoč se toliko na posamezne projekte, pač pa predvsem na ideje, težnje, vplive, dileme in drugo, kar je biro vodilo in na njega vplivalo v zadnji dekadi in pol. A se ne ustavita zgolj tu, pač pa poiščeta formo kritičnega pogleda na delo Sadar + Vuga. Tako nastane osrednji del pričujoče knjige, A Review, ki ni nič drugega, kot prepis pogovora urednikov in petih arhitektov (Simon Hartmann, Mark Lee, Jörg Leeser, Jacob van Rijs in Philip Ursprung), ki imajo tako, kot Sadar + Vuga idiosinkratičen pristop do svojega dela. Sadar + Vuga radi slišijo odziv na njihova dela in so dovzetni za kritike, pogovor petih arhitektov in urednikov, ki je potekal pod okriljem MAO, pa je nenavadna mešanica kritike in empatije, s tem pa je dosežen tudi namen.

Knjiga je razdeljena na šest delov.

V predgovoru se Jürgen Mayer H. sprašuje in ugotavlja:

Pa kaj? To ni monografija. To je diskurz, ki izžareva delo arhitektov Sadar + Vuga. /…/ Sadar + Vuga: A Review je projekt, ki nas znova preseneča z novim načinom snovanja knjige o arhitekturi. To je popoln avanturistični skok v arhitekturo izmenjave idej, eksperimentiranja in iskanja meja …

Uvodno besedo sta Ilka in Andreas Ruby naslovila s Sadar + Vuga, or the Healthy Cultivation of Doubt.

Projects 1996 – 2011 se ozira nazaj in nudi nov pregled in pogled na osemnajst izbranih projektov. Tekste sta na novo napisala Jurij Sadar in Boštjan Vuga. Vsak projekt je bogato predstavljen, tako tekstovno, kot grafično, z mnogimi risbami in fotografijami.

Osrednjemu delu, Sadar + Vuga: A Review sledi sekvenca enaindvajsetih izbranih projektov. A Sequence je skrben izbor serije fotografij, to je voden pregled skozi arhitekturno vesolje Sadar + Vuga. Bolj kot linearno seciranje posameznih projektov, sekvenca razkriva različne teme in konceptualne tipologije, ki so se razvile pri posameznih projektih: perforacije, slojevanje, zrcaljenje, stisnjeni kontejnerji, režirne poti, prepletena pročelja, lebdeči monoliti, sekvenčne lupine, vertikalne dvorane, kinematične strukture idr.

V prilogi so podatki biroja, življenjepisi, seznami nagrad, razstav in preteklih publikacij.

Velika večina fotografij je delo priznanega fotografa Hisaa Suzukija.

Knjigo je oblikoval Leonard Streich.

Uradna predstavitev knjige bo v četrtek, 1. decembra v MAO. Vabljeni!

264 strani, trda vezava, 29,5 x 24,5 cm, 450 fotografij in ilustracij, 118 risb

ISBN 987-3-7757-3143-0

Knjiga, ki je izšla ločeno v slovenskem, črnogorskem in angleškem jeziku, je skupni publicistični projekt Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Črnogorske akademije znanosti in umetnosti.
Avtor knjige, prof. dr. Fedja Košir bo ob tej priložnosti predstavil arhitekta akad. Marka Mušiča, njegovo delo in pomen njegovega dela za slovensko arhitekturo.

Knjiga  govori o dveh Mušičevih zgodnejših delih, ki pa sta zgodnji samo po času nastanka. Po svoji likovni kakovosti in po pomenu sta zreli stvaritvi, ki sta utrdili avtorjev sloves in vpliv zunaj meja naše ožje domovine in odločilno pripomogli k uveljavljanju slovenske arhitekture v širšem prostoru.

Kolašinski »spomendom« je paradigma močne, ekstravertirane arhitekture v okolju, ki je z njo pridobilo dotlej neuresničljivo civilizacijsko dimenzijo. Introvertirani lovčenski »restoran« je unikaten primer, kako se lahko docela utilitaten program z arhitekturno bravuro probrazi v domala sakralno kompozicijo. Obakrat pa je tisto, kar očara, ustvarjalnost, o kateri lahko rečemo nekaj podobnega kot nekoč o podobnem Blaise Pascal – ko se v umetnosti srečamo s pristnim osebnim izrazom, se razveselimo in osupnemo: pričakovali smo avtorsko stvaritev, pred sabo pa imamo veliko umetnost.

Na predstavitvi bodo sodelovali avtor prof. dr. Fedja Košir, arhitekt in akademik Marko Mušič, kustos za novejšo slovensko arhitekturo v MAO dr. Bogo Zupančič ter prof. Janez Suhadolc, ki je knjigo oblikoval.

Zasnova monografije je tripartitna: uvodnim študijam priznanih slovenskih strokovnjakov, sledi katalog 100. del, ki predstavlja jedro knjige, na koncu pa so še avtorski, tipološki in regionalni seznami predstavljenih del ter priporočena literatura. Uredništvo monografije je delo dr. Nataše Koselj. Izbor, ki je podan kronološko, se začenja s cerkvijo sv. Duha na Dunaju iz l. 1910 arhitekta Jožeta Plečnika, v kateri številni kritiki vidijo pionirske kubistične prvine moderne, končuje pa s Cankarjevim domom iz l. 1980 arhitekta Edvarda Ravnikarja, najboljšim primerom slovenskega strukturalizma. Poleg znanih del pa so v monografiji predstavljeni tudi številni manj znani primeri. Pri selekciji so sodelovali priznani slovenski strokovnjaki s področja varovanja slovenske moderne arhitekture.

Monografija vsebuje prek 300 črno-belih fotografij, v največjem številu delo vrhunskih slovenskih arhitekturnih fotografov: Janeza Kališnika, Damjana Galeta in Mirana Kambiča. Vsako izbrano delo je poleg fotografij predstavljeno tudi s tlorisom ali prerezom, ki so grafično poenoteni. Ob objektu je podan tudi status zaščite, naslov, letnica nastanka in ime arhitekta z letnicama rojstva in smrti.

Monografija je izšla v sodelovanju med delovno skupino Docomomo Slovenija in mednarodno revijo za teorijo arhitekture ab – arhitektov bilten, ki deluje v okviru Društva arhitektov Ljubljane. Besedila so v slovenskem in angleškem jeziku. Pisci besedil so priznani slovenski strokovnjaki: Miha Dešman, dr. Nataša Koselj, dr. Damjan Prelovšek, dr. Bogo Zupančič, dr. Breda Mihelič in Andrej Hrausky. Recenziji za monografijo sta napisala: dr. Jelka Pirkovič in dr. Stane Bernik. Izdajo monografije sta ob prostovoljnem dela vseh članov, podprla Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo.

Predstavitev: 19. 1. 2011 ob 12.00 v knjigarni Konzorcij, Slovenska 19, Ljubljana

Razstava: 25. 1.- 25. 2. 2011 v galeriji Kresija, Stritarjeva 6, Ljubljana

Kontakt: docomomoslovenija@yahoo.com

V knjigi z uvodom prof. Miloša Florijančiča so predstavljena predvsem dela ki jih je arhitekt Jurij Kobe s soavtorji in sodelavci ustvaril za mesto Ljubljana. Predstavljena so tako izvedena dela, kot tudi načrti, ki niso bili uresničeni. O odmevnejših in nagrajenih projektih kot so na primer, obnova in dograditev Cekinovega gradu, Biološka fakulteta, Stanovanjska zazidava na Taboru, obnova in adaptacija kompleksa Mladika za potrebe Ministrstva za zunanje zadeve, srednja zdravstvena šola, most na Barjanki…so priobčeni zapisi, ki so jih ob času otvoritev zapisali dr. Damjan Prelovšek, pok. Tomaž Brate, doc. Ilka Čerpes, prof. Miloš Florijančič, arhitekt Miha Dešman, in drugi priznani pisci o arhitekturi.

»Arhitektura ima svojo naravo. Tudi če jo nič kolikokrat presežemo ali izgubimo, se vedno vračamo v njen specifičen algoritem. Morda Palladio, Schinkel, Mies, Klenze, ne vem, mogoče so to tisti postulati, zaradi katerih je Kobetova arhitektura znotraj toka sodobne slovenske arhitekture zame najbolj klasična. To so hiše, ki izstopajo v svoji moči, tudi trdoti, okornosti, ki gradijo pomen s svojo držo, ne pa z licem.« M. Florjančič

»Bistveno v njihovi monumentalnosti pa je vendar nekaj zelo intimnega, kar ga veže na idejo njegovega profesorja Edvarda Ravnikarja. To je odprta kompozicija, to je zadeva, ki se lahko tudi ne zaključi s piko ampak morda stremi pikami, kjer ostaja prostor za še en razmislek, za še en namig.« M. Florjančič

Knjiga obsega 180 strani. Oblikoval jo je prof. Ranko Novak.

Knjigo v celoti spremlja angleški prevod.

Po uspešno zasnovani knjigi „Why do architects wear black?“ je leto dni kasneje izšla druga knjižica v seriji. „What architects desire“ je bila izdana ob nemškem prispevku „Sehnsucht“ (koprnenje, hrepenenje), predstavljenem na dvanajsti mednarodni beneški arhitekturni razstavi „People meet in arhitecture“ na letošnjem Beneškem bienalu.

Anketno vprašanje arhitektom  je zastavljeno precej širše od prvega „Why do architects wear black?“,  zato v novi knjižici sledijo raznoliki odgovori kot različne interpretacije zastavljenega  vprašanja. Z razliko od prve knjižice se v drugi večina odgovorov izriše skozi skice arhitektov.  Nekateri arhitekti odgovarjajo osebno, drugi se oklepajo klasične idejne skice arhitekture. Odgovori so včasih jasni, spregovorijo in so radikalni, drugič sledijo razmišljanju in kontemplaciji posameznika in spominjajo na risanje,skiciranje toka misli med opravljanjem drugega dela.

Glede na že videne zbirke skic arhitektov in oblikovalcev,  je pristop znan in logičen (skica kot nosilka arhitektove ideje). Podobno kot v prvi knjižici znova pogrešamo prostor za svoje skice, saj žepna knjiga sedaj dobesedno postane skicirka. Arhitekturna skica pa ponovno aktualna.

Glavno orodje, ki se ga je založba (oziroma urednica Cordula Rau) v ta namen poslužila, je odstranitev vseh dodatnih informacij, ki bi zbornik definirale (in s tem je zožila ciljno občinstvo). Zbornik je minimalistično zasnovan in izdelan. Format žepne knjižice s kazalko spominja na skicirko. V oči bodejo odsotnost uvodnika in vsake spremne besede. Bralec mora sam uganiti, za kaj v knjižici gre.

Dokumentarno raven te knjižice tvorijo odgovori sto enajstih arhitektov na stereotipno vprašanje. Odgovori v originalnem jeziku odgovarjajočih so včasih kratki (le ena beseda ali stavek), drugič dolgi, včasih dopolnjeni s skico. Velikokrat se odgovori (ali skupine odgovorov) ponovijo, nekateri posamezniki poskušajo temu stereotipu osebno protestno nasprotovati. A dejstvo je: teze, da se arhitekti oblačijo v črno, noben ne negira. Arhitekt – bralec se tekom branja samorefleksira in išče svoj odgovor. Ob poznavanju vprašanih si v spomin priklicuje podobe posameznih arhitektov in opazuje odgovore. Nearhitekt se med prebiranjem osredotoči na pisavo, morebitno skico, podpise, kompozicijo – pozicijo teksta na listu. Poizkusi si razložiti način razmišljanja arhitektov. Večina odgovorov je zapisanih, kar je za arhitekte presenetljivo. Če je skica ponavadi nosilka arhitekturne ideje, tu stavki delujejo kot skice. Za lažje prebiranje so odgovori pretipkani na nasprotno stran faksimila, žal včasih površno in napačno.

Pričujoča knjigica se v ozadju odgovorov poigrava s posameznikom in z vprašanjem, kaj je njegova identiteta. Namesto slik in cv-ja zbornik ponudi odgovor na eno samo vprašanje. Odsotnost kvantitete informacij je nadomeščena z intimno naravo vprašanja, ki meri v mejo med javnim in zasebnim. Odgovori jasno ali manj jasno izrisujejo identiteto vprašanega. To je ojačano z reprodukcijo lastnoročnih zapisov. Po eni strani bralec ne zve o posameznem arhitektu prav nič, po drugi strani pa se mu iz lastnoročno zapisanega odgovora na neko splošno vprašanje razkriva duša do najbolj intimnih kotičkov.

Pravi žanr knjige je težko označiti. Za dokumentarni zapis ji manjka oprijemljivega, za običajno umetniško delo raven ustvarjanja. Še najbolje bi jo lahko označili za instalacijo na področju založništva. „Skicirka“ spodbudi bralca, da bi odgovore pokomentiral, žal pa manjka nekaj praznih listov, ki bi mu omogočili, da bi še sam odgovoril na to večno stereotipno vprašanje.

Ali je knjižica vredna nakupa? Ali jo bomo večkrat vzeli v roke? Knjižica spominja na rezino surove ribe na praznem krožniku. V nasprotju s kmečko pojedino se od nje ne bomo najedli. Kljub temu pa se zdi, da je v njej nekaj izvirno novega in svežega. Nekaj, kar presega običajno produkcijo in je antiteza sodobne google kulture s preobiljem praznih informacij. Še več; zdi se, da seže v samo bistvo arhitekturnega vprašanja (mejo med notranjostjo in zunanjostjo). Žal pa „seže“ ne pomeni, da vprašanje tudi obravnava ali nanj odgovori. Toda, saj gremo vsi kdaj na suši, ne?

Knjiga Sehnsucht je nastala kot spremljajoče gradivo nemškega razstavnega paviljona na 12. mednarodnem arhitekturnem bienalu v Benetkah. Urednica Cordula Rau je v njej izbrala 17 besedil različnih arhitekturnih in likovnih teoretikov na temo hrepenenja, želje, ki je predpogoj vsakega ustvarjalnega dejanja. Delo prepleta antropološke, filozofske in arhitekturne misli, ter skozi njih premleva pojme prostorskega načrtovanja.

Zračna bela platnica obrne bralca v knjižno notranjost in ga osvoji s fotografijami emocionalno nabitih trenutkov hrepenenja, ujetih v objektiv arhitekture. Namesto skozi načrte in plane, arhitekturo tokrat beremo kot zrcalo družbenega ali posameznikovega hotenja, skozi priprta vrata kukamo v sobo, skozi mistične meglice rajskega vrta opazujemo, kako se narcis ogleduje v gladini jezera in prisluškujemo šumenju jesenskega listja v okenskem okviru dnevnega prostora. Vse te podobe so ton uživanja trenutka v prostoru in so zato več kot le mehanski posnetki, kot Miesov stekleni nebotičnik, Tautov stekleni pavilijon, Safdijev habitat v Montrealu, jih povezuje želja po odkrivanju novih izraznih moči arhitekture.

»Hrepenenje je tisti prostor, v katerem se lahko igraš s časom. Hrepenenje je oblika premika. Kadar nekdo želi uporabiti zavestne metode, da bi dosegel kraj hrepenenja – bodisi skok v domišljijo ali v potrpežljivo meditacijo – prostor kamor človek prispe ni nikoli predvidljiv. Prav ta nepredvidljivost ustvarja popačene, negotove prostore domišljije in intuicije, ki jih naše standardizirano in manipulativno stalno hrepenenje po varnosti, kontroli, izvedljivosti, dominaciji in konzumaciji lahko uniči.« pravi Elke Krasny, kulturna-teoretičarka in kuratorka, nam znana predvsem kot avtorica besedil za Oris, v knjigi premleva prostorske in časovnih premike ter ostanke.

Na vprašanje zakaj povest skozi fotografije in kje so vendar skice, načrti, grafične predstavitve, kuratorka razstave v nemškem pavilionu na bienalu v Benetkah, Cordula Rau, odgovarja, da jih je zanimala predvsem arhitektova želja, pred nastankom ali med nastankom projekta samega. Želja, je vedno gonilo ustvarjanja in pravzaprav arhitektova vest. Pred materializacijo idej se namreč v arhitektovi glavi zgodi želja, če je ni, je njegov doprinos malo vreden.

Hrepenenje in metafiziko kraja, prisotnost interneta, kot kraja socialne interakcije, povečano družbeno mobilnost in nekdanjo poglavitno vlogo arhitekture pri ustvarjanju krajev, prevprašuje Peter Eisenman in sodobnosti zastavlja celo vprašanje ali kraj sploh potrebujemo? Celo, ali sploh potrebujemo domovino, ko pa imamo tako bogata življenja z mediji, informacijami in komunikacijo?

Knjiga nadalnje brska po zavesti o prostoru, po povezanosti krajev hotenja in krajev materializacije, poziva arhitekta, da ob izpolnjevanju potreb po funkcionalnosti, ekonomski ustreznosti in managmentu, nameni več pozornosti kreiranju mostov, med časovno in prostorsko nepovezanimi zaporedji prostorskih matrik.

Odsev sonca na gladini morja, Barcelonski pavilion, pogled Sophie Loren, okno vlaka in ženski obraz… arhitektura odvrtena do zgodbe hrepenenja, je želja in uspeh priporočene knjige.

Kljub temu da se študija neposredno ne nanaša na slovensko okolje, so številna spoznanja, predstavljena v knjigi, pomembna tudi za razumevanje preobrazbe slovenskih mest ter družbenih, gospodarskih in prostorskih učinkov njihovega razvoja. Osrednja avtorjeva teza o kulturni pogojenosti preobrazbe mest v času globalizacije postaja namreč vse bolj aktualna tudi pri nas.

Osrednje vprašanje: Ali je v času globalnega kapitalizma še mogoče vzdrževati kritično pozicijo do tržno orientiranega načina delovanja, ki danes prevladuje na različnih področjih družbene in kulturne dejavnosti?

Izhodišče: Kot posledica procesov globalizacije zadnjih let se je naše okolje korenito spremenilo. Ti procesi so bistveno vplivali tudi na arhitekturo. Analiza sodobne arhitekturne produkcije v kontekstu teh sprememb je priložnost za to, da se izpostavi kritično ali celo transformativno zmožnost arhitekture. Kot tudi, da se pokaže na možnost, v skladu s katero je tudi danes mogoče prakticirati arhitekturo – ne kot tržno dejavnost ali kot servis takšnih ali drugačnih interesov, pač pa kot arhitekturo, natančneje, kot kreativno prakso.

Projekt: Projekt arhitektura je kritična razprava o arhitekturi kot kreativni praksi v krizi. Avtorji prispevkov – predavatelji na konferenci Projekt arhitektura, ki je bila organizirana maja 2009 v Ljubljani – problematiko obravnavajo na svoj, enkraten način in z izjemno spretnostjo argumentacije.
Projektiranje je, kot z vso prodornostjo pokaže William Saunders (Harvard Design Magazine), v stanju distrakcije. Pier Vittorio Aureli (Berlage Institute) raziskuje možnosti konfrontacije in oblikovanja prostora za prebivanje. Luis Fernández-Galiano (AV/Arquitectura Viva) poziva k obnovitvi družbene pogodbe moderne arhitekture. Kenneth Frampton (Columbia University) s poetično naklonjenostjo kaže na strategije, s katerimi se je mogoče postaviti po robu redukciji sveta, ki ga je ustvaril človek.
Podobno Petra Čeferin (Zavod ARK) razvija nepopustljivi in prefinjeno formulirani koncept »afirmativnega odpora«. Rado Riha (Filozofski inštitut, ZRC-SAZU) pa na problematiko odgovarja s spretno reformulacijo znamenitega Robespierrovega vprašanja – »Državljani, ali želite revolucijo brez revolucije?« – v »Arhitekti, ali želite arhitekturo brez arhitekture?«

Knjigo je mogoče kupiti v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje in v knjigarnah po Sloveniji, kot tudi ob predstavitvi knjige 13. septembra 2010. Uredniki in nekateri avtorji prispevkov bodo ob predstavitvi pripravljeni odgovarjati na morebitna vprašanja.

Projekt arhitektura: kreativna praksa v času globalnega kapitalizma (Jeff Bickert, Petra Čeferin, Cvetka Požar, uredniki) je na voljo v slovenski in angleški izdaji; 136 strani, barvne ilustracije. Knjižna zbirki AML, št. 5 in 6, izdal Muzej za arhitekturo in oblikovanje, 2010; v sodelovanju z Zavodom ARK Inštitutom za arhitekturo in kulturo, ter Fakulteto za arhitekturo Univerzo v Ljubljani.

Knjiga na enem mestu ponuja pregleden nabor možnosti za proučevanje, projektiranje in gradnjo stanovanjskih poslopij in predstavlja skromen a pomemben prispevek k strokovni literaturi na tem področju. Prispevala naj bi k boljšemu izobraževanju, načrtovanju, raziskovanju ter uveljavljanju dobre prakse na tem področju.

Maks Fabiani je bil eden najpomembnejših avstro-ogrskih urbanistov in poleg Jožeta Plečnika največji slovenski arhitekt. V času monarhije je dosegel najvišja družbena priznanja in ugled: bil je prvi arhitekt z doktoratom, osebni svetovalec in prijatelj prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. V samem središču Dunaja je uresničil svoje najbolj inovativne in znamenite projekte. V Ljubljani mu je bil naklonjen župan Ivan Hribar, ki mu je zaupal načrtovanje urbanistične prenove popotresne Ljubljane, v kateri je po Fabianijevih načrtih nastalo nekaj najlepših secesijskih stavb. Ob koncu prve svetovne vojne pa se je arhitekt vrnil domov, kjer se je posvetil prenovi porušenih Posočja, Goriške in Krasa. Največ svojega dela je posvetil Štanjelu, kjer je med drugim zasnoval prelepo vilo Ferrari in vrtni park pod njo, s svojimi urbanističnimi vizijami pa je dal pečat številnim krajem na Goriškem, Krasu, v Posočju in na Vipavskem. Če bi si želeli ogledati vsa njegova dela, bi morali na dolgo pot od Poljske do Dunaja, Opatije, Trsta in vse do Benetk.

Monografija MAKS FABIANI: Dunaj – Ljubljana – Trst poudarja njegov pomen za slovensko arhitekturo in daje prostor zgodbam, ki osvetljujejo duh časa in okoliščine, pomembne za razumevanje arhitektovega dela.

Čeprav je v zavesti Evropejcev še močno prisotna romantična-idealizirana predstava o “kulturni krajini”, se je podeželje že davno transformiralo.  Ruralni prostor danes bolj kot ne zaznamuje urbanost, ki je predvsem dinamičen odnos. Prisotnost urbane mentalitete, ki je ne zaznamuje odnos do zemlje in posesti, temveč intenzivnost izmenjav znotraj prometnih in komunikacijskih povezav je na podeželju že nekaj desetletij dejstvo.

Raziskovalci Heidi Pretterhofer, Dieter Spath in Kai Vöckler trdijo, da je glede na močne težnje po urbanizaciji, ki so prisotne v celi Evropi, potrebno te procese obravnavati drugače, kot do zdaj. In sicer ne IZ perspektive mesta, tako kot smo bili vajeni, temveč iz perspektive podeželja, ki si mora zastaviti več vprašanj. Kaj je sploh danes “podeželje”? Je podeželje danes sploh mogoče razmejiti od “mesta”? Raziskovalci postavljajo teorijo, da v jedru Evrope že dolgo obstaja tipologija prostora, ki ji doslej nismo posvečali veliko pozornosti. Povezuje mestne in podeželske strukture, s čimer nastaja prostor, ki ni več izključno ruralen ali urban temveč “rurban”. Ta proces se kaže v posledicah za razvoj naselij.

Raziskovalci svojo teorijo podkrepijo s primeri izbranih regijah Spodnje Avstrije in Štajerske. Z raziskavo na terenu so pokrili številne zelo raznolike teme med katerimi ni vedno mogoče potegniti povezav. Tako v majhnih vaseh analizirajo prisotnost industrijsko ruralne tipologije, kot so silosi,  in spregovorijo o “kurirani krajini”, kot posledici izbora podob za turistično promocijo. Obdelajo različne strategije trženja podeželja in se dotaknejo gasilskih domov, ki so glavna žarišča socialne interakcije na podeželju.

Raziskava na zanimiv način odpira vse bolj aktualno temo, prikazuje, kako se je svet na podeželju spremenil, ter v razpravo ponujajo nove koncepte prostorskega načrtovanja.

Koolhaas je privlačen zaradi svojih pronicljivih, duhovitih in provokativnih besedil. Njegove besede so zato vedno priljubljena tarča različnih navdušencev. Postajajo material arhitekturnih kritikov, zgodovinarjev pa tudi zgolj zbiralcev najrazličnejših citatov in drugih Koolhaasovih vernikov. Rem je namreč reformator v zelo religioznem pomenu besede. Pridigar, ki se vedno loteva najsvetejšega v arhitekturi tam, kjer je nihče ne upa prijeti. Pridigar, ki sesuva nedotakljivo. Izgled S,M,L,XL je, če bolje pomislimo, spominjal na biblijo. Zajetna, v usnje ovita knjiga izgleda tako, kot da bi morala stati na knjižni polici vsake družine. Še več: zdi se, da bi morala biti to edina knjiga v hiši.

Citatov tudi v Contentu ne bo zmanjkalo. Koolhaas je vedno poln velikih besed, ki jih zliva v kontroverzne izjave. Z njimi navdušuje tiste, ki si o arhitekturi nikoli niso upali na glas pomisliti na tak način in jezi tiste, ki se še vedno trudijo prepričati publiko, da je arhitektura nedolžna in da obstajajo teme, kjer je nedotakljiva. V S,M,L,XL nas je popeljal stavek: “Arhitektura je tvegana mešanica vsemogočnosti in možnosti.” Uvodnik v Content pa se začne z besedami: “Arhitektura je nerazločna zlitina starodavnega znanja in sodobne prakse, čudaški način, kako pogledati na svet in neustrezen medij za delovanje v njem.” Rem torej še vedno surfa na valu arhitekture, ne glede na to, kakšna mešanica ali zlitina se mu ta zdi. Vsekakor pa pozorno opazuje in skuša razumeti ocean, ki ga drži na površju in nosi dalje.

Tako kot že ob prejšnjih Removih knjigah, se tudi ko listamo po Contentu nehote vprašamo, kako človek ob vseh projektih sestavi skupaj še takšno knjigo. Koolhaas sam je priznal, da ga je radikalno teoretiziranje v S,M,L,XL skoraj pokopalo – tudi finančno. Očitno pa ga kljub temu nezadržno vleče v njegov stari – novinarski poklic. Ne zmore brez pisanja, ki mu pomaga razumeti okoliščine naročenih projektov. Tako kot novinar, kadar želi napisati dober članek, mora v kratkem času konceptualizirati bistvo nečesa, o čemer še ne ve prav veliko. V Contentu, tako kot že prej v Harvard Design School Guide to Shopping pa ugotavlja, da mu ni potrebno vsega napisati sam. Lahko se postavi v vlogo urednika, ima pregled nad večjo količino informacij in jih uporabi tako kot mu ustreza.

Kar se torej tiče načina dela in seveda ovitka, se zdi, da je Content nekaj povsem nasprotnega kot S,M,L,XL, saj izgleda kot poceni revija za krajšanje časa v frizerskem salonu. Vendar gre pri obeh predvsem za znane in učinkovite propagandne namene, s katerimi si Koolhaas skuša izboriti boljše in jasnejše pozicije v javnosti, pri kritikih in seveda pri naročnikih. Content odkrito priznava, da je arhitektura bolj kot stvar odrešitve sveta stvar politike, ekonomije, mode, celo nastopaštva… Koolhaas si ne zakriva oči pred dejstvom, da je uspeh v arhitekturi danes bolj odvisen od strategij javnega nastopanja, kot od ponujenih rešitev. Skratka: dogaja se, da je arhitektura bolj odvisna od tistih, ki znajo prodati tisto malo pameti, kar je imajo, kot od tistih, ki je imajo dovolj, pa se jim zdi za malo, da bi jo prodajali.

Content se ne glede na naslovnico, na podlagi katere bi ga prej postavili na police z rumenim tiskom, kot z resno literaturo, ne imenuje zaman tako kot se. Koolhaas nam je tudi s svojo arhitekturo že nekajkrat pokazal, da ima cenena forma lahko več dobre vsebine kot tista, ki se skriva za imenitno fasado. Intervjuji, članki, (nekateri že prej objavljeni) grafični prikazi in drugi v Contentu objavljeni dokumenti razkrivajo le nekaj tega, kar se mu je pletlo po glavi v zadnjih sedmih letih. Resnici na ljubo je treba reči, da povprečna arhitekturna revija z dvomljivo lepimi celostranskimi fotografijami in pazljivo postavljenimi teksti pač ne zmore toliko kot nam v tej ne knjigi – ne reviji za 9.99 evra prodaja Koolhaas.