Trajekt » Novice

Prva večerja

Maša Ogrin — Mon, 21 May 2012 08:38:30 +0000

Ideja o pop up restavraciji je k nam prišla iz tujine. Pop up je kulinarični dogodek pri katerem do zadnjega ni jasno, kje se bo odvil in kaj bo na meniju. V Slovenijo sta idejo Prve večerje pripeljala Urška in Luka iz Dade, v studiu Kreativne cone Šiška pa so v sodelovanju s tremi mladimi oblikovalkami ustvarili edinstveni dogodek.

Ambient so oblikovale Gaja in Nina iz kolektiva Grupa ter Nuša iz ekipe Rompom. Njihova naloga je bila v manj kot treh tednih zasnovati dogodek za sedemdeset ljudi. Šest večerij se je odvilo v stari Plečnikovi mizarski delavnici v Vižmarjih. Koncept oblikovanja ambienta je bil drzen, oblikovalke so se odločile za izdelavo kuhanega pohištva. Poizkus se v tem merilu sicer ni obnesel, tako pripravljeni stoli so v dnevu splesneli, se je pa izkušnja zato toliko bolj obrestovala pri nadaljnjem razvoju ideje.

Kuhane stole so v izvedbi nadomestili opuščeni leseni stoli, ki so jih podarili prijatelji, miza iz starih desk postavljenih na koze se je vila skozi celoten prostor in omogačala kar največjo komunikacijo med obiskovalci večerje. Izpod spretnih prstov oblikovalk so nastali tudi kuhani oz. pečeni dodatki in sicer so mizo krasili lončki za rože oz. sadike (kumar, paradižnika, kivija ter buč) iz žagovine, moke in vode, ter karamelni lončki za pribor. Meniji in vinske karte so bili odtisnjeni na papirnatih pogrinjkih, preko projektorja v jedilnici pa so obiskovalci lahko spremljali nastajajanje gurmanskih umetnin v kuhinji. Osvetlitvene luči so bile pečene iz slanega testa, pripravljene s pomočjo kuharja Grege Denka iz Štajerske.

Odlična ideja, ki je povezala oblikovalce, kuharje, študente gostinske in turistične šole ter avanturistične gurmanske navdušence, dogodek pa je s senzorjalnimi detajli opreme dobil originalen pečat. Si sploh lahko predstavljate, da bi namesto obroka v restavraciji brez slabe vesti pojedli del opreme?

Oblikovanje: Gaja Mežnarić Osole, Nina Mršnik in Nuša Jelenec

Naročnik projekta: Zavod za sodobno gastronomijo Heda

Fotografije: Klemen Ilovar, NatanEsku (fotografije iz dogodka), arhiv oblikovalk (proces)

Razstava projektov JSS MOL

Aleksander Vujović — Fri, 18 May 2012 14:41:13 +0000

Ob 20. obletnici ustanovitve pravnega prednika Javnega stanovanjskega sklada MOL – Stanovanjskega sklada ljubljanskih občin – je bil 10. maja 2012 v Mestni hiši posvet o prehojeni poti in prihodnjih ciljih.

V uvodnem pozdravu je župan Zoran Janković pohvalil delo JSS MOL, ki z inovativnostjo omogoča meščankam in meščanom, še posebej tistim s posebnimi potrebami, pomoč pri reševanju stanovanjskih vprašanj. Najtežje pri našem delu se mu zdi prav to, da kljub prizadevanjem ne moremo omogočiti najema stanovanj vsem, ki izpolnjujejo pogoje. In prav tako mu je žal za občanke in občane iz velikega števila slovenskih občin, ki nimajo nikakršne javne pomoči. Po spominu na pretekle projekte (npr. težave pri dokončanju soseske Celovški dvori) je izpostavil prihodnje načrte, kjer je ključnega pomena možnost večjega zadolževanja, ki bi omogočila ne le več stanovanj temveč tudi priložnosti za gospodarstvo.

V nadaljevanju je prevzel besedo dr. Igor Šoltes, predsednik Računskega sodišča Slovenije, vendar v funkciji dolgoletnega predsednika Upravnega odbora SSLO. Spomnil je, da je sklad nastal zaradi nesoglasij med bivšimi ljubljanskimi občinami ter Mestom Ljubljana kot posebno družbeno politično skupnostjo. Zahvalil se je prvemu predsedniku ob ustanovitvi SSLO g. Borisu Andreéju in njegovemu nasledniku na mestu direktorja g. Tomažu Tomažinu. Ves čas je bila pričakovana večja podpora predvsem pri statusnem urejanju s strani države, tako glede neprofitnih stanovanjskih organizacij kot stanovanjskih skladov. Prav tako tudi sedaj pogreša strateški razmislek na državni ravni, vključno s Stanovanjskim skladom Republike Slovenije, kjer so se ob reviziji gospodarjenja z državnim nepremičnim premoženjem pokazali primeri neracionalnega gospodarjenja. Pričakuje več inovativnosti, kot vzor pa je lahko mestni sklad, ki v formalnih okvirih išče poti novih rešitev.

Julka Gorenc, vodja sektorja dejavnosti JSS MOL, je predstavila zgoščen pregled skozi 20 let, tako reorganizacije, ključne projekte, izvedbo javnih razpisov ter kakovostno odločanje o pravicah občanov in občank kot tudi bodoče načrte.

Dr. Srna Mandič je izpostavila, da se zdi prispevek JSS MOL v teh 20 letih tako samoumeven, da se spregleda, kako pomemben je predvsem zato, ker:
- je dosegel razvoj v težkih okoliščinah tranzicije, ko so se ukinjale stare vrednote in se nadomeščale s pričakovanji, da bo trg zadostna rešitev,
- zagotavljanje najemnih stanovanj pomeni prispevek k lokalni ekonomiji in je to tudi možnost prihodnjih vzpodbud,
- je moral biti JSS MOL iznajdljiv ob relativno majhni podpori države, da se je odzival na spremenjene potrebe in je bil s tem vlečni konj novih idej.

Mag. Dušan Blaganje je to srečanje ocenil kot enega redkih veselih dogodkov na stanovanjskem področju. Obseg stanovanjske gradnje, ki ni sledil načrtom iz Nacionalnega stanovanjskega programa je bil zamujena priložnost gradbeništva, ki se je osredotočalo na cestni program. Žal na stanovanjskem področju ne deluje nobena nacionalna politika in zato je toliko pomembneje, da se je JSS MOL izkazal ne le skozi število zagotovljenih stanovanj temveč tudi skozi iskanje inovativnih rešitev. Predvsem potrebujemo stanovanjsko politiko na državni ravni, saj bi lahko izvajali pametne ukrepe tudi brez novega nacionalnega programa, kar je vidno tudi na ljubljanski lokalni ravni.

Dr. Andreja Cirman je prav tako prepričana, da rešitev na stanovanjskem področju ni v tem, da bi vsakdo imel svoje lastniško stanovanje ali hišo. Tudi v drugih državah so se, predvsem v krizi, pokazale slabosti popolne individualizacije reševanja stanovanjskih vprašanj. Pokazalo pa se je tudi obratno, da so tam, kjer je bil razvit močni javni sektor na socialnem področju, kamor sodi tudi stanovanjska oskrba, lažje omejevali posledice gospodarske krize oz. bili bolje usposobljeni za nadaljnjo gospodarsko rast. Dobro razvit stanovanjski sektor je lahko blažilec gospodarske krize. Prav zato kot predstavnica akademske sfere zelo rada sodeluje pri načrtovanju novih programov JSS MOL, ki se nato uresničujejo v dobrobit ljudi.

Predsednik Sveta za varstvo pravic najemnikov stanovanj v MOL dr. Samo Uhan se žal ni mogel osebno udeležiti, je pa poslal pismo, v katerem je izpostavil, da je bil svet ustanovljen že leta 1997 in je po organizacijskih problemih začel delovati v letu 2000, ko je na načelih mednarodnih zavez sprejel načela svojega delovanja. Že na začetku je svet ugotovil, da so najemniki premalo seznanjeni s svojimi pravicami in dolžnostmi oz. institucijami, ki jim lahko pomagajo. Zato je izdal brezplačno brošuro z vsemi osnovnimi napotki, ki je naletela na pozitiven odziv. Sodeloval je z Varuhom človekovih pravic predvsem na področju potrebnih sprememb zakonodaje. Organiziral je strokovne razprave in okrogle mize. Tudi v prihodnje bo svet deloval zoper stigmatizacijo najemnikov kot bodisi »socialnih podpirancev« bodisi »privilegirancev« in nadaljeval svoje dobro sodelovanje z JSS MOL.

Mestni svetnik in predsednik Sveta za preprečevanje arhitektonskih in komunikacijskih ovir Sašo Rink je predstavil dobre izkušnje v sodelovanju z JSS MOL na področju skrbi za ljudi s posebnimi potrebami. Ne le da je pri vseh novogradnjah javnih stanovanj zagotovljenih 10 % stanovanj za ljudi z gibalno oviranostjo, temveč so tudi dodatna stanovanja z zmanjšanimi komunikacijskimi ovirami za gluhe in slepe ljudi. Dobro je sodelovanje z Zvezo paraplegikov ter njihovim arhitektom za iskanje čim boljših rešitev. In prav tako je dobro sodelovanje z drugimi nevladnimi organizacijami, ki skrbijo za nastanitveno podporo. Zelo pohvalno je, da gre za zavestno pozitivno diskriminiranost (lažji dostop do stanovanja) za ljudi s posebnimi potrebami, predvsem pa tudi za veliko razumevanje njihovih specifičnih potreb.

Dr. Bojan Dekleva iz društva Kralji ulice je nadaljeval s področjem reševanja problemov brezdomstva. Število brezdomcev žal narašča iz različnih razlogov. V razvitih državah EU se je uveljavil princip »najprej stanovanje«, ki ga skozi mednarodne projekte in podporo lokalne skupnosti razvijajo tudi v društvu Kralji ulice kot program nastanitvene podpore tako v stanovanjih, ki jih najemajo na trgu kot od JSS MOL. Skozi dosedanje sodelovanje se vidijo potrebe nadgrajevanja le-tega pri širši psiho-socialni podpori tudi drugih najemnikov bivalnih enot ter širše. Kaže se potrebnost službe, ki bi pomagala ljudem v stiski, da bi preprečili deložacije in ponovni prehod v brezdomstvo. Prav v sodelovanju z JSS MOL, ki gre v svojem razumevanju potreb ljudi in osebni angažiranosti preko omejitev pristojnosti, bo možno iskati nove poti ohranjanja bivališča kot osnovne človekove pravice.

Mojca Švigelj Črnigoj je predstavila projekt izgradnje Novih Poljan, kjer je šlo za revitalizacijo degradiranega območja (saj ga je v preteklosti zasedala JLA s svojimi oskrbnimi funkcijami in je bilo zaradi tega izločeno iz mestnega tkiva) in je bilo hkrati predhodnica javno zasebnega partnerstva, saj sta dva niza stanovanj javna in dva tržna. Prav tako so na osnovi avtorske natečajne rešitve v izvedbeni fazi sodelovali štirje arhitekti. Kasneje je bila soseska kakovostno nadgrajena z objektom bivalnih ateljejev za vizualne umetnike. Da bi bil projekt realiziran v celoti, bi bilo potrebno zgraditi peš brv čez Ljubljanico in podhod pod železniško progo.

Matija Bevk iz arhitekturnega biroja Bevk – Perović je najprej prejel čestitke za I. nagrado natečaja za NUK II, ki je zadnja med mnogimi doslej pridobljenimi, med drugimi tudi za celovito rešitev stanovanjskega naselja neprofitnih najemnih stanovanj.
V svoji predstavitvi se je osredotočil na pomen zunanjega prostora – skupne dnevne sobe stanovanjskega naselja. Rešitve so prikazane v naseljih neprofitnih najemnih stanovanj v Polju I (vmesni pas med objekti, ki je artikuliran), na Cesti v Gorice, kjer gre pri vsakem nizu objektov za dva različna atrija, ter Polju II, kjer se objekti in zunanje površine izmenjujejo kot šahovsko polje.

Robert Potokar je predstavil projekt Centra starejših Trnovo, kjer gre za združevanje javnega in zasebnega investitorja ter več funkcij: dom starejših, oskrbovana stanovanja, prostori četrtne skupnosti in oskrbni prostori (lekarna, frizer, kava bar) ob ohranjenem parku z velikimi drevesi. Kot posebno kakovost dobrega sodelovanja z investitorjema je izpostavil, da je bil projekt uresničen,kot je bil predlagan v zmagovalni natečajni rešitvi (ni bil prisilno popravljan zaradi »racionalizacije«) in celo več. V okviru investicijskih sredstev smo omogočili tudi postavitev skulptur študentov ALU v javni prostor parka. Center starejših Trnovo živi in je prostor druženja vseh generacij iz tega območja.

Mitja Majnik, direktor Imos d.d., je skozi posamezne projekte od Novih Poljan, Topniške 58, Gradaške 16, tomačevskih hišic, energetske sanacije Kvedrove 17 in Steletove 8, Polja I in II ter več drugih prikazal naše dolgoletno sodelovanje in sinergijo javnega investitorja ter strokovnega inženiringa.

Mag. Franci Props, direktor SPL d.d., je predstavil ne le delovanje največjega upravnika v Sloveniji in največjega poslovnega partnerja JSS MOL na tem področju, temveč tudi možnosti kakovostnega nadgrajevanja teh za občane in občanke, tako lastnike kot najemnike, pomembnih storitev. V mnogih primerih so upravniki skupaj z JSS MOL predlagali boljše rešitve v predpisih, ki urejajo to področje. Ob zaključku je JSS MOL kot velikega poznavalca razmer na stanovanjskem področju in konstruktivnega sogovornika povabil v Zbornico za poslovanje z nepremičninami.

Posvetu je sledilo še odprtje razstave stanovanjskih projektov JSS MOL v preteklih 20. letih.

Prof. Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za arhitekturo, je ob svojem nagovoru izpostavil predvsem to, da so objekti grajeni z omejenimi sredstvi za namen neprofitne oddaje v najem vzgled dobre arhitekture. Prav na teh primerih se je tudi povečalo zanimanje za sodelovanje na natečajih JSS MOL, saj so natečajne rešitve tudi uresničene tako glede objektov kot kakovostnega zunanjega prostora. In JSS MOL s tem kaže dobro prakso stanovanjske gradnje, ki je ogledalo tudi zasebnim projektom.

Sodelujte na Arhitekturi ZDAJ

Anja Planišček — Thu, 17 May 2012 08:05:22 +0000

Hiša arhitekture Maribor objavlja razpis za zbiranje predlogov za sodelovanje na pregledni razstavi sodobne arhitekture z naslovom Arhitektura ZDAJ mest EPK 2012. Razpis za razstavo Arhitektura ZDAJ mest EPK 2012 je pripravljen z namenom pridobiti čim več raznovrstnih predlogov, tudi javnosti skritih in prezrtih kvalitetnih arhitekturnih stvaritev iz mest EPK 2012 (Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec in Velenje) izvedenih v zadnjih desetih letih.

Namen razstave je predstaviti najsodobnejša realizirana arhitekturna dela zadnjih desetih let, izpostaviti kreativni potencial, ki je na arhitekturnem področju povezan z Evropsko prestolnico kulture Maribor 2012 in partnerskimi mesti Murska Sobota, Novo mesto, Ptuj, Slovenj Gradec in Velenje ter v javnosti vzbuditi zavest o prisotnosti in kulturni dimenziji kvalitetne sodobne arhitekture v lokalnem in širšem regionalnem prostoru.

Strokovna komisija ( dr. Peter Šenk, Marko Jaušovec, Nande Korpnik, dr. Kaja Pogačar, Janko J. Zadravec) bo na podlagi prispelih prijav naredila izbor za razstavo, ki bo v Hiši arhitekture Maribor, Mladinska ulica 3, v Mariboru, med 4. 7. in 3. 9. 2012.

Kriteriji za prijavo predlogov: na razpis se lahko prijavijo avtorji/-ice z arhitekturnimi deli, izvedenimi v Mariboru ali enem partnerskih mest EPK 2012 od vključno 2002 do vključno 2012. Posamezni avtor/-ica ali projektna skupina lahko prijavi največ tri arhitekturna dela.

Predstavitev prijavljenih predlogov:

1 prijavljeni predlogi naj bodo predstavljeni največ na treh straneh (največ v formatu gradiva A3) za posamezen projekt,
2 opis projekta (kratek opis projekta, do 1000 znakov s presledki, ime projekta, lokacija in leto izvedbe, imena avtorjev oziroma avtorske skupine, ime fotografa, ime kontaktne osebe, e-mail naslov in številka mobilnega telefona),
3 grafični del predstavitve naj obsega vsaj situacijo, tipične tlorise in prereze v ustreznem merilu,
4 izvedeno arhitekturno delo se naj predstavi z vsaj 5 fotografijami.

Rok za oddajo predlogov je 27. 5. 2012.

Strokovna komisija ima pravico podati tudi svoje predloge. O izbranih predlogih prijavljenih del za razstavo bodo kontaktne osebe obveščene najkasneje 7. 6. 2012, ko jim bodo poslana tudi natančna navodila za pripravo razstavnega plakata in materiala za publikacijo. Za izbrane predloge bodo morali avtorji pripraviti in poslati grafično postavljene plakate z visokoresolucijskimi fotografijami in tekstualnim opisom v pdf formatu do 18. 6. 2011. Za tisk plakatov, kot tudi oblikovanje in tisk spremne brošure bo poskrbela Hiša arhitekture Maribor.

Predloge pošljite v pdf formatu na naslov Hiše arhitekture Maribor: ham@um.si

Kriteriji za izbor predlogov:

1 sodobnost in jasnost arhitekturne zasnove
2 inovativnost prostorske zasnove in tehničnih rešitev
3 razmerje do prostorskega konteksta

Več: ham.raz.um.si

Nagrada za beograjski most slovenskima avtorjema

Aleksander Vujović — Sun, 13 May 2012 11:21:39 +0000

Arhitekt prof. Peter Gabrijelčič in konstruktor Viktor Markelj sta prejemnika letošnje osrednje nagrade Društva arhitektov Beograda »Arhitekturni dogodek leta 2011«, in sicer za projekt Mostu na Adi.

Predsednik Društva arhitektov Srbije Ivan Rašković je ob podelitvij nagrade in odprtju razstave v galeriji Ozon dejal, da to nagrado pravzaprav ne podeljujejo samo za arhitekturno stvaritev, temveč tudi za vpliv, ki ga te imajo na svojo okolico in strokovno javnost.

»Most na Adi je veliko več kot samo most. Gre za vrhunsko arhitekturo, ki je že v samem procesu izgradnje postala prepoznaven simbol Beograda.« je še poudaril.

Prispevek Slovenije in slovenskega znanja pri realizaciji tega pomembnega infrastrukturnega in arhitektonskega objekta ni naključje. Je rezultat dvajsetletnih izkušen pri gradnji slovenskega avtocestnega križa, kjer je bil za vsak pomembnejši projekt razpisan konstruktorsko arhitekturni natečaj. V Sloveniji je namreč že pred leti prevladalo prepričanje, da imajo infrastrukturni objekti poleg uporabnega tudi simbolni in kulturni pomen.

Konstrukcijska in oblikovna rešitev Mostu preko Ade sledi ekološkim trendom gradnje mostov, zato premošča most reko z eno samo podporo. Uporabljen je princip harfe – obešenega mostu na poševnih kablih, ki omogoča velike razpone z razmeroma malo uporabljenega materiala. Na spodnjem rtu Ade Ciganlije je postavljen 207 metrov visok pilon atraktivne oblike. Prepoznavna arhitekturna oblika vitkega, ostro zašiljenega pilona predstavlja nov beograjski simbol. S svojo višino in obliko deluje kot izjemna urbana skulptura v rečnem pejsažu, služi kot geografski orientir in označuje rt Ade Ciganlije.

Most je dolg 969 metrov, ima šest prometnih pasov in dve progi za tirni promet, posebna pozornost pa je bila namenjena tudi peščem. Na dolgi poti čez most jih spremlja posebej oblikovana ograja, ki omogoča široke panoramske poglede na mesto in je v nočnem času osvetljena, podobno kot visoka mostna harfa, ki obvladuje s svojo pojavo in razsežnostjo celotno nočno nebo in spominja na prostor katedrale.

Most na Adi predstavlja arhitekturni in inženirski dosežek svetovnega slovesa. Na en sam pilon je obešena največja mostna površina na svetu. O zasnovi in gradnji mostu je bil posnet tudi dokumentarni film v seriji Ekstremno inženirstvo, ki ga je režirala ekipa programa Discovery Channel.

Nagrade arhitekturni dogodek leta 2011 so podelili v sklopu Beograjskega mednarodnega tedna arhitekture, ki je potekal od 19. aprila do 3. maja.

Park Tabor bo poleti spet zadihal

Maša Ogrin — Fri, 11 May 2012 11:17:49 +0000

Park Tabor bo od 12. maja dalje ponovno središče dogajanja v soseski. Kulturno društvo ProstoRož je sodelovalo s posamezniki in društvi iz Tabora in okolice, ki so bili prostovoljno pripravljeni vsak po svoje prispevati k zanimivim športnim in kulturnim dogodkom. Vsi dogodki so brezplačni in odprti za vse. Cilj društva je, tako kot lansko leto, predvsem integracija ljudi iz soseske in širše okolice ter oživitev javnega prostora, ki je bil dolgo časa zanemarjen in nepriljubljen med krajani.

Program bomo tako otvorili v sosedskem duhu, z Garažno razprodajo, na kateri bodo ljudje lahko menjali, kupovali in prodajali predmete, obleke in pohištvo, ki ga ne potrebujejo več.

Pogovor z Glennom Murcuttom

Maša Ogrin — Thu, 10 May 2012 12:50:50 +0000

V ponedeljek, 14. maja, ob 18.00 bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje potekal javni pogovor s Pritzkerjevim nagrajencem, avstralskim arhitektom Glennom Murcuttom. Z njim se bo pogovarjal dr. Aleš Vodopivec. Glenn Murcutt je eden najpomembnejših svetovnih arhitektov našega časa in predstavlja močan kontrast sodobnim globalnim arhitekturnim zvezdam. Ne ustvarja arhitekture velikega merila in uporablja običajne, vsakdanje, ne-razkošne materiale. Za razliko od večine sodobnih arhitektov, ne vodi arhitekturne pisarne z več zaposlenimi, temveč vedno vse dela sam. Skozi pogovor bosta sogovornika predstavila Murcuttovo delo in principe načrtovanja, ki odpirajo številna, za sodobno arhitekturo pomembna vprašanja.

Glenn Murcutt je ena najbolj zanimivih osebnosti svetovne arhitekture. Na oddaljenem in od arhitekturnih centrov izoliranem petem kontinentu nadaljuje evropsko modernistično arhitekturno tradicjo in jo prepleta z avstralsko kulturo, poudarjeno odgovornostjo do okolja in prvinskimi načeli oblikovanja človeških bivališč.

VSE VSEM: ZEK (2012)

Maša Ogrin — Wed, 09 May 2012 10:04:48 +0000

Ob 11,8 obletnici svojega delovanja osemčlanski kolektiv v lastni produkciji prireja skupinsko razstavo, ki pa se ne ozira preveč v preteklost delovanja skupine, temveč raje nadgrajuje značilen izraz, po katerem je skupina že dolgo znana.

The ZEK Crew, ta l’enfant terrible slovenskega oblikovanja, ki rine po medprostorju sodobne umetnosti, street arta in dizajna, v letu 2012 pripravi razstavo. Nekakšno retroperspektivo ob 11,8. jubileju obstoja v prostorih zaklonišča, v maniri DIY strategij umetniških avantgard prejšnjega stoletja. Četudi je danes avratizacija kolektiva zgolj lepše ime za branding, uspešnosti le-te ne gre oporekati, saj očitno medijska prepoznavnost ne izključuje izrazne kvalitete. Kaj torej pripravijo t. i. konceptualni šaljivci? Skozi dramaturgijo soban, kjer je opaziti novo uomo universale usmerjenost v tridimenzionalnost predmetov, ponovno pokažejo, da so izmuzljivi perfekcionisti, ki jih definirajo izčiščenost presenetljivo očitnih idej, vpetost v lasten pop-internetni čas, poetičnost v konkretnosti ter nepoboljšljiva naklonjenost do absurdnosti, banalnosti, prostaštva, cinizma, satire, ironije in verbalno-vizualnih šal. Naj bo humor znak superiornosti, hedonistično izkustvo, ventil nezavednega ali orodje seksualne selekcije, postavi objekt kot nekaj osebnega, neposredno poznanega, katarzičnega in je večkrat uspešnejši od pazljive argumentacije. Kot družbeno specifičen fenomen služi vzpostavljanju in krepitvi vezi, a je hkrati lahko vzrok trenj v komunikacijskem odnosu, neskladje med pričakovanim in resničnim pa zahteva, da nenadoma opustimo tipične vloge in ustaljene načine razmišljanja. ZEK vztraja pri takšnem duhovito neobremenjenem, a potencialno subverzivnem Weltanschauung. In povzetek? Če se ozremo po Baldessariju, they will not make any more boring art. (Tekst: Lara Plavčak)

Narodna univerzitetna knjižnjica 2

Maša Ogrin — Tue, 08 May 2012 09:02:34 +0000

Včeraj je v javnost stopila nova podoba Narodne in univerzitetne knjižnice, ki bo postavljena na mestu nekdanjega rimskega sečišča carda in decumausa, na križišču Zoisove ceste, ki je del notranjega mestnega ringa, s pomembnimi mestnimi palačami in Vegove ulice, ki predstavlja notranjo univerzitetno os, ob kateri ležita rektorat univerze in Plečnikova NUK.

Pomemben kriterij izbora komisije za projekt Narodne in univerzitetne knjižnice 2 je bil ustrezno vključevanje stavbnega volumna v obstoječe mestno tkivo z upoštevanjem simbolnega izraza narodne knjižnice za mesto in državo.

Natečaj je zahteval tako izredno dobro poznavanje izbrane lokacije kot tudi organizacije programa knjižnic na sploh, saj gre za projekt ene temeljnih stavb univerzitetnega mesta na specifični zgodovinski lokaciji stare rimske Emone. Odnos nove nacionalne knjižnice do okolja, obstoječih stavb javnega pomena in odprtega prostora, simbolni pomen nove stavbe, spoštljiv odnos do izkopanin, organizacijska jasnost programov knjižnice in nenazadnje energetsko učinkovita zasnova, so bili ključni kriteriji izbire projektov.

Komisija za izbor nove stavbe Narodno univerzitetne knjižnice je imela zahtevno nalogo, na mednarodnem natečaju je morala izmed več kot stopetdesetih prispelih elaboratov izluščiti tiste, ki so vredni premisleka in pozornosti širše strokovne javnosti.

Žirija se je odločila, da prvo nagrado podeli projektu arhitekturnega biroja Bevk-Perovič, ki mu je, po mnenju komisije, z enostavnim, a impozantnim simbolnim volumnom, uspelo nagovoriti javni prostor. Z ene strani se stavba odpira proti Filozofski fakulteti, z druge pa komunicira z Emonsko promenado, križevniškim parkom in v nadaljevanju osi, s Plečnikovo knjižnico. Stavba ima korekten odnos do Plečnikove knjižnice in odpira arheološko pritličje širši (kulturni) javnosti z različnimi vrstami podpornega programa. Prepričljiva naj bi bila tudi zasnova fasade – sinkopirana izmenjava montažnih votlih in trdnih armiranobetonskih stebrov dveh različnih premerov, ki aludirajo na značaj Plečnikovih del v Ljubljani.

Drugo nagrajeni projekt je projekt arhitekturnega biroja Blenkuš-Florjančič. Zasnovana stavba ima značilnost vogalne palače. Tudi ta projekt pristopa k antičnim ruševinam s spoštljivim odnosom, v pritličju določa strukturo in organizacijo stavbe rimska geometrija križanja carda in decumanusa. Projekt po mnenju komisije vključuje veliko dobrih organizacijskih rešitev, zmoti le linearna organizacija etažnega skladišča, saj onemogoča hitro manevriranje s knjižničnim gradivom. Duh Plečnikove knjižnice povzema svetlobni atrij, ki je umeščen po vsej višini knjižnice.

Tretjenagrajeni projekt arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar obravnava objekt nove knjižnice kot vogal, spodrezano pritličje odgovarja težkemu kamnitemu zidu križank, in tudi sicer stavba zelo dobro komunicira z osjo emonske promenade. V stavbo vstopamo na mestu nekdanjih rimskih ulic. Odnos stavbe do obstoječih volumnov kareja pa je tisti, ki ni prepričal žirije, saj naj bi zaradi nerazdelanih stikov stavba delovala začasno.

Priznanje je pripadlo projektu Carlosu Meri Cucartu, katalonskemu arhitektu, katerega projekt je izstopal zaradi izjemne jasnosti koncepta stavbe, kar je bilo pri oddanih elaboratih bolj izjema kot pravilo. Znižana priznanja so pripadla Marku Studnu, z birojem Spacelab, s po mnenju komisije izredno dodalenim elaboratom, a slabim pozicioniranjem vstopnih površin; Jordi Hildagu Tanu iz Katalonije, katerega projekt umakne čitalnico v notranjost objekta, na obod pa razporeja skladišča, slaba lastnost česar je, da čitalnica prejme v notranjost premalo svetlobe in je zaradi dislociranih skladiščnih enot otežena organizacija dela in hiter pretok gradiva do uporabnikov. Zadnje podeljeno znižano priznanje pa je pripadlo tudi arhitektom Glass Kramer Löbbert iz Berlina, ki so ponudili dobro rešitev stika javnega mestnega parterja z zgodovinsko pokrajino izkopanin.

Le upamo lahko, da se ob aktualnem družbeno-političnem stanju, po dvajsetih letih zgodba NUK 2 ne bo že drugič ponovila.

Več o projektih si lahko preberete v zaključnem poročilu na spletni strani Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.

Evropska nagrada za javni prostor Ljubljani

Anja Koršič — Sat, 05 May 2012 11:15:31 +0000

Ljubljana prejme Evropsko nagrado za urbani javni prostor 2012. Prejela jo bo za ureditev območja Ljubljanice z novimipotmi, mostovi in urbanimi elementi. Kot je zapisala ocenjevalna komisija gre za kolektivni napor, ki z združevanjem virov, usklajevanjem posegov in optimalno koordinacijo med več investitorji in arhitekti nadaljuje humanistično izročilo Jožeta Plečnika. Nagrado vsaki dve leti podeljuje konzorcij evropskih arhitekturnih muzejev v Barceloni. V strokovnem odboru Evropske nagrade za urbani javni prostor od leta 2011 sodelujeta tudi dva slovenska predstavnika, arhitekturna kritičarka Petra Čeferin in direktor MAO, Matevž Čelik.

Evropsko nagrado za javni prostor organizira Center sodobne umetnosti Barcelona s soorganizatorji Arhitekturno organizacijo v Londonu, Arhitekturnim muzejem na Dunaju, la Cité de l’Architecture et du Patrimoine v Parizu, Suomen Rakennustaiteen muzejem v Helsinkih, Nizozemskim arhitekturnim inštitutom v Rotterdamu in Nemškim arhitekturnmi muzejem v Frankfurtu. Letos se je za nagrado potegovalo 347 projektov iz 36 evropskih držav. Žirijo so sestavljali Josep Llinàs kot predsednik, Juulia Kauste (SRM), Ole Bouman (NAi), Sarah Mineko Ichioka (AF), Mr.Francis Rambert (la Cité), Mr. Dietmar Steiner (Az W) and Mr. Peter Cachola Schmal (DAM). Žirija je odločila, glavni nagradi podeli projektoma:

- Preureditve nabrežij in mostovi na Ljubljanici, Ljubljana (Slovenija), 2011,

avtorjev: Boris Podrecca, ATELIER arhitekti (Jurij Kobe, Špela Kokalj,Maja Kovačič, Urša Podlipnik, Ljuba DallaValle, Jakov Brdar, Nataša Blažko, Tanja (Bojc) Paulin, Tomaž Habič), URBI (Saša Dalla Valle,Tea Fink), MEDPROSTOR ARHITEKTI, Jerneja Fischer Knap, Rok Žnidaršič, Samo Mlakar, ATELJE VOZLIČ (Vesna Vozlič Košir, Matej Vozlič), Jurij Kobe, DANS arhitekti (Miha Dešman, Katarina Pirkmajer Dešman, Eva Fišer Berlot), TRIJE arhitekti (Andrej Mercina, Ksenija Intihar, Nina Juratovec, Nika Svetina)

- ureditev vrha Tur Rovira, Barcelona (Španija), 2011,

avtorjev: Jansana, De La Villa, De Paauw, Arquitectes Slp, Aaup, Jordi Romero in sodelavcev.

Nagrade so bile podeljene tudi projektom:

- Razstavna pot, Londres (Velika Britanija), 2011, avtor: Royal Borough of Kensington in Chelsea,

- Spomenik odpravi suženjstva, Nantes (Francija), 2011, avtorji: Krzysztof Wodiczko in Julian Bonder

- Drugje, Malmö (Švedska), 2010, avtorica: Tania Ruíz

- Okupacija Puerta del Sol Madrid (Španija), 2011.

Gremo na sprehod po mestu!

Anja Koršič — Tue, 24 Apr 2012 11:11:33 +0000

Inštitut za politike prostora tudi letos, v sodelovanju z lokalnimi partnerji pripravlja urbane sprehode Jane’s Walk, ki bodo potekali ta vikend, 5. in 6. maja 2012 v Celju, Idriji, Kopru, Kamniku, Piranu, Škofji Loki in Ljubljani. Inštitut za politike prostora vabi vse, ki cenijo prijaznost mest za pešačenje, da se jim pridružijo na enem od sprehodov.

Urbani sprehodi Jane’s Walk so približno uro in pol dolgi vodeni sprehodi po mestnih četrtih, ki ozaveščajo o pomenu pešačenja po vsakdanjih opravkih in o vplivu pešcev na urejanje mestnega prostora. Namenjeni so povezovanju prebivalcev s sosesko, spodbujanju pripadnosti območju bivanja in ozaveščanju o pomenu mestnih četrti. Promovirajo privlačnost pešačenja po vsakdanjih opravkih in predvsem učinek, ki ga imajo lahko pešci na urejanje mestnega prostora. Obenem sprehodi odpirajo priložnost za pogovor o težavah,s katerimi se stanovalci dnevno soočajo, ter omogočajo oblikovanje pobud, kako soseske narediti privlačnejše in prijetnejše za življenje.

Inštitut za politike prostora je lani v okviru projekta »Mreža za prostor« in v sodelovanju z lokalnimi partnerji prvič pripravil Urbane sprehode Jane’s Walk v Ljubljani. Prvi vikend maja so bili v Ljubljani štirje sprehodi Jane’s Walk, in sicer po Taboru, Spodnji Šiški, Zgornji Šiški in Fužinah. Na posameznih sprehodih je bilo od deset do skoraj petdeset udeležencev. Udeleženci sprehodov so se lahko na sprehodih na lastne oči prepričali, kako dragoceno je gojiti hodljivost prostora, skrbeti za varne, vzdrževane in zanimive ureditve in programe ter skozi oblikovanje pobud za spremembe in neposredno udeležbo pri urejanj prostora gojiti pripadnost svojemu bivalnemu okolju.

Tako so na primer udeleženci na lanskem sprehodu skozi Zgornjo Šiško med bloki ob Celovški in Šišenski ugotovili, da so zelenice ob blokih zanemarjene in do prebivalcev neprijazne. Odstranjenih je veliko klopi in igral, ki so temelj živih zelenih površin in hkrati zbirna točka prebivalcev različnih generacij. Urbano opremo, kot so klopi in igrala, se navadno umika zaradi bojazni pred večernim zadrževanje mladih, kar je bilo ocenjeno kot neprimerno. Primeri dobrih praks kažejo, da je treba mladostnike obravnavati kot enakovrednega sogovornika, s čimer je vandalizem veliko lažje preprečiti. Če se ta vseeno pojavlja, je treba poškodovano opremo obnavljati, ne pa jo prepustiti propadanju ali odstraniti. Podobno nesmiselno je zaklepanje otroških igrišč po zaprtju vrtcev. Ti so lahko odlično zbirališče in prostor za druženje mladih družin. Podobno so tudi na drugih sprehodih udeleženci imeli možnost preveriti ureditve z lastnimi nogami, ločiti dobre od slabih rešitev in oblikovati pobude za spremembe.

Ideja Jane’s Walk prihaja iz Toronta, kjer so bili prvi sprehodi organizirani leta 2007. Od 2009 naprej sprehode gosti tudi vedno več mest izven meja Kanade – 2011 je bilo organiziranih že 511 sprehodov po 75 mestih v petnajstih državah, med njimi so bili prvič tudi štirje sprehodi v Ljubljani. Več o urbanih sprehodih na spletni strani Inštituta za politike prostora.

Letošnji program sprehodov je sledeč:

Sobota, 6. maja 2012

Ljubljana, Murgle: Stanovanjsko naselje za pešca
Čas: 11.00
Zbirno mesto: Gasilski dom Trnovo, Cesta v Mestni Log 31
Vodji: Anja Planišček in Aleksander Vujovič
Organizator: Zavod Trajekt

Ljubljana, Poljane: Hodljivost za vse generacije
Čas: 17.00
Zbirno mesto: Gimnazija Poljane
Vodja: Tadej Žaucer
Organizator: Univerza za tretje življenjsko obdobje in Inštituta za politike prostora

Ljubljana, Moste: Prepreke in mejna območja
Čas: 14.00
Zbirno mesto: Kulturni dom Španskih borcev
Vodji: Petra Očkerl in Juca Bonaca
Organizator: DUKZ – Društvo za ustanavljanje kreativnih zadrug

Celje: (O)živimo Celje
Čas: 10.00
Zbirno mesto: Splavar ob Savinji
Vodji: Mojca Furman Oman in Jaka Sedovnik.
Organizator: METRO SR, zavod za prostor Savinjske regije

Idrija: Urbani sprehod po idrijskih manj znanih ulicah
Čas: 10.00
Zbirno mesto: Čipkarska šola, Prelovčeva 2
Vodji: Matevž Straus in Drejc Kokošar
Organizator: Klub Idrijskih Študentov

Kamnik: Sprehod skozi degradirana območja Kamniške Bistrice
Čas: 10.00
Zbirno mesto: Hiša arhitekture Kamnik, Šutna 24
Vodja: Sinan Mihelčič
Organizator: Skupina Štajn

Koper-Olmo: Pozabljena soseska
Čas: 15.30
Zbirno mesto: avtobusna postaja Olmo (1)
Vodji: Martina Tomšič in Anže Zadel
Organizator: KUD AAC Zrakogled

Kranjska gora: Od parkirišč do smučišč
Čas: 16.00
Zbirno mesto: Trg na Gorici (pred cerkvijo)
Vodji: Aljaž Malek in Urška Kranjc
Organizator: Žiga in Aljaž Malek

Piran: Nočna hoja po neosvetljenem mestnem jedru
Čas: 20.00
Zbirno mesto: Tartinijev trg, pred spomenikom Tartiniju
Vodja: Romana Kačič
Organizator: Romana Kačič

Škofja Loka: Hodljivost srednjeveškega mestnega jedra
Čas: 11.00
Zbirno mesto: Upravna enota nasproti Mihola
Vodja: Darja Matjašec
Organizator: Darja Matjašec

Nedelja, 7. maja 2012

Ljubljana, Tobačna tovarna: Območja za začasno rabo
Čas: 17.00
Zbirno mesto: Kulturnim centrom Tobačna 001
Vodji: Urška Jurman in Marko Peterlin
Organizator: KUD Obrat in Inštitut za politike prostora

Ljubljana, Fužine: Merilo in prehodnost prostora
Čas: 11.00
Zbirno mesto: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Grad Fužine
Vodja: Tadej Žaucer
Organizator: Muzej za arhitekturo in oblikovanje in Inštitut za politike prostora

Ljubljana, Kino Šiška: Hodljivost in kreativnost
Čas: 14.00
Zbirno mesto: CUK Kino Šiška
Vodji: Aidan Cerar in Marko Peterlin
Organizator: Inštitut za politike prostora

Plečnikova odličja 2012

Anja Koršič — Tue, 24 Apr 2012 06:49:42 +0000

Podeljene so bile Plečnikove nagrade za leto 2012. Žirija v sestavi Jerneja Kraigherja, Ine Šuklje Erjavec, Jadranke Grmek, Andreja Hrauskya in Matjaža Bolčine je odločila o podelitvi Plečnikove nagrade, Plečnikovih medalj in priznanj ter nominacij. Žirija si je zadala nalogo, da opozori na najkvalitetnejše arhitekturne rešitve preteklega obdobja in med prispelimi predlogi nagradila dokončane objekte, ki so vzor in odgovor na vprašanja, s katerimi se kot civilizirana družba srečujemo ob reševanju vsakdanjih potreb in oblikovanju urbanega, suburbanega ali naravnega prostora ter arhitekture v njem. Obrazložitve žirije:

Plečnikova nagrada 2012

za uspešno realizacijo projekta LUTKOVNO GLEDALIŠČE v Mariboru

avtorja: Jurij Kobe, Rok Žnidaršič

Lutkovno gledališče se nahaja v nekoč skoraj popolnoma propadli stavbi nekdanjega minoritskega samostana na robu srednjeveškega Maribora. Njena obnova je del rekonstrukcije mestnega središča, njena vsebina pa kulturna obogatitev Lenta, ki potrebuje kulturne vsebine, če nočemo, da se ta del mesta spremeni v nekakšen lokalni »Grinzing«. Lutkovno gledališče samo po sebi ni le avditorij, prijeten za obiskovalce, s sedeži, ki so postavljeni tako, da se dobro vidi na oder. Je hkrati tudi oder, luči, tehnologija, torej »macchina«, ki je v Mariboru razumljena zelo neposredno in inovativno. Gledališče je umeščeno v obnovljeni atrij z rekonstruiranimi baročnimi arkadami. Ta prostor je preveč dragocen, da bi ga v celoti žrtvovali lutkam. Zato sta avtorja zasnovala tribune, ki se skupaj s potrebno tehnologijo v ozadju lahko zložijo tako, da se celotna kompozicija zapelje proti odru in ga zapre. S tem se atrij z arkadami pokaže v vsem svojem sijaju in je primeren za druge vrste prireditev. Vendar to še ni vse – oder je mogoče odpreti tudi proti zunanjščini, saj je v parku ob stavbi zasnovana zunanja tribuna. S takšno rešitvijo je lutkovno gledališče zares prava »macchina«, saj lahko deluje dvostransko, poleg tega pa se lahko tudi v notranjosti umakne. Kot da gledamo utopične zamisli Archigrama iz šestdesetih let, ki so danes uresničene. To kar navdušuje je dokaz, da je mogoče že odpisane objekte prenoviti in jih napolniti z novo vsebino, da je torej možno sožitje tradicije z modernim, ne da bi bil pri takšnem kompromisu kdo prikrajšan. Kvaliteta starih evropskih mest leži ravno v njihovi tradiciji, zato se je vredno boriti za obstanek vsake stare stavbe, še toliko bolj, če lahko brez težav prenese nove vsebine. Zato je uspešen primer v Mariboru še toliko bolj dragocen.

Prenova minoritskega samostana je uspešen primer konceptualno jasne zasnove pri umeščanju nove vsebine v historični objekt. Arhitekta se zavedata, da je uspešnost naloge odvisna predvsem od umestitve zahtevne infrastrukturne vsebine. Ravno tu jima najbolj uspe – z umestitvijo volumna med obod samostana in rob mariborskega srednjeveškega zidu, z vso odrsko tehnologijo in konzolnima strehama, ki prekrivata notranji in zunanji avditorij, z eno potezo rešita bistvene zagate prenove stavbne dediščine. Obstoječi gradbeni in historični substanci se arhitekta izogneta s prostostoječim elementom med zunanjostjo in notranostjo, ki obenem prevzema vso inštalacijsko opremo. Takšna zasnova je bistvena za prenovo historičnega dela, ki razbremenjen instalacijskega dela, lažje ohranja konservatorske zahteve.

Konceptu ločene obravnave starega in novega sledimo v oblikovanju interierja s prostostoječimi lučmi in zložljivim avditorijem.

Plečnikova medalja 2012

za uspešno realizacijo projekta ŠPORTNA DVORANA v Stopičah

avtorja: Rok Jereb in Blaž Budja

Športne dvorane in telovadnice so utilitarni projekti, ki so praviloma grajeni z omejenimi sredstvi in redko predstavljajo arhitekturni presežek. Njihovo velikost narekujejo predpisi o velikosti igrišč in garderob, zato se večinoma kažejo kot preprosti volumni. V Stopičah je dvorana prizidek obstoječe osnovne šole, ki stoji na brežini v sredi vasi, zato je umestitev tako velike dvorane še toliko bolj problematična. Tudi ozka parcela ob glavni cesti skozi naselje je nalogo še bolj otežila. A ravno tu sta arhitekta pokazala svojo mojstrstvo. Padec terena sta izkoristila tako, da sta dvorano delno vkopala in s tem znižala. Južno fasado, kjer se stavba zelo približa cesti, sta prilagodila cestnemu zavoju in v stavbni okvir vključila pločnik in posredno tudi avtobusno postajo. S tem sta razbila morebitno monotonost stavbe in ji dodala potrebno dinamiko. Vhod v dvorano je tudi preko šole, ki stoji višje na pobočju. Pri izgradnji širokega hodnika je šola izgubila nekaj kabinetov, ki sta jih arhitekta nadomestila z novimi v objektu športne dvorane. Trije novi kabineti so postavljeni na zgornji etaži stavbe, kar objektu daje še višinski poudarek na delu, kjer se dvorana navezuje na šolo. Fasada je večinoma obložena z vertikalnimi lamelami iz lesa. Ta sodi v vaški prostor, celota pa spominja bolj na skandinavske vzore. Stavba je razgibana po višini, fasada, ki se prilagaja cestnemu zavoju pa še dodatno vpelje dinamiko, tako da se zdi stavbni volumen bolj razgiban, kot je v resnici. Stavba je primer zalo uspešne integracije velikega objekta v relativno majhno vaško jedro.

Plečnikova medalja 2012

za uspešno realizacijo projekta STANOVANJSKA HIŠA FABRO v Vidmu

avtor: Aleš Prinčič

Aleša Prinčiča poznamo kot senzibilnega arhitekta, ki se poglobljeno ukvarja z vsemi aspekti naloge. Ko ima bogatega naročnika in relativno proste roke, kot se je to zgodilo pri hiši Fabro, pa je rezultat izjemen. Vendar pri tej vili nikakor ni šlo za lahko nalogo. Sama lega v centru Vidma je narekovala, da se je arhitekt soočil z manj prijazno okolico, na eni strani hrupno cesto, drugje z višjimi stanovanjskimi bloki in domom upokojencev. Tudi samo zemljišče je zelo ozko in dolgo, skrito za obodnimi zidovi in je zahtevalo popolnoma izviren pristop k nalogi, tako da so prostori hiše orientirani navznoter. Stara stavba je stala ob cesti, na začetku ozke parcele, kjer je tudi dostop, dovoljeno jo je bilo podreti, in zgraditi nadomestno stavbo, s točno enakim volumnom globlje na parceli. Vendar je arhitekt staro stavbo le delno porušil, saj je ohranil tri zidove, ki vizualno in akustično ločijo novi objekt pred cesto. Nova stavba je razvita po globini parcele in je organizirana okoli zelenih atrijev, ki ustvarjajo presenetljivo podeželsko okolje. Rdeča nit nove stavbe je kamnit zid, ki se začenja in tudi končuje s poudarjenima dimnikoma odprtih kaminov. Tudi dimnika sta, podobno kot okna in nadstreški, postavljena tako, da uokvirjata poglede v zelenje in zakrivata visoke stavbe v soseščini. Čeprav je stavba dolga, so okna postavljena tako, da je mogoče videti skoznjo in gospodinja lahko celoto nadzira iz kuhinje. Izvedba, do najmanjšega detajla, je na zelo visoki ravni, saj je bila arhitektu poverjena kontrola nad izvedbo.

Plečnikova medalja 2012

za uspešno realizacijo projekta KRAJINSKA ARHITEKTURNA UREDITEV VESLAŠKEGA CENTRA IN CILJNE REGATNE ARENE Z NOVIM SODNIŠKIM STOLPOM na Bledu

avtorji: Sandra Banfi Škrbec, Miha Kajzelj, Iztok Kavčič in Iztok Lemajič

Ko govorimo o vse večji odgovornosti do narave in vzdržnostnem razvoju, se moramo zavedati, da to pomeni temeljito spremembo našega odnosa do okolja. Ta mora zajemati tudi arhitekturo in urejanje krajine. V Zaki na Bledu so se avtorji lotili naloge z veliko mero prostorske subtilnosti, kar je prav gotovo pristop, vreden posebne pohvale. Sodniški stolp je zasnovan tako, da se čim bolj staplja z okoljem, parkovne ureditve pa sledijo naravnim značilnostim in so komaj opazne. Sodniški stolp je steklen, da bi bil čimbolj nematerialen, vidimo le horizontalne etaže, ki jih nosijo stebri, ki s svojo nepravilnostjo posnemajo drevesna debla. Vendar arhitektura hkrati ni skrita s pomočjo »kamuflaže«, je vidna, tako lahkotna in prosojna, da se v kar največji meri spaja z okoljem. Parkovno urejanje je zelo zadržano in omejeno le na najnujnejše posege za ustrezno delovanje prostora. Ureditve so bolj vidne in obsežne le tam, kjer je narave manj – ob samem veslaškem centru. Ponekod so posegi komaj opazni, vendar te zadržanosti ne razumemo kot dolg minimalizmu, ampak bolj v smislu načel Glena Murcutta, ki uči, da se moramo Zemlje kar najmanj dotikati (Touching the Earth only slightly).

Plečnikova medalja 2012

za doprinos k splošni arhitekturni kulturi za akcijo ODPRTE HIŠE SLOVENIJE

avtorici: Ana Struna Bregar in Kristina Dešman

Posebna Plečnikova medalja je namenjena posebnim dosežkom, ki prispevajo k razvoju stroke. Arhitektura je individualna dejavnost, ki ne proizvaja velikoserijskih izdelkov, ki imajo edini dovolj finančnega zaledja za lastno promocijo. Zato se arhitektura vedno počuti nerazumljeno in spregledano. Ker manjka medijska podpora, se uporabniki ne zavedajo prednosti kvalitetnejšega okolja, ki ga arhitekturna dejavnost nudi. Ker se večina tega na zaveda, arhitekture ne razume, v njej ne uživa in je tudi ne zahteva. Še tisto malo medijske pozornosti, ki jo arhitektura dosega, je rezultat osebnega prizadevanja posameznikov, ki se na stroko običajno ne spoznajo. To ni le problem Slovenije ampak celotne Evrope in projekt Odprte hiše je mednaroden poizkus predstavitve arhitekture na najustreznejši način – da jo arhitekti razložijo na kraju samem. Po negotovih začetkih je akcija doživela izjemen uspeh, tako po količini »odprtih hiš«, ki so bile na voljo za oglede, kot po obisku. V dveh dneh si je 100 objektov ogledalo preko 2000 ljudi. Vse to je v veliki meri rezultat prizadevanja organizatork, ki sta poskrbeli tudi za ustrezen medijski odziv.

Študentsko Plečnikovo priznanje

za objekt ŠOLA ZA PRIHODNOST v JAR

avtorji: skupina študentov arhitekture na FA UL, ki jo sestavljajo:

Louis Barçon, Domen Fučka, Miha Fujs, Mojca Gabrič, Blaz Goričan, Sergej Grabnar, Mina Hiršman, Jošt Hren, Andraž Intihar, Jure Kolenc, Samo Kralj, Tomaz Lešnjak, Nina Majoranc, Alenka Mehle, Primož Pavšič, Matej Perčič, Urban Petranovič, Miha Prosen , Žiga Rošer, Anja Šuler, Nina Vidič Ivančič

mentorji: prof.dr. Aleš Vodopivec, doc. mag. Tadej Glažar, Josip Konstantinovič, doc. mag. Anja Planišček

Običajno se priznanje podeljuje zgledni diplomski nalogi, ki prepriča s svojo svežino in aktualnostjo. Šola v JAR, ki jo v revnem naselju skupno gradijo študenti arhitekture iz številnih fakultet iz Avstrije, Nemčije, Švice in Slovenije, pomeni nekaj čisto drugega. Ni zgolj akademsko razmišljanje o novih izvirnih rešitvah, ampak je aktivno soočanje z globalnimi problemi današnjega časa, ki reševanje problema pripelje do konkretne realizacije. Študenti so se zavedali, da je k problemom treba pristopiti neposredno, z lastnim fizičnim naporom in ne nazadnje tudi z zbiranjem sredstev za uresničitev projekta. Tu sam rezultat, skromna stavba knjižnice, zgrajena iz priročnih sredstev, ni toliko pomemben kot dejstvo, da so mladi ljudje pokazali socialno odgovornost, da so k nalogi pristopili celovito in skupinsko, da so se odpravili reševat težave drugih in da so si dobesedno roke »umazali z malto«. Svet se sooča s problemi, ki jih preprosto ni mogoče reševati z domačega naslanjača.

Nominacije prejmejo Robert Dolinar za interier kapelice v Ignacijevem domu duhovnosti v Ljubljani, Mojca Gregorski in Ajda Vogelnik Saje za športno dvorano Kidričevo, Aljoša Dekleva in Tina Gregorič za stanovanjsko hišo na pečini v Maui na Havajih.

UN na poplavno ogroženih območjih

Anja Koršič — Thu, 19 Apr 2012 16:52:25 +0000

Urbanistični inštitut Republike Slovenije vabi na predavanje dr. Koena De Wandelerja z naslovom URBANISTIČNO NAČRTOVANJE V POPLAVNO OGROŽENIH OBMOČJIH – Primer Bangkok 2011 – sta neprimerno urbanistično načrtovanje in upravljanje naravno nesrečo spremenila v od človeka povzročeno katastrofo? Predavanje bo v torek 24. 4. 2012 ob 17.00 v knjižnici Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, Trnovski pristan 2, Ljubljana.

Nenavadno močno monsunsko deževje leta 2011 je povzročilo ogromne poplavne valove, ki so skoraj potopili ekonomsko središče Bangkoka. Preusmeritev naravnih tokov v vzhodna in zahodna predmestja je povzročila veliko poplavo na celotnem obrobju tajske prestolnice. Razdeljevanje dobrin in izvajanje servisnih dejavnosti sta bila močno motena, povzročena je bila velika gmotna škoda, preživljanje številnih gospodinjstev s srednjimi in nizkimi dohodki pa zelo prizadeto. Strokovnjaki za upravljanje z vodami so hitro izpostavili, da je človekova dejavnost skozi desetletja spodkopala krhko ekološko ravnovesje Osrednjega tajskega nižavja. Na to so pomembno vplivali krčenje gozdov, zajezitve in preusmerjanje naravnih tokov, pa tudi urbanizacija in suburbanizacija, ki sta privedli do spreminjanja kanalov za odvodnjavanje v caste ter gradnje v razvodjih. Na osnovi dvajsetletnih življenjskih in delovnih izkušenj v Bangkoku bo predavatelj na arhitekturnem oddelku Univerze St. Lucas v Bruslju in vodja smeri Urbani menedžment na Šoli za arhitekturo in oblikovanje KMUTT v Bangkoku, predstavil razprave, ki so se pojavile, ko so se poplavne vode umaknile. Ali obstaja oz. ali je kadarkoli obstajala vizija rasti tega čudovitega mesta? Kakšni napori so bili vloženi v razvoj in veljavo urbanističnega načrtovanja? Kako je organizirana občinska uprava in kakšna partnerstva so vzpostavljena za izvajanje dnevnega in izrednega upravljanja tega urbanega velikana? Ob koncu bo predavatelj odprl razpravo s številnimi predlogi, kako bi urbanistično oblikovanje, načrtovanje in upravljanje lahko prispevali k zmanjšanju poplavnih težav.

Mali arhitekti

Anja Koršič — Thu, 19 Apr 2012 16:35:16 +0000

Projekt Mali arhitekti arhitektk Teje K. Lozar in Manice K. Musil je nastajal pod okriljem projekta Evropske prestolnice kulture 2012 na področju otroške in mladinske ustvarjalnosti. Sodelovalo je 10 vrtcev in 11 šol, ki so na podlagi avtorske slikanice Mala arhitekta oblikovali glinene hiške. Med 14. aprilom in 4. majem bo 1.300 otroških glinenih hišk razstavljenih na odprtem mestnem prostoru, na Trgu Leona Štuklja v Mariboru.

Hiše so razstavljene na različno velikih kovinskih obročih napolnjenih z rečnim prodcem. Vsaka šola in vsak vrtec ima označen svoj krog, na katerem sta avtorici iz otroških hišk tvorili mala mesta in naselja.

Otroci so na podlagi enakih navodil in izhodišč glinene hiše izdelovali v vrtcih oziroma šolah. Zaradi dolgotrajnega sušenja gline in velikega števila vključenih otrok, so hiške izdelali že v oktobru in novembru 2011, februarja in marca 2012 pa jih je prevzel lončar in pripravil, da so lahko razstavljene v zunanjem prostoru.

Otroško ustvarjanje se je z razstavo v odprtem mestnem prostoru tako preselilo izven šolskih in vrtčevskih zidov ter je predstavljeno širši javnosti. Cilj projekta je med drugim tudi, da otroška ustvarjalnost postane sodobna prostorska postavitev.

Projekt Mali arhitekti je nastal v sklopu projekta Mali arhitekti s čarobnim svinčnikom, ki je sestavljen iz dveh delov. Oba sta zasnovana po avtorskih slikanicah, Mala arhitekta in Čarobni svinčnik, ki sta bili izhodišče za otroško ustvarjalno delo: likovno, arhitekturno in tudi literarno. Pri obeh projektih je rdeča nit vključevanje otrok v odprti mestni prostor, kjer so otroški izdelki na ogled mimoidočim meščanom.

Izjava Manice K. Musil:

‘V projekt sva s Tejo vključili ogromno vrtcev, šol, če bi bilo v najini moči, bi vključili še ostale šole. Zaradi obširnosti projekta sva pričeli z izvajanjem že februarja 2011, da pa sva ga lahko izvedli, smo morali Male arhitekte s čarobnim svinčnikom vključiti v redni šolski program. Šole in vrtci so vsi z velikim veseljem pristopili k projektu. Nama kot arhitektkama pa je bil cilj, da razstavimo otroške izdelke na odprtem mestnem prostoru kot privlačno prostorsko postavitev. S s tem ustarjalnost za zidovi šol postane javna, kar pa menim, da je v teh časih še kako pomembno.’

Sodelujoče šole:

Center za sluh in govor Maribor

Osnovna šola Maksa Durjave Maribor

Osnovna šola Bojana Ilicha Maribor

Osnovna šola Draga Kobala Maribor

Osnovna Šola Kungota

Osnovna šola Janka Padežnika Maribor

Osnovna šola Bratov Polančičev Maribor

Osnovna šola Rada Robiča Limbuš

Osnovna šola Franca Rozmana- Staneta Maribor

Osnovna šola Gustava Šiliha Maribor

Osnovna šola Prežihovega Voranca Maribor

Sodelujoči vrtci:

Center za sluh in govor Maribor

Vrtec Jožice Flander

Vrtec Ivana Glinška

Vrtec Jadvige Golež

Vrtec Boris Peče

Vrtec Pobrežje

Vrtec Studenci

Vrtec Tezno

Vrtec Otona Župančiča

Waldorfski vrtec Mavrična dežela

Mesec krajinske arhitekture

Maša Ogrin — Tue, 10 Apr 2012 07:50:06 +0000

Društvo krajinskih arhitektov Slovenije že tretje leto zapored organizira vrsto dogodkov v aprilu, mesecu krajinske arhitekture. Letos društvo praznuje 20. obletnico, mesec april zaznamuje še posebej bogat program z raznovrstnimi prireditvami po Sloveniji. Program prireditev je namenjen članom društva, študentom, prostorskim načrtovalcem, projektantom in različnim strokovnim službam, ki se ukvarjajo z urbanističnim načrtovanjem in še zlasti z urejanjem in vzdrževanjem javnih odprtih površin, pa tudi širši javnosti, vključno z najmlajšimi.

Serija dogodkov se bo začela s strokovno ekskurzijo v Istro in z začetkom leto dni trajajočega fotografskega natečaja na temo krajine. Sledil bo posvet v Novem mestu, ki bo podrobneje osvetlil perečo problematiko urejanja in vzdrževanja zelenih površin in opozoril na primere dobre prakse. V Ljubljani in v Velenju se bodo zvrstila predavanja z aktualnimi temami na področju krajinske arhitekture, s poudarkom na problematiki sodobnega krajinskega oblikovanja in urejanja javnih prostorov pri nas in v tujini. Mlajši publiki bo namenjena delavnica o mestnih parkih, ki bo organizirana v Severnem mestnem parku v Ljubljani.

Posebnost letošnjega aprila bosta nekajdnevna dogodka v Mariboru in v Velenju, poimenovana Mesto na dlani, ki bosta pripravljena skupaj s skupino Pazi!park in strokovnjaki za drevesa v urbanem okolju. Z dogodkoma bomo širšo javnost opozorili na pomen zelenega odprtega prostora in drevja v urbanem okolju ter na vlogo, ki jo ima vsak posameznik pri njegovem urejanju in soustvarjanju.

Z letošnjimi prireditvami in dogodki v okviru meseca krajinske arhitekture želimo prispevati k uveljavljanju in povečanju prepoznavnosti krajinske arhitekture v slovenskem prostoru. Poleg tega želimo prispevati k izboljšanju razmer na področju urejanja in vzdrževanja javnih odprtih površin v slovenskih mestih in na področju ozaveščanja javnosti in njenega vključevanja v iskanje primernih rešitev za zdravo in prijetno bivalno okolje ter za izboljšanje podobe slovenskih mest in krajin.

Arhitekt Danilo Fürst

Maša Ogrin — Tue, 10 Apr 2012 07:23:13 +0000

Ob stoti obletnici rojstva arhitekta Danila Fürsta, ki je umrl leta 2005 in je bil kot arhitekt aktiven praktično do svoje smrti, bi želeli osvetliti več zornih kotov v zgodovini slovenske arhitekture 20. stoletja. Plečnikovo šolo in njene značilnosti, ki so oblikovale najvidnejše predstavnike slovenskega modernizma, kot sta Edvard Ravnikar in Danilo Fürst; poudariti bi želeli Fürstovo blejsko obdobje, kjer je kot mestni arhitekt, pri petindvajsetih letih, zgradil zavidljiv arhitekturni opus; povojno obnovo, socialno gradnjo in začetke industrijske montažne gradnje, področje, na katerem je Fürst odigral vodilno vlogo in ga zato štejemo za pionirja montažne gradnje v Sloveniji ter obdobje po upokojitvi, ko je gradil tudi gorske koče in smučarske žičnice ter veliko del za cerkev.

Arhitekt Danilo Fürst je bil rojen leta 1912 v Mariboru. V svojem herkulejskem ustvarjalnem opusu je posegal na vsa področja arhitekturnega ustvarjanja – od vodenja društva arhitektov, soustanovitve revije Arhitekt, prek urbanizma in hortikulturnih ureditev, projektiranja stanovanj, šolskih, administrativnih, industrijskih objektov ter prizadevanja za uveljavitev montažne gradnje do oblikovanja pohištva.

Monografska predstavitev njegovega obširnega in pestrega ustvarjalnega opusa v Festivalni dvorani na Bledu, poudarja Fürstova dela na Gorenjskem ter predstavi vsa najpomembnejša dela njegovega opusa. Ob razstavi je na voljo tudi vodnik po Fürstovi arhitekturi na Gorenjskem v obliki zloženke, proti koncu razstave pa bo izšla tudi obširna monografija v slovenskem in angleškem jeziku, ki na več kot 300 straneh in s 300 fotografijami in načrti izčrpno prikazuje celoten arhitekturni opus Danila Fürsta.

Idejna zasnova, prostorski koncept in organizacija razstave sta bili v rokah Maje Šmid, avtorica razstave, vodnika in monografije je arhitektka doc. dr. Nataša Koselj. Pri razstavi so sodelovali tudi študenti arhitekture v okviru predmeta Slovenska arhitektura 20. stoletja: Alja Čehovin, Matic Kržan, Jure Mihevc in Natalija Razpotnik. Večino fotografij, ki so predstavljene na razstavi je posnel fotograf Miran Kambič. Razstavo so omogočili: Občina Bled, Zavod za kulturo Bled, Gozdno gospodarstvo Bled in Talum Kidričevo. Kot partnerji pa sodelujejo: Fakulteta za arhitekturo UL, Muzej za arhitekturo in oblikovanje MAO in Docomomo Slovenija.

Razstavo bo v petek, 6. aprila ob 19. uri odprl župan občine Bled, gospod Janez Fajfar in bo na ogled v Festivalni dvorani Bled, od 6. 4. 2012 do 6. 5. 2012, med 11. in 19. uro.

Rog et cetera

Anja Planišček — Mon, 09 Apr 2012 10:08:06 +0000

Nova številka AB-ja, katere predstavitev bo v sredo, 11. aprila ob 18.00 v Knjigarni Konzorcij, je posvečena regeneraciji industrijskih območij v mestih in predvsem Rogu. Zdi pa se, da regeneracija Roga za Ljubljano ponovno postaja vprašanje. Na razpis za javno-zasebno partnerstvo, ki ga je MOL zaključila 7. marca, se ni javil noben ‘resen’ investitor. Konec februarja pred tem je razprava v Mestnem muzeju v okviru mednarodnega projekta Second Chance, ki se ukvarja z regeneracijo industrijskih območij petih evropskih mest, ponovno izpostavila dvome o ustreznosti programskih in ekonomskih smernic za regeneracijo območja. Razpravo je vodila Lia Ghilardi, sociologinja/urbanistka, strokovnjakinja za urbano regeneracijo, ki je opozorila na vrsto dilem v zvezi z načrtovanjem prenove Roga: ustreznost programskega osredotočenja na kulturo, ekonomsko računico ter samim načinom izvajanja projekta, ki ne temelji na vključevanju lokalne skupnosti, politike in strokovnjakov, temveč na (tipični politični) odločitvi od zgoraj navzdol. V razpravi je sodeloval tudi Bertram Schultze, vodja uspešne prenove nekdanje bombažne predilnice in tkalnice Spinnerei iz Leipziga in tovarne AEG iz Nurnberga. Tudi on je bil kritičen do načrtovanega Centra sodobnih umetnosti z velikimi razstavnimi površinami. V središču Ljubljane je namreč že danes precej razstavišč za umetnost, vključno z nedavno prenovljenim Muzejem sodobne umetnosti Metelkova. Skoraj vse institucije težko finančno vzdržujejo te prostore, ob čemer jim zmanjkuje sredstev za umetniško produkcijo.

Dejstvo je, da so načrti za prenovo tovarne v Center sodobnih umetnosti v izdelavi. Dejstvo je tudi, da je danes, v času krize, izjemno težko najti denar za večje investicije in oblikovati ustrezno javno-zasebno partnerstvo. Da velikih rezov na področju financiranja kulture niti ne omenjamo. In ne nazadnje – danes obstaja že vrsta predvsem socioloških kritik konceptov urbane regeneracije z umeščanjem umetnosti oz. t.i. kreativnih industrij. Kaj torej storiti z Rogom?
Bo predloge lahko ponudil pilotni projekt – paviljon s produkcijskim in prireditvenim prostorom, ki naj bi ga ob tovarni v okviru Second Chance-a postavili junija 2012?

Prenovi Roga je posvečena tudi zadnja številka revije AB, ki jo bodo predstavili v Knjigarni Konzorcij. Sodelovali bodo urednik Miha Dešman, konservatorka ZVKD Tatjana Adamič ter arhitekt Aljoša Dekleva. Kratkim predstavitvam bo sledil pogovor.

“Članki v reviji se ukvarjajo z vprašanji revitalizacije industrijskih objektov v mestu. Ali in kako lahko arhitektura pomaga oživiti neko stavbo, ali lahko prenovljena stavba oživi celoten del mesta – skratka, ali lahko arhitektura oziroma arhitekturna rešitev nastopi kot anima – nova duša stavbe in mestne četrti?

Pri tovarni Rog in sorodnih projektih gre seveda tudi za tehnično vprašanje prenove. Kako se obnavlja kulturni spomenik, kakšne so tehnične zahteve, kako se »mu ne naredi sile«, še posebej, če je stavba tako pomembna kot tovarna Rog. Prav tehnična dediščina je pomembna osnova za umeščanje novih vsebin, saj s svojimi gabariti in razporeditvijo prostorov služi kot fleksibilna in večnamenska struktura za različne oblike dejavnosti.

Prenova Roga odpira vprašanje zasebno‐javnega partnerstva ‐ kako ga izpeljati, da bo zasebni partner zadovoljen, javnost pa bo iztržila kar največ.
Tovarna Rog naj bi postala središče sodobne umetnosti Ljubljane. Sodobna umetnost ima drugačne zahteve po razstavnih prostorih in prostorih za ustvarjanje, kot jih je imela tradicionalna umetnost. Ker bo tovarna Rog eno prvih namensko ustvarjenih središč za sodobno umetnost v Ljubljani, tudi to za seboj povleče precej vprašanj.” (iz obvestila za medije, DAL)

Več:

http://www.secondchanceproject.si/

http://www.auf-aeg.de/

http://www.spinnerei.de/

Nedokončane modernizacije

Anja Planišček — Sun, 08 Apr 2012 16:02:15 +0000

V petek in soboto, 13. in 14. aprila, bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje zanimiva mednarodna konferenca Nedokončane modernizacije, med utopijo in pragmatizmom, na kateri bo sodelovalo več kot 25 mednarodnih in domačih arhitekturnih kritikov, zgodovinarjev in raziskovalcev. S konferenco se bo zaključil projekt, ki je obravnaval dediščino socialistične arhitekturne in urbanistične produkcije v nekdanji Jugoslaviji. Med najbolj zanimivimi predavatelji na dvodnevnem dogodku bodo Nicholas Fox Weber, direktor The Josef and Anni Albers Foundation (ZDA), Owen Hatherley, pisatelj in novinar (Velika Britanija), Hans Ibelings, urednik A10, New European Architecture (Nizozemska), Breda Mihelič, direktorica Urbanističnega inštituta RS (Slovenija) in Maroje Mrduljaš, vodja projekta Nedokončane modernizacije (Hrvaška). V sklopu dogodka bo ob koncu prvega dne potekal javni intervju z arhitektom Stankom Kristlom, enim od glavnih protagonistov modernistične arhitekture v Sloveniji. Z njim se bosta pogovarjala arhitektka Tina Gregorič in arhitekt Tadej Glažar.

Drugi dan konference je namenjen temam, neposredno povezanim z arhitekturo in urbanizmom socialistične Jugoslavije. Teme, ki segajo od posebnosti arhitekture, kot je »okus za konstrukcijo« v slovenski arhitekturi, do velikih mednarodnih projektov, kot je japonski projekt za popotresno obnovo Skopja, bodo predstavili: Alenka Di Battista (SI), Nika Grabar (SI), Jelena Grbić (SR), Jelica Jovanović (RS), Ivan Kucina (RS), Višnja Kukoč (HR), Lana Lovrenčič (HR), Martina Malešič (SI), Nina Ugljen-Ademović (BiH), Dragana Petrović (RS), Antun Sevšek (HR), Biljana Spirkoska (MK), Jasna Stefanovska (MK), Sašo Ivanovski (MK), Biljana Stefanovska (MK), Irena Šentevska (RS), Elša Turkušić (BiH), Dafne Berc (HR) in Luciano Basauri (HR). Konferenco je pripravil Matevž Čelik (direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana), ki jo bo tudi vodil.

Več: www.mao.si

Po Gostilni dela še Oblačilnica

Anja Planišček — Tue, 03 Apr 2012 09:09:47 +0000

Gostilni dela se je pridružila še Oblačilnica dela – nova enota socialnega podjetništva v okviru projekta Tovarne dela. Oblačilnica je prodajalna rabljenih oblačil in oblačil, ki jih predelujejo mladi slovenski oblikovalci. Dopolnjujejo jih artikli, ki jih iz tekstila izdelujejo zasvojeni v partnerski organizaciji Projekt človek ter predmeti, ki jih podarjajo brezdomci Kraljev ulice.

Ideja Oblačilnice je podobna ideji Gostilne – v Oblačilnici zbirajo rabljena oblačila, jih predelujejo in ob tem ustvarjajo delovna mesta za mlade, ki iščejo prvo zaposlitev ter za brezposelne, ki so starejši od 50 let in se težko ponovno zaposlijo. V projektu se okoljske teme – zmanjševanje tekstilnih odpadkov, ponovna uporaba, kritika potrošništva – povezujejo z družbenimi – odpiranjem novih delovnih mest in zaposlovanjem težje zaposljivih ljudi. V Sloveniji namreč danes mladi težko najdejo prvo službo, v zadnjih letih pa je propadla vrsta tekstilnih podjetij in mnogo tekstilnih delavk in delavcev je ostalo na cesti.

V tem miselnem okviru je zasnovan tudi prostor trgovine. Gaja Mežnarič Osole (oblikovalka vizualnih komunikacij) in Maja Bevc (absolventka arhitekture), avtorici zasnove, sta v ospredje postavili vprašanje, kako s prostorom sporočiti idejo celotnega projekta. Zato sta kot osnovno vodilo vseh oblikovnih posegov izbrali reciklažo in kot način dela participacijo. Rezultat je recikliran prostor z reciklirano opremo, ki je nastal v sodelovanju avtoric, bodočih zaposlenih, širše javnosti, lokalne skupnosti in sorodnih socialnih podjetij (Centra ponovne uporabe iz Rogaške Slatine, Kraljev ulice in Projekta Človek).

Reciklaža + participacija

Reciklaža je (trenutno) priljubljen oblikovalski pristop, skoraj trend, in tudi v Ljubljani se je pojavilo že nekaj lokalov, v katerih je glavni del opreme staro pohištvo s kosovnega odpada, bolšjega sejma itd.. A vendar v primeru oblačilnice ne gre za trend, temveč za logični odgovor na idejo projekta in pogoje, s katerimi sta bili soočeni oblikovalki: minimalni budget (5.000,00 EUR) in kratek dvomesečni rok od zasnove do izvedbe.

Dejstvo, da je Oblačilnica dela v najemnem lokalu v pritličju spomeniško zaščitene stanovanjske hiše, je že na začetku omejilo možnost posegov. Dva svetla prostora z lesenim ladijskim podom in obokanimi stropovi sprememb niti nista potrebovala: prostor ob vhodu se je namenil prodaji oblačil, ki jih predelujejo mladi modni oblikovalci, prostor v ozadju pa oblačilom ‘iz druge roke’. Garderoba je nastala v predprostoru sanitarij – zakriva jo le zavesa iz stare rjuhe, ki visi na odsluženi vodovodni cevi. Z nekoliko premisleka sta oblikovalki predelali le zidne niše, ki so postale prodajne police.

Iznajdljivo sta predelali tudi obstoječo razsvetljavo, katere napeljave sicer ni bilo možno spreminjati: luči sta obesili na daljše kable, ki omogočajo razmeščanje po prostoru glede na potrebe in dogodke. Luči lahko visijo s stropa, sten ali pa so obešene na stojala oblačil in naslonjala stolov.

V procesu nastajanja Oblačilnice se je oblikovala želja po prilagajanju prostorov za izvajanje ustvarjalnih delavnic in drugih dogodkov. Prilagajanje omogočajo večnamenski in premični kosi opreme, ki so jih reciklirali v Centru ponovne uporabe, in jim ob tem dodali le nujne nove sestavne dele. Skoraj vse kose je možno premikati ali jim spreminjati funkcijo. Obešalniki za obleke na kolescih so izdelani iz starih letev in novih lesenih plošč; raznovrstni stari stoli služijo razstavljanju raznih predmetov in v času delavnic sedenju; lesene stenske plošče z obešalnimi kljukicami so namenjene razstavljanju modnih dodatkov in se po potrebi sestavijo v mize.

Skoraj nobenega elementa v obstoječem prostoru niso ‘zavrgli’, temveč zgolj reciklirali po načelu ‘naredi si sam’. Za najem delovne sile namreč ni bilo denarja. Oblikovalki sta bili ob pomoči ljudi, ki so sodelovali na treh delovnih akcijah, mizarjev iz Centra za ponovno uporabo iz Rogaške Slatine in lokalnih obrtnikov (čevljarja, usnjarja in cvetličarjev), tudi glavna delovna sila. Ker so izkušnje iz projekta Gostilna dela pokazale, da je s sodelovanjem zainteresirane javnosti in sosedov možno ustvariti prostor, ki se vsebinsko in oblikovno dobro vklaplja v okoliški kontekst, so v času nastajanja Oblačilnice organizirali tri ustvarjalne delavnice. Delavnice so bile tematsko vezane na predelavo tekstila in lokalno prebivalstvo seznanile z bodočo dejavnostjo. Tako so iz starih rokavov oblek in majic nastali senčniki luči, ki danes osvetljuejo trgovino. Senčnike je ob različnih letnih časih in dogodkih možno menjati in ustvarjati različne ambiente. Na eni od delavnic so iz starih majic sešili vrečke, ki jih v trgovini uporabljajo namesto klasičnih papirnih oz. plastičnih.

Vizualne komunikacije

Tudi komunikacijski sistem vidnih sporočil se je začel razvijati že v času delavnic ter podobno kot prostor in oprema prodajalne odraža idejo projekta. Osnovi sta verbalna in vizualna konstanta – ‘oblačilnica dela’, ter znak v obliki obešalnika. Konstanti z iznajdljivim in ‘ročnim’ načinom dodajanja besed (dopisovanjem na izložbeno okno, na etikete itd.) v različnih kominacijah ponujata vrsto aplikacij.

Nevtralno

Oblačilnica dela je prostor, ki je zanimiv ne le zaradi idejnega ozadja celotnega projekta in procesa nastajanja, temveč zato, ker je oblikovalkam navkljub temu uspelo ustvariti nevtralen ambient. V ospredje sta jasno postavili vsebino – preoblikovana in stara oblačila, modne dodatke iz tekstila ter dogodke in srečanja. Prostor in oprema kljub zgodbam, ki se skrivajo v njihovi reciklaži, nudita le nevtralni okvir vsebine. In ravno nevtralnost tu predstavlja možnost, da se prostor, tako kot je nastal, lahko tudi dopolnjuje ali spreminja v prihodnosti.

____________________________________________________

Arhitektura/oblikovanje: Maja Bevc (absolventka arhitekture) in Gaja Mežnarić Osole (oblikovalka vizualnih komunikacij)
Sodelavci pri prenovi: Center ponovne uporabe, Rogaška Slatina, obrtniki s Poljanske ulice in prostovoljci
Naročnik projekta: Društvo za razvoj socialnih programov in socialnega podjetništva
Lokacija: Ljubljana, Poljanska 11
Prenova: oktober-november 2011
Velikost prostora: 46m2
Fotografije: arhiv avtoric projekta

Fotografski natečaj Drugače kot običajno

Anja Planišček — Thu, 29 Mar 2012 10:17:01 +0000

Koroška hiša arhitekture vabi k udeležbi na fotografskem natečaju na temo najljubših bivanjskih prostorov. Kako in kje najraje živite? Kakšni so vaši poledi na bivanje? so vprašanja, ki jih organizatorji natečaja naslavljajo na udeležence iz Slovenije in Avstrijske Koroške. Natečaj je razdeljen na kategorijo šolarjev (do 16 let) in odraslih (od 16 let). Na natečaja lahko sodelujejo vse osebe s stalnim prebivališčem na Avstrijskem Koroškem ali v Sloveniji.

Izbrane fotografije bodo razstavljene v okviru Koroških dni arhitekture 1. in 2. junija v parku pred Koroško hišo arhitekture v Celovcu.

Vabljeni k udeležbi!

Več: http://drugacekotobicajno.si/

Javni in za javnost odprti prostori mesta

Anja Planišček — Thu, 29 Mar 2012 09:47:14 +0000

Urbanistični inštitut vabi na predavanje dr. Liljane Jankovič Grobelšek z naslovom Javni in za javnost odprti prostori mesta – Nove rešitve za sodobno mesto.

Omrežje javnega prostora je tisti mestni prostor, v katerem v pretežni meri izvajamo ukrepe za povečanje kakovosti bivanja, zdravja in varnosti ljudi. Poleg javnih prostorov je dr. Liljana Jankovič Grobelšek iz podjetja Acer Novo mesto v doktorski disertaciji obravnavala tudi za javnost odprte zasebne prostore v mestih. Ti so pri nas v praksi in zakonodaji povsem neuveljavljena kategorija. Navezujejo se na omrežje javnega prostora in ga dopolnjujejo. Zato pomenijo možnosti za količinsko in kakovostno obogatitev javnega prostora in ne dovolj izkoriščen prostorski potencial. Predavateljica bo predstavila urbanistična vodila kot možne urbanistične strategije in instrumente, ki lahko doprinesejo h količinsko bogatejšemu in kakovostnejšemu omrežju javnih in za javnost odprtih zasebnih prostorov. Urbanistična vodila je mogoče začeti uvajati v prakso in jih izvajati takoj, na osnovi veljavne zakonodaje. Predavateljica bo predstavila možnosti za uvedbo vodil v prakso in postopno v zakonodajo. Razpravo bo moderirala doc. dr. Ilka Čerpes, mentorica doktorskega študija predavateljice.

Več informacij na www.uirs.si.

Preverimo prijaznost slovenskih mest za pešačenje

Aleksander Vujović — Wed, 28 Mar 2012 19:34:01 +0000

Inštitut za politike prostora (IPoP) vabi vse, ki cenite prijaznost mest za pešačenje na predstavitev priročnika za organizacijo urbanih sprehodov in na pogovor o pripravi in izvedbi letošnjih sprehodov Jane’s Walk. Srečanje bo 5. aprila 2012 med 16.00 in 18.00 potekalo v Galeriji Internacionala pri Kreativni postaji Španski borci v prvem nadstropju Kulturnega centra Španski borci v Mostah v Ljubljani, pridružili se nam bodo lanski sprehajalci in vodje sprehodov, končali pa ga bomo z druženjem in prosto razpravo.

Urbani sprehodi pod imenom »Jane’s Walk« potekajo vsak prvi konec tedna v maju in promovirajo urejanje mest po meri pešcev. Mesta, ki prebivalce spodbujajo, da po vsakdanjih opravkih hodijo peš, omogočajo višjo kakovost življenja, boljše zdravstveno stanje prebivalstva, več varnosti, boljšo družbeno povezanost in tudi boljše možnosti za razvoj lokalnih storitev.

Sprehodi obeležujejo ime in ideje Jane Jacobs, ključne figure urbanizma 20. stoletja, ki je s svojo knjigo “Umiranje in življenje velikih ameriških mest” pred dobrimi 50 leti postavila temelje sodobnemu razumevanju mest. Njihov namen sta ozaveščanje pomena pešačenja po vsakdanjih opravkih in vpliva pešcev na urejanje mestnega prostora, ter povezovanje prebivalcev s sosedi, obiskovalci in sosesko. Sprehodi so tudi priložnost za pogovor o težavah, s katerimi se dnevno soočajo, ter priložnost za oblikovanje pobud, kako soseske narediti bolj prijetne za življenje.

Urbani sprehodi »Jane’s Walk« se izvajajo od leta 2007, ideja zanje pa prihaja iz Toronta, kjer je Jane Jacobs po umiku iz ZDA preživela večji del svojega življenja. Od leta 2009 naprej sprehode gosti tudi vedno več mest izven meja Kanade – v letu 2011 je bilo organiziranih že 511 sprehodov po 75 mestih v petnajstih državah, med njimi so bili prvič tudi štirje sprehodi v Ljubljani. V soboto, 7. maja in v nedeljo, 8. maja 2011 so bili organizirani sprehodi po Taboru, Spodnji Šiški, Zgornji Šiški in Fužinah. Od ure in pol do dveh ur in pol trajajoči sprehodi so se povezovali z dogodki, ki so ta dan že potekali na teh območjih, in lani vsebinsko dopolnjevali tudi tradicionalni Pohod ob žici.

Organizacijo sprehodov »Jane’s Walk« v Ljubljani je prevzel Inštitut za politike prostora, neodvisen raziskovalni zavod in nevladna organizacija na področju urejanja prostora. Izvedeni so bili v sodelovanju z lokalnimi partnerji – Društvom kulturna četrt Tabor, Društvom za urbano okolje – Odborom za lepšo Staro Šiško, skupino Paz!Park, društvom Prostorož, Zavodom Bunker in Muzejem za arhitekturo in oblikovanje. Pri organizaciji sta sodelovala tudi Focus, društvo za sonaraven razvoj, ter CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp, oba partnerja mreže Plan B za Slovenijo. Izvedba ljubljanskih sprehodov je v svojem prvem letu, kljub kratkim pripravam, dobro uspela. Na posameznih sprehodih je bilo od deset do petdeset udeležencev, ki so se sprehajali uro in pol do dve uri in pol ter se na Taboru in v Spodnji Šiški še dolgo družili tudi ob neformalnem pogovoru ter drugih dogodkih.

Urbane sprehode »Jane’s Walk« na IPoP-u pripravljamo tudi v letošnjem letu, potekali bodo 5. in 6. maja. Želimo si, da bi se dogodek razširil tako po Ljubljani, kot predvsem tudi po drugih krajih v Sloveniji. V ta namen IPoP vabi k sodelovanju lokalne partnerje, naklonjene ideji dobre hodljivosti oz. prijaznosti mest za pešačenje, ki bi ob organizacijski in promocijski podpori IPoP-a prevzeli organizacijo in izvedbo posameznih sprehodov v svojem okolju.

Če vas zanima sodelovanje pri izvedbi urbanih sprehodov, bodisi v vlogi vodje sprehoda v svojem okolju, bodisi v vlogi prostovoljca pri organizaciji, ali če si želite zgolj več izvedeti o urbanih sprehodih, to sporočite na e-naslov marko.peterlin@ipop.si in se nam pridružite 5. aprila v Španskih borcih.

S kooperativami do najemnih stanovanj

Anja Planišček — Fri, 23 Mar 2012 20:34:37 +0000

Zavod Tovarna v sodelovanju z Mrežo za prostor v četrtek, 29.3. 2012 ob 18.00 v Atriju ZRC SAZU organizira javno tribuno o zagotavljanju najemnih stanovanj in njihovem mestu v stanovanjski politiki Slovenije. Ker je delež najemnih stanovanj v slovenskem stanovanjskem fondu v primerjavi z večino zahodnoevropskih držav izjemno majhnen, le okoli 5%, bodo na tribuni izpostavili pomen najemnih stanovanj na kakovost bivanja posameznika, na razvoj družbe in učinke na razvoj nacionalnem gospodarstva. Kot možen korak k povečanju deleža bo posebej obravnavana možnost najemnih stanovanj v stanovanjskih kooperativah po švicarskem vzoru.

V Sloveniji se mnogo ekonomsko šibksejših in tudi mladih ukvarja s tem, kako bi prišli do stanovanja. Državni in mestni stanovanjski skladi z izgradnjo najemnih ali lastniških stanovanj ne dohajajo potreb. Alternativ je malo, vsekakor pa stanovanjske kooperative predstavljajo eno izmed njih. Zavod Tovarna iz Novega mesta v partnerstvu z ženevsko kooperativo Codha želi v Slovenijo prenesti švicarski model stanovanjskih kooperativ, ki bo omogočil reševanje stanovanjskega problema na ugodnejši način, kot jim ga trenutno ponuja trg najemnih stanovanj. “Združeni v kooperativo si bodo bodoči najemniki z minimalnim kapitalskim vložkom v obliki depozita (soudeležba) zagotovili pravico do stanovanja z neprofitno najemnino in pravico do soodločanja pri njegovi izgradnji, vzdrževanju in socialnem življenju v stanovanjski zgradbi, ki je v lasti kooperative,” je zapisalno na spletni strani Tovarne.

Stanovanjske kooperative poleg ugodnejših ekonomskih okoliščin poti ponujajo tudi alternativo v načinu bivanja, ki temelji na ideji družbene kohezije. Sosedsko povezovanje, souporaba določenih prostorov in deljenje nekaterih dobrin so bistvenega pomena. Stanovalci stanovanjskih kooperativ skupaj skrbijo za stavbo in urejanje okolice, organizirajo medsebojno varstvo otrok, zagotavljajo skrb sa starejše osebe, se učijo v skupni učilnici, delajo v skupnih delavnici, si delijo avtomibile idr.. Tak način bivanja ustvarja močno družbeno povezanost in ravno zato je Švici precej popularen.

Če so v Sloveniji v drugi polovici 20. stoletja s stanovanjskimi zadrugami reševali predvsem problem gradnje lastniških stanovanj oz. hiš (npr. stanovanjska zadruga Likovnik v Šentvidu, zadruga arhitektov na Langusovi na Mirju), je zdaj morda pravi čas za razmišljanje o rešavnju problema pomanjkanja najemnih stanovanj. Tudi osnutek novega Nacionalnega stanovanjskega programa je osredotočen na povečanje njihovega deleža. To pa je trenutno v nasprotju z napovedmi novega svetovalca ministra za finance Janeza Šušteršiča za stanovanjsko politiko Janeza Štiha, ki želi tistim državljanom, ki jih potrebujejo, zagotoviti lastniška stanovanja. A kako jih bodo ti državljani sploh kupili ? In če jim bo to že uspelo – kako jih bodo vzdrževali, sedaj in v bodočih časih, ki konca ekonomske krize še ne vidijo?

Številne pobude o potrebnih spremembah temeljenjih dokumentov naše stanovanjske politike odpirajo možnosti tudi za oblikovanje primernega okolje v smeri spodbujanja zagotavljanja neprofitnih najemnih stanovanj. Pomembno pa je, da se ob tem vzpostavi tudi dovolj široko družbeno soglasje, da bo morebitne spremembe mogoče uveljaviti.
Javna tribuna, ki jo organizira Zavod Tovarna v sodelovanju z Mrežo za prostor, bo v četrtek, 29.3. 2012 ob 18.00 v Atriju ZRC SAZU. Organizatorji k udeležbi in sodelovanju vabijo predstavnike odgovornih ustanov, strokovnjakov, političnih strank, vse zainteresirane posameznike in medije.

Izhodišča in nosilci izhodišč za razpravo:

Jožka Hegler, direktorica Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana – Izhodišča stanovanjske politike s stališča javnega stanovanjskega sklada

Dr. Srna Mandič – profesorica na Fakulteti za družbene vede; Družbena koristnost modela stanovanjskih zadrug in možnosti izvedljivosti modela pri nas
Tadej Žaucer , IPoP; Izhodišča in predlogi Mreže za prostor za pripravo predloga nacionalnega stanovanjskega programa
Blaž Habjan, vodja projekta »Stanovanjske kooperative po švicarskem vzoru«; Švicarski model stanovanjskih kooperativ.

Več:
http://stanovanjskekooperative.si/

http://ipop.si/

http://www.codha.ch/index.html

Praktični urbanizem in pravica do zelenega

Anja Planišček — Sun, 18 Mar 2012 18:35:54 +0000

V dunajskem Architektur Zentrumu je na ogled razstava Hands-on Urbanism 1850-2012 – The Right to Green, ki je posvečena zgodovini ideje neformalne uporabe urbanih prostorov. Predstavlja 19 starejših in sodobnih primerov urbanih vrtov in neformalnih naselij, ki so nastali kot posledica družbeno-ekonomskih kriz – kot spontan odgovor mestnih prebivalcev na pomanjkanje hrane, brezdomstvo, ekološke probleme itd.

Razstavo je po dolgoletni raziskavi zasnovala kuratorka Elke Krasny. Z izborom primerov iz Evrope, Severne in Južne Amerike ter Azije je izpostavila pomen urbanizma ‘od spodaj navzgor’ – samoorganizacije prebivalcev, participacije in skupnostnih akcij v urejanju mestnega prostora. Te neformalne, navidezno majhne akcije in projekti so mnogokrat vodili do večjih sprememb. Obenem so povezali prebivalce, okrepili medsosedsko sodelovanje in povečali družbeno kohezijo.

“Hands-on Urbanism 1850-2012″ predstavlja alternativno zgodovino urbanizma, ki na strokovnjake, ki se ukvarjajo z načrtovanjem mestnega prostora, naslavlja vprašanja o odgovornosti do mestnih virov, predvsem do prebivalcev. Razstava vloge strokovnjakov v tovrstnih alternativnih projektih predstavlja kot drugačne od tistih pri načrtovanju ‘z vrha navzdol’ – arhitekti/urbanisti/umetniki so raziskovalci, pobudniki akcij, njihovi usmerjevalci in povezovalci udeležencev. In kako ti projekti vplivajo na uradne urbane politike? V mnogih primerih pozitivno, bodisi v smislu dopolnjevanja urbanističnih načrtov, spreminjanju infrastrukturnih smernic itd.. Elke Krasny je v opisu razstave zapisala: “Urbanizem ‘od spodaj navzgor’ ni izjema pravila, temveč potisna sila urbanega razvoja in pogosto spodbuda spremembam urbane politike.”

Ob razstavi je izšla tudi knjiga, v kateri je poleg esejev predstavljenih še več primerov, med drugimi tudi “Onkraj gradbišča” Kulturno umetniškega društva Obrat. Onkraj gradbišča je projekt urbanega skupnostnega vrta in participativne intervencije v degradiran mestni prostor. Dolgo zaprto zemljišče ob Resljevi ulici v Ljubljani se je v sodelovanju z okoliškimi prebivalci in drugimi zainteresiranimi spremenil v skupnostni prostor, namenjen vrtovom, druženju, ekologiji, izobraževanju in kulturi. Tako se uresničuje cilj projekta, ki je preverjati in predstavljati potenciale mestnih degradiranih območij in njihovega prevrednotenja z začasnimi in skupnostnimi intervencijami. Hkrati se spodbuja procesualno in participativno prostorsko načrtovanje in urejanje ter urbano ekološko vrtnarjenje.

Več:
www.azw.at
www.onkrajgradbisca.com

___________________________________________________________

Fotografije (iz sporočila za medije, Architektur Zentrum Wien)

What will the Harvest be? (umetniška skupina Somewhere – Nina Pope, Karen Guthrie), Abbey Gardens, London; © Elke Krasny

Mestni vrtovi Schrebergarten, Leipzig; © Archiv Deutsches Kleingärtnermuseum in Leipzig e.V., Deutschland

Macondo, Sosedski in reciklažni vrtovi, Flüchtlinge, Dunaj; © Elke Krasny

Ma Shi Po Village, Hong Kong; © Shu-Mei Huang

Neformalno naselje Kaisenhäuser, Bremen; © Sammlung Ulrike von Hörsten-Wenzl

Naselje Rosenhügel, Dunaj; © Archiv der :ah! Siedlung Rosenhügel

Neformalno naselje v Indiji, umetniška raziskava za projekt ‘morethanshelters’; © Daniel Kerber

The Cook, the Farmer, his Wife and their Neighbor; © Wilde Westen, Marjetica Potrč

Onkraj gradbišča, Ljubljana (KUD Obrat); © KUD Obrat

Več geografije, manj arhitekture: M30 Madrid Río Project

Anja Koršič — Thu, 15 Mar 2012 20:55:31 +0000

Organizatorji EPK v Mariboru so se zaradi pomanjkanja denarja obrnili na razna tuja veleposlaništva v Sloveniji z namenom, da bi ta prevzela sponzorstvo nad posameznim mesecem. V mesecu marcu je pokroviteljstvo prevzela Španija. Na področju arhitekture so povabili biro Burgos & Garrido Arquitectos, saj je med drugim zmagal na mednarodnem natečaju za brv na Lentu v Mariboru. Arhitekti bodo imeli v Mariboru predavanje, sodelovali pa bodo tudi na okrogli mizi. Ker v Mariboru ni bilo na voljo ustreznega razstavnega prostora, so se organizatorji dogovorili, da bo njihova razstava v galeriji DESSA v Ljubljani. Tako je razstava nekako povezana z EPK-jem, vendar ni njen uradni dogodek.

Razstava predstavlja izjemen projekt ureditve mestnih obvoznic, tistega neskončnega prostora zavitih cest, nadvozov in križišč, ki vse bolj »davijo« naša mesta in jih razmejujejo od predmestij in narave. V Madridu so se tega lotili velikopotezno. V dolžini 8 kilometrov so ceste vkopali v zemljo, nad njimi pa uredili parke. Tako je mesto pridobilo stik z naravo in reko, dobili so nove javne, športne in parkovne površine, kvaliteta mestnega življenja se je s tem dvignila. Problem s katerim se soočajo, ali se šele bomo soočali tudi mi, je tu zgledno rešen.

Leta 2003 se je madridski mestni svet odločil zgraditi 8 kilometrov dolg tunel za odsek glavne mestne obvoznice (M30), ki teče ob bregovih reke Manzares. Ko je bila cesta pred 30. leti zgrajena, je presekala povezavo med mestom in reko in območje je postalo izolirano, nedostopno in nevidno. Z izgradnjo tunela se je v sedišču meta sprostilo velikansko območje.

Projekt Burgos & Garrido Arquitectos Asociados je rezultat prve nagrade na mednarodnem natečaju. Obsega ureditev obrežij reke Manzanares v dolžini 8 km, ki poteka skozi mesto, načrtovanje 115 hektarov parkovnih površin, 12 mostov in 6 ha javnih in športnih površin. Poleg tega je načrt obsegal še informacijske in umetniške centre, urbano plažo, otroška igrišča in kavarne in obnovo vodnih objektov kot dela arhitekturne dediščine. Izdelan je bil tudi urbanistični načrt za bližnja območja v velikosti 880 ha, ki je poudarjal vlogo javnih površin v neposredni bližini reke.

Obsežnost gradnje cestnih tunelov nam je dala izjemno priložnost, da smo lahko mesto Madrid povezali z okolico. Projekt je vzpostavil fizično in konceptualno kontinuiteto, med mestnim središčem in pokrajino, ki dotlej ni obstajala. Pri tem je reka Manzanares postala stičiščna točka tega prehoda.

Na vrhu te ogromne »podzemne konstrukcije« smo večinoma uporabili rastlinje, da bi ustvarili gosto, bogato zeleno površino, ki je hkrati umetna, urbana in bivalna. Skoraj polovica površine projekta se nahaja nad tuneli in spremljajočimi tehničnimi objekti, ki so potrebni pri takšnih velikih urbanih infrastrukturah.

Gre za res izjemen projekt. Je najbolj pomemben projekt, ki je bil izveden v Madridu v zadnjih desetletjih in verjetno eden najbolj ambicioznih v Evropi. Morda gre za prvi primer novega pristopa, ki povezuje velike infrastrukture in grajeno mestno tkivo z naravnim okoljem, ki jih obdaja. Na istem prostoru se spajajo: pokrajina, mesto, arhitektura in urbana infrastruktura, ki ustvarjajo večjo prostorsko raznolikost in nastane mesto, ki je bolj zeleno, bolj bivalno in vzdržnostno.

Projekt, ki je zdaj zaključen, povezuje Madrid z dragoceno pokrajino okoli mesta. S pomočjo pogozdenega koridorja, rečnih bregov, ducata brvi in stezic, ki povezujejo soseske in premoščajo infrastrukturo, ki jih je nekoč delila, je reka Manzanares postala vez med mestom in zaledjem.

Tehnični podatki

Mednarodni natečaj – prva nagrada

Lokacija Madrid, Španija

Leto izvedbe 2005-2011

Naročnik občina Madrid

Arhitekti

Ginés Garrido (glavni arhitekt)

Burgos & Garrido

Porras & La Casta

Rubio & A.Sala

West 8

Statika TYPSA ingenieros consultores

Investicija 420.000.000 €

Območje 120 ha

Burgos & Garrido Arquitectos Asociados:

V zadnjih desetih letih je bilo delovanje biroja usmerjeno v oblikovanje in konstrukcijo javnih prostorov, parkov in oblikovanju krajine z vidika socialne in okoljske vzdržnosti. Med zadnjimi izvršenimi projekti je Madrid Río Project eden zadnjih, trenutno pa se ukvarjajo z raznimi ureditvami rek v Španiji: v Talaveri, Toledu, Madridi in Albaceti. Poleg tega so načrtovali in gradili javne stavbe in socialna stanovanja. Delajo tudi v tujini in trenutno se ukvarjajo z ureditvijo avtoceste v Limi (Peru), z rezidenco španske ambasade v Canberri (Avstralija), naseljem s 70 socialnimi stanovanji v Eindhovnu (Nizozemska) in brvjo na Lentu v Mariboru.

Delisabatini Architetti

Maša Ogrin — Thu, 15 Mar 2012 13:03:56 +0000

Arhitekturni studio DELISABATINI architetti na razstavi predstavlja zmagovalni projekt mednarodnega natečaja, ki ga je za prenovo svojega nabrežja leta 2009 razpisalo mesto Maribor. Projekt oživitve ter obenem izris in vnovično oblikovanje območja ob reki Dravi, ki teče skozi majhno mesto Maribor, Evropsko prestolnico kulture 2012, je obenem lahko gradivo za premislek na temo umestitve obrežij, kot priložnost za vnovično vključitev in poživitev v mestnem okolju neizkoriščenega prostora. Predlog za oživitev nabrežja zgodovinske četrti Lent z neprekinjenim, raznolikim območjem za pešce, je v sklopu razstave prikazan skupaj z izborom del in projektov, ki so rezultat sodelovanja in raziskovanja rimskega studia na področju arhitekture. Gradivo na razstavi je sklop fragmentov skupinskega dela, ki s pomočjo načrtov, perspektivnih risb in fotografij prikazuje nujnost preudarnosti in kompleksnost projekta za mariborsko nabrežje. Osvetli tudi gledišče studia v k ontinuirani dialektiki med umetniškim pristopom in materialom v arhitekturi tekom vseh faz projekta, ki svoj svetli trenutek doživi ob izgradnji ter ob sledeči ločitvi izgrajenega dela od avtorja. Pripovedna trasa, korak za korakom odkriva fenomenološko naravo vsakega posameznega dela povezanega z uresničitvijo, to pa se mora zgoditi hkratno v prostoru in izven njega, z materijo, s svetlobo, s potjo.

Predstavitev del biroja Delisabatini Architetti, bo v torek, 20.3.2012 ob 18.00 uri, v Italijanskem inštitutu za kulturo v Sloveniji, Breg 12, Ljubljana.
Sledila bo otvoritev razstave razstave ob 19.00 uri, v galeriji Hiše arhitekture, Vegova 8, Ljubljana.

Razstavo bo odprl direktor Italijanskega inštituta za kulturo v Sloveniji, gospod Angelo Izzo.

Glenn Murcutt: arhitektura za prostor

Anja Koršič — Thu, 15 Mar 2012 11:08:19 +0000

Glenn Murcutt je mednarodno najbolj priznani avstralski arhitekt. Leta 1992 je prejel zlato medaljo Inštituta avstralskih arhitektov, leta 1996 pa je bil odlikovan z redom Avstralije, Order of Australia (AO). V letu 2002 mu je bila dodeljena nagrada Pritzker, ki velja znotraj arhitekture za enakovredno Nobelovi. Leta 2009 je prejel zlato medaljo ameriškega inštituta arhitektov – American Institute of Architects.

Razstava omogoča vpogled v njegove izbrane gradnje in – z risbami – tudi v njegov način dela. Fotografije, katerih avtor je Anthony Browell, zajamejo bistvo Murcuttovih arhitekturnih zasnov: harmonično vez med stavbo in naravo. Razstava se osredotoča zlasti na Murcuttove zasebne stanovanjske hiše, ki niso javno dostopne. Poleg teh predstavi tudi nagrajeno umetniško središče – Arthur and Yvonne Boyd Art Centre – v avstralskem Riversdalu v Novem Južnem Walesu. Murcuttove gradnje so zaradi njegove osredotočenosti na trajnost pri ravnanju z okoljem od nekdaj daleč prehitevale razvoj sodobne arhitekture. Po formi so impresivne in dovršene v detajlih; toda predvsem skušajo vključevati prvine in lastnosti okolnega sveta v vsakdanje življenje prebivalcev.

Murcutt meni, da je arhitektura le pot k razkrivanju in da je potemtakem razkrivanje ustvarjalni proces. Risanje zanj pomeni bistveni del razkrivanja. Roka prihaja takrat do rešitev, preden lahko te dožene razum.

Razstava ponuja na vpogled risbe, ki nam omogočijo, da sledimo ustvarjalni poti skozi različne stopnje procesa načrtovanja, od začetne skice do podrobno izdelanih konstrukcijskih risb.

Murcutt je bil rojen leta 1936 v Londonu kot sin avstralskih staršev; zgodnje otroštvo je preživljal na Novi Gvineji, leta 1941 pa se je z družino preselil v Sydney, kjer je 1961. diplomiral na tehničnem kolidžu – Technical College (danes Univerza Novega Južnega Walesa). Potem ko je opravil študijsko potovanje po Evropi in si pridobil praktične izkušnje v vodilnih arhitekturnih birojih, je leta 1969 odprl lastni atelje. V njem je brez stalnih sodelavcev, sodelujoč z drugimi le priložnostno, ob posameznih projektih, sam sledil arhitekturi, ki korenini v avstralski kulturi, v različnih podnebnih razmerah in raznoliki topografiji avstralske celine. Hkrati je bil dejaven na mednarodni ravni – kot profesor na univerzah je poučeval in predaval po vsem svetu.

Razstavo je pripravila Arhitekturna fundacija Avstralije v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje.

Arhitektura v šoli, šola v arhitekturi

Anja Planišček — Tue, 13 Mar 2012 19:18:25 +0000

Pri Zvezi društev pedagoških delavcev je v februarju izšla nova številka znanstvene revije Sodobna pedagogika, ki je posvečena izključno šolskemu prostoru. Objavljeni so članki različnih avtorjev, ki vrtec in šolo kot prostor obravnavajo iz različnih vidikov: od širših filozofskih perspektiv v prispevkih Eve D. Bahovec “Kaj je dober prostor za misliti? Filozofija, arhitektura, šolanje” , Ksenije Bregar Golobič “Kakšno šolo hočemo? Prostor kot element (prikritega) kurikula” ter Gregorja Bide “Prikriti kurikulum, ideologija, prostor” , do bolj specifičnih pedagoških vidikov v članku Majde Cenčič in Marjance Pergar Kuščer “Dejavniki učenja in sporočilnost šolskega prostora” in umetniškega projekta Katje Sudec “Kam naj sedem? Učenje v ustvarjanju šolske arhitekture” , ter vse do krajinskega arhitekturnega pogleda v prispevku Ine Šuklje Erjavec “Pomen in možnosti uporabe zunanjega prostora šol v vzgojno-izobraževalnem procesu”.

Nabor prispevkov strokovnjakov s tako različnih področij pomeni eno prvih bolj poglobljenih interdisciplinarnih obravnav šolskega prostora pri nas, ki ponuja možnost novih in predvsem drugačnih razmislekov o šoli (vrtcu) kot prostoru. Posebej dragocena so objavljena filozofska besedila, ki po eni strani razpirajo razsežnosti svobode, ki jo lahko nudi “pravi prostor za misliti”, po drugi pa razkrivajo pasti in omejitve, ki jih ustvarjajo vsakdanje samoumevnosti, “prikriti kurikul”, v prav istem fizičnem prostoru. Gre za ubeseditve vprašanja šolskega prostora, ki s strani arhitektov, ne zgolj tistih, ki se dejansko ukvajrajo z načrtovanjem šol, ne bi smele ostati prezrte. Nenazadnje tudi zato, da se iz pozabe prikliče še glasneje kot s to izdajo delo in vloga arhitekta Emila Navinška.
Tematska številka Sodobne pedagogike nedvomno vabi in kliče k nadaljevanju interdisciplinarnega ukvarjanja s šolskim prostorom. Še širše in predvsem, še globlje.

Dostopno: http://www.sodobna-pedagogika.net/

Sodobna pedagogika 1/2012, letnik 63 (129)
Arhitektura v šoli, šola v arhitekturi

Opis izdaje: 195 strani, cena 17,00 EUR
Izdajatelj: Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije (ZDPDS), Tržaška cesta 2, Ljubljana

Arhitektura skozi psihoanalizo

Anja Koršič — Tue, 13 Mar 2012 12:19:09 +0000

Prvo predavanje ARHITEKTURA SKOZI PSIHOANALIZO – Less is more (Mies van der Rohe po sv. T. Akvinskem ali spoj Platona in Aristotela) gostujočega profesorja Aljoše Kolenca, bo v četrtek 15. marca ob 18. uri v Vurnikovi predavalnici Fakultete za arhitekturo.

Skozi letni semester bodo sledila še ostala predavanja in diskusije:

Less is more (Mies van der Rohe po sv. T. Akvinskem ali spoj Platona in Aristotela)

Less is bore (R. Venturi in instavracija razlike skozi kompleksnost in kontradikcijo)

Moore is more (C. Moore: od patološkega narcisizma do borderline)

Less yet more (Laibach in reanimacija bistva umetnosti)

Mesh is more (Toyo Ito in blending fizičnega in psihičnega telesa)

More with less (Campo Baeza: Less is not always more. Not by any means)

Yes is more! (Bjarke Ingels – BIG in vizija mobilnosti)

Problemski sklopi:
Lepota je sevanje resnice – Sv. Avguštin
Zgodovina arhitekture kot utilitatis, firmitatis, venustatis…
Lepota je zadnja maska groze – Rainer Maria Rilke
Moderni prelom, kot največji dogodek v zgodovini arhitekture in katerega domet še zdaleč ni zaključen…
Lepota je povzdignjenje objekta v dostojanstvo Reči – Jacques Lacan
Moderna je končala v postmoderni, ki pa je bil zgolj kratek uvod v še bolj radikalno etapo arhitekture, ki jo je bistveno zaznamovala tekoimenovana tretja industrijska revolucija, imenovana ICT – Informacijsko Komunikacijska Tehnologija.

Če včasih kdo resignirano pomisli, da je bilo že vse povedano in vse narejeno, je naša teza povsem nasprotna: smo šele na začetku nečesa, česar prihodnost je povsem odprta in ponuja neskončno novih konceptov in oblik bivanja v najširšem smislu. Na nas je, da jih odkrijemo.

Dogajanje v Hiši arhitekture Maribor

Anja Koršič — Tue, 13 Mar 2012 12:08:53 +0000

Hiša arhitekture Maribor [HAM] je eden od projektov Univerze v Mariboru – RAZ:UM za Evropsko prestolnico kulture in je s prvo razstavo odprla vrata na dan odprtja EPK v začetku leta 2012. HAM bo v sodelovanju z drugimi združenji arhitektov v državi in širši regiji skrbela za predstavitve in promocijo sodobne arhitekture, Mariboru pa ponuja prostor za razstave, posvete in predstavitve vsebin povezanih s sodobno arhitekturo in prostorom. Skozi leto bodo v matičnem razstavišču in na drugih lokacijah po tematskih sklopih predstavljeni tako študentski projekti kot projekti in izvedena dela neuveljavljenih ter že uveljavljnih arhitektov, krajinskih arhitektov in prostorskih načrtovalcev iz partnerskih mest EPK in širše regije. V želji po čim širši dostopnosti dela HAM, pa bodo razstave, predstavitve in spremljajoče publikacije dostopne tudi na medmrežju (http://ham.raz.um.si).

Pod okriljem Hiše arhitekture Maribor so se od 14. januarja zvrstile razstave:
Design A Vhod, Arhitektura dva krat, Dravske galerije in Box Architecture.

V četrtek, 15. marca 2012, ob 18. uri pa vas v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije vabimo v Hišo arhitekture Maribor na podelitev nagrad ZLATA KOCKA 2012 in odprtje razstave IGRIVA ARHITEKTURA 2009-2012.

Nagrade se podeljujejo tistim, ki otroke poučujejo o arhitekturi in prostoru. Na razstavi bodo predstavljene arhitekturne delavnice za otroke, ki so potekale med leti 2009 in 2011 po vsej Sloveniji v okviru programa Arhitektura in otroci pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije.
Nagrade bo podelila državna sekretarka z Ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, gospa Mojca Škrinjar.
Razstavo bo odprl podžupan Mestne občine Maribor, mag. Tomaž Kancler.

Razstavo so podprli:
Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, Univerza v Mariboru – Fakulteta za gradbeništvo, Hiša arhitekture Maribor, Evropska prestolnica kulture Maribor.

Lov za prostor v vesolju

Anja Koršič — Mon, 12 Mar 2012 08:20:04 +0000

Konec preteklega leta je Fakulteta za arhitekturo izdala knjigo Chase For Space (Lov za vesoljem) avtorja Nejca Trošta. Izdana je v angleškem jeziku.

Chase For Space (Lov za vesoljem) je transdisciplinarna knjiga, ki preučuje vpliv bodoče komercializacije vesolja na arhitekturno disciplino. V zadnjih letih smo priče dogodkom, ki dokazujejo, da bo dostop do vesolja postal cenejši in varnejši. Nevladne organizacije in podjetja po svetu namreč premikajo tehnološke meje in se tako postavljajo ob bok dragim vladnim vesoljskim programom. Knjiga predvidi oblike, tehnologije in prakse j, ki bodo civilistom omogočile dostop do vesolja.

Večja prisotnost človeka v vesolju namreč postavlja v ospredje tudi vlogo arhitekture in oblikovanja prostorav breztežnosti. Arhitektura kot transdisciplinarna znanstvena veda odgovarja specifičnim lastnostim prostora. Vesoljska arhitektura (space architecture) je fenomen, ki so ga oktobra 2002 na svetovnem vesoljskem kongresu v Houstnu definirali kot: teorija in praksa oblikovanja bivalnih prostorov v širšem vesolju. Današnje vesoljske postaje so konglomerat strojev, ki omogočajo znanstvenikom bivanje in raziskovanje v izjemno skromnih razmerah. Turistom, ki bodo potovali na bodoče vesoljske hotele, bo potrebno ponuditi bolj ekstrovertiran ambient, pomemben je pogled navzven, na Zemljo in zvezde. Kreiranje za bodoče vesoljske turiste, civiliste v breztežnosti, bo postavilo neka nova pravila oblikovanja prostora. Tega se zavedajo vsi ključni akterji komercializacije vesolja in razvijalci novih tehnologij, katerih cilj je omogočiti lažji in cenejši dostop do vesolja. Arhitektura v vesolju mora podobno kot na Zemlji v ospredje torej postaviti človeka, stroj pa se mora temu prilagoditi. Pri razvoju in oblikovanju so pomembni tudi psihologija, svetloba, fizična aktivnost posadke, ergonomika, sluh in vonj ter otip materialov. Naloga arhitekta tudi v vesolju ostaja, da vse te stroke združuje v neko smiselno funkcionalno in estetsko celoto.

»Potrebna sta torej zelo široko znanje in povezovanje ljudi iz različnih strok, da napravijo nekaj izjemnega. Timsko delo je temelj preteklih in prihodnjih vesoljskih programov in arhitekt igra tu vlogo dirigenta,« pravi mladi avtor, Nejc Trošt.

Ob vstopu civilistov v vesolje bo estetika postala pomemben element v vesoljski arhitekturi, saj so le-ti navajeni na določene življenjske standarde.

»Zanje bo ključna percepcija zunanjega sveta, Zemlje, Lune in zvezd. Današnje postaje so introvertirane. Okno kot arhitekturni element ima tako na Zemlji kot v vesolju izreden pomen za počutje ljudi,« še pove Trošt in razloži, da razvoj že gre v tej smeri. Na mednarodni vesoljski postaji ISS so februarja 2010 vgradili doslej največje okno s premerom dveh metrov.

Knjiga Chase For Space se umešča v bogato tradicijo raziskovanja in premišljevanja o snovanju človeku prijaznih prostorov v nezemeljskih pogojih. Leta 1929 je Herman Potočnik Noordung, prvi načrtovalec in arhitekt vesoljskih postaj izdal knjigo »Problem vožnje po vesolju« in postal utemeljitelj in pionir vesoljske arhitekture. Tudi danes so za nekaj znanstvenih in tehnoloških dosežkov, ki krožijo po Zemljini orbiti, zaslužena slovenska podjetja in naši vrhunski znanstveniki, ki so s svojim delom pripomogli k razvoju določenih telekomunikacijskih naprav.

Nejc Trošt je mlad arhitekt in oblikovalec. Eno izmed njegovih glavnih interesnih področij je oblikovanje ekstremnih okolij. K temu ga vodi želja po raziskovanju neznanega in neodkritega.

»Od nekdaj me je zanimalo letalstvo. Ko letiš, je občutek svobode neopisljiv, ko pa sem izkusil breztežnost, se je v meni prebudila tudi želja po spoznavanju vesolja.«

V času študija na Fakulteti za arhitekturo je bil v veliki meri vključen v projekte, povezane z ekstremnimi življenjskimi razmerami v ekstremnih prostorskih pogojih. Od leta 2004 na mnogih različnih projektih sodeluje z intermedijskim umetnikom Markom Peljhanom. Leta 2008 je sodeloval pri izvedbi paraboličnih letov v Zvezdnem mestu v Rusiji in pomagal organizirati eksperimentalne umetniške projekte, izvedene v breztežnostnem stanju znotraj letala llyushin IL-76MDK (znani londonski slikar Nasser Azam je slikal na platno v stanju lebdenja v breztežnosti). Na odpravi je Trošt doživel 12 nepozabnih minut breztežnosti. Izkušnje gibanja v prostoru so ga tako fascinirale, da je zadnji dve leti svojega študija posvetil raziskovanju vesoljske arhitekture oziroma raziskal fenomen breztežnostne arhitekture. V letih 2009 in 2010 je z oblikovanjem novemu okolju prijaznih mobilnih bivalnih enot sodeloval pri odpravah na Arktiko in Antarktiko. Poleg tega je tudi soustanovitelj podjetja C-Astral, kjer so razvili prvo slovensko brezpilotno letalo, s katerim lahko nadzirajo promet, analizirajo stanje na zemeljskih plazovih, pridobivajo geografske informacije in podobno.

V letu 2009 je na Fakulteti za arhitekturo pri mentorju mag. Petru Gabrijelčiču in somentorjema dr. Špeli Hudnik in dr. Vojku Kilarju diplomiral z nalogo »Idejni projekt za potniški terminal – kozmodrom na letališču Edvarda Rusjana v Mariboru«, ki bi nekdaj nepomembno mariborsko letališče postavila na svetovni zemljevid in zanjo prejel Trimovo raziskovalno nagrado za najboljša diplomska, specialistična,magistrska dela in doktorske disertacije.

»Letalstvo je postalo neke vrste rutina, avtobus današnje dobe. Vesoljski podvigi bi ponovno privabili množice na letališča. Ljudje, ki bodo soočeni s tovrstnimi potovanji bodo izkusili nekaj povsem novega, nenavadnega, strah jih bo. Stres, ki bo prisoten pred samim letom je eden večjih izzivov, s katerim se ukvarjajo režiserji tovrstnih letov. Arhitektura terminala, prostora za pripravo potnikov, tako postane ključen element pred samim letom. Mislim, da je to izredno zanimiva naloga za arhitekte. S podobnimi problem so se srečevali arhitekti, ko so snovali prve potniške terminale za konvencionalna letala. Kmalu so ugotovili, da se potniški terminali ne morejo zgledovati po klasični arhitekturi. Letala so nova, revolucionalrna tehnologija in takšna naj bodo tudi letališča! Ideja komercialnega kozmodroma pa je realnost, saj smo jo že doživeli na otvoritvi v New Mexicu, « razloži Nejc Trošt.

Navdih za knjigo je Trošt dobil po srečanju sodobnih pionirjev vesoljskih poletov Burta Rutana in Sira Richarda Bronsona ter dejstvo, da na temo vesoljske arhitekture v arhitekturni stroki ni primerne literature.

Profesor Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za Arhitekturo je Nejca Trošta označil za inženirja, filozofa ter norca, ki hodi izven okvirov. »Takšne nore ideje, ki so na meji realnega in utopičnega potrebujejo podporo in vesel sem, da me je fakulteta podprla na tej poti. Sam se imam bolj za inženirja, čeprav se mogoče zdi obratno. Ta meja je zelo tanka,« je v enem od intervjujev dejal Trošt.

Fotografije na desni: Miha Bratina.

Odlomki recenzij v angleškem jeziku:

»I know Nejc Trošt because of his interest in space architecture and desire to get a Master of Science in Space Architecture degree at SICSA. I was impressed to learn that he already has a published book under his belt and was even more impressed when I had a chance to read it by its profundity and professionalism. Although there are many examples of literature about the history of human space exploration, the “Chase for Space” book stands alone giving a reader a chance to look at our space exploration journey from a different angle of emerging new private enterprise possibilities. The book also has an excellent format which navigates a reader gradually from the first steps of space exploration to contemporary commercial endeavors. Remarkable illustrations and fascinating interviews bring interesting insights from people who have first-hand experience and know about space challenges and opportunities. The book can definitely be a helpful reference book for one who is interested in investigating space exploration and current commercial space enterprises.«

Olga Bannova, MS-Space Architecture; Research Associate Professor, SICSA

»In his new book “Chase for Space”, Nejc Trošt a young architect from Slovenia catches a fascinating moment in human history, which evolved at the very first decade of the 3rd millennium. A time as exciting as the late 1920, when Oberth and Goddard launched their first rockets and Slovenian engineer Noordung published his foresighted book “The Problem of Space Travel – The Rocket Motor”. Human spaceflight recently reached its 50th anniversary, but it is not until the last decade, that private spaceflight and space tourism are becoming reality. A concept which still has been considered science fiction at the turn of the millennium by many so called space experts. We are all very fortunate to live in a time, where we can witness this new step forward in the discovery of the world of weightlessness and stunning views of our precious planet and the endless universe. Trošt lets us be part of these views in his beautifully laid out book, where many full double page pictures and interviews with some of the pioneers of private spaceflight like Burt Rutan give us the sensation of standing right at the horizon of this new age of space flight. A challenge, not only for architects.«

Andreas Vogler, MSc ETH Arch; Director, Architecture and Vision

knjiga Chase For Space

Avtor: Nejc Trošt

Soavtorji: Špela Hudnik, Jan Trošt & Marko Peljhan

Prolog: Peter Gabrijelčič

Predgovor: John Zukowsky

Intervjuji z: Burt Rutan, Brian Binnie & Yuri Ivanovich Malenchenko

Recenzenta: Olga Bannova & Andreas Vogler

Založila: Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana

Jezik: Angleški

Oblikovanje: Janja Gomezel & Nejc Trošt

Tisk: Božnar in partner

Naklada: 1000 izvodov

Trda vezava: 180 strani, 125 slik

ISBN: 987-961-6823-14-2

Spletna stran: www.chaseforspace.com

Box Architecture »z risbe na Slomškov trg«

Anja Koršič — Fri, 09 Mar 2012 10:59:13 +0000

Univerza v Mariboru, Fakulteta za gradbeništvo, študijski program Arhitektura vabi na razstavo študentskih projektov z naslovom BOX ARCHITECTURE »z risbe na Slomškov trg«.

Otvoritev razstave je bila v razstavišču MOM Urban na Grajski ulici 7, Maribor, v sredo, 7.3. 2012 ob 17.00.

Projekti, katerih avtorji so študenti zaključnega letnika programa Arhitektura druge stopnje v študijskem letu 2011/2012. Predstavljajo osem različnih minimalnih bivalnih enot, zasnovanih za postavitev na središčni lokaciji v mestu.

Modul Trajnostna stavba/Sustainable Building, nosilka izr.prof.dr. Metka Sitar

Predmet Studio Trajnostna stavba / Studio Sustainable Building, mentor gostujoči predavatelj Werner Nussmüller, asistentka Nataša Šprah Horvat.

Ogled razstave od 7. 3.2012 do 12.3.2012 v delovnih dneh med 15.00 in 18.00.

Vabilo na festival Human Cities v Bruslju od 15. – 31. marca 2012

Anja Koršič — Tue, 06 Mar 2012 11:24:44 +0000

Urbanistični inštitut RS, vabi na strokovni posvet in dogodke v okviru festivala Human Cities: Reclaiming public space, ki se bodo odvijali v Bruslju med 15. in 31. marcem 2012.

Mednarodni simpozij mreže Human Cities z naslovom Civil Society Reclaimes Public Space. Cross perspectives based on research bo potekal 15. in 16. marca v Kraljevi knjižnici v Bruslju. Gostujoči predavatelj bo prof. Ali Madanipur iz Univerze Newcastel, VB, avtor številnih knjig in razprav na temo javnega prostora. Podroben program je na voljo v pdf povezavi. Udeležba je brezplačna. Prijavite se preko spletne strani projekta.

Evropski projekt Human Cities: Reclaiming the public space raziskuje različne pristope, ki vodijo k inovativnemu in učinkovitemu zagotavljanju javnega prostora v mestih in so osredotočeni na uporabnike, njihovo uporabo in doživljanje javnih prostorov mest.

Urbanistični inštitut RS je v projektu aktiven predvsem z razvijanjem metodologije za prepoznavanje vzorcev rabe prostora (t.i. vedenjski zemljevidi) in doživljajskih dimenzij prostora (t.i. spoznavni zemljevidi). Sodelujoči namreč verjamejo, da je poleg fizične dimenzije prostora hkrati pomembno obravnavati tudi njegove funkcijske in doživljajske razsežnosti.

Ostali partnerji projekta prihajajo še iz Bruslja (La Cambre, Pro Materia, CultureLab), Milana (Politecnico di Milano) in Saint−Étienna (Cité de design). Sicer pa projekt iz programa Kultura 2007-2013 predstavlja nadaljevanje predhodnega Human Cities: Sustainable urban design, ki je bil zaključen maja 2010 s festivalom Human Cities v Bruslju in publikacijo Human Cities: Celebrating public space izdano pri založbi Stichting Kunstboek.

Odprta razstava del študentov arhitekture Fakultete za gradbeništvo Univerze v Mariboru

Anja Koršič — Mon, 05 Mar 2012 10:49:36 +0000

V razstavnem salonu URBAN na Grajski ulici 7 v Mariboru je v četrtek 1. marca ob 17h v okviru Evropske prestolnice kulture bila odprta razstava del študentov arhitekture Fakultete za gradbeništvo Univerze v Mariboru. Razstavljeni projekti so nastali pod mentorstvom vabljenega predavatelja mag. Andreja Černigoja in somentorstvom asistentov Nataše Šprah Horvat in Tomaža Ebenšpangerja v okviru predmeta Studio III tretjega letnika programa Arhitektura prve stopnje pod vodstvom prof. dr. Metke Sitar. Razstava je odprta do 9. marca 2012.

21 razstavljenih projektov predstavlja večnamensko kulturno in prireditveno središče Dravskih galerij na desnem bregu Drave nasproti starega mestnega jedra in Lenta.

“Izbrana lokacija je aktualna, saj je na področju urbanističnega razvoja Maribora stalno prisotna želja po večji integraciji in povezovanju mesta na obeh bregovih Drave. V okviru teh razmišljanj stopa vedno bolj v ospredje ideja o intenzivnejši ureditvi in urbanizaciji njenega desnega brega v samem središču mesta nasproti Lenta, podobno kot se je to že zgodilo v območju novega dela mesta. Logično bi namreč bilo, da je stik obeh bregov najbolj intenziven in urbaniziran ravno na osrednjem mestnem prostoru, nato pa se postopoma rahlja in prehaja v bolj zelene in umirjene obvodne ureditve.

Tak razvoj spodbuja tudi zajezitev Drave, ki jo je spremenila v jezero brez večjih nihanj vodne gladine in brez močnejšega toka ter ustvarila priložnost, da se osrednji del mesta bolj približa vodi, izkoristi njeno privlačnost, utrdi svojo urbano strukturo ter funkcionalno in miselno poveže oba bregova. Levi breg je s prenovljenim Lentom v tem smislu že dobro izoblikovan, desnemu bregu pa zaradi naravnih in zgodovinskih razlogov manjka ustrezna identiteta, program in podoba. Ostaja ozek in neurejen pas med Dravo in Ruško cesto na vrhu strme brežine, ki jo je težko urediti v primeren park. Pogledi z Lenta na desni breg ne sporočajo, da se mesto na drugem bregu nadaljuje, visoka brežina pa predstavlja precejšnjo fizično oviro za pešce in kolesarje. Vedno bolj izolirana, neprimerna in propadajoča ostaja skupina starejših hiš ob mostu.

Dravske galerije naj bi razkrile mesto tudi na desnem bregu, v grajeno strukturo integrirane parkovne površine pa naj bi bile urejene in funkcionalne. Zagotavljale naj bi urbano dogajanje in oplemenitile ter povezale javne zelene površine ob vodi z urbanim prostorom Trga revolucije in novimi kvalitetnimi javnimi prostori ob Ruški cesti na vrhu brežine z lepimi pogledi na Lent Umetno vodno površino naj bi pomagale definirati kot osrednji vodni trg mesta. Na drugi strani naj bi bili pogledi z Lenta oplemeniteni z zanimivo arhitekturo pomembne mestne stavbe, ki bi desni breg tudi programsko postavila na nivo enakovrednega mestnega tkiva.

Izdelki študentov kažejo na to, da je kljub omejenemu in ozkemu prostoru možno vanj funkcionalno umestiti predvideni program, obenem pa ustvariti zanimive nove urbane ambiente, kot so razgledni park na zgornjem nivoju, trg ob starem mostu, široko zunanje stopnišče, stopničasti park ali poljavno preddverje kulturnega programa kot povezava do Drave in razširjene ureditve ob reki s programskimi obogatitvami nove zazidave. Rešitve poskušajo na čim boljši način v novo zazidavo vključiti zanimivo vendar nezaključeno hišo ob Trgu revolucije, pri nekaj rešitvah pa smo dovolili raziskati, kaj bi ponudila njena odstranitev. Obstoječo zazidavo pod mostom rešitve bolj ali manj uspešno nadomeščajo z novo kvaliteto. V »izložbeno okno« Lenta postavljajo nevtralno strukturirano ali izpostavljeno ikonično arhitekturo, nekatere pa mu z novimi fasadnimi ploskvami nastavljajo zrcalo.

Osnovni namen naloge je bil sicer pridobivanje praktičnega znanja za projektiranje kompleksnejših zazidav na zahtevnejši lokaciji, vendar smo z izborom naloge obenem želeli, da tudi univerzitetni študijski program Arhitektura Fakultete za gradbeništvo Univerze v Mariboru na svoj način sodeluje v družbenem dogajanju in poskuša z zazidalnimi preizkusi obogatiti ter razširiti razmišljanja o nadaljnjem razvoju svojega mesta. Namen pričujoče razstave je torej prikazati delo v našem studiu, obenem pa predstaviti obravnavane ideje širši publiki ter jih ohraniti za morebitne kasnejše priložnosti.”

mag. Andrej Černigoj

Edvard Ravnikar – med modernizmom in tradicijo

Anja Koršič — Mon, 05 Mar 2012 10:17:01 +0000

Edvard Ravnikar je v slovenskem prostoru postavil temelj arhitekture, ki je sinteza modernističnih načel in regionalnih stavbnih posebnosti. Njegova dela pomenijo odklon od moderne arhitekture internacionalnih kanonov, saj so nastala v občutljivem dialogu s kulturno dediščino in lokalno tradicijo. Ravnikarjeva arhitektura ima zato prepoznavno kulturno identiteto, kar je v tistem času izjemno tudi v svetovnem merilu. Ravnikarjev odnos do preteklosti je bil širok in poglobljen. Najbolje ga opišejo besede T. S. Eliota: »Tradicija ima mnogo širši pomen. Ni je moč podedovati, pridobiti jo je možno le s trdim delom. Predpostavlja predvsem čut za zgodovino, … in čut za zgodovino terja razumevanje, ne le preteklosti minulega, temveč njegove sedanjosti …«

Dr. Aleš Vodopivec je zaposlen na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani kot nosilec predmetov Projektiranje in kompozicija ter Zgodovina in teorija arhitekture. Prejel je številne nagrade na arhitekturno-urbanističnih natečajih, poleg tega pa tudi nagrado Prešernovega sklada (1991), nagrado Piranesi (2000), Plečnikovo nagrado (2001), tri Plečnikove medalje ter Ernst A. Plischke Preis (Dunaj, 2011).

Vstop prost!

foto: Edvard Ravnikar et alt., Trg revolucije, 1960-1980, Ljubljana (© W. Thaler)

Arhitekturni ustvarjalnici v UGM

Anja Koršič — Mon, 05 Mar 2012 10:09:22 +0000

V aprilu bodo v UGM v Mariboru potekali dve arhitekturni ustvarjalnici:

ARHITEKTURNA USTVARJALNICA, Zgradimo mesto

sobota, 14. april 2012, ob 10.00 – 11.30

vodita: Vanja Skalicky, arhitektka in Ines Štefanec, študentka arhitekture

Z risbami in prostorskimi modeli bodo otroci zabeležili svoje ideje, kako opremiti javne prostore mesta, kot so ulice, trgi, parkovne površine …

ARHITEKTURNA USTVARJALNICA, Ilovnato mesto

sobota, 21. april 2012, ob 10.00 – 11.30

vodita: Mateja Kuhar, pedagoginja in Robert Veselko, arhitekt

Otroci se bodo seznanili s prastarim gradbenim materialom ilovico. Lahko jo bodo gnetli, valjali, ukalupljali in se z njo umazali. Izdelali bodo hiške, stolpiče, mostove, gradiče in vse skupaj zložili v majhno mesto.

Ustvarjalnici sta primerni za otroke od 4. leta dalje. Cena posamezne ustvarjalnice: 2 € (Mladi prijatelji UGM: brezplačno). Arhitekturne ustvarjalnice pripravljajo v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije v okviru projekta Arhitektura in otroci, ki poteka v 12 mestih po Sloveniji.

Najava ni potrebna!

Knjiga New Kindergarten architecture

Aleksander Vujović — Sun, 04 Mar 2012 20:53:16 +0000

Pred kratkim je izšla nova knjiga slovenskega avtorja, arhitekta Jureta Kotnika, o arhitekturi sodobnih vrtcev. Knjigo sta jo sočasno izdali Barcelonska založba LINKS in kitajska založba CITICPublisinghouse iz Šanghaja.

V prvem delu je monografija priročnik, ki v zgoščeni obliki vodi bralca po parametrih urbanizma, arhitekture, krajinske arhitekture in notranje opreme ter izpostavlja različne vidike zasnove in gradnje vrtca, ki zagotavljajo prijetno bivalno in delovno okolje tako za otroke kot za zaposlene.Priročnik temelji na smernicah, ki jih je izdala Evropska komisija ter več nacionalnih in lokalnih zakonodajah različnih Evropskih držav, ZDA, Venezuele in Rusije.

Drugi del knjige sestavlja izbor 37 raznovrstnih primerov kvalitetne prakse iz najrazličnejših delov sveta zgrajenih v obdobju zadnjih pet let. To obdobje velja za čas renesanse vrtcev, saj arhitektura že vključuje pomembne spremembe v družbi, novosti v sodobnih pedagoških procesih ter spremembe, ki vključujejo nove tehnologije in okolju prijazno gradnjo.Vrtci, ki so bili poprej razmeroma zapostavljeno področje arhitekture, so se razcveteli v najrazličnejših pojavnih oblikah, in sedaj kot pomemben del socialne infrastrukture postajajo vse bolj prepoznavni.

V knjigi zbrana dela prikazujejo vrtce iz različnih klimatskih okoljih, vrtce na podeželju in tistev gostih urbanih okoljih. Monografija zajema tudi cel spekter tipoloških oblik, materialov ter serijo inovativnih pristopov kreiranja kvalitetnega okolja za najmlajše. Naslovnico knjige krasi Ljubljanski vrtec Kekec, kije s svojo interaktivno didaktično fasado del novega vala arhitekture vrtcev, od slovenskih vrtcev pa sta v knjigi predstavljena še vrtec v Kidričevem,arhitekturnega biroja Modularin začasni mobilni vrtec Ajda na Ravnah na Koroškem. Knjiga je izšla v angleškem, francoskem, španskem in kitajskem jeziku.

_______________________________________________________

Naslov: New Kindergarten Architecture
Avtor: Jure Kotnik
Oblikovanje priročnika: Andreja Kotnik
Oblikovanje knjige: Roberto Bottura, Oriol Valles
Prevod:Biljana Božinovski Obseg: 300 strani
Vezava: trda
Dimenzije: 29,2 x 25,1 x 3,3 cm
Založba: LINKS, Barcelona
CITIC Publishing House, Shanghai

Evolucijsko gledališče

Maša Ogrin — Fri, 02 Mar 2012 10:31:39 +0000

Projekt deluje kot kolektivna akcija in »remake« soseske – akcija, ki povezuje različne discipline in ozadja. Skozi neposredno vpletenost prebivalcev lokalne skupnosti Saint-Michel vzpodbuja vpletenost prebivalcev v oblikovanje urbane strukture. Pilotni projekt testira pristop k načrtovanju mesta od spodaj navzgor, v času, ko soseski preti gentrifikacija. Projekt se odziva na potrebe lokalne skupnosti, saj je zastavljen modularno in raste, s tem kaže na pomembno vlogo časa in začasnosti ter sposobnosti preoblikovanja glede na potrebe uporabnikov. Prebivalci Saint-Michela vlagajo v vizijo trajnostnega mesta, v katerem so ljudje najbolj dragocen vir in lahko sodelujejo pri izdelavi in uporabi javnega prostora. “Théâtre Évolutif” se razrašča na Place André Meunier v soseski Saint-Michel v Bordeauxu in udejanja obliko sožitja med arhitekturno in socialno strukturo. Projekt se razvija skozi tri sklope: dinamiko prebivalstva, človeški vodni cikel in bio-dinamični cikel. Projekt vključuje vodno oskrbo infrastrukturo, ki vključuje tudi postajo z dostopno pitno vodo in odprto stranišče za javnost. Med drugim odprta strešna konstrukcija simbolizira eno od temeljnih arhitekturnih arhetipov – “Človek je drevo je steber za hišo.” – in kaže, da so prebivalci Saint-Michela sami stebri za svojo sosesko. _______________________________________________________ Avtorji: OOZE architects (Eva Pfannes & Sylvain Hartenberg), Marjetica Potrč, Bureau d’études (Xavier Fourt & Léonore Bonaccini) Lokacija: Place André Meunier, Bordeaux, Francija Območje: 4945 m² Naročnik: Evento2011: L’art pour re-évolution urbaine Kuratorji: Michelangello Pistoletto, Gabi Farage, Luigi Coppola, Judith Wielander, Eric Troussicot Koordinacija: Comissaires Anonymes (Cécile Roche Boutin & Mathilde Sauzet) Struktura in produkcija: Alan Gentil, Marc Bertedes, Yann Argillos, Manu Mouton S prebivalci in sodelavci skupnosti Saint-Michel, Fricheandcheap, La cabane à gratter Podpora: Francosko ministrstvo za kulturo in komunikacije (DRAC Aquitaine), Xylofutur, Bricorelais in Mondriaan Foundation Datum: 2011 Fotografije: OOZE Vir: Spletna stran Marjetice Potrč in Landezine

Mesta in kulture

Maša Ogrin — Sun, 26 Feb 2012 09:45:51 +0000

Danes prvič v zgodovini polovica prebivalstva živi v mestih. Ta trend so med drugim prinesle tudi spremembe v načinu razvoja lokalnih mestnih ekonomij. Posebej v zadnjih dvajsetih letih sta z zatonom proizvodne industrije ter s prihodom občasnih vladnih in finančnih kriz, ustvarjalnost in na ustvarjalnosti temelječa ekonomija postali mestni posel – vir turistične privlačnosti in edinstvena konkurenčna prednost.

Vendar pa danes oblikovalci politik, vodje mestnih služb in lokalne skupnosti niso več tako prepričani, da lahko kultura sama rešuje problematiko zanemarjenih mestnih območij in hude posledice nedavne globalne ekonomske recesije.

Mag. Lia Ghilardi bo v predavanju izpostavila razloge, zakaj morajo v današnjih razmerah mesta bolj ustvarjalno razmišljati o tem, kako mobilizirati svoje edinstvene kulturne dobrine v odnosu do urbane regeneracije. Izhajajoč iz izbranih nedavnih razvojnih projektov v evropskih mestih, bo predstavila nov pristop, ki ga je poimenovala ‘urbano in kulturno DNK mapiranje’. Predavanje pa bo zaključila z razmislekom o tem, kakšne strategije potrebujemo za integrirane in trajnostne rešitve problemov urbane regeneracije.

Po predavanju bo sledila serija štirih kratkih pogovorov, v katerih bo mag. Ghilardi problematiko urbane regeneracije obravnavala v luči novo nastajajočega Centra Rog. Gostje pogovorov bodo: dr. Uroš Grilc, vodja Oddelka za kulturo MOL; mag. Miran Gajšek, vodja Oddelka za urejanje prostora MOL; mag. Jurij Bavdaž, Socialna kooperativa, tovarna Rog; Bertram Schultze, arhitekt in izvršni direktor za komercialno pretvorbo nekdanjih tovarn Spinnerei (Leipzig) in Auf AEG (Nürnberg).

Pogovorom bo sledila razprava z občinstvom. Na prireditvi bo zagotovljeno simultano tolmačenje.

Lia Ghilardi je ustanoviteljica in direktorica Noeme, podjetja s sedežem v Londonu, ki deluje mednarodno na področju prostorskega mapiranja in strateškega kulturnega načrtovanja. Kot mednarodno prepoznana strokovnjakinja, že več kot dve desetletji sodeluje s številnimi odločevalci, oblikovalci urbanega prostora, arhitekti in umetniškimi organizacijami, katerih cilj je razviti ustvarjalne, integrirane in trajnostne odgovore na izzive prostorskega načrtovanja v sodobnih mestih.

Nedavno se je pridružila posebni svetovalni skupini londonskega župana za področju kulture in razvoja. Na Univerzi mesta London je vodja oddelka za načrtovanje kulturnega prostora, ki je del podiplomskega študija Kultura, politike in projektno vodenje.

Zmagovalni Papirnati stol

Anja Planišček — Thu, 23 Feb 2012 18:31:29 +0000

Študenta ljubljanske Fakultete za arhitekturo Nuša Zupanc in Peter Plantan sta s Papirnatim stolom zmagovalca mednarodnega idejnega natečaja Recycle/Rechair, ki ga je organizirala AWR, Architecture Workshop in Rome. Cilj natečaja je bil oblikovanje “eko-stola” za prihodnost iz poljubnih recikliranih materialov. Vse, kar sta avtorja porabila za stol, sta bila dva para rok, kup starih časopisov, nekaj vode in moke.

Kaj je PaperChair in iz česa je narejen?
PaperChair je okolju prijazen počivalnik iz 100% recikliranih materialov. Glavni cilj pri oblikovanju in izdelavi je bila s čim bolj preprostim materiala doseči čim večji učinek v konstrukcijskem in oblikovalskem pogledu. Avtorja sta za izdelavo uporabila časopisni papir, za vezivo pa naravno lepilo. Glavna ideja je bila narediti nov material – prešan kompozit časopisnega papirja.

Kako je narejen?
Počivalnik je narejen iz več reber. Avtorja sta obliko rebra dosegla s kalupom, v katerega sta vlila mešanico časopisnega papirja, vode in lepila. Časopis je s pomočjo veziva in ob pritisku postal kompaktnejši in pridobil trdnost in nosilnost. Posamezna rebra so nato sestavljena v stol.

Zakaj takšna oblika?
Avtorja sta želela oblikovati počivalnik, ki bo že na prvi pogled dajal vtis zračnosti in lahkotnosti. Pomembno je bilo, da je počivalnik možno preprosto in hitro premikati po stanovanju in ga uporabljati kjerkoli. Pomembna je bila tudi vizualna privlačnost, oblika, ki uporabnika povabi, da v njem prelista časopis, prebere knjigo ali si odpočije po napornem dnevu. Njegova lahka struktura je zasnovana z mislijo o kosu pohištva z estetsko noto, ki prostor dopolni in polepša.

Je PaperChair udoben?
Pri snovanju je bilo enako kot material in oblika pomembno udobje. Oblika počivalnika je zato prilagojena linijam človeškega telesa. Naslonjalo počivalnika je nekoliko nagnjeno in tako skrbi ne le za udobje, temveč tudi pravilen položaj telesa.

Je PaperChair okolju prijazen?
PaperChair dokazuje, da je vse, kar potrebujemo za okolju prijazno pohištvo, že v našem gospodinjstvu. Morda moramo o materialih, s katerimi se srečujemo vsak dan, le nekoliko razmisliti in nanje pogledati z drugega zornega kota, z nekaj domišljije in kreativnosti. Le tako lahko razbremenimo okolje in omogočimo, da bo prostor ,v katerem živimo čistejši in lepši za naslednje generacije. Počivalnik lahko predelamo znova in znova, brez odpadnih materialov in kemikalij. Torej – potrebujemo le dva para rok, kup starih časopisov, nekaj vode in moke.

Več: http://www.awrcompetitions.com/competition/8/100-ecodesign

Domovi, kjer nisem bila

Aleksander Vujović — Sat, 11 Feb 2012 12:49:03 +0000

Domovi, kjer nisem bila je kolektivni fotografski projekt, ki se osredotoča na človekovo razumevanje doma. Projekt se je začel na pobudo arhitektke Anje Planišček v enem od revnih barakarskih predmestij Johannesburga v Južnoafriški republiki leta 2010 in nadaljeval leto kasneje v ljubljanskem naselju Rakova jelša. V projektu so vlogo avtorjev fotografij prevzeli prebivalci lokalnih skupnosti – prebivalci Magagule Heights Townshipa pri Johannesburgu in učenci Osnovne šole Livada na Rakovi jelši, ki so s fotoaparati za enkratno uporabo fotografirali svoje domove. Razstava bo predstavila izbor fotografij, ki so nastale v obeh krajih. Vabljeni na otvoritev, ki bo v sredo, 15. februarja ob 18.00 v Anselmi.

Kako prostor, v katerem prebivamo, postane dom? Je dom le fizični prostor, zatočišče pred zunanjostjo? Prostor umika pred javnim življenjem? Oziroma – je dom nekaj drugega, kar ni nujno obdano s stenami in prekrito s streho?

Ideja za projekt je nastala v Južnoafriški republiki, kjer je Anja Planišček preživela dva meseca jeseni leta 2010 v okviru izgradnje nove šolske stavbe za otroke enega revnih južnih predmestij Johannesburga (projekt Šola za prihodnost – Gradimo šolo v Južnoafriški republiki v organizaciji ljubljanske Fakultete za arhitekturo). Gradnja nove učilnice in knjižnice v Ithuba Skills College-u je potekala v sodelovanju skupine študentov in mentorjev ljubljanske Fakultete za arhitekturo ter lokalnih delavcev. Večina delavcev je prebivala v bližnjem Magagula Heights Townshipu, tipičnem južnoafriškem barakarskemm naselju za temnopolte. Mnogo prebivalcev “Magagule” se je tja priselilo iz ruralnih območij in sosednjih afriških držav. Da bi bolje razumela kakšni so njihovi domovi, kako v njih prebivajo in kako jih dojemajo, jih je Anja Planišček prosila, da jih fotografirajo sami, brez njene prisotnosti. S tem namenom jim je za teden dni razdelila fotoaparate za enkratno uporabo in kratko besedilo z razmišljanji o domu.

Za sodelovanje se je odločilo 22 delavcev in drugih prebivalcev “Magagule”. Posneli so preko 400 fotografij, ki jih je Anja Planišček razvila ob povratku v Slovenijo. Obenem je enako kot prebivalci “Magagule” fotografirala svoj dom. Fotografije je zatem zbrala v knjigi, ki je izšla v omejeni nakladi. Vsak udeleženec projekta je prejel svojo knjigo.

Projekt se je spomladi 2011 nadaljeval v Ljubljani v naselju Rakova jelša. Na Rakovi jelši, ki je podobno kot “Magagula” v Johannesburgu pomensko in prostorsko odrinjena na rob mesta, živijo večinoma prebivalci iz republik nekdanje Jugoslavije – Bosne in Hercegovine, Srbije in Makedonije.

Na predlog Adele Železnik iz Muzeja sodobne umetnosti Metelkova + Moderne galerije Ljubljana so bili k sodelovanju v projektu povabljeni učenci lokalne Osnovne šole Livada. Po predstavitvi projekta in delavnici se je za to odločilo 15 učencev, ki so s fotoaparati za enkratno uporabo fotografirali svoje domove.

Danes je v arhivu projekta preko 600 fotografij iz Johannesburga in Ljubljane, izbrane pa so predstavljene na razstavi. Čeprav so fotografije snapshoti nepoklicnih fotografov, na povsem oseben način kažejo razumevanje doma in ponujajo vrsto odgovorov na vprašanja, zastavljena ob začetku projekta. Dr. Bojana Kunst v spremnem besedilu zapiše: “Dom se pogosto javno kaže le kot urejena in s stilom prekrita skritost življenja, kot prostor, ki se mu je uspelo izmuzniti kaosu, nepredvidljivosti in neulovljivosti vsakdanjega življenja. V domu naj bi umirjeno pluli skozi vsakdanjost. A zasebno je dom nekaj prav nasprotnega, je neprestano prelivanje življenja čez urejenost in harmonijo, dom je lov za večplastnostjo in neredom življenja, ki se nam nikoli docela ne prepusti ujeti. In prav v tem razmerju med skritostjo in neskritostjo življenja temeljijo mnoge razlike med domovi, med tistimi razkošnimi, ki z vso bleščavostjo in prevzetnostjo skušajo zakriti neujemljivost vsakdanjosti in življenje v njem okviriti v okus, in med tistimi manj bleščavimi, skozi katere sila življenja dobesedno dere. Gre za razliko med domovi, ki silo življenja nekako držijo na distanci in tistimi drugimi, ki so postavljeni v njeno središče. Prav vmes med to vidno in nevidno matrico doma lahko postavimo tudi fotografije na pričujoči razstavi, ki so jih o svojih domovih posneli njihovi prebivalci. Fotografije razkrivajo majhne detajle življenja, pogosto so to dogodki, družinski člani , prijatelji, kotički sob in podobe hiš, delci stvari in njihovih postavitev. To so pogledi, ki dom ujamejo predvsem v njegovi trmasti živosti, tisti živosti, ki obenem dom spreminja v mesto vsakdana. Fotografije nam kažejo, da je dom tesno prepleten z bivanjem, ki neprestano teče čez njegove robove. Pokažejo nam, kako je dom nekaj, kar nenehno nastaja, dodaja, prestavlja, sestavlja, ureja in spreminja. Dom je mesto, kjer se življenje zgosti v vsej svoji moči, a obenem prostor, kjer prav zaradi te moči življenje lahko tudi teče nevidno naprej.”

Razstava se bo zaključila z delavnico ‘knjige umetnika’ Domovi, kjer nisem bil-a v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (29. februar 2012). Udeleženci si bodo s poljubnim izborom fotografij iz arhiva projekt lahko izdelali osebne fotografske knjige.

Vabljeni na ogled razstave, vodstvi in delavnico!

Vodstvi:
Sreda, 22. februarja ob 18.00: Anja Planišček (pobudnica projekta)
Sreda, 29. februarja ob 18.00: Peter Rauch (kustos)

Delavnica:“Domovi, kjer nisem bil / a” – fotografska knjiga umetnika
Sreda, 29. februarja od 12.00-15.00 v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova
Vodijo: Tanja Lažetić (vizualna umetnica), Gregor Bucik (študent arhitekture), Anja Planišček (pobudnica projekta)

______________________________________________________

Domovi, kjer nisem bila
Razstava kolektivnega fotografskega projekta

Anselma, Židovska ulica 6, Ljubljana
15. – 29. februar 2012
Otvoritev: sreda 15. februar ob 18.00

Pobudnica projekta: Anja Planišček

Sodelujoči – Magagula Heights Township, Johannesburg, Južnoafriška republika: Bongane, Chacks, Ernest, Goodman, Innocent, Jane, Marlene, Nina, Pat, Phumlani, Qwest, Regina, S.T. Kunene, Thabo, Thami, Themba, Tsepo

Sodelujoči – učenci Osnovne šole Livada, Ljubljana, Slovenija: Alen, Ajla, Alija, Ado, Admir, Amar, Arnes, Armin, Božana, Denis, Djordje, Julijana, Sajra, Sara, Semra

Kustos: Peter Rauch
Spremna beseda: Bojana Kunst
Oblikovanje: studiobotas
Producentka: Tea Pristolič

Produkcija: Zavod Trajekt
Sodelujoče institucije: Zavod Trajekt, Osnovna šola Livada (Ljubljana), Moderna galerija + Muzej sodobne umetnosti Metelkova (Ljubljana), snabyrow (Ljubljana), Anselma (Ljubljana), Ithuba Skills College (Johannesburg, JAR), buildCollective (Dunaj, Avstrija / Johannesburg, JAR)
Sofinanciranje: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Zavod Trajekt

Informacije: www.trajekt.org, www.snabyrow.com
Kontakti: Anja Planišček E: ap@trajekt.org, Tea Pristolič, producentka E: tea@aufbix.org

Nedokončana modernizacija / med utopijo in pragmatizmom

Anja Koršič — Thu, 09 Feb 2012 21:10:02 +0000

Predstavitev arhitekturnih projektov in velikopoteznih urbanističnih ureditev, ki zaznamujejo obdobje (socialistične) Jugoslavije, je dolgo pričakovan projekt, ki bo izpostavil mejnike in vizije (nedokončane) modernizacije mest v obdobju socializma ter odgovoril na vprašanja o njihovi vlogi in zapuščini v državah naslednicah. Nedokončana modernizacija osvetljuje prostore, ki jih je ustvaril »socialistični napredek« v nekdanji Jugoslaviji in ugotavlja, kaj se je s temi prostori zgodilo po razpadu skupne države in ukinitvi socializma. Razstava se osredotoča na fizični prostor, torej na proizvodnjo mest oziroma urbanizacijo kot enim osnovnih sredstev socialistične modernizacije, ter na vlogo arhitekture v tej proizvodnji; posega pa tudi na simbolne prostore, v katerih se je produkcija odvijala: geopolitične, kulturne, ekonomske, ideološke prostore idr.

Modernizacija je bila v času socialistične Jugoslavije predstavljena enoznačno kot vsakodnevni veliki skupni dosežki, ki naj bi razkrivali naprednost delavskega samoupravljanja in bili ljudem v ponos. Življenje Jugoslovanov so tako zaznamovali megalomanski, skoraj utopični projekti na področju industrije, energetike, prometnih povezav, urbanizma. Na drugi strani je socialistični utopizem danes pogosto sinonim oz. “izvirni greh” za neustrezno strukturo gospodarstva, ekološke probleme in socialna trenja. Projekt bo karakteristične arhitekturne in urbanistične prakse socialističnega obdobja pregledal oz. predstavil v odnosu do socialnega konteksta, v katerem so nastajale in opredelil njihovo aktualno podobo ter značaj. Razstava, ki zaključuje kolektivno delo mladih raziskovalcev iz Hrvaške, Makedonije, Bosne in Hercegovine, Srbije in Slovenije, bo ob estetski in tehnološki odličnosti arhitekturno-urbanističnih dosežkov odločno nagovorila tudi družbeni vidik procesov, ki so vplivali na razvoj, napredek in propad Jugoslavije. Relevantnost projektov bo tako ocenjena predvsem na podlagi njihovih doprinosov k oblikovanju javne sfere. Prav tako pomemben cilj projekta je izzvati (v mednarodnem prostoru uveljavljeno) monolitno prepričanje o obdobju urbane modernizacije v bivši Jugoslaviji in promovirati različnost kulturnih identitet v regiji.

»Arhitektura v Jugoslaviji, ki so jo vodili pragmatični motivi, se je predvsem osredotočala na produkcijo, čeprav je bila v svoji pragmatičnosti optimistična in je upoštevala javno dobro. Realizirana arhitektura je precej verodostojno odražala kreativne kapacitete lokalne arhitekturne skupnosti in njene sposobnosti delovanja. Čeprav so nekateri posamezni napredni projekti ostali nerealizirani ali nepopolni, pa zgrajena okolja v Jugoslaviji zvesto ponazarjajo odnos med ambicijami in možnostmi.« (Maroje Mrduljaš)

Razstava bo predstavila številne arhitekturne projekte, od turističnih eksperimentov na jadranski obali, zasnov novih mest in predstavitvenih paviljonov na mednarodnih razstavah, do razvpitih javnih zgradb in zgodovinskih obeležij, v vseh državah naslednicah v obdobju od leta 1948–1980. Namen projekta je bil z novim nabojem in (pre)drznostjo, ki ga prinaša časovni in politični odmik od polpreteklega obdobja, prevetriti socialistično arhitekturno zapuščino Jugoslavije in prebuditi močne in produktivne povezave, ki so v urbanem prostoru nekdanje skupne države prisotne na vsakem koraku! Projekt je rezultat dvoletnega sodelovanja več institucij – Umetnostne galerije Maribor, UHA/Zveze arhitektov Hrvaške (Zagreb), MAO/Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (Ljubljana), SAS/Zveze arhitektov Srbije (Beograd), KOR/Koalicija za trajnosten razvoj (Skopje) in Hiše Oris, Zagreb – ter raziskovalnega dela več kot 50 strokovnjakov, predvsem arhitekturnih zgodovinarjev, kritikov in aktivistov, mdr.: dr. Vladimir Kulić (Florida Atlantic University, ZDA); dr. Luka Skansi (IUAV, Benetke, Italija); dr. Petra Čeferin (Inštitut za Arhitekturo in kulturo, Ljubljana); dr. Nina Ugljen (Fakulteta za arhitekturo, Sarajevo); Tanja Conley (Massachusetts Collage of Art and Design, Boston, ZDA). Kustosi razstave so uveljavljeni mladi strokovnjaki: Maroje Mrduljaš, odgovorni urednik hrvaške revije za arhitekturo in kulturo Oris; Vladimir Kulić (SR/ZDA), dekan Fakultete za arhitekturo na Florida Atlantic University v ZDA; Matevž Čelik (SI), direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje in Simona Vidmar, kustosinja UGM.

kustosi: Maroje Mrduljaš (HR)

so-kustosi: Vladimir Kulić (SR/ZDA), Matevž Čelik (SI), Simona Vidmar (SI)

DEKADA Mačkow Architecture Office (Wroclaw)

Anja Koršič — Thu, 09 Feb 2012 21:04:22 +0000

Razstava z naslovom “DEKADA Mačkow Architecture Office (Wroclaw)” je prva predstavitev sodobne Poljske arhitekture pri nas. Ravno omenjeni biro se v zadnjem času vstrajno uveljavlja tako v domovini, kot v tujini. Gre za relativno mlad biro, ki pa šteje preko 40 arhitektov in ki preseneča tako s kvaliteto, kot z obsežnostjo svojih projektov. Biro deluje v Wroclawu, nekdanjem nemškem Breslau, ki ima bogato arhitekturno tradicijo, saj so v njem svoj pečat pustili nekateri arhitekturni velikani 20 stoletja kot so Hans Poelzig, Hans Scharoun, Erich Mendelsohn in Max Berg. Zato arhitekti upravičeno razlagajo, da se arhitekture učijo kar iz arhitekture v mestu Wroclaw. Biro “Maćków Pracownia Projektowa” (originalni naziv) je bil ustanovljen pred 17, leti vodi pa ga Zbigniew Maćkow. Arhitekti pravijo: »Ustanovili smo ga z željo, da bi posegli v svet okoli nas. V bistvu nas ne zanima oblika – zanima nas reševanje problemov. Osredotočeni smo na Wroclaw in želimo stvari spremeniti tukaj, lokalno, v tem mestu.”

Kontekst

Glavna značilnost naše arhitekture je, da vsak projekt izhaja iz prostorskega, kulturnega, estetskega in funkcionalnega konteksta. Rezultat je prostorska in formalna raznolikost, ki bi jo lahko celo poimenovali arhitektura brez lastnega sloga, saj je oblikovanje drugotnega pomena in izhaja iz posamezna naloge. Presenetljivo, najtežje je načrtovati v okolju brez močnega konteksta.

Wroclaw

Večina naših projektov je povezanih z Wroclawom. Mesto s svojo bogato arhitekturno tradicijo in specifičnimi urbanimi pogoji vpliva na naše delo in oblikuje našo zavest. Glavni problem naše generacije je prekinjena kontinuiteta profesionalne izkušnje, zaradi česar je predmet našega učenja postalo mesto samo. Arhitekturna tradicija Wroclawa, ki sega vse do najnovejše zgodovine, predstavlja merilo našega delovanja. Velik del našega prizadevanja lahko opišemo kot »povezovanje« prostorov, ki so jih oblikovali predhodniki.

Detajl

Raznolikost naših rešitev izhaja iz različnih kontekstov in ne iz začetnih predpostavk. Ker nimamo »kataloga« tipičnih oblik, je pomen detajlov še toliko večji in oblikujemo jih za vsak projekt posebej. Detajl tako postaja komunikacija z uporabniki. Skozi proces oblikovanja postajajo detajli za posamezno stavbo vedno bolj obdelani, zavestni in prefinjeni. Razvoj detajlov poteka vse do konca gradnje in z njimi se soočajo vsi udeleženci gradnje, ki so prisiljeni prispevati svoje znanje, izkušnje in zmožnosti. To tudi nas sili k stalnim spremembam začetnega oblikovalskega pristopa. Na ta način izvajalci postanejo soavtorji stavbe.

Naročnik

Proces oblikovanja izhaja iz rešitev različnih problemov – funkcionalnih, pravnih, urbanističnih in družbenih – in ne iz iskanja oblik. Da bi našli prave rešitve problemov, jih je najprej potrebno opredeliti. Tu je zelo pomembno neposredno sodelovanje z uporabniki in naročnikom. Včasih naročnik postane enakovreden partner pri oblikovanju. Tak kompromis lahko privede do rešitev, ki se razlikujejo od naših pričakovanj, po drugi strani pa ustvarja zaupanje in trajno sodelovanje, ki se odraža pri nadaljnjih investicijah. Težnja k sporazumu in sposobnost razpravljanja sta ključni lastnosti arhitekta (ki opredeljujeta njegovo profesionalno delovanje). Pomanjkanje razumevanja med arhitektom in naročnikom / investitorjem / uporabnikom, preprečuje, da bi nastala dobra arhitektura. Ne obstaja »dobra« arhitektura s »slabim« naročnikom.

Izvedba

Arhitekturno zamisel krona njena izvedba. Soočanje z naročnikom in izvajalcem med gradnjo je le nadaljevanje procesa oblikovanja. Aktivno sodelovanje arhitekta v celotnem procesu potrjuje njegovo znanje ter jamči za ohranitev oblikovalne zasnove in kvaliteto končnega »izdelka«. Gradbišče je prava potrditev vsake arhitekturne zasnove, ni arhitekture, ki ne bi bila zgrajena. Arhitekturna stroka je lahko poslanstvo, a brez realizacij, ostane le »izobrazba«. Gradbišče z vsemi svojimi značilnostmi: blatom, prahom, svežim betonom v opažih, duhom po antikorozivni barvi in varjenju, je izredna in fascinantna realnost. Sami se skušamo izogniti zgolj teoretičnih tem in se osredotočamo na projekte, ki imajo možnost, da bodo uresničeni.«

Olimpijski London – zelena izbira

Anja Koršič — Thu, 09 Feb 2012 20:28:40 +0000

Urbanistični inštitut Republike Slovenije vabi na ogled projekcije dokumentarnega filma in predstavitev arhitekturne rešitve slovenskega paviljona na olimpijskih igrah v Londonu OLIMPIJSKI LONDON – ZELENA IZBIRA.

Dogodek bo potekal v sodelovanju z Britanskim veleposlaništvom, birojem SoNO Arhitekti in podjetje Lumar IG v torek, 14. 2. 2012, ob 17.00 v knjižnici Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, Trnovski pristan 2, Ljubljana.

Film Going for Green pripoveduje o gradnji Olimpijskega parka, ki je največji in najobsežnejši projekt v Veliki Britaniji do sedaj. Arhitekti in urbanisti so že pri načrtovanju upoštevali načela trajnostnega razvoja, pri gradnji so uporabili inovativne rešitve in postavili nove standarde na področju arhitekturnega načrtovanja, varovanja okolja, pa tudi miselnosti ljudi..

V uvodu k filmu bo o pomenu olimpijskih iger za mesto London in Veliko Britanijo spregovoril britanski veleposlanik v Sloveniji Andrew Page. Filmski projekciji bo sledila predstavitev paviljona Slovenska hiša, ki so ga zasnovali v arhitekturnem biroju SoNo arhitekti in izvedli v podjetju Lumar in bo eno od središč slovenskega dogajanja v olimpijskem Londonu. Arhitekt objekta Edvard Blažko, SoNo arhitekti, bo predstavil umestitev in oblikovanje paviljona glede na značilnosti lokacije in njegovo funkcijo; Marko Lukić, direktor družbe Lumar IG, pa bo pavilion predstavil iz tehničnega zornega kota v povezavi z elementi pasivne in nizko energetske gradnje. Izvedba objekta je specifična, saj bo kasneje prestavljen na drugo lokacijo z neznanimi klimatskimi razmerami.

Za več informacij: predavanja@uirs.si

Maruša Zorec je dobitnica nagrade Prešernovega sklada

Maša Ogrin — Thu, 09 Feb 2012 08:58:00 +0000

Nagrada Prešernovega sklada je bila na predvečer slovenskega kulturnega praznika podeljena arhitektki Maruši Zorec. Delo na grajski pristavi Ormož, skupaj s sodelavcema, arhitektko Mašo Živec in absolventom arhitekture Žigo Ravnikarjem, je prepričalo komisijo.

Objekt ohranja arhitekturno zasnovo grajske pristave, obenem pa ga s sodobno likovno in tehnološko obdelavo umešča v sodobni čas. Tudi materiala, kot sta opeka in peščenjak, uporabljena za sodobne intervencije, imata korenine daleč v zgodovini.

V utemeljitvi je med drugim zapisano, »da je Zorčeva poleg vrhunskih sodobnih in sakralnih in družbeno pomembnih arhitekturnih realizacijah posebej prepoznavna po odlično in odgovorno izvedenih prenovah historičnih objektov v Sloveniji.«

Njeno obravnavanje prostora je vedno večplastno, poleg ustvarjanja arhitekture zadeva tudi aktivno opozarjanje na vrednost že obstoječe arhitekture v slovenskem prostoru in poučevanje razumevanja prostora na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo.

Strokovna javnost je delo arhitektke v zadnjem času nagradila z Mednarodno nagrado Piranesi 2010 in Plečnikovo medaljo 2011 za prenovo Vetrnijskega oz. Naskovega dvora v Mariboru skupaj z Matjažem Bolčino. Tokrat pa je vrednost njene arhitekture priznalo tudi širše kulturno občestvo.

Skozi svoja dela Zorčeva sporoča, da ni vedno najbolj prav tisto, kar je najbolj glasno in da je odmik včasih najbolj konstruktiven del arhitekturnega dialoga.

Fotografija stanja pred prenovo: arhiv Arrea

Ostale fotografije: Miran Kambič

Center ponovne uporabe v Tuncovcu pri Rogaški Slatini

Maša Ogrin — Sun, 29 Jan 2012 18:29:03 +0000

Z inovativno obnovo rabljene opreme in izdelkov je mogoče zaključujevati snovne tokove, podaljševati življenjsko dobo izdelkom in zmanjševati količine odloženih odpadkov, ter hkrati vzpostavljati nova delovna mesta za težko zaposljive skupine in krepiti lokalno ekonomijo.

Umanotera vabi na posvet in predstavitev centra ponovne uporabe. Na predstavitvi bo na praktičnih primerih moč spoznati inovativen pristop, ki odpadke obravnava kot vire, in njihovo predelavo kot priložnost za nova lokalna delovna mesta in varovanje okolja, ter možnosti za vzpostavljanje takšnih centrov tudi v drugih slovenskih občinah.

Posvet in predstavitev sta namenjena predstavnikom občin in javne uprave na državni ravni, podjetjem (predvsem javnim in tistim, ki delujejo na področju socialnega podjetništva), nevladnim organizacijam in zainteresiranim posameznikom.

Udeležba s prevozom iz Ljubljane ali Celja je brezplačna.

Več informacij o dogodku na strani Umanotere.

Počasnost in težavnost obnove Haitija

Anja Koršič — Sun, 29 Jan 2012 13:33:30 +0000

Dve leti po katastrofalnem potresu na Haitiju se popotresna obnova kljub trudu številnih humanitarnih skupin zares še ni začela. Kako razložiti zamudo obnove na Haitiju? S kakimi težavami se srečujejo arhitekti, ki delujejo v okviru humanitarnih projektov? Kateri koraki bi lahko preprečili današnjo situacijo?

Desetega januarja je v Pavillon de l’Arsenal v Parizu potekala konferenca o obnovi Haitija. Cilj konference je bil predstaviti dveletno delo različnih humanitarnih skupin, opozoriti na počasnost obnove zaradi nemogočih razmer v tej revni državi, predstaviti številne organizacijske ovire pri izvajanju projektov ter razmislek o prihodnjih ukrepih in navsezadnje – novačenje novih članov posameznih organizacij. Govorniki so bili Dominique Cecilia Varnat (Abbé Pierre Foundation), Antoine Petibon (francoski Rdeči križ), Maguet Delva (francosko veleposlaništvo na Haitiju), Nelly Humbert (krizni center MAE) in Patrick Coulombel (Fondation Architectes de l’urgence). Konference sem se podobno kot številni drugi arhitekti in študenti arhitekture udeležila z velikim zanimanjem, želela sem spoznati način dela arhitektov na katastrofalnih območjih in videti dokončane projekte. „Prenehati moramo z urejanjem začasnih prebivališč in končno začeti graditi prave domove za Haitijce“, je začel Patrick Coulombel, po poklicu arhitekt, ustanovitelj ter predsednik Fundacije Arhitekti v sili – la Fondation Architectes de l’Urgence. Fundacija je ena od dvaindvajsetih mednarodnih organizacij, ki deluje na območju Haitija. Coulombel je vseskozi ostajal glavni govornik. S kritičnim očesom in veliko vnemo, da je požel glasen aplavz, je razložil današnje stanje na Haitiju. „ Dve leti po katastrofalnem potresu na Haitiju je popotresna obnova tako rekoč v mirovanju. Danes še vedno potekata zgolj obnova in utrjevanje poškodovanih objektov, denarja za gradnjo novih objektov ni,“ je poudaril Coulombel. „Od obljubljenih dvanajstih milijard ameriških dolarjev mednarodne pomoči, je na Haiti prispelo zgolj pet milijard.“

Haiti od januarja 2010
Naj spomnimo: Haiti je otok naravnih katastrof. Poleg potresov prebivalcem tam pretijo še druge nevarnosti – vulkani, hude nevihte, orkani, močna erozije, in trenutno epidemija kolere. Rušilni potres pred dvema letoma v tej nekaj manj kot deset milijonski državi je prizadel več kot dva milijona ljudi. Smrtnih žrtev je bilo čez dvesto tisoč. Uničenih ali hudo poškodovanih je bilo 60% stavb upravne in gospodarske infrastrukture, 80% šol, 50% bolnišnic in več kot deset tisoč domov.
Mednarodna organizacija za migracije ocenjuje, da danes še vedno več kot petsto petdeset tisoč haitijskih beguncev živi v šotorskih taboriščih, odvisni so od pomoči in čakajo na svoj novi dom. V šotorskih naseljih vladajo nasilje in negotovost. Humanitarna kriza se nadaljuje. S kolero je okuženih že pol milijona ljudi, na otoku pesti hudo pomanjkanje cepiv, bolezen je terjala že sedem tisoč žrtev.

Neučinkovitost mednarodnih struktur pri pomoči obnove Haitija
Po hudi politični krizi, ki je nastopila po potresu, je Haiti novega premiera po večmesečnem političnem zastoju dobil šele oktobra lani. Država se je v tem času seznanila z zvišano inflacijo. Humanitarci pravijo, da Haiti v resnici še ni dobil vlade, ki bi začela uspešno delovati. Po političnem zlomu države namreč še vedno ni celovitega načrta obnove. Zaradi vsesplošnega kaosa na Haitiju organizacije delujejo nepovezano in vsaka se je lotila popotresne obnove na svoj način. Številne nevladne organizacije svojo strategijo obnove prilagodijo gospodarsko usmerjenim interesom in pogosto v nasprotju s potrebami žrtev.

Na milijone kubičnih metrov ruševin ostaja
Glede na oceno škode v Port-au-Princu in drugih mestih je seveda jasno, da bo obnova trajala. Revščina, pomanjkanje politične stabilnosti, državna centralizacija, pomanjkanje infrastrukture, upravne zamude, epidemija kolere, pomanjkanje preglednosti in usklajevanj nevladnih organizacij delo otežujejo. Delujočih domačih arhitekov na Haitiju praktično ni.
Donacije so v prvem letu šle predvsem za izgradnjo začasnih (šotorskih) nastanitev, medtem ko denarja za odstranitev ali popravilo objektov, ni bilo (le 15% začasnih domov je imelo urejeno kanalizacijo). Zaradi številnih konfliktov, korupcije v zvezi s pravično razdelitvijo sredstev in pomanjkanja zaupanja med haitijsko vlado in mednarodnim blokom, je mednarodna pomoč zmanjšana. Danes na popotresnem področju poteka vzpostavitev osnovne infrastrukture. V zadnjem času je bilo prenovljenih ali nanovo zgrajenih nekaj bolnišnic, zdravstvenih domov in šol (žal se izkazuje, da so bile predolgo časa zaprte; veliko mladih se namreč ne vrača v šolski sistem in se je priključilo uličnim tolpam). Na milijone kubičnih metrov ruševin pa je še vedno vidnih v kaosni sliki Port-au-Princa.
V okviru stanovanjske gradnje se najpogosteje zida začasna zavetišča, ki so večinoma narejena iz lesa z železno valovito streho. „Stroški za zavetišče veliko približno dvajset kvadratnih metrov je v povprečju 3.360 € (4.386 $). Cena hiše iz opeke s protipotresnimi ojačitvami pa je približno 4.000 evrov, torej le 20% dražja. Ob tem imajo opečne hiše možnosti za širitev in so obstojne, o čemer ne moremo govoriti pri zavetiščih,“ je razložil Coulombel. Beton visoke marke, ki bi ustrezal popotresnim standardom, je za tamkajšnje razmere predrag. „Poleg tega, in to je resen problem, uvoz takšnih zavetišč je komercialno privlačen za prodajalce, ne pomaga pa ustvariti konstruktivnega know-how gospodarstva. Taka gradnja ne podpira razvoja gospodarskih sektorjev, domačih gradbenih materialov. Velika večina denarja torej ne gre za trajnosti razvoj na Haitiju in to je zame škandal!“

Dve leti po tragičnem dogodku glavnina dela še čaka. Narejeni so številni projekti rekonstrukcije stanja, ki pa so med sabo neusklajeni, saj vsaka organizacija poskuša uveljaviti svojo vizijo obnove in s tem izpostavlja svoje prednostne naloge. Za učinkovito trajnostno obnovo države je poleg gradbenega fonda potrebno uresničiti še veliko drugih nalog: pogozdovanje, nadzor nad onesnaževanjem, ureditev komunalne infrastrukture, ter navsezadnje določiti upravne odločbe.

Fundacija Arhitekti v sili s t.i. kriznim načrtovanjem za učinkovito trajnostno obnovo
Fundacija Arhitekti v sili od leta 2001 deluje na območju Francije, Švice in Avstralije. V fundacijo so vključeni arhitekti, inženirji in načrtovalci, ki s svojim skupnim strokovnim znanjem iščejo ustrezne trajnostne rešitve pri prenovi razdejanj po naravnih katastrofah in tako pomagajo žrtvam naravnih nesreč. S svojstvenim pristopom fundacija poskuša spodbujati pravičnost in raznolikost. Osredotočeni so na revščino in najbolj ranljive skupine prebivalstva (predvsem v neformalnih naseljih – slumih). Posameznike in skupnosti spodbujajo k vključitvi v obnovo in rekonstrukcijo, spodbujajo delo na sosedski ravni in pomagajo vzpostaviti ali okrepiti odnose v skupnosti in v odnosu do države.

Njihova prednostna naloga na Haitiju je bila oceniti škodo, popisati stanje objektov in jih po nevarnosti kategorizirati, da bi lahko najhitreje zagotovili čim več stavb v dobrem stanju. S tem bi zagotovili ustrezno oskrbo za ranjene.
Fundacija je vzpostavila tako imenovano krizno načrtovanje in posebno skrb namenila prenovi najrevnejših sosesk v Port-au-Princu ter na območju Gressier in Grand Goave. Po potresu je bil velik problem z zagotovitvijo varnosti ljudi v gosto zgrajenih soseskah, saj bi se lahko stavbe, ki so bile v potresu poškodovane, strukturno zrušile. Drugo nevarnost je predstavljalo povečano tveganje zemeljskih plazov v okolici barakarskih naselij. Glavni cilj teh projektov je bil omogočiti prizadetim ljudem, da ostanejo ali se čimprej vrnejo v svoje soseske in ohranijo obstoječe družbene strukture. Za tovrstne projekte ni bilo predvidenega denarja, zato so se zastavljene naloge lotili s svojim budgetom. Poleg pomanjkanja denarja pa je prenova po principu kriznega načrtovanja otežena zaradi problema lastništva objektov, zelo velike gostote prebivalstva, slabe vidljivosti – terena, zelo slabih prometnih povezav, problema v komunikaciji zaradi razlik v jeziku, predvsem pa zaradi nejasne vizije prenove na državni ravni. V času izvajanja projektov se je bilo potrebno seznaniti s tradicijo, načinom avtohtone gradnje in obstoječimi pravilniki. Danes člani fundacije še vedno poskušajo prepričati ljudi k sodelovanju pri rekonstrukciji. Nadaljujejo analize stanja in izdelave kartografij ostankov. Objekti, ki so ostali manj poškodovani, se v sodelovanju z drugimi organizacijami sočasno prenavljajo za potrebe stanovanj, zdravstva, šol, sirotišnic, varnosti, cerkve.

Arhitekti v sili ostajajo na Haitiju do konca leta 2012; za Haitijce pa se bo tedaj delo pravzaprav šele začelo.

„Tauten tet poko koupe, li espere pote chapo,“ haitijski pregovor.
(Dokler je nekdo živ, se mora boriti, ne da bi obupal.)

Projekt “Ambients”

Maša Ogrin — Tue, 24 Jan 2012 16:00:20 +0000

Projekt “Ambients” je avtorska glasba Milka Lazarja za dva klavirja in tri tolkalne instrumente.

Glasba je konceptualna. Ukvarja se s vprašanjem, kaj zaslišimo, ko vstopimo v prazen prostor. Od nekdaj me je navdihovala arhitektura, nova in stara. Še posebej pa prazni in nenaseljeni prostori, ki še niso izpolnjeni z vsebino. Ko vstopim v tak prostor, zaslišim glasbo, ki se odziva na čistost arhitekturne zasnove. Partitura ki nastane je sicer zapisana s klasičnim notnim zapisom, a je po zgradbi podobna arhitekturnemu načrtu. Skozi devet stavkov ali “ambientov” skuša poslušalca popeljati skozi takšne prostore. Glasba ne vsebuje nekih razpoznavnih tem ali melodij. Ob trdni “statični” in “prostorski” zasnovi vsebuje le nastavke ali skice le teh, ki jih nato poslušalec ob poslušanju lahko neobremenjeno na podlagi lastne fantazije razvije v svoji glavi.

Izvajalci: MILKO LAZAR ENSEMBLE

Petra Vidmar-marimba,

Katarina Kukovič-marimba,

Vid Ušeničnik-vibrafon,

Marjan Peternel-klavir,

Milko Lazar-klavir.

Koncertu bo sledilo predavanje Milka Lazarja v Plečnikovi predavalnici na Fakulteti za arhitekturo ob drugem terminu.

Urbanizem

Aleksander Vujović — Sun, 22 Jan 2012 22:07:02 +0000

Z naraščanjem družbene kompleksnosti in s tem povezane večje raznolikosti interesov v prostoru, se tudi v Sloveniji krepi potreba po večjem številu usposobljenih strokovnjakov s področja urbanizma, ki bodo sposobni umiriti prisotna prostorska navzkrižja, poiskati skladne prostorske rešitve in jih uresničiti kot kvalitetne urbane ambiente. Kvalitetno urejeno in oblikovano urbano okolje zagotavlja prostor za varno in zdravo življenje ter spodbuja večjo ustvarjalnost ljudi, zato je pomembni pogoj za splošni družbeni in ekonomski razvoj.

Zaradi divje rasti mest sta ogrožena zdravje ljudi in ravnovesje naravnih danosti na našem planetu. Usmerjanje zapletenega sodobnega razvoja mest zahteva znanja, ki presegajo okvir klasične arhitekture, zato smo arhitekti razvili posebni sklop poglobljenih vedenj, ki ga imenujemo urbanizem. Nekoč ni bilo ločnice med arhitekturo in urbanizmom. Ugledni slovenski arhitekti, kot so bili Maks Fabiani, Jože Plečnik, Ivan Vurnik, Edvard Ravnikar in Edo Mihevc, so bili hkrati tudi urbanisti in načrtovalci mestnega prostora. Celo več. Veljalo je pravilo, da je lahko uspešen urbanist le tisti arhitekt, ki preseže okvir ožjega znanja arhitekture in mu doda še širše razumevanje tako fizičnega kot družbenega prostora. Potem, ko arhitektura ni bila sposobna s svojim klasičnim instrumentarijem slediti problemom naglega razvoja mest, je to vlogo prevzel tehnični urbanizem. Poudarjanje pogosto le racionalnega, tehničnega vidika v urbanizmu, je ločilo obe dejavnosti do te mere, da se je arhitektura urbanizmu preprosto odpovedala. Ločitev, izvorno sicer povezanih dejavnosti, je privedla do zmede v prostoru, zato smo danes priča procesu ponovnega spajanja obeh disciplin oziroma razkrivanju njunih skupnih temeljev in novih medsebojnih povezav.

Na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo smo prisluhnili novim potrebam družbe in smo zato izoblikovali nov Univerzitetni študijski program urbanizma, ki ga bomo pričeli izvajati v prihajajočem študijskem letu 2012/13 v tesni povezavi z obstoječim programom arhitekture. V razliko od obstoječega enotnega petletnega magistrskega študija arhitekture je študijski program urbanizma organiziran po bolonjski shemi 3+2. Tako se konča triletni dodiplomski program urbanizma s pridobitvijo naziva diplomirani inženir arhitekt urbanist, in dvoletnem magistrski študij, ki je v pripravi, z nazivom magister inženir arhitekt urbanist.

Diplomanti, in kasneje magistri urbanizma, bodo z novim programom pridobili široka znanja s področja urbanizma, arhitekture, tehnike in družboslovja, zato bodo usposobljeni za izvajanje najrazličnejših nalog na različnih ravneh in področjih urejanja prostora. Pridobili bodo tudi potrebna projektantska znanja in sposobnosti za ustvarjalno kompozicijsko delo, zato bodo lahko tvorno sodelovali tako z arhitekti kot tudi s inženirji tehničnih disciplin in družboslovci. Lahko bodo opravljali naloge na nivoju državnih ali občinskih urbanističnih služb ali pa bodo v vlogi urbanistov- -arhitektov projektantov pripravljali prostorske načrte od malih prostorskih enot in urbanih ambientov do mestnih načrtov.

Plečnik 2.0

Anja Koršič — Thu, 19 Jan 2012 14:21:36 +0000

V četrtek 26. januarja 2012 bo v MAO potekal prvi blok predavanj znotraj programa Plečnik 2.0, ki ga bodo izvedli arhitekti in prostorski načrtovalci. Namen predavanj je vzpostaviti odnos med Plečnikovo arhitekturo in sodobnimi praksami produkcije prostora, med sodobno arhitekturo in sodobno krajinsko arhitekturo.

Prvi blok predavanj znotraj programa Plečnik 2.0 bodo izvedli arhitektka Maruša Zorec, krajinska arhitektka dr. Ana Kučan in arhitekt Boštjan Vuga. Namen predavanj je vzpostaviti odnos med Plečnikovo arhitekturo in sodobnimi praksami produkcije prostora, med sodobno arhitekturo in sodobno krajinsko arhitekturo. V svojih predstavitvah bodo predavatelji Plečnikovo arhitekturo izpostavili kot nabor brezčasnih konceptov in orodij za ustvarjanje v današnjem času in v prihodnosti in skušali odgovoriti na s tem povezana vprašanja. Kako pogosto ali kako poredko je Plečnikova arhitektura prisotna v podzavesti in pri vsakdanjem delu sodobih arhitektov? V kakšni meri določa razmišljanje načrtovalcev? V čem se skrivata njena brezčasna moč in navdih?

Po predavanjih si bo moč ogledati umetniško instalacijo 3D mapiranja, ki jo je pripravila kulturno umetniška skupina INDIGOTM Avantgarde, in se na koncu ogreti s Plečnikovim čajem, ki ga po originalnem receptu mešajo v Šentjerneju, odkoder je bila doma arhitektova gospodinja.

Program:

19.00 Predavanja: Maruša Zorec, Boštjan Vuga, Ana Kučan

20.00 Hiša št. 1, audio vizualna instalacija – 3D mapiranje

20.30 Predstavitev in pokušina Plečnikovega čaja

Sergej Pavlin: Pogovor z arhitektom, profesorjem, oblikovalcem in slikarjem

Anja Koršič — Wed, 18 Jan 2012 11:04:55 +0000

Sergej Pavlin je avtor prvih plakatov in embalaže za Cockto in slovenskih turističnih plakatov, na katerih podobe znanih slovenskih krajev še danes govorijo o mondenosti in avanturah, ki jih je polno tudi njegovo življenje. Pri založbi Didakta je konec lanskega leta izšla avtobiografija Sergej Pavlin – arhitekt, pedagog, oblikovalec in slikar, v kateri nas avtor popelje skozi svoje bogato ustvarjalno in razburljivo življenje ter raznovrstno delo prepleteno s številnimi potovanji in srečanji s pomembnimi ustvarjalci doma in po svetu. S Sergejem Pavlinom se bo o Cockti, Edvardu Ravnikarju, Oscarju Niemeyerju, Zoranu Mušiču, Kitajski in drugih njegovih zanimivih izkušnjah pogovarjal Peter Gabrijelčič.

Dolgoletni profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani Sergej Pavlin, rojen leta 1929, je strokovni javnosti dobro znan, saj so njegova predavanja in vaje povezane s prostoročnim risanjem in z barvnimi študijami obiskovale generacije arhitektov in arhitekt. V knjigi je na nekaj manj kot dvesto straneh kronološko nanizanih 63 poglavij, ki vsebujejo fotografije, skice, načrte in dokumente ter so pojasnjena s krajšimi teksti. V knjigo nas uvedejo poglavja Družina Pavlin, Otroštvo, Vojna leta, Prvi povojni izleti in Preizkus risanja na akademiji, potem sledijo poglavja iz obdobja študija na oddelku za arhitekturo, ki so povezana s prvimi samostojnimi oblikovalskimi deli, denimo Cockto, turističnimi prospekti in plakati, s katerimi je opozoril nase. Po diplomi pri profesorju Edvardu Ravnikarju je bil asistent profesorja Borisa Kobeta, hkrati in kasneje pa je oblikoval številne jugoslovanske razstave, predvsem v tujini. Kot oblikovalec razstav Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani je tri desetletja sodeloval z Zoranom Kržišnikom in se pri tem srečal z umetniki, kot sta denimo Zoran Mušič in Hans Hartung pa tudi arhitekti, kot sta Oscar Niemeyer in Boris Podrecca. S predavanji na tujih univerzah je doma hitro napredoval v naziv redni profesor in bil dva mandata predstojnik fakultete, kar mu je omogočilo nove izzive in poti. Znan je po svojih obnovah, mednje sodijo stavba MGLC Tivolski grad in štiri veleposlaništva v Ljubljani: Nemčije, Francije, ZDA in Avstrije. Na potovanjih in tudi sicer je vedno slikal. S slikami tudi zaključuje svoj prvenec Sergej Pavlin –arhitekt, pedagog, oblikovalec in slikar.

Razpis za Plečnikova odličja za leto 2012

Anja Koršič — Wed, 18 Jan 2012 10:41:45 +0000

Sklad arhitekta Jožeta Plečnika razpisuje za leto 2012 osrednje javno priznanje slovenskemu avtorju za vrhunsko stvaritev na področju arhitekture, urbanizma, krajinske arhitekture ali notranje opreme, nastalo v zadnjih petih koledarskih letih v Sloveniji ali v tujini.

Poleg nagrade razpisuje Sklad tudi Plečnikovo medaljo za aktualno realizacijo ali delo na navedenih področjih in pa za pomembno delo s področja arhitekturne teorije in kritike ter strokovne publicistike oziroma nasploh za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture.

Sklad posebej razpisuje še priznanje za izvajalski dosežek in študentsko priznanje.

Kandidate za nagrado, medaljo in priznanje lahko predlagajo podjetja, strokovna društva, člani žirije, avtorji sami in vsi državljani Slovenije.

Kandidata za študentsko priznanje predlaga mentor ali fakulteta .

Predloge, ki naj bodo dokumentirani tudi s slikovnim materialom, največ v velikosti A3, pošljite do 20. februarja 2012 na naslov: Društvo arhitektov Ljubljane, Sklad arhitekta Plečnika, 1000 Ljubljana, Karlovška 3/I.

Razpisu je potrebno priložiti izjavo o avtorstvu predlaganega dela.

Plečnikova odličja za leto 2012 bo izbrala žirija, ki jo bo imenovala Skupščina sklada.

Sklad arhitekta Jožeta Plečnika

Natečaj Blok Badel

Anja Koršič — Tue, 10 Jan 2012 15:41:52 +0000

Mesto Zagreb in Društvo arhitektov Zagreb (DAZ) sta razpisala odprt, on-line, enostopenjski, anonimni idejni natečaj za urbanistično-arhitekturno zasnovo reurbanizacije dela mesta Zagreb Badel.

Namen in cilj natečaja je doseči kakovostno urbano zasnovo, ki bo izpolnjevala vse funkcionalne in ekonomske zahteve, potrebne za ustvarjanje novega in sodobnega dela centra mesta, pri čemer bo pripomogla k dodajanju vrednosti širšemu območju mesta in zagotavljala spomin na zgodovinski razvoj mesta. Obravnavana površina mora postati nov dejavnik pri opredelitvi identitete tega dela mesta, kot tudi osrednja točka za najbolj ustrezne dejavnosti na področju poslovanja, turizma, gostinstva, kulture in umetnosti, in hkrati ostala kot lokacija, ki bo danes in jutri svojim prebivalcem nudila kakovost vsakdanjega življenjskega okolja.

Natečaj je odprt za vse strokovnjake, ki imajo magisterij iz arhitekture ali so končali petletni študij ter podiplomske inženirje so na področju arhitekture in urbanizma.

Roki:

Začetni datum natečaja: torek 10. januar 2012

Rok za vprašanja: sreda 22. februar 2012

Zadnji rok za oddajo: četrtek 5. april 2012, 12:00 CET

Objava natečaja na spletni strani DAZ: www.daz.hr / en / konkurenca / Badel

Kontakt: Telefon. +385 1 4816151, Fax +385 1 4816197, E-mail: badel@daz.hr

Nagrade

Pod pogojem, da bo pravočasno oddanih vsaj deset (10) natečajnih elaboratov, ki izpolnjujejo vse zahteve natečaja in merilom stroke, bo strokovna žirija podelila naslednje nagrade (bruto zneski):

Prva nagrada: 226,800.00 HRK (približno 30,240.00 €)

Druga nagrada: 170,100.00 HRK (približno 22,680.00 €)

Tretja nagrada: 113,400.00 HRK (približno 15,120.00 €)

Četrta nagrada: 56,700.00 HRK (približno 7,560.00 €)

Člani žirije:

1. Zoran Boševski arhitekt, Hrvaška, predsednik žirije natečaja

2. Jadranka Veselič Bruvo, arhitekt, Hrvaška, podpredsednik žirije natečaja

3. prof. Tadej Glažar, arhitekt, Slovenija

4. prof Ir. Francine Houben, arhitekt, Nizozemska

5. Irena Matković, mag. arhitekture, Hrvaška

6. Silvije Novak, profesor, Hrvaška

7. Toma Plejić, arhitekt, Hrvaška

Namestnik člana žirije:

Robert Jonathan Loher, arhitekt, Hrvaška

Strokovni svetovalci:

1. Prof Anka Mišetić, PhD, sociolog, Hrvaška

2. Tamara Rogić, PhD, arhitekt, Hrvaška

Tehnični odbor:

1. Ana Dana Beroš, arhitekt, Hrvaška

2. Azra Šuljić, arhitekt, Hrvaška

3. Marko Trzun, arhitekt, Hrvaška

Tajnica natečaja:

Sanja Cvjetko Jerković, arhitekt, Hrvaška

SPAS 2012

Aleksander Vujović — Mon, 09 Jan 2012 22:40:29 +0000

Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in sveta iz leta 2010 o energetski učinkovitosti stavb je bila povzeta v osnutku predloga Nacionalnega energetskega programa Republike Slovenije za obdobje do leta 2030: »aktivno ravnanje z energijo«. Predvideva, da morajo biti vse nove in obnovljene stavbe od leta 2020 naprej grajene kot skoraj nič energijske, v javnem sektorju pa od leta 2018 naprej. Prav tako bo obvezno od leta 2014 naprej vsako leto, kot skoraj nič energijske, prenoviti tri odstotke javnih stavb.
- Kako v Sloveniji uveljaviti evropska merila pri varčevanju z energijo, kot to zahteva nova direktiva in Nacionalni energetski program,
- kakšne ukrepe za lažje doseganje teh ciljev bo zagotovila država,
- kako tehnično doseči zahteve pri različnih tipih stavb, zlasti tistih z lastnim arhitekturnim izrazom,
- kako nove zahteve vplivajo na arhitekturno načrtovanje…
bodo izhodišča za konferenco »Energetske sanacije v arhitekturi«.

Petkovemu strokovnemu dogodku bo sledilo tradicionalno sobotno smučarsko prvenstvo arhitektov. Organizirano bo v štirih kategorijah: ženske do 40 let in nad 40 let ter moški do 45 let in nad 45 let. Za vse ki ne bodo smučali bo organiziran pohod v neznano s krpljami.

Igriva arhitektura in Arhitekturni detektiv

Aleksander Vujović — Sun, 08 Jan 2012 17:08:31 +0000

Arhitektura je v najširšem pomenu umetnost prostora. Ljudje v prostoru živimo, delamo, se družimo in ga uporabljamo po svoje, ga načrtujemo, ustvarjamo in gradimo in s tem oblikujemo svoje prostorske izkušnje. Arhitekturni prostor temelji na skladnosti in ravnotežju treh načel: lepote, trdnosti in koristnosti. Prepoznavanje, vrednotenje in kakovostno prostorsko ustvarjanje so povezani s pridobivanjem znanja iz prostorskih izkušenj. Raven zavedanja o vrednotah kakovostne arhitekture je odvisna predvsem od izkušenj in prostorov, s katerimi se srečujemo v zgodnji mladosti.

Mladi si med izobraževanjem pridobijo veliko znanj, naravoslovnih, družboslovnih, humanističnih – o urejanju mest, arhitekturi in oblikovanju pa ne izvedo veliko. Prav zato je smiselno o pomenu arhitekture in prostorskih kvalitetah izobraziti že najmlajše generacije, da bodo znale prepoznati in kritično ovrednotiti prostor, ki jih obdaja, in posege vanj. Na podlagi pridobljenega znanja bodo lahko sodelovali v pogovorih in odločitvah v zvezi s prostorsko problematiko naših mest in posameznih stavb. Z izobraževanjem se dolgoročno izboljšuje splošna kulturna zavest ljudi in s tem tudi zahteve po boljši prostorski urejenosti mest, javnega prostora in stavb. Ozaveščeni ljudje zahtevajo kakovostno in učinkovito prostorsko urejanje. V Sloveniji v okviru Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije od leta 2009 deluje delovna skupina Arhitektura in otroci ‒ AIO, ki si s svojim delovanjem prizadeva, da bi znanje o prostoru, arhitekturi in oblikovanju postalo del splošne izobrazbe in razgledanosti. Skupina se je leta 2009 pridružila mednarodni skupini Svetovne zveze arhitektov (UIA). Ta je leta 1999 na pobudo posameznih držav ustanovila delovno skupino Arhitektura in otroci (Arhitecture and Children), ki združuje strokovnjake iz različnih držav s skupnimi cilji na področju izobraževanja o arhitekturi in prostoru.

Delovna skupina AIO vsako šolsko leto organizira sklop arhitekturnih delavnic Igriva arhitektura, ki jih vodijo/zasnujejo, darujejo in vodijo priznani slovenski arhitekti in drugi strokovnjaki s področja urejanja prostora, arhitekture, krajinske arhitekture in oblikovanja. Delavnice se tradicionalno začnejo prvi ponedeljek v oktobru, na svetovni dan Habitata – bivalnega okolja. Izvajanje delavnic se je iz Ljubljane razširilo po vsej Sloveniji, in sicer v Maribor, Mursko Soboto, Lendavo, Velenje, Novo mesto, Kostanjevico na Krki, Škofjo Loko, Kranj, Radovljico, Mojstrano, Jesenice, Kranjsko Goro, Novo Gorico in Koper. Program Igriva arhitektura se izvaja v izbranih kulturnih institucijah, ponovitve pa po naročilu v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah (vrtci, šole, mladinski domovi, knjižnice) in drugih institucijah (podjetja). Na razstavi bodo predstavljene izbrane delavnice.

Delovna skupina AIO je v treh letih v okviru programa Igriva arhitektura izvedla že več kot 100 arhitekturnih delavnic in več kot 30 ponovitev. V šolskem letu 2011/2012 pa je v Ljubljani prvič organizirala cikel arhitekturnih predavanj za mladostnike, ki jih izvajajo priznani strokovnjaki iz prakse. V vodeno izobraževanje o prostoru je bilo tako v treh letih vključenih najmanj 2000 otrok. V sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo je v pripravi tudi priročnik Igrive arhitekture (arhitekturnih delavnic), ki naj bi bil pri uvajanju tovrstnih vsebin v šolski program predvsem v pomoč pedagogom in drugim strokovnim sodelavcem, ne nazadnje tudi staršem. Pri založbi Didakta pa je v sodelovanju z delovno skupino AIO izšel prevod skandinavskega priročnika Arhitekturni detektiv, s katerim otroci spoznavajo arhitekturo in prostor z vsemi čutili.

Arhitekturne delavnice je doslej vodilo približno 100 arhitektov in drugih strokovnjakov:

Robert Potokar (Ravnikar Potokar Arhitekturni biro), Špela Leskovic in Aleš Košak (AKSL Arhitekti), Tina Gregorič in Aljoša Dekleva (dekleva gregorič arhitekti), Maruša Zorec (Arrea), Katja Žlajpah in Aleš Žnidaršič (multiPlan arhitekti), Lena in Tomaž Krušec (Ark arhitektura Krušec), Miha Dešman, Eva Fischer Pirkmajer, Kristina Dešman (DANS arhitekti), Jana Kocbek in Davor (Katušid Produkcija 004), Maja Ivanič in Tanja Barle, Maša Cvetko in Alenka Korenjak (Prostorož), Marjan Zupanc, Kaja Lipnik Vehovar in Arne Vehovar, Karin Košak, Barbara Prinčič, Špela Hudnik in Peter Vezjak (Monochrome arhitekti), Maja Vardjan in Matija Bevk, Katjuša Kranjc in Rok Kuhar, Almira Sadar in Jurij Sadar, Lenka Kavčič in Andrej Pohleven, Mateja Panter, Renske Svetlin, Manica Klenovšek Musil in Mateja Pocajt Katrašnik, Helena T. Eržen, Boštjan Bugarič in Erik Stojanovič Kocjančič (DAO – Društvo arhitektov Obale), Lado Jakša, Alenka Vidrgar in Mojca Smerdu, Vuk Dosid, Matej Andraž Vogrinčič, Ana Struna Bregar, Špela Kuhar, Živa Deu, Tanja Maljevac, Petra Vetrelj Nared, Mojca Sekulič Fo, Špela Kryžanowski, Alenka Kramer in Zala Likavec (Ravnikar Potokar arhitekturni biro), Nataša Mrkonjič (Sadar Vuga Arhitekti), Rok Žnidaršič in Jerneja Fischer Knap (Atelier arhitekti) Polona Filipič in Peter Šenk (Studio Stratum), Mojca Magajne in Maja Šinigoj, Nataša Kovšca in Adrian Cingerle, Jure Poša, Barbara in Igor Šubic, Nataša Bratina Jurkovič, Tanja Simonič Korošak, Damjan Prelovšek, Borut Dobovišek, Lučka M. Lesjak Soklič, Vedran Cvetkovič, Rebeka Bučinel, Tjaša Podgornik, Aleksandra Torbica in Kaja Muhič, Tjaša Mavric, Vesna Hrovat, Kristijan Zver in Alja Petric, rokodelke iz Zadruge Pomelaj, Metka Pretnar in Melita Toth, Tina Merica in Robert Recek, Petra Bole, Tina Žumer in Sašo Bleiweis.

Strokovni odbor delovne skupine AIO:

Špela Kuhar, univ. dipl. inž. arh., vodja skupine Arhitektura in otroci

mag. Polona Filipič, univ. dipl. inž. arh.

doc. Lenka Kavčič, univ. dipl. inž. arh.

Tanja Maljevac, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Ana Struna Bregar, univ. dipl. inž. arh.

Barbara Viki Šubic, univ. dipl. inž. arh.

Območni vodje:

Ljubljana: Špela Kuhar, univ. dipl. inž. arh., Ana Struna Bregar, univ. dipl. inž. arh.

Maribor: Manica Klenovšek Musil, univ. dipl. inž. arh.

Gorenjska: Barbara Viki Šubic, univ. dipl. inž. arh. in Igor Šubic, univ. dipl. inž. arh.

Nova Gorica: mag. Polona Filipič, univ. dipl. inž. arh.

Koper: Boštjan Bugarič, univ. dipl. inž. arh.

Novo Mesto: Melita Muren, univ. dipl. inž. arh.

Kostanjevica na Krki: Vesna Hrovat, Otok, Zavod za razvoj

Pomurje: Metka Pretnar, univ. dipl. inž. arh.

Pomoč pri projektu:

mag. Kristina Dešman, zg. arh.

Janž Omerzu, štud. arh.

Oblikovanje:

Maša Cvetko, univ. dipl. inž. arh.

Fotografije:

Matevž Paternoster, Bojan Mijatovič, Žiga Rebolj, Arhiv UGM, Arhiv MAO, Taja Filipič, Jure Kuštrin, Tanja Verboten, Barbara Viki Šubic, Igor Šubic, Primož Černe, Natalija Štular, Gaja Trbižan

Natečajne rešitve za ljubljansko džamijo

Aleksander Vujović — Thu, 05 Jan 2012 18:59:31 +0000

Ob zaključku mednarodnega natečaja za Islamski verski in kulturni center (IVKC) v Ljubljani, ki je v javnosti odmeval kot arhitekturni natečaj leta 2011, bodo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v četrtek, 12. januarja 2012, ob 19.00 avtorji nagrajenih in odkupljenih predlogov predstavili projekte za ljubljansko džamijo in druge prostore za dejavnosti kulturnega središča. Svoje rešitve bodo predstavili zmagovalci, Bevk Perović arhitekti, drugonagrajeni (Ina Šuklje Erjavec in Andrej Erjavec), tretjenagrajeni (Maruša Zorec) in prejemniki priznanj (Kombinat, Scapelab ter Genius Loci). Natečajne predloge bo po predstavitvah komentiral mufti dr. Nedžad Grabus.

Nova džamija bo stala na danes še neurejenem območju Spodnje Šiške, med Železniškim muzejem, Delom in gorenjsko železnico in bo prispevala k dolgoročni oživitvi predela ob Parmovi ulici. Islamsko versko in kulturno središče bo obsegalo 5.200 m2 prostorov. Osrednji prostor bo 1.640 m2 velika molilnica, ob njej pa bodo zgradili še knjižnico, knjigarno, restavracijo, športno dvorano, družabne prostore, učilnice, kabinete in nekaj manjših stanovanjskih enot. IVKC bo razpolagal tudi z lastno garažo za 300 vozil.

Na natečaj, ki ga je konec junija 2011 razpisala Mestna občina Ljubljana, je prispelo 44 predlogov, od tega 28 iz Slovenije in 16 iz tujine. Sodelujoči arhitekti so na izbiro ponudili zelo različne arhitekturno urbanistične koncepte za kompleks IVKC. Večina je projekt zasnovala kot hibridno stavbo, v kateri bi se prepletale vse različne dejavnosti, ki se bodo odvijale v bodoči džamiji in spremljevalnih prostorih. Več avtorjev je kompleks zasnovalo kot vase zaprto gnezdo, spet drugi pa so ga predvideli kot tandem dveh stavb, molilnice in kulturnega središča. Za izvedbo je ocenjevalna komisija izbrala zasnovo, v kateri arhitekturni ansambel večih stavb obkroža dvorišče pred džamijo.

Razglasitev rezultatov arhitekturnega natečaja za IVKC v Ljubljani je pomemben korak v zgodbi o projektu za ljubljansko džamijo. Natečajne predloge si bo kmalu mogoče ogledati na napovedani razstavi v Rotovžu, v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje pa bodo projekte obiskovalcem v živo predstavili nagrajeni arhitekti.

Otvoritev mostu čez Ado v Beogradu

Aleksander Vujović — Wed, 04 Jan 2012 15:55:59 +0000

Prvega januarja 2012 je bil s slovesnim ognjemetom odprt za promet Most preko Ade v Beogradu. Novi monumentalni most čez reko Savo je zgrajen po zamisli slovenskega konstruktorja Viktorja Marklja iz inženirskega biroja Ponting d.o.o. iz Maribora in arhitekta Petra Gabrijelčiča iz Fakultete za arhitekturo v Ljubljani, ki sta z inovativnim projektom zmagala na mednarodnem konstruktorsko arhitekturnem natečaju leta 2005.

Gradnjo mostu je prevzel konzorcij Sava, sestavljen iz multinacionalke PORR Bau iz Avstrije, DSD iz Nemčije in slovenskega SCT, ki je bil zadolžen za izgradnjo stranskih razponov mostu na levem bregu Save.

Most na Adi predstavlja arhitekturni in inženirski dosežek svetovnega slovesa. Postavljen je svetovni rekord, saj je na en sam pilon obešena največja mostna površina na svetu. O zasnovi in gradnji mostu je bil posnet tudi dokumentarni film v seriji Ekstremno inženirstvo, ki ga je režirala ekipa programa Discovery Channel.

Nacionalni stanovanjski program potrebuje daljšo javno razpravo

Aleksander Vujović — Mon, 02 Jan 2012 12:20:23 +0000

Pretekli mesec, med 21. novembrom in 23. decembrom, je bil v javni razpravi osnutek novega Nacionalnega stanovanjskega programa (NSP) za obdobje 2012 – 2021. Dokument je pripravil Direktorat za prostor na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP) na osnovi usmeritev, ki jih je podal Stanovanjski svet pod vodstvom ministra za okolje in prostor dr. Roka Žarnića. Temeljne teze in glavni poudarki NSP so bili širši strokovni javnosti prvič predstavljeni 18. novembra 2011 na okrogli mizi dvaindvajsetega posveta Poslovanje z nepremičninami v Portorožu. Sodeč po poročanju medijev (npr. Primorske novice, 18. november 2011: Nov nacionalni stanovanjski progam je slab) so bili odzivi prisotne strokovne javnosti – med njimi tudi članov sveta – do osnutka NSP kritični. Dokumentu so očitali, da so ukrepi pripravljeni na pamet, da se neselektivno dotika vseh perečih tem in odpira veliko vprašanj predvsem o tem kako cilje realizirati.

Na osnutek NSP sta se v času javne razprave odzvali tudi Mreža za prostor in skupina Odgovorno do prostora! (OdP). Obe skupini sta do osnutka kritični in v svojih odzivih predvsem opozarjata MOP in Vlado RS na to, da je bil čas javne razprave za tako vsestransko pomemben dokument zaradi predvolilnega časa in medvladja slabo izbran in prekratek. Mreža za prostor je zato MOP že med potekom razprave predlagala podaljšanje javne razprave vsaj do konca januarja 2012, skupina OdP pa se je predlogu pridružila po posvetovanju s člani v svojem stališču kasneje.

Razmere v prostoru in stanovanjski preskrbi resda zahtevajo čimprejšnjo pripravo osnutka NSP, nove ključne strateške dokumente na področju stanovanjske politike nenazadnje pričakujemo že kar nekaj časa. Nikakor pa ne razmere v prostoru, ne politične in gospodarske razmere niso naklonjene hitenju pri oblikovanju tako pomembnega dokumenta za državo. Zasuk v stanovanjski politiki, ki ga napoveduje NSP s preusmeritvijo na zagotavljanje fonda najemnih stanovanj, je nenazadnje treba vrednotiti tudi skozi perspektivo posledic pretekle stanovanjske politike. Preprečiti je predvsem treba, da bi stroški novih nedomišljenih rešitev zavirali razvoj v prihodnosti. V želji, da bi povečali najemni fond ali spodbudili zagon v gradbeništvu, ni možno začeti graditi najemnih stanovanj, ne da bi se prej resno dogovorili o ciljih in možnostih za njihovo realizacijo. Profesorica z Ekonomske fakultete v Ljubljani dr. Andreja Cirman celo opominja, da bodo razmere morda zahtevale letno spremljanje razmer in ustrezno prilagajanje programa.

Danes se kažejo stroški razdelitvene privatizacije stanovanj v razvojno neugodni lastniški strukturi stanovanj, tako kot se stroški popreproščene vere v učinkovitost stanovanjskega trga odražajo v dolgoročno neuporabnih, tržno nezanimivih stanovanjskih zgradbah z nizko bivalno kakovostjo. Kako se bo na poziv h gradnji najemnih stanovanj odzval zasebni sektor, je težko napovedati, a stroške sistemskih napak je praviloma težko prevaliti na tuja, posebej še zasebna ramena, zato bo nacionalna stanovanjska politika pomembna vsebina programa dela nove vlade. Bodočim odločevalcem bi tako javna posvetovanja in druge oblike spodbujanja javne razprave o osnutku NSP, katerih namen je izboljšati NSP, samo in predvsem koristila.

Inštitut za politike prostora je v vlogi koordinatorja Mreže za prostor ob izdatni pomoči članov oblikoval obsežne in argumentirane pripombe do praktično vseh ciljev v osnutku NSP. Mreža je v pripombah izpostavila, da je dokument nezadostno podrt z analizami (ni analize stanja na trgu stanovanj, dostopnosti stanovanj, razpoložljivosti stanovanj, prostorske distribucije razpoložljivih kapacitet, potreb po stanovanjih, stroškov gospodinjstev zaradi stanovanj, demografskih trendov do sedaj in projekcij v prihodnjem obdobju) in zato niti ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, čemu je program sploh namenjen. Glede na zapisano je Mreža za prostor predlagala:

- da se javna razprava podaljša vsaj do konca januarja;

- da se v januarju organizira serijo tematskih posvetovanj, ki naj identificira probleme, nastavi cilje in predlaga ukrepe novega stanovanjskega programa;

- da se pripravi vsaj nekaj ključnih analiz stanja in trendov;

- da se izvede predhodno evalvacijo predloga programa po določbah Resolucije o normativni dejavnosti;

- da se po tem osnutek NSP dopolni s predlogi iz razprave in temeljito dodela ter ponovi formalno javno razpravo.

Pripombe, ki se jim je s svojim sporočilom pridružila tudi skupina Odgovorno do prostora!, poudarjajo, da bi NSP poleg finančnih in zakonodajnih ukrepov moral nujno več poudarka nameniti tudi organizacijskim dejavnikom, raziskavam stanovanj (in ne le stanovanjskega trga) ter na splošno kakovosti stanovanj in bivalnega okolja. Sporočilo opozarja, da bolj kot kopico predpisov potrebujemo organizacijo, ki bo sistematično spremljala stanje, ga vrednotila, dajala pobude in naročala znanstvene raziskave s področja stanovanjske politike in urbane prenove, nudila podporo in pomoč občinam in stanovanjskim skupnostim pri reševanju težav in posebej pri pripravi projektov, vključno s pridobivanjem sredstev iz evropskih skladov. Ta organizacija bi se morala ukvarjati predvsem s prenovo obstoječega stavbnega fonda, z novogradnjo pa le v okviru celovite urbane regeneracije. Smiselno bi bilo, da se s tem ukvarja posebna organizacijska enota Stanovanjskega sklada ali drugo podobno nacionalno strokovno telo, ter se tako zagotovi kontinuiteta dela. Na koncu je ponovno poudarjena nujnost povezane obravnave aktualnih problemov, torej stanovanjske problematike s politiko trajnostnega prometa, energetskim programom in prostorsko politiko, saj je za učinkovitost vsakega in vseh nujno, da se obravnavajo usklajeno in izkoriščajo sinergije.

Osnutek Nacionalnega stanovanjskega programa za obdobje 2012-2021

Pripombe Mreže za prsotor

Stališče skupine Odgovorno do prostora!

Edo Mihevc

Aleksander Vujović — Wed, 28 Dec 2011 10:27:24 +0000

V zadnjem tednu iztekajočega se leta 2011, ki smo ga posvetili stoti obletnici rojstva profesorja Eda Mihevca, graditelja slovenske obale, je izšla v založbi Fakultete za arhitekturo in Javne agencije za knjigo republike Slovenije »Edo Mihevc, vodnik po arhitekturi«.

Knjiga, ki obsega 493 strani, je nastala iz dopolnjene diplomske naloge Tomaža Budkoviča pod mentorstvom prof. Janeza Koželja.

Vodnik po arhitekturi Eda Mihevca je pregledno urejen pregled njegovega celotnega opusa, ki ga dopolnjujejo razlage in ocene, kakršne je omogočil šele vpogled v celoto. V vodniku zbrano delo dopolnjuje oris Mihevčeve arhitekture v Trstu in Gorici, ki ga je pred leti napisal Boris Korošic. Obe knjigi bosta vsekakor koristni za bolj poglobljeno raziskovanje najboljših Mihevčevih del v prihodnosti.

Mihevčevo življenjsko delo obsega 117 stavb in 9 spomenikov, ki jih je zasnoval med leti 1947 in 1981. Največ, 28 stavb je postavil v Ljubljani, 17 v Izoli in 16 v Kopru, 13 v Portorožu, 12 v Luciji, 7 v Piranu, 6 v Ankaranu in 6 v Trstu, 4 v Žusterni, 2 v Fiesi, po eno v Dolenjskih toplicah, v Novem mestu, v Strunjanu, v Šmarjeških toplicah in Gorici. Predstavitve posameznih stavb spremljajo posebej izdelani zemljevidi in risbe v enotni tehniki in v merilu, ki nudijo vpogled v zasnovo stavb, med tem ko fotografijam dodani opisi pomagajo razumeti, kako so bile stavbe postavljene v prostor. Z vodnikom v roki bo ogledovanje Mihevčeve arhitekture za vse bolj zanimivo in poučno.

Bralcem vodnika priporočamo, naj ga najprej preberejo ali vsaj pozorno pregledajo. Iz orisa življenja in dela arhitekta ter iz opisov posameznih del bodo lahko sami ugotovili, katera njegova arhitektura je bolj zanimiva in katera bolj vredna ogleda od druge, še posebej zato, ker je arhitekt nekatere rešitve in oblike zazidave tudi namenoma bolj ali manj ponavljal. Poleg tega so nekatere stavbe zanimive po novostih, ki jih je k nam arhitekt uspešno prenašal, druge so zanimive, ker so postale bodisi po svoji velikosti, nenavadni obliki ali novi tehnologiji mestne ikone, ene so vredne pozornosti zaradi privlačnega ambienta, druge spet zaradi polemik, ki so jih sprožile.

Njegova arhitektura je bila vsekakor moderna, vendar prilagojena domačim razmeram, družbenim potrebam in razpoložljivim možnostim. Zato je bil za ene modernist, za druge regionalist, za tretje ambientalist, enkrat bolj v eno, drugič bolj v drugo smer,vendar ves čas zvest vsem trem arhitekturnim smerem. Kakorkoli že, bistveno sporočilo vodnika je, da je bilo pooblastilo, ki ga je Mihevc dobil za urbanistično in arhitekturno preobrazbo Obale, srečna zgodovinska okoliščina, zaradi katere se je lahko v šestdesetih in sedemdesetih letih izoblikovala sicer izrazito avtorska, vendar prepoznavna identiteta novih naselij in prenovljenih mest v Slovenski Istri, ki jo zaznamuje enotnost različnega.

Edo Mihevc, vodnik po arhitekturi

Tomaž Budkovič, Janez Koželj

Oblikovanje: Lenka Trdina

Lektorica: Mojca Kambič Budkovič

Recenzenta: Matevž Čelik, Miha Dešman

Založila: Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana

Tisk: Birografika BORI, Ljubljana

Naklada: 500 izvodov

Ženske, arhitektura in aroganca

Anja Koršič — Fri, 23 Dec 2011 10:12:18 +0000

„Že zgodaj v življenju sem moral izbrati med aroganco in hinavsko ponižnostjo; izbral sem aroganco.“

Frank Lloyd Wright

Pred kratkim je bilo v slovenščino prvič prevedeno delo ameriškega pisatelja T. C. Boyla (1948). Pri založbi Modrijan je izšel roman Ženske, leposlovna poustvaritev nekaterih dogodkov iz življenja arhitekta Franka Lloyda Wrighta (pisatelj z družino živi v Wrightovi hiši v bližini Los Angelesa; od tod zanimanje zanj). V zgodbi je izpostavljeno njegovo kot v filmu dinamično zasebno življenje, odnos do njegovih štirih žensk in (deloma) do osmih otrok. Skozi roman pobližje spoznamo vihravega Wrighta, strastnega in genialnega moškega, njegovo karizmatično osebnost, trmo, svojeglavost, aroganco, samoljubje, perfekcionizem, odnos do svojega dela in arhitekture nasploh, do svojih sodelavcev pripravnikov, družbenih norm in navsezadnje do rumenega tiska, v katerem je bil vseskozi prisoten (slavna osebnost, škandalozna ljubezenska razmerja, strasti, prevare, vsesplošna zadolženost in denarne manipulacije, bogataški način življenja, selitve, požari, umori). Wright je trdna os burnega dogajanja okrog sebe; njegova karizma, delovni elan, samoljubje in življenjska energija se spopadejo z usodo, tiskom, trivialnostjo, malomeščanstvom in provincialnostjo okolja in okoliščin. Zaradi njega se vse ruši in le on navzven ostane nedotakljiv.

Zapleteno osebno in poklicno življenje velikega arhitekta se pred nami izrisuje kot filmski scenarij. Okvirno zgodbo zapisuje Wrightov izmišljeni japonski pripravnik, arhitekt Tadashi Sato, ki Wurayto-sana, kot ga sam skozi roman imenuje, občuduje in prikaže kot Mojstra, velikega arhitekta, pri katerem je delal in se od njega učil, a si kljub spoštovanju, ki ga čuti do velikega človeka, zlasti v opombah dovoli njegovo osebnost tudi komentirati. Roman namreč piše na stara leta, ko si že upa iskreno izpovedati svoje izoblikovano mnenje o Wrightu, njegovih slavnih izjavah kot tudi arhitekturnih delih, zlasti pa o odnosu do naročnikov in sodelavcev (kot bi to lahko postregli tudi nekdanji sodelavci naših slovenskih arhitektov kot sta Plečnik in Ravnikar). Tako nam Tadashi, čeprav redko (kot bi si morda želeli bralci arhitekti), opiše v kakšnih okoliščinah in kako so nastajali Wrightovi veliki projekti.

Tadashi v romanu torej predstavi Wrighta kot arhitekta, a mejniki v življenju tega velikega ameriškega arhitekta niso le slavne zgradbe, ampak tudi ženske. Wrightova zasebna življenjska zgodba se izrisuje skozi oči njegovih štirih velikih ljubezni, ki ga gledajo predvsem kot sopotnika, partnerja (zanje je itak Mojster, genij, za katerega so bile pripravljene narediti vse, da bi ga zadržale ob sebi, a ne definirajo lastnega odnosa do njegovih stvaritev). Njegove ženske so si med sabo različne in pravzaprav predstavljajo štiri vzorce ameriških žensk na začetku 20. stoletja: družini predana prva žena Catherine „Kitty“ Tobin (mama njunih šestih otrok), ljubica, zaradi katere zapusti ženo, prevajalka in intelektualka, feministka Mamah Borthwick Cheney (žrtev grozljivega zločina v Taliesinu), prelepa, samosvoja, škandalozna, peklenska, kaotična, kolerična druga žena, kiparka Maude Miriam Noel ter njemu in njegovemu poklicu (!) predana, umirjena črnogorska balerina Olgivana Lazović Miljanov, njegova tretja žena, ob kateri se je ustalil, imel otroke (posvojenko in hčerko) in z njo ostal vse do smrti.

T. C. Boyle se v romanu trdno opira na zgodovinska dejstva iz življenja ekscentričnega Franka Lloyda Wrighta, razmišljanja in notranje doživljanje različnih pripovedovalcev pa so plod njegove domišljije (le redko gre za razmišljanje samega mojstra). V romanu pa ne gre za zgolj biografsko nizanje dogodkov arhitektove življenjske poti, ampak za kompleksno romaneskno delo z močnimi, živimi liki, ki nam z različnimi perspektivami izrisujejo slikovito (resnično fascinantno, že filmsko) življenje arhitekta Wrighta (zlasti vezano na vzhodni Taliesin).

Odlomek iz knjige:

„Tam je bila hiša, gromozansko, razsežno prebivališče, ki se je široko in nizko razprostiralo po griču pred menoj, zlato ožarjeno s popoldanskim soncem, hiša feniks, zgrajena leta 1911, tri leta pozneje požgana, znova zgrajena in znova požgana, da se je nato znova vzpela iz pepela v vsem svojem zlatem veličastju. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na Schellingovo primerjavo, da je velika arhitektura kakor zamrzjena glasba, kakor glasba v prostoru, kajti to je bilo natanko to, in to ni bila zgolj komorna skladba, marveč simfonija z zborom stoterih glasov, hiša Wurayto-sana, njegov dom in njegovo zatočišče. Kamor sem bil povabljen kot Mojstrov pripravnik. /…/ Moj prvi vtis? Mir, obilje lepote, starosvetna milina in elegantnost linij. Bilo je še nekaj več: globoko skrita duhovna prisotnost, o kateri se je zdelo, da žari iz same zemlje, kot bi bil to svet kraj, svetišče, v katerem so se staroselska plemena zbirala pri obredih v času, še preden so predniki Wurayto-sana, Lloyd Jonesovi, prišli iz Walesa sem čez /…/. Vzelo mi je kak trenutek /…/ preden sem doumel, in srce mi je znova podivljalo, da sem v navzočnosti samega Mojstra. /…/ Takrat je bilo Wurayto-sanu petinšestdeset let, čeravno jih je priznaval triinšestdeset in se je obnašal kot še deset ali celo petnajst let mlajši moški. V svoji avtobiografiji, ki je izšla tistega leta in je požela obilo hvale, je trdil, da meri sto triinsedemdeset centimetrov, čeprav je bil kar precej nižji (sam merim sto sedemdeset centimetrov in v naslednjih tednih sem imel več priložnosti za bežno primerjavo najine višine; zagotovo sem bil vsaj za tri, če ne pet centimetrov višji). Opravljen je bil kot estet, namenjen na likovno razstavo: z baretko, pelerino, srajco z visokim ovratnikom, volnenimi pumparicami in sprehajalno palico iz malaškega ratana je ustvarjal vtis tako elegance kakor tudi avtoritete. Njegovi lasje, tkanje iz nevihtnega in kopastega oblaka, so se razraščali čez rob ovratnika. /…/

„/Svarim vas, nisem učitelj in tukaj ne bo nobenega pouka. Bratovščina, kot jo razumem jaz, vam bo ponudila priložnost, da boste s svojim delom zadovoljevali moje potrebe, da boste kot arhitekt pripravnik v vseh fazah podpirali moj projekt. /…/ Začeli boste v kuhinji. Gospa Wright pravi, da tam potrebujemo še en par rok.“

/…/ Na kratko in v nekaj besedah, vodil je naša življenja. Očka Frank. /…/ Ves čas se je vmešaval, vtikal se je v naše osebne zadeve, v naša ljubezenska razmerja in spore in prijateljstva, naše pobude in samoljublje pa je zatiral enako silovito, kot je uveljavljal svoje lastne, ko je bil generacijo prej pripravnik Louisa Sullivana.“ (strani 19, 21, 22, 24, 30)

Ženske

T. C. Boyle

Izvirnik:

The Women

Prevod: Aleksandra Rekar

Spremna beseda: Leonora Flis

Urejanje: Aleksandra Kocmut

Modrijan, 2011

Zbirka: Poteze

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

trda vezava, 534 str.

Mere: 14,5×22,5 cm, 892 g

ISBN: 978-961-241-570-9

Cena: 35,20 €

Pevski zbor arhitektov

Aleksander Vujović — Fri, 23 Dec 2011 10:10:30 +0000

Skupina arhitektov je pred kratkim ustanovila prvi pevski zbor arhitektov pri nas.

K sodelovanju vabijo vse arhitekte, krajinske arhitekte in študente teh smeri, v želji, da se jim pridruži čim večje število izbranih glasov.

Mešani pevski zbor arhitektov bo vodil priznani zborovodja Michele Josia. Z delovanjem pričnejo v januarju, vaje pa bodo enkrat tedensko v večernih urah v prostorih zbornice.

Sredi januarja bodo imeli skupno srečanje in prvo vajo z zborovodjem. Na vaji bo tudi avdicija za pevce.

Kontakt za več informacij in prijave: pevski.zbor.arhitektov@gmail.com ali 031 666 876 (Tomaž).

“Pridite, ne bo vam žal!”

Ustanovni odbor pevskega zbora: Andreja, Marjeta, Tina, Janez, Miha, Tomaž

Ob ustanovitvi so zapisali:

O pevskem zboru arhitektov

Ideja

Arhitekti imamo kratko zgodovino svoje zbornice in hkrati kratko zgodovino uveljavljanja ceha v širši družbi. To navznoter generira nedojemanje zbornice kot naše lastne krovne, podporne organizacije, ki povezuje in zastopa vse arhitekte. Navzven pa se to odraža tako, da nas družba ne jemlje kot relevantnega akterja in sogovornika ter z nami žonglira v okviru svojih trenutnih interesov.

Ena osnovnih idej zbora arhitektov je torej, da skuša preskočiti ti oviri in postane tako navznoter kot navzven pomemben člen zbornice in ceha v celoti. Poleg tega omogoča uživanje v petju, kreativno udejstvovanje in prijetno druženje.

Z druženjem članov na neprofesionalni ravni zbor postane povezovalni element arhitektov in ustvarja kolektivno zavest skupne pripadnosti. Arhitekte povezuje medgeneracijsko, trans nazorsko in trans klanovsko. Predstavlja tudi pomemben element zbornice v odnosu do družbe – do drugih združenj, organizacij, prebivalcev in politike.

Ob ostalih dejavnostih zbornice, ki večinoma temeljijo na strokovnem udejstvovanju, s popolnoma drugačno vsebino mehča, sprošča in hkrati utrjuje vezi med člani in arhitekti nasploh.

Okvir delovanja

Za uresničitev zastavljene ideje je osnovni predpogoj, da je zbor zelo kvaliteten. Za dosego tega cilja si mora že v začetku postaviti visoka merila; slednje ni mišljeno v tekmovalnem smislu ampak predvsem v smislu kvalitete, vsebine, izvirnosti…

Zbor deluje pod pokroviteljstvom zbornice.

Zbor je mešan.

Zbor vključuje arhitekte in krajinske arhitekte (člane in nečlane zbornice), študente arhitekture ter tuje arhitekte in študente. Z njihovim vključevanjem zbor predstavlja pomemben element skupne pripadnosti ter premoščanja generacij in povezovanja akademske in cehovske plati naše stroke.

Zbor ima od 30 do 50 članov.

Zbor temelji na dokaj klasičnem repertoarju zborovske glasbe, na zborovski klasiki od srednjeveških in renesančnih skladb do del sodobnih avtorjev ter na ljudskih pesmih. Odraža tudi značaj naše stroke: preplet umetnosti in tehnike, inovativnost, eksperimentalnost, svežino in večnost hkrat

Ključen element zbora je zborovodja, ki je ustrezno strokovno podkovan, ima karizmo in občutek za duh zbora ter temu primerno oblikuje repertoar.

Skupaj z zborovodjo se postavi okvir zbora: število pevcev, usmerjenost in repertoar. Zborovodja prejema ustrezen honorar, ker pa gre za specifičen zbor, mu mora delo z njim predstavljati tudi strokovni izziv.

Organiziranost

Zbor je v osnovi lociran v Ljubljani, posamezne vaje ima tudi v drugih slovenskih regijah. V Ljubljani so vaje v prostorih zbornice.

Vaje potekajo enkrat tedensko predvidoma v prvi polovici tedna po tri ure z začetkom ob 19h. Na vsako tromesečje oziroma pred pomembnimi koncerti potekajo celodnevne intenzivne vaje; te vaje se praviloma izvajajo izven Ljubljane.

Zbor se primarno financira iz sredstev zbornice, sredstev študentskih organizacij, fakultet, društev arhitektov in po potrebi tudi iz članarin pevcev.

Dodatni vir so sponzorska sredstva podjetij in združenj ter sredstva iz razpisov za kulturne dejavnosti.

Zbor deluje kot kulturno društvo pod pokroviteljstvom zbornice. Skladno s predpisi ima zbor svoj statut in organe odločanja.

Načrti in cilji

Zbor se s svojim delovanjem v prvi vrsti zavzema za prepoznavnost, priznanje in ugled stroke v širši družbi ter za krepitev duha povezanosti znotraj stroke. Zbor predstavlja in širi dobro ime stroke.

Zbor začne z delovanjem v januarju 2012.

V prvem letu pripravi repertoar v obsegu enega koncerta, ima nekaj manjših nastopov v okviru dejavnosti zbornice/fakultet ter zaključni koncert. Prijavi se na spomladansko revijo Ljubljanskih zborov oz. drugo revijo, kjer dobi prvo strokovno oceno.

S pripravljenim repertoarjem jeseni nastopi na Dnevih arhitektov ZAPS, Piranskih dnevih arhitekture ter Dnevih Orisa v Zagrebu – prvi mednarodno odmevni nastop zbora.

V naslednjih letih zbor poveča obseg repertoarja. V celotni oziroma manjših zasedbah sodeluje v okviru raznih arhitekturnih dogodkov (simpoziji, otvoritve razstav in objektov, podelitve diplom…) Pripravi dva večja koncerta (novoletni in zaključni), enega izven Ljubljane. Zbor sodeluje na zborovskih tekmovanjih doma in v tujini.

Na leto ali dve pripravi gostovanje/turnejo v tujini, ki je povezana s strokovno ekskurzijo. Na gostovanju vzpostavi tesne stike z zbornicami in drugimi strokovnimi organizacijami obiskane države.

Organizira skupne nastope z arhitekturnimi zbori doma in v tujini. Zbor sodeluje tudi z zbori drugih strok ter z njimi izmenjuje zborovske in strokovne izkušnje.

Zbor se vključi v zvezo kulturnih društev.

Zbor vsako leto kvalitetno posname čim več repertoarja in iz njega na vsakih nekaj let izda zgoščenko.

Zbor k sodelovanju povabi posamezne instrumentaliste in druge glasbene ustvarjalce iz arhitekturnih krogov. Sodeluje tudi z umetniki iz drugih področij (skladatelji, glasbeniki, scenografi, kostumografi, performerji, gledališčniki…).

Začeteki

Ideja o zboru se je rodila na večer otvoritve Meseca oblikovanja 2011.

Po tem smo začeli s pripravami na ustanovitev zbora: oblikovanje ideje zbora, tehnične in finančne zahteve, ustanovitev društva, izbor najprimernejšega zborovodje, vabilo pevcem.

Sedanje stanje pa je takšno: imamo izjemnega zborovodjo (Michele Josia – Vox Carniolus, Krog), na zbornici imamo odobren prostor za vaje, imamo načelno odobrena sredstva s strani zbornice in ljubljanske fakultete, imamo ustanovni akt društva, predvsem pa imamo polno energije in veselja in pozitivne samozavesti. V pogovorih z zbornico in fakulteto smo naleteli na zelo pozitiven odziv, med znanci pa na velik interes po sodelovanju v zboru.

Sredi januarja bomo imeli skupno srečanje in prvo vajo z zborovodjem. Na vaji bo tudi avdicija za pevce.

Po prvi vaji zbora bo ustanovitveni žur. Za podlago je ustrezna glasba – zborovska, morda film, kaj zanimivega za piknit in dobrega za po grlu.

Žur bo ostal nepozaben in nekakšen temelj zbora.

Narodna in univerzitetna knjižnica – NUK II

Maša Ogrin — Fri, 23 Dec 2011 09:29:31 +0000

Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo razpisuje javni, projektni, odprti, anonimni, enostopenjski, arhitekturni natečaj za izbiro strokovno najprimernejše rešitve za objekt s pripadajočo zunanjo ureditvijo ”Narodna in univerzitetna knjižnica NUK II”. Z gradnjo NUK II je treba udejanjiti skupni cilj urbanizma, arhitekture, varstva kulturne dediščine in arheologije, zagotoviti sodoben urbani prostor visoke kakovosti, v katerem bodo prepoznavne lokalne in zgodovinske posebnosti. Projekt NUK II je umeščen v južni del mestnega središča Ljubljane, med Rimsko, Slovensko in Zoisovo cesto ter Emonsko ulico. Narodna in univerzitetna knjižnica razvija svojo osrednjo vlogo v hitro spreminjajočem se informacijskem svetu ter se odziva na povečan obseg informacij in spremenjena pričakovanja glede dostopa do informacij. Naloga NUK je zagotavljati kar najudobnejši in najlažji fizični in spletni dostop do tiskanega in elektronskega gradiva v lastni zbirki in zbirkah drugih ponudnikov. NUK bo zagotavljala vse pogoje za odgovorno opravljanje svojih osrednjih nalog – hranjenja, varovanja in zaščite slovenske pisne kulturne dediščine za prihodnost, kar se nanaša na skladiščne prostore, pa tudi na digitalni arhiv z rezervno kopijo. Stavba NUK II mora biti prostor, ki je obenem namenjen ljudem in različnim pomembnim dejavnostim v njem: študiju, učenju, sodelovanju in izmenjavi idej, pregledovanju knjižničnih zbirk, pridobivanju informacij in uporabi računalniške tehnologije. Arhitektura NUK II mora biti odsev dobe, v kateri bo nastala, in tako izraziti svojo avtonomijo, ne da bi z oblikovanjem in gabaritom presegla prostorski kontekst. Predstavitev arheoloških ostalin rimske Emone na zemljišču NUK II bo zanimiva obogatitev programa knjižnice ter je svojevrsten izziv za iskanje povezav med grajeno in knjižno dediščino. Odprt, zunanji prostor pred novo knjižnico mora biti oblikovan kot reprezentativen javni prostor, namenjen odmoru, čakanju in oddihu. Več informacij o natečaju na spletni strani ZAPS.

140 let rojstva Jožeta Plečnika

Maša Ogrin — Thu, 22 Dec 2011 10:23:56 +0000

Ob sto štiridesetem rojstnem dnevu arhitekta, ki je duhovni oče slovenske arhitekturne šole in avtor stavb, ki so postale priljubljene slovenske znamenitosti, bo Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v letu 2012 organiziral več dogodkov.

Program MAO bo osredotočen na doživljanje arhitektovega dela v živo, pri čemer bodo obiskovalci Plečnikovo dediščino lahko spoznavali v družbi priznanih poznavalcev Plečnikove arhitekture. V organizaciji MAO bo vsak mesec potekal voden ogled ene od znamenitih Plečnikovih stavb in ureditev.

Pomemben del programa bodo predstavljali tudi pogovori, ki bodo potekali v MAO in bodo namenjeni novim pogledom na zapuščino velikega arhitekta. Ustvarjalci in strokovnjaki z različnih področij bodo spregovorili o tem, na kakšen način črpajo iz Plečnikovih zamisli in ugotavljali, kaj Plečnikovo znanje in delo pomenita za prihodnost arhitekture, oblikovanja in slovenske kulture na splošno. V prvi polovici leta bosta temu v MAO namenjena dva bloka večernih predavanj. Prvi bo potekal na temo branja Plečnikovih načrtovalskih konceptov za prihodnost, drugi pa bo odprl nova spoznanja mladih raziskovalcev Plečnikove arhitekture in oblikovanja.

V MAO se bodo zvrstili tudi številni drugi dogodki, ki jih bo muzej izvedel v sodelovanju z zainteresiranimi promotorji Plečnikove dediščine. Tako bomo v sodelovanju z društvom Gallus Bartholomeus iz Šentjerneja predstavili Plečnikov čaj, izdelan po originalni recepturi Plečnikove gospodinje. Umetniški inkubator EEEM v sestavi Luka Dekleva, Erik Kapfer in Franjo Čeh pa bo v MAO v čast arhitektovega jubileja izvedel predstavitev video instalacije, v kateri bodo s tri dimenzionalnim mapiranjem umetniško osvetlili Plečnikovo arhitekturo.

Leto 2012 bo pomembno tudi za nadaljnjo zaščito Plečnikove dediščine. MAO pri tem sodeluje v češko-slovenski delovni skupini, ki pripravlja gradivo za nominacijo Plečnikovih del na UNESCO Seznam svetovne kulturne in naravne dediščine in bo konec januarja zasedala v Ljubljani.

MAO je marca 2011 končal z obsežnim popisom Plečnikove zbirke, ki obsega skupaj 17.605 predmetov, med katerimi so arhitektovi osebni predmeti in arhiv njegovih projektov z risbami, modeli in fotografijami. Plečnikova zbirka bo po zaključku dela komisije, ki ureja status zbirke na podlagi pogodbe o prenosu ustanoviteljskih pravic nekdanjega Arhitekturnega muzeja Ljubljana (AML) ostala v Plečnikovi hiši na Karunovi ulici v Ljubljani. Pri obravnavi in promociji Plečnikove zapuščine bo zato MAO kot nacionalni muzej za arhitekturo v prihodnjem letu in tudi v bodoče tesno sodeloval z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane (MGML), ki bodo po podpisu pogodbe med obema ustanovama postali skrbnik Plečnikove zbirke.

Nespodobno naročilo

Maša Ogrin — Mon, 19 Dec 2011 09:10:25 +0000

Po majskem pozivu celjskega Društva arhitektov in urbanistov Mestni občini Celje naj javnosti vendarle predstavi vsebino tako pomebnega projekta, kot je prenova celjskega mestnega križa, se je pred kratkim vendarle zgodila težko pričakovana javna predstavitev. Dogodek je otvoril župan Bojan Šrot, projektno dokumentacijo v svoji zaključni fazi pa je zagovarjal predstavnik izbranega projektivnega podjetja LUZ, krajinski arhitekt Sergej Hiti.

Zgodba o prenovi celjskega mestnega jedra sega v sam začetek leta 2009, ko je MOC za projekt ureditve javnih površin v mestu razpisala urbanistično delavnico z vabljenimi udeleženci. Z njo je pridobila pet idejnih rešitev in s pomočjo komisije, katere član sem bil tudi spodaj podpisani, izbrala najbolj ustrezno rešitev izmed prejetih. Rešitve so bile v večini zelo vzorno izdelane, nekatere med njimi pa so na zelo izviren in dodelan način predlagale posamezne detajlnejše ureditve. Vse rešitve so bile javno predstavljene natanko pred dvema letoma in takoj zatem očitno pospravljene na dno občinskih predalov. Nepričakovana in vratolomna poteza MOC, ki je sledila v popolnem odklonu na minulo dobro prakso in prizadevanja, je bil v avgustu leta 2010 objavljeni javni razpis za oddajo javnega naročila izdelave projektne dokumentacije za obnovo dela starega mestnega jedra. Za edini kriterij izbora je bila zahtevana le najnižja ponudbena cena. Izmed štirih prispelih ponudb je izbranemu projektantu z najnižjo ceno, ljubljanski družbi Ljubljanski urbanistični zavod (LUZ), MOC zaupala projekt prihodnosti podobe mestnega jedra. In to brez da bi poznala ponudnikov oblikovni koncept prenove z njeno estetsko, kaj šele vsebinsko ustreznostjo. Tak način zagotovo ni pregleden in zelo težko upravičuje uresničevanje javnega interesa, da ne govorimo o neupoštevanju temeljnih načel javnega naročanja, načela transparentnosti, gospodarnosti, učinkovitost in uspešnosti, sorazmernosti ter načela zagotavljanja konkurenčnosti.

Slepilni manevri

Zakaj si MOC kot javni naročnik želi na tak način zaobiti uveljavljene demokratične postopke, vedo samo njeni pristojni. Dejstvo pa je, da je to početje načrtno, teren pa z odsotnostjo in izključevanjem stroke, pripravljen vnaprej. Aktualna zastarelost prostorskih aktov (mestno jedro še vedno ureja Zazidalni načrt iz leta 1986) je nedorečeno stanje in seveda prva, načrtno izpuščena omejitev, ki bi s strokovnega vidika v sodobnem prostorskem aktu morala vsebovati predpis o javnem natečaju, kot edini zakoniti izbiri projekta za prenovo mestnega središča. Zakon o graditvi objektov je v svoji vsebini jedrnat in se navezuje na obveznost natečaja, kadar to določajo podrobnejši predpisi, oziroma je natečaj določen s prostorskimi akti. Pravilnik o javnih natečajih za izbiro strokovno najprimernejših rešitev je v ta namen specialno sestavljen in aktualno veljaven podrobnejši predpis, ki predvideva obveznost javnega natečaja tudi za “gradnje, katerih investitor je država ali lokalna skupnost, vendar samo, če skupna vrednost gradbenih, instalacijskih in zaključnih del: -pri predvideni ureditvi parka, uličnega prostora, trga in druge podobne javne površine presega 100 milijonov tolarjev (približno 420 tisoč EUR)”, kar zadevni projekt neizbežno izpolnjuje. Za primerjavo, investicijska vrednost le dela prenove mestnega križa po predstavljenih načrtih znaša nekaj več kot 3 milijone evrov, za celotno obravnavano območje projekta pa bo po ocenah potrebno investirati še vsaj dva do trikrat več! Na vsak način gre za šokantno ignoranco in podcenjevalen odnos MOC, tako do zakonodajnih določil, kot do stroke. Če je bil torej ta, očitno kršeni podrobnejši zakonski predpis spregledan, pa je naročnik zelo dobro poskrbel, da je po Zakonu o javnih naročilih natančno uokviril prag določila o obveznosti izvedbe javnega natečaja. Podal je točno 11 tisoč evrov nižjo ocenjeno vrednost naročila storitve od določene meje (211 tisoč evrov), ki po omenjenem spološnem zakonu predpisuje obveznost javnega natečaja. S takšnim ravnanjem je torej potencialnim ponudnikom zelo spretno sugeriral zgornjo mejo pričakovanih ponudbenih vrednosti. V posmeh tarifnemu sistemu ZAPS, pa je dejansko uspel od najcenejšega ponudnika pridobiti še celo bistveno nižjo ponudbo.

Najceneje je na koncu najdražje
Podajanje ocen o predstavljeni projektantski rešitvi bi morda bilo lahko razumeti kot prikrito odobravanje tega projekta, katerega naročilo je, milo rečeno, sporno in nepregledno. Projektantom je težko oporekati, da svojega pogodbenega naročila doslej niso opravili korektno, dejstvo pa je, da je tako izveden projekt težko razglašati za najbolj optimalen, saj alternative enostavno ni imel. Bil je ena in edina rešitev. Izdelan v skrajno nizko odmerjeni ponujeni ceni in zato v skrajno kratko odmerjenem času. Kako naj bo torej najcenejša storitev istočasno tudi najboljša možna? Ti dve skrajnosti sta nezdružljivi, pa četudi v času gospodarske krize.

Toliko bolj presenetljivo pa je, da krajinska arhitektka Darja Matjašec, odgovorna projektantka prenove mestnega jedra, predstavnica LUZ in istočasno tudi komisarka za natečaje pri Zbornici za arhitekturo in prostor (ZAPS), v primeru pred leti spornega razpisa za projektiranje novih objektov kompleksa Splošne bolnišnice Celje, javno in odkrito prizna svoje strokovno stališče. Citiram: »Strošek projektiranja je le majhen delež celotne investicije, po najnižji ceni pa praviloma ni mogoče izdelati kakovostne dokumentacije« (vir: »Zloraba pod krinko prihranka« avtorica Urša Marn, Mladina 2009/48). Po drugi strani pa z lastno udeležbo manevre izogibanja javnim natečajem MOC tudi zavestno podpira. Njeno ravnanje torej očitno kaže na dvojnost meril strokovne osebe, predstavnice ključnega organa v okviru Zbornice, ki naj bi ščitila interese stroke in javni interes. Posledično pa s takšnim ravnanjem žal demonstrira prav nekoristnost in neučinkovitost ZAPS, ki vsakoletno terja od članov nezanemarljivo članarino, očitno zgolj samo še za svoj formalni obstoj in lastno promocijo.

Seveda je ob tem vredno omeniti, da se je pred kratkim zaradi takšnih in podobnih zlorab javnega naročanja delovna skupina področnih zbornic, med njimi tudi ZAPS odločila izdelati Smernico za naročila javnih gradenj, kar je seveda pohvalno. Njihova soglasna in nedvoumna ugotovitev je bila, da je za javno naročanje intelektualnih storitev kriterij najnižje cene popolnoma neustrezen in tvegan način, saj »premalo denarja pomeni premalo časa za to, da bi lahko izvajalec opravil storitev kakovostno«. A ne moremo si kaj, da ne bi dvomili v iskrenost njihovih namenov, ko ključni predlagatelji omenjene smernice in kritiki kriterija najnižje cene ta skrajno neprimeren način tudi sami izrabljajo.

Načrtno zavračanje demokratičnosti
Skrb zbujajoče dejstvo in rak rana celjske mestne občine postaja zdaj že rutinirano izogibanje edinemu demokratičnemu pridobivanju strokovno najprimernejših arhitekturnih rešitev, institutu javnega natečaja. Težko je oporekati, da ta oblika na kratek rok morda ni časovno, niti finančno nezahtevna operacija, je pa v vseh vidikih najugodnejša, najpreglednejša in edina zakonita pot do izvedbe zastavljenih projektnih ciljev. Prav takšna pa ščiti smotrnost porabe proračunskih (oz. evropskih) sredstev, obenem pa upravičeno skrbi za interes javnosti, da v okviru izbora natečajnih predlogov pridobi najbolj optimalno in obvladljivo rešitev. Takšna praksa je v Celju pred leti že obrodila sadove za katere so izbrane in izvedene natečajne rešitve požele celo mednarodno odobravanje in številne nagrade. Prav iz tega razloga pa je aktualno načrtno ignoriranje stroke in iskanje zakonodajnih stranpoti celjske občine pri tako pomembnih investicijah, ki spreminjajo podobo in usodo mesta, popolnoma nerazumljivo ter kaže zgolj na kratkovidnost in ozek kulturni domet pristojnih. Zelo pomenljiva je namreč primerjava, da Mestna občina Ljubljana (MOL) za oblikovanje tako obstranskega elementa mestnega urejanja, kot so klopi, razpiše javni natečaj! Medtem pa se v Celju za spremembo podobe zgodovinsko in simbolno najpomembnejšega dela mesta izbere najcenejšega projektanta, ki svojega predloga za sklenitev naročila niti ne potrebuje predočiti v presojo javnosti in stroki. Tak način pa je prav gotovo še najbližje kupovanju mačka v žaklju.

Skladno z javnim interesom in zakonodajo, ki naj bi ga ščitila, bi bila edina pričakovana in smiselna poteza, razveljavitev tega javnega naročila, saj je nezakonit. A glede na neučinkovitost sankcioniranja se zdi zelo verjetno, da bo projekt vsaj v svojem fazno etapnem delu realiziran, pa četudi zgolj za nabiranje političnih točk. Sodeč po dosedanji samovolji in avtonomnosti sprejemanja odločitev naše mestne oblasti ter vsebini razpisu priloženega osnutka projektantske pogodbe, pa je najbrž ob sami izvedbi pričakovati tudi možne proste predelave predstavljenega projekta, ki bi znale celo avtorjem načeti moralno integriteto izvirnega avtorstva. In kdo jih bo ščitil takrat?

Predstavitev projekta SAIP 2011

Maša Ogrin — Fri, 16 Dec 2011 08:37:29 +0000

Študenti in mentorji bodo predstavili projekt izgradnje večnamenske dvorane v Južnoafriški republiki, ki se je odvijal letos jeseni.

Predavanje: KONSTRUKCIJA IN STRUKTURA

Maša Ogrin — Wed, 14 Dec 2011 18:45:31 +0000

Predavatelj bo predaval o arhitekturnem objektu skozi opredelitev razlike med tremi objekti: objektom potrebe, objektom zahteve in objektom želje.

Niko Kralj: Neznani znani oblikovalec

Maša Ogrin — Mon, 12 Dec 2011 16:17:12 +0000

Niko Kralj ni le legenda slovenskega industrijskega oblikovanja, temveč tudi njegov utemeljitelj. Sodi med najpomembnejše svetovne industrijske oblikovalce 20. stoletja. Njegova oblikovalska kariera je dolga in poleg več izpeljank znamenitega Rexa obsega oblikovanje številnih stolov in pohištvenih sistemov. Inovativne rešitve, ki jih je Kralj uporabil pri oblikovanju pohištva in drugih izdelkov, so prispevale k uveljavitvi slovenske pohištvene industrije in razvoju kulture bivanja v Sloveniji. Pričajo o bogatem znanju oblikovalca in družbeni naravnanosti njegovega dela. Zaradi brezčasnosti oblikovanja se mnogi Kraljevi izdelki uvrščajo v klasiko svetovnega oblikovanja.

Širok spekter njegovega delovanja poleg načrtovanja izdelkov in proizvodnih programov, ki so zaznamovali domove in pisarne konec 20. stoletja, obsega prizadevanja za racionalizacijo proizvodnje in pionirske dosežke na področju izobraževanja oblikovalcev. Ustanovil in vodil je Inštitut za oblikovanje na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, v okviru katerega je izpeljal več deset raziskovalnih nalog in prispeval k razvoju teorije oblikovanja. Je avtor dobrih sto patentov doma in v tujini in plodovit pisec številnih člankov. Za svoje delo je prejel več nagrad.

Otvoritev razstave bo v četrtek, 15. decembra ob 19. uri.

Opeka in arhitektura, stalni sopotnici

Aleksander Vujović — Sat, 10 Dec 2011 13:51:12 +0000

Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije napoveduje zadnjo razstavo v Hiši arhitekture v letu 2011 z naslovom “Opeka in arhitektura, stalni sopotnici”.

Opeka – gradbeni material s tradicijo, ki sega vse od časov Rimljanov, se skozi celotno obdobje odlično prilagaja sodobnim trendom. S kontinuirano tehnološko posodobitvijo in optimizacijo, gradnja z opeko dosega ekonomsko učinkovitost, izpolnjuje ekološke in gradbeno fizikalne zahteve. Uporabiti jo je možno v raznolikih aplikacijah v arhitekturi.
Podjetje Wienerberger že od leta 2004, vsaki dve leti organizira natečaj za najlepše opečne zgradbe iz celega sveta. Nagrade podeljuje mednarodna žirija svetovno priznanih arhitektov. Na razstavi bodo predstavljeni domači in tuji projekti, ki so bili nagrajeni ali nominirani za nagrado Brickworls.

Otvoritev razstave bo v sredo 14. decembra ob 19.30 uri, v galeriji Hiše arhitekture, na Vegovi 8 v Ljubljani. Razstava bo na ogled vsak delovnik med 8. in 16. uro od 14. decembra 2012 do 13. januarja 2012.

Pred razstavo bo ob 18.00, v prostorih Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, predavanje o uporabi opeke v arhitekturi.

Sodobne metodologije raziskovanja vizualnih umetnosti

Maša Ogrin — Wed, 07 Dec 2011 10:13:30 +0000

Fakulteta za podiplomski humanistični študij ISH (Institutum Studiorum Humanitatis) in Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti pripravljata dvodnevni posvet, ki bo potekal 9. in 10. decembra 2011 v Prešernovi dvorani na Novem trgu 4 v Ljubljani.

Novi epistemološki prijemi v humanistiki in družboslovju so tradicionalne znanosti, kot je umetnostna zgodovina, postavili pred izziv, da premislijo uveljavljene metode in predmet svojega raziskovanja. Razvijanje novih metod s poudarkom na heterogenem spektru pristopov za kontekstualno branje umetnine ima svoje odzive tudi na Slovenskem. Posvet bo oblikovan izrazito interdisciplinarno z namenom predstaviti sodobne metodološke pristope raziskovanja tradicionalnih in sodobnih umetniških praks, zato so bili h kritičnem premisleku in analizi vabljeni strokovnjaki različnih disciplin, kot so umetnostna zgodovina, likovna kritika, antropologija likovnega, likovna teorija, filozofija, psihoanaliza in druge.

(DO)DANO

Aleksander Vujović — Fri, 02 Dec 2011 17:23:05 +0000

V ponedeljek 5. decembra ob 20:00 se v Galeriji Dessa odpre razstava (DO)DANO. Gre za razstavo s sedmimi izbranimi deli iz devetletnega delovanja biroja Arhitektura Krušec, ki ga vodijo Lena in Tomaž Krušec ter Vid Kurinčič.

Arhitektura Krušec je arhitekturni biro, ki se vztrajno pojavlja na slovenskem arhitekturnem prizorišču in se tudi vse bolj uveljavlja. V zadnjem času so prejeli Plečnikovo nagrado za novo stavbo biotehnične fakultete v Ljubljani, redno dobivajo »svinčnike«, nagrado, ki jo podeljuje ZAPS, prenovljena mestna tržnica v Celju pa je prišla v ožji izbor za Evropsko nagrado Mies van der Rohe. Da uspeh ni naključen, ampak je rezultat trdega dela, dokazuje že dejstvo, da se Krušci ne ukvarjajo z modno arhitekturo. Ta želi s svojim šokantnim pretiravanjem predvsem vzbuditi pozornost (medijev?) in prevpiti prevladujoče. Namesto tega, se Krušec arhitekti namenoma ukvarjajo s spoštovanjem tradicije in z vključevanjem svoje arhitekture v obstoječe okolje.

Ob razstavi bo izšel obširen katalog s spremnimi besedili k predstavljenim objektom, ki so jih napisali: Petra Čeferin, Matevž Čelik, Miha Dešman, Miloš Florjančič, Anja Planišček, Maja Vardjan, in Maruša Zorec.

Sporno načrtovanje novega objekta športne dvorane na Bonifiki

Maša Ogrin — Fri, 02 Dec 2011 14:46:01 +0000

Pri naročilu natečaja za projekt izgradnje športne dvorane na Bonifiki prihaja do hudih zapletov. Župan Koprske občine g. Boris Popovič, se je sredi postopka odločil, da je v postopku natečaja kršena anonimnost, v medije pa poslal slike novega projekta, ki naj bi ga občina naročila pri španskem arhitekturnem biroju.

Do zapleta z ZAPS naj bi prišlo zaradi govoric o domnevnem kršenju pravila anonimnosti s strani ocenjevalne komisije, ki naj bi dosegle župana Koprske občine. Govorice so sprožile bojkot nadaljevanja natečajnega postopka s strani naročnika. Kljub temu, da je ZAPS poslala obrazložitve in zagotovila, da načelo anonimnosti ni bilo kršeno, koprski župan vztraja pri svojih stališčih in za nameček dodaja še, da državni birokratski aparat “blokira ustvarjalnost nekaterih razvojno naravnanih občin in s tem odvrača morebitne investitorje, ki bi se takoj lotili številnih naložb in posledično dvignili gospodarsko rast regije.”

Ne glede na primernost in časovno ustreznost postopka izvajanja, so javni natečaji v Sloveniji še vedno edina dopustna oblika izbiranja projektov v javnem interesu, saj skušajo uravnotežiti interes države (javnosti) z interesom kapitala (investitorjev), zato se jih mora spoštovati. “Javni arhitekturni natečaj je v razvitem svetu priznan kot najbolj demokratičen postopek za izbiro arhitekturnih rešitev in je v Evropi in Sloveniji ena od oblik izvedbe javnega naročila. ” trdi Darja Matjašec, komisarka za natečaje pri ZAPS. Njenemu mnenju se pridružuje tudi arhitekturna stroka, saj želi delovati po ustaljenih pravilih. V kolikor je bila pogodba o naročilu natečaja prekinjena neutemeljeno, bi morala občina Koper in župan odgovarjati za nastalo škodo in povrniti stroške javnega naročila, ter odškodnino sodelujočim na natečaju.

ZAPS je občino že nekajkrat pozvala k razreševanju nastale situacije, a občina pogovor in sodelovanje odklanja, z nepopolno ocenjevalno komisijo pa je natečaj nemogoče zaključiti. O ravnanju župana, ki si jemlje pravico, da samovoljno odloča o skupnih ciljih ter po njegovem mnenju obvladuje prostor bolje od za to pristojnih in se pri tem ne zaveda pogodbene odgovornosti, se bo po vsej verjetnosti presojalo na sodišču.

Festival GRADITI JAVNO-ST

Maša Ogrin — Wed, 30 Nov 2011 15:04:24 +0000

V mestnih središčih se pod imperativom kapitala, gentrifikacijskih in turistifikacijskih procesov razvijajo urbani prostori za elitne uporabnike. Soseske v predmestjih so zapuščene, podvržene vandalizmu, marginalizaciji in nasilju. V zadnjih letih je v ljubljanskih predmestjih odraščala nova generacija. Ta raznolika skupina mladostnikov s koreninami iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, ki je odraščala stran od drugih delov mesta, je razvila svojo urbano identiteto ter našla svoje urbane točke in urbano (ne)perspektivo. Generacije najstikov iz predmestij so brez prostorov srečevanja in kolektivnega sodelovanja (trgi, parki, igrišča). Zaradi tega se kaže vse večje pomanjkanje vsebin, ustrezno opremljenih javnih prostorov in odsotnost javnega življenja.

Vsebinsko in kulturno ustvarjanje novih javnih prostorov v primestnih območjih z neposredno udeležbo strokovnjakov in prebivalcev pripomore k večanju interakcij in v prihodnosti omogoča integriran urbani razvoj. Z mednarodno skupino sodelujočih strokovnjakov in aktivno participacijo prebivalstva se bo uvajalo nove pristope preoblikovanja mestnih sosesk na obrobju Ljubljane.

Graditi javno-st gradi na komunikaciji med različnimi uporabniki prostora in ostalimi, ki sodelujejo pri oblikovanju le-tega, hkrati pa poskuša preseči medgeneracijske predsodke – kdo so oni in kdo smo mi.

Festival GRADITI JAVNO-ST (Building Public-ness) bo potekal v četrtek, 1. decembra inpetek, 2. decembra 2011 v Moderni galeriji na Tomšičevi 14 v Ljubljani, Četrtnem mladinskem centru Zalog – ČAMAC na Agrokombinatski 2 v Ljubljani, Osnovni šoli Zalog na Cerutovi 7 v Ljubljani, BI-KO-FE-ju na Židovski stezi 2 v Ljubljani, CAFE OPEN na Hrenovi 19 v Ljubljani, sedežu KUD C3 na Križevniški 2 v Ljubljani in več lokacijah izložb po mestnem jedru Ljubljane in v Zalogu.

Organizatorja projekta sta KUD C3 iz Ljubljane iz STEALTH.unlimited in Rotterdama/ Beograda. V projektu sodelujejo Javni zavod mladi zmaji, Četrtni mladinski center Zalog Ljubljana, Osnovna šola Zalog, Četrtna skupnost Zalog. Na festivalu sodelujejo posamezniki različnih istitucij: Parsons New School of Design iz New Yorka, Academy of Fine Arts iz Dunaja, Politecnico di Milano, Univerze na Primorskem, Visoka šola za dizajn iz Ljubljane, Soho in Ottakring iz Dunaja, Udruga za interdisciplinarna in interkulturalna istraživanja iz Zagreba, Press to Exit Project Space iz Skopja, BI-KO-FE iz Ljubljane, CAFÉ OPEN iz Ljubljane.

Predavanja na konferenci v Moderni galeriji bodo v angleškem jeziku.

Projekt je nastal ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, programa CULTURE in Moderne galerije v Ljubljani.

Ukrepi za uresničevanje pravic invalidov do dostopa brez ovir

Anja Koršič — Wed, 30 Nov 2011 11:40:50 +0000

Urbanistični inštitut Republike Slovenije in Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo sta maja letos zaključila triletni raziskovalni projekt UKREPI ZA URESNIČEVANJE PRAVIC INVALIDOV DO DOSTOPA BREZ OVIR: inventarizacija obstoječih ovir v grajenem okolju in v objektih v javni rabi po Sloveniji.

Namen raziskave je bil preveriti, kako se v zakonih določene pravice invalidov uresničujejo v Sloveniji, in glede na ugotovljeno predlagati ustrezne ukrepe ter razvijati orodja in metodologijo za učinkovito uresničevanje zakonsko deklariranih pravic invalidov do prostega dostopa. V raziskavi smo se osredotočili na dostopnost grajenega okolja, komunikacij in informacij.

V okviru prve faze raziskave smo anketirali invalide posameznike in predstavnike invalidskih organizacij. Anketiranje je pokazalo, da večina ukrepov še vedno ostaja le v obliki predloga in le manjši del se jih dejansko izvaja. Zato smo pozvali, da je treba čim prej določiti pristojnosti in odgovornosti različnih organov, ki se ukvarjajo z invalidsko problematiko, določiti sankcije za kršenje pravic, uvesti strožje kazni za neupoštevanje oziroma kršenje predpisov, ki se nanašajo na načrtovanje in gradnjo brez ovir, spodbujati prilagoditve že obstoječih stavb z dodeljevanjem državnih subvencij upravljavcem objekta, obvezno pa je treba začeti usposabljanja arhitektov na področju dostopnosti invalidov. Gre pravzaprav za doseganje ciljev, ki so že določeni v Strategiji Dostopna Slovenija, Akcijskem programu za invalide 2007–2013 in Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov. Ker je bil eden od predlogov predstavnikov invalidskih organizacij tudi, da bi bilo treba natančno pregledati stanje na terenu, da bi se ugotovile obstoječe ovire, in da bi bilo treba pripraviti ustrezne sezname teh,odgovorne opozoriti na ugotovljene pomanjkljivosti in od njih zahtevati, naj se nepravilnosti čim prej odpravijo, smo se v drugi fazi raziskave osredotočili na izvedbo prostorske inventarizacije dostopnosti objektov v javni rabi.

Za terensko analizo smo izbrali 26 objektov v dvanajstih regijskih središčih Slovenije. Kot je namreč predpisano, morajo biti objekti v javni rabi in javne površine dostopne brez grajenih in komunikacijskih ovir. Pri tem so nam (kot mentorji) pomagali invalidi, člani Društva študentov invalidov Slovenije. Informacije, ki so bile evidentirane s pomočjo terenske analize ter pregleda pomembnih zakonov in pravilnikov, so bile pomembna podatkovna baza za tretjo fazo raziskave.

Osrednji del tretje faze raziskave je bila priprava spletnega vodiča za invalide o dostopnosti javnih objektov po Sloveniji in vzpostavitev spletnega orodja, ki bo omogočal stalni nadzor nad izvajanjem zakonskih določil, ki se nanašajo na zagotavljanje prostega gibanja za vse in preprečevanje nastajanja novih grajenih ovir. V ta namen smo ustvarili spletno stran, ki je dostopna na: http://dostopnost.uirs.si. Stran ponuja možnost vnosa pobud, opozoril ali podatkov o dostopnosti objektov v Sloveniji. Uporabniki strani lahko zaprosijo za pregled javnega ali drugega objekta, hkrati pa lahko tam izvedo tudi, ali objekt, za katerega je bila izdana prošnja za študijo dostopnosti, tudi res ustreza vsem predpisom, ki so za tak objekt predpisani s stani zakonodajalca. V prihodnje bo spletna stran ponudila še mnoge druge informacije, kot so na primer podatki o uradnih urah javnega objekta in podatki o kontaktnih osebah za določena področja, uporabniki pa bodo na portalu lahko dobili tudi razlage predpisov s strani pristojnih strokovnjakov. Zasnova spletne strani omogoča, da bo lahko ta v prihodnje služila kot tehnično orodje za ocenjevanje dostopnosti objektov v javni rabi oz. dostopnosti javnih prostorov, kot neke vrste inšpekcijske storitve. Zato nameravamo vzpostaviti tesnejše sodelovanje med skrbnikom portala in inšpekcijskimi službami, kar bi slednjim omogočalo lažji dostop do informacij o obstoječih ovirah in tudi olajšalo njihovo delo. Spletna stran mora postati osrednja stran v Sloveniji za analiziranje stanja in objavljanje podatkov o dostopnosti objektov v javni rabi kakor tudi o dostopnosti javnih prostorov. V prihodnje pa pričakujemo, da bo končno vendarle prišlo so dejavnejšega sodelovanja ključnih akterjev na področju invalidskega varstva, zlasti direktorata za invalide ministrstva za delo, družino in socialen zadeve ter ministrstva za okolje in prostor.

Izvajalca: Urbanistični inštitut Republike Slovenije (UIRS) in Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo (IRSSV)

Vodja projekta: dr. Richard Sendi (UIRS) Sofinancerja: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Vabljeni, da si spletno stran ogledate in nas za vse dodatne informacije oz. pripombe kontaktirate:

dr. Richard Sendi, richard.sendi@uirs.si.

dr. Boštjan Kerbler, bostjan.kerbler@uirs.si

Sadar + Vuga: A Review

Anja Koršič — Wed, 30 Nov 2011 11:33:48 +0000

V mesecu novembru mineva petnajst let od ustanovitve arhitekturnega biroja Sadar + Vuga. Ob tej priložnosti je založba Hatje Cantz izdala monografijo Sadar + Vuga: A Review.

Ilka in Adreas Ruby že v uvodu naredita presek skozi 15-letno zgodovino biroja, neozirajoč se toliko na posamezne projekte, pač pa predvsem na ideje, težnje, vplive, dileme in drugo, kar je biro vodilo in na njega vplivalo v zadnji dekadi in pol. A Review je osrednji del knjige, in ni nič drugega, kot prepis pogovora urednikov in petih arhitektov (Simon Hartmann, Mark Lee, Jörg Leeser, Jacob van Rijs in Philip Ursprung), ki so z nenavadno mešanico kritike in empatije pod okriljem MAO aprila letos razpravljali o arhitekturi Sadar + Vuga. Knjiga ponuja še nov pogled na 18 izbranih projektov iz obdobja 1996 – 2011 in sekvenco, skrben izbor serije fotografij, ki je voden pregled skozi arhitekturno vesolje Sadar + Vuga.

Besedilo z zadnje platnice:

Arhitekturni biro Sadar + Vuga je mednarodno javnost opozoril nase že s svojim prvim projektom, poslovno zgradbo Gospodarske zbornice Slovenije, zgrajeno leta 1999. Od takrat si je biro – s svojim prepoznavnim in karizmatičnim arhitekturnim jezikom –zagotovil prostor v mednarodnem arhitekturnem okolju. S tem, ko so večino svojih projektov zgradili prav v Ljubljani, so močno vplivali na sodobno urbano podobo prestolnice, kar je uspelo le redkim predhodnikom. Njihovi projekti niso formalistični, zasnovani so na podlagi posebnih kontekstualnih in programskih okoliščinah. Sadar + Vuga ne ustvarjajo prostorov, ki bi narekovali življenjski slog, temveč sistematično stimulirajo našo vidno zaznavo. Sadar + Vuga vidijo svojo arhitekturo kot vizualni katalizator našega pogleda na svet. In želijo, da na svet gledamo – predvsem na tistega med zgradbami – na drugačen način; da se bomo tudi drugače odzivali nanj.

Če je desetletnico zaznamovala knjiga Tendencies, ki je secirala vsak posamezen projekt in kjer se je zastavljalo vprašanje, kam od tod naprej, se knjiga Sadar + Vuga: A Review ozira nazaj in nudi pregled nad preteklimi petnajstimi leti, a hkrati še vedno zastavlja mnoga nova (in stara) vprašanja.

Odlično uredniško delo sta opravila Ilka in Adreas Ruby, ki že v uvodu naredita presek skozi 15-letno zgodovino biroja, neozirajoč se toliko na posamezne projekte, pač pa predvsem na ideje, težnje, vplive, dileme in drugo, kar je biro vodilo in na njega vplivalo v zadnji dekadi in pol. A se ne ustavita zgolj tu, pač pa poiščeta formo kritičnega pogleda na delo Sadar + Vuga. Tako nastane osrednji del pričujoče knjige, A Review, ki ni nič drugega, kot prepis pogovora urednikov in petih arhitektov (Simon Hartmann, Mark Lee, Jörg Leeser, Jacob van Rijs in Philip Ursprung), ki imajo tako, kot Sadar + Vuga idiosinkratičen pristop do svojega dela. Sadar + Vuga radi slišijo odziv na njihova dela in so dovzetni za kritike, pogovor petih arhitektov in urednikov, ki je potekal pod okriljem MAO, pa je nenavadna mešanica kritike in empatije, s tem pa je dosežen tudi namen.

Knjiga je razdeljena na šest delov.

V predgovoru se Jürgen Mayer H. sprašuje in ugotavlja:

Pa kaj? To ni monografija. To je diskurz, ki izžareva delo arhitektov Sadar + Vuga. /…/ Sadar + Vuga: A Review je projekt, ki nas znova preseneča z novim načinom snovanja knjige o arhitekturi. To je popoln avanturistični skok v arhitekturo izmenjave idej, eksperimentiranja in iskanja meja …

Uvodno besedo sta Ilka in Andreas Ruby naslovila s Sadar + Vuga, or the Healthy Cultivation of Doubt.

Projects 1996 – 2011 se ozira nazaj in nudi nov pregled in pogled na osemnajst izbranih projektov. Tekste sta na novo napisala Jurij Sadar in Boštjan Vuga. Vsak projekt je bogato predstavljen, tako tekstovno, kot grafično, z mnogimi risbami in fotografijami.

Osrednjemu delu, Sadar + Vuga: A Review sledi sekvenca enaindvajsetih izbranih projektov. A Sequence je skrben izbor serije fotografij, to je voden pregled skozi arhitekturno vesolje Sadar + Vuga. Bolj kot linearno seciranje posameznih projektov, sekvenca razkriva različne teme in konceptualne tipologije, ki so se razvile pri posameznih projektih: perforacije, slojevanje, zrcaljenje, stisnjeni kontejnerji, režirne poti, prepletena pročelja, lebdeči monoliti, sekvenčne lupine, vertikalne dvorane, kinematične strukture idr.

V prilogi so podatki biroja, življenjepisi, seznami nagrad, razstav in preteklih publikacij.

Velika večina fotografij je delo priznanega fotografa Hisaa Suzukija.

Knjigo je oblikoval Leonard Streich.

Uradna predstavitev knjige bo v četrtek, 1. decembra v MAO. Vabljeni!

264 strani, trda vezava, 29,5 x 24,5 cm, 450 fotografij in ilustracij, 118 risb

ISBN 987-3-7757-3143-0

Pozdrav iz ljubljanskih parkov

Aleksander Vujović — Wed, 30 Nov 2011 08:22:00 +0000

Med 25. novembrom 2011 in 2. februarjem 2012 bodo na Krakovskem nasipu razstavljene podobe ljubljanskih mestnih parkov ujete skozi objektiv Luka Vidica. Ljubljana je zeleno mesto.

Mestni parki in vrtovi skupaj z gozdovi in obrežji rek predstavljajo plemenito strukturo, ki bogati podobe mesta in predvsem kakovost življenja v mestu. Zadnja leta se površina parkov ni toliko povečala kot sta se spremenila njihovo stanje in obiskanost. Prenovljeni, novo urejeni in dobro vzdrževani mestni parki ter druge javne ureditve so postali povsem nova, množična prizorišča vsakdanjega življenja in številnih prireditev. Danes se dogodki in obiskovalci iz tradicionalno privlačnih Tivolija, nabrežij Ljubljanice, Rožnika, Poti spominov in tovarištva, širijo v nova Severni in Šmartinski park ter v novo odkrite Botanični vrt, park Tabor in ob Gradaščico.

Ideja razstave Pozdrav iz ljubljanskih parkov je preprosta. V sivini pozne jeseni in zime naj gledalca prizori iz vsakdanjega življenja v zelenem mestu spomnijo na prijetni čas sproščenega bivanja na prostem in predvsem na dragocenost mestnega zelenja. Obiskovalci lahko iz besedila, ki spremlja razstavo izvedo tudi nekaj zanimivih podrobnosti o mestnih zelenih površinah.

“Odgovorno do prostora!” poziva k spremembam

Aleksander Vujović — Mon, 28 Nov 2011 12:39:39 +0000

Pred volitvami se na stranke in liste, janvost in medije obrača tudi skupina »Odgovorno so prostora!«. Skupina »Odgovorno do prostora!«, posamezniki in institucije, organizirani v okviru tega partnerstva, kandidate za najodgovornejše nosilce odločanja v Republiki Sloveniji in javnost opozarjajo na vsebinske in konceptualne pomanjkljivostih aktualnega upravljanja s prostorom v Sloveniji in predstavljajotudi svoja pričakovanja do nove vlade.

V času pred volitvami stranke in liste državljanom obljubljajo najrazličnejše rešitve. Številne se dotikajo tudi ravnanja s prostorom, a večinoma ostajajo na tako načelni ravni, da pravih vsebinskih razlik skoraj ni mogoče določiti. Glede na stanje v prostoru in razmere v urejanju prostora to ni dobro. Programi omenjajo že ves čas prisotno krajšanje postopkov umeščanja objektov v prostor, pa združevanje ministrstev in ukinjanje raznih agencij. Državljane pa zanima tudi kako bi kandidati dosegli večjo učinkovitost dela na področju urejanja prostora, kako bodo zagotavljali uresničevanje javnega interesa za skladen prostorski razvoj, kako bo zaščitena vrednost njihovih nepremičnih, kako bo zagotovljena kakovost bivanja za vse in kako bo Slovenija, ki še kar vztraja pri vzorcu razpršene gradnje v prostoru, stopila na pot trajnostnega razvoja in prilagajanja podnebnim spremembam. Prostorske načrtovalce in vse druge, ki se strokovno ukvarjajo z urejanjem prostora, pa ob tem zanima tudi, kdaj bo načrtovanju prostorskega razvoja vrnjen status dejavnosti, ki zagotavlja pravočasno usklajevanje razvoja v prostoru in tako ustvarja pogoje za gospodarski in družbeni razvoj.

Razmere na področju urejanja prostora državljani zaznavamo na različnih ravneh, skozi dostopnost do stanovanj, urejenost javnega potniškega prometa in delovanje druge javne infrastrukture, skozisplošno kakovost bivanja in okolja ter skozi možnosti za ustvarjalno in produktivno delo. Razmere specifično občutita gospodarstvo in kmetijstvo. Strokovna javnost opozarja, da so razmere v prostoru, kakovosti poselitve, arhitekture in kulturne krajine ter tudi v vsakdanji praksi prostorskega načrtovanja problematične in da bi bilo zanimivo še pred voltivami slišati, kako jih ocenjujejo in kakšne rešitve zanje ponujajo tokratni kandidati.

Skupina Odgovorno do prostora! zato pričakuje, da bodo stranke in liste pravočasno podrobneje predstavile poglede na razmere v urejanju prostora in ukrepe, ki jih načrtujejo za izboljšanje le teh ter omogočile državljanom, da v svoje odločanje vgradijo tudi prostorske vrednote in pričakovanja glede načrtovanja prostorskega razvoja, usklajevanja rabe prostoru in vzdržnega ravnanja s prostorom.

Misli prostor/Think Space – Nekonferenca

Maša Ogrin — Wed, 23 Nov 2011 10:28:04 +0000

V zagrebški Galeriji Lauba se je v dneh od 18. do 20. novembra, odvil dogodek v sklopu natečaja Think Space (Misli prostor). Temo prve ne-konference Onstran meja (Beyond the borders) je zastavila katalonska arhitektka, raziskovalka in profesorica, vodja newyorške galerije Storefront for Art and Architecture, Eva Franch i Gilabert, ki je otvorila dogodek z mislijo: »Linija je dovolj, da začnemo misliti arhitekturo.« Pozvala je k premišljevanju o problematiki meje, kot konceptualnega prostora, ki omogoča spremembo.

Ob koncu tedna je več kot sto udeležencev večinoma študentov arhitekture in sorodnih strok, mladih arhitektov, specialistov s področja urbanizma, krajinarstva, okoljevarstva, dizajna in umetnosti, razpravljalo o štirih pogledih na meje v načrtovanju sodobnega prostora. Meje so urbane, geopolitične, ekološke ali moralne. Na natečaju je sodelovalo petsto sedemintrideset študentov, s skupno stodevetdesetimi oddanimi elaborati v štirih različnih sklopih. Nagrajene naloge so obravnavale relevantne tematike alternativnih pristopov k obravnavanju prihodnosti prostora. Skupno izhodišče večine je bilo raziskovanje in uporaba novih tehnologij pri izboljševanju okolja. Naj je šlo za projekte, ki temeljijo na izhodiščih dognanj ekologije, bivanjske tehnologije, ali na razumevanju socialnih omrežij, je vse projekte povezovala naravnanost v prihodnost. Sodelujoči so bili večinoma mladi arhitekti in urbanisti iz petinšestdesetih držav, ki so dokazali, da arhitektura, urbanizem in tehnologija lahko ponujajo rešitve za preseganje svetovnih problemov, kot so izginjanje lokalnih identitet, centralizacija moči, obremenjevanje okolja, družbena neenakost, nezaposljivost mladih, itd…

Skrbno izbrana žirija, sestavljena iz priznanih strokovnjakov iz svojih področij (Eva Franch i Gilabert, Shohei Shigematsu, Teddy Cruz, Francois Roche in Hrvoje Njirić) je s predavanji, predstavitvami in medsebojnimi debatami odpirala in povezovala teme ne-konference.

Posebnost dogodka je bila v tem, da so bili prisostvujoči hkrati ustvarjalci poteka ne-konference. Posamezniki so izpostavljali podteme, ki jih zanimajo in si iskali sogovornike s podobnimi interesi, nekateri so spodbujali k razpravi o svojih projektih, nekateri niso želeli sodelovati v pogovorih. Koncept dogodka je uvedel odprto, popolnoma svobodno diskusijo kot strategijo učenja, napredovanja.

Glavni organizator Think Space (Misli prostor) je Društvo arhitektov Zagreb. Z ne-konferenco so uspeli povezati mednarodno strokovno javnost in ustanoviti interdisciplinarno platformo načrtovanja. Ekipa je, s požrtvovalnostjo vseh sodelujočih, tudi prostovoljcev, omogočila profesionalno izveden dogodek. Sveže koncipirano izobraževalno srečanje, v prijetni atmosferi prenovljene stavbe nekdanje avstro-ogrske konjušnice, je nekaj kar bi želeli ponoviti.

Preobrazba simbola

Aleksander Vujović — Wed, 23 Nov 2011 08:24:53 +0000

Danes, 23. novembra se bo v Galeriji Kresija v Ljubljani od 18 h dalje odvijala okrogla miza o prenovi Cankarjevega doma in pomenu arhitekturne dediščine in njeni zaščiti, predvsem zaščiti arhitekture iz obdobja Moderne. Vodil jo bo arhitekt in direktor arhitekturne galerije Andrej Hrausky. Zgodovino Cankarjevega doma bo predstavil arhitekt asist. Rok Žnidaršič. Na okrogli mizi bodo svoja mnenja soočili arhitekt prof. dr. Aleš Vodopivec, arhitektka in nekoč sodelavka prof. Edvarda Ravnikarja Monika Fink Serša, arhitekt prenove Cankarjevega doma Andrej Kasal in predstavnik Zavoda za spomeniško varstvo Slovenije in predstavnik investitorja Ministrstva za kulturo RS.

Od 10. novembra dalje je v Galeriji Kresija na ogled tudi razstava Preobrazba simbola s katero želijo avtorji širši javnosti celovito predstavitvi originalno arhitekturno zasnovo Cankarjevega doma in njeno umestitev v fizični in kulturni kontekst. Prepričani smo, da je to potrebno tako zaradi splošnega razumevanja in vrednotenja sodobne arhitekturne dediščine, kot tudi zaradi verodostojne primerjave originalne zasnove in novih posegov. Dejstva naj služijo kot izhodišča širši strokovni in javni razpravi na okrogli mizi, ki se bo odvijala ob zaključku razstave.

Razstavo sestavljata dva dela. Prvi del je celovita slikovna, grafična in tekstualna predstavitev originalnega in novega stanja. Gradivo predstavljajo Ravnikarjevi teksti in originalni načrti, vplivne reference in fotografije originalnega stanja (avtor fotografij je pokojni arhitekt in fotograf Damjan Gale) ter njihova današnja različica (avtor fotografij je arhitekt in fotograf Miran Kambič). Material bo predstavljen na 12ih velikih panojih dim 100×250 cm, in na fotografijah na prosojnicah, osvetljenih z zadnje strani.

Drugi del predstavlja film z intervjuji vidnejših predstavnikov strokovne in laične javnosti. Film bo gledalca nagovarjal na dva načina: prek strokovnih dejstev, vprašanje pomena arhitekturne dediščine in upravljanja z njo ter prek čustev in nacionalnega spomina.

Namen razstave in okrogle mize

Arhitekturna dediščina so naše kulturne in civilizacijske korenine. Zavest, kdo smo in kdo bomo. Z razstavo in strokovno debato na okrogli mizi želimo opozoriti na pomembnost ohranjanja arhitekturne kulturne dediščine. Še posebej arhitekturne dediščine nacionalnega pomena, kot je Cankarjev dom. Glede na kulturno škodo, ki jo predvsem v zadnjem desetletju povzročajo neprimerne prenove, zahteva stroka od države, da nemudoma vzpostavi strokoven, stvaren in odziven protokol zaščite arhitekturne dediščine.

Projekt Preobrazba simbola podpirajo Zveza društev arhitektov Slovenije, Društvo arhitektov Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana, Arhitekturna galerija Dessa ter Trajekt, Zavod za prostorsko kulturo.

Arhitekturna zgodovina. Med starim in novim

Aleksander Vujović — Tue, 22 Nov 2011 21:07:40 +0000

Že tretji bienalni posvet Arhitekturna zgodovina.Med starim in novim bo potekal od 24. do 26. novembra 2011 v prostorih Restavratorskega centra na Poljanski 40 v Ljubljani. Organizirajo ga Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Zavod za gradbeništvo Slovenije.

Simpozij se bo začel v četrtek, 24. novembra ob 18h, s slavnostno otvoritvijo in predstavitvijo prvega simpozijskega zbornika Arhitekturna zgodovina ter z okroglo mizo Med starim in novim v arhitekturi danes, na kateri bodo sodelovali arhitekti Maruša Zorec, Miloš Florjančič, Janez Koželj, Janko Rožič in umetnostni zgodovinarji Robert Peskar, Breda Mihelič in Matej Klemenčič. Okroglo mizo bo moderiral arhitekt Aleksander Saša Ostan.

Tako kot prvi dve je tudi tretje srečanje namenjeno povezovanju različnih strok, ki se ukvarjajo z arhitekturno zgodovino ter arhitekturo in urbanizmom, t.j. umetnostnim zgodovinarjem, arhitektom, konservatorjem itd. Izpostavljen bo odnos do starejše arhitekture tako danes kot v preteklih obdobjih: odnos javnosti do novogradenj in starejše arhitekture, odzivanje arhitektov in naročnikov na obstoječe starejše arhitekture pri načrtovanju novih, citiranje starejših oblik, pa tudi vprašanja, povezana z restavratorskim in konzervatorskim delom (tudi v preteklosti), še posebej pri intervencijah v spomeniško gradivo.

Več informacij na priloženem pdf-ju zbornika povzetkov s programom simpozija in na elektronskem naslovu arhitekturna.zgodovina@gmail.com.

PROGRAM SIMPOZIJA

Četrtek, 24. novembra 2011

18.00 Slavnostna otvoritev simpozija in predstavitev zbornika Arhitekturna

zgodovina

18.15 Okrogla miza Med starim in novim v arhitekturi danes(Maruša Zorec, Miloš Florjančič, Janez Koželj, Janko Rožič, Robert Peskar, Breda Mihelič in Matej Klemenčič)

Petek, 25. novembra 2011

9.00 RENATA NOVAK KLEMENČIČ (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja

9.30 DUBRAVKA BOTICA (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)

Utjecaj i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18. stoljeća u sjeverozapadnojHrvatskoj

10.00 PREDRAG MARKOVIĆ (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)

Graditeljska tradicija i arhitektonska invencijaizmeđustarog i novog: kameni krovovi-svodovi katedrale sv. Jakova u Šibeniku

10.30 Odmor

11.00 HELENA SERAŽIN (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije

znanosti in umetnosti)

Delovanje in vloga graškega Društva za domovinsko varstvo na južnem Štajerskem (1909–1918)

11.30 MARKO ŠPIKIĆ (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)

Transformacije i kontinuiteti u Dioklecijanovoj palači u Splitu od Roberta Adama do AloisaRiegla

12.00 MIJA OTER GORENČIČ (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije

znanosti in umetnosti)

Različni pogledi na posege v srednjeveške cerkve

12.30 Odmor

15.00 ŽIVA DEU (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani)

Meje novega v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine

15.30 MATEJA GOLEŽ, TOMAŽ PAZLAR (Zavod za gradbeništvo Slovenije), TOMAŽ MAJCEN (STIK Muzej Laško)

Pomen informacijskega modeliranja za trajnostni razvoj grajenega okolja

16.00 IGOR SAPAČ (Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana)

Novo staro v arhitekturi na Slovenskem. Problematika rekonstrukcijskih posegov

16.30 Odmor

17.00 EVA SAPAČ (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)

Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo v odnosu do prostora kot merila urbanistične umetnosti

17.30 ALEKSANDER SAŠA OSTAN (Atelje Ostan Pavlin)

Staro kot navdih za novo. Principi naselbinske dediščine kot vir za sodobne urbanistične in arhitekturne rešitve

18.00 ALEŠ VODOPIVEC (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani)

Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije

Sobota, 26. novembra 2011

9.00 LARA SLIVNIK (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani), TADEJ BRATE

(Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)

Hradeckega most v Ljubljani

9.30 NATAŠA JAKŠIĆ, KARIN ŠERMAN (Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)

Novo u starom. Denzlerova Upravna zgradaGradskihpoduzeća u Zagrebu iz 1935.godine u historicističkom tkivu zagrebačkogDonjega Grada

10.00 PETRA ŠUŠTERŠIČ (Ljubljana)

Plečnikov Novi magistrat

10.30 Odmor

11.00 TINA JAZBEC (Ustanova Maks Fabiani)

Murska Sobota – modernistično mesto Ferija Novaka

11.30 TINA POTOČNIK (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije

znanosti in umetnosti)

Staro in novo v razvoju naselja: Mengeš v drugi polovici preteklega stoletja

12.00 JASNA GALJER (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)

Da li je modernizamjošuvijekaktualan? Sraz realnosti i utopije na izložbama stanovanja 1950ih

12.30 NEŽA ČEBRON LIPOVEC (Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerza

na Primorskem)

Koper v povojnih letih: primeri posegov v historično tkivo mestnega jedra

29. Piranski dnevi arhitekture

Aleksander Vujović — Tue, 15 Nov 2011 15:59:13 +0000

Zadnjo soboto v novembru bo v gledališču Tartini v Piranu pod častnim pokroviteljstvom dr. Boštjana Žekša, ministra za kulturo RS, že devetindvajsetič zapored potekala mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture. Spremljale jo bodo otvoritve šestih arhitekturnih razstav. Konferenco bo ob 20h v skladiščih Monfort zaključila tradicionalna podelitev priznane mednarodne arhitekturne nagrade Piranesi.

Tema

Aktivna arhitektura/Active Architecture

Arhitektura ni pasivna. Arhitektura je že v svoji elementarnosti aktivna. Zato mora tudi v današnjem svetu, ki ga vodita kapitalistična ekonomska logika in binarna virtualna miselnost, v katerem se zdi, da zgublja korak s časom, ohraniti oziroma ponovno prevzeti vlogo aktivne oblikovalke prostora in bivanja ter akterke civilizacijskega napredka. Arhitektura aktivira družbeno socialne ter ekonomske odnose. Arhitektura predstavlja kulturo in moč naroda. Njegovo identiteto. Arhitektura oblikuje prostor in človeka. Spoštuje okolje, tradicijo in sodobne tehnologije. Oblikuje nove sisteme bivanja. Izziva domišljijo. Neti kreativnost … Arhitektura je odzivna. Arhitektura je aktivna.

Program

6 predavanj_9 predavateljev

Gerd Bergmeister, Michaela Wolf | bergmeisterwolf architekten | Brixen, Italija

Franz Jaschke | WINFRIED BRENNE ARCHITEKTEN | Berlin, Nemčija

Miloš Florijančič, Matej Blenkuš | abiro | Ljubljana, Slovenija

Benny Govaert, Damiaan Vanhoutte | Govaert & Vanhoutte architecten | Brugge, Belgija

Vera Grimmer | Zagreb, Hrvaška | Lecture about work of architect Ivan Vitić

Valentin Bearth | BEARTH & DEPLAZES ARCHITEKTEN | Chur, Švica

3 študentske predstavitve

1 dokumentarni film

KOCHUU: Japanese Architecture / Influence & Origin | film by Jesper Wachtmeister, 2003

6 arhitekturnih razstav

Mednarodna arhitekturna razstava Piranesi

Maks Fabiani | fotografska razstava Miran Kambič

Opeka in arhitektura_stalni sopotnici | Wienerberger_Opekarna Ormož

Continuity of Modernity_Fragments of Croatian Architecture from Modernism to 2010 | Oris, Arhitekst

Minimalna stanovanja za mlade družine | Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani

South Africa Ithuba project 2010_Načrtovanje in izgradnja učilnice in knjižnice | Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani

Odbor bo podelil 1 nagrado Piranesi, 2 priznanji Piranesi in 1 študentsko priznanje Piranesi.

Think Space

Maša Ogrin — Tue, 15 Nov 2011 15:11:25 +0000

Zagrebško društvo arhitektov (ZSA) konec tedna organizira mednarodno ne-konferenco “Beyond the Borders” v sklopu dogodkov “Think Space”. Zaključek natečaja predstavlja interaktivna platforma, na kateri bo tristo udeležencev, skupaj z mednarodno priznanimi arhitekti, razpravljalo o vprašanjih in temah natečaja.

Dogodek je zasnovan tako, da so soudeleženci ne-konference lahko hkrati tudi njeni voditelji, le četrtino programa predstavljajo vnaprej določeni govorci, ostali del pa se razvija spontano. “Beyond Borders” ne-konferenca odpira prostor za kritično razpravo s strokovnjaki sorodnih področij, pridobivanje znanj in širjenje možnosti sodelovanja.

Glasilo Praznine

Maša Ogrin — Tue, 15 Nov 2011 14:50:35 +0000

Arhitektura v zadnjem času vedno bolj postaja zgolj sekvenca podob, ki naj bi nas navduševale, osupnile, presenetile. Vendar pa ustvarjanje, pa naj bo arhitekturno ali umetniško, ne more imeti zgolj vizualnih ali formalnih temeljev. Kreiramo vedno v odnosu do nečesa ali z nečim, kar je v tistem trenutku še abstraktno in potem to materializiramo z veščino, ki smo jo pridobili ali jo še pridobivamo kot arhitekti. Pomembno je, da arhitekturo ne le gledamo in delamo, ampak da o njej vedno znova premišljujemo, saj smo s tem že na poti k njeni kreaciji. Tukaj nastopi beseda, ne le kot neizogibno sredstvo naših misli in kot sredstvo izražanja in komunikacije, pač pa kot možnost drugačne vezi med vizualnim in miselnim, možnost analize in samoanalize ter možnost spoznavanja sveta okoli nas.

Sodobni študent arhitekture je ‘vizualni tip’, v knjigah in revijah pregleda fotografije projektov, včasih še tloris kakšne znane arhitekture, pisanje in branje pa raje prepusti tistim, ki naj bi se s tem ukvarjali. Če zreduciramo arhitekturo zgolj na lepo fotografijo in arhitektovo dejavnost zgolj na risanje privlačnih podob, smo razvrednotili bistveno vrednost, ki jo ima arhitektura, ki nas pritegne in gane, ki postavlja vprašanja in odpira nove prostore. Ko se odpovemo razmišljanju o arhitekturi in posledično razmišljanju o svetu, umetnosti, filozofiji, znanosti… se odpovemo ne le arhitekturi kot soustvarjalki našega družbenega vsakdana, ampak tudi kot tisti sferi umetnosti, ki lahko na tako svojstven in kompleksen način materializira ideje o bivanju.

Zavedamo se, da smo kot študentje Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani soodgovorni za razvoj prostora okoli nas, zato smo v želji, da naredimo korak k reševanju problemov, ustanovili Umetniško izobraževalno društvo Praznine.

Oktobra smo izdali prvo številko glasila Praznine, v katerem skušamo arhitekturo vpeti v širši umetniški, miselni, bivanjski, družbeni in kulturni kontekst. Širino reviji dajejo prispevki s področja umetnosti, filozofije in znanosti. Ob pisanju se želimo učiti, kako na bivanjsko tematiko pogledati čim bolj večplastno. Beremo, raziskujemo in pišemo v želji, da bi napravili korak bližje k razumevanju in oblikovanju našega okolja.

Ob izidu prve izdaje revije bodo v sredo, 16. 11. ob 20.00 bo v Vurnikovi predavalnici na Fakulteti za arhitekturo organizirano srečanje vseh, ki bi jih zanimalo sodelovanje z društvom Praznine.

Sklop predavanj in diskusija:

5×20 v sredo, 16. 11. ob 20h, Vurnikova predavalnica FA

Ekipa Praznin – O projektu
Tomo Stanič – Nedotik in voajerizem
Jure Grohar – Identiteta!? Primer Cankarjevega Doma
Andraž Keršič, Alja Košir, Lucija Penko – Hiša z vrtom
Andrej Blatnik – Resnica v fotografiji

Uredništvo Praznin: Katarina Čakš, Martin Kruh, Barbara Logar, Maša Ogrin, Tomo Stanič, Rok Velikonja, Vid Zabel, Andreja Žumer

Fotografije: Andrej Blatnik

Prenova najemniškega stanovanja na Šišenski

Anja Koršič — Mon, 07 Nov 2011 12:41:48 +0000

Večerni pogled na fasado anonimnega stanovanjskega bloka iz 60. let se ustavi na razsvetljenem oknu v prvem nadstropju. Na njem ni zaves, žaluzij, ograje ali cvetličnih lončkov, ničesar dodanega, kar ponavadi zastira pogled v notranjost. Napovedana je eliminacija vsega odvečnega, ki se v celoti izrazi in razkrije, ko vstopimo v prenovljeno stanovanje. Znajdemo se v skrajno zadržano opremljenem osrednjem bivalnem prostoru, ki sega prek vse dolžine tri in pol sobnega stanovanja. Umirjena barvna shema prostora in odsotnost dekorja omogočata, da oko opazi materiale in detajle, ki so pravzaprav le stiki med ploskvami. Velika omarna stena z lesenimi drsnimi vrati je osrednji element, ki deli javni del stanovanja od intimnih in servisnih prostorov za njo. Toplina oljenega hrastovega lesa pomeni poudarek in srce stanovanja na Rohe-jevski način. Pred njo je velika jedilna miza. Sivi gladki tlak iz sintetičnega betona, pozimi topel, poleti hladen, je dobesedno razlit po celem stanovanju. Nepravilni sragasti vzorci, ki jih popolnoma gladke bele stene še poudarjajo, ne potrebujejo preproge. V stanovanju je kljub izčiščenosti čutiti mehkobo in toplino.

Nekako tako doživimo prenovljeno, okoli 60m2 veliko, najemniško stanovanje, v katerem živi mlad par. Po nekaj letih najema sta se odločila stanovanje prilagoditi tako, da bo bolj ustrezalo njunim praktičnim potrebam in navadam in sprejelo njun življenjski slog. Ker sta si najemnika želela enostavnih, izčiščenih konceptov, ki bodo iskreni do posameznih uporabljenih materialov in strogi v izpeljavi konstrukcijskih detajlov, sta se povezala z arhitektom. Tomaž Ebenšpanger je delo prevzel, prepričan, »da je življenje prezapleteno, da bi ga dodatno obremenjevali«, in »da bi moral arhitekt z vztrajnostjo, iznajdljivostjo in potrpežljivostjo luščiti bistvo in podpirati odločitve naročnika«. Sporazum je bil dosežen. Skupna vizija minimuma je postala osnova projekta.

Arhitekt je dobil spodbudo, da si je zamisli drznil speljati do nivoja inovacij. Z uporabo samorazlivnega tlaka niso bile izrabljene le dobre mehanske in kemične lastnosti materiala (enostavno vzdrževanje, toplina dotika), ampak je tlak s svojo nepravilno strukturo deloval tudi kot dekor prostora. Obiskovalca preseneti tudi izvedba razsvetljave. Arhitekti so luči, skrčene na golo funkcijo električne žice in žarnice, sicer že uporabljali, vendar gre arhitekt v tem primeru še korak dlje. Luči, viseče iz stropnih vtičnic, postanejo, kot jih je sam poimenoval, »samovtiči«. Pristop k prenovi je dopuščal, da je tudi siva električna omarica iz časa gradnje bloka sredi popolnoma gladkega, snežnobelega, zidu ostala vidna.

Projekt naj bi bil čim skromnejši tudi pri posegih v prostor, kar je bila tiha želja lastnika stanovanja, ki je prenovo odobril. Tudi naročnika sta želela čimbolj ekonomičen projekt. To je pripeljalo do več praktičnih zamisli. Luči, na primer, visijo na recikliranih računalniških kablih. Predali pod kuhinjskim pultom so boksi na kolesih, pri vsakem pa je prihranjen nakup mehanizma za odpiranje vrhnjega predala, kar zahteva skrbno premišljen razpored vsebin. Naročnika sta pri celotnem projektu želela ves čas aktivno sodelovati. Iz stanovanja se med prenavljanjem nista nameravala izseliti. Želela sta si rešitev, dovolj preprostih, da bi jih lahko sama realizirala, ki bi kasneje, med bivanjem, omogočale minimalno vzdrževanje. Z opuščanjem nepotrebnega, skrbno izbiro materialov in lastnim delom pri prenovi je stanovalcema uspelo prihraniti toliko, da sta si lahko izpolnila željo – nakup dveh Eamesovih stolov. V asketskem ambientu stola delujeta kot pika na i.

Ob opisanem projektu se gre vprašati, ali lahko močna skupna vizija, kot je v tem primeru popolna izčiščenost prostora, lahko pomaga pri komunikaciji med arhitektom in naročnikom, v tem primeru celo dvema naročnikoma – najemnikoma in lastnikom stanovanja.

V stroki, ko gre za participatorno projektiranje, obstaja domneva, da težave z iskanjem rešitev nastanejo pri komunikaciji med strokovnjaki in laičnimi udeleženci procesa projektiranja. Težave ustvarja različnost predznanj, pričakovanj in interesov, ti zadnji pa so lahko celo navzkrižni. Različnosti v predznanju in pričakovanjih je mogoče premoščati z dostopnimi standardi, priročniki ali raznimi zbirkami rešitev. Samo s pomočjo pogajanj je mogoče najti skupne, presečne interese.

Težje premostljive pa so težave pri izmenjavi izkušenj in zamisli. Tovrstne težave so univerzalne – obstajajo tudi znotraj stroke same, saj je izkušnje in zamisli, zaradi njihove neoprijemljivosti, izjemno težko sporočati in usklajevati. Na področju strok, kot je arhitektura, kjer ni enoznačnih, »pravilnih«, odgovorov, to lahko vodi do neoptimalnih rešitev. Prav tu se nam ponuja razmislek. Morda bi sporazumna odločitev o uporabi arhitekturnega izraza, ki je očiščen vsega dekorja in temelji na vsem razumljivih in merljivih objektivnih kriterijih, lahko olajšala participatorno projektiranje na sploh. Minimalistične rešitve v arhitekturi, če jih opredelimo kot sestav čim manjšega števila najenostavnejših elementov, predstavljajo, kadar so uspešne, golo logiko materiala in konstrukcijskega detajla. Lastnosti materialov in fizikalni zakoni so oprijemljivi parametri, o kakovosti katerih se je mogoče sporazumeti. Arhitektova naloga je, da jih s pomočjo znanja in izkušenj ter s kreativnostjo čim bolje izrabi in poveže v novo smiselno celoto. Popolni rešitvi, se pravi najenostavnejši rešitvi, se arhitekt v minimalni arhitekturi približa takrat, ko ji ne more nič več odvzeti. To pa je lahko eden merljivih kriterijev njene uspešnosti.

Šele čas in bivanje bosta pokazala, ali je uporabljeni koncept minimuma dovolj močan, da bosta stanovalca ohranila racionalno zasnovo stanovanja tudi potem, ko se bo stanovanje postopno začelo polniti z vsem, kar prinaša življenje. Ali pa je bila minimalna arhitektura le etapni cilj, postavljen z namenom, da bi stanovalcema omogočil čim svobodnejšo nadaljnjo uporabo. Ne glede na nadaljnji razvoj projekta je trenutni rezultat zaključena celota. Z veliko robnimi pogoji in aktivnim sodelovanjem arhitekta, naročnikov in lastnika stanovanja je nastal do kraja izčiščen projekt, zanimiv z vidika uspešnega usklajevanja med prenovo in končnega prostorskega učinka, pa tudi z vidika vključenosti stanovalcev, ki sta uživala v »samouresničevanju«. Opazovalec, ki z ulice naključno pogleda skozi okno, ali nekdo, ki v prostor prvič vstopi, morda vidi ta dom kot nedokončan in s pogledom išče dekor. Morda pogreša spominke, sled preteklih srečnih trenutkov stanovalcev. Vendar je za par, ki tu živi in je bil ves čas dejavno udeležen pri prenovi, stanovanje še prepolno zgodb, ki so bile, in zgodb, ki še čakajo. Kot bi se izrazil Juhani Pallassmaa, je stanovanje nabito s »podobami dogodkov«. In, ko gre za gradnjo doma, to šteje.

Projekt: Prenova najemniškega stanovanja
Arhitektura: Tomaž Ebenšpanger (www.skupajarhitekti.com)
Lokacija: Šišenska cesta, Ljubljana
Velikost prostora: 60m2
Leto realizacije: 2011
Izvajalec: najemnika sama, Mapei d.o.o, OSM d.o.o.
Fotografije: Miran Kambič, Bojan Stepančič

Ekskurzija v Gradec

Anja Koršič — Mon, 07 Nov 2011 11:29:20 +0000

UGM vabi 26. novembra na popoldansko ekskurzijo v Gradec. Udeleženci se bodo udeležili svečane otvoritve velikopoteznega muzejskega kompleksa v Gradcu – Joanneumsviertla s sodobnim informacijskim centrom ter dolgo pričakovanim prenovljenim kompleksom za Neue Galerie Graz (avtorji so španski arhitekti Nieto & Sobejano). Neue Galerie Graz, osrednji muzej za moderno umetnost, svojo novo zgodovino začenja z razstavo Modernizem: Samomor umetnosti (kustos: Peter Weibl) ter retrospektivno razstavo mednarodno priznanega arhitekta Hansa Hollaina. Pred otvoritvijo si bomo v Kunsthausu ogledali še razstavo slovitega kitajskega umetnika Ai Weiwei-a. Pridružite se nam na glamur izletu 2011!

Cena: 30 €/21 € (za člane Kluba UGM). Cena vključuje: vstopnino, strokovno vodstvo v Kunsthausu in prevoz.

Prijava: ob plačilu na blagajni UGM (tor.-ned.: 10.00-18.00) do 13. novembra 2011; v upravi UGM (pon.-pet.: 9.00-15.00) od 13.-22. novembra 2011 oziroma do zasedbe prostih mest

Informacije: 02/22 94 693 (blagajna) in 02/22 95 860 (uprava), info@ugm.si

Program: Voden ogled po razstavi Ai Weiwei, Interlacing v Kunsthausu in možen individualen ogled razstave Antje Majewski, The World of Gimel. Po uri in pol prostega časa za sprehod po adventnem starem mestu se bomo udeležili otvoritve muzejskega kompleksa Joanneumsviertel z Neue Galerie Graz in si nato samostojno ogledali razstave: Modernizem: Samomor Umetnosti, Refleksije na zbirko Neue Galerie Graz, retrospektivno razstavo arhitekta in oblikovalca Hansa Holleina ter Bruseum, Muzej Günterja Brusa. Vodstvo po razstavi Ai Weiwei-a je v ANGLEŠKEM in NEMŠKEM JEZIKU! Izbira jezika je možna ob prijavi do zapolnitve angleške ali nemške skupine.

Razstava Ai Weiwei, Interlacing v Kunsthausu je prva velika razstava umetnikovega fotografskega in video ustvarjanja. Ai Weiwei je sodobni kitajski umetnik, ki ustvarja na področju kiparstva, instalacije, arhitekture, fotografije, filma in političnega aktivizma. Njegova dela so konceptualne narave in pogosto vsebujejo socialno, politično ali kulturno kritičnost. Nedavno ga je revija ArtReview uvrstila na prvo mesto na lestvici stotih vplivnih umetnikov, kar je sprožilo ostre proteste kitajskih oblasti, ki so tudi pogosta tarča umetnikovih kritik.

Neue Galerie Graz je vse od šestdesetih let preteklega stoletja zaznamovala razvoj umetnosti na nacionalni in tudi mednarodni ravni s številnimi odmevnimi projekti in priznanimi umetniki. Po dveh letih obnove bo slavnostno odprtje Neue Galerie pospremilo več razstav: Razstava Modernizem: Samomor umetnosti, refleksije na zbirko Neue Galerie Graz predstavlja temeljno spremembo modernizma od predstavljanja realnosti do razstavljanja realnosti z deli iz zbirke od 1800 do danes. Vse, kar je bilo naslikano in upodobljeno, je nadomestila razstavljena realnost sama. Naslikane pokrajine so prepustile prostor živo oblikovanim pokrajinam, portrete so nadomestila živa telesa ali kot je dejal Günter Brus: “platno se je spreobrnilo v človeško telo”. Retrospektivna razstava Hansa Holleina, svetovno znanega oblikovalca in arhitekta, ponuja celosten in razumljiv vpogled v njegovo umetniško delovanje. Na ogled bo tudi izbor del iz študijskega centra Bruseum (ustanovljen leta 2008), ki redno predstavlja Günterja Brusa, enega mednarodno najbolj prepoznanih sodobnih avstrijskih umetnikov, ki deluje kot slikar, performer, grafik in pisatelj.

Kreativne zadruge

Anja Koršič — Tue, 25 Oct 2011 16:24:47 +0000

Kreativne zadruge si bodo prizadevale vzpostaviti organizacijsko in fizično infrastrukturo, ki bo mladim ustvarjalcem na začetku poklicne poti omogočala uporabo nezasedenih zasebnih in javnih objektov za namen dela in bivanja.

Zakaj kreativne zadruge?

Svobodni ustvarjalci so pomembna družbena skupina, ki pozitivno vpliva na razvoj kulture in družbe, vse več ekonomskih teorij pa poudarja tudi širšo gospodarsko pomembnost poklicev in dejavnosti, povezanih z inovativnostjo in kulturo, imenovanih tudi kreativne industrije. Veljajo za hitro rastoči sektor, ki lahko zadržuje, ustvarja in privablja inovativno in izobraženo delovno silo.

Mladi svobodni ustvarjalci na področju kreativnih industrij pri nas po koncu šolanja vstopajo v okolje, v katerem so izpostavljeni priložnostnemu delu, omejenim socialnim pravicam, neurejenemu urniku… V takih okoliščinah je njihov prispevek k družbenemu in gospodarskemu življenju na vseh ravneh omejen.

Bistven dejavnik socialne varnosti je prostor za bivanje, ključen pogoj za delo pa je delovni prostor. Z dostopom do ugodnih prostorov za bivanje in delo bi imeli mladi svobodni ustvarjalci širšo izbiro poklicnih poti, s tem pa bi se bistveno povečal ustvarjalni potencial te pomembne družbene skupine, ki ima za družbo tudi pomemben gospodarski potencial.

Pomembne prednosti za kakovost življenja in delo prinaša povezovanje različnih svobodnih ustvarjalcev v prostorsko povezane stanovanjske in delovne enote – kreativne zadruge – ki omogočajo povezovanje, delitev skupnega prostora, interakcijo, medgeneracijsko komunikacijo, povezovanje med različnimi področji ustvarjanja in aktivno delovanje v lokalni skupnosti.

Dukz

Na teh izhodiščih je osnovano novoustanovljeno Društvo za ustanavljanje kreativnih zadrug (DUKZ), ki za začetek združuje posameznike s področij oblikovanja, arhitekture, urbanizma, likovnih umetnosti, ekonomije, sociologije in prava. Njihovo sodelovanje se je začelo pri projektu Ustvarjalnih skupnosti na pobudo skupine Maja Farol, Inštituta za politike prostora, AVA – Akademije za vizualne umetnosti in ljubljanske Fakultete za arhitekturo, ter se nadgrajevalo pri projektih Boks in Krater Bežigrad.

Društvo je odprto za sodelovanje s posamezniki in organizacijami z vseh področij, saj se zaveda, da lahko projekt v takšnem obsegu izpelje le v sodelovanju različnih profilov. Eden izmed ciljev kreativnih zadrug je tako vzpostavitev mreže posameznikov in organizacij različnih profilov svobodnih poklicev.

Društvo želi biti mrežna organizacija, ki bo skrbela predvsem za promocijo kreativnih zadrug, njihovo vzpostavitev in pomoč pri izvedbi, ter omogočala povezovanje med člani zadrug in trgom. Mreža bo tako služila podpori pri organizaciji, izvedbi in delovanju kreativnih zadrug.

Z vzpostavitvijo kreativnih zadrug želi društvo prispevati tudi k urbani regeneraciji degradiranih območij v mestih. Fizično infrastrukturo zadrug želi namreč vzpostaviti predvsem s pomočjo začasne uporabe obstoječih praznih objektov, opuščenih gradbišč ali uporabe in obnove dotrajanih ali manj vrednih objektov, kot so delavnice, skladišča ipd.

Posamezna kreativna zadruga bo vezana na manjše območje ali sosedstvo, v okviru katerega bo mogoče urediti večje število delovnih ali delovno-bivalnih enot in skupnih, npr. galerijskih ali vadbenih prostorov. Zadruga bo nudila članom tako organizacijsko kot informacijsko podporo. Preko organizacijske mreže bo omogočen dostop do različnih posameznikov, podjetij, organizacij, orodij in znanj.

Baza iskalcev prostorov

Ena prvih aktivnosti društva je vzpostavitev baze iskalcev prostorov za delo in bivanje. V ta namen so v društvu pripravili kratek spletni vprašalnik, k izpolnitvi katerega ste vabljeni vsi svodobni ustvarjalci v kreativnih industrijah, ki iščete ugodne prostore za delo in bivanje. Odgovore bo društvo analiziralo in predstavilo organizacijam, podjetjem in drugim institucijam, s katerimi bo sodelovalo pri vzpostavljanju kreativnih zadrug, nastala baza povpraševanja po prostorih pa bo nudila tudi osnovo za pogovore z lastniki nepremičnin.

Vabljeni torej k nastajanju kreativnih zadrug!

Kontakt: Blaž Murn, predsednik društva

Naslov: Društvo za ustanavljanje kreativnih zadrug, Tržaška 2, SI-1000 Ljubljana

E-pošta: kreativnezadruge@gmail.com

Facebook: Kreativne Zadruge

Twitter : Kreat_Zadruge

Dnevi pasivnih hiš

Anja Koršič — Mon, 24 Oct 2011 08:20:02 +0000

Fakulteta za arhitekturo, Konzorcij Pasivna hiša, Eko sklad j.s. in Posoški razvojni center vabijo od 11. in 13. novembra 2011 na Dneve pasivnih hiš. V Ljubljani in Mariboru bosta organizirani predavanji in predstavitve.

Program:

petek in sobota, 11. in 12. november 2011:
1. Kaj je pasivna hiša – predstavitev za laike in strokovnjake, investitorje in projektante
(prof.dr. Martina Zbašnik-Senegačnik, u.d.i.a., mag. Miha Praznik, u.d.i.s.)
2. Možnosti financiranja pasivne hiše
- Nepovratne finančne spodbude (Eko sklad, j.s.)

- Ugodno kreditiranje (Banka Sparkasse d.d., Gorenjska banka d.d.)
Petek, 11. november 2011 ob 16.30, Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani, Plečnikova
predavalnica
Sobota, 12. november 2011 ob 9.00: Univerza v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor

Udeležba je brezplačna. Zaželene so prijave na martina.zbasnik@fa.uni-lj.si.

Sobota in nedelja, 12. in 13. november 2011:
Možnost individualnih ogledov 17 pasivnih hiš po vsej Sloveniji.
Seznam hiš s podrobnejšimi opisi in vse dodatne informacije: www.fa.uni-lj.si/konzorcijph, klik na Dan odprtih vrat.

Zagotovimo sami svoje neprofitno stanovanje

Anja Koršič — Mon, 24 Oct 2011 07:14:12 +0000

Zavod Tovarna bo ta teden organiziral dve javni tribuni z naslovom »Zagotovimo si sami svoje neprofitno stanovanje«. Tribuni bosta 24. 10. 2011 v Novem mestu, z začetkom ob 17.00, v Hiši kulinarike in turizma (bivše Gostišče) na Glavnem trgu ter v Ljubljani, 25.10.2011, z začetkom ob 18.00, v bivši tovarni ROG (Trubarjeva 72 – dvorana socialnega centra). Projekt Uveljavljanje stanovanjskih kooperativ po švicarskem vzoru oz. njihove dejavnosti zagotavljanja neprofitnih kooperativnih najemnih stanovanji je podprt s sredstvi Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji. Projekt prehaja od proučevanja stanovanjskih kooperativ v Ženevi in njihove skladnosti s slovenskim pravnim redom oz. sistemskim okvirjem, k predstavljanju modela širši javnosti.

Udeležencem bo predstavnik partnerske ženevske kooperative Codha Guillaume Käser predstavil poslanstvo, začetke, aktualno delovanje njegove organizacije in vpetost stanovanjskih kooperativ v ženevsko stanovanjsko politiko. Videli bomo, da je Codha uspešna v veliki meri, ker gradi na vključevanju članstva (participaciji) in največjem možnem upoštevanju načel trajnostnega razvoja.

Predstavniki Zavoda Tovarna se bodo v predstavitvi osredotočili na dognanja, do katerih so prišli v prvih šestih mesecih dela na projektu. Veliko je dejstev, ki govorijo v prid stanovanjskim kooperativam v Sloveniji. Po eni strani je zaskrbljujoče dejstvo, da je neprofitnih najemnih stanovanj v Sloveniji premalo. Po drugi strani pa je spodbudno, da se odgovorni za stanovanjsko politiko v državi in občinah, s katerimi so bili v stiku, tega zavedajo. Zato stanovanjske kooperative odobravajo in so jih pripravljeni podpreti. To je razvidno tudi iz predstavljenih smernic novega nacionalnega stanovanjskega programa in nekaterih drugih sistemskih oz. zakonodajnih sprememb, ki so se že zgodile ali pa se jih načrtuje.

Glede zagotavljanja stanovanj se premika tudi v politiki. Spomladi je stranka Zares predstavila predlog Zakona o stanovanjskem kreditiranju državljanov z jamstvom države. Temeljni princip, ki predvideva izdajo državnih obveznic kot jamstvo za hipotekarni kredit in ob njihovem unovčenju kot odplačilo glavnice, bi bil lahko zelo uporaben tudi v primeru stanovanjske kooperative v vlogi investitorja. Zato je na javno tribuno povabljen tudi predstavnik predlagateljev zakona.

Najbolj pa Zavod Tovarna seveda zanima izmenjava stališč s potencialnimi uporabniki. To je tudi glavni motiv za javno tribuno, na kateri želijo pridobiti čim več povratnih informacij. Kaj si mislijo o stanovanjskih kooperativah tisti, ki še nimajo rešenega stanovanjskega problema oziroma se bodo s tem problemom kmalu soočili? Ta stališča in še več bi radi slišali od udeležencev v dialogu, ki ga želijo vzpostaviti na obeh tribunah. Na spletni strani www.stanovanjskekooperative.si so pripravili tudi vprašalnik o stanovanjskih potrebah posameznikov.

Vljudno torej vabljeni v Novo mesto ali Ljubljano ter na spletno stran projekta vsi, ki nimate predsodkov do neprofitnih najemnih stanovanj in bi vam prav prišel sosed, s katerim sta pri gradnji stanovanjskega objekta sodelovala, ki mu ne bi bilo težko popaziti na vašega otroka ter vam ne bi pokvaril tedna, če bi s prišel sposodit sladkor ali vas prosil za pomoč pri sestavljanju novega predalnika, ki je prispel iz Gradca…

Fotografije so s spletne strani partnerske zadruge v Ženevi v Švici. Več informacij: Blaž Habjan, 031 67 19 46; blazhabjan@yahoo.com;

www.stanovanjskekooperative.si

Zasnova središča Most

Anja Koršič — Thu, 20 Oct 2011 13:15:24 +0000

Urbanistični inštitut Republike Slovenije vabi na predavanje arhitektke Maje Kovačič z naslovom PROSTORSKA ZASNOVA SREDIŠČA MOST, Urbanizacija vzdolž Zaloške caste.

Predavanje bo v torek 25.10.2011 ob 17.00 v knjižnici Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, Trnovski pristan 2, Ljubljana. Predstavila bo arhitekturno-urbanistični pristop k revitalizaciji območja ob vzhodni ljubljanski vpadnici in lokalnega središča Moste. Poseben potencial območja vzdolž Zaloške ceste je reka Ljubljanica, ki z vzpostavitvijo primernih povezav lahko pomembno prispeva k izoblikovanju izrazne fizionomije družbenega in kulturno gospodarskega centra Most.

Lokalna mestna središča v tekmi z mestnimi središči in nakupovalnimi središči na obrobjih mest izgubljajo svojo privlačnost tako za nosilce ekonomskih dejavnosti kot za meščane in obiskovalce. V tem procesu, ki je značilen za večino evropskih mest, predmestja izgubljajo svojo funkcijsko in prostorsko prepoznavnost. Odgovorna mestna politika se problema zaveda in z različnimi pristopi vzpodbuja ponovno krepitev lokalnih središč in predmestnih območij. Arhitektka Maja Kovačič bo v predavanju predstavila arhitekturno-urbanistični pristop k revitalizaciji območja vzdolž vzhodne ljubljanske vpadnice in pripadajočega lokalnega središča Moste. Poseben potencial območja je reka Ljubljanica, ki lahko z vzpostavitvijo primernih povezav pomembno prispeva k izoblikovanju prepoznavne fizionomije družbenega in kulturno-gospodarskega centra Most. Današnji značaj prostora je izrazito prehoden in neartikuliran, na podlagi analiz prostora in ovrednotenja trenutnega stanja pa avtorica predlaga urbanistično zasnovo, ki to stanje kvalitativno nadgrajuje. Predlaga povezave z mestom in druge ukrepe za izboljšanje kakovosti življenja v četrtni skupnosti Moste, ki naj bi dobila tudi svoje prepoznavno lokalno središče.

Evropska nagrada za urbani javni prostor 2012

Anja Koršič — Thu, 20 Oct 2011 08:45:47 +0000

Centre of Contemporary Culture of Barcelona (www.cccb.org) s soorganizatorji Architektur Zentrum Wien (Vienna), The Architecture Foundation (London), the Cité de l’Architecture et du Patrimoine (Pariz), the Nederlands Architectuurinsistuut (Rotterdam), the Museum of Finnish Architecture (Helsinki) and the Deutsches Architekturmuseum (Frankfurt) vabi posameznike in skupine k oddaji prispevkov za Evropsko nagrado za javni mestni prostor leta 2012. Nagrada se podeljuje od leta 2000, njen namen pa je prepoznati in spodbujati ustvarjanje in izboljšanje javnega prostora, kar se razume kot jasen pokazatelj skrbi države za svoje prebivalce in kolektivno zdravje.

Razpis za nagrado 2012 je odprt od 17. oktobra 2011 so 19. januarja 2012. Vse informacije so na voljo na www.publicspace.org.

Hamburg: Evropska zelena prestolnica

Anja Koršič — Mon, 17 Oct 2011 08:53:51 +0000

Mesto Hamburg, Nemčija, ki je dobilo nagrado Evropska zelena prestolnica 2011, je ambasador zelenega urbanega življenja, ki podpira gospodarski razvoj in majhne infrastrukturne rešitve, medtem ko spodbuja turizem. Spodnji video je spremljal letošnji razpis in predstavlja Hamburg kot primer dobre prakse mestnim upravam po Evropi, ki bi rada izvajala enako privlačne ukrepe v svojih regijah in bila nagrajena za Evropsko zeleno prestolnico. Hamburg, URBACT-ovo mesto v središču pozornosti.

Posnetek prikazuje kvalitete, ki so pomagali nemškemu mestu Hamburg postati Evropska zelena prestolnica 2011. Omenjeni natečaj je leta 2008 uvedla Evropska komisija, da bi prepoznavnali mesta z dobrimi referencami in ambicioznimi načrti za izboljšanje okolja. Posnetek poudarja usklajen gospodarski in okoljski razvoj mesta Hamburg.

Hamburg je partnersko mesto v URBACT projektu SUITE. Projekt, ki ga vodi mesto Santiago de Compostela, se osredotoča na socialno in urbano vključenost skozi stanovanja. V omenjenem URBACT projektu sodeluje devet mest, da bi nađli načine za omogočanje trajnostnih in cenovno dostopnih stanovanj ter za zagotovitev družbene povezanosti s pomočjo socialno mešanih in trajnostnih naselij.

Naslednji Evropski zeleni prestolnici bosta Vitoria-Gasteiz (Španija) leta 2012 in Nantes (Francija) leta 2013.

Bo vaše mesto Evropska zelena prestolnica?

Si vaše mesto zasluži široko prepoznavnost za naporno delo pri reševanju okoljskih problemov, s katerimi se sooča današnja družba? Naj bo vaše mesto prepoznavno kot vodilna destinacija za zeleni turizem in zeleno industrijo v Evropi?

Prijava za Evropsko zeleno prestolnico 2014 bi pomagalo vašemu mestu pridobiti zelen ugled, ki si ga zasluži. Sodelovanje na natečaju je edinstvena priložnost za vaše mesto, da postane zgled na evropski ravni ter ambasador za boljši in bolj zelen svet – le poglejte primer Hamburga, Evropske zelena prestolnice 2011. Podelitev naziva za zeleno prestolnico ne prinaša le velike prednosti za podobo vašega mesta, ampak tudi spodbuja gospodarski razvoj in privablja turiste.

Zbiranje prijav za naslednji natečaj se zaključi 14. oktobra 2011. Informacije za župane in lokalne oblasti, ki bi se želeli prijaviti, so na voljo na spletni strani Green Capital.

Znanost ali umetnost grajenja

Anja Koršič — Mon, 17 Oct 2011 07:20:01 +0000

Razvoj modernosti v arhitekturi se odvija v daljšem in širšem zgodovinskem kontekstu, kot smo ga navajeni brati. Za razumevanje pojma modernosti nam ne zadostujejo več definicije Benevola (modernizem kot projekt utopij, od Benthama do Owena), Pevznerja (kot projekt kulturnih reform od Morrisa do Gropiusa), Gideona (kot proces uveljavljanja tehnike in tehnologije), Banhama (kot projekta avandgardnih tokov), Framptona (kot stilska (r)evolucija francoskih ali anglosaksonskih arhitektov).

V toku semestra bo cikel predavanja (ex cathedra) posvečen nekaterim velikim figuram modernosti v arhitekturi med XIX in XX stoletjem. Tematike, problematike in razvoj arhitekturne teorije in prakse, bodo prikazani preko analize specifičnih arhitekturnih objektov in nekaterih temeljnih teoretičnih tekstov.

Vznotraj seminarja se bo razpravljalo o različnih pojmih napredka, izvora, tehnologije, dekoracije, izuma, tradicije, ki dajejo obliko različnim izrazom moderne arhitekture.

Tektonika, razvoj zgodovinske misli, stil, tehnika, funkcija, konstrukcija, prostor, so pojmi, ki se med XIX in XX stoletjem uveljavijo kot nova orodja in nove metodologije v arhitekturnem delu in kot novi subjekti v konceptualizaciji arhitekturne misli. Pojmi, ki tudi danes predstavljajo predznak arhitekturnega projekta.

Vse te tematike bodo obravnavane in razpravljane vznotraj seminarjev in diskusij v skupnem delu s študenti.

Seminar se bo razvijal po naslednjih temah:

1. Giovanni Battista Piranesi. Konec zgodovine

2. Claude Nicholas Ledoux in problem velikega merila – arhitektura, arhitekturna figura in percepcija

3. Karl Friedrich Schinkel. Arhitekturni jezik moderne države

4. Peter Behrens. Industrija, sodobno mesto in “nove” arhitekturne naloge

5. Adolf Loos in Dunaj. Michaelerplatz in sodobniki

6. August Perret in Le Corbusier. Beton, konstrukcija in abstrakcija

7. Ludwig Mies van der Rohe. Prostor in tektonika

8. Prostor in arhitektura: ruska avantgarda

9. Nervi, Morandi, Musmeci in italijanska arhitektura v 50ih in 60ih: Znanost ali umetnost konstrukcije

10. Jože Plečnik v kontekstu evropske arhitekture XX stoletja

11. Slovenska arhitektura 50ih in 60ih let: doprinos ene generacije v jugoslovanskem kontekstu

AB: Participacija

Anja Koršič — Mon, 17 Oct 2011 00:49:26 +0000

Izšla je nova številka revije ab_arhitektov bilten, ki je posvecena participaciji v arhitekturi in urbanizmu. Izdajatelj revije, Društvo arhitektov Ljubljane, je urednikovanje tematske številke zaupal KUD Obrat.

V slovenskem prostoru je koncept participacije v arhitekturi in urbanizmu teoretsko zapostavljen in nezadostno obravnavan. Še slabše se mu godi v praksi, kjer se ga običajno smatra kot grožnjo in ne kot priložnost za redefinicijo arhitekturne in urbanistične prakse. Tematska številka predstavlja zgodovinske in sodobne primere ter teoretske konceptualizacije participacije v prostorskem urejanju in arhitekturi. Vsebina številke obravnava participacijo kot kompleksen in ambivalenten koncept, ki v ospredje prinaša teme in aspekte, ki so pogosto izrinjeni iz arhitekturnega diskurza in prakse – politične in družbene implikacije arhitekture in urbanizma. Pod vprašaj je postavljena paternalistična in avtoritarna pozicija strokovnjaka, ki rada diskreditira vednost in izkušnje t.i. laika. Hkrati s tem prevprašujemo tudi razumevanje, ki v središče pojma participacije postavlja idejo konsenza in homogenosti.

Urednici Urška Jurman in Apolonija Šušteršic sta k sodelovanju povabili ugledne avtorje iz Slovenije, Evrope in ZDA, ki v 22 prispevkih predstavljajo participacijo kot kompleksen in ambivalenten koncept, ki v ospredje prinaša teme in vidike, ki so pogosto izrinjeni iz arhitekturnega diskurza in prakse – politicne in družbene implikacije arhitekture in urbanizma.

Pri zastavitvi vsebine tematske številke o participaciji sta urednici izhajali iz ocene, da je v slovenskem prostoru koncept participacije v arhitekturi in urbanizmu teoretsko zapostavljen in nezadostno obravnavan koncept, v praksi pa, žal, prepogosto razumljen kot grožnja in ne priložnost, navsezadnje za samo redefinicijo arhitekturne in urbanisticne prakse.

Avtorji: atelier d’architecture autogérée, Center for Urban Pedagogy, Ilka Cerpes, Noah Chasin, Miha Dešman, Dafne Berc in Maroje Mrduljaš, Urška Jurman in Apolonija Šušteršic, Drago Kos, Blaž Križnik, Ljubo Lah, Mathias Heyden in Jesko Fezer, Mateja Medvedic, Constantin Petcou in Doina Petrescu, Marko Peterlin in Aidan Cerar, Meike Schalk in Apolonija Šušteršic, Obrat, public works, Raumlabor, Spatial Agency, Jeremy Till, Matjaž Uršic: intervju z Majo Simoneti, Ziga Vodovnik.

Mednarodna revija za teorijo in kritiko arhitekture ab – arhitektov bilten izhaja že 39 leto pod okriljem Društva arhitektov Ljubljana. Sodelujoči avtorji v tej številki, ki je nastala v sodelovanju s Kud Obrat, so priznani teoretiki in ustvarjalci iz Slovenije, Evrope in ZDA. Besedila so v slovenskem in angleškem jeziku. Izdajo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Kontakt in narocilo: info@ab-magazine.com

Razstava Nikole Bašića v galeriji DESSA

Anja Koršič — Mon, 17 Oct 2011 00:40:18 +0000

V naši galeriji DESSA je trenutno razstava Tris, arhitekta Nikole Bašića, ki predstavlja svoje tri projekte: Morske orgle, Pozdrav sonca in spominske križe na Kornatih. Ne gre za klasične arhitekturne stavbe, ampak bolj za temeljno nalogo arhitekture – označevanje prostora. Bašić je zaslovel z Morskimi orglami, ki so dobile tudi evropsko nagrado za javni urbani prostor leta 2006 v CCCB v Barceloni. Pozdrav soncu je le nadaljevanje projekta, kjer steklena površina, na mestu, kjer je pogled na sončni zahod v Zadru najlepši, čez dan hrani elektriko, da bi zvečer luči ustvarjale neobičajne vzorce, saj jih krmili ravno naključni zvok iz orgel. Pri spomeniku gasilcev na Kornatih gre za izgradnjo simbolnih križev iz suhozida, ki označujejo kraje, kjer so umrli gasilci. Izbira suhozida je bila logična, saj je to edini način gradnje, za katerega ni potrebno dovoljenje v zaščitenem narodnem parku. Za gradnjo je bilo mogoče uporabiti izključno lokalni kamen, ki so ga nabrali v okolici. Oblika katoliškega križa je imela dovolj velik simbolni naboj, da je pritegnila 3000 prostovoljcev iz cele Hrvaške, ki so križe, pod vodstvom mojstrov, postavili tri mesece pred rokom.

Kontakt: Galerija Dessa, Židovska steza 4, 1000 Ljubljana

Ljubljana kot destinacija

Anja Koršič — Mon, 17 Oct 2011 00:37:51 +0000

V Pragi poteka letošnji Architecture Week Prague 2011, ki bo trajal do 23. oktobra. Dogodek je letos bolj ambiciozno zastavljen, saj organizatorji slavijo peto obletnico delovanja. Glavni dogodek poteka v Letni rezidenci kraljice Ane (Belveder v Kraljevih vrtovih na Hradčanih, kjer so predstavljeni dve glavni razstavi. V pritličju je razstava Arhitektura in urbanizem Višegrajske skupine (Češka, Slovaška, poljska, Madžarska, v nadstropju pa Arh Cities – Universal City Project. Na tej razstavi se predstavljajo svetovna mesta od Abu Dabija do Hamburga. Med 36 predstavljenimi mesti je tudi Ljubljana, ki nastopa z naslovom »Ljubljana kot destinacija«. Poudarek predstavitve je ravno na novih javnih mestnih ureditvah, s katerimi je mesto zasijalo v novem sijaju. Poleg predstavitve je na ogled tudi model športnega središča Stožice. V posebnem sklopu so predstavljeni tudi nekateri biroji: Foster partners, Enriqure Norten in podobni, med njimi tudi slovenski Ofis.

Dve fotografiji:

Pogled na razstavno dvorano.

Ljubljanski »kotiček« s projekcijo mestnih ureditev – vidimo Mesarski most, zraven model Stožic, v ozadju predstavitev Londona z modelom stadiona Zahe Hadid.

Tretji Bienale slovenske neodvisne ilustracije

Anja Koršič — Mon, 17 Oct 2011 00:25:03 +0000

Z oktobrom se v Ljubljano vrača tretja edicija Bienala neodvisne slovenske ilustracije, katerega pobudnik je društvo Tretaroka. V sklopu Bienala se bo na različnih lokacijah po Ljubljani tudi letos predstavilo več kot 20 različnih avtorjev. Avtorski dogodki bodo tudi letos razpršeni po različnih galerijskih in javnih prostorih po Ljubljani, osrednje prizorišče dogajanja pa bo Kino Šiška.

Na letošnjem bienalu se bo po izboru avtorjev predhodne edicije bienala predstavilo 20. izbranih slovenskih avtorjev mlajše generacije, ki so na svojem področju dosegli opazne rezultate in pripomogli k redefiniciji in razširitvi uporabe ilustracije. Avtorji se bodo predstavili z neodvisno ilustracijsko produkcijo, ki nastaja izven ustaljenih publicističnih okvirov in je zato v okviru obstoječih bienalov mnogokrat prezrta. Gre torej za ilustracijo, ki ni ujeta zgolj v parametre knjižne ali založniške ilustracije, temveč se povezuje praktično z vsemi mediji sodobnih likovnih praks; je eksperimentalna in se pojavlja v različnih medijih, animaciji, stripu, oblikovalstvu, slikarstvu, itn. Svež pristop bienale prinaša tudi v samem načinu selekcije. Sodelujoči avtorji v naslednjem bienalu dedujejo selektorstvo, pri čemer lahko vsak od njih k sodelovanju povabi novega avtorja po lastni izbiri. Isti avtorji pri naslednjem bienalu ne morejo sodelovati. Kvaliteto produkcije na ta način samostojno sooblikuje neodvisna ilustracijska stroka, torej avtorji sami in ne institucije oziroma založbe.

Sodelujoči avtorji na Bienalu 2011 so: Ada Hamza, Aljaž Košir – Fejzo, Branislav Milošević, Dani Kavaš, David Kassl, Dominik Mahnič, Grega Lož, Igor Hofbauer, Katarina Vladimirov Young, Luka Uršič, Mark Požleb, Martina Lajtner, Matija Kocbek, Metoda Postolski Košir, Miha Vrhunc, Milanka Fabjančič, Mina Arko, Nina Urh, Rok Klemenčič, Rone 84, Teja Kleč, Zvonko Čoh, Žiga Tomori, Chris Seddon …

Tekom bienala se bo zvrstilo več kot 14 dogodkov, razstav in umetniških intervencij. Začetek bienala bosta označila dva avtorska dogodka in sicer razstava WHITE SPACE CONFLICT, Aljaža Koširja -Fejza 12. oktobra ob 21h v lokalu BI-KO-FE in razstava “V GOZDU JE SVETLO, V GOZDU JE SVETLOBA“ Dominika Mahniča v razstavnem prostoru Zaklonišče 2, Park slovenske reformacije (Argentinski park).

Uradni start Bienala pa se bo zgodil v Kinu Šiška , kjer bo potekala tudi glavnina dogodkov, in sicer 17. oktobra ob 17.30 z novinarsko konferenco bienala in predstavitvijo Knjiga avtorjev Bienala neodvisnih 2007-2010 – ILUSTRARIE ter otvoritvijo pregledne razstave avtorjev.
Kino šiška bo poleg pregledne razstave avtorjev gosti tudi Jam Session gostujočih avtorjev in poseben dvodnevni dogodek »15′ slave«, kjer se bodo predstavili različni kreativci, ki danes tako ali drugače narekujejo smernice na področju slovenske vizualne kulture.

KONTAKT
info@bienaleneodvisnih.com
Kontaktna oseba:Barbara Poček

Silent Revolutions na Dutch Design Week, Nizozemska

Anja Koršič — Mon, 17 Oct 2011 00:11:47 +0000

Po uspešni septembrski premieri na London Design Festival 2011 se mednarodna razstava Silent Revolutions: Sodobno oblikovanje v Sloveniji oktobra predstavlja nizozemski javnosti. Razstava bo od 22. do 30. oktobra gostovala v Eindhovnu na deseti izvedbi Dutch Design Week 2011, pomembnem mednarodnem oblikovalskem dogodku z več kot 300 oblikovalskimi projekti in 150.000 obiskovalci. Razstavo bo v torek, 25. oktobra 2011, ob 19. uri bo odprl slovenski veleposlanik na Nizozemskem, g. Leon Marc. Častni gost na otvoritvi bo g. Hans Ibelings, urednik A10 New European Architecture.

Razstava je bila v Londonu dobro sprejeta in obiskana, saj si jo je v času štirih dni ogledalo okoli 9.200 obiskovalcev iz Velike Britanije, Kanade, Japonske, Južne Koreje, Madžarske, Italije, Kitajske, ZDA, Tajvana, Litve, Belgije, Nizozemske, Francije, Danske, Srbije, Španije, Irske in drugod. Razstava je prejela povabila za predstavitve in sodelovanja s tujimi organizacijami in pozitivne odzive obiskovalcev in strokovnjakov, med drugimi tudi iz Victoria&Albert Museum, Design Museum, Paris Design Week, Belgrade Design Week, ICFF New York in Lighthouse, Škotska. Direktor Tent London Jimmy MacDonald pa je zapisal, da je bila izjemna pridobitev za Tent London. Slovensko sodobno oblikovanje je bilo deležno pozornosti mednarodne strokovne javnosti tudi s predstavitvijo Nike Zupanc ob uglednih imenih iz sveta oblikovanja na Superbrands London. Na povabilo ene najuglednejših oblikovalskih revije Blueprint smo v okviru programa 100% Design London skupaj z organizatorji 100% Norway in 100% France sodelovali na okrogli mizi o vlogi nove generacije oblikovalcev. Razstavo Silent Revolutions in sodobno slovensko oblikovanje so tam uspešno zastopali Gigodesign. K večji pozornosti javnosti je pripomogla uvrstitev v neodvisni uredniški izbor revije ICON – Icon Design Trail, v katerem so predstavljeni le najbolj zanimivi dogodki v času festivala.

Razstava, ki prinaša več kot petindvajset izbranih del, je prva obsežna mednarodna predstavitev slovenskega produktnega oblikovanja v zadnjih dvajsetih letih. S prepletanjem gospodarstva in kulture ter aktivnim sodelovanjem vladnih institucij na področju kreativnih industrij želimo promovirati vrhunske slovenske proizvode in podjetja ter povečati prepoznavnost Slovenije skozi industrijsko oblikovanje. Kot pravi kustosinja razstave Maja Vardjan »drugi vidik “revolucije”, ki ga izpostavlja naslov, opozarja na dejstvo, da kar nekaj razstavljenih izdelkov s prelomnimi inovacijami postavlja nove standarde v svetovnem merilu.« Projekt je na začetku svoje poti in kot menita Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja, in Tatjana Fink, glavna direktorica Trima, lahko takšni dogodki odločilno prispevajo k dvigu prepoznavnosti vseh sodelujočih kot tudi k oblikovanju podobe Slovenije kot države, ki si zasluži svoje mesto na svetovnem zemljevidu industrijskega oblikovanja. Kljub vsemu pa se je potrebno zavedati, da je to le prvi v nizu korakov, ki jih bo potrebno narediti skupaj, da bo Slovenija postala mednarodno prepoznavna. Na pomen kontinuirane promocije in dolgoročnega sodelovanja na tem področju je opozoril tudi Miha Klinar, industrijski oblikovalec

Priznanja ZAPS 2011

Anja Koršič — Thu, 06 Oct 2011 15:47:49 +0000

Priznanja Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije 2011 bodo podeljena danes, na Dan arhitektov, 6. oktobra 2011, v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani ob 20.00.
ČASTNI ČLAN ZAPS 2011
Priznanje častni član podeli Upravni Odbor ZAPS za organizacijske in strokovne prispevke pri razvoju in uveljavitvi ZAPS in stroke.
Naziv častni član prejmeta:
Katja Repič Vogelnik,
Prof. Aleš Vodopivec.

PLATINASTI SVINČNIK 2011
Častno priznanje platinasti svinčnik se podeli članu ZAPS za obsežnejši opus na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja. Priznanje je podelila platinasta žirija, ki so jo sestavljali dr. Živa Deu, Marija Magdalena Kregar, mag.Tomaž Kancler, mag. Jelka Hudoklin, prof. Janez Koželj.
Platinasti svinčnik 2011 prejmejo:
Andrej Hrausky,
Jurij Sadar in Boštjan Vuga.

DIPLOMA ZAPS
Priznanja Diploma ZAPS podeli Skupščinski svet na predlog upravnega odbora ZAPS. Priznanje se podeli za posamezen pomemben organizacijski prispevek pri razvoju in uveljavitvi ZAPS ter stroke.
Diplomo ZAPS prejmeta:
Dr. Aleš Mlakar
Ana Struna Bregar in Hiša arhitekture

ZLATI SVINČNIK S PODROČJA ARHITEKTURE IN KRAJINSKE ARHITEKTURE
Priznanja zlati svinčnik za odlično realizacijo s področja arhitekture in krajinske arhitekture, ki je nastala v obdobju 2006–20011 je podelila tričlanska mednarodna zlata žirija, ki so jo sestavljali arhitekta Saša Randić in Miha Kajzelj ter krajinski arhitekt Matej Kučina.
Priznanje Zlati svinčnik s področja arhitekture in krajinske arhitekture prejmejo:
Dekleva Gregorič arhitekti – Naselje razgledin Perovo,
Enota – Športna dvorana Podčetrtek,
Mojca Gregorski in Ajda Vogelnik Saje- Športna dvorana Kidričevo,
Atelje Ostan Pavlin- Kolesarska pot Bohinj.

ZLATI SVINČNIK S PODROČJA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA
Priznanja zlati svinčnik s področja prostorskega načrtovanja, za projekte, ki so nastali v obdobju 2006–2011, je podelila mednarodna zlata žirija, ki so jo sestavljali: Liljana Jankovič Grobelšek, Mag. Mojmir Prelog in Marcus Schaefer.
Priznanje Zlati svinčnik s področja prostorskega načrtovanja prejmejo:
mag. Jelko Valenčak in skupina načrtovalcev Locus, d. o. o., za urbanistični načrt Šempetra in Vrtojbe,
Ferdo Jordan in skupina načrtovalcev LUZ, d. d., prof. Janez Koželj, mag. Miran Gajšek, Tomaž Souvan in skupina načrtovalcev MOL za OPN MOL ID

ČASTNA ČLANICA ZAPS 2011
KATJA REPIČ VOGELNIK

je arhitektka, urbanistka in načrtovalka. Kot dolgoletna sodelavka Urbanističnega inštituta Republike Slovenije je delovala z generacijo najvidnejših slovenskih urbanistov. Skupaj so pomembno vplivali na razvoj urbanistične in načrtovalske prakse in teorije. Pri ustvarjanju je že od nekdaj družbeno aktivna in si prizadeva za dvig kakovosti strokovnega dela v okviru svoje strokovne prakse, hkrati pa za priznanje urbanistične in načrtovalske stroke v družbi. Pragmatična in visoko strokovna ter obenem toplo človeška zna vedno poiskati ustvarjalne in domišljene rešitve. V zahtevnih procesih usklajevanja interesov v prostoru se je izkazala kot izjemna mediatorka, ki ji je uspelo po svoje doseči upoštevanje strokovnih urbanističnih in načrtovalskih načel. Njeno obsežno znanje, intelektualna širina in strokovna pokončnost so vzor in motivacija. Med drugim je sodelovala pri izdelavi razvojno-raziskovalnih in aplikativnih nalog na področjih stanovanjske gradnje, zasnov dolgoročnega turističnega razvoja, študij variantnih rešitev avtocestnih odsekov in prostorskih izvedbenih načrtov zanje ter meril za urbanistično in prostorsko načrtovanje, navedene naloge pa je tudi vodila. Kot glavne in v praksi uporabne dosežke na področju raziskovalnih nalog ocenjuje sovodenje nalog »Posledice in učinki visoke in nizke stanovanjske gradnje na stanovanjsko okolje« ter »Urbanistični kriteriji za urejanje prostora v Republiki Sloveniji« z Lučko Šarec, Vladimirjem Bracom Mušičem in Kaliopo Dimitrovsko Andrews. Od aplikativnih nalog na področju urbanističnega in prostorskega načrtovanja je treba posebej omeniti urbanistični načrt Krškega. Glede na zahtevnost vsebin in pogojev priprave je pomembno sovodenje projekta »Prostorni plan Opštine Titograd i Generalni urbanistički plan Titograda« s Kaliopo Dimitrovsko Andrews in Jožetom Deklevo. Na področju umeščanja avtocest v prostor Slovenije kot najzahtevnejši (in uspešni) projekt ocenjuje vodenje priprave prostorske dokumentacije za avtocesto na odseku Klanec–Srmin vse od strateške študije prek primerjalne študije variant do lokacijskega načrta in poročila o vplivih na okolje. Katjo odlikuje iskrena želja, prispevati k uravnoteženemu in humanemu prostorskemu razvoju na vseh ravneh. Svoje bogate izkušnje z veseljem prenaša na mlajše, obenem pa še naprej aktivno in učinkovito deluje v praksi.
ČASTNI ČLAN ZAPS 2011
PROF. ALEŠ VODOPIVEC

je že desetletja ena najbolj vidnih osebnosti v sodobni slovenski arhitekturi. Kmalu po diplomi pri prof. Ravnikarju l. 1974 se je aktivno vključil v razprave o smereh razvoja naše stroke. Njegova razmišljanja v člankih v strokovnih revijah in dnevnem tisku, udejstvovanje v Društvu arhitektov, DESSI, Novi reviji, Arhitektovem biltenu itd. so oznanjala pot kritičnega razumnika. Zanj značilno je vpraševanje o odgovornosti stroke do javnosti in kulturnega napredka naroda v širšem pomenu. Znano je njegovo tankovestno oglašanje »če že ne drugače, že zaradi higiene« ob vseh večjih aktualnih urbanističnih in arhitekturnih problemih. Še posebej dragocena so njegova razmišljanja v obsežnem publicističnem opusu. V urbanizmu in arhitekturi išče filozofsko ozadje, razpravlja o stranpoteh arhitekture našega časa, o konfliktu z okoljem v prelomu s tradicijo. Stroko analizira objektivno in tehtno, ko piše o izvorih modernizma ali sodobnem stanovanju, o mostovih, šolah ali posegih v starih ambientih. Pomemben je tudi njegov prispevek k zgodovini moderne arhitekture. Njegovo publicistično delo in prizadevanja za spoštovanje dediščine ljubljanske šole za arhitekturo postavljajo prof. Eda Ravnikarja na pravo mesto v naši in svetovni kulturni javnosti. Poleg po svojem publicističnem delu je postal znan kot odličen predavatelj in mentor na ljubljanski fakulteti, uveljavil pa se je tudi na različnih strokovnih forumih doma in v Evropi. S široko razgledanostjo in dosledno kritično držo je dejavno vključen v mednarodno dogajanje, pri katerem pomaga širiti pristne dosežke slovenske kulture v svetu. Aleš Vodopivec se je udeležil veliko arhitekturno-urbanističnih natečajev in prejel več deset nagrad. Ustvaril je več odličnih del, za katera je prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado Piranesi. Od teh je bilo najbolj odmevno gozdno pokopališče v Srebrničah pri Novem mestu, za katero je prejel mednarodno priznanje z izborom za evropsko nagrado Mies van der Rohe. Vsa njegova dela, ki so bila objavljena v številnih domačih in tujih arhitekturnih knjigah in revijah, zaznamujeta predvsem občutljiv odnos do prostora in zadržan arhitekturni jezik. Njegovo delo pomembno vpliva na strokovno dogajanje in uveljavljanje urbanizma in arhitekture v Sloveniji, zato mu ZAPS podeljuje častno članstvo.
PLATINASTI SVINČNIK
ANDREY HRAUSKY

Dejavnost arhitekta Andreja Hrauskyja je izjemno široka in vplivna, saj svoje delo posveča težavnim področjem arhitekturne stroke, kot so njen družbeni status, izobraževanje, informiranje, kritika, popularizacija in širjenje arhitekturne kulture. Andrej Hrausky s pomočjo arhitektke Majdo Cajnko od leta 1982 vodi trajno delovno skupnost DESSA, pred tem pa jima je uspelo urediti status samostojnega arhitekta v Zakonu o samostojnih kulturnih delavcih. Ustanovila sta tudi galerijo DESSA, v kateri že desetletja na različne načine razstavljata izbrano domačo in tujo arhitekturo in s preglednimi razstavami sistematično seznanjata mednarodno javnost s kakovostno slovensko arhitekturo. V galeriji se je zvrstilo 210 razstav del tujih in domačih arhitektov, spremljali pa so jih informativna predavanja in katalogi. Še večji pomen je imelo 77 razstav slovenske arhitekture, ki jih je galerija DESSA postavila v prestolnicah po vsem svetu in jih opremila s katalogi. Poleg tega je imel arhitekt Hrausky na strokovnih srečanjih in univerzah v tujini več kot 50 predavanj o sodobni slovenski arhitekturi, Jožetu Plečniku in Edvardu Ravnikarju, ob tem že 40 let deluje v uredniškem odboru revije AB, arhitektov bilten. Objavil je 80 teoretskih člankov in kritiških ocen v domačih in najuglednejših tujih strokovnih revijah. Arhitekturno kulturo je širil s ponatisom knjig o Jožetu Plečniku in vodičev po njegovi celotni arhitekturi, s soavtorji je napisal tudi monografiji o Jožetu Plečniku in Maksu Fabianiju. Še posebej pomembno je tudi njegovo organizacijsko in razvojno delo v okviru biroja ARHE, kjer je priredil in vodil 40 strokovnih ogledov arhitekture v tujini, organiziral pa je tudi številne oglede slovenske arhitekture za arhitekte iz tujine. Bil je dolgoletni član organizacijskega odbora Piranskih dnevov arhitekture, zanj največje priznanje pa je bila izvolitev za člana svetovalnega odbora sklada Mies van der Rohe evropske nagrade za arhitekturo v Barceloni, kjer je lahko uveljavil svoj strokovni ugled med najbolj vplivnimi poznavalci sodobne arhitekture. Tudi kot večkratni predsednik Društva arhitektov je zavzeto zastopal stroko in se zavzemal za njeno polno uveljavitev kot razvojne dejavnosti posebnega družbenega pomena. To obširno razvojno delo, ki ga je Andrej Hrausky opravil skupaj z Majdo Cajnko, ni dragoceno le za spodbujanje razvoja kakovostne slovenske arhitekture, ampak tudi za vključevanje naše premalo razumljene in zapostavljene stroke v javno zavest. Za opravljeno delo na tem področju mu nesporno pripada najvišje stanovsko priznanje ZAPS-a platinasti svinčnik.
PLATINASTI SVINČNIK
JURIJ SADAR IN BOŠTJAN VUGA

sta se na slovenskem arhitekturnem prizorišču pojavila sredi 90. let 20. stoletja z zmagovalnimi natečajnimi projekti za Gospodarsko zbornico Slovenije, osrednji del Narodne galerije in univerzitetno športno dvorano Stožice. Ti projekti so po pristopu in zasnovi slovensko arhitekturo postavili v korak s tedanjimi arhitekturnimi gibanji. Sodobno arhitekturo sta tedaj prepričljivo predstavila tako investitorjem kot strokovni javnosti, s čimer sta spodbudila novo generacijo arhitektov, ki še danes zastopajo naprednejšo pot slovenske arhitekture. Z gospodarsko zbornico, objavljeno v številnih mednarodnih revijah, sta postavila sodobno slovensko arhitekturo na mednarodno raven in s tem pritegnila zanimanje tujih kritikov za mlado slovensko arhitekturo. Jurij Sadar in Boštjan Vuga sta s svojim delom v minulih 15 letih vztrajno postavljala, osveževala in dvigala standarde slovenske arhitekture. Poleg že omenjenih del je treba omeniti še poslovno stavbo Arcadia Lightwear v Ljubljani, stanovanjske stavbe na Gradaški in Trnovskem pristanu v Ljubljani, Zvezdo v Novi Gorici, vile v Kosezah, Celju in na Belem Križu, nakupovalno središče Mercator v Novi Gorici ter športno dvorano in nogometni stadion v Stožicah. V slovensko arhitekturno prakso sta vnesla nov pristop. Organizacijo biroja, v katerem več arhitektov ‒ risarjev sledi potezam enega arhitekta ‒ vodje, je zamenjalo skupinsko delo vseh sodelujočih pri razvoju projekta. Takšno delo so omogočile nove metode razvoja zamisli, ki temeljijo na diagramiranju in parametričnemu projektiranju. Že zgodaj sta k sodelovanju začela vabiti tudi arhitekte in študente iz tujine, s čimer je njun biro hitro postal okolje za inovativno razmišljanje in izmenjavo informacij. Jurij Sadar in Boštjan Vuga se lotevata vsakršne naloge z namenom, da v njej preizkušata nove rešitve. Čim bolj je naloga zahtevna, pogoji gradnje omejeni in čim več je neznank, tem več je možnosti za izvirno, edinstveno rešitev. Za orodje modeliranja, pri čemer se preizkuša nove ideje, nove tehnične in prostorske rešitve, uporabljata različne prototipe, ki pomagajo odkrivati še neznane možnosti. Vsako njuno delo oddaja zato določeno mero razvojnega učinka, ki prostor na novo označi in ga promovira. Njuna arhitektura ni niti vezana na določen prostor, ne pripada določenemu slogu niti določeni skupini. Sega čez vse možne omejitve, geografske, nazorske, kulturne, poslovne, avtorske, generacijske in je za večino neobičajna. Uspešna je zato, ker je prožna in nekomformistična. Že razširjenost njunih projektov je v slovenski arhitekturi zagotovilo, da njena kakovost še dolgo ne bo upadla.

DIPLOMA ZAPS
DR. ALEŠ MLAKAR

Predsednik in skupščinski svet ZAPS podeljujeta priznanje diploma ZAPS 2011 dr. Alešu Mlakarju za njegov prispevek k zasnovi in izvedbi dodatnih strokovnih izobraževanj v letih 2009–2011. Dr. Aleš Mlakar, univ. dipl. inž. kraj. arh., je osnoval dodatna strokovna izobraževanja ZAPS na osnovi priporočil Sveta arhitektov Evrope. DSI, kot dodatnim strokovnim izobraževanjem skrajšano rečemo, so se začela izvajati v letu 2009. Skupaj s Komisijo za izobraževanje ZAPS je dr. Mlakar pripravil nabor tem, ki bi lahko pritegnile člane, in ti so DSI v anketi že en mesec po uvedbi večinoma podprli kot pomembno pridobitev ZAPS. Predavanja so v povprečju tako dobro obiskana, da je velika sejna soba ZAPS včasih že skoraj premajhna. DSI je osnoval ob pomoči Komisije za izobraževanje ter jo vodi z velikim navdušenjem in odprtim strokovnim pristopom, ki omogočata vključevanje širokega spektra tem. Pri tem mu pomagajo njegova izjemna sistematičnost in angažiranost ter vključenost v znanstveno delovanje na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani in nenehno projektantsko delo v urbanistični in načrtovalski praksi. Dr. Aleš Mlakar si v okviru DSI z vpeljevanjem raznovrstnih, tudi manj poznanih in priznanih tem prizadeva za večjo obiskanost predavanj in hkrati za izobraževanje najširšega kroga članov in nečlanov Zbornice ter posledično izboljšanje ravni njihovega strokovnega znanja. Pri tem pa DSI vodi in usmerja proti cilju, ki je sčasoma obvezno izobraževanje, uravnoteženo glede na kulturne, regulacijske, tehnične, trajnostne in poslovne vidike strokovne prakse ter prilagojeno posameznim strokam v ZAPS.
DIPLOMA ZAPS
ANA STRUNA BREGAR IN HIŠA ARHITEKTURE

Med strokovnimi dejavnostmi znotraj zbornice posebno mesto zavzema HA. Čeprav je njen prostorski okvir zelo skromen, pa s svojimi dejavnosti, ki segajo veliko širše od majhnega, a kakovostnega razstavnega prostora na dvorišču Vegove 8, zbornici pomaga ustvarjati njen »javni obraz«. Organizira namreč tematske razstave in predstavitve svojih članov, nekatere oblike dodatnega izobraževanja (n.pr. filmske projekcije), zanimive strokovne ekskurzije ter stanovske športne in družabne dogodke. Nenazadnje tudi Dan arhitektov – s konferenco, podelitvijo nagrad in družabnim dogodkom- nastaja v organizaciji HA. V kontekst izobraževanja širše javnosti o kakovostni arhitekturi spadajo tudi otroške arhitekturne delavnice, ki so se v dveh letih razširile v močno mrežo po vsej Sloveniji, letos pa je HA izpeljala tudi projekt Zlata kocka, ki predstavlja nagrado za izobraževanje otrok in mladostnikov o arhitekturi in prostoru. Te dni se bodo že drugič zaporedoma z mnogimi spremljevalnimi dogodki zgodile Odprte hiše Slovenije, tokrat povezane v svetovno mrežo Open House Worldwide, HA pa je dala pobudo in prevzela organizacijo tega obširnega dogodka. Nasploh se ekipa HA trudi tudi, da bi arhitekturo povezala s proizvajalci oz. gospodarstvom ter da bi dobro arhitekturo približala naročnikom. »Vitalni duh« živahnega tima HA uteleša arhitektka Ana Struna Bregar, ki je njeno vodenje prevzela pred (dvema?) letoma. Ana nas pri svojem intenzivnem angažmaju ne prepriča le s svojim človeškim entuziazmom, odprtostjo in organizacijskimi sposobnostmi, temveč tudi z mnogoterimi strokovnimi izkušnjami in talenti, ki segajo od publicistike, dela z institucijami, proizvajalci oz. firmami, komunikacije z mediji in nenazadnje z arhitekti samimi. Hiša arhitekture in ZAPS sta v njej v pravem trenutku našla pravo osebnost, ki stroki in javnosti pomaga pri ponovnem uveljavljanju kvalitetne arhitekture.

ZLATI SVINČNIK
Dekleva Gregorič arhitekti – Naselje razgledi Perovo

Foto: Miran Kambič

Naselje je primer običajne urbanistične zasnove individualne gradnje za trg. Je brez posebnih urbanih odlik, kar pa je nadgrajeno s prepričljivo in inovativno oblikovno zasnovo objektov ter razredčeno prednjo vrsto objektov. To omogoča razgled na Kamniške Alpe tudi stanovanjskim dvojčkom v drugi vrsti. Zato je dokaz, da presežna arhitekturna ustvarjalnost ni sama sebi namen, ampak s svojo posebnostjo lahko postane celo glavni prodajni adut. Oblikovna zasnova objektov ustvarja likovno igrivo in monumentalno kompozicijo prisekanih volumnov na temnem podnožju, kjer gre za likovni dialog s kuliso gorske pokrajine v ozadju. Materialna delitev na temno pritličje in razgibano leseno nadgradnjo pomeni tudi stik z naravno logiko gozdne pokrajine v neposredni bližini.

ZLATI SVINČNIK
Enota – Športna dvorana Podčetrtek

Foto: Miran Kambič

Dvorana je uspešen primer javne zgradbe, ki ni samo športna dvorana, ampak tudi fleksibilno uporaben centralni javni pokriti prostor naselja. Dislocirana lega objekta, ki je glede na naselje postavljen na drugo stran ceste, je bila spretno izkoriščena. Iz degradirane pozicije za nasipom je ustvarjena nova vstopna poteza krajinsko izoblikovane rdeče preproge, ki je v močni rdeče-črni barvni obdelavi prepričljiv vstopni nagovor nove stavbe. Odlika projekta je tudi krajinska vključitev temnega volumna nove stavbe v naravni kontekst športnega parka in kontinuiteta značilnega oblikovanja stavb, saj dvorana z drugimi novimi objekti naselja ustvarja sklenjeno celoto. Zunanji oblikovalski jezik se nadaljuje v notranjo pokrajino objekta, ki je primer likovno uravnotežene rešitve z racionalno uporabo recikliranih materialov.

ZLATI SVINČNIK
Mojca Gregorski in Ajda Vogelnik Saje- Športna dvorana Kidričevo

Foto: Miran Kambič

Dvorana je dober primer anonimne in natančno izvedene zgradbe, ki se nevslijivo a prepričljivo vključuje v svojo okolico. Volumen dvorane je vkopan v teren, s tem pa je njen zunanji gabarit prilagojen merilu prostora. Nadzemni del dvorane je optično znižan z dinamično horizontalno potezo strehe, ki s svojim temnim volumnom lebdi nad pokrajino in s svojimi čelnimi previsi uokvirja poglede v gozd. V prečni smeri je stavba transparentna in obojestransko predrta z okenskimi cezurami, ki prepuščajo poglede skozi dvorano v pokrajino, s tem pa je poudarjen vtis lebdenja, kar je ena izmed glavnih odlik zgradbe. Kontrastno beli betonski paravan na strani igrišč se s svojo dinamično in lahkotno zasnovo uspešno ujame s športnim dogajanjem.

ZLATI SVINČNIK
Atelje Ostan Pavlin- Kolesarska pot Bohinj

Foto: Aleksander S. Ostan

Kolesarska pot, ki poteka od Bohinjske Bistrice do Bohinjskega jezera in naprej do Srednje vasi, je presežek pri oblikovanju tematskih kolesarskih poti pri nas. Pot, večinoma speljana po poljskih poteh sestavlja posrečeno mešanico lepe kolesarske ture, izjemnih vedut, kulturne in naravne krajine ter avtorske urbane opreme. Počivališča in razgledišča so dobro postavljena, objekti in elementi urbane opreme pa zanimivo in domiselno oblikovani saj so elementi v materialu in obliki skladni z lokalno arhitekturno dediščino in kulturno krajino. Pot s počivališči je v celoti vpeta v širši prostor in se z njim tudi odlično ujame. Za Bohinj, kjer je aktivni turizem vodilo, je to vsekakor strateški projekt, za vse prihodnje tematske kolesarske poti pri nas pa vzorčni primer dobre prakse.

ZLATI SVINČNIK
mag. Jelko Valenčak in skupina načrtovalcev Locus, d. o. o., za urbanistični načrt Šempetra in Vrtojbe

Urbanistični načrt za naselji Šempeter in Vrtojba je uspešen poskus načrtovanja skupnega urbanega območja naselij, ki sta v neposredni bližini pomembnih regionalnih središč, Nove Gorice in italijanske Gorizie. Razvoj naselij, še zlasti v neposredni bližini pomembnejših urbanih središč, je deležen neprimerne načrtovalske obravnave in praviloma prepuščen strateško nepremišljenim ali celo stihijskim odločitvam. Projekt ima pomemben metodološki pristop in jasno izražen osnovni koncept prostorskega razvoja območja. Nedvomno gre za projekt, ki bo pripomogel k obogatitvi aktualne načrtovalske prakse predvsem v smislu spodbujanja uravnoteženega in trajnostnega prostorskega razvoja naselij in kakovosti bivanja, zagotavljanja ambientalnih kakovosti prostora in varstva okolja.

ZLATI SVINČNIK
Ferdo Jordan in skupina načrtovalcev LUZ, d. d., prof. Janez Koželj, mag. Miran Gajšek, Tomaž Souvan in skupina načrtovalcev MOL za OPN MOL ID

Občinski prostorski načrt Mestne Občine Ljubljana – ID je interdisiciplinaren projekt, ki pomeni sklepno fazo izredno obsežnega, več let trajajočega strokovnega dela različnih strokovnih profilov. Skupini pripravljavcev akta je na podlagi predhodno strokovno dognanih in usklajenih strateških konceptov prostorskega razvoja MOL uspelo izdelati prostorski in urbanistični dokument, ki vsebuje ne le vse z zakonom predpisane elemente, ampak tudi številne druge urbanistične vsebine, ki bodo lahko prispevale k ustreznejšemu ravnanju v prostoru. Iz stanja kaotičnega zbira preštevilnih in večinoma zastarelih prostorskih in urbanističnih aktov, ki so doslej veljali na območju MOL, je Mestna občina Ljubljana dobila nov, celovit, koherenten in pregleden prostorski dokument kot podlago za učinkovit, sodoben in trajnosten prostorski razvoj mesta.

TAP Teden arhitekture in prostora 2011

Anja Koršič — Tue, 27 Sep 2011 18:52:59 +0000

S praznovanjem Svetovnega dne habitata, se bo v Sloveniji 3. oktobra začel »Teden arhitekture in prostora«. V tednu od 3. do 9. oktobra se bo po različnih mestih v državi zvrstilo skoraj 40 dogodkov, katerih namen je širiti znanje in spodbujati sodelovanje pri urejanja prostora. Posveti konference, razstave, filmi, ogledi hiš, delavnice in vodeni ogledi mest ter posameznih objektov bodo namenjeni strokovni, laični, pa tudi otroški javnosti. Častno pokroviteljstvo nad dogodki v »Tednu arhitekture in prostora« je prevzel predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk.

3. oktobra 2011 se bo Slovenija pridružila svetovni javnosti pri praznovanju Svetovnega dne Habitata. Letos so se v Združenih narodih prvi oktobrski ponedeljek namenili posvetiti podnebnim spremembam in njihovemu vplivu na mesta in na pogoje bivanja v njih. Čeprav se v Sloveniji napovedi o podnebnih spremembah in migracijah zdijo komu neutemeljene, pa vremenske ujme, visoke poletne temperature, sušna obdobja in močni nalivi, že vplivajo na kakovost bivanja v naših naseljih in opozarjajo prebivalce, politike, urbaniste, arhitekte in gradbenike, da se morajo rešitve prilagoditi novim okoliščinam. Podobno k spremembam pri gradnji, prenovah in urejanju mest nagovarjajo tudi potrebe po zmanjševanju zračnih emisij in energetski varčnosti. Podnebne spremembe brez dvoma že predstavljajo razvojnih izziv tudi v naših krajih.

Svetovni dna Habitata, ki je izvorno povezan z zagotavljanjem pravica do bivališča, je svetovna zveza arhitektov, UIA, obeležila kot svetovni dan arhitekture. Ta naravna povezava dveh praznovanj na svetovni ravni je postala tudi vzgib zato, da se v Sloveniji organizira »Teden arhitekture in prostora« in tako poveže številne dejavnosti, ki so jih različne organizacije in ustanove sicer prirejale tekom leta. Namen združevanja dogodkov je povečati njihov privlačnost za obiskovalce, omogočiti več javnih posvetovanj in razprav ter tako povečati učinek dogodkov, ki naj bi povečali splošno količino znanja o urejanju prostora, o kakovosti gradnje in izboljšanje kakovosti bivanja.

Posebej opozorilo na tri večje dogodke, ki so sicer navedeni Tednu arhitekture in prostora:
1. Trajnostna arhitektura po vsej Evropi!
Razstava
• ponedeljek 3.10.2011 ob 10.00 bo razstavo otvoril predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk
• Lokacija: Državni zbor, Šubičeva ulica 4, 1000 Ljubljana
• Izvajalec: Arhitekturni svet Evrope, Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, Inštitut za politike prostora, Ministrstvo za okolje in prostor, Državni zbor Republike Slovenije
• kontakt: Ana Struna Bregar: ana.strunabregar@zaps.si
Razstavo “Trajnostna arhitektura po vsej Evropi!” je pripravil Svet arhitektov Evoripe (ACE) ob svoji 20. obletnici v sodelovanju z evropskim poslancem Frieda Brepoels in Fakulteto za arhitekturo in urbanizem, katoliške univerze v Louvain-la-Neuve. Razstava je bila jeseni 2010 na ogled v Evropskem parlamentu. Predstavlja 32 najboljših primerov trajnostne arhitekture v osmih različnih temah, s čimer se poudarja njihova kakovost in značilnosti trajnostne arhitekture v Evropi. Razstavo bo na Svetovni dan Habitata v slovenskem Državnem zboru otovoril predsednik RD dr. Danilo Türk.
Razstava je na ogled tudi javnosti.
Od 11.10.-21.10. bo razstava vse delovnike od 14.00-19.00, na ogled v Hiši arhitekture, Vegova 8, 1000 Ljubljana.

Dan arhitektov 2011
Mednarodna konferenca in podelitev nagrad Zlati svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije
• četrtek 6. 10.2011, 9.00 – 19.00, 20.00
• Lokacija: Muzej za arhitekturo on oblikovanje, Pot na Fužine 2, Ljubljana
• Izvajalec: Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije
• Kontakt: Barbara Pungerčar: barbara.pungercar@zaps.si
Tema konference je Arhitektura za jutri.

Odprte hiše Slovenije
Vodni ogledi po 100 objektih najbolj kakovostne sodobne arhitekture po celi Sloveniji in spremljevalni dogodki
• sobota in nedelja 8. in 9.10.2011, 9.00 – 19.00
• Lokacija: cela Slovenija
• Izvajalec: Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije
• Kontakt: Ana Struna Bregar: ana.strunabregar@zap.si
• www.odprtehiseslovenije.org

Partnerji in organizatorji dogodkov

Ministrstvo za okolje in prostor Slovenije, MOP / Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, ZAPS / Inštitut za politike prostora, IPOP / Muzej za arhitekturo in oblikovanje, MAO / Umetnostna galerija Maribor, UGM / Društvo arhitektov Ljubljana, DAL / Društvo arhitektov obala, DAO / Društvo arhitektov in urbanistov Celje, DAUC / Iniciativa Posvejt.

Kontakti

ZAPS: ana.strunabregar@zaps.si

MOP: asa.roglej@gov.si

IPOP: maja.simoneti@luz.si

Program tedna arhitekture in prostora

www.zaps.si www.mop.si

www.ipop.si

Dan za prostor: Podnebne spremembe in mesta

Anja Koršič — Tue, 27 Sep 2011 18:31:27 +0000

Inštitut za politike prostora vabi na praznovanje Svetovnega dne habitata, ki ga Združeni narodi letos posvečajo podnebnim spremembam in njihovemu vplivu na mesta in na pogoje bivanja v njih. Podnebne spremembe predstavljajo enega najpomembnejših razvojnih izzivov in postavljajo svet, posameznike, sisteme in področja pred dve vrsti nalog: 1) podnebne spremembe je treba blažiti oziroma zniževati izpuste toplogrednih plinov, ki jih znanost krivi za dvig globalne temperature ozračja, in 2) posledicam podnebnih sprememb se je treba začeti načrtno prilagajati.
Čeprav v Sloveniji radi verjamemo, da se nas marsikatera globalna težava ne tiče neposredno, pa posledice podnebnih sprememb že čutimo. Vremenske ujme, visoke poletne temperature, dolga sušna obdobja in zelo močni nalivi tudi v Sloveniji že opozarjajo prebivalce, politike, urbaniste, arhitekte in gradbenike, da bo treba rešitve v prostoru in rabo prostora prilagoditi novim pogojem. O čem pravzaprav govorimo? Ali bo treba prenavljati cela mesta? Koliko te spremembe stanejo? Po kom se lahko zgledujemo in koga lahko vprašamo za nasvet? So podnebne spremembe tudi razvojna priložnost? Takšna in podobna vprašanja danes zanimajo vedno bolj ozaveščene meščane, investitorje, strokovne službe, ki podpirajo prostorski razvoj in številne strokovnjake, ki so aktivni na področju urejanja prostora. Posvet bo priložnost, da se spodbudi
razprava o podnebnih spremembah in njihovem vplivu na urejanje naselij, prenovo in gradnjo.

Zbrane bo uvodoma pozdravil Mitja Pavliha, direktor Direktorata za prostor z Ministrstva za okolje in prostor. Na posvetu bodo o podnebnih spremembah z različnih vidikov spregovorili direktor Službe vlade za podnebne spremembe Jernej Stritih, sociolog Drago Kos, profesor okoljskega inženirstva Boris Kompare in krajinska arhitekta Marta Vahtar. Dogodek se bo končal z vodeno razpravo in priložnostjo za druženje v atriju muzeja.

Dodatne informacije:

Inštitut za politike prostora, Tržaška 2, 1000 Ljubljana

Telefon: 0590 63 683, Marko Peterlin, Maja Simoneti

E-pošta: ipop@ipop.si

Kako narediti mesta in regije bolj odporne?

Anja Koršič — Tue, 27 Sep 2011 18:08:43 +0000

Živimo v razburljivem času. Pojavilo se je novo zaupanje v ekonomsko geografijo in znanosti, ki obravnavajo regionalni razvoj. Priča smo pojavu številnih konceptov in predlogov, ki imajo močan in neposreden vpliv na oblikovalce politik in strokovnjake. Eden od njih je pojem odpornosti mest in regij (angl.: »resilience«), ki je opisan kot »model za krmiljenje« urbanega in regionalnega razvoja. Ponuja nekaj smeri za načrtovalce ter strokovnjake za urbano regeneracijo in gospodarski razvoj.

Še posebno v Evropi je za idejo odpornosti vedno več zanimanja. Lansko leto sem uporabil omenjeni koncept pri pisanju prvega sinteznega poročila ESPON 2013. V njem smo trdili, da »konkurenčnost ostaja zelo pomembna, vendar se pojavljajo tudi novi koncepti: energetska varnost, prilagajanje podnebnim spremembam, odporne regije in zmožnost okrevanja«. Vodilni akademiki so razpravljali o »odporni regiji« v posebni izdaji Cambridge Journal of Regions, Economy and Society (lanska majska številka). Ta teden sem prejel kopijo nemškega Annual of Spatial Research and Policy, 2010, z naslovom »Urbana regionalna odpornost: kako se mesta in regije spopadajo s spremembami?« (angl.: »Urban Regional Resilience: How do cities and regions deal with change?«). Praktikom se prispevki akademikov pogosto zdijo, kot da so z drugega sveta, toda ta publikacija je osvežujoča majhna knjiga, ki kaže kako lahko intrepretiramo in uporabljamo koncept odpornosti. Ilustrira tudi, kako se raziskave in praksa v Nemčiji lotevajo podnebnih sprememb in izzivov »krčenja mest« (angl.: »shrinking cities«).

Kaj »odpornost« pomeni?

Tako kot pri drugih pomembnih konceptih, kot so “trajnostni razvoj” ali “teritorialna kohezija”, je tudi glede pomena koncepta “odpornosti” kar nekaj nejasnosti. To ni nujno slabo, saj lahko debate in razprave ustvarijo inovacije. Lep del diskusije poteka o tem, ali lahko koncept »odpornosti« iz okoljske znanosti razširimo tudi na družbene in gospodarske situacije. Bistvo koncepta je, da se lahko sistem po motnji spet vrne v ravnovesno stanje. Odpornost je torej sposobnost prilagajanja spremembam. Uporaba „odpornosti” kot načina razmišljanja lahko pomaga pri obvladovanju in zmanjšanju tveganj, s katerimi se srečujejo območja pri naravnih nesrečah in podnebnih spremembah. Mednarodna strategija Združenih narodov za zmanjšanje nesreč (angl.: »UN International Strategy for Disaster Reduction«) je bila pri tem ena prvih. Škoda je, da Zduženo kraljestvo krči sredstva za to telo, kot sem omenil v enem od prejšnjih blogov. S pomočjo arhitekturnega in prostorskega načrtovanja je možno zmanjšati ranljivost stavb in naselij za znana tveganja, kot so poplave, vročinski valovi, viharji, potresi ipd. Zgornja fotografija dobro kaže, kako lahko poplave v središču mesta povzročijo gospodarsko, fizično in družbeno škodo.

Thomas Naumann s sodelavci v nemškem Annual of Spatial Research and Policy pojasni kako izdelati analizo ranljivosti s posebnim poudarkom na poplavni ogroženosti. Gre za vrstni red »vir – pot – prejemnik – posledica«. Ugotovitve so podlaga za oblikovanje omilitvenih ukrepov, tako da se npr. stavbe, ki so poplavljene, lahko hitro in z nizkimi stroški ponovno uporabljajo.

Pa vendar, ali lahko prenesemo koncept odpornosti na mesta in regije, še posebej na prostorske vidike upravljanja s družbenimi in gospodarskimi tveganji? Center za odporna mesta (angl.: »Center for Resilient Cities«) iz Združenih držav vsekakor meni da lahko. S tem se strinja tudi ameriška mreža Building Resilient Regions. Postavlja štiri vprašanja:

Kako dobro lahko regija oceni svojo ranljivost glede na motnje ter svojo sposobnost za odzivanje na to?
Kako dobro se lahko regija pripravi na odzivanje na ocenjene in potencialne motnje?
Kako učinkovito, v absolutnem in v relativnem smislu, se regija odziva na dejanske motnje?
Kako učinkovito, v absolutnem in v relativnem smislu, se regija opomore od motenj ter uči iz svojih izkušenj in spoznanj?

Z omenjenim področjem se ukvarjajo tudi Center za odpornost iz Stockholma (angl.: »Stockholm Resilience Center«) in Skupina za odpornost in strategije za zmanjšanje tveganj v okviru Združenja evropskih šol za planiranje. Raziskava, ki so jo naredili v ZDA, je pokazala, da so številna starejša industrijska mesta presenetljivo dobro prestala gospodarsko krizo. Njihovo odpornost si lahko razlagamo z njihovim raznovrstnim gospodarstvom, vključno z majhnimi naprednimi proizvodnimi obrati ter izobraževalnimi in zdravstvenimi ustanovami. Še več, ravno zato, ker so bila manj zanimiva za špekulativen razvoj stanovanj, so se uspela izogniti kolapsu nepremičninskega trga, ki je tako prizadel mesta v »potrošniškem pasu« (angl.: »consumption belt cities«).

Odpornost in energetska varnost

Eden od primerov v nemškem Annual of Spatial Research and Policy kaže, kako integracija energetskih vprašanj v urbanistično načrtovanje lahko prinese večjo odpornost glede energetskih šokov. Navezuje se na študijo, ki jo je izvedlo nemško Ministrstvo za promet, gradnjo in urbanizem (BMBVS) na temo uporabe mesnih odprtih prostorov za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Navaja, da obstaja neizkoriščen energetski potencial v opuščenih industrijskih območjih, območjih preobrazbe, praznih zemljiščih in različnih rezervatih. Omenjena velika prazna območja lahko namenimo za začasno rabo nasadom s kratko rotacijo ali pa za fotovoltaiko.

Praksa celostnega pristopa se kaže na primeru Gelsenkirhena. Tudi v tem gosto poseljenem mestu v Porurju lahko najdemo zemljišča in jih spremenimo v lokacije za pridobivanje energije. Fabian Dosch in Lars Porsche trdita, da »uporaba obnovljivih virov energije v grajenem okolju zahteva nov način razmišljanja«. Menita tudi, da »bo uporaba obnovljivih virov energije spremenila podobo mest«. Izziv je predvsem kako uskladiti energetske koncepte s koncepti urbanega razvoja. Dosch in Porsche trdita, da obstaja velika možnost za kapatitalizacijo sinergij med urbanističnim načrtovanjem ter gospodarskimi, družbenimi in okoljskimi zahtevami. Menita, da ni alternative za kompaktno in gosto poseljeno mesto, ter da bi moralo biti ukvarjanje s prostorskimi vidiki obvezen del pri vseh ukrepih financiranja obnovljivih virov energije.

Planiranje za bolj odporna območja

Nemški Annual of Spatial Research and Policy nam da realno sliko o trenutnem stanju glede vključevanja koncepta odpornosti v številne praktične načrtovalske ukrepe. Ideja podpira inovativne posege na področjih, kot so proizvodnja energije v mestih ali upravljanje s poplavami, vendar pa recepti še niso dovolj dodelani. Raznolikost in odvečnost pri zagotavljanju različnih omrežij se zdi bolj zaželjena kot odvisnost od posamezne večje prostorske koncentracije ali povezave v omrežju. V enem od poglavij v publikaciji je obravnavana ideja o odpornosti, ki ima izvor v teoriji kompleksnosti. Ta predstavlja koristen opomin o tem, kako lahko en sam majhen in oddaljen dogodek povzroči veliko škodo drugje. Vendar pa trditev, da je vse zelo kompleksno v praksi ne pomaga prav dosti. Morda je glavno praktično sporočilo pomen učenja in prilagajanja. Potreben je dialog med raziskavami in prakso, podprt z odprtostjo do inovacij, eksperimentov in izmenjave izkušenj. Nemci že delajo na tem, ostali pa bi morali.

Besedilo je prevod članka, ki je v izvirniku izšel na blogu World View Cliffa Haguea, dostopnem na http://cliffhague.wordpress.com/

Cliff Hague je zaslužni profesor na univerzi Heriot-Watt v Edinburghu, predseduje strokovni skupini za urbanizacijo pri Commonwealthu, je nekdanji predsednik Royal Town Planning Institute ter Commonwealth Association of Planners. Danes vodi britansko kontaktno točko programa ESPON in deluje kot samostojni svetovalec in raziskovalec v mnogih evropskih projektih s področja prostorskega razvoja. Njegova zadnja knjiga Regional and Local Economic Development z izbranimi primeri na petih kontinentih osvetli prostorske razvojne politike in prakse z globalnega vidika.

Kje je prostor v razvojnih politikah?

Anja Koršič — Tue, 27 Sep 2011 18:04:39 +0000

Ministrstvo za okolje in prostor v sodelovanju z Inštitutom za politike prostora v torek 4. oktobra 2011 v Mestnem muzeju Ljubljana organizira nacionalni dogodek programa ESPON in projekta ESPON INTERSTRAT.

Program ESPON je namenjen podpori pri oblikovanju politik Evropske unije in držav članic. V ta namen se v okviru programa pripravljajo analize o trendih v prostoru, o učinkih politik ter globalnih izzivov na prostor Evrope, regij ali specifičnih geografskih območij. Obenem se skozi analize oblikujejo harmonizirane metodologije prepoznavanja razvojnih možnosti v prostoru, scenariji ali kazalci za spremljanje stanja v prostoru.

Namen dogodka v Mestnem muzeju je predstavitev pogleda na prostorski razvoj Slovenije s pomočjo podatkov in metod, ki jih nudi program ESPON. Pri tem je ključno vprašanje součinkovanje med različnimi razvojnimi cilji v prostoru, kjer se običajno pokaže njihova neusklajenost in zaradi tega tudi slabša učinkovitost posameznih politik.

Na dogodku bodo predstavniki ministrtsva najprej predstavili osnovne informacije o samem programu ESPON, slovenski raziskovalci v projektih pa bodo predstavili primere rezultatov, ki jih prinaša program. V nadaljevanju se bodo dogodku pridružili tuji gostje, ki bodo predstavili izkušnje držav, sodelujočih v projektu ESPON INTERSTRAT, pri spodbujanju širšega razumevanja in razprave o prostorski razsežnosti razvoja, tudi s pomočjo rezultatov programa ESPON. Dogodek bo zaključila okrogla miza z uglednimi gosti o prostorski usklajenosti politik, vlogi znanja in podatkov za njihovo pripravo, ter o vplivu konteksta Evropske unije na razvojne odločitve.

Na okrogli mizi, ki jo bo vodil prof. dr. Bogomir Kovač, bodo sodelovali predstavniki vladnih resorjev, ki oblikujejo državno razvojno politiko, ter tuji gostje. Med njimi sta g. Cliff Hague, zaslužni profesor na Škotski univerzi Heriot-Watt, bivši predsednik Royal Town Planning Institute in Commonwealth Association of Planners, samostojni raziskovalec in pisec blogov, ter ga. Magdalena Zagrzejewska-Fiedorowicz, predstavnica poljskega predsedstva EU, ki vodi razprave o vlogi teritorilne kohezije in urbanega razvoja v okviru nove kohezijske politike.

Prijava do 30. septembra 2011 prek spletne prijavnice!

Več informacij:

Blanka Bartol, kontaktna točka ESPON za Slovenijo, blanka.bartol@gov.si

Nadgradnja javnega prostora

Anja Koršič — Tue, 27 Sep 2011 17:35:17 +0000

Javni mednarodni poziv »NADGRADNJA JAVNEGA PROSTORA« vabi arhitekte, krajinske arhitekte, oblikovalce, filozofe, sociologe, antropologe, pripovedovalce zgodb in druge rk oddaji prispevkov na temo nadgradnje javnega prostoa. Poziv je organiziran v okviru festivala z naslovom »Oživljanje javnega prostora / Reclaiming public space«, ki ga organizira mreža Human Cities. Festival, ki je že drugi po vrsti, se bo odvijal od 15. do 31. marca 2012 v Bruslju, Belgija. Human Cities Network je evropska mreža, ki združuje kulturnike in raziskovalce, ki so aktivni na področju širjenja prostorskih, socialnih in političnih inovacij v javnih prostorih sodobnih mest. Aktivni partner mreže je tudi Urbanistični inštitut Republike Slovenije.

Rok za oddajo prispevkov je 30. oktober 2011.

Ogled bivaka pod Grintavcem

Anja Koršič — Fri, 23 Sep 2011 23:31:01 +0000

Sklad arhitekta Jožeta Plečnika in Hiša arhitekture organizirata ogled Bivaka pod Grintavcem arhitekta Mihe Kajzelja, ki je prejel eno od Plečnikovih medalj za leto 2011 za uspešno realizacijo.

Ogled bo potekal v soboto, 24. septembra, vodil ga bo Miha Kajzelj.
Z lastnim prevozom se bomo zbrali pri Domu v Kamniški Bistrici ob 7.00h. Od tam bomo skupaj nadaljevali pot na Kokrško sedlo (2.5h) in do bivaka pod Grintavcem (1.5h). Po ogledu se bomo vrnili na izhodišče. Predvidena dolžina izleta je 7 – 8h. Izlet zahteva nekaj kondicije in ni primeren za vrtoglave. S seboj vzemite planinsko opremo: gojzarje, vetrovko, palice, malico…

Kotizacija ni predvidena.

Prijave sprejema pisarna Društvo arhitekov Ljubljana do petka, 23. septembra do 12.00.
Prijave drustvo.arhitektov.lj@siol.net ali na telefon 01 2527930 med 10.00 in 12.00.

ZEO 2011 Zgradbe, energija, okolje

Anja Koršič — Thu, 22 Sep 2011 07:07:53 +0000

Slovensko društvo za sončno energijo & Kubus Inženiring d.o.o., Ljubljana tudi letos organizirata strokovni posvet ZEO 2011.

Strokovni posvet Zgradbe, energija in okolje je dogodek, na katerem domači in tuji strokovnjaki udeležence seznanjajo s teoretičnimi novostmi in praktičnimi izkušnjami s področja uporabe obnovljivih virov energije v zgradbah. Namenjen je ljudem, ki se zavedajo pomembnosti odgovornega obnašanja do okolja in ki vedo, da je v varčevanju z energijo prihodnost. Na tradicionalnem strokovnem posvetu se vsako leto zbere več kot 400 arhitektov, gradbenikov, projektantov strojnih inštalacij in vseh ostalih, ki jih omenjeno področje in trendi v stroki zanimajo.

Namen strokovnega posveta je:

- s pomočjo strokovnih predavanj domačih in tujih strokovnjakov ter delavnic seznanjati predstavnike strokovne javnosti s trendi na področju energetsko varčnih in okolju prijaznih zgradb,

- s pomočjo razstave domačih in tujih podjetij, ki na trgu ponujajo energetsko varčne in ekološko neoporečne izdelke, udeležence strokovnega posveta seznaniti z njihovimi izdelki in novostmi, ki jih le-ti na slovenskemu trgu ponujajo.

Strokovni posvet Zgradbe, energija in okolje je namenjen arhitektom, gradbenikom, projektantom strojnih instalacij, investitorjem, študentom arhitekture, gradbeništva, strojništva in vsem ostalim, ki jih omenjeno področje zanima in vsem, ki se zavedajo pomembnosti odgovornega obnašanja do okolja in dejstva, da je varčevanje z energijo del naše prihodnosti.

Strokovni posvet sofinancira Eko Sklad, Slovenski okoljski javni sklad.

Program in podrobnosti o posvetu si lahko preberete v priloženem pdf-ju.

Šola arhitekture za otroke

Anja Koršič — Sun, 18 Sep 2011 23:57:00 +0000

Šola arhitekture za otroke je odkrivanje arhitekture v vsej njeni raznolikosti. Otroci začutijo arhitekturo skozi materiale, oblike, vonj, svetlobo in barvo. Spoznajo pomen stavbne dediščine in dialog arhitekture z naravo. S praktičnim delom razvijamo domišljijo, ustvarjalnost in samostojnost.

Pouk poteka enkrat tedensko od oktobra do junija.
Primerno za otroke od 6 do 11 let. V skupini bo 25 otrok.

Pričetek: sreda, 5. oktober ob 17.00

Vstopnina: 170 € za celo leto.

Dan odprtih vrat: nedelja, 25. september ob 11.00:

delavnica: Ali je kaj trden most? Kakor skala, kamen, kost.

Zgradbe imajo podobno kot naše telo svoje kosti. Ko jih med seboj pravilno povežemo, lahko zgradimo najvišji stolp in trden most! Pridruži se nam pri odkrivanju arhitekturnih konstrukcij in postavi svoj sanjski stolp.

Razkriti obrazi rasizma

Anja Koršič — Tue, 13 Sep 2011 23:12:28 +0000

Med 16. in 20. septembrom bo Ljubljana že drugič postala prizorišče festivala plakata. Rdeča nit festivala bo tokrat boj proti rasni nestrpnosti in diskriminaciji. Številni svetovno znani oblikovalci bodo na ljubljanskih predavanjih spregovorili o družbeni angažiranosti svojega dela, pa tudi o oblikovanju na splošno. Njihova dela bodo med 19. septembrom in 14. oktobrom na ogled v Narodni galeriji.

Priznani oblikovalci pa ne bodo edini, ki bodo razstavljali svoja dela. Posebna razstava z naslovom Mladi, študentska dela bo predstavila dojemanje rasizma skozi oči mladih oblikovalcev, zanemarjeni pa ne bodo niti najmlajši, ki so svoje plakate na temo rasizma oblikovali na delavnicah partnerice festivala, Amnesty International Slovenije. Skupaj bo razstavljenih več kot 300 plakatov 250 različnih avtorjev.

Festival že drugič organizira Fundacija Brumen s pomočjo sredstev EU, pri organizaciji pa so sodelovale tudi evropske visokošolske institucije (akademije) in Pariza, Varšave in Groningena.

Za predavanja častnih gostov – Alexa Jordana, Lube Lukove, Piotra Młodożenieca, James Victora, U. G. Sata in Ostengruppe – lahko dobite brezplačne vstopnice na elektronskem naslovu vstopnice@posterfestivalljubljana.si, več informacij o gostih, razstavah, filmskih projekcijah, katalogih, časopisu in ostalih spremljevalnih festivalskih dogodkih, pa najdete na http://www.posterfestivalljubljana.org/2011.

Oživimo krajino

Aleksander Vujović — Tue, 13 Sep 2011 22:14:20 +0000

V Ljubljani bo 22. septembra 2011 celodnevna mednarodna konferenca projekta Vital Ladscapes – Vitalne krajine (program v prilogi). Konferenca Oživimo krajino bo namenjena razpravi o razvojnih priložnostih, ki izvirajo iz krajine in o tem, kako je možno te priložnosti izkoriščati in sočasno razvijati tudi kulturno vrednost krajine s pomočjo mednarodnega sodelovanja ter evropskih sredstev in programov. Kulturna vrednost krajine je namreč tista, ki povečuje zanimanje različnih deležnikov za spremembe in razvoj krajine in je tudi razlog za njeno varstvo in ambicije v zvezi s prihodnjim razvojem.

Pojem krajina Evropska krajinska konvencija razloži kot preplet naravnih danosti in rabe prostora. Krajina je na ravni Evropske skupnosti prepoznana kot vrednota in prvina skupne dediščine. Evropska krajinska konvencija hkrati poziva k varstvu krajine in opozarja na to, da je krajina tudi pomemben razvojni vir. Kompleksna kot je, je vsaka krajina podvržena spremembam, ki izvirajo iz spreminjanja rabe in delovanja narave. Tok teh sprememb naj bi prav zaradi kulturne vrednosti, ki se pripisuje krajinam, skušali obvladovati v procesih načrtovanja razvoja, ki presegajo izolirano, posamično ali sektorsko obravnavo stanja in razvojnih potreb.

Slovenija je ena od krajnsko najbolj raznolikih držav v Evropski uniji. Na majhnem teritoriju naše države so se s časom utrdili številni izjemni vzorci rabe prostora, značilni za fizično geografsko zelo različna območja. Slovenske krajine sodijo med najbolj prepoznavne značilnosti in vrednote naše države, ki pa so kot izrazito kompleksna prostorska struktura, zaradi razpada sistema urejanja prostora, razvojno ogrožene.

Konferenca Oživimo krajino, bo potekala v treh delih in se zaključila z okroglo mizo. Po uvodnih pozdravih bosta vzdušje ogrela profesor dr. Ivan Marušič s polemično razpravo o varstvu in razvoju krajine in Maguelonne Déjeant-Pons, predsedujoča oddelku za prostorsko planiranje in krajino pri Svetu Evrope, ki bo spregovorila o izvajanju evropske krajinske konvencije. Sledil bo sklop nastopov: Krajina kot razvojni potencial, v katerem bo dr. Miro Kline s Fakultete za družbene vede spregovoril o krajini kot blagovni znamki, nato pa bodo poleg vizije razvoja krajinskega parka Ljubljansko barje, predstavljene dejavnosti projekta Barje moj navdih, ki je v okviru projekta Vital Landscapes stekel poleti na Ljubljanskem barju. V sklopu nastopov Podporni mehanizmi za razvoj krajine, bo dr. Gernot Stöglehner z Univerze BOKU na Dunaju spregovoril o orodjih za sodelovanje pri razvoju krajine, dr. Gerhard Ermischer bo predstavil prizadevanja organizacije Civilscape za vključevanje civilne družbe v razvoj krajine in dr. Burkhardt Kolbmüller bo podal pregled razpoložljivih evropskih ukrepov za uresničevanje ciljev Evropske konvencije o krajini.

Okroglo mizo bo vodila Margarita Jančič z Ministrstva za okolje in prostor. K besedi bodo poleg tujih gostov povabljeni še: dr. Davorin Gazvoda, prodekan za krajinsko arhitekturo z Univerze v Ljubljani, Blanka Bartol z Ministrstva za okolje in prostor, dr. Boštjan Kos z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Barbara Mlakar z Ministrstva za kulturo in Liljana Drevenšek z Regionalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije. Skupaj s poslušalci bodo razpravljali o tem, kako je možno učinkovito podpirati razvoj krajine s sredstvi evropskega kohezijskega programa in katere naj bi bile v smislu ocene stanja in potreb glavne prioritete v prihodnjem razvojnem obdobju programa.

Udeležba na konferenci je brezplačna. Potrebna je predhodna prijava.

Prijave do zasedbe mest sprejema: klara.sulic@luz.si

Več : www.vital-landscapes.eu

Kaj bo z Rogom?

Anja Koršič — Tue, 13 Sep 2011 21:27:46 +0000

V četrtek, 22. septembra 2011 ob 17.00 bo organizirana delavnica Kaj bo z Rogom?, ki bo potekala v klubu Doma upokojencev Center-Tabor, Tabor 10 (spremenjena lokacija!). Delavnica je namenjena prebivalcem in uporabnikom prostora v območju nekdanje tovarne Rog, ki želijo aktivno sodelovati v procesu prenove svoje bližnje okolice. Projektna skupina Second Chance jo organizira v sodelovanju s Četrtno skupnostjo Center MOL in z Inštitutom za politike prostora.

Osnutek zasnove uporabe za Center sodobnih umetnosti Rog – Izsledki Analize fokusnih skupin

Obenem Projektna skupina Second Chance vabi k branju raziskave Osnutek zasnove uporabe CSU Rog – Analiza fokusnih skupin, ki jo je za potrebe projekta Second Chance izdelal dr. Matjaž Uršič. Analiza predstavlja podrobnejši vpogled v mnenja posameznih skupin déležnikov, povezanih s prenovo nekdanje tovarne Rog v Ljubljani. Služila bo kot podlaga za nadaljnji razvoj novega kulturnega centra in za zagon pilotne naložbe v okviru projekta Second Chance.

Dokument in njegov povzetek si lahko preberete na povezavi.

Urbane intervencije in ozelenitve Križevniške ulice

Anja Koršič — Tue, 13 Sep 2011 19:36:12 +0000

Pred poldrugim mesecem smo pisali o kulturni preobrazbi v majhni uličici Lizbone, danes lahko z zadovoljstvom povabimo na otvoritev Kulturne četrti Križevniška, ki pa je navdih dobila pri skupnostih v newyorških ulicah. V sklopu projekta Urbane intervencije in ozelenitve Križevniške ulice (urbane umestitve s sofinanciranjem MOL in Oddelka za prostor) so prenovili in olepšali Križevniško ulico v med Križankami in Bregom. Ulico bogatijo drevesa, rastlinje, viseče rožne aramžmaje in bele klopi z napisi znanih Slovencev, ki so kakor koli povezani s Križevniško ulico ter knjižico v slovenskem in angleškem jeziku, s krajšo zgodovino ulice in ljudi, ki so v njej prebivali.

Svečano odprtje bo ob navzočnosti župana Ljubljane gospoda Zorana Jankovića in podžupana gospoda Janeza Koželja, v četrtek, 15. septembra ob 19.uri.

Križevniška ulica, nekdaj se je imenovala Ribiška, je le približno sto metrov dolga in šest metrov široka ulica za Križankami in Bregom. Ulica sev razteza od nekdanjega Križniškega trga – danes Trga francoske revolucije in Vegove ulice proti reki Ljubljanici in leži neposredno nad cesto starih Rimljanov, dobesedno na ostankih stare Emone. Ulica ima bogato zgodovino. Ime je dobila po viteškem redu križnikov, ki so tu postavili svoj kompleks – samostan in cerkev Marije Pomočnice.

Križevniška ulica je zaradi številnih zgodovinsko-umetniških znamenitosti prepojena z biografijo ljudi, ki so v njej živeli in ustvarjali ali pa so se tod samo začasno ustavili. Uličica je skozi zgodovino nudila zatočišče in ustvarjalni prostor mnogim slovenskim kulturnikom (Jože Plečnik, Zois, Linhart, Robba, Hofer, Jelovšek, Prešeren, Smole, Mrak, Matej Bor, Srečko Kosovel, Ciril Debevec,Luiza Pesjakova, Fritz Pregl, številna sodobna imena).

Projekt ambientalno-urbane intervencije sta zasnovala umetniški vodja Robert Waltl in arhitekt Denis Petrovčič skupaj z drugimi ustvarjalci, stanovalci Križevniške ter ob podpori Mestne občine Ljubljana. Z akcijo so se povezale tamkajšnje inštitucije, povezane s kulturo: Zavod za kiparstvo, Galerija Photon, Galerija Squot, Tiskarska delavnica TipoRenesansa, KUD C3 in Mestni muzej ter ponudniki gostinskih storitev (restavracija Shamballa, gostilna Pod skalco in restavracija Vitez).

Projekt vizualne opreme urbanega prostora je izvajal Mini teater kot umetniški in izvedbeni vodja ob pomoči zunanjih sodelavcev. V sklopu projekta so naredili seznam pomembnih ljudi, ki so nekdaj ustvarjali na Križevniški, na ulico pa so postavili male likovne instalacije, označevalne table in napise, ki poudarjajo staro ulico, ljudi, ki so tukaj živeli in ustvarjali ulico. Ulica je zazelenela s postavitvijo dreves in visečega cvetja s fasad. Ustvarili so mahne urbane bralne kotičke (navezava na projekt Ljubljana – svetovna prestolnica knjige). Osvetlitev je nova. Pri zagonskih sredstvih za nakup ter najem urbane opreme in instalacij jim je na pomoč priskočila ljubljanska občina, medtem ko so umetniki, ki ustvarjajo na tem koncu mesta, prispevali program.

S praznovanjem rojstnega dne slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna in performansom Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana v režiji Ivice Buljana so prvič opozorili mimoidoče na dogajanje v ulici in uradno odprli Kulturno četrt Križevniška. Preko 400 obiskovalcev dogodka je presenetilo. V okviru kulturne četrti so potekale še ustvarjalne delavnice in predstave Mini poletja ter Festivala črk, sledijo pa branja poezije in proze ter manjši koncerti. Naslednjič bo ulica glasnejše opozorila nase na srednjeveški dan, 2. oktobra, ko bodo po njej korakali vitezi, zase pa bodo kaj poleg odraslih našli tudi otroci.

Projekt se v prihodnosti želi povezati v širšo kulturno četrt, v kateri bodo vključene vse kulturne in znanstvene ustanove, ki delujejo vse do Dvornega trga, vključno s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU) in Mestnim muzejem. Organizatorji upajo tudi na povezavo s Srednjo šolo za oblikovanje, ki lahko prispevala dodatne sveže ideje.

Ozelenitev ulice in postavitev nove urbane opreme so pozdravili tako stanovalci kot mimoidoči, ki zadnje tedne odkrivajo ulico, jo obiskujejo, se ustavljajo, posedajo na njej in jo navsezadnje radovedno fotografirajo. S prihodom Mini teatra na Križevniško ulico, je omenjena uličica dobila urbani bralno-gledališki pomen in nanovo zaživela.

Iskali smo delavce – dobili smo ljudi

Anja Koršič — Tue, 13 Sep 2011 10:55:57 +0000

Mirovni inštitut vabi na predstavitev knjige Imagi_nacija / Imagi_nation, ki odpira premislek o nacionalnih identitetah, identifikacijah in pripadnosti v sodobni družbi, ter na projekcijo filma Iskali smo delavce – dobili smo ljudi, ki tematizira sodobne oblike izkoriščanja gradbenih delavcev (večinoma iz Bosne) v Sloveniji, in sicer v sredo, 14. septembra ob 19.00 uri v SC Rog v Ljubljani (Trubarjeva 72) in v četrtek, 15. septembra ob 19.00 uri v MKC Koper v Kopru (Gregorčičeva 4).

Knjiga in film sta nastala kot produkta serije predavanj teoretikov iz Slovenije na Mirovnih študijah v Centru za mirovne študije iz Zagreba. Avtorice in avtorji v knjigi so: Veronika Bajt, Mojca Pajnik, Gorazd Kovačič, Lev Kreft, Mitja Velikonja, Peter Klepec Kršić, Uršula Lipovec Čebron in Lana Zdravković. Knjigo (v hrvaškem in angleškem jeziku) sta uredili Lana Zdravković iz Mirovnega inštituta in Iva Zenzerović Šloser iz Centra za mirovne študije iz Zagreba. Film je posnet večinoma v Sloveniji, v produkciji zagrebškega kolektiva Hulahop.

Aktivnost je del projekta »Re-integracija: Slovenija in Hrvaška v skupnem premišljevanju EU vrednot in nad-nacionalnih identitet«, ki nastaja v partnerstvu Mirovnega inštituta in Centra za mirovne študije iz Zagreba, sofinancira ga Evropska Komisija: Program Evropa za državljane.

Odprte hiše Londona

Aleksander Vujović — Mon, 12 Sep 2011 22:59:50 +0000

London 17. in 18. septembra letos že devetnajstič zapored odpira vrata dobre arhitekture javnosti. Cilj iniciative je bil dvigniti ozaveščenost javnosti o arhitekturi Londona. Namen pa je bil odpreti stavbe ali njihove dele, ki javnosti načeloma niso odprte. Ta direktna izkušnja naj bi bila ena od ključnih, ki naj bi pomagala, da bi bila javnost bolj osveščena, vpletena in pripravljena na dialog pri urejanju in gradnji prostora.
V devetnajstih letih se je delo organizacije in vpliv zelo povečal. Sedaj vključuje razvoj, svetovanje, usmeritve, izobraževanje in kampanje, v katerih sodelujejo strokovnjaki iz industrije, politiki in širša javnost – vključno z mladostniki, ki predstavljajo bodoče naročnike.

Lani se je iniciativa Open House London (Odprte hiše Londona) preimenovala v organizacijo Open City (Odprto mesto), saj so aktivnosti presegle zgolj odpiranje stavb in je bilo v dogodke vpletenih mnogo več različnih akterjev s področja urejanja, načrtovanja, odločanja in izobraževanja o gradnji in bivalnem okolju.

Letos bodo ponovno odprli več kot 700 objektov in spremljevalnih dogodkov. Lani pa je več kot 89% udeležencev izjavilo, da je dogodek najboljši način za pridobivanje izkušenj in vključevanje v dialog o arhitekturi Londona.

Naslednji dogodki v okvirju Open house Worldwide bodo potekali:
15.-18. septembra v Helsinkih,
7.-9. oktobra v Dublinu
8.-9. oktobra v Sloveniji
15.-16. oktobra v New Yorku
15.-16. oktobra v Galwayu
15.-16. oktobra v Chicagu,
22.-23. oktobra v Barceloni in
4.-5. novembra v Jeruzalemu.

Sodelovanje pri iniciativi Odprte hiše Slovenije

Aleksander Vujović — Tue, 06 Sep 2011 20:14:12 +0000

Letos Hiša arhitekture, ki deluje v okviru Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije že drugič zapored organizira dogodek Odprte hiše Slovenije, ko javnosti za dva dni odpiramo vrata dobre arhitekture po celo Sloveniji. Lani smo odprli vrata 45 objektov, letos jih nameravamo odpreti okoli 100, pripravljamo pa tudi spremljevalne dogodke. Smo del mednarodne iniciative Open House Worldwide.

Vsak objekt bo odprt po eno ali dve uri med vikendom 8. in 9. oktobra. Oglede po objektih bodo vodili avtorji arhitekture ali lastniki objekta. Za usmerjanje obiskovalcev na ogledih in podajanje informacij o dobri arhitekturi, njenem vplivu na izboljšanje kvalitete bivanja pa iščejo pomoč arhitektov ali študentov arhitekture, ki bi jih sodelovanje zanimalo. V kolikor ste prepričani, da lahko dobra arhitektura izboljša naše življenje in bi želeli sodelovati na projektu, se pridružite ekipi Odprte hiše Slovenije. Pišite lahko na e-mail naslov ali pokličite na navedeno telefonsko številko.

Organizatorji želijo ljudem omogočiti izkušnje v kakovostnih objektih. Bolj osveščeni uporabniki zahtevajo tudi bolj kakovostno urejen prostor.

Rok prijave: 20. 09. 11
Kontakt:
Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije,
Hiša arhitekture, Vegova 8, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel: 041 39 55 28
e-mail Kristina Dešman: kristina.desman@zaps.si
www.odprtehiseslovenije.org
Vir podatka: ZAPS

Objavljen razpis za nagrado Piranesi 2011

Aleksander Vujović — Thu, 25 Aug 2011 18:46:58 +0000

Organizacijski odbor Piranskih dnevov arhitekture je objavil razpis za nagrado Piranesi 2011. Namen razpisa je izbor realiziranih arhitekturnih del, ki se bodo na mednarodni arhitekturni razstavi v sklopu Piranskih dnevov arhitekture 2011 potegovali za nagrado Piranesi 2011. Na razpis so lahko predlagane arhitekturne stvaritve slovenskih arhitektov, ki so bile dokončane v letih 2009, 2010 in 2011.

Predlogi naj bodo utemeljeni in predstavljeni na način, ki omogoča najbolj verno predstavitev arhitekturne stvaritve:

- Največji format predstavitvenega gradiva je A3 format, max. 5 listov.
- Prikazani naj bodo situacija, tipični tlorisi in prerezi.
- Minimalno 2 fotografiji morata prikazati projekt v širšem kontekstu, v katerem se nahaja.
- V primeru, da gre za dozidavo ali nadzidavo, morata mininimalno 2 fotografiji prikazati stik obstoječega in novega objekta.
- Minimalno 3 fotografije morajo predstaviti projekt.

Predlogi naj vsebujejo:

- ime avtorja oziroma avtorske skupine
- ime projekta, lokacijo in leto realizacije
- ime fotografa
- ime kontaktne osebe, naslov, e-mail naslov in številko mobilnega telefona

Rok za oddajo predlogov je 26.9.2011. Pošljite jih na naslov: Obalne galerije Piran, »Razpis za nagrado Piranesi 2011«, Tartinijev trg 3, SI-6330 Piran.

Izmed prispelih predlogov bo slovenski selektor, arhitekt prof. dr. Aleš Vodopivec oblikoval selekcijo šestih projektov, ki bodo novembra 2011 razstavljeni na mednarodni arhitekturni razstavi za nagrado Piranesi 2011. Selektor ima pravico podati tudi svoje predloge.

Izbrani arhitekti bodo o izboru obveščeni najkasneje 7.10.2011 in bodo morali pripraviti ter poslati razstavne plakate ter CD z visoko-resolucijskimi fotografijami (jpg) in tekstualnim opisom projekta na Obalne galerije Piran do 15.11.2011. Natančne informacije ter navodila za pripravo razstavnega panela jim bodo do 7.10.2011 poslane na e-naslov njihove kontaktne osebe.

Kriteriji izbora bodo:
- premišljena umestitev v urbani ali naravni prostor
- prostorska in oblikovna skladnost s kontekstom
- sodobna inovativna prostorska zasnova
- spoštljiv odnos do naravne in kulturne dediščine
- sodobno razumevanje tradicionalnih in avtohtonih arhitekturnih elementov
- inovativni detajli
- premišljena uporaba barve, materialov, teksture in svetlobe.

Zemljevid želja

Maša Ogrin — Fri, 19 Aug 2011 12:50:31 +0000

Si želite, da bi bilo na Taboru več zelenja, mogoče nekaj novih klopi, koncerti na prostem … Si želite otroško igrišče, piknike, športne prireditve?

Na ploščadi pred Slovenskim etnografskim muzejem lahko od 19. 8. do 24. 8. oddate svojo željo na 150m2 velikem zemljevidu četrti Tabor.

Zadnji dan, 24. avgusta ob 20.00, bo g. župan Zoran Janković razglasil željo, ki jo bo Mestna občina Ljubljana uresničila.

Kako se znebiti predsodkov o sodobni arhitekturi?

Maša Ogrin — Tue, 16 Aug 2011 13:03:09 +0000

Living Architecture je nova socialna iniciativa, ki naj bi revolucionarno vplivala na arhitekturo kot tudi na turistično ponudbo v Angliji. Iniciativa je namenjena promociji in izkušnjam v najboljši arhitekturi svetovnega merila, ki naj bi bila dostopna širši javnosti. Organizacija je bila ustanovljena iz želje, da se spremeni dojemanje moderne arhitekture. Primarna vloga organizacije je izobraževalna. Njihov cilje je doseči, da bi ljudje znali bolj ceniti sodobno arhitekturo. Poleg tega je je do nedavnega, oziroma še vedno predstavljajo pojem turizma v Angliji srednjeveške podeželske hiše.

»To je nežen proces zapeljevanja« je dejal pobudnik projekta Living Architecture, Alain de Botton, mednarodno uveljavljen, švicarski pisatelj, voditelj različnih televizijskih oddaj, podjetnik in založnik, ki živi in dela v Londonu ter na zanimiv filozofski način razglablja o različnih temah s poudarkom na njihovem pomenu v vsakodnevnem življenju. Namen projekta Living Architecture, je da bi se ljudje zaljubili v sodobno arhitekturo, da bi jo razumeli ter da bi se ob tem začeli prebujati njihovi čuti za prostor, svetlobo, poglede, intimo… osnovna načela arhitekture. Zanimivo je spremljati kako de Botton v zadnjih treh letih vse več zanimanja posveča arhitekturi. Svoja opažanja o arhitekturi, s psihološkega in filozofskega vidika, je najprej predstavil v knjigi »The Architecture of Happiness« (2006). Izhodišče njegovega razmišljanja je bilo razpravljanje o lepoti v arhitekturi in kako je arhitektura povezana z dobrim počutjem ter s splošnim zadovoljstvom tako individualnega posameznika kot tudi družbe. Knjiga ni akademska študija temveč zanimiva splošna razprava o tem, kako arhitektura vsak dan vpliva na ljudi in kako malo pomena ji ljudje v splošnem posvečajo. Svoja opažanja je začel udejanjati tudi v praksi z različnimi aktivnostmi. Vzpostavlja stike z najuglednejšimi svetovnimi arhitekti ter arhitekturnimi institucijami. Posnel je več arhitekturnih dokumentarnih oddaj.

Po objavi knjige The Architecture of Happiness, je de Botton dobil idejo za nov projekt Living Architecture, katerega namen je s pomočjo vodilnih sodobnih arhitektov v Angliji zgraditi serijo inovativnih hiš, ki bodo namenjene najemu za splošno javnost. Cilj projekta je, da ljudje doživijo pristno izkušnjo kaj pomeni živeti, jesti, spati… v prostoru, ki ga premišljeno zasnujejo najboljši arhitekturni biroji. Večina nadpovprečno dobre stanovanjske arhitekture je namreč v privatnih rokah in na žalost ni na ogled javnosti. De Bottonov cilj je izboljšati vrednotenje dobre sodobne arhitekture, kar je v bistvu praktično nadaljevanje njegovega teoretičnega dela iz knjige The Architecture of Happiness.

Living Architecture je kombinacija arhitekturnega podjetja, ki ga je ustanovila skupina enako mislečih in človekoljubnih investitorjev ter podjetja za turizem. S trenutno petimi sodobnimi hišami na podeželju, ki se jih lahko najame za en teden ali le nekaj dni, je neprofitna skupina, ki je delno dobila navdih v primeru fundacije Landmark Trust, -ki se ukvarja z oddajanjem starih zanimivh stavb. Predvsem pa jih je navdihnil kalifornijski program, ki je potekal med 1940 in 1960, Case Study Houses, katerega cilj je bil zasnovati serijo hiš, ki bi pomagala definirati idejo povojne sanjske enodružinske hiše v Kaliforniji.

Ni dvoma, da de Botton in Living Architecture izzivata. Posegata v osovražene, grenke in izrazito britanske debate med tradicionalisti in modernisti o obliki in slogu naših domov, ki se vleče že desetletja. Kljub vedno bolj odprtemu odnosu do oblikovanja v številnih mestih, se je vseeno pokazala deljena opredelitev do sodobne arhitekture, čeprav so bili večinoma argumenti bolj emocionalne narave kot da bi opisovali dejanske izkušnje. Ob izzidu svoje knjige o arhitekturi pred petimi leti, je de Botton dejal »stavbe so močno orodje za prepričevanje. Občutek imam, da večina ljudi ne izraža dvomov do sodobne arhitekture iz sovraštva temveč iz pomanjkanja izkušenj. Seveda obstaja določen procent ljudi, ki se jim zdi sodobna arhitektura dejansko ostudna, vendar velika večna je vseeno previdno radovedna. Povoja arhitektura je bila zaradi varčevanja z denarjem pogotor res zelo slaba in je pustila ta pečat na marsikom. Vendar dobro zasnovane hiše vabijo človeka, da odpre svoja čutila. Kot veliko ljudi, imam tudi jaz pomisleke do nekaterih idej sodobne arhitekture. Anglija je izjemno moderna v številnih pogledih, vendar sodobna arhitektura po nepotrebnem razdeljuje ljudi. Presenetila me je ugotovitev, da je bistvo problema v okusu ljudi. Kdo je sovražnik v tej igri? Niso investitorji, niti arhitekti, niti vlada. Smo mi, javnost in to, kar izbiramo, ko kupujemo svoj dom. Poskusiti moramo spremeniti okus ljudi. Vendar kako naj to naredimo? Ena prvih stvari je ta, da damo ljudem možnost izkušnje, ki je načeloma ne morejo dobiti.«

Prva ideja o projektu Living Architecture se je porodila, ko se je de Botton začel spraševati o posledicah knjige The Architecture of Happiness, ne v smislu prodaje ali števila bralcev temveč ali lahko knjiga pomeni doprinos k praktičnim spremembam. Knjiga se sprašuje o arhitekturnem okusu, lepoti in karakterju hiš ter prav tako kaj stavbe izražajo o kulturi in posameznikih, ki jih naseljujejo. Tako si je de Botton zastavil nov projekt in koncept Living Architecture ter začel zbirati investitorje in iskati parcele. Obrnil se je na Marka Robinsona, ki je imel bogate izkušnje z zvenečimi imeni arhitekture ter posledično veliko menedžerskih sposobnosti in globoko poznavanje sodobne arhitekture, saj je od leta 2000-2006 realiziral letne projekte za začasne paviljone Serpentine galerije, ki so jih načrtovali najbolj vplivni arhitekti iz celega sveta, ki v Angliji do tedaj še niso gradili. Danes je Robinson direktor projekta Living Architecture. Skrbi za iskanje parcel, koordinacije z arhitekti, vodi projekte skozi proces načrtovanja in gradnje ter skrbi za usklajenost s predvidenimi investicijskimi sredstvi, ki segajo od £500,000 na hišo naprej. »Mislim, da smo naredili nekaj izjemno pozitivnega«, je za časnik Telegraph dejal Robinson. »Ne bomo zadostili okusu vsakogar in vsakdo bo imel svoje mnenje o teh hišah. Vendar dejstvo, da smo uspeli ta projekt narediti v času recesije, je občudovanja vredno. Vse institucije iz državne uprave so bile v izjemno pomoč ter so pokazale razumevanje do naših idej. Urbanistični planerji so resnično odprli svoje poglede, kar je bilo ključnega pomena za uspeh projekta. Pet ali deset let nazaj bi bila situacija gotovo drugačna.«

Počitnice na angleškem podeželju tako niso omejene več samo na majhne srednjeveške koče, temačne dostojanstvene hiše in stare gradove s potratno kurjavo. Popotniki ali dopustniki, ki ne želijo počitnikovati v arhitekturnih muzejih, se lahko odločijo za počitnice v »živi arhitekturi« oziroma v najbolj sodobnih hišah projekta Living Architecture. Tri hiše so že na voljo za počitniško najemanje tekom celega leta in se nahajajo na najbolj osupljivih lokacijah Anglije. Letos bo končana še četrta hiša, drugo leto še peta.

Vsaka hiša z osem do deset posteljami, je zasnovana po načrtih drugih arhitektov. Med njimi so celo najbolj znana svetovna arhitekturna imena kot sta švicarski arhitekt, prejemnik prestižne svetovne Pritzkerjeve arhitekturne nagrade za življenjsko delo, Peter Zumthor ter nizozemska skupina MVRDV, ki so arhitekti provokacije. Ostale tri hiše so zasnovali norveški biro Jarmund/ Vigsnæs Architects, mladi škotskli arhitekti Nord Architecture ter uveljavljena angleška arhitekta Michael in Patty Hopkins. Nabor arhitektov je pester od najbolj uveljavljanih do takšnih z začetno prakso, od starejših do mlajših. Podjetje Living Architecture si je zadalo cilj, da vsako leto v Angliji postavi eno hišo. Cene najema danes se za štiridnevni oddih začnejo od £725 (the Balancing Barn – MVRD), £625 (the Shingle House – Nord Architecture) and £760 (the Dune House – Jarmund/ Vigsnæs Architects).

Od vseh petih projektov je najbolj slikovit projekt biroja MVRDV, Balancing Barn (o.p. Uravnotežena kmetija). Biro si je pridobil svetovno slavo zaradi bistroumnosti, igrivosti in ugodju njihovega oblikovanja. Kmetija se nahaja skoraj pet kilometrov oddaljena od stare obmorske vasi Walberswick, v pokrajini Suffolk. Kot klasična angleška kmetija ima preprosto obliko pritlične hiše z dvokapno streho in stoji na vrhu pobočja. Vendar je dramatično potisnjena čer rob pobočja do skrajnosti in tako zbuja vsestransko zanimanje ter po besedah arhitektov ni dolgočasna. Hiša je oblečena v srebrne plošče (iz poliranega nerjavečega jekla), tla lebdečega dela pa so oblikovana kot ogledalo, s čimer se v hiša zaradi odsevov okolice zliva z naravo. Notranjost hiše je oblikovana tako, da ustvarja prijetno domačo atmosfero, vendar zaporedje prostorov, ki so si med seboj popolnoma različni, vzbuja stalno zanimanje. Iz hiše so omogočeni prostrani pogledi čez pokrajino, gozdove in travnike. Dnevna soba lebdi v zraku, namesto parketa so oblikovana steklena tla, ki gledajo nepričakovano praznino pod hišo. Pogledi na vse strani dajejo popolno tridimenzionalno dojemanje okolice. Na skrajnem visečem delu hiše visi majhna gugalnica, kot, da bi se poigravala s statiko hiše in je vidna čez steklena tla. V hiši lahko prenočuje osem oseb.

Le nekaj kilometrov naprej, v slikovitem kraju Thorpeness, prav tako v pokrajini Suffolk , se nahaja hiša Dune House, ki so jo zasnovali norveški arhitekti Jarmund/ Vigsnæs Architects (JVA). Living Architecture je povabil priznani norveški biro, da oblikuje hišo na tipični angleški obali. JVA so v Oslu oblikovali več dovršenih hiš in so takoj razumeli potrebo po uravnoteženju prednosti sodobne arhitekture s tradicionalnimi kvalitetami topline in udobja. Hiša Duna House je lociranja na koncu vasi na peščini tik ob morju. Povzema lokalne oblike strmih streh. Strešni asimetrični volumen je postavljen na stekleni podstavek. Dnevni prostori so tako postali svetli in bolj odprti z osupljivimi pogledi čez peščeno plažo proti morju. Med tem ko so spalni prostori v zgornjem nadstropju bolj zaprti in intimni. Iz dnevne sobe se lahko stopi direktno na plažo. Iz teras, spalnic, kopalnic v zgornjem nadstropju pa se lahko uživa v neobičajnih pogledih čez morje. V hiši lahko biva devet oseb.

Moderno minimalistična hiša Shingle House se nahaja na eni najbolj nenavadnih pokrajin Anglije, na prodnati obali pokrajine Dungeness, na kateri se nahajajo redke ribiške koče, katerih lastniki so danes pogosto številni, dva svetilnika in nekaj zapuščenih čolnov in zapuščena mehanizacija. Celotna obala sodi pod režim naravnega parka, saj je na njej polno nenavadnih rastlin in je tako raj za številne ptice. Hišo je zasnoval škotski biro Nord Architecture, ki je na naravno dramo lokacije odgovoril z enostavno črno hišo, ki je v notranjosti popolnoma bela, a zaradi lesa prijetno topla. Hiša je nadomestna gradnja stare ribiške koče, ki jo je Living Architecture prodal upokojeni ribič. Hiša povzema tako obliko kot velikost stare hiše. Členjena je v tri sklope s strmimi strehami, ki jih povezuje steklen prehod. Glede na razporeditev notranjih prostorov ima premišljeno oblikovane okenske odprtine, ki omogočajo izstopanje ven ali pa zgolj poglede v okolico. V hiši lahko prebiva 8 ljudi.

Letos bo dokončana še hiša Long House v obmorski pokrajini Norfolk, britanskega arhitekturnega para Michaela in Patty Hopkins, ki bo povzemala kmetijo in obrtniške detajle v lesu in kamnu. Prihodnje leto pa še hiša Secular Retreat švicarskega arhitekta Petra Zumthorja v pokrajini Devon, ki bo pomenila pobeg od modernega življenja. Njen prostor bo posvečen miru, refleksiji in perspektivi.

Vseh pet hiš sestavlja sklop arhitekture, ki nudi bivanje v različnih tipih objektov z različnimi koncepti in različnimi odzivi na dane pogoje. Vse hiše pa izhajajo iz lokacije ter značilnosti lokalne tradicionalne arhitekture. Nadgrajujejo jih premišljene sodobne arhitekturne rešitve, ki omogočajo čim bolj pristno dojemanje izbranih lokacij, intimnost, domačnost, preprostost, red… Vendar de Botton ni iskal odgovorov za kulturno preobrazbo v podeželskem življenju ali pri iskanju meja konstrukcijske industrije. Cilj projekta je posredovati nekaj idej o možnostih za oblikovanje naših domovanj in pri tem so pri iniciativi Living Architecture uspešni.

Fotografije: Living Architecture

Ograda domišljijo zbada

Maša Ogrin — Thu, 11 Aug 2011 18:24:51 +0000

Mesto postaja vedno bolj zapleten mehanizem, ki ga je težko nadzorovati. Sočasno s tem procesom se vzpostavlja vedno višja stopnja regulacije. Iz leta v leto se v našem okolju postavlja vedno več ograj, količkov, cvetličnih korit, zapornic … Prostor postaja s tega vidika vsekakor bolj zaprt kakor odprt.

Kot pravi junak v knjigi Kozmos pisatelja Witolda Gombrowicza: “Ko nimamo tega, kar želimo, moramo želeti to, kar imamo.” Zakaj si s tega vidika ne bi želeli imeti omejitev v prostoru, jih sprejeti in se z njimi poigrati? Na njih lahko pogledamo kot na neomejen vir zabave.

Na delavnici bom skupaj pregledali “ovire” v četrti Tabor in poskusili iz njih ustvariti nove četrtne prostore igre.

Prijave in informacije: danimodrej@gmail.com

Razstava kontejnerske arhitekture v Berlinu

Maša Ogrin — Thu, 04 Aug 2011 13:48:00 +0000

Kontejnerska arhitektura, ki jo oblikuje Jure Kotnik, predstavlja alternativni pristop k prefabricirani gradnji. Postavitev je hitra, enostavna in poceni, ter ne obremenjuje okolja, objekti pa so večinoma izdelani iz recikliranih materialov. Razstava vključuje začasne konstrukcije, javne zgradbe in stanovanjske ureditve. Svojo pot je začela v letu 2008, kot prva tovrstna postavitev prepotovala Ljubljano, Paris, sedaj pa se predstavlja v Berlinu, kjer bo na ogled celoten avgust, kasneje potuje celo v Seattle.

Razstavljajo: MMW Architects (Norveška), Will Shigeru Ban Architects (Japonska), Alsop Design Ltd (UK), Arhitekti Phooey (Avstralija), AFF Architekten (Nemčija), Spillmann-Echsle (Swiss), Lot-Ek (USA ), Knock.Se (Švedska), Hybrid (USA), DeMaria dizajn Associates (USA), Adam Kalkin (USA), Nicholas Lacey & Partners (UK), HVDN Architecten (Nizozemska), MVRDV (Nizozemska), Pierre Morency Architecten (Kanada), PLATOON + Graft Lab (Nemčija), Luc Deleu (Belgija), Spillmann-Felser (Swiss), Jure Kotnik (Slovenija).

Partnerstvo Celovška

Aleksander Vujović — Sun, 31 Jul 2011 21:24:14 +0000

Mestna občina Ljubljana je v sodelovanju z ZAPS ter skupaj s partnerji A1, d.d., Ganamm, d.o.o., Geoplin plinovodi d.o.o., Geoplin d.o.o., Kranjska investicijska družba d.o.o. in Stolp gradnje d.o.o. razpisala javni, idejni, odprti, anonimni, enostopenjski, urbanistični natečaj za izbiro strokovno najprimernejše rešitve za območje “Partnerstvo Celovška”.

Cilj natečaja je pridobiti urbanistično zasnovo mestnega predela med Celovško cesto, Cesto Ljubljanske brigade, Severno obvozno cesto in gorenjsko železnico, ki obsega 43 ha površin. V natečajnih rešitvah je treba opredeliti zasnovo dejavnosti, omrežje odprtih površin, zasnovo stavbne strukture in prometnega omrežja ter zasnovo trajnostnega razvoja območja.

Rok oddaje je 14.10.2011

Več: ZAPS

kol(es)odvor

Anja Koršič — Tue, 26 Jul 2011 22:07:59 +0000

Mariborska kolesarska mreža je na Mestno občino Maribor naslovila pobudo o ureditvi kolesarskega parkirišča pred vhodom na glavno železniško postajo v Mariboru. Predlog, poimenovan Kol(es)odvor, na celosten način preureja javni prostor pred postajo in predvideva vzpostavitev udobnih in varnih kolesarnic, ki bi bile na voljo za kratkotrajno ter dolgotrajno shranjevanje koles in prtljage.

Trenutno na železniški postaji v Mariboru ni na voljo niti enega stojala za kolesa, kar dnevnim uporabnikom koles onemogoča enakovredno vključitev v promet. Poleg tega se je v zadnjem času povečalo število nepravilno parkiranih avtomobilov na ploščadi neposredno pred glavnim vhodom na železniško postajo. V luči prihajajoče Evropske prestolnice kulture je obstoječe stanje nedopustno in skrajno neprimerno za ugled Maribora. V letu 2012 se bo število obiskovalcev Maribora po pričakovanjih povečalo, zato je preureditev območja pred železniško postajo in vzpostavitev kolesarnice nujna. Železniška postaja je za obiskovalce prvi stik z mestom, zato je prijazna infrastruktura na tej lokaciji odraz prijaznosti mesta do njegovih prebivalcev in obiskovalcev. Zaradi naštetih dejstev se v Mariborski kolesarski mreži počutimo odgovorne, da pristojne institucije pozovemo k ukrepanju.

Predlog Kol(es)odvora je nastal kot rezultat delovne skupine Teleport v okviru programskega sklopa EPK – Urbane brazde, ki jo vodi predsednik Mariborske kolesarske mreže in prometni inženir Josip Rotar. Pri predlogu Kol(es)odvora sta sodelovala še gradbena inženirka mag. Kamile Medzevičiute in arhitekt Robert Veselko, ki je pripravil tudi arhitekturno zasnovo projekta.

Projekt si lahko ogledate v pdf povezavi.

Arhitekturni natečaj za nagrado Burnham 2011 v Chicagu

Anja Koršič — Mon, 25 Jul 2011 08:24:36 +0000

Srđan Nađ je mlad arhitekt iz Dubrovnika, ki je leta 2010 diplomiral na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Že nekaj let sodeluje kot avtor ali soavtor v skupini na arhitekturnih, urbanističnih in arhitekturno krajinskih natečajih v Sloveniji, Hrvaškem in drugod v tujini. Letos se je udeležil arhitekturnega natečaja za nagrado Burnham 2011. Devetčlanska komisija mu je za natečajno rešitev McCormick Square dodelila drugo nagrado.

Burnham Prize je nagrada, ki jo je Chicago Architectural Club začel podeljevati leta 1979 z namenom promocije talentov v arhitekturi na območju centralnih Združenih držav Amerike. Nagrada je bila poimenovana po znanem ameriškem arhitektu in urbanistu Danielu Burnhamu, zaslužnem za urbanistični načrt Chicaga leta 1909. Na začetku je bil Burnham Prize podeljevan v obliki štipendije za študij v The American Academy in Rome, ustanovljenega leta 1895, danes so podeljene denarne nagrade. Sprva je bil namenjen zgolj Američanom, kasneje se je razširil na mednarodno sodelovanje. Natečaj za Burnham Prize poteka vsako drugo leto. Natečajna projektna naloga se vsakokrat osredotoča na reševanje urbanističnih in arhitekturnih problemov mesta Chicago.

Tema letošnjega enostopenjskega, idejnega natečaja je bil velesejemski objekt, poimenovan McCormick Place. Namen naloge je bil poiskati smiselno rešitev za tretjo reinkarnacijo velesejmskega objekta, zgrajenega v 20. stoletju. McCormick Place je postavljen na obali jezera Michigan, južno od centra mesta v sklopu velike osrednje mestne parkovne površine. Lokacija objekta ponuja več možnosti nadaljnje rabe objekta v smislu javnega prostora, kot dela parkovnih površin ali odstranitev objekta z mesta, kjer nikoli ni bila predvidena gradnja.

Drugonagrajena arhitekturna ideja: McCormick Square

Sedanji McCormick Place je objekt ogromnih dimenzij, katerega je možno spremeniti v trg. Zakaj trg? Lokacija, na kateri je bil postavljen velesejmski objekt, je bila prvotno mišljena kot odprta zelena površina po planu Daniela Burnhama. Danes na tem mestu stoji impozanten, črn objekt, konstrukcijsko dovršen, brez povezave z okolico parka. Postavitev tega objekta se lahko smatra kot napaka v urbanističnem načrtovanju ali priložnost z veliko potenciala. V idejni rešitvi se objekt obdrži in spremeni namembnost v javno rabo ne da bi se uničila njegova izvorna arhitekturna podoba.

Objekt sestavlja velikanski podium, ki je nadkrit z impresivno streho. Prodium je fleksibilen prostor, kateri se v času sejma in razstav koristi kot začasni razstavni prostori. Rešitev se osredotoča na ohranjanje celotnega poteciala objekta z izkazom spoštovanja do arhitekturnih značilnosti objekta. Prodium je z oblikovnega in arhitekturnega vidika zelo podoben elementu mestnega trga, ki je stičišče ulic, zbirališče obiskovalcov, dogodkov in dogajanj. V ideji mestnega trga predstavlja »tlak trga« podium, streha trg zaključuje v vertikalni smeri, v horizontalni pa ostaja odprt, medtem ko je evropski mestni trg zasnovan po povsem drugačnem principu. V horizontalni smeri je definiran s fasadami objektov, v vertikalni pa se izteka v nebo. V oblikovan odprto grajeni prostor se umešča pomembnejše javne ustanove, kot je to Arie Crown Theater, umetniška galerija, mladinski gledališki center in predsedniška knjižnica Baracka Obame. V manjših poljavnih paviljonih so restavracije, kavarne, izobraževalni center ipd. Za izboljšano povezavo objekta z okolico je predviden most čez marino do obstoječe parkovne ureditve Miegs Field. Most predstavlja pomembno povezavo med ostalimi zeleni površinami, hkrati pa vpenja McCormick Square v širše rekreacijsko območje.

McCormick Square je za evropske razmere dokaj nenavadna idejna rešitev, ki znotraj velikanskega objekta umešča javni prostor, tj. trg. Opisana rešitev upošteva klimatske značilnosti Chicaga z mrzlimi zimami in toplimi poletji ter urbano formo mesta, ki ne pozna ulične tvorbe kot je mestni trg. Idejna rešitev kot izhodišče upošteva zatečene lastnosti mesta. Z opisano rešitvijo dobi Chicago ogromen javni prostor, ki ima možnost celoletne rabe. Dobra povezava z javnim mestnim prevozom in drugimi zelenimi javnimi površinami ter bogat program so garancija oživitve dela zelenega kompleksa, ogromne dimenzije, brez dosedanje programske pestrosti.

Proti uničevanju Cankarjevega doma!

Aleksander Vujović — Mon, 25 Jul 2011 03:46:36 +0000

V začetku junija so pričeli z rušitvenimi deli notranjščine prvega preddverja CD. Ker akt o celoviti spomeniški zaščiti kompleksa TR še ni sprejet, je lahko vodstvo CD praktično brez ovir, kljub prošnjam spomeniškovarstvene in arhitekturne stroke za sodelovanje, začelo s samovoljno izvedbo projekta, ki pod naslovom tehničnih in funkcionalnih izboljšav korenito posega v arhitekturno podobo prostora, zelo pomembnega za slovensko arhitekturno dediščino in kulturo nasploh. S korenito spremembo prostorskih razmerij, zamenjavo materialov, tipičnih detajlov in avtorske opreme, ta poseg predstavlja uničenje enega ključnih delov celote, s tem pa bistveno okrni pričevalnost ter vsakršno možnost ohranitve CD kot celovitega avtorskega dela. Projekt je financiran iz javnih sredstev, s strani Ministrstva za kulturo.

Cankarjev dom je celovito zaključeno arhitekturno delo, nastalo v začetku 80tih let, pod vodstvom arhitekta akademika prof. Edvarda Ravnikarja, v veliki projektni skupini, v kateri je sodelovalo več kot 15 arhitektov in mnogi vrhunski strokovnjaki iz različnih področij. Predstavlja vrhunec Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa in je poleg drugih arhitektovih del, predmet številnih domačih kot tujih strokovnih ogledov in raziskav.

Značilnost razvoja celotnega projekta Trga republike in CD skozi dve desetletji, je stalna spremenljivost programskih zahtev in negotova finančno struktura, ki je vodila v poseben način projektiranja, iz katerega je izhajal značilen arhitekturni izraz (odprta kompozicija, modularnost…). Na ta način je lahko arhitekt ves čas sledil mnogim spremembam in jih v skladu s svojim strokovnim nazorom izkoristil kot ustvarjalni izziv. Takšna je bila tudi rešitev prenizkega stropa prvega preddverja, ki so jo narekovali razvodi instalacij in je botrovala nekaterim izvirnim arhitekturnim rešitvam (kot npr ploskovni lestenci, povišanje obodnih sten z zrcaljenjem v stropu, ustvarjanje tekstilnega vtisa z gubanjem in značilnim pritrjevanjem stropnih oblog itd..) , ki so ustvarjale iluzijo višjega prostora s posebno skrbnostjo do detajla kot dela celovite pripovedi. S svojim materialnim sporočilom predstavljajo interjerji CD dokument časa in razmer v katerem so nastajali. Največ kar je država in družba v tistem času premogla. Skrbno izbrani materiali in barve ter premišljeni detajli ustrezajo želenim karakterjem prostorov in izražajo poseben odnos do lokalnega gradiva ( v okvirih nekdanje skupne države) in takrat dostopnih najsodobnejših tehnologij. Posamezni deli so tako ves čas v sozvočju s celoto hiše, trga, mesta in države.

Značilni detajli ter kompozicijski principi sestavljanja ploskev, materialov, barv ter obdelav so produkt ustvarjalnega okolja ‘Ravnikarjeve šole’, ki v teoretskem smislu predstavlja vez s srednjeevropsko arhitekturno tradicijo, ki jo Ravnikar v širšem evropskem kontekstu imenuje ‘Wagnerjeva galaksija’. V takšnem delovnem okolju, značilnem za vse velike projekte so meje avtorskih rešitev projektantov odgovornih za posamezne sklope težko določljive. Kljub temu pa se z domnevnim (samooklicanim) avtorstvom opravičuje kredibilnost današnjih posegov arhitekta Kasala, čeprav je povsem jasno, da nastanek posameznih delov ne bi bil mogoč izven konteksta celote.

Po sedaj dostopnih informacijah naj bi se prenova odvijala po načelu strokovno spornih prenov drugega preddverja, Kosovelove dvorane in kluba CD. Gre za tehnološko in funkcionalno večinoma potrebne posege, ki pa so z vidika spreminjanja arhitekturnega izraza popolnoma nepotrebni in nesprejemljivi, poleg tega pa žal tudi ne dosegajo arhitekturnih kvalitet originala. (z izborom barv in materialov kot je bambusov parket, umetni furnir, preobilje zrcalnih elementov, po Ravnikarju povzeti, vendar spremenjeni detajli itd.)…Predvsem je vprašanje s kakšno pravico posegati v arhitekturno podobo hiše tam kjer to zaradi funkcionalnih razlogov ni nujno potrebno. Vse nujne funkcionalne posege, vključno z dvigom stropa, bi bilo mogoče izvesti kljub ohranitvi vseh ključnih detajlov in materialov, podobno kot je bilo to pred nedavnim razmeroma uspešno izvedeno ob celoviti prenovi velike sprejemne dvorane.

Sedanji posegi pa po prepričanju naročnika in njegovega arhitekta temeljijo na izhodišču ‘vrniti Ravnikarju Ravnikarja’, saj današnja tehnologija omogoča odpravo ‘nekdanjih arhitektovih napak’. Kot osnova za projektiranje jim služijo spomini na čas izgradnje ter fragment ene od vmesnih faz načrta. Edino sprejemljivo in verodostojno strokovno izhodišče je brez dvoma izvedeno stanje, ki je bilo poleg vsega ohranjeno v dobrem(originalnem) stanju.

Če je bila izgradnja CD plod velike kulturne akcije, ki je kazala izredno kolektivno moč takratne slovenske kulturne elite v okviru nekdanje Jugoslavije –se sedanji posegi zrcalijo v njeni današnji nemoči! Ne smemo zanemariti simbolne ravni, saj se je tudi skozi arhitekturo CD krepila slovenska nacionalna zavest, in je bila kasneje eno od osrednjih prizorišč nastajanja nove države. Kdo bo nosil odgovornost, za uničeno nacionalno dediščino in to v času ‘krize’, ki pa poleg materialne vedno bolj izraža tudi ostale plati…Sedanje vodstvo, si je spričo dolgoletne kontinuitete prilastilo vlogo lastnika in izgubilo občutek odgovornosti do varovanja dediščine. Kot ‘začasni’ upravljalci nimajo nikakršne pravice presojati o strokovnih vprašanjih, ki naj bi bila v pristojnosti neodvisnih interdisciplinarnih strokovnih komisij.

DAL, Društvo arhitektov Ljubljana

UL FA, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo

MAO, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana

Barje moj navdih

Aleksander Vujović — Thu, 21 Jul 2011 12:19:35 +0000

V okviru mednarodnega projekta Vital Landscapes lahko letos poleti šolarji, mladi filmarji, skupaj z mentorji in filmskim producentom Maxom Sušnikom raziskujejo rokodelsko in obrtno dejavnost na Ljubljanskem barju. S filmskim natečajem namerava projektna skupina zbrati gradivo za promocijo dejavnosti, ki izvirajo iz Ljubljanskega barja in povezati generacije ter opozarjati na možnosti, ki jih surovine in dejavnosti z barja ponujajo za razvoj novih produktov. Z vključevanjem otrok v raziskovanje razvojnih priložnosti, ki jih ponuja okolje barjanske krajine, želimo tudi zbuditi zanimanje za poklice in dejavnosti, ki lahko prispevajo k razvoju kulturne krajine.

Ljubljansko barje ni samo kolaž reke Ljubljanice, gozdov, njiv ter redkih živalskih in rastlinskih vrst. Ljubljansko barje so tudi lokalni prebivalci, ki z bujno naravo že stoletja živijo v sožitju in iz nje črpajo surovine kot navdih za avtentične izdelke. Ponuja se priložnost, da spoznamo, kaj vse nastaja izpod rok, ki so doma na barju, zaščitimo njihovo zgodbo ter poiščemo možnostih nove kreativne moči krajine in njenih surovin.

S projektom Vital Landscapes želimo Ljubljansko barje predstaviti kot izjemno naravno in kulturno vrednoto, katere razvoj je odvisen od lokalnih dejavnosti in rabe prostora. S projektom Ljubljansko barje – moj navdih zato posebej poudarjamo, kako zanimiv vir za nove produkte in storitve so lahko lokalne surovine in znanja. Zato iščemo lokalne mojstre ročnih spretnosti in njihove barjanske zgodbe. Radi bi slišali, kako jim je v tej razburljivi krajini z obilico vode in dobre zemlje uspelo živeti z lastnimi rokami in urnimi prsti. Spoznavamo rokodelce, ki so svoje znanje ter izkušnje pripravljeni podati naprej, in jih povezujemo z novimi generacijami, založenimi z drugačnimi znanji, spretnostjo in veščinami. Verjamemo, da lahko skupaj ustvarijo nekaj novega na način, ki spoštuje kulturne in krajinske presežke, utrjuje identiteto lokalne skupnosti in jo povezuje.

Brezplačne filmske delavnice in natečaj »Ljubljansko barje – moj navdih« so namenjene starejšim osnovnošolcem. V okviru delavnic in natečaja se bodo otroci naučili uporabljati kamero in montirati posnetke, pripraviti scenarij, posneli bodo filmski material na obiskih pri lokalnih mojstrih domačih obrti in oddali en kratek 3 minutni film natečajni žiriji.

Prva video delavnica bo 26.7. ob 17:00 v poslovni stavbi podjetja LUZ d.d., Verovškova 64, 1000 Ljubljana. Na delavnici bo Max Sušnik podal napotke za pripravo scenarija in snemanje filmčkov, otroci pa se bodo tudi spoznali z mentorji, ki jih bodo spremljali na delavnicah, in izvedeli katere lokalne mojstre domačih obrti bodo avgusta obiskali in snemali. Predstavljeni bodo tudi kriteriji za izbor zmagovalnega filma.

Med 22. in 26. avgustom bodo potekale snemalne delavnice na terenu. Priprava na snemanje in predogled obrtnih delavnic bosta omogočena z gradivom in po dogovoru z mentorji in obrtniki.

Konec avgusta bo organizirana še montažna delavnica, 5.9. pa bodo morali biti filmi v dogovorjenem formatu oddani. Razglasitev zmagovalca bo na mednarodni konferenci projekta Vital Landscapes, ki bo v Ljubljani 22. septembra 2011. Nagrada je polet z balonom preko Ljubljanskega barja.

Prijave se zbirajo še do zapolnitve mest na telefon 01 360 24 73 (Ana Cerk) in na vitalne.krajine@luz.si. Na delavnicah otroke lahko po potrebi spremljajo tudi starši, njihovi starejši bratje, sestre, sorodniki in prijatelji.

Projekt LJUBLJASNKO BARJE – MOJ NAVDIH, za izvedbo katerega smo slovensko projektno skupino razširili še s sodelavci iz Kaaite, skupine Smetumet in mladimi etnologi, gozdarji in krajinskimi arhitekti z barja, je razdeljen na dva dela. V prvem smo aktivno iskali izkušene lokalne rokodelce, ki jih bomo povezali z mladimi radovedneži, da skozi serijo delavnic in pogovorov tradicionalne obrtne spretnosti ujamejo na kamero in v fotografski aparat. Posnetki oziroma fotografije o ustvarjanju na barju bodo služili kot medgeneracijske pripovedi o domačih surovinah, skoraj pozabljenih tehnikah in navdihujoči rabi barjanskih danosti. Uspešen zaključek prvega dela pa bo tudi dobra iztočnica za možnosti ustvarjanja novega, tržno zanimivega produkta, ki bo nastajal v sodelovanju med vrhunskimi oblikovalskimi studii, domačimi mojstri in tipičnimi barjanskimi sestavinami. Drug drugemu lahko ponudijo vir navdiha, Ljubljanskemu barju pa s premišljenim lokalno-globalnim končnim izdelkom večjo prepoznavnost in možnost sodelovanja na trgu.

V okviru mednarodnega projekta Vital Landscapes / Vitalne krajine z inovativnimi načini in tehnikami spodbujamo trajnostni razvoj kulturnih krajin. Več: www.vital-landscapes.eu

Mesta brez meja

Anja Koršič — Mon, 18 Jul 2011 23:12:33 +0000

Od 22. do 26. junija se je v Kobenhavnu na Danskem v okviru združenja EURA odvijala konferenca EURA 2011: ‘Cities without limits’ – Mesta brez meja. Združenje EURA (European Urban Research Association – An Internation Network of Urban Scholars) je bilo ustanovljeno leta 1997 v Bruslju z namenom, da si evropski urbanisti prek članstva v združenju delijo svoje strokovno znanje in s splošnim ciljem izboljšati bazo znanja za razvoj mest in pomoč pri političnih odločitvah v temah urbanega okolja. Osrednje teme preučevanj predstavljajo mesto kot fenomen, razmislek o vlogi in funkciji mesta v spreminjajoči se Evropi, preučevanje evropskih mest in njihovih podobnih značilnostih kot tudi njihovih posebnostih (zgodovina in dediščina, oblikovanje in zgrajena oblika, politika, uprava, demokracija, ekonomske funkcije, socialne strukturein združenja). Vsako leto se znotraj združenja poleg ostalih aktivnosti organizirata konferenca in poletna šola. Naslednje leto sledi konferenca na Dunaju, menda meščanom najbolj prijaznem mestu.

Konferenca ‘Cities without limits’ se je osredotočila na izzive za mestne politike, načrtovalce in oblikovalce, ki nastanejo ob zabrisanih mejah “mestne krajine”. Na konferenci so se izpostavile teme, ki so osredotočene na razvoj, upravljanje in kakovost urbanih območjih z namenom izboljšanja baze znanja za razvoj mest in urbanih politične odločitve. Z zabrisanimi mejami med mesti ali med mestom in podeželjem prihaja do novih vplivov na geografska območja tako na regionalni kot globalni ravni. Na regionalni ravni so se nekdanji stabilni odnosi med mesti in njihovim zaledjem nadomestili s pojavom prekrivanja dela in nepremičninskega trga. Na globalni ravni gospodarskih in strateških odnosov pa se spreminjajo življenje in gospodarstvo mest. Strokovnjaki, politiki in raziskovalci se soočajo z novimi vprašanji o identiteti mest in državljanov in se sprašujejo, kako ravnati z temi novimi geografskimi območji, ki so zamenjava znane geografij mest. Splošna vprašanja, s katerimi se je ukvarjala konferenca, so bila razumevanje regionalnih in globalnih odnosov v urbanih prestrukturiranjih, vpliv transnacionalnih odnosov na urejanje in načrtovanje mest, kako se kaže kvaliteta življenja v mestih brez meja in reševanje okoljskih izzivov preko urbanih odnosov.

V okviru konference je poleg predavanj vabljenih predavateljev potekalo šest vzporednih delavnic prijavljenih predavateljev. Glede na temo so bila predavanja združena v različne tematske poti: ‘Conceptualising cities’, ‘Governance in cities unbound’, ‘ Residential liveability in urban regions’ , ‘Resilient/Metropolitan landscape’ , ‘The city of talent – knowledge economy and urbanity’ , ‘Open track’ – odprta predavanja s temami, ki so jih izbrali udeleženci. Konference se je udeležilo okoli 350 predavateljev in poslušateljev s celega sveta. Vzporedno s predavanji je bila teorija podkrepljena s primeri dobre prakse na območju Kobenhavna in sosednjega švedskega Malma.

Arhitekt Edo Mihevc

Aleksander Vujović — Sun, 17 Jul 2011 19:13:05 +0000

4. julija 2011, štiri dni pred stoto obletnico rojstva arhitekta Eda Mihevca so v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma odprli prvo pregledno razstavo njegovih del, avtorja prof. dr. Janeza Kresala.

Edo Mihevc je bil eden vodilnih sooblikovalcev prostora na Slovenskem in v zamejstvu zlasti od leta 1945 do 1985. Na njegov umetniški nazor je med drugim odločujoče vplival dolgoletni mentor profesor Plečnik; Mihevc je eden od njegovih bolj razpoznavnih in uspešnejših učencev ter naslednikov »Plečnikove šole« na Fakulteti za arhitekturo.

Za svoje delo je leta 1969 med drugimi prejel Prešernovo nagrado. Njegovi najpomembnejši strokovni dosežki v našem kulturnem prostoru so zagotovo: ohranjanje regionalne tipike in arhitekture na slovenski obali v konstruktivnem razmerju do arhitekturne dediščine, uveljavitev sodobnih arhitekturnih dosežkov, utemeljenih na visoki tehnologiji in vplivu globalizma na razvoj urbanizma in arhitekture na Slovenskem, oblikovanje inovativnih arhitekturnih in konstrukcijskih detajlov, urbane in notranje opreme ter javnih spomenikov.

Celoten projekt se je začel z ustanovitvijo Iniciativnega odbora raziskovalci in skrbniki Mihevčeve dediščine, ki prihajajo s Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, Visoke šole za dizajn v Ljubljani in Inštituta za dediščino Sredozemlja Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, Pokrajinskega arhiva Koper, nekateri pa sodelujejo samostojno. 25 letih od smrti Eda Mihevca je čas in potreba za celostno in objektivno obravnavo njegovih del. 4. junija 2010 je bi organiziran prvi znanstveni simpozij, kjer so si različni raziskovalci njegovega arhitekturnega opusa izmenjali raziskovalne rezultate in poglede.

Ob tem dogodku sta Fakulteta za arhitekturo in Iniciativni odbor s pomočjo sponzorjev pripravila in izdala zbornik prispevkov.

Inicativni odbor
Dr. Janez Kresal; UL FA
Dr. Boris Leskovec, UL FA
Mag. Jasna Kralj Pavlovec, UP VŠD
Neža Čebron Lipovec UP ZRC
Dr. Nika Grabar, UP VŠD
Dr. Marko Korošic
Mag. Nada Čibej, Pokrajinski arhiv Koper
Matej Mihevc
Časna članica odbora: Ana Nuša Jontez Mihevc

Islamski versko kulturni center (IVKC) v Ljubljani

Anja Koršič — Thu, 30 Jun 2011 08:38:03 +0000

Islamska skupnost v Republiki Sloveniji v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana razpisujeta Odprti mednarodni anonimni arhitekturni natečaj za idejno projektno rešitev Islamskega versko kulturnega centra (IVKC) v Ljubljani.

Imena članov ocenjevalne komisije in poročevalca:

Predsednik: prof. Janez Koželj, univ.dipl.ing.arh, podžupan Mestne občine Ljubljana

Podpredsednik: dr. Nedžad Grabus, Mufti, Islamska skupnost v RS

Člani/ce: mag. Miran Gajšek, univ.dipl.ing.arh., načelnik Oddelka za urejanje prostora MOL,

Darja Pergovnik, univ.dipl.ing.kraj.arh., ZVKDS, OE Ljubljana,

Matevž Čelik, univ.dipl.inž.arh., direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje,

prof. mag. Peter Gabrijelčič, univ.dipl.inž.arh., dekan Fakultete za arhitekturo v LJ,

prof. dr. Ahmet Hadrović, dipl.ing.arh., dekan Fakultete za arhitekturo v Sarajevu,

dr. Stojan Pelko, doktor soc. znanost, državni sekretar na Ministrstvu za kulturo RS,

Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v RS.

Poročevalec: Urša Vrhunc, univ. dipl.inž.arh., MArch (UCLA), Maechtig Vrhunc Arhitekti, Ljubljana.

Natečajno gradivo se prevzame osebno v prostorih naročnika in razpisovalca, Grablovičeva ulica 14, Ljubljana, v času uradnih ur, t.j. ob delovnih dnevih, od 9-16h ali po pošti po predhodni pisni zahtevi poslani skrbniku natečaja ob navedbi točnega naslova prejema; oboje proti plačilu pristojbine v višini 100,00 EUR (vključno z DDV), ki mora biti plačana v celoti pred prevzemom natečajnega gradiva, plačilo pa mora biti do prevzema natečajnega gradiva ustrezno izkazano.

V povezavah objavljamo razpis natečaja.

Onkraj gradbišča

Anja Koršič — Sun, 19 Jun 2011 23:03:54 +0000

Sredi maja je v Ljubljani potekala delavnica Participativno oblikovanje z ad-hoc konstrukcijo, ki jo je vodil mentor Mathias Heyden. Delavnica se je odvijala v okviru projekta Onkraj gradbišča v sodelovanju Kuda Obrat in Fakultete za arhitekturo v Ljubljani. Skupina študentov je v dveh dnevih postavila preprosto leseno konstrukcijo – paviljon, ki dopolnjuje razvijajoči se vrt. Lesena konstrukcija na betonski ploščadi je namenjena druženju in piknikom.

Projekt Onkraj gradbišča – njegov pobudnik je Kud Obrat – je zasnovan v okviru programa Vrt mimo grede, ki ga je oblikoval Bunker s podporo Mestne občine Ljubljana (MOL), ministrstva za kulturo in programa Sostenuto. Ta zadnji povezuje sedem partnerjev iz petih mediteranskih držav, ki preizkušajo vplive kulture na socialne in ekonomske inovacije določenega prostora.

V Bunkerju so se omejili na oživitev ljubljanske mestne četrti Tabor, v katero je zavod tudi umeščen. Sociološka in antropološka študija, ki so jo izvedli v okviru programa Sostenuto, je pokazala, da četrt nima identitete ter da prebivalci in obiskovalci v njej pogrešajo predvsem zelenje in kakovostno druženje, ki ne temelji le na potrošništvu, je povedala umetniška direktorica zavoda Bunker in ena od vsebinskih avtoric projekta Vrt mimo grede Nevenka Koprivšek. Vzpostavitev mestnih vrtičkov na mirujočem gradbišču je bila rešitev, ki bi ubila vse tri muhe na en mah.

Med festivalom Mladi levi avgusta lani pa so člani zavoda Bunker in kolektiva Kud Obrat s pomočjo najbolj angažiranih prebivalcev Tabora gradbišče začeli spreminjati v zelenjavne vrtičke. Po zimskem počitku se na njih le nekaj mesecev po zasejanju prvih ekoloških semen bohoti zelenjava, širši prostor pa je postal oaza miru in zelenja sredi mimobežne mestne četrti, prostor eksperimentiranja s trajnostno in participativno arhitekturo, predvsem pa družabno vozlišče posameznikov.

Na lokaciji imajo vrtičkarji na voljo vse tisto, kar imajo »profesionalni« vrtičkarji na drugih koncih Ljubljane – razen motike in pesticidov. V lopi so spravljena orodje in semena, kompostnik je že čez vrh naložen z vejevjem in plevelom, v najbolj senčnem kotu je umetni tolmun, v katerega je s strehe starejše večstanovanjske hiše speljana deževnica.

V juniju vsak četrtek med 17. in 19. uro potekajo odprte ure, ki so namenjene komunikaciji o Onkraj gradbišča z naključnimi obiskovalci, radovedneži. V tem terminu bodo soustvarjalci prisotni na lokaciji, da poklepetajo z morebitnimi obiskovalci.

delavnica, 16.-17. maj 2011

PARTICIPATIVNO OBLIKOVANJE Z AD-HOC KONSTRUKCIJO

Onkraj gradbišča

mentor: Mathias Heyden

udeleženci: skupina študentov Fakultete za arhitekturo v Ljubljani

Okolju prijazno oblikovanje: bomo sprejeli izziv?

Anja Koršič — Sun, 19 Jun 2011 21:19:07 +0000

V času povečanega pritiska na okolje se hkrati soočamo tudi s posledicami ekonomske in finančne krize. Bi lahko z bolj premišljenim oblikovanjem izdelkov zmanjšali njihove škodljive vplive na okolje in hkrati prav zaradi tega postali tudi poslovno bolj uspešni, bolj inovativni, manj potratni in manj odvisni od vedno dražjih surovin in energije?

Da bi okolju prijazno oblikovanje postalo vodilno, bomo morali premagati kar nekaj izzivov – od izobraževanja oblikovalcev in krepitve njihove vloge, do motiviranja podjetij za vlaganja v nove, inovativne pristope, ki združujejo podjetniške, okoljske in družbene koristi. Potrebujemo tudi primerne politike države, da bo sposobna zagotavljati sinergije med gospodarstvom, znanostjo, kulturo in okoljem.

Mednarodno srečanje OKOLJU PRIJAZNO OBLIKOVANJE poteka v okviru projekta C2CN, v katerem Slovenija sodeluje z desetimi partnerskimi regijami iz vse Evrope. Projekt sofinancira Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru programa INTERREG IVC.

V prvem delu srečanja bodo predstavljeni pristopi, ki ga za spodbujanje okolju prijaznega oblikovanja uporabljajo v Belgiji in Franciji. Popoldanski del je namenjen iskanju idej in ukrepov za prenos primerov dobrih praks.

Natančen potek dogajanj in opis delavnic se nahajalo v pdf priponki.

Kolesarjenje kot način urbane mobilnosti

Anja Koršič — Sun, 19 Jun 2011 20:42:12 +0000

Urbanistični inštitut Republike Slovenije vabi na predavanje Luisa Moralesa, ki prihaja s sevillske univerze Pablo de Olavide in je strokovnjak s področja urbane trajnostnosti, z naslovom Kolesarjenje kot način urbane mobilnosti, Urbana trajnost in njen socio-ekološki pomen v sodobnem svetu – na primeru mesta Ljubljana.

Predavanje bo v torek 21.6.2011 ob 17.00 v knjižnici Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, Trnovski pristan 2, Ljubljana. Predavatelj bo predstavil promocijo kolesarjenja kot neobhodno strategijo za uspešno spopadanje mest z energetsko krizo. Podal bo svoj pogled na kolesarsko mobilnost v Ljubljani in nekaj predlogov za izboljšanje kolesarske infrastrukture v mestu.

Arhitekturna zgodovina. Med starim in novim

Aleksander Vujović — Thu, 16 Jun 2011 10:51:47 +0000

Oddelek za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Restavratorski center Zavoda za varstvo kulturne dediščine vabijo na tretji bienalni posvet o arhitekturni zgodovini – simpozij Arhitekturna zgodovina. Med starim in novim, ki bo potekal od 24. do 26. novembra 2011 v Ljubljani.

Tako kot prvi dve je tudi tretje srečanje namenjeno povezovanju različnih strok, ki se ukvarjajo z arhitekturno zgodovino ter arhitekturo in urbanizmom. Izpostavljen bo odnos do starejše arhitekture tako danes kot v preteklih obdobjih: odnos javnosti do novogradenj in starejše arhitekture, odzivanje arhitektov in naročnikov na obstoječe starejše arhitekture pri načrtovanju novih, citiranje starejših oblik, pa tudi vprašanja, povezana z restavratorskim in konzervatorskim delom (tudi v preteklosti), še posebej pri intervencijah v spomeniško gradivo. Sodelovanje je že potrdilo nekaj vabljenih predavateljev iz Slovenije, Hrvaške in Italije.

Vabljeni so umetnostni zgodovinarji, arhitekti, konservatorji in vsi ostali, ki se ukvarjate z arhitekturno zgodovino, da pošljete predloge za referate (okvirni naslov predavanja in eno stran povzetka) najkasneje do 15. julija 2011. Na simpoziju bo časa za vsako predstavitev 20 minut, dopolnjeni in razširjeni referati pa bodo objavljeni v znanstveni monografiji, ki bo izšla do naslednjega simpozija v letu 2013.

Prijave s povzetki lahko pošljete na naslov arhitekturna.zgodovina@gmail.com.

Oblikovanje republike

Anja Koršič — Mon, 30 May 2011 23:11:08 +0000

Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) bo dvajseti rojstni dan Slovenije praznoval s projektom Oblikovanje republike. Razstava, katalog in kratki arhitekturni filmi, ki bodo predstavljeni zadnji dan v juniju, predstavljajo ustvarjalen in v prihodnost zazrt prispevek k praznovanju dvajsetletnice slovenske samostojnosti. Namen razstave je na izbranih delih s primerjavo izvirnih idej ter današnjega stanja preveriti učinkovitost arhitekturnih in oblikovalskih odgovorov na nove pogoje in jih pospremiti s fotografskimi pristopi tega časa. Hitra bilanca arhitekture, oblikovanja in fotografije bo prikazala presežke in dobre naložbe, pa tudi opozorila na minuse in primanjkljaje preteklih dveh desetletij ter obenem odprla vprašanja za prihodnost.

Oblikovanje republike

Preobrazba, ki se je pred dvajsetimi leti pričela s političnimi, družbenimi in gospodarskimi spremembami, je bila velika in je posegla v skoraj vse sfere našega življenja. Osamosvojitev Slovenije danes vidimo kot kontroverzno prelomnico, ob kateri se je po eni strani sprostila ustvarjalna energija in so se odprle nove ustvarjalne možnosti za arhitekturo, oblikovanje in druge kreativne prakse. Po drugi strani sta se obe disciplini znašli v novih razmerah, ki terjajo proaktiven odnos do sredstev, naročnikov, praktičnih potreb, razpoložljivega znanja in naključnih okoliščin.

Na prvi pogled se zdi, da so bile naloge arhitekture in oblikovanja v tem času usmerjene zgolj v povečevanje življenjskega udobja, ki je bilo ljudem nedostopno v obdobju socializma. Arhitekti in oblikovalci so poudarjeno postavljeni v vlogo ponudnikov storitev, ki morajo biti poceni, hitre in imeti takojšnje učinke. V razmerah, ko je vse odprto, ko so skupni cilji minimalizirani in kratkoročni, ustvarjalni posamezniki inovacije in nove pristope skušajo uveljaviti skozi vsak majhen projekt. Če pogledamo dvajset let nazaj se morda zdi, da Slovenija v tem času ni proizvedla ničesar zares velikega in prebojnega. Naših prvih 20 let pa je kljub temu zanimiva kompilacija projektov, s katerimi se je povečala mnogovrstnost pristopov in izdelkov, v katerih je opazno posamezniku prilagojeno oblikovanje in kjer prostor ter predmeti poudarjeno nastopajo kot generator človeških izkušenj in doživetij.

Razstavo je pod vodstvom Matevža Čelika postavila interdisciplinarna skupina kustosov. Arhitekturna dela na razstavi so izbrali Jeff Bickert, Petra Čeferin, Matevž Čelik, Tadej Glažar in Bogo Zupančič, oblikovalski del izbora so opravile Cvetka Požar, Špela Šubic, Maja Vardjan, za izbor fotografskih del pa je poskrbel Primož Lampič.

Knjiga

Ob razstavi bo MAO izdal knjigo z naslovom Oblikovanje republike, Arhitektura, oblikovanje in fotografija v Sloveniji 1991–2011. Teksti Matevža Čelika, dr. Primoža Lampiča, Cvetke Požar in Špele Šubic obravnavajo razvoj arhitekture, oblikovanja in fotografije v Sloveniji v preteklih dveh desetletjih. Izbor del na razstavi in v knjigi predstavlja primere prizadevanj za spremembe, ki se po mnenju kustosov v danem trenutku ponudili prave odgovore, se dotaknili ljudi in jih danes ni mogoče spregledati.

Filmi o arhitekturi

Del razstave bodo kratki arhitekturni filmi o šestih različnih stavbah iz tega obdobja. Filmski projekt z naslovom Majhno in pametno: Slovenska arhitektura v 6 kratkih filmih je kuriral Jeff Bickert. Filme sta režirala Matjaž Ivanišin in Damjan Kozole iz producentske hiše Emotion film/Vertigo.

Avtorji na razstavi

Arhitektura: A.biro, Ambient, Bevk Perović arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti, Nicholas Dodd, Enota, Peter Gabrijelčič, Tadej Glažar, Nande Korpnik, Jurij Kobe, Ana Kučan, Anton Lešnik, Viktor Markelj, Njirić+Njirić, Ofis arhitekti, Jože Peterkoč, Sadar+Vuga arhitekti, Scapelab in Bruto, Tomaž in Dušan Stupar, Martina Tepina, Arne Vehovar, Aleš Vodopivec, Maruša Zorec, Maša Živec.

Industrijsko oblikovanje: Igor Akrapovič, Asobi, Bevk Perović arhitekti, Ivo Boscarol, Matevž Fortuna, Gigodesign,Tone Holbar, Jernej in Japec Jakopin, Jan Jagodič, Toni Kancilja, Robert Križnar, Franc Kuzma, Slavko Marcen, Jure Miklavc, Rok Oblak, Oloop, Tanja Pak, Marko Pavlinec, Igor Rosa, Janez Smerdelj, Janez Suhadolc, Arne Vehovar, Žiga Volk, Nika Zupanc.

Vizualne komunikacije: Ajax Studio, Ajdin Bašić, Boštjan Botas Kenda, Metka Dariš in Tomaž Perme, Gigodesign, Ilovarstritar, Miha Klinar, Tomato Košir, Nino Kovačević, Miljenko Licul, Luks Studio, Matevž Medja, Ermin Međedović, Mitja Miklavčič, Ranko Novak, Robert Žvokelj.

Fotografija: Uroš Abram, Uroš Acman, Dragan Arrigler, Goran Bertok, Primož Bizjak, Rajko Bizjak, Tomo Brejc, Branko Cvetkovič, Luka Dekleva, Eclipse, Boris Farič, Boris Gaberščik, Tomaž Gregorič, Dejan Habicht, Barbara Jakše Jeršič, Stane Jeršič, Stojan Kerbler, Damjan Kocjančič, Matej Košir, Borut Peterlin, Dušan Pirih Hup, Herman Pivk, Boštjan Pucelj, Bojan Radovič, Bojan Salaj, Jane Štravs, Aleksandra Vajd, Franci Virant, Janez Vlachy, Manja Zore, Blaž Zupančič, Antonio Živkovič.

Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) bo dvajseti rojstni dan Slovenije praznoval
s projektom Oblikovanje republike. Razstava, katalog in kratki arhitekturni filmi, ki bodo
predstavljeni zadnji dan v juniju, predstavljajo ustvarjalen in v prihodnost zazrt prispevek k
praznovanju dvajsetletnice slovenske samostojnosti. Namen razstave je na izbranih delih s
primerjavo izvirnih idej ter današnjega stanja preveriti učinkovitost arhitekturnih in oblikovalskih
odgovorov na nove pogoje in jih pospremiti s fotografskimi pristopi tega časa. Hitra bilanca
arhitekture, oblikovanja in fotografije bo prikazala presežke in dobre naložbe, pa tudi opozorila na
minuse in primanjkljaje preteklih dveh desetletij ter obenem odprla vprašanja za prihodnost.

Oblikovanje republike
Preobrazba, ki se je pred dvajsetimi leti pričela s političnimi, družbenimi in gospodarskimi
spremembami, je bila velika in je posegla v skoraj vse sfere našega življenja. Osamosvojitev
Slovenije danes vidimo kot kontroverzno prelomnico, ob kateri se je po eni strani sprostila
ustvarjalna energija in so se odprle nove ustvarjalne možnosti za arhitekturo, oblikovanje in
druge kreativne prakse. Po drugi strani sta se obe disciplini znašli v novih razmerah, ki terjajo
proaktiven odnos do sredstev, naročnikov, praktičnih potreb, razpoložljivega znanja in naključnih
okoliščin.
Na prvi pogled se zdi, da so bile naloge arhitekture in oblikovanja v tem času usmerjene
zgolj v povečevanje življenjskega udobja, ki je bilo ljudem nedostopno v obdobju socializma.
Arhitekti in oblikovalci so poudarjeno postavljeni v vlogo ponudnikov storitev, ki morajo biti poceni,
hitre in imeti takojšnje učinke. V razmerah, ko je vse odprto, ko so skupni cilji minimalizirani
in kratkoročni, ustvarjalni posamezniki inovacije in nove pristope skušajo uveljaviti skozi vsak
majhen projekt. Če pogledamo dvajset let nazaj se morda zdi, da Slovenija v tem času ni
proizvedla ničesar zares velikega in prebojnega. Naših prvih 20 let pa je kljub temu zanimiva
kompilacija projektov, s katerimi se je povečala mnogovrstnost pristopov in izdelkov, v katerih je
opazno posamezniku prilagojeno oblikovanje in kjer prostor ter predmeti poudarjeno nastopajo
kot generator človeških izkušenj in doživetij.
Razstavo je pod vodstvom Matevža Čelika postavila interdisciplinarna skupina kustosov.
Arhitekturna dela na razstavi so izbrali Jeff Bickert, Petra Čeferin, Matevž Čelik, Tadej Glažar
in Bogo Zupančič, oblikovalski del izbora so opravile Cvetka Požar, Špela Šubic, Maja
Vardjan, za izbor fotografskih del pa je poskrbel Primož Lampič.Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) bo dvajseti rojstni dan Slovenije praznoval

s projektom Oblikovanje republike. Razstava, katalog in kratki arhitekturni filmi, ki bodo

predstavljeni zadnji dan v juniju, predstavljajo ustvarjalen in v prihodnost zazrt prispevek k

praznovanju dvajsetletnice slovenske samostojnosti. Namen razstave je na izbranih delih s

primerjavo izvirnih idej ter današnjega stanja preveriti učinkovitost arhitekturnih in oblikovalskih

odgovorov na nove pogoje in jih pospremiti s fotografskimi pristopi tega časa. Hitra bilanca

arhitekture, oblikovanja in fotografije bo prikazala presežke in dobre naložbe, pa tudi opozorila na

minuse in primanjkljaje preteklih dveh desetletij ter obenem odprla vprašanja za prihodnost.

Oblikovanje republike

Preobrazba, ki se je pred dvajsetimi leti pričela s političnimi, družbenimi in gospodarskimi

spremembami, je bila velika in je posegla v skoraj vse sfere našega življenja. Osamosvojitev

Slovenije danes vidimo kot kontroverzno prelomnico, ob kateri se je po eni strani sprostila

ustvarjalna energija in so se odprle nove ustvarjalne možnosti za arhitekturo, oblikovanje in

druge kreativne prakse. Po drugi strani sta se obe disciplini znašli v novih razmerah, ki terjajo

proaktiven odnos do sredstev, naročnikov, praktičnih potreb, razpoložljivega znanja in naključnih

okoliščin.

Na prvi pogled se zdi, da so bile naloge arhitekture in oblikovanja v tem času usmerjene

zgolj v povečevanje življenjskega udobja, ki je bilo ljudem nedostopno v obdobju socializma.

Arhitekti in oblikovalci so poudarjeno postavljeni v vlogo ponudnikov storitev, ki morajo biti poceni,

hitre in imeti takojšnje učinke. V razmerah, ko je vse odprto, ko so skupni cilji minimalizirani

in kratkoročni, ustvarjalni posamezniki inovacije in nove pristope skušajo uveljaviti skozi vsak

majhen projekt. Če pogledamo dvajset let nazaj se morda zdi, da Slovenija v tem času ni

proizvedla ničesar zares velikega in prebojnega. Naših prvih 20 let pa je kljub temu zanimiva

kompilacija projektov, s katerimi se je povečala mnogovrstnost pristopov in izdelkov, v katerih je

opazno posamezniku prilagojeno oblikovanje in kjer prostor ter predmeti poudarjeno nastopajo

kot generator človeških izkušenj in doživetij.

Razstavo je pod vodstvom Matevža Čelika postavila interdisciplinarna skupina kustosov.

Arhitekturna dela na razstavi so izbrali Jeff Bickert, Petra Čeferin, Matevž Čelik, Tadej Glažar

in Bogo Zupančič, oblikovalski del izbora so opravile Cvetka Požar, Špela Šubic, Maja

Vardjan, za izbor fotografskih del pa je poskrbel Primož Lampič.

Obeti sprememb v urejanju prostora?

Anja Koršič — Mon, 30 May 2011 22:05:33 +0000

Partnerstvo “Odgovorno do prostora!” v sodelovanju z Državnim svetom RS vabi v četrtek, 2. junija 2011 ob 12h na posvet z naslovom “Obeti sprememb v urejanju prostora”. Z novim posvetom želi partnerstvo Vlado RS in širšo javnost opozoriti, da so spremembe v urejanju prostora ne le potrebne, ampak tudi možne. Na posvetu bodo zato izbrani problemi predstavljeni tako, da bo na konkretnem primeru prikazana tudi njegova rešitev.

Civilna družba je vse bolj kritična do ravnanja s prostorom in sistema urejanja prostora v Sloveniji. Partnerstvo strokovnih organizacij civilne družbe “Odgovorno do prostora!” si že dobro leto prizadeva za to, da bi urejanje prostora v Sloveniji pridobilo pomen dejavnosti, ki omogoča dolgoročno kakovost bivanja in razvoja in je zato predmet najširšega javnega interesa. Nezadovoljstvo je povezalo različne organizacije, ki se strokovno ukvarjajo z urejanjem prostora, in omogočilo, da so se v preteklem letu dosledno kritično odzivale na različne zakonske predloge, razvojne dokumente in dogodke ter tako sporočala odgovornim:

- da so posamezne težave v urejanju prostora del širših problemov v sistemu;

- da urejanje prostora obsega ob načrtovanju tudi gradnjo, razvoj, rabo, varstvo in vzdrževanje ter prenovo vseh sestavin prostora;

- da se v Sloveniji pozablja na prostorske razsežnosti razvoja in

- da je za dobre rešitve v urejanju prostora potrebno precej širše posvetovanje, kot pa je to trenutno v navadi.

“Odgovorno do prostora!” se je med drugim odzvalo na pripravo novele zakona o kmetijskih zemljiščih, pripravo nove razvojne strategije, nacionalnega reformnega programa in razpravo o zaščiti Krasa. V posameznih primerih odzivov in doseženih sprememb je možno zaznati napredek, ki vzbuja optimizem, da se pogoji za pripravo bolj celovitih in bolje usklajenih rešitev vendarle izboljšujejo.

Posvet bo potekal v dvorani Državnega sveta RS od 12h do 15h. Zbrane bodo najprej pozdravili z nagovori mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta RS, dr. Pavel Gantar, predsednik Državnega zbora RS in mag. Maja Simoneti, IPoP, koordinatorka partnerstva »Odgovorno do prostora!«.

Predstavitve bodo na primerih konkretnih problemov in rešitev zanje obravnavale naslednje teme:

Trajnostni razvoj poselitve (Robert Rogič, CI Kras – Leon Kobetič, Locus, d.o.o.)

Usklajevanje prostorskega razvoja (Tadej Žaucer, IPoP – Tatjana Rener, SVLR, Regionalna pisarna Štanjel)

Varstvo kmetijskih zemljišč (dr. Marina Pintar, UL BF UKPA – dr. Aleš Mlakar, UL BF, OKA)

Vključevanje javnosti v postopke priprave prostorskih aktov (Helena Šolar, MOP DP – Mateja Šepec, REC)

Upoštevanje prostorske dimenzije razvoja (Tanja Bogataj, MOP DP – Marjana Dermelj, SVREZ)

Politika najnižje cene in njene posledice v prostoru (Aleksander Saša Ostan – Mika Cimolini, oba ZAPS)

Davek na nepremičnine – aktivna zemljiška politika (Gvido Modrijan – Leon Kobetič, oba Locus, d.o.o.)

Koristnost raziskovanja pri obravnavi družbenih problemov v prostoru (dr. Srna Mandič, znanstvena svetnica, UL FDV)

Razpravo po predstavitvah, ki ji je namenjena zadnja ura posveta, bosta moderirala Marko Peterlin in Maja Simoneti z Inštituta za politike prostora.

Dodatne informacije:

Maja Simoneti, Inštitut za politike prostora, Tržaška 2, Ljubljana, 0590 63 683, maja.simoneti@ipop.si

Posvet poteka v soorganizaciji Inštituta za politike prostora v okviru projekta »Mreža za prostor«, ki ga delno financirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete Institucionalna in administrativna usposobljenost, prednostne usmeritve Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij, civilnega in socialnega dialoga.

Ljubljanski dnevi Orisa

Aleksander Vujović — Sun, 15 May 2011 14:20:54 +0000

Mednarodni simpozij arhitekture letos že petič v svoji tradicionalni seriji v soorganizaciji Oris Hiša arhitekture in Zavoda Trajekt.

Na podlagi zelo pozitivnega odziva bralcev revije za arhitekturo in kuluro Oris na tematike urbanizma, arhitekture, oblikovanja, fotografije ter kulturne dediščine, bo Ljubljana v četrtek, 19. maja 2011 ponovno postala svetovni center arhitekture.

Mednarodni simpozij arhitektov Ljubljanski dnevi Orisa že petič zapovrstjo prinaša v Ljubljano stik s svetovnimi metropolami in sodobno svetovno arhitekturno sceno. Simpozij je zastavljen kot niz predavanj priznanih arhitektov, ki skozi predavanja in vizualno predstavitvijo izrazijo svoje videnje oziroma dojemanje arhitekture, oblikovanja in kulture ter tako predstavijo deželo iz katere prihajajo hkrati pa se dotaknejo problemov, s katerimi se srečujejo pri realizaciji svojih del, ter naredijo primerjavo s trenutno situacijo v našem okolju. Ta simpozij je zaradi sedaj že tradicionalnega navdušenja občinstva lani v Cankarjevem domu obiskalo več kot 600 ljudi.

Na Ljubljanskih dnevih Orisa 5 se bodo predstavila sledeča svetovno priznana imena iz sveta arhitekture:

Miha Kajzelj, Slovenija
Lada Hršak, Hrvaška
Heinz Tesar, Avstria
Mansilla+Tuñón, Španija

Dogodek bo moderiral Matevž Čelik.

Vitalne krajine

Aleksander Vujović — Tue, 10 May 2011 07:59:02 +0000

Na Ljubljanskem barju bodo letos poleti v polni meri začele potekati aktivnosti mednarodnega projekta Vital Landscapes /Vitalne krajine. Cilj projekta je z inovativnimi tehnikami spodbujati razvoj dejavnosti, programov in storitev, ki prispevajo k učinkovitemu varstvu in razvoju kakovosti kulturne krajine. Konkretno na Ljubljanskem barju se bo v okviru projekta proučevalo možnosti za razvoj novih, inovativnih, lokalno pridelanih ali predelanih produktov v okviru serije petih različnih delavnic. Produkti z delavnic bodo med drugim nosilec sporočila o izjemnosti okolja v katerem bodo nastali in spodbuda za iskanje novih razvojnih priložnosti na Ljubljanskem barju in morda tudi v drugih podobnih izjemnih krajinah Slovenije.

V torek, 10. maja 2011 bodo ob 15.00 v Svečani dvorani Fakultete za gradbeništvo tri javna predavanja v angleščini, ki jih bodo v okviru sodelovanja v projektu izvedli predstavniki projektnih partnerjev iz Avstrije, Madžarske in Slovenije in sicer:

- Potentials of Agenda 21 for the ELC implementation, Prof. dr. Gernot Stoeglehner in Georg Neugebauer, University of natural Resources and Applied Life Sciences Vienna;

- Visualisation of landscapes and landscape changes, Prof. Dr. LászlóKollányi in Sándor Jombach, Corvinus University of Budapest;

- GIS kot orodje za odločanje, Roberto Degan, LUZ, d.d.

V sredo, 11. maja ob 9.00, bo v dvorani KUD Janez Jalen v Notranjih Goricah, na Podpeški cesti 380: uradna predstavitev projekta in tiskovna konferenca z ekskurzijo (do vključno 15.00) po območju Ljubljanskega barja (z možnostjo kosila v Bistri). Udeležba je možna po predhodni najavi na naslov urska.kranjc@luz.si.

Konec poletja, 22. in 23. septembra bo Ljubljana gostila mednarodno konferenco projekta, ki bo priložnost za srečanje z zanimivimi gosti iz tujine, seznanitev z delnimi rezultati projekta in panelne razprave.

Projekt Vitalne krajine bo potekal do marca 2013 in ga v večjem deležu financira Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) v okviru programa Centralna Evropa (www.central2013.eu). V projektu sodeluje osem partnerjev iz sedmih držav: Nemčije (Land Company Saxony-Anhalt in Association of Cultural Heritage Saxony-Anhalt), Avstrije (University of natural Resources and Applied Life Sciences Vienna), Slovaške (Institute of geography of Slovak Academy of Sciences), Češke (Faculty of Agriculture, University of South Bohemia), Madžarske (Corvinus University of Budapest), Poljske (University of Agriculture Krakow) in iz Slovenije (LUZ, d.d.).

Slovenski projektni partner LUZ, d.d. pri izvajanju projekta sodeluje s Krajinskim parkom Ljubljansko barje (KP LB), Regionalno razvojno agencijo Ljubljanske urbane regije (RRA LUR), Turizmom Ljubljana in Ministrstvom za okolje in prostor, Ministrstvom za Kulturo, Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Kulturna krajina, kot uravnoteženo razmerje med kulturo rabe in naravnimi viri, predstavlja v srednjeevropskem prostoru nepogrešljivo zakladnico biotske raznovrstnosti, vir naravnih bogastev in kulturno dediščino, ki je gradnik kulturne identitete držav tega prostora. Razsežna območja kulturne krajine se s prestrukturiranjem in umikanjem primarne rabe ter z novimi posegi v prostor spreminjajo in zelo pogosto se pri tem trajno izgublja lokalna identiteta in razvojne priložnosti za trajnostni razvoj.

Tudi Slovenija se sooča z naraščajočo vrzeljo med težnjami ohranjanja narave in gospodarskega razvoja, z neučinkovitim sodelovanjem med sektorji (npr. med upravljanjem z vodami, varstvom naravne dediščine in kmetijstvom), s pomanjkanjem izkušenj z vključevanjem javnosti v procese odločanja ter z nizko stopnjo razumevanja za razvojne priložnosti, ki jih ponuja kulturna krajina.

Pričakovani rezultati projekta VITAL LANDSCAPES naj bi bili spodbuda za razvoj produktivne prakse ravnanja s krajino. Projekt bo skušal vplivati na izboljšanje komunikacije med varstvenim in gospodarskim področjem z uporabo učinkovitih tehnik sodelovanja med neposredno vpletenimi in posredno prizadetimi udeleženci. Projekt Vital Landscapes bo posebno pozornost namenil kakovosti življenja na podeželju, ki je v srednjeevropskem prostoru pogosto v podrejenem položaju, saj imajo prebivalci skoraj praviloma slabši dostop do javnih in družbenih dejavnosti, prav tako pa imajo pogosto tudi nižje dohodke. Ruralna območja zato ne predstavljajo življenjskega izziva za mlado in bolje izobraženo populacijo, ki se zato umika v mesta in dodatno prispeva k demografskemu primanjkljaju in siromašenju teh območij.

Razvoju projekta je možno slediti preko spletne strani (www.vital-landscapes.eu), ki jim je možno slediti tudi v angleščini in novic projekta, ki izhajajo tudi v slovenskem jeziku. Na novice projekta se lahko naročite. Kontakt urska.kranjc@luz.si .

BIG Arhitektura 11

Aleksander Vujović — Mon, 09 May 2011 14:06:10 +0000

Letošnji mednarodni arhitekturni festival BIG Arhitektura bo potekal na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, in sicer v četrtek 12. maja 2011 med 9:30 in 16:00 se bo odvijal Oder 180°, v petek 13. maja med 9:30 in 17:00 pa mednarodna arhitekturna konferenca Big Arhitektura 2011. Na ploščadi Ajdovščina v četrtek ob 20.00 bodo slavnostno podelili nagrade Hiše Awards ter odprli pregledno razstavo nagrajencev.

Oder 180°: ”Kako do dobre hiše?”

Oder 180° je serija kratkih provokativnih nastopov, kjer izbrano temo obravnava 50 široko mislečih posameznikov.

V 180 sekundah se soočijo z zastavljenim vprašanjem, kot ga razumejo v najširšem okviru in predstavijo svoj odziv nanj. Izbrani časovni okvir namenoma ne omogoča podajanja natančnih odgovorov, ker verjamemo v moč postavljanja pravih vprašanj. Z njimi skušamo podvomiti v zastarele predstave in se ozreti za nepričakovanimi novimi potmi.

Krovno vprašanje, ki povezuje Oder 180° je ”Kako do dobre hiše?” . Postavljeno je sistemsko in kompleksno. Terja razmislek ne samo o tem kam želimo iti, temveč tudi o tem, kako naj tja pridemo. Išče vpoglede, ki so hkrati vizionarski in pragmatični.

Prihodnost ni posledica izbire med alternativnimi potmi, ki jih ponuja sedanjost, ampak prostor, ki je ustvarjen – najprej v mislih in nameri, nato še z dejavnostjo. Kako vidijo vi ta proces ustvarjalni posamezniki iz različnih polj?

Oder 180° je edinstven dogodek v slovenskem prostoru, kjer stopajo v dialog arhitekti, gradbeniki, strojni in elektro inženirji, sociologi, ekonomisti, umetniki. Ponuja izjemno pestro in zgoščeno paleto mnenj, izkušenj, vprašanj in idej, strnjeno v dan živahne in sproščene komunikacije.

Konferenca BA11: Nova pravila – novi odzivi

Prikaz moči, občutljivosti in relevantnosti dobre arhitekturne prakse. Ponovno.

Konference ‘’Big Arhitektura’’ (BA) so drugačne. Od ostalih arhitekturnih simpozijev jih ločuje specifična tema, skrbno določen sestav vprašanj, ki jih konference poskušajo razvijati. Teme BA so pomembno vodilo, osredotočajo pogovore, uokvirjajo v določenem trenutku še posebej relevantna vprašanja o oblikovanju in ustvarjajo neke vrste rdečo nit, ki je bolj izrazita in vsem udeležencem omogoča bolj bogato izkušnjo.

Letošnja tema so”Nova pravila – novi odzivi“. Konferenca raziskuje odnos med zahtevami, ki se nenehno spreminjajo, in inteligentnimi odzivi nanje v današnji arhitekturi; razbira, kako ti spreminjajoči se odnosi oblikujejo arhitekturno prakso danes in v prihodnosti.

Izbrana skupina mednarodno delujočih birojev naše celine je bila povabljena, da se omenjenih vprašanj dotakne skozi predstavitve lastnih izjemnih opusov, znotraj izbrane teme ”Nova pravila – novi odzivi“.

V delu vseh birojev je mogoče prepoznati nek določen dotik, prepoznavno inteligenco discipline in občutljivosti, ki jo je mogoče razbrati v posameznih oblikovalskih rešitvah, ne glede na merilo, lokacijo ali program. Od lesene kupole projekta ‘’Iglo Greve’’ danske skupine CEBRA do koncertne dvorane v Brugesu belgijskega biroja Robbrecht en Daem ali navdihujoče instalacije, ki so jo Ensemble Architecture postavili na lanskem arhitekturnem bienalu, so vsi primeri poosebljenje najboljšega odziva – prakse.

Za potrebe konference kot tudi širšega pristopa je mogoče najboljši odziv – prakso opisati kot pravi odgovor na pravo vprašanje; oblikovalsko rešitev, ki se odziva na specifična vprašanja, ki obdajajo, še več, vodijo projekt. Stanje trga, sociopolitične pokrajine in tako strokovna kot javna občutljivost ter še mnogo drugega se sestavljajo in prepletajo v zelo dinamičen kontekst, v katerem se arhitektura obllikuje in izvaja. V tem pogledu se pravzaprav ni nič spremenilo, tako je bilo od nekdaj.

Arhitektura, če naj bo dobra arhitektura, se ukvarja s ‘’povsem’’ arhitekturnimi vprašanji, ki so, morala ostati zvesta načelom, ki jo določajo. Brez težav lahko trdimo, da le-ta vsebujejo tudi iracionalno komponento, tisto, ki ni smiselna v praktično-uporabnem smislu, a deluje na povsem svoji ravni, v ustvarjalnem polju, ki ji je lastno. Obenem mora biti angažirana in odzivna, oblikovati mora prava vprašanja, ki ustrezajo kontekstu, in raziskati rešitve, ki so le-temu zveste. Skozi vse to se lahko vzpostavi kot relevantna in ključna ustvarjalna praksa.

Predavatelji na Arhitekturni konferenci:

Paul Robbrecht & Hilde Daem, Robbrecht en Daem Architecten, Ghent, Belgija,
Nanne de Ru, Powerhouse Company, Rotterdam, Nizozemska
Francisco Mangado, Navarre, Španija
Mar’a Hurtado de Mendoza Wahrolen, estudio.entresitio, Madrid, Španija
Julian Weyer, C. F. Mżller, Danska in
Mikkel Frost, Cebra, Aarhus, Danska

Otvoritev Parka Tabor

Aleksander Vujović — Fri, 06 May 2011 21:18:13 +0000

Spominjati se lepe preteklosti je lahko včasih tudi motivacija za prihodnost. Če so druženje, zelenje, igranje, spoznavanje sosedov, rekreacija še vedno vrednote, zakaj si jih ne organiziramo na prostorih, ki so naši, skupni, mestni, javni! Park Tabor pripada vsem, predvsem pa meščanom oziroma vsem, ki na Taboru živijo, delajo in se družijo.

Zato bodo v soboto, 7. maja ob 16. uri bodo na Taboru odprli sezono pomladno-poletnega dogajanja. Spored je sila zanimiv: od taborniških iger in piknika, do kino projekcij in velikega šaha.

Tabor je mestna soseska, ki kljub svoji centralni lokaciji in bogatosti institucij, kulturnega in športnega dogajanja ter visoki koncentraciji ljudi, nima jasne identitete. V raziskavi zavoda Bunker se je izkazalo, da prebivalci sosesko dojemajo le kot prehodni prostor, da pogrešajo prostore druženja, ki niso komercialne narave, zelene površine in občutek skupnosti. Zato so se v društvu prostoRož skupaj s partnerji odločili, da nekaj vsebin, ki jih pogrešajo prebivalci, organizirajo v parku Tabor. Povezali so se z lokalnimi društvi, institucijami in posamezniki in zasnovali prenovo parka in pomladno-poletne aktivnosti širokega spektra (rekreacija, izobraževanje, šport, kultura, zabava …), ki bodo brezplačno na voljo vse do konca avgusta.

Ideja je, da park postane srce Tabora, kjer bodo iniciativo za posamezne aktivnosti ter tudi za skrb (recimo za ptičje hišice, balinišče) prevzeli prebivalci sami. Spremembe, ki se obetajo že letos:

Oprema

V zimskih mesecih so v parku že namestili drevesne lučke ter ptičje hišice, v prihodnje pa bodo dodali še nekaj urbane in športne opreme. Za vse tiste, ki želijo delati v parku namesto v pisarnah, bodo poskrbeli z nekaj mizami in brezžičnim internetom. Za tiste, ki v parku želijo poležavati, bodo na voljo viseče mreže, za branje ali posedanje pa bodo na voljo platneni stoli, ki si jih bo mogoče izposoditi in se z njimi namestiti na sonce ali v senco. Za otroke bomo poskrbeli s skromnim, a nekoliko drugačnim igralom, ki lahko služi kot prostor igre in druženja. Teče tudi dogovarjanje med Mestno občino Ljubljana in Športnim društvom Tabor o ureditvi vseh zunanjih športnih površin.

Zelenje

Na površinah pod drevesi trava ne uspeva, kar daje vtis neurejenosti parka. Zato so mestni občini predlagali zasaditev rastlin, ki uspevajo tudi v senčnih legah. Okoli dreves so zasadili mali zimzelen, ki bo zelenil park tudi v zimskih dneh, na vmesne površine pa so zasadili mešanico nizkih krovnih rastlin (liriopa, hosta, kavkaška šmarnica, krvomočnica in divja vetrnica), ki bodo park popestrile z različnimi barvnimi odtenki listov in cvetov.

Promet

Promet je eden večjih problemov, ki degradirajo parkovni prostor. Skozi pogovore z zastopniki glavnih uporabnikov prometa v parku, so prišli do soglasja, da odstranijo parkiranje v parku ter na ploščadi pred hotelom Park, nova parkirna mesta pa nadomestijo na severni ulici Tabor, ki jo spremenijo v enosmerno.

Program

Pomladi in poleti lahko pridete v park Tabor na vsakodnevne brezplačne športne, kulturne in družabne aktivnosti; na voljo bodo različne športne vadbe in rekreacija, kulturni dogodki, ki bodo vse od predstav do literarnih branj, del programa bo namenjen tudi otrokom, v parku bodo razpeli slackline, skupaj igrali družabne igre. Poskrbeli bodo, da bo vedno na voljo pijača, da bo park čist, da bo na voljo brezplačen brezžični internet. Organizirali bodo igranje namiznega tenisa, balinanja in otrokom bodo brali pravljice. Program bodo večinoma sooblikovali lokalni prebivalci in inštitucije kot so športno društvo Tabor, zavod Bunker, Dom upokojencev Tabor, taborniki, Narodni muzej, Kinodvor, Pionirski dom, dramska šola Barice Blenkuš.

Razstava POT

Aleksander Vujović — Fri, 06 May 2011 20:37:06 +0000

V atriju ZRC SAZU je odprta razstava fotografij Luke Vidica o Poti spominov in tovarištva. Fotografije o tem unikatnem mestnem spomeniku, parku in športno rekreacijskem objektu so na ogled v prvih dneh maja, ko Pot spominov in tovarištva kot POT vsako zaživi v svoji posebej praznični izvedbi. Meščani se bodo prav te dni množično podali na pot ob žici okoli mesta in se tako na svojstven način poklonili junaštvu mesta med okupacijo, zmagi nad fašizmom in življenjskemu duhu skupnosti, ki ga odseva ta velikopotezna in enkratna mestna ureditev

Luka Vidic je fotograf, ki ga vodi kritično oko krajinskega arhitekta. Njegova fotografija je odraz izostrenega opazovanje podrobnosti ureditve in daleč od preprostega odseva idiličnih prizorišč. Največji mestni park je Vidic v zadnjih letih fotografiral večkrat, v različnih letnih časih in z različnimi nameni. Zadnje celovito in bolj kritično fotografiranje je izvedel za potrebe raziskave o POTi, najnovejše slike snema za potrebe nove knjige o mestnih parkih. Tokratna razstava se omejuje na predstavitev najimenitnejših odsekov POTi v kulturni krajini mesta, kjer pride njena oblikovanost najlepše do izraza.

Pot spominov in tovarištva je podoba izjemne vizije in poguma, ki sta bila potrebna zato, da se je spomin na junaško držo mesta med drugo svetovno vojno s to ureditvijo trajno vtisnil v urbano tkivo mesta. Danes POT bogati vsakdanje življenje meščanov in vznemirja mestne obiskovalce. Navdih in spoštovanje poleg ureditve v prostoru vzbujajo tudi vztrajnost, požrtvovalnost in leta organiziranega in prostovoljnega dela, ki so bili potrebni za njeno urejanje in vzdrževanje. Dvaintrideset kilometrov dolga pot okrog mesta, s sedem tisoč drevesi in številnimi spominskimi obeležji, počivališči in drugimi ureditvami je največji mestni park v Ljubljani, ki ga varuje društvo Zeleni prstan. Društvo, ki ga vodi bivša županja Ljubljane in častna meščanka Nuša Kerševan učinkovito skrbi zato, da se POT vzdržuje in razvija v duhu dobre tradicije njenega nastanka. Na otvoritvi razstave je poročala o dobrem sodelovanju s šolami, donatorji in meščani, ki zelo pozorno spremljajo razmere na POTi. Zadnje drevo je v Parku prijateljstva je ob POTi na dan zemlje 22. aprila 2011 letos posadil predsednik RS dr. Danilo Türk.

Reinterpretacije socializma: dvajset let kasneje

Aleksander Vujović — Thu, 05 May 2011 10:52:31 +0000

Skoraj petdeset raziskovalcev z območja nekdanje Jugoslavije v projektu “Nedokončane modernizacije – med utopijo in pragmatizmom” raziskuje teme, povezane s preoblikovanjem arhitekturne kulture in grajenega okolja na tem območju, in sicer od začetka socialističnega obdobja, preko post-socialistične tranzicije, do danes.

Po Zagrebu in Skopju tokrat Društvo arhitektov Beograd gosti konferenco “Reinterpretacije socializma: dvajset let kasneje”, ki bo potekala 6. in 7. maja v Kulturnem centru Beograda ter Zgodovinskem muzeju Jugoslavije v Beogradu.

Predstavljeni bosta tudi razstavi: Kadri nedokončanih modernizacij ter “Borba” za arhitekturo. Nemogoč intervju s protagonisti “Borbine” nagrade.

_______________________________________________________

»Nedokončane modernizacije: med utopijo in pragmatizmom« je skupinski in večletni raziskovalni projekt o arhitekturi in urbanem načrtovanju. Združuje partnerje iz institucionalnih in neinstitucionalnih sektorjev iz jugovzhodne Evrope: Trajekt in Umetnostna galerija Maribor (Slovenija), Hrvaško društvo arhitektov in Inštitut za sodobno arhitekturo, Zagreb (Hrvaška), Beograjsko društvo arhitektov, Beograd (Srbija), in Koalicija za trajnostni razvoj, Skopje (Makedonija). Cilj projekta je spodbuditi interdisciplinarno raziskavo (16 raziskovalnih skupin) produkcije grajenega okolja v družbenem, političnem in kulturnem smislu. Predmet zanimanja so države naslednice nekdanje Jugoslavije in obdobje od nastanka socialne države do danes. Projekt želi razkriti učinkovite, fleksibilne in družbeno odgovorne modele arhitekture in urbanega načrtovanja.

Zaščita za Kras brez uveljavitve zaščitne klavzule

Aleksander Vujović — Thu, 21 Apr 2011 13:40:52 +0000

Te dni je Vlada dokončno sklenila, da ne bo uveljavila možnosti, ki izhaja iz pristopne pogodbe k EU, da zaščiti nepremičninski trg ob meji z Italijo. Na pobudo dveh civilnih iniciativ iz Primorske je pozimi imenovala medresorsko skupino za proučitev razmer in se na osnovi njenega poročila odločila, da bo na Krasu ukrepala z notranjimi inštrumenti za vodenje in nadzor prostorskega razvoja. Vlada je očitno dobro prisluhnila medresorski skupini in sprejela sklep, ki vzbuja upanje, da politična raven ponovno prepozna vlogo prostorskega načrtovanja in se zavzame za njegovo izvajanje in nadzor v skladu z zakonodajnimi možnostmi in dobro prakso.

Civilna iniciativa Kras in Civilna iniciativa za Primorsko sta javnost in Vlado februarja letos opozorili, na veliko povpraševanje po nepremičninah na Krasu, ki vpliva na gradnjo, vodi v degradacijo kraških naselij in kulturne krajine ter na cene nepremičnin, ki so na Krasu bistveno višje kot drugje v Sloveniji. O motnjah na nepremičninskem trgu in različnih posledicah prodaje tujcem so predstavniki civilnih iniciativ skupaj s številnimi uglednimi sogovorniki razpravljali na odmevnih okroglih mizah in posvetih. Čeprav so se praktično vse razprave dotaknile tudi bolečih zgodb o odnosih med narodoma ob meji, pa so se na dogodkih predvsem veliko ukvarjali z vprašanji prostorske degradacije Krasa. To je ugotovila tudi skupina Odgovorno do prostora!, ki že eno leto povezuje strokovne, nevladne in akademske organizacije, ki delujejo na področju urejanja prostora. OdP je marca posredovala (povezava) Vladi in odgovornim predstavnikom države sporočilo v katerem probleme na Krasu povezuje s vsesplošno prisotnimi problemi v sistemu urejanja prostora in še posebej v stanovanjski politiki.

Razmere na Krasu so na nek način pričakovana posledica čezmejne suburbanizacije s katero se srečujejo tudi na mejah med drugimi evropskimi državami. Ta pojav spremlja veliko problemov, od kulturnih do čisto praktičnih in fizičnih, ki se tičejo gradnje in ravnanja s prostorom. Predvsem glede slednjega ni dvoma, da so posamezne države suverene nosilke pristojnosti za urejanje prostora in v tem smislu odgovorne za razvoj poselitve in gradnjo v prostoru. Vsako povezovanje širitve naselij in tipologije gradnje z investitorji, kupci ali novimi najemniki v teh območjih je zato povsem neutemeljeno. Tudi na Krasu je tako. Odgovornost za nove gradnje je domača in jasna. Sklicevanje občin, da so nemočne, ker o gradnjah vendar odloča država z izdajo gradbenih dovoljenj, je enako sprevrženo kot zagotavljanje MOP, da je urejanje prostora na lokalni ravni v celoti v pristojnosti občin. Zakonodaja kakorkoli slaba že je vse te donose in odgovornosti ustrezno ureja. Problem kot je znano tudi sicer ni predvsem zakonodaja ampak njeno izvajanje.

Razmere na Krasu so tako predvsem tudi odraz tega, da so v Sloveniji vprašanja prostorskega razvoja že leta povsem prepuščena ozkim, majhnim in posameznim interesom, da sta odpovedala usklajevanje in nadzor, politika in praksa. Na Krasu so prostorske degradacije očitne tudi za manj poučene opazovalce, na Gorenjskem in Štajerskem sta obseg in kakovost novih gradenj postala del realnosti in skoraj neopazna. Da Slovenija z nenadzorovano širitvijo gradnje v prostoru načenja kulturno krajino kot svoj ključni razvojni potencial in element prepoznavnosti, stroka opozarja že dalj časa. Da je razpršena gradnja vsestransko potratna, dolgoročno gospodarsko, okoljsko in družbeno škodljiva, se danes učijo že otroci v šolah.

Zahteva za uveljavitev zaščitne klavzule za nepremičnine na Krasu je najtesneje povezana z gradnjami, ki zaradi podobe, obsega in umestitve v prostor ter tudi zaradi cen vznemirjajo domačine in širšo javnost. Gradnje, ki so tako moteče in dolgoročno škodljive za lastnike in narodno gospodarstvo po mnenju občin omogočajo stari prostorski načrti, ki jih ni možno spremeniti in država, ki izdaja gradbena dovoljenja. Nič od tega ne drži kot tudi to ne, da se razmere na Krasu tičejo le kraševcev. V pričakovanju zaščitnih ukrepov, ki naj jih uveljavi država, se skriva resnica o tem, da je za usklajevanje razvoja v prostoru nujno sodelovanje, ki presega občinske meje. Odločitev, da država ne izbere možnosti, ki jo ponuja pristopna pogodba, ampak uporabi lastne mehanizme za zaščito Krasa, je vsaj s tega vidika načeloma dobra.

Načeloma zato, ker je pobuda za zaščito Krasa stara že več kot desetletje in doslej politične podpore ni dobila ne na lokalni ne na državni ravni. Kako učinkovita bo zaščita območja, če jo bo interventno uveljavila država, ni čisto jasno, kot tudi ne, kaj točno od zaščite pričakujejo v civilnih iniciativah, na občinah in na državni ravni. Upati je, da si bodo dobro prisluhnili in se zedinili, da je tovrsten ukrep lahko učinkovit le, če se bodo tako dogovorili in nato ravnali skladno z dogovorjenim, čeprav ne bo nujno vedno vsem všeč in prav.

Mediji so poročali o odzivih MOP, da regijski park kot instrument varstva narave ne bo rešil odprtih vprašanj. Iz doslej povedanega in napisanega ni bilo jasno, da naj bi na Krasu šlo za probleme varstva narave zato bi moral MOP Vladi to tudi učinkovito sporočiti. Na Krasu ne gre za probleme varstva narave in zato se mora v proces zaščite vključiti predvsem za prostorski razvoj pristojen Direktorat za prostor. »Potrebna je nacionalna strategija za zaščito Krasa kot nacionalne dediščine …« je v parlamentu povedal akademik Ciril Zlobec in posredno opozoril, da sodi Kras med izjemne kulturne krajine Slovenije, ki izpričujejo unikatno sožitje med človekovimi dejavnostmi in naravnimi danostmi. Kdorkoli je v imenu MOP za Dnevnik podal izjavo o neustreznosti predloga, da se Kras reši z ustanovitvijo regijskega parka, je imel prav, ne vemo pa ali je prav tudi ravnal. Državljani razumemo, da je MOP v Sloveniji vrhovna instanca, ki skrbi za okolje in prostor in verjamemo, da so se o najustreznejši rešitvi zaščite Krasa na ravni MOP posvetovale vse strokovne službe tako, da so Vladi predlagali najboljšo možno rešitev.

Stališče, da v Sloveniji za varstvo narave ni posluha in da zato regijski park ne bo učinkovit ukrep za zaščito Krasa, navaja k temu, da se je o ciljih zavarovanja in ukrepih izvajanja zaščite treba res dobro in odkrito posvetovati. Izkušnje s področja varstva narave namreč sporočajo, da je zaščita z vrha navzdol sama po sebi res neučinkovita, in priporočajo, da se zaščito uveljavi v procesu sodelovanja z lokalnimi deležniki, ki ob ustrezni strokovni podpori prepoznajo prednosti zaščite in se zanjo odgovorno odločijo sami. Odveč je opozarjati, da k učinkovitosti pomembno prispeva kompleksna struktura deležnikov, ki lahko mnogo bolj prepričljivo kot en izoliran vidik podpira razvojne ukrepe. Tako so pred leti že ravnali ljudje v Logarski dolini in tako bi lahko ravnali tudi na Krasu, če bi se seveda lahko zedinili o skupnem prihodnjem razvoju.

Plečnikova odličja 2011

Anja Planišček — Mon, 18 Apr 2011 14:52:13 +0000

Letošnja Plečnikova odličja so podeljena: nagrado so prejeli avtorji prenove Škrateljnove domačije v Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači (Matjaž Bolčina, Ernest Milčinovič, Teja Savelli), medalje pa avtorji prenove Vetrinjskega dvora v Mariboru (Maruša Zorec in Matjaž Bolčina), stanovanjskega naselja Sotočje v Kranju (Matija Bevk in Vasa J. Perović) in bivaka pod Grintovcem (Miha Kajzelj). Študentski priznanji sta prejela Tomaž Budkovič za Vodnik po arhitekturi Eda Mihevca in Ajdin Bajrovič za Idejno zasnove večgeneracijske stanovanjske soseske v Ljubljani in idejni načrt za stanovanjski blok.

Člani žirije so bili Tomaž Krušec (predsednik), dr. Živa Deu, Jože Peterkoč, Aleksander Ostan in dr. Petra Čeferin. Žirija je pregledala 17 predlogov za dosežke s področja oblikovanja okolja – arhitekture, 2 predloga za dosežke na področju arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike ter 10 predlogov za študentska priznanja.

Po dveh skupnih ogledih in štirih sejah je žirija med nominirane uvrstila deset arhitekturnih realizacij: Občinska športna dvorana Podčetrtek, Prenova Vetrinjskega dvora, Muzej slovenskih filmskih igralcev, Stanovanjsko naselje Sotočje, Razstava slovenska zgodovina – ljubljanski trakt v prenovi trakta J, Bivak pod Grintavcem, Dunajski mozaik, Ljubljana, Tribune ciljne regatne arene v Veliki Zaki, Bled, Stolpnica C, Majske poljane v Novi gorici, Šola Ithuba Skills College, Južna Afrika in dve deli s področja arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike: monografijo Niko Kralj in Kolašin – Lovčen. Od človeškega k onstrančloveškemu. Med nominirane za študentska priznanja je uvrstila:Vodnik po arhitekturi Eda Mihevca, Idejno zasnovo večgeneracijske stanovanjske soseske v Ljubljani in idejni načrt za stanovanjski blok, Oblikovanje središča Most v Ljubljani z idejno zasnovo Hiše plesa in Slovensko oblikovanje interjerjev in opreme v zamejskem prostoru.

Žirija si je večino predlaganih del ogledala, saj je le na ta način lahko presojala kvaliteto arhitekture z vidika umeščenosti v prostor, tektonske artikulacije stavb, izvedbe detajlov, stika med novimi posegi in obstoječimi strukturami, doslednost pri izvedbi koncepta stavbe. Izbrala je sledeča dela:

Plečnikova nagrada
Prenova Škrateljnove domačije v Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači
Avtorji: Matjaž Bolčina, Ernest Milčinovič, Teja Savelli

Plečnikova medalja
Prenova Vetrinjskega dvora v Mariboru
Avtorja: Maruša Zorec in Matjaž Bolčina

Plečnikova medalja
Stanovanjska soseska Sotočje v Kranju
Avtorja: Matija Bevk in Vasa J. Perović

Plečnikova medalja
Bivak pod Grintovcem
Avtor: Miha Kajzelj

Študentsko Plečnikovo priznanje
Diplomsko delo Vodnik po arhitekturi Eda Mihevca
Avtor: Tomaž Budkovič
Mentor: prof. Janez Koželj

Študentsko Plečnikovo priznanje
Diplomsko delo Idejna zasnova večgeneracijske stanovanjske soseske v Ljubljani in idejni načrt za stanovanjski blok
Avtor: Ajdin Bajrović
Mentor: prof. Miloš Florijančič, somentorja: prof. Vojko Kilar in asis. Mitja Zorc

Žirija je v sklepni misli poročila zapisala: “V času, ko v svetu naraščajo ekonomska, ekološka in energetska kriza, pri nas pa tudi specifična kriza vrednot in z njo povezano nespoštovanje intelektualnega dela, jim kot simptom sledijo tudi opešana gradbena aktivnost in drastično padanje cen arhitekturnih storitev, ki se bo slej ko prej odrazilo tudi v (še) slabši kakovosti posegov v prostor. Zato bi bilo krizo modro razumeti tudi kot čas za temeljit in temeljni premislek, za ponovno izpraševanje o smislu, vlogi in poslanstvu arhitekturne kulture, v svetu in še posebej doma.

Tudi letošnja žirija si namreč ob »nacionalnem romanju« k najboljšim posameznim arhitekturnim realizacijam zadnjega leta ni mogla zatiskati oči ob stopnjujoči se prostorski degradaciji slovenskega prostora. Stanje je dejansko zaskrbljujoče, saj se kljub kontinuiranim, čeprav morda ne dovolj artikuliranim in organiziranim opozorilom stroke slovenski javnosti, politiki in investitorjem, kaos v našem okolju ne le nadaljuje, temveč vse bolj gosti.
Ob tem vrhunska dela, kakršna nagrajujemo tudi danes, sicer predstavljajo svetlo izjemo in pozitivno vzpodbudo tako javnosti kot tudi stroki, a sama težko premaknejo trdovratne vzorce pomanjkanja splošne bivalne in politične kulture, ki zajemajo več kot petindevetdeset odstotkov slovenskega realnega in mentalnega teritorija.

Zato žirija tudi s te pozicije ponovno apelira tako na »servilni oz. nekritični« del stroke, kot tudi na nosilce vzvodov oblasti, da pričnejo delovati bolj dolgoročno in odgovorno do prostora, v katerem bivamo ter bolj zavezano javnemu interesu, s katerim hočemo živeti. Le na ta način bomo ohranili sledi izvirnosti in razvili elemente izvirnosti obče arhitekturne kulture Slovenije, ki predstavlja tudi enega od ključnih ekonomskih, energetskih in ekoloških temeljev nacionalne biti.

Danes nagrajeni , s preprostimi posegi in skromnimi sredstvi realizirani pristop in rešitev v manjšem, a za bivanje večine še kako pomembnem okolju, nas navdaja z upanjem in zaupanjem, da bo mlajša, prihajajoča generacija v naselbinskem prostoru slovenskih kulturnih krajin znala poiskati izziv in najti ustvarjalno ravnovesje med podedovano in novo ustvarjeno arhitekturo; sonaravno, vzdržno ravnovesje, ki ga je bilo v polpretekli dobi XX., a tudi v prvem desetletju XXI. stoletja vse premalo. In da bo politika,tako nacionalna,kot tudi lokalna,taki novi občutljivosti znala prisluhniti.”

Več: Celotno poročilo (.pdf)

Prostorski manifest za boljše Celje

Aleksander Vujović — Sun, 17 Apr 2011 21:36:57 +0000

Za svoj neoviran razvoj Celje nujno potrebuje strategijo z vizijo, ki mora preseči sedanje stanje in povzeti napredne razvojne trende, saj mu v nasprotnem grozi stihija s spontanim razraščanjem prostorsko nezdružljivih vsebin in s tem ustvarjanje novih sivih con. Pokazati mora ambicijo in pogum, da si upa uzreti prihodnost, povezati zgodovinsko pestrost in krajevno izvirnost v prebivalcem prijazno in skladno urbano celoto. Da si upa brez sramu in predsodkov nadeti naziv izvirno prepoznavnega in arhitekturno sodobnega evropskega mesta. Sonaravnega mesta realnih možnosti in premišljeno izkoriščenih priložnosti.

Celje se mora transparentno soočiti z zasebnimi pobudami, ki občutno posegajo v podobo mesta, njegovo doživetje in merilo ter pri tem v prvi vrsti zagovarjati javni interes. Praksa prostorskega umeščanja mora ob širši strokovni presoji v prihodnje preprečevati prostorske zagate, da bi tvorno dopolnjevala mestno tkivo in ga izboljševala. Zato je nujno potrebno preseči okvire sprotnega načrtovanja in pričeti delovati v okviru strateškega urejanja, ne glede na raztegljivost in tolerantnost veljavne zakonodaje. Z izoblikovanjem prostorske vizije je tako potrebno opredeliti vsa ključna razvojna območja in definirati točke razvojnih generatorjev, potencialnih objektov z vplivom na skladno prostorsko in programsko razraščanje. Nadzorovano strnjevati gradnjo in za nove priložnosti izkoristiti vse možnosti že pozabljenih in odsluženih, a dragocenih mestnih praznin.

Katerokoli mesto se brez prostorske vizije težko učinkovito sooča z razvojnimi trendi prometnega urejanja, naraščanjem potreb po učinkovitejših parkirnih conah ter smiselnostjo režimov povezav prometnih vpadnic in parkiranja do samega jedra mesta. Javni mestni potniški promet, kot eno izmed glavnih strateških vzvodov vseh zgledno razvitih mest, je, zato potrebno razviti do te mere, da bo smiselno dopolnjeval danes neurejeno in nedokončano mestno prometno infrastrukturo. Odločanje o prometnem režimu v mestnem jedru in dimenzioniranje mirujočega prometa na njegovem robu brez strokovno utemeljene strategije vodi v nove prostorske zadrege v bližnji prihodnosti. Z novo prostorsko razvojno vizijo je tako nujno potrebno zavzeti stališče do nadaljnjega nadzorovanega razvoja, ki bo predvideval točke prometnih vpadnic za gradnjo bodočih garažnih hiš ter parkirnih površin in javne potniške povezave s ključnimi urbanimi točkami mesta in njegovega zaledja.

Vpliv prostorskih intervencij na prostor je nedvomno tesno povezan tudi z obliko, prepoznavnostjo in uporabnostjo objektov, za ravnovesje katerih naj bi skrbela ubrana in premišljena arhitektura. Stvarnost arhitekturne izvirnosti in domiselnosti pa je dandanes žal vse prepogosto pozabljena vrednota celjskih prostorskih posegov, ki prevečkrat zapravljajo enkratne in edinstvene priložnosti. Premalo objektov, zgrajenih v zadnjem času je bilo deležno javne obravnave, le redki pa so rezultat natečajev, kot edinega demokratičnega izbirnega instrumenta za vrednotenje strokovnih predlogov. Skladno s celovito prostorsko strategijo je zato potrebno znova, kakor že nekoč, uvesti postopek arhitekturnih natečajev kot eno najbolj legitimnih oblik izbora arhitekturnih rešitev, katere naj bi poleg finančne in ekološke gospodarnosti krasil tudi izdaten premislek umeščenosti v prostor.

V korist mestne prepoznavnosti in uporabnosti bi bilo zato še vedno edino smotrno, da oblikovanje in celovit izbor urbane opreme v mestnem jedru postane predmet premišljenih intervencij z izoblikovanim odnosom do lastne in edinstvene preteklosti mesta, ki bi v prenovi starega jedra lahko celovito povezovala in izžarevala sodobnost, skladnost in enkratnost. Kakor je to v svojem času na zglednem nivoju ustvaril danes sicer že preživeti projekt prenove središča mesta iz leta 1986.

Zato si iz vsega zapisanega v prid uspešnemu razvoju našega mesta Društvo arhitektov in urbanistov Celje zadaja odgovorno nalogo, da bo v okviru izpostavljenih iztočnic javno zastopalo strokovni in javni interes v razmerju do posegov v prostor, konstruktivno sodelovala v postopkih novogradenj ali prenov objektov v javnem interesu, sodelovala pri pobudah za vzpostavitev celovite strategije za razvoj mesta, podajala strokovna stališča o prostorskih aktivnostih mesta in aktualni prostorski problematiki, predlagala pobude za celovit razvoj mesta, razpravljala o arhitekturi in prostoru ter javnost seznanjala s kulturno dimenzijo prostora. Vse to za boljše Celje.

Središče Most

Maša Ogrin — Tue, 12 Apr 2011 06:43:20 +0000

Razstavljeno diplomsko delo zaobsega ureditev širšega območja Zaloške ceste od Kliničnega centra do Kajuhove ceste, ki je danes glede na druga mestna središča prostorsko in oblikovno razmeroma zapostavljeno. Poleg funkcionalne organizacije tega prostora z vidika sodobne mestotvorne rabe, posveča naloga poseben poudarek navezavi tega dela mesta na reko Ljubljanico ter izoblikovanju izrazne fizionomije samega družbenega in kulturno gospodarskega centra Most. Avtorica diplomskega dela, arhitektka Maja Kovačič, vsekakor želi odpreti še en vidik v sklopu širših tovrstnih prizadevanj v celostnem oblikovanju našega mesta.

Kreativna mesta: priložnosti, politike in prostori

Aleksander Vujović — Sat, 09 Apr 2011 11:09:06 +0000

V četrtek, 14. aprila 2011, bo na Ljubljanskem gradu potekala mednarodna konferenca o pomenu in potencialih kulturnih in kreativnih industrij v razvoju evropskih mest in regij z naslovom Kreativna mesta: priložnosti, politike in prostori. Konferenca združuje ambicije dveh evropskih projektov, v katerih dejavno sodelujeta Mestna obcˇina Ljubljana in celotna Ljubljanska urbana regija: Kreativna mesta (Creative Cities) in Druga priložnost (Second Chance).

Uvodna predavatelja bosta ugledna gosta dr. Tom Fleming in prof. dr. Klaus R. Kunzmann. To bo prava priložnost tako za pregled najnovejših evropskih dognanj in dogajanj na področju kulturnih in kreativnih industrij kakor tudi za vpogled v trenutno najobetavnejši tovrstni ljubljanski projekt, Center sodobnih umetnosti Rog. V okviru konference bo organizirana tematska okrogla miza z obema predavateljema in vodilnimi slovenskimi odločevalci. Konferenca se prične ob 9.30 s pozdravom ministrice za kulturo gospe Majde Širce in ljubljanskega župana gospoda Zorana Jankovića.

_______________________________________________________

Tom Fleming je svetovalec in strateg na področju kulturnih politik, kreativne ekonomije in umetnosti/inovacij. Kot direktor podjetja Tom Fleming Creative Consultancy (www.tfconsultancy.co.uk) dela v mednarodnem prostoru in se osredotoča na kulturno načrtovanje, kulturno industrijo ter kulturne, kreativne in inovacijske politike.
Razvil je nove modele in orodja za številna mesta v Evropi, pa tudi v Afriki, Braziliji, na Kitajskem in Bližnjem vzhodu. Dr. Fleming je svetovalec pri programu kreativne ekonomije v VB, Svetu Evrope, Evropski komisiji, Zavezništvu civilizacij, UNESCU, British Councilu in Skandinavskem ministrskem svetu. Je tudi ustanovni član Dialogue Café in član upravnega odbora dobrodelne organizacije Arts for All.
Tom Fleming je doktoriral iz družbene in kulturne geografije in diplomiral iz družbene geografije na Univerzi v Sheffieldu (VB). Preden je ustanovil Tom Fleming Creative Consultancy je bil ustanovni partner razvojne agencije Cultural Industries Development Agency (www.cida.co.uk) v Londonu in raziskovalec na Inštitutu za popularno kulturo v Manchestru.

Klaus R. Kunzmann (rojen 1942) je študiral arhitekturo in urbanizem na Tehniški univerzi v Münchnu in leta 1971 pridobil doktorat iz urbanizma na Tehniški univerzi na Dunaju. Od leta 1974 je profesor na Fakulteti za urbanizem Tehniške univerze v Dortmundu in gostujoči profesor na številnih univerzah v Evropi, Ameriki in Vzhodni Aziji. Kot strokovnjak na področju prostorskega načrtovanja je svetoval Evropski komisiji, Svetu Evrope in OECD. Kot član znanstvenosvetovalnega odbora je med drugim sodeloval pri delu mednarodne gradbene razstave Emscher Park in Komisije za turizem v Porurju.
Od leta 1988 vseskozi deluje na področju ustvarjalnih in kulturnih industrij. Trenutno sodeluje v raziskavah o ustvarjalnih mestih v Evropi za naročnike v Hamburgu in Tokiu.

Strokovna literatura s področja krajine – ali jo poznaš?

Anja Koršič — Wed, 06 Apr 2011 08:07:08 +0000

Društvo krajinskih arhitektov Slovenije organizira številne zanimive in raznolike dogodke, ki bodo potekali v mesecu aprilu, mednarodnem mesecu krajinske arhitekture, pod geslom: Strokovna literatura s področja krajine – ali jo poznaš?

Strokovna literatura v Sloveniji je nastajala sočasno s krepitvijo krajinsko arhitekturne stroke in vzpostavljanjem izobraževanja na tem področju ter igra pomembno vlogo tudi za spodbujanje občutljivosti družbe za vprašanja urejanja krajine in prostora. Povezuje številna področja, od naravoslovno-ekoloških, družbeno-ekonomske in kulturološke, tehniške do oblikovalskih in načrtovalskih in daje odgovore na različna razvojna in prostorsko ureditvena vprašanja mest in podeželja ter odprtega prostora.

Vsi dogodki so povezani z mestom in knjigo – s ciljem, da se dognanja o prostoru in krajini na privlačen način predstavijo čimbolj raznolikemu občinstvu. S temi aktivnostmi se vključujemo tudi v projekt Ljubljana – svetovna prestolnica knjige.

Otvoritev meseca krajinske arhitekture bo v petek, 1. april 2011 ob 17.00, atrij ZRC, Novi trg 2, Ljubljana, s predstavitvijo nove knjige Krajinska arhitektura prof. Dušana Ogrina:

Poglede na knjigo in aktualno stanje na tem področju v Sloveniji bodo predstavili predstojnik Oddelka za krajinsko arhitekturo, prof. dr. Davorin Gazvoda, njen avtor, prof. Dušan Ogrin, krajinski planer prof. dr. Janez Marušič in urbanist Vladimir Braco Mušič. Otvoritev bo pospremila priložnostna razstava strokovne literature s področja krajinske arhitekture, ki bo v času trajanja meseca krajinske arhitekture razstavljena v knjigarnah Beletrina in Azil. Dogodek se bo zaključili z druženjem v Atriju in lokalu LP!

Beremo javni prostor, petek, 8. april 2011 ob 17.00, v Tivoliju, pri spomeniku E. Kocbeku:

V sodelovanju s PAZI!PARK in Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije bo predstaviljeno, kako lahko različni uporabniki beremo javne prostore. V mestnem parku Tivoli bo začasno urejena pot, ki bo omogočala uporabo dela parka slepim in slabovidnim. Otvoritvenemu dogodku bodo sledila organizirana vodenja po poti. V petek, 8. aprila, bodo po poti vodili dogovorjene organizirane skupine, za javnost pa bo pot dostopna v soboto, 9. aprila in v nedeljo, 10. aprila, vodenja po poti bodo ob 10.00, 12.00 in 14.00.

Ljudje z okvaro vida prostor doživljajo nekoliko drugače, drugače pa ga tudi uporabljajo. Pri tem so velikokrat odvisni od pomoči drugih ljudi, saj se na njihovih poteh pojavljajo ovire, ki jih ljudje z dobrim vidom ne opazijo oz. jih na poti celo postavljajo. Zaradi staranja prebivalstva se število slabovidnih stalno povečuje, zato je v zavest odgovornih za načrtovanje javnih prostorov in tudi širše javnosti nujno uvesti miselnost o prostoru brez ovir in spodbuditi večjo občutljivost ter zavedanje o odgovornosti, ki jo ima vsak posameznik pri uporabi javnega prostora.

Gre torej predvsem za dogodek, namenjen osveščanju širše javnosti, ki lahko veliko prispeva k boljši dostopnosti prostora že tako, da ne postavlja dodatnih ovir na javne poti ter opozorilo, kaj bo še potrebno storiti za dobro dostopen mestni javni prostor. Začasno pot v Tivoliju bosta pripravili krajinski arhitektki dr. Andreja Zapušek Černe in Andreja Krivic Albreht, ki je tudi avtorica knjige Čutim, vidim, zmorem (Študentska založba, 2008).

Bistvo dogodka je vodenje obiskovalcev po kratki poti v Tivoliju, na kateri bomo opozorili na ovire, ki se pojavljajo na vsakdanjih poteh, ponazorili težko sledljivost poti in kaj bi se dalo storiti za boljšo orientacijo. Pot boste lahko spoznavali s posebnimi očali, skozi katere boste videli svet podobno, kot ga vidijo slabovidni. Posebej bomo predstavili vse dimenzije parka, ki jih mogoče na vsakdanjih poteh spregledamo, ali bolje, ne začutimo (kip na otip, rastline z zanimivim lubjem, prijetnimi listi in dišečimi cvetovi, temperaturne spremembe in vonji v rastlinjaku, ptičje petje..) V rastlinjaku gostuje knjižnica pod krošnjami, zato bomo tam pokazali tudi, kako izgledajo knjige v brajici, reliefni zemljevidi itd.

Mi urejamo Krajino!, petek, 15. april ob 11.00, Severni mestni park:

Obiskovalci Severnega mestnega parka bodo na digitalnih portalih spoznali aktivnosti, ki so bile izvedene v okviru izjemno uspešnega projekta Mi urejamo krajino. Temeljni cilj projekta je bil spodbujanje opazovanja vsakdanjega okolja, zaznavanje kakovosti krajine ter razvijanje ozaveščenega odnosa javnosti do okolja, prostora, krajine, ki se gradi od najmlajših let naprej. Predstavitev bodo pospremile delavnice za otroke, ki bodo pod vodstvom mentorjev z risbo in uporabo različnih materialov ustvarjali podobe krajine.

V okviru meseca krajinske arhitekture bodo organizirani še:

Okrogla miza o strokovni literaturi in razstava strokovne literature s področja krajine, ponedeljek, 18.april ob 15.00 , Hiše arhitekture, ZAPS, Vegova 8, Ljubljana:

DKAS bo v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije organiziral razpravo med različnimi akterji o vlogi strokovne literature s področja urejanja prostora. Namen razprave bo osvetliti specifičnost, obliko in potrebnost tovrstne strokovne literature v današnjem času. Razpravo bo pospremila razstava strokovne literature s področja krajinske arhitekture v Hiši arhitekture.

Doživljanje in uporaba mestnih javnih prostorov – predstavitev in pogovori o knjigah, torek, 19. april ob 18.00, Knjižnica Otona Župančiča, Kersnikova 2, Ljubljana.

Pogovor o klasičnem urbanističnem čtivu Podoba mesta K. Lyncha, ki je prvič v slovenščini izšlo letos.

Ob knjigah Vedenjski zemljevidi ljubljanskih trgov in parkov in POT, največja načrtovana javna zelena površina v Ljubljani bo tekel pogovor o uporabnikih ljubljanskih odprtih prostorov. Obravnavana bo tudi knjiga, ki se ukvarja z načrtovanjem za slepe in slabovidne Čutim, vidim, zmorem… Z avtorji slovenskih knjig in drugimi gosti se bo pogovarjal dr. Matej Nikšič z Urbanističnega inštituta RS.

MEDS: delavnica študentov oblikovanja

Maša Ogrin — Tue, 05 Apr 2011 08:46:54 +0000

V Istanbulu se bo to poletje v avgustu, pod okriljem MEDSa, odvijala arhitekturno – oblikovalna delavnica. Želja je izpeljati mednarodni projekt, s katerim bi povezali študente arhitekture, oblikovanja in umetnosti in vsako leto na drugi lokaciji organizirati delavnice z različnimi temami in nalogami. Letos bo tako potekala v Istanbulu in sicer na temo raznolikosti med evropskim in azijskim delom tega velikega turškega mesta. Odnos, povezave, razlike, kvalitete, težave in rešitve. Delavnice se bodo udeležili študentje iz cele Evrope. Čez dan bodo potekela praktična dela, zjutraj in zvečer, pred posameznimi workshopi, pa bodo organizirana predavanja priznanih arhitektov in oblikovalcev, ki bodo udeležencem pomagala pri njihovem delu, odpiranju pogleda in iskanju idej za projekt, morda jim bodo pomagala tudi pri iskanju drugačnih pristopov k problemu.

Več informacij najdete na spletni strani www.meds-workshop.com, kjer so navedeni tudi vsi kontakti.

Zlata kocka

Aleksander Vujović — Mon, 21 Mar 2011 22:30:42 +0000

Ministrica za kulturo Majda Širca je v torek 15. marca na Kulturnem bazarju v Cankarjevem domu v podelila nagrado Zlata kocka – nagrado tistim, ki za otroke in mladostnike pripravljajo programe in projekte s področja arhitekture in grajenega okolja. Nagrada Zlata kocka je obenem tudi nacionalni izbor del, ki se bodo potegovala za mednarodno nagrado Svetovne zveze arhitektov (UIA) UIA Golden Cubes Award, ki bo podeljena septembra letos v Tokiu. Podeljene so bile 4 nagrade v 3 kategorijah, vsa dela, ki so prispela na natečaj pa bodo med 22. marcem in 2. aprilom razstavljena v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

Natečaj za nagrado Zlata kocka je pripravila delovna skupina Arhitektura in otroci pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije v partnerstvu z Ministrstvom za kulturo, Ministrstvom za šolstvo in šport, Ministrstvom za okolje in prostor, Zavodom RS za šolstvo, Muzejem za arhitekturo in oblikovanje ter Fakulteto za arhitekturo. Za nagrade so se lahko potegovali vzgojno-izobraževalni zavodi, druge ustanove, posamezniki in mediji.

V kategoriji izobraževalnih ustanov sta nagrado prejela Vrtec Trnovo, Ljubljana, ter Osnovni šoli Antona Šibelja – Stjenka in OŠ Dutovlje. Prvi je prejel nagrado za razvojno-inovacijski projekt Arhitektura, urbanizem, krajinska arhitektura in hortikultura v trnovskem modelu temeljnega učenja, ki predšolske otroke uvaja v področja kulture in civilizacije ter jih uči graditi odnos do sebe, do drugih, do narave in okolja skozi postopno, dolgoročno in načrtovano vključevanje elementov arhitekture, urbanizma in urejanja krajine v delo vrtca, s spodbujanjem različnih oblik učenja in ustvarjanja ter z vključevanjem otrokovih samostojnih pobud in ustvarjalnosti. Kraški osnovni šoli sta bili nagrajeni za projekt Po Fabianijevih poteh, Bienalni natečaj prostorskega oblikovanja, v okviru katerega potekajo likovni natečaj, delavnice za učence, izobraževanja za učitelje in spoznavanje dediščine arhitekta Maksa Fabianija, preko katerih udeleženci razvijajo sposobnost razbiranja in ustvarjanja skladnih likovnih odnosov. Projekt presega lokalne meje in nagovarja celoten slovenski in celo zamejski prostor.

V kategoriji ustanov je nagrado prejelo Kulturno-umetniško društvo C3 za projekt Javno mesto – Public city, namenjen mladostnikom iz ljubljanskega Zaloga, ki so od svojega rojstva pred 15–20 leti spremljali velike družbene spremembe. Arhitekti, raziskovalci in umetniki v projektu sodelujejo kot strokovni sodelavci pri izdelavi načrta prenove igrišča, mladi pa se sami vključijo v oblikovanje svojega okolja in ob tem gradijo zavest o lastni identiteti, potencialih in možnostih

V kategoriji tiskanih medijev je nagrado prejela Založba Rokus Klett d.o.o. za otroško slikanico avtoric Žive Deu in Bare Kolenc Kje pa ti živiš?, ki je prva izvirna slovenska slikanica o arhitekturi in otrokom jasno predstavi prostore, namenjene bivanju, arhitekturne objekte in njihovo vlogo v širšem grajenem okolju.

Na natečaj se je prijavilo 22 projektov, ki so se na različne načine lotevali prostorskega opismenjevanja in seznanjanja otrok in mladostnikov z arhitekturo. Žirija, ki so jo sestavljali Miha Dešman, Ana Kučan, Lenka Kavčič, Nina Ostan in Nika Zupanc, je želela nagraditi projekte, ki spodbujajo ustvarjalno igro, preko katere otroci razvijejo odnos in razmislek o prostoru, torej projektov, ki zagotavljajo razvoj odgovornega odnosa do okolja brez pokroviteljskega pristopa.

Ustavno sodišče spreminja naravo podrobnega prostorskega načrtovanja

Aleksander Vujović — Wed, 16 Mar 2011 19:33:24 +0000

Danes smo lahko v časopisu Delo prebrali, da je Ustavno sodišče RS med drugim razveljavilo dva odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov, ki predstavljata pomembno vez med prostorskim načrtovanjem in graditvijo. Odločba Ustavnega sodišča s tem temeljito posega v podrobno prostorsko načrtovanje in spreminja njegovo naravo tako na občinski kot na državni ravni.

Ustavni sodniki so presodili, da postopek priprave in sprejemanja državnega prostorskega načrta (DPN) in občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) ni takšen, da bi lahko zainteresirani učinkovito varovali svoje pravne koristi. V postopku sprejemanja prostorskih aktov imajo “zainteresirane osebe kot druga oziroma strokovna javnost možnost dajanja predlogov in pripomb na načrtovano prostorsko ureditev, ki jih pristojni organi po ZPNačrt in ZUPUDPP sicer morajo obravnavati, niso pa jih zavezani sprejeti.” Sodelovanje posameznika v postopku sprejemanja abstraktnih in splošnih aktov ne more nadomestiti njegovega sodelovanja v postopku, ko se takšen akt uporabi v konkretnem primeru na ugotovljeno dejansko stanje. “V posameznikove pravice in pravne koristi se lahko poseže s posamičnim aktom (tj. z gradbenim dovoljenjem), zato mora imeti posameznik možnost, da v upravnem postopku uveljavlja pravna in dejanska vprašanja, ki so povezana z zaščito njegovega pravno varovanega položaja, vključno s pravnimi sredstvi in sodnim varstvom.”

Ustavno sodišče je razveljavilo tudi odstavek, ki določa vplivno območje, s pomočjo katerega se določajo stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja bi stranski udeleženec lahko varoval npr. “svoje pravice do ustreznih odmikov načrtovane gradnje od njegovega objekta, do protihrupne zaščite, do gradnje, ki ne bo škodljivo vplivala na stabilnost njegovega objekta, do požarne varnosti, do higienske in zdravstvene zaščite oziroma zaščite okolice ipd. Z matematičnim modelom za določitev območja, s pomočjo katerega naj bi se določali stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, takšnega razmerja morebitnih stranskih udeležencev do načrtovane gradnje ni mogoče opredeliti. Po presoji Ustavnega sodišča pomeni taksativna opredelitev stranskih udeležencev v postopku, ki ne izhaja iz obstoja njihovega pravno varovanega interesa, temveč iz formalnih in na videz objektivnih, a zato umetnih pravil, nedopustno izključitev nekaterih oseb iz sodelovanja v upravnem postopku, ki jim materialno pravo priznava pravno varovan položaj. Ujemanje kroga oseb, ki jim je položaj stranskega udeleženca priznan na podlagi določitve oziroma izračuna območja za določitev strank, z osebami, ki imajo pravno varovan interes, je zato lahko zgolj naključno. Uresničevanje človekovih pravic pa ne sme biti odvisno zgolj od naključja.”

S tem odločba še enkrat več ilustrira kaj prinašajo delne zakonske rešitve in navidezni pravni obvozi. Sicer dolgo in podrobno besedilo odločbe kolikor je mogoče lepo povzema sistem urejanja prostora in je nasploh poučno branje. Med drugim ugotavlja tudi, da nerazumno dolgi postopki in “nagajanja” mejašev ne morejo biti posledica uveljavljanja ustavnih pravic, temveč tega, da upravni organi niso vodili postopkov tako kot bi bilo treba oz. niso uporabili svojih pooblastil, da bi preprečili zlorabo pravic.

Kulturna četrt Tabor

Aleksander Vujović — Mon, 14 Mar 2011 17:47:53 +0000

Pretekli teden so v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana izpeljali ustanovno sejo društva Kulturna četrt Tabor (KČT). Ideja o kulturni četrti na tem področju je zorela že nekaj časa, 1. marca 2011 pa so mrežo tudi formalizirali.

KČT sestavljajo raznolike organizacije iz območja Tabora, ki se ukvarjajo s kulturo, izobraževanjem, trajnostnim razvojem in prostorsko problematiko. Namen ustanovitve je predvsem okrepljeno sodelovanje vseh posameznikov in organizacij na področju kulturnih aktivnosti in vključevanje lokalnega prebivalstva v dejavnosti in vsebine, ki se predstavljajo v tej četrti. Poskušali bodo naslavljati tudi probleme s področja trajnostnega razvoja, s katerimi se, tako kot vse druge, sooča tudi soseska Tabor; strokovno podporo glede tega vprašanja nudita Inštitut za politike prostora in društvo Focus.

Načrtujejo tudi občasno izdajanje skromne publikacije “Tabor”, ki bo vsebovala informacije in zgodbe o četrti in KČT. Organizacije, ki javnosti ponujajo kulturne vsebine, pa načrtujejo tudi bolj usklajeno delovanje pri promociji in skupno ponudbo kulturnih vsebin. Že od same ideje nastanka KČT uživa močno podporo predstavnikov Četrtne skupnosti Center, s katerimi bodo sodelovali tudi pri konkretnih aktivnostih v letošnjem letu.

Doživite Finsko v Trstu

Maša Ogrin — Mon, 14 Mar 2011 06:34:02 +0000

Po Torinu, Rimu, Cataniji in Firencah, bo od 26. marca do 8. maja 2011 tudi Trst gostil “Experience…Finland”, kulturni dogodek, ki promovira vrsto pobud v arhitekturi in oblikovanju z namenom širjenja finske kulture. Dogodek, ki sta ga začela in izvedla Finska ambasada v Italiji in ATL – Društvo finskih arhitekturnih pisarn iz Helsinkov, skupaj z Društvom arhitektov, urbanistov, krajinskih arhitektov in konzervatorjev Tržaške pokrajine, muzejem Revoltella – galerijo moderne umetnosti iz Trsta in Oddelkom za kulturo tržaške občine, je zasnovala in kurirala Arianna Callocchia. Za izvedbo razstave je zaslužno še podjetje Wärtsilä, ki izdeluje strojno opremo in ima tovarno tudi v Dolini pri Trstu, s čimer simbolizira povezanost Trsta s Finsko.

Otvoritev razstave “Experience…Finland” bo v petek, 25. marca 2011 ob 17:30 v muzeju Revoltella v Trstu, organizatorji pa želijo na ogled razstave privabiti tudi slovensko publiko. Več o dogodku si preberite v vabilu in na plakatu.

Miljenko Licul

Maša Ogrin — Thu, 10 Mar 2011 17:54:55 +0000

Osrednja slovenska oblikovalska organizacija, Fundacija Brumen, je v sodelovanju z Narodno galerijo pripravila razstavo del enega najvidnejših slovenskih ustvarjalcev, grafičnega oblikovalca Miljenka Licula.

V obrazložitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki jo je Miljenko Licul prejel leta 2008, je zapisano, da »je eden tistih avtorjev, ki je pomagal v strogo modernistični slog grafičnega oblikovanja sedemdesetih let vpeljati drugačno, poetsko govorico, ne da bi pri tem zanikal vsebinske in historične prvine naloge … Je oblikovalec, s katerim si je slovensko grafično oblikovanje utrdilo mednarodno veljavo.«

Razstava, ki prikazuje Liculov pretanjen pristop k oblikovanju, bo na ogledu do 8. maja.

Več na spletni strani Narodne galerije.

Ne več Ne manj

Maša Ogrin — Tue, 01 Mar 2011 12:02:49 +0000

Letošnji arhitekturni simpozij v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje bo namenjen raziskovanju manevrskega prostora sodobnih arhitekturnih praks. V času, ko navzočnost arhitekture presega vsakdanjik in hkrati izgublja pomen, je zelo pomembno ponovno določiti razpon delovanja, ki arhitekturi dejansko pripada. Kaj je nič več in nič manj? Katere temeljne dobrine, ki jih ni mogoče skrčiti, lahko in mora arhitektura zajeti, da bi kar najbolje prispevala k oblikovanju našega sveta? Katerim vidikom svojega domnevnega bistva se lahko arhitektura odpove in katere mora za vsako ceno braniti?

Na simpoziju, ki ga MAO organizira skupaj z zavodom Ark in Fakulteto za arhitekturo, bodo sodelovali štirje arhitekti z mednarodno prakso, arhitekturni kritik in kustos: Jacob van Rijs, MVRDV, Rotterdam; Mark Lee, Johnstonmarklee, Los Angeles; Duncan Lewis, scape architecture, Bordeaux; Jörg Leeser, BeL, Köln; in Philip Ursprung, predstojnik Oddelka za zgodovino in teorijo arhitekture, ETH Zürich. Govorili bodo o tem, kako pri svojem delu rešujejo ta vprašanja.

Simpozij sta kurirala Ilka in Andreas Ruby, textbild, Berlin, ki ga bosta tudi vodila. Cena vstopnic je 19 € / 10 € (študenti). Vstopnice so na prodaj na blagajni MAO, Pot na Fužine 2, Ljubljana. Možna je tudi rezervacija in nakup kart s prijavnico, ki jo najdete na spletnih straneh MAO Vstopnice bodo na voljo do zasedbe prostih mest.

Dnevi Orisa v Beogradu

Maša Ogrin — Thu, 24 Feb 2011 19:35:18 +0000

Drugo leto zapored se bodo 18.marca v Domu sindikata v Beogradu odvili Dnevi Orisa. Moderatorki Maja Lalić in Snežana Ristić bosta gostili pet predavateljev, arhitektov iz različnih okolij, arhitekta Ivana Kućino iz Srbije, Studio UP iz Hrvaške, Willema Neutelingsa iz Nizozemske, Aarona Betskya iz ZDA in Souja Fujimota iz dežele vzhajajočega sonca – Japonske.

Več o samem dogodku na spletni strani dogodka.

Načrtovalske smernice za boljši urbanizem

Aleksander Vujović — Fri, 18 Feb 2011 17:29:02 +0000

Zastoj trga nepremičnin v zadnjem času je v Sloveniji razkril mnoge posledice nekvalitetne stanovanjske gradnje iz obdobja njegove intenzivne rasti. Pri soočanju s tovrstnimi težavami so se v evropskem kontekstu razvila nekatera načrtovalska orodja, kakršne so načrtovalske smernice, ki omogočajo usmerjanje načrtovalskega procesa od začetka, s skupnim delovanjem deležnikov vseh ravni, od državne, lokalne in strokovne do zasebnega sektorja. Cilj je skupaj določiti minimalne standarde kakovosti na različnih področjih stanovanjske gradnje, ki pa hkrati omogočajo čim večjo svobodo izražanja znotraj neke homogene celote.

V Urbactovem projektu Hopus (Housing Praxis for Urban Sustainability) je pet univerz in ena mestna uprava v dveh letih delovanja in preučevanja praktičnih primerov poskusila določiti kvalitativne kazalce za kakovost, oblikovanje in tehnologijo gradnje stanovanj, z namenom postaviti osnove za kvalitetno stanovanjsko gradnjo v evropskem prostoru. Vsako nadaljno razvijanje tematike naj bi se navezovalo na določen prostor, za katerega bi bile izdelane njemu lastne smernice pri načrtovanju stanovanjskih sosesk.

Univerza v Gdansku, ki je bila ena izmed partneric projekta, je ugotavljala stanje in vzorce stanovanjske gradnje na Poljskem, ki so v mnogočem podobni našim. Hitra rast BDP v zadnih dvajsetih letih je povzročila hitro širjenje mest. Razvoj ni šel na račun prenove in zgoščevanja pozidave znotraj mest, temveč na račun rasti suburbanih območij. Pri tem se je zanemarjalo kvaliteto gradnje, javnega prostora in urejanja prometa. Postsocialistično obdobje je bilo zaznamovano z močno željo po uveljavljanju individualnih značilnosti posameznikov, tudi v prostoru, kar je spremljala še privatizacija komunalne infrastrukture. Regionalno planiranje je imelo izjemno šibko vlogo, majhne občine, odgovorne za prostorsko načrtovanje, pa so bile organizacijsko in finančno prešibke, da bi ob uresničevanju svojih ciljev uspešno usmerjale zasebne pobude, zato so bile večkrat žrtve enostranskih interesov investitorjev. Prostorsko načrtovanje je postalo pogosto zreducirano na stopnjo administrativnih postopkov.

Za doseganje dogovora o tem, kaj so minimalni standardi kvalitetne stanovanjske gradnje, je potrebna širša interdisciplinarna razprava, poleg tega pa je pomembno upoštevati lokalne razlike znotraj območja. Na konferenci v Gdyniji aprila 2009 so se zato zbrale regionalne in občinske uprave, investitorji, gradbena podjetja in planerska združenja. Širši strokovni in tehnični javnosti so predstavili teme, pri katerih je mogoče uporabiti načrtovalske smernice v okviru stanovanjske problematike, kot so prenova, urejanje in načrtovanje suburbanih sosesk ter energetska učinkovitost..

Situacijo na Poljskem zlahka primerjamo z razmerami v Sloveniji, le da so se spremembe v prostoru morda zaenkrat izrazile v nekoliko manjši meri. Tudi pri nas pa še kako primanjkuje splošno sprejetih standardov o tem, kaj je kvaliteta v prostoru in kaj ni, saj se zadnji dve desetletji vsa razprava vrti le okoli postopkov. Podobna razprava o načrtovalskih smernicah, kot so jo opravili v okviru projekta Hopus v Gdynji, bi bila zato zelo dobrodošla. Z Zakonom o prostorskem načrtovanju je bil žal opuščen poskus uvajanja rastoče zbirke načrtovalskih smernic v urejanju prostora, ki so bile predvidene kot dopolnila Prostorskega reda Slovenije. Mesta s tem ostajajo prepuščena sama sebi, svoji ambiciji in znanju. V zadnjem letu je upanje za spremembe prineslo partnerstvo »Odgovorno do prostora!«, ki združuje strokovno civilno družbo na področju prostora, in v okviru katere se intenzivira razprava o problemih in rešitvah v urejanju prostora v Sloveniji.

Izziv mnogim mestom predstavljajo npr. tako starejše kot tudi številne večstanovanjske soseske, nastale v zadnjem času, saj bodo zaradi specifičnih razmer, v katerih so nastale, že kmalu potrebne obnove. Nastajale bodo nove, pri katerih bo vprašanje kakovosti postajalo vedno bolj pomembno, z ozirom na močne želje po individualni gradnji pa bi bil še kako koristen tudi razmislek o energetski (ne)učinkovitosti tovrstne organizacije dejavnosti v prostoru. Ta gre zaenkrat bolj v smeri razprav, katero vrsto energentov uporabiti pri oskrbi mest kot pa kako preoblikovati urbano strukturo v bolj trajnostno. V iskanju rešitev sprejemanje in uveljavljanje zakonskih normativov verjetno ne bo dovolj, zato je potrebno razmisliti, če in na kakšen način bi bilo mogoče uporabiti dopolnilna orodja, kot so načrtovalske smernice.

Pri reševanju vseh navedenih problematik bi bilo koristno priti do soglasja o standardih kvalitete, hkrati pa bi se v procesu njihovega nastajanja razvijali dialog in medsebojno spoštovanje vseh sodelujočih.

Trajnostna osvetlitev v javnih in poslovnih zgradbah

Aleksander Vujović — Wed, 16 Feb 2011 23:05:24 +0000

Načrtovalci v gradbeništvu ustvarjamo rešitve za potrebe naših naročnikov. Namenoma sem uporabil to zelo splošno trditev, ki pa je za zaposlene v privatnem sektorju gospodarstva verjetno najpomembnejša. Ena od teh potreb ali želja naročnika je imeti vpogled v stroške obratovanja zgradbe že v fazi projektiranja, s čimer lažje oblikuje svoje stališče do posameznih različic projekta. Glede na to, da je razsvetljava v večini javnih in poslovnih zgradb drugi največji porabnik energije takoj za ogrevanjem, se ta članek posveča orodjem in načinom za vrednotenje in zmanjšanje njene porabe.

Projektiranje trajnostne razsvetljave se v Sloveniji osredotoča predvsem na uporabo t.i. ‘varčnih svetlobnih virov’, tudi če so ti viri uporabljeni na povsem nevarčen način. V najboljšem primeru se v fazi projektiranja, kot kazatelj trajnosti razsvetljave, oceni instalirano električno moč na kvadratni meter. Ta ocena pa ima seveda zelo omejeno vrednost za naročnika, saj ne pove veliko o količini porabljene energije na leto – torej kolikšen bo letni strošek za elektriko, ki jo porabi razsvetljava. Da bi to informacijo pridobili je potrebno namreč upoštevati tudi koliko časa v letu bo posamezno svetilo v povprečju prižgano. Pri tem se lahko uporabi orodje LENI (Lighting Energy Numeric Indicator), ki temelji na standardu EN15193 in ki naročniku pove koliko električne moči na kvadratni meter bo razsvetljava porabila v enem letu(kWh/m2/leto). Pristop, ki ga LENI nagrajuje, je uporaba varčnih svetil (ne samo varčnih svetlobnih virov), predvsem pa premišljena uporaba inteligentne regulacije razsvetljave, ki lahko predstavlja ogromen prihranek pri porabi energije za razsvetljavo.

Razsvetljava v poslovnih in javnih zgradbah namreč predstavlja od 16% do 30% celotne energije potrebne za obratovanje zgradbe, ali od 26% do 45% celotne električne energije. Delež je seveda odvisen od tipa zgradbe, razmerja med višino stropov in velikostjo etažnih površin, členjenosti fasade, orientacije ter velikosti okenskih odprtin, tipa senčil, ter seveda tipa razsvetljave.

Pri projektiranju je zato potrebno upoštevati tri načela:
1. Maksimizacija penetracije dnevne svetlobe v notranjost ob omejitvi bleščanja
2. Uporaba varčnih svetil na trajnosten način. Pri tem se pogosto izkaže, da je oblikovno premišljena in za arhitekturo občutljiva zasnova osvetlitve pogosto tudi najbolj trajnosten način osvetljevanja.
3. Povezava svetil v avtomatski sistem reguliranja razsvetljave, ki zagotovi, da so svetila prižgana samo, ko je potrebno.

Tak integriran pristop pa zahteva, da projektant razsvetljave združuje tehnična znanja o izračunih porabe energije, regulacijskih sistemih razsvetljave in navezavi na elektroinstalacije, s poznavanjem vpliva svetlobe na ljudi ter občutljivostjo za arhitekturo, ki jo osvetljuje.

V recesiji imamo priložnost (in čas) za inovacije in napredek. Ustvarjanje integriranih projektnih timov, ki naročniku ponudijo več je vsekakor eden od korakov v to smer.

_______________________________________________________

Viri podatkov porabe energije za razsvetljavo.:
1. 2003. Commercial Buildings Energy Consumption Survey. U.S. Energy Information Administration
2. BERTOLDI, P., ATANASIU, B., 2009. Electricity consumption and efficiency trends in European Union. Joint Research Centre, Evropska komisija

”Second chance” za tovarno Rog

Anja Koršič — Sun, 13 Feb 2011 14:47:08 +0000

Mestna občina Ljubljana ter Muzej in galerije mesta Ljubljane v sredo, 16. februarja 2011, pripravljata predstavitev rezultatov analize prednosti in slabosti, priložnosti in nevarnosti (PSPN) za razvoj nekdanje tovarne Rog v Center sodobnih umetnosti (CSU).
Predstavitev bo potekala med 11.00 in 13.00 uro v konferenčni dvorani Mestnega muzeja na Gosposki 15 v Ljubljani.

Analiza PSPN je del razvojnega projekta SECOND CHANCE, v katerem pet evropskih mest sodeluje pri preoblikovanju nekdanjih industrijskih območij v prostore kulture ter pri njihovem nadaljnjem trajnostnem oživljanju. V projektu bomo skozi raziskave in posvete z deležniki poskušali odgovoriti na ključne izzive za urbano regeneracijo in spodbujanje razvoja izbranih degradiranih območij vsakega od petih partnerskih mest: Nürnberga, Leipziga, Benetk, Krakova in Ljubljane.

Ljubljanska partnerja projekta sta Mestna občina Ljubljana ter Muzej in galerije mesta Ljubljane, ki sodelujeta z razvojnim projektom revitalizacije tovarne Rog v CSU Rog – produkcijski, razstavni in družabni prostor, namenjen predvsem dejavnostim s polja vizualnih umetnosti, oblikovanja in arhitekture.

Na predstavitvi bodo sodelovali:

-          dr. Uroš Grilc, načelnik Oddelka za kulturo, Mestna občina Ljubljana;
-          Jerneja Batič, vodja projekta prenove tovarne Rog in vodja projekta Second Chance, Oddelek za kulturo, Mestna občina Ljubljana;
-          dr. Alja Brglez, direktorica Inštituta za civilizacijo in kulturo (izvajalca analize PSPN);
-          Marko Peterlin, direktor Inštituta za politike prostora;
-          Meta Štular, vodja projekta Second Chance, Muzej in galerije mesta Ljubljane.

Izvajalec analize PSPN je Inštitut za civilizacijo in kulturo.

Arhitektura inventura 2008/2010

Aleksander Vujović — Sat, 12 Feb 2011 11:40:27 +0000

Razstava »Arhitektura_inventura« je tradicionalna pregledna razstava članov Društva arhitektov Ljubljane. Letošnja se bo že petič zapored odvila v Veliki sprejemni dvorani Cankarjevega doma med 14. februarjem in 13. marcem.

Razstava bo predstavila prerez snovanja članov Društva v obdobju 2008 do 2010. Na razstavi bo sodelovalo preko 100 avtorjev in pokazalo preko 100 projektov, realizacij, itd. od stavb, urbanističnih zasnov, pa vse do oblikovanja in pisanja o arhitekturi. Gre ponovno za največji pregled arhitekturnega delovanja v državi. Ker pa ima društvo svoj sedež v Ljubljani in po njem nosi tudi ime, bodo na razstavi prikazani številni prispevki k obogatitvi našega mesta. Zaradi tega smo v času razstave, na samem razstavnem prostoru, pripravili tudi vrsto predavanj, katerih namen je obiskovalcem predstaviti posamezne projekte za Ljubljano, ki jih bodo pojasnjevali sami avtorji.

Razstava Arhitekturna inventura je vselej neke vrste praznik arhitekture. Razstava dosežkov arhitektov včlanjenih v Društvo arhitektov Ljubljana nam pokaže, kje smo in kakšna je kvalitetna primerjava med delom posameznih članov. Tokratna razstava je nastala v posebnih okoliščinah svetovne krize, ki se pri nas še posebej odraža na področju gradbeništva, od katerega je arhitekturna stroka tako usodno odvisna. In vse bolj kaže, da gre za krizo, ki je ni povzročila globalna ekonomska kriza, ampak gre za dosti globlji proces, ki je nastal na domačem dvorišču. Zapovrstjo padajo maske, ki razgaljajo: kartelna dogovarjanja, podkupnine, izsiljevanje z dodatnimi aneksi k pogodbam, namerno neplačevanje obveznosti do delavcev in podizvajalcev, skrivanje denarja na računih v tujini in namerno izčrpavanje lastnih podjetij. Vsi ti gradbeniki, ki so hkrati nastopali tudi kot naročniki arhitekturnih projektov, so se razgalili v vsem svojem slepem pohlepu po dobičku. Vendar ne smemo pozabiti, da je bil ravno gradbeni lobi tisti, ki je leta krojil tudi gradbeno zakonodajo. Ko se je ta spreminjala, sta društvo in zbornica marljivo pripravljala na stotine predlogov, ki so imela namen izboljšati posamezne zakonske predloge. Vendar v vseh letih zakonodajalec ni sprejel niti ene same pripombe stroke. Vedno smo v zadnjem trenutku dobili zakon, ki je bil popolnoma drugačen od osnutka in vedno je bil pisan na kožo gradbincem. Tako so z leti investitorji dobivali vse večje pristojnosti, odgovornost pa je ostala projektantu. Tako danes zakonodaja od investitorja še vedno ne zahteva, da stavbo zgradi po načrtih, za katere je dobil gradbeno dovoljenje, ampak sodišče spremembe obravnava kot napačno branje načrtov na gradbišču. In celo 44. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, ki se imenuje »Omejitev pravice predelave«, po novem določa, da »lastnik zgrajenega arhitekturnega objekta lahko to delo prosto predela«. Arhitektura je tako na milost in nemilost prepuščena investitorjem, ki jo lahko mrcvarijo po lastnih kriterijih slabega okusa. Takšno stanje je tem slabše, če se zavemo, da investitorji gradijo praviloma za trg in z gradnjo niti ne začnejo, če nimajo večino stavbe že vnaprej prodane. V idealnih razmerah, jo prodajo še pred koncem gradnje, kar pomeni, da se tisti, ki mu zakonodaja nalaga vse pristojnosti, za stavbo včasih ne zanima niti do svečanega odprtja. Stavba pa je poseg, ki trajno zaznamuje prostor v katerega je postavljena, saj včasih stoji desetletja ali celo stoletja. Če upoštevamo, da se politika menja v tempu nekajletnih mandatov in da vsak vlada spremeni vsaj Zakon o graditvi objektov, niso ne politiki, ne zakoni in še manj investitorji nikakršen garant kvalitete urejanja prostora. To odgovornost nosi le sam arhitekt, pri čemer mu pomaga le na lastna stroka in njena etika. Trdimo, da so bila načela stroke poteptana. Namesto, da bi arhitekturno načrtovanje prispevalo tisto dodatno vrednost, ki iz gradbenega posega naredi kulturno delo trajnejših vrednot, je bila stroka prezrta in nastala so podpovprečne stavbe, ki jih je tržišče zavrnilo. Današnja kriza v gradbeništvu gre z roko v roki z nestrokovnim projektiranjem.

Lani novembra je parlament soglasno sprejel dopolnilo Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2008-2011, ki prvič vključuje arhitekturo dejavnost. V njem med drugim preberemo: »Prostor, v katerem živimo in ustvarjamo, ima za narodno in kulturno identiteto Slovenije enakovreden pomen kot slovenski jezik. Skrb za kulturo oblikovanja in vzdrževanja naselij, krajine in arhitekture je zato za zdrav razvoj družbe ključnega pomena. Kulturna vrednost prostora je zaradi različnih razvojnih potreb in ambicij še posebej ranljiva.« S tem je država naredila prvi korak k zavedanju pomembnosti oblikovanja okolja v katerem živimo. Tega se arhitekti seveda zavedamo in na razstavi prikazujemo svoja prizadevanja v tej smeri. Člani Društva arhitektov Ljubljane so tisti, ki lahko pomembno prispevajo k izboljšanju našega prostora, kar je na razstavi nedvomno razvidno. Vendar bi bilo nujno potrebno, da bi na podlagi popravljene Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo, temu prilagodili tudi zakonodajo. Ta bi morala projektantom povrniti pristojnosti, ki jim, kot strokovnjakom na področju arhitekture, tudi pripadajo. Kriza v gradbeništvo bo enkrat minila, a brez kvalitetne arhitekture ne bo šlo.

Na samem razstavnem prostoru, bo potekala tudi vrsta predavanj, katerih namen je obiskovalcem predstaviti posamezne projekte za Ljubljano, ki jih bodo pojasnjevali sami avtorji. Spored je naslednji:

četrtek 17. 2. ob 18 uri: Jurij Sadar in Boštjan Vuga (Stožice).
četrtek 24. 2. ob 18. uri: Marjan Zupanc (Opera), Jurij Kobe: (Opera, Mesarski most in ureditev obrežij)
četrtek 3. 3. ob 18. uri: Matej Vozlič (ureditev Brega), Miha Dešman: (Hospic, most na Špici)
četrtek 10. 3. ob 18. uri: Miha Kerin (ureditev Gradu), Matej Blenkuš (stavbe ob Dunajski)

Prihodnost Tobačne Ljubljana

Maša Ogrin — Mon, 07 Feb 2011 09:58:52 +0000

V preteklih tednih so začeli z rušitvijo Tobačne tovarne v Ljubljani. Natečaj razpisan ob koncu leta 2006 v obdobju gospodarskega razcveta se je začel uresničevati v popolnoma novi družbeni situaciji, ko so se pogoji gospodarskega blagostanja povsem spremenili.

Naše oblasti še niso doumele termina Akcijski urbanizem (»Action urbanism« op.p.), ki pomeni, da se odzovemo na družbeno in gospodarsko stanje v državi in se morda odpovemo novim investicijam in rušitvam objektov, kadar bi se bilo smiselno odločiti za ponovno uporabo »Re-use«. O tem vedno več slišimo tudi iz različnih svetovnih virov, ki se ukvarjajo s prostorsko problematiko v post-industrijski dobi visokega potrošništva. Včasih je smotrnejše preurediti in ponovno uporabiti stavbe, ki so že prenesle tok časa in v sebi nosijo zapis prostorske zgodovine, ter so popolnoma prostorsko ustrezne, kot pa da se gradnje zaradi dobičkonosnosti poslov lotimo ponovno.

Nagrajeni elaborat, izbran na natečaju, bi z nekaj popravki povsem spoštljivo posegal v območje slovenske dediščine 19. stoletja, saj ohranja tipologijo ureditve industrijskega parka in dodaja poslovno-stanovanjski program. Z nekaj izboljšavami, bi lahko pomenil popolnoma nov zagon na območju nekdanje tobačne tovarne. Vendar je v času gospodarske krize investicija v projekt novogradnje, kjer že imamo uporabno vrednost vprašljiva.

Na območju tobačne tovarne že danes delujejo različna sodobna podjetja, arhitekturni biroji in uspešne kreativne skupine. Velike, odprte in svetle površine ponujajo idealne pogoje za razvoj interdisciplinarnih, sodobnih kreativnih podjetij. Prostor bi lahko namenili mladim svobodnim samoiniciativnim skupinam, kar ne pomeni, da bi območja zasedli skvoti, kakršnega predstavljata Metelkova in Rog, temveč resna podjetja, s katerimi bi družba pridobila nov zagon in novo moč, ter krepila občutek pripadnosti. Namesto podpiranja novih idej, še vedno raje sledimo starim vzorcem.

Nove oblike poslovanja, zahtevajo drugačno organiziranost dela in prav tako delovnih prostorov. Takšne prostore sicer lahko zagotovi novogradnja, a vendar, stari prostori, hkrati tudi nosilci identitete, morda še niso odslužili. Poleg tega so na novo determinirani prostori vse prevečkrat neprijazni eksperimentom in zmanjšujejo kreativno moč, saj je njihova uporaba skoraj vedno povezana z investicijskim kapitalom družbe. Za uspešno družbeno prenovo potrebujemo kreativna podjetja in prostore, ki z ustvarjanjem pozitivnega delovnega vzdušja, krepijo delovno vnemo in proizvajajo dodano vrednost.

Primer podobno razvitega kreativnega delovnega okolja so vidni povsod po svetu in imajo za seboj dolgo zgodovino uspešnega delovanja, razne predelave industrijskih območij izven mestnih središč in ustvarjanje tematskih parkov – Duisburg Nord, Zollverein, Südgelände v Belinu, stalnica pa so tudi različne vsebinske prenove odsluženih industrijskih obratov v mestih. Eden od bolj uspešnih primerov je galerija in muzej PS1, Mome, ki je pomenila alternativo raztavljanja sodobne umetnosti v sedemdesetih.

Najdemo tudi uspešno prenovljene industrijske četrti, ki so skozi preobrazbo ohranile svojo zgodovinsko identiteto in jih je nov program le osvežil, primer je ulica Brick Lane v Londonu, staro industrijsko območje, v katerega so se v preteklosti naseljevali pretežno tuji priseljenci, danes pa slovi po svoji prepoznavnosti in je kraj identifikacije novodobnih mladih ustvarjalcev in podjetnikov. Živeti v tem delu Londona je neke vrste »statusni-simbol«. Umetniki in kreativci niso le paraziti družbe, temveč jo soustvarjajo. Na območju je polno domačih trgovin s kvalitetno predelanimi recikliranimi oblačili, oblikovalskih studiev, kafičev, ki delujejo kot dnevne sobe, v katerih mladi ne posedajo, temveč se v njih aktivno udejstvujejo.

Umetniki in kreativci soustvarjajo družbeno realnost. Nekaj podobnega se je spontano začelo zraščati z zgodbo Tobačne v Ljubljani, toda niti politika niti stroka potenciala nista prepoznali in ga tudi nista finančno podprli, kot bi bilo potrebno za zagon takšnega inkubatorja idej.

Lepo bi bilo živeti v družbi, ki bi prepoznavala vitalne vzgibe mesta in na njih prilagajala zakonodajo, saj so take zgodbe lahko veliko bolj uspešne, kot gradnja novih lupin. Vsebina je namreč tista, ki ustvarja in definira prostor okoli sebe, obratna pot pa je lahko veliko bolj tvegana.

Do.co.mo.mo Slovenija 100

Anja Koršič — Sun, 06 Feb 2011 11:15:17 +0000

V okviru razstave Docomomo Slovenija_100 bo v ponedeljek 14. 2. 2011, ob 18 uri potekala okrogla miza na temo preteklosti in prihodnosti tovarne Rog v Ljubljani.

Okroglo mizo bo vodil Miha Dešman, sodelovali pa Boris Bežan – predstavnik arhitektov, ki projektirajo prenovo, Tatjana Adamič – umetnostna zgodovinarka iz ZVKD, Nejka Batič – umetnostna zgodovinarka iz oddelka za kulturo MOL, ki vodi projekt prenove Roga s strani mesta in Jurij Krpan – arhitekt, vodja galerije Kapelica.

DOCOMOMO je akronim za DOcumentation and COnservation of MOdern MOvement. (Dokumentacija in konservacija modernega gibanja). Docomomo Slovenija je satelitska enota mednarodne organizacije Docomomo International, ki združuje prek 50 držav članic po celem svetu s sedežem na Mies van der Rohe Fundation v Barceloni. Vključuje strokovnjake najrazličnejših strok: arhitekte, umetnostne zgodovinarje, konservatorje, sociologe, urbaniste, krajinske arhitekte in študente omenjenih strok. Ukvarja se s promocijo, evidentiranjem in varovanjem arhitekture modernega gibanja. Ima štiri specialistične skupine: Register, Tehnologija, Urbanizem in krajinska arhitektura ter Izobraževanje in teorija.

Koordinator Docomomo Slovenija je dr. Nataša Koselj.

Ob izidu monografije DOCOMOMO SLOVENIA_100 bo med 25.1. in 25. 2. 2011 v galeriji Kresija tudi istoimenska razstava, ki prikazuje 100 izbranih objektov slovenskih avtorjev nastalih v obdobju 1900-1980 na teritoriju, ki je bil v 20. stoletju kulturno-politični kontekst Slovenije (Avstro-Ogrska, Jugoslavija in samostojna Slovenija), ter po drugi strani slovenskemu občinstvu predstavlja izbor, ki temelji na Docomomo-vih kriterijih vrednotenja in selekcije moderne arhitekture: izraz lahkosti, tankosti, beline; uporaba novih materialov in tehnoloških rešitev; industrijski, serijski način proizvodnje; reševanje socialnih vprašanj; eksperiment; estetika minimalnega; racionalizacija; ekonomika gradnje; nove tipologije in funkcionalnost.

Poseben poudarek razstava namenja tovarni Rog v Ljubljani in kulturnim domovom v Ljubljani, Trstu, Velenju, Trbovljah in Zagorju. Fenomen kulturnih domov, ki so ob Cankarjevem domu v Ljubljani in Slovenskemu kulturnemu domu v Trstu, bistveno pripomogli k dvigu kulturne zavesti delavskega prebivalstva po industrijskih regijah Slovenije
v času slovenskega povojnega modernizma, je bil do sedaj v javnosti prezrt, dejstva pa kažejo, da prav od tu izhajajo številne kulturne skupine, ki so močno zaznamovale slovensko kulturno sceno v 80. in 90. letih preteklega stoletja (Laibach).

Ob razstavi bosta organizirani dve ekskurziji: Ljublana – Trst, 12.2.2011 (vodi mag. Gojko Zupan) in Velenje – Trbovlje – Zagorje, 19.2.2011 (vodi mag. Kristina Dešman) ter dve okrogli mizi in sicer 14. 2. 2011 na temo problematike tovarne Rog v Ljubljani (moderator: doc. Miha Dešman) ter 16.2.2011 na temo kulturnih domov (moderator: doc. dr. Nataša Koselj).

Ob razstavi bodo organizirana tudi predavanja priznanih slovenskih arhitekturnih zgodovinarjev in sicer:

- 31.1.2011 ob 18. uri: doc. dr. Bogo Zupančič: »Plečnikovi učenci pri Le Corbusieru«
- 9.2.2011 ob 18. uri: dr. Damjan Prelovšek: »Cerkvena arhitektura Jožeta Plečnika«
- 21.2.2011 ob 18. uri: Andrej Hrausky: »Porušeni objekti moderne v Sloveniji«
- 23.2.2011 ob 18. uri: doc. dr. Nataša Koselj: »Moderna slovenska arhitektura«

Ob zaključku razstave, 25.2.2011 pa bo predavanje generalnega tajnika Docomomo International Ivana Blasija na temo 1988-2011. 23 Years of Docomomo International.

V sklopu razstave bodo orgaizirane turi otroške delavnice in vodstva po razstavi.

Razstavo bo 25. 1. 2011 ob 18. uri slovesno odprl podžupan prof. Janez Koželj.

Stanovanja v igri interesov

Aleksander Vujović — Tue, 01 Feb 2011 19:43:54 +0000

Pretekli teden je bilo ponovno napovedano, da naj bi država v duhu pomoči gradbenim podjetjem začela odkupovati presežke stanovanj na trgu. Kako je lahko v javnem interesu, da naj bi država odkupila stanovanja, ki so tako slaba in draga, da jih nihče drug noče, se sprašuje sociologinja dr. Srna Mandić s Fakultete za družbene vede in dodaja, da so se do takega podobnega predloga precej kritično izrekli že zbrani na posvetu spomladi leta 2009 v Državnem zboru. Kot pravi sta z dr. Andrejo Cirman z Ekonomske fakultete ideji nasprotovali, »ker bi s tem dotolkli že tako slabo kakovost sklada neprofitnih stanovanj in ker je seveda v popolnem nasprotju z logiko gospodarjenja s temi stanovanji«.

Tudi načrtovalci vemo, da stanovanja niso klasična tržna dobrina in zato nas napoved, da naj bi država odkupila presežke stanovanj na trgu, vznemirja pa čeprav jo opravičujejo tako dobri nameni kot so reševanje krize v gradbeništvu ali zagotavljanje najemnih stanovanj. Poznavalci pravijo, da naj bi bilo kar 85% stanovanj dokončanih do poletja 2008 neprodanih, Banka Slovenije pa ocenjuje, da je v državi 16.000 neprodanih stanovanj. Razen praznih novozgrajeni stanovanj je v državi tudi precej praznih starejših stanovanj.

V takih pogojih je pomembno, kako stanje na trgu razume Vlada in predvsem kako ga povezuje s stanovanjsko politiko. Medtem, ko ministrica Radićeva zatrjuje, da »lahko država gradbeništvu pomaga s tem, da zažene investicijski cikel« in direktor Urada RS za makroekonomske analize in razvoj Boštjan Vasle meni, da »posebni ukrepi za pomoč gradbeništvu niso potrebni«, naj bi minister Žarnić že začel postopke za preoblikovanje stanovanjskega sklada za potrebe posega na stanovanjski trg, minister Križanič pa je napovedoval, da bo država odkupovala stanovanja po cenah, ki jih je kot posplošene tržne vrednosti določila geodetska uprava.

Mediji ob tem na veliko poročajo o kritičnih pogledih strokovnjakov različnega porekla. Med bolj slikovitimi je izjava dr. Cirmanove, da je presežna ponudba stanovanj na trgu »v veliki meri defektna«. Po tej njeni interpretaciji stanovanja na trgu ostajajo, ker cena, kakovost in lokacija niso usklajeni. Preden nas zanese v razpravo o tem, kašen produkt so stanovanja in kako je njihovo produkcijo vendarle treba smiselno načrtovati je zanimivo prisluhniti še ugotovitvi dr. Mandičeve, da so »stanovanja tudi to pot, kot pri privatizaciji, v funkciji drugih interesov«. Vodja centra za proučevanje družbene blaginje še opozarja, da »v državi nimamo stanovanjske politike, ki bi artikulirala javni interes glede stanovanjske oskrbe in ki bi tudi delovala v korist stanovanjske oskrbe ter dodaja, da vse skupaj nima več nobene zveze s strokovnimi argumenti ampak so v igri le še posamezni interesi«. Tu, kot še pravi vodja edine reprezentativne stanovanjske raziskave v Sloveniji, ni prostora za razmišljanje o napredku.

Če bo defektne proizvode odkupila država in z njimi oblikovala ponudbo najemnih stanovanj, bo to povzročilo le še dodatno narodno gospodarsko škodo. Dejstvo namreč je, da defektna stanovanja niso kakršenkoli defekten produkt, ki ga trgovci lahko zavržejo, uničijo in odstranijo na deponijo odpadkov, in pokrijejo stroške napačne poslovne odločitve. Defektna stanovanja zaradi neprimerne lokacije, previsokih FSI-jev, nizke kakovosti gradnje in drugih slabosti niso zanimiva za kupce, ker so neprivlačna za bivanje. Defektna stanovanja so na razpolago v defektnih objektih, ki degradirajo prostor. Ker je prostor javno dobro, naj bi gradnjo v prostoru načrtovali in se tovrstnim degradacijam izognili. Defektna stanovanja so zato narodnogospodarsko breme in njegova sanacija je možna le skozi artikulirano stanovanjsko in prostorsko politiko. Če bo država odkupila tako slab stanovanjski fond kot je ta, ki trenutno ostaja neprodan, bo investitorjem sporočila, da v Sloveniji kakovost stanovanj ni pomembna kar pa bo v prihodnje povzročilo dodatno škode ob novih gradnjah. Kakovost stanovanjske gradnje ni brez razloga predmet uspešnih tujih stanovanjskih politik!

Odprti depoji

Aleksander Vujović — Tue, 01 Feb 2011 17:25:50 +0000

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) je shranjenih skoraj 150.000 različnih predmetov, od načrtov, skic in modelov zgradb, do različnega pohištva, drobnih predmetov, aparatov, plakatov, različnih tiskovin in fotografij. V MAO so zastopani skoraj vsi vidni slovenski arhitekti in oblikovalci 20. stoletja ter številni fotografi; skupaj več kot 1000 avtorjev. MAO kot državni muzej začenja program s predstavitvijo vseh svojih zbirk, široko odpira vrata in vabi obiskovalce, da si ogledajo, kaj hrani za njih.

V preprosto preoblikovanem razstavnem prostoru se bodo obiskovalci preselili v delovno okolje kustosov, med depojske police, regale, zabojnike in arhivske škatle z imeni, ki jih beleži in obdeluje muzej. Ljubitelji arhitekture in oblikovanja bodo na neposreden način spoznali raznoliko gradivo, avtorje in zgodovinske trende. Preteklo delo arhitektov, oblikovalcev in fotografov MAO predstavlja kot uporabne izkušnje, znanje in ideje za boljšo prihodnost.

V arhitekturnih depojih MAO se nahajajo različni dokumenti o delu več kot 70 slovenskih arhitektov, od Jožeta Plečnika, Ivana Vurnika, Edvarda Ravnikarja, Eda Mihevca, do Danila Fuersta, Vinka Glanza, Iva Spinčiča, Vladimirja Šubica in drugih. V MAO so shranjeni načrti pomembnih in zanimivih slovenskih stavb, od Slovenskega parlamenta, NUK, Moderne galerije, pa do različnih stanovanjskih stavb, šol, turističnih in infrastrukturnih objektov.

Zbirka industrijskega oblikovanja obsega dela svetovnih avtorjev kot so Alvar Aalto, Ron Arad, Konstantin Grcic, Richard Sapper ali Judith Rataitz. V MAO so zastopani staroste slovenskega oblikovanja, od Nika Kralja, Alberta Kastelca, Oskarja Kogoja, Saše Maechtiga, Davorina Savnika in drugih, pa do njihovih naslednikov, Vladimirja Pezdirca, Janeza Smerdelja, Igorja Rose, Gigodesigna, Jureta Miklavca, Bojana Klančarja in Roka Oblaka.

MAO je edina ustanova, ki v Sloveniji obdeluje vizualne komunikacije, od plakatov, celostnih grafičnih podob, knjig, katalogov, koledarjev, znamk in drugih tiskovin. Med 340 oblikovalci nastopajo med drugim Ivan Vavpotič, Janez Trpin, Domicijan Serajnik, Grega Košak, Jože Brumen, Uroš Vagaja, Matjaž Vipotnik, Janez Suhadolc, Jani Bavčer, Kostja Gatnik, Miljenko Licul, Ranko Novak, Novi kolektivizem in številni mlajši ustvarjalci. V zbirki so zastopani tudi mednarodni avtorji: Ivan Picelj, Dalibor Martinis, Boris Bučan, Shin Matsunaga, Per Arnoldi, Giovanni Pintori in drugi.

Oddelek za fotografijo hrani bogato zbirko o zgodovini slovenske fotografije, v kateri je zastopano preko 400 avtorjev in avtoric, katerih delo večinoma sega v obdobje od 1930 do 1980 leta. Med zaključene celote znotraj zbirke sodijo posamezne večje zapuščine, tako dela Milenka Pegana in Marjana Pfeiferja st., ter večje avtorske donacije, denimo dela Boga Čerina, Oskarja Karla Dolenca, Janka Andreja. Jelnikarja, Stojana Kerblerja in Mitja Vidmarja. MAO pa hrani tudi nekatera najstarejša fotografska dela v Sloveniji, ki segajo v leto 1850 in zbirko prek sedemdeset starih fotoaparatov inž. Oskarja Karla Dolenca.

MAO pod novim imenom deluje od aprila leta 2010, ko je Vlada Republike Slovenije prevzela Arhitekturni muzej Ljubljana. Lani prenovljeni Nacionalni program za kulturo 2008-2011 si je za cilj zadal povečevati znanje o arhitekturi, krajinski arhitekturi, urbanizmu, industrijskem in grafičnem oblikovanju. MAO temu sledi z vsebinsko prenovo programa, ki bo namenjen širokemu krogu obiskovalcev in se odpira kot prostor, namenjen vsem, ki želijo raziskovati, se učiti in izvedeti več o tem, kako naseljujemo življenjski prostor, ga organiziramo, spreminjamo, oblikujemo, označujemo in si ga prisvajamo.

Odprte arhitekture

Aleksander Vujović — Thu, 27 Jan 2011 18:22:11 +0000

V ponedeljek, 31. januarja 2011 ob 20. uri bodo v Galeriji DESSA odprli razstavo skupine Maja Farol – Odprte arhitekture. Uvodoma bo pogled na delovanje skupine podal dr. Blaž Križnik, profesor na Univerzi v Seulu in soustanovitelj ter sodelavec Inštituta za politike prostora.

Skupino Maja Farol sestavljajo strokovnjaki različnih profilov, ki že deset let sooblikujejo arhitekturno in urbanistično teorijo in prakso pri nas. Delovanje skupine zaznamuje družbena angažiranost, iskanje ustreznih prostorskih odgovorov na realne družbene izzive in razvoj novih modelov delovanja. Sodelovanje temelji na prepričanju, da arhitekturna vprašanja bistveno presegajo polje vizualnega, ki zadnja desetletja skoraj povsem določa arhitekturni diskurz. V okviru skupine se je oblikovalo stališče, da so vsa prostorska in arhitekturna vprašanja predvsem družbena vprašanja, torej politična, sociološka, ekonomska ali okoljska in da jih je potrebno kot taka obravnavati.

Popis divjih odlagališč 2011

Maša Ogrin — Thu, 27 Jan 2011 07:00:44 +0000

Popis divjih odlagališč je eden ključnih projektov društva Ekologi brez meja in drugih partnerjev, ki delujejo na področju okolja. Namen popisa je osvežiti prvi nacionalni register divjih odlagališč, ki je nastal lani med akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Gre za inovativno orodje, ki bo prispevalo k ureditvi in poenotenju baz divjih odlagališč na celotnem ozemlju Slovenije ter s tem olajšalo boj z nelegalnim odlaganjem. Register je trenutno z več kot 13.000 lokacijami divjih odlagališč največja zbirka, ki odraža stanje nelegalnega odlaganja pri nas.

Odpadki postajajo eden največjih problemov našega časa. Vendar ostajajo skoraj nevidni, skrita vest naše družbe. V Sloveniji za večino divjih odlagališč še vedno ne vemo kje se nahajajo in kakšno grožnjo za okolje predstavljajo. Vsak Slovenec pa proizvede več kot tri tone odpadkov letno.

Divja odlagališča predstavljajo grožnjo okolju in ljudem, saj odpadki, pogosto vsebujejo nevarne snovi. Te lahko prodrejo tudi v podtalnico in nepovratno onesnažijo vire pitne vode. Obenem divja odlagališča kvarijo izgled krajine in s tem zmanjšujejo kvaliteto bivanja, imajo tudi neposredne negativne ekonomske učinke – zmanjšujejo privlačnost turističnih območij, zmanjšujejo vrednost nepremičnin in zahtevajo visoka sredstva za sanacijo – zgolj iz občinskih blagajn se vsako leto nameni več milijonov evrov za sanacijo divjih odlagališč.

Med razlogi, zakaj ljudje kljub nesprejemljivosti in škodljivosti tega početja še vedno odlagajo odpadke na divjih odlagališčih, so neozaveščenost, neurejen sistem ravnanja z odpadki, izogibanje stroškom in slab nadzor. Mnogi ne vedo, da lahko svoje odpadke zastonj odložijo na legalnih odlagališčih ali pa se ne zavedajo, kako škodljivo je lahko nelegalno odlaganje odpadkov ter kako visoke finančne stroške le-to povzroča občinam, državi in posredno tudi njim samim.

Nekatera največja divja odlagališča nastajajo zaradi dobička, ki ga prinašajo, saj nanje nekateri podjetniki odlagajo odpadke, da bi se izognili stroškom legalnega odlaganja ali pa celo s predelavo oziroma sežiganjem odpadkov pridobivajo vredne snovi, zanje neuporabne ostanke pa pustijo v naravi. Med vzroki za veliko število divjih odlagališč je potrebno posebej poudariti nekaznovanje nelegalnega odlaganja. Strokovnjaki in laična javnost poudarjajo, da je inšpekcijski nadzor neustrezen, kazni prenizke, velik delež kazni pa se ne izterja. Zaskrbljujoče je, da je to mnenje široko prisotno tudi v javnosti, saj primeri iz tujine kažejo, da tako vzdušje spodbuja nelegalno odlaganje.

Javna in strokovna obravnava aktualne prostorske problematike

Anja Koršič — Mon, 24 Jan 2011 12:58:38 +0000

Jeseni 2010 so v Celju ustanovili DAUC Društvo arhitektov in urbanistov Celje, ki se je takoj pričel aktivno vključevati v razpravo o prihodnjem razvoju mesta Celje. Njihov namen je vplivati na prostorsko (ne)politiko mesta. V zvezi s tem je DAUC nedavno sprejel stališče, ki ga je naslovil na Mestno občino Celje. Stališče se nanaša na eno najtežjih tem v Celju, in sicer pozidave izredno dragocenega prostora v mestu, neposredno ob knežjem dvorcu. Obravnava prostora je, po mnjenju DAUC, podvržena stihiji investitorja s servisiranjem občinskih oblasti.

Območje med Ljubljansko cesto, Jurčičevo in Trubarjevo ulico, Savinjskim nabrežjem in Trgom celjskih knezov, strokovno poimenovan Kare 12, kjer se predvideva gradnja novega objekta (danes krivično in zavajajoče poimenovanega kot »nebotičnik«, saj trenutno veljavni akt takšne gradnje ne dovoljuje), je izredno dragocen prostor. Tukaj se namreč oblikuje prehod iz zgodovinskega strnjenega mestnega jedra z draguljem Knežjim dvorcem proti kvalitetni, geometrijsko odprti pozidavi ob Trubarjevi, ki jo še posebej cenijo njeni prebivalci. Istočasno predstavlja obravnavano območje dotik geometrije urbanega zelenega klina s srednjeveškim jedrom mesta in hkrati tudi pasažo iz urbanega v naravno in zgodovinsko bogato Savinjsko nabrežje. Območje je hkrati izjemnega simboličnega pomena, saj nenazadnje iz raznih smeri formira spontan prehod in vstop v upravno središče samega mesta. To je osnovni kontekst, znotraj katerega je po mnenju DAUC potrebno začeti kakršnokoli strokovno debato o razvoju tega prostora.

V stališču se člani DAUC zavzemajo za pripravo neodvisnih variantnih strokovnih rešitev različnih strokovnjakov, tako s področja urbanizma, varstva kulturne dediščine, prometa in ostalih, kot to nalaga zakonodaja. Zdi se jim pomembno, da variante strokovno ovrednoti neodvisna strokovna žirija, ki naj jo sestavljajo relevantni arhitekti in urbanisti iz celotne Slovenije. Zanje le nabor strokovnjakov različnih strokovnih institucij (Zbornica za arhitekturo in prostor, Fakulteta za arhitekturo, itd…) lahko skupaj s predstavniki mestnih urbanističnih služb in izbranimi strokovnjaki iz prakse transparentno izbere najprimernejšo rešitev. Šele takrat se, po mnenju članov DAUC, lahko začne priprava in nato sprejemanje novega prostorskega akta.

Prav tako se jim zdi potrebno, da bi pripravo variantnih strokovnih rešitev različnih strokovnjakov naročila in vodila MOC in ne zasebnik, ki je lastnik zemljišča. Po njihovem mnenju namreč obstaja namreč bojazen, da lahko zasebnik vitalno vpliva na izdelovalce strokovnih rešitev in s tem izniči njihovo nepristranskost. MOC mora poskrbeti tudi za izbor neodvisnih članov žirije, ki bodo razsojali o najprimernejši rešitvi.

Vsebino stališča DAUC v celoti si lahko preberete v priponki.

Trajnostna pametna mesta

Maša Ogrin — Wed, 19 Jan 2011 16:35:04 +0000

Na Tehnični univerzi v Gradcu bodo v organizaciji evropske platforme za vse življenjsko učenje “Štajerske akademije“ v februarju 2011 potekali dogodki v zvezi s temo “Trajnostna pametna mesta”.

Program je sestavljen iz predavanj, delavnic, razprav, izletov in predstavitev, združuje pa strokovnjake s področij znanosti, podjetništva in politike ter mednarodne študente.

Dogodki bodo razdeljeni v različne sklope:

* Mednarodna zimska šola: “Trajnostna pametna mesta” 14. – 18. februar 2011 – Tehnična univerzi v Gradcu

Predavali bodo: Laura Baird (OMA-AMO, Nizozemska), Brian Cody (TU Gradec, Avstria), Johannes Fiedler (TU Braunschweig, Nemčija), David Müller (ETH Zürich, Švica), Edward NG (Univerza v Hongkongu), John C.Y. NG (Univerza v Hongkongu) in Werner Sobek (Univerza v Štutgartu, Nemčija) in gostje Prof. Roger Riewe, prof. Hans Gangoly in dipl. ing. Ferdinand Oswald

* Forum diskusij na temo “Trajnostna pametna mesta zate” 16. februar 2011 – Tehnična univerzi v Gradcu

* Mednarodni Business Training seminar “Zahteve za zgradbe v letu 2050: EU perspektivi za 80% zmanjšanje emisij CO2“ 16. februar 2011 v Gradcu

Za dodatne informacije in prijave si oglejte spletno stran styrianacademy.eu.

Prijave do 28. januarja 2011. Možnost štipendij.

Nekega dne in neke noči

Maša Ogrin — Sat, 15 Jan 2011 11:51:04 +0000

“Moje otroštvo je zaznamovano s staro Ljubljano, v kateri sem živela. Zaznamovano je z neskončnimi sprehodi, ki so me vodili mimo slikovite Schweigerjeve hiše na Mestnem trgu in obraza Lili Novy, vlitega v bron, postavljenega ob portal hiše. “ zapiše avtorica.

Stavbe le redko pripovedujejo, lahko pa nas opomnijo na zgodbe, zaradi katerih dobivajo čudovito patino spominov. Če bi želeli izvedeti pripoved, bi morali priti v stik z živim, stopiti v gledališče in vstopiti v svet ene naših največjih pesnic, o kateri vemo le, da o njej prav malo vemo.

Življenje preveva dvorano ob pričetku predstave, na odru ni skoraj nič scene, dva osvetljena prozorna zaboja s popisanimi metri papirja in črnina, a je prostor poln, napolnjuje ga živahen klepet obiskovalcev in šum. Zatemnitev ne spremeni ničesar, obiskovalci uživajo v sproščenem klepetu, kljub temu, da predstava že teče in se v zvočno podlago vtkejo pripovedi Lilinih znancev … V sproščene pogovore na trgu vstopi bitje, vstopi v temi in ustvari napetost, tudi mi nismo več skriti v množici, kjer prisluškujemo naključnim pogovorom, smo zelo tu, gledamo točno določen izsek mestnega življenja, Lilino zgodbo.

Igra in gib performerjev vpeljeta v Lilin svet, sta tako profesionalna in zgoščena, da prostora okoli njiju skoraj ne zaznaš, polno gibov, besed, emocij, komentarjev ustvarja edinstveno sliko nemirnosti, bega, iskanja in nikjer ni kota, v katerega bi se skril. Do končnega aplavza boš vpet v gibanje, tok življenja.

Večplastnost predstave je neskončna. Delci pesničinega življenja so vpihnjeni v nič, ni atributov, ki bi umeščali dogajanje v prostor, toda jasno je KJE si, prav tako ni značilnih mask, a veš KDO je vpleten; čeprav ni nikakršnega materialnega atributa, so KDO, KJE, KAJ jasni, kljub temu da tega skozi predstavo nihče ne ubesedi.

Skozi pesmi, skozi jezike Lilinega življenja, skozi francoščino, nemščino, slovenščino in italijanščino, melodija zaznamuje trenutke in obdobja, kot bi se z Lili selili po okoljih, v katerih je živela in o katerih je pisala. Jezik je na trenutke zrel, odrasel, splet drugič otroški … Papir, le papir, neskončen papir je stalnica in končna svetla točka v odrski temi, ko se zgodba zaključi in odzveni.

Avtorica, režiserka, scenografka, kostumografinja Barbara Kapelj Osredkar Nastopata Martina Maurič Lazar, Gregor Luštek

Glasba: Nabukazu Takemura, Béla Bartók, New Order, Connie Francis

Glasovi: Draga Ahačič, Janez Messesnel, Peter Petek, Rapa Šuklje, Ciril Zlobec

Produkcija Zavod Masa; producent Žiga Kariž;

koprodukcija Cankarjev dom; v sodelovanju z Masko

Fotografije Damjan Osredkar

Finančna podpora: Ministrstvo za kulturo RS

S pomočjo: Rdeči križ Ljubljana, B&B Papirnica Vevče

Think Space

Aleksander Vujović — Thu, 30 Dec 2010 11:50:47 +0000

Zagrebško društvo arhitektov (ZSA) začenja novi letni cikel konceptualnih
arhitekturnih natečajev “Think Space” določenih s programsko temo, ki jo predlaga izvoljeni žiranti iz širšega mednarodnega prostora.

Letošnjo temo “Borders” (“Meje”) je osmislila gostujoča kustosinja Eva Franch i Gilabert, katalonska arhitektka, raziskovalka in profesorica, ustanoviteljica barcelonskega OOAA (Office of architectural affairs) ter direktorica newyorške sodobne galerije Storefront for Art and Architecture.

Kustosinja ugotavlja, da v globalnem svetu, katerega glavna značilnost so razvita omrežja izmenjav (kapitala, informacij, blaga, ljudi) arhitekturni in prostorski projekti ne sledijo tej paradigmi, temveč zaostajajo. Odgovore išče ravno na območjih ustvarjanja razlik: na mejah, kot poglavitni cilj pa zastavlja vzpostavitev kataloga sodobnih parametrov na političnem, družbenem in kulturnem področju, ki se pojavljajo kot odgovor na potrebe po alternativnih arhitekturnih rešitvah.

Cikel je sestavljen iz štirih konceptualnih arhitekturnih nalog, ki so organizirane kot mednarodni, anonimni, enostopenjski natečaji. Določili so jih žiranti posameznih nalog:

Shohei Shigematsu – Urban borders,

Teddy Cruz – Geopolitical borders,

Francois Roche – Ecological borders ter

Hrvoje Njirić – Moral borders.

Natečaji so namenjen poleg arhitektom in študentom arhitekture tudi strokovnjakom in študentom humanističnih ved, oblikovanja, krajinske arhitekture in umetnosti. Cikel traja koledarsko leto, posamezni natečaji pa 3 mesece.

Je podoba pomembna?

Matevž Čelik — Thu, 23 Dec 2010 16:20:57 +0000

Pred nedavnim so bili objavljeni rezultati javnega arhitekturnega natečaja za nov poslovni kompleks ELES v Beričevem, Dol pri Ljubljani, na katerem je bila izbrana projektna rešitev avtorja Marka Studna s soavtorji. Kmalu po objavi rezultatov pa se je na spletnem portalu Trajekt razvila diskusija o tem, ali je zmagovalni projekt plagiat sežigalnice odpadkov na Danskem ali ne.

V času, ko je arhitekturna likovna govorica razmeroma konsolidirana in nas kljub nenasitni želji po izvirnosti težko preseneti z nečim novim, je pravzaprav predvidljivo, da se bo diskusija sprevrgla v vprašanje avtorstva in izvirnosti, kadar je glavno sporočilo projekta njegova podoba. S stališča naročnika ali pa če hočete javnega interesa pa je povsem brezpredmetno, če je izbrana likovna rešitev podobna nekemu načrtovanemu objektu na Danskem, prav tako pa je avtorjem sežigalnice v Roskildu verjetno povsem vseeno, kaj naj bi se gradilo v Beričevem. Pravzaprav je za vsakdanjega uporabnika težko razumljiva obsedenost arhitektov z avtorstvom likovnih rešitev. V večini drugih poklicev je namreč ponavljanje uspešne prakse pričakovano in zaželjeno. Od zdravnika na primer pričakujemo, da nas bo zdravil po preizkušeni in učinkoviti metodi, ne pa da bo želel ob vsakem posegu nekaj izumiti. Če je rešitev pravi odgovor za zastavljeni problem, jo je smiselno uporabiti.

Ali je konkretna rešitev poslovnega kompleksa v Beričevem pravi odgovor? Kolikor je razvidno iz povezave, navedene v enem od komentarjev na Trajektu, leži sežigalnica na Danskem v urbanem okolju, ob mestnem parku. Dejavnost sežigalnice narekuje vertikalno obliko in mogoče je razbrati, da je osnovna ideja projekta likovna povezava kompleksa v celoto in postavitev monumentalnega poudarka na meji med parkom in grajeno strukturo mesta. Če je danska rešitev dobra in je kaj od tega relevantno tudi za kompleks ELES v Beričevem, potem je na natečaju izbrana rešitev prav lahko pravi odgovor. Pa je relevantno? Na katero vprašanje pravzaprav odgovarja vertikalni objekt in monumentalni poudarek v Beričevem? Kaj je bil problem, zaradi katerega se je naročnik odločil za novo poslovno stavbo prav na tej lokaciji?

Zakaj bi ELES sploh gradil osrednjo poslovno stavbo sredi polj, ob stikališču električnih vodov in v neposredni bližini jedrskega reaktorja? V ozadju je precej enostaven račun. Območje, kjer je predviden nov poslovni kompleks, ima ELES v lasti, parcela je torej takorekoč zastonj, in investicijo bi lahko v precejšnji meri financirali s prodajo objektov, ki jih ima sedaj ELES v Ljubljani. Če o načrtovani gradnji razmišljamo v okviru gospodarske družbe in njenega denarnega toka se sliši logično. Vendar pa o posegih v prostor ne moremo in ne smemo razmišljati samo v teh okvirih, saj njihove posledice krepko presegajo poslovanje posamezne gospodarske družbe tako v obsegu kot v času. Še posebej to velja za velike posege, ki znatno spreminjajo značaj in način uporabe širšega območja okoli posega, kakršna je tudi predvidena poslovna stavba ELES.

Da ne bomo preveč abstraktni malo ilustrirajmo. Na primer – kratkoročno bo del neposrednih stroškov ELES dejansko preložil na svoje zaposlene in obiskovalce bodoče poslovne stavbe, ki bodo morali pokriti večje stroške prevoza zaradi oddaljene lokacije in daljšega časa vožnje. Ne poznamo sicer strukture delavcev ELES, vendar je zelo verjetno, da večina od njih živi v gosteje poseljenih predelih ob ljubljanskih vpadnicah, manjši del pa na obrobju in izven Ljubljane. Ker je načeloma lokacija dostopna tudi z javnim prometom, bo ELES prihranil celo pri nadomestilih za prevoz na delo, dejansko pa se bodo skoraj vsi zaposleni prisiljeni voziti na delo z osebnim avtomobilom. Izbira prevoza se vsekakor bistveno zmanjša, saj zaradi oddaljenosti odpadeta obe najcenejši in najčistejši obliki prevoza, tako kolo kot peš.

Prelaganje stroškov pa se tu ne neha. Zaradi same poslovne stavbe se bodo za občino dolgoročno povečali stroški vzdrževanja vse infrastrukture v širšem območju, tako prometne kot komunalne. Poleg tega pa periferna lokacija delovnih mest spodbuja tudi selitev zaposlenih izven mest na razpršene lokacije v regiji, dostopne izključno z avtomobilom. S tem se še bolj povečujejo dolgoročni neposredni stroški vzdrževanja fizične (ceste, komunala…) in družbene infrastrukture (vrtci, šole, zdravstvena služba…). Obenem pa se zaradi škodljivih učinkov avtomobilskega prometa na dolgi rok močno povečujejo tudi vse oblike posrednih družbenih stroškov, ki v Sloveniji po mednarodno primerljivih ocenah dosegajo med 6% in 9% BDP.

Podoba načrtovane poslovne stavbe morda torej ni najpomembnejše vprašanje v zvezi z načrtovano gradnjo. Diskusija o takem ali drugačnem izgledu stavb in njihovi izvirnosti je lahko sicer zelo strastna, a v tem kontekstu na ravni diskusij o siru in salami v raznih resničnostnih šovih. Kot strokovnjake za prostor in kot davkoplačevalce pa bi nas tudi arhitekte moralo zanimati še marsikaj drugega. Če je predvidena združitev delovnih mest, vezanih na stikališče na lokaciji v Beričevem z vseh pogledov logična, pa premestitev več sto delovnih mest iz urbanih središč na obrobne lokacije z vidika javnega interesa nikakor ni nedolžna odločitev. Vse javne politike na področju urejanja prostora zato v zadnjem desetletju poudarjajo potrebo po zgoščevanju in mešanju dejavnosti, varčni rabi prostora, spodbujanju trajnostnih oblik prometa in podobno. Če posledic posameznih odločitev v prostoru ne tehtamo z vidika teh strateških usmeritev ali pa se jih niti ne zavedamo, potem dejansko ne vemo kaj delamo v prostoru. Pa tudi ELES bi bil bistveno bolj prepričljiv primer družbeno ozaveščenega in okoljsko odgovornega podjetja, kakor se rado opredeljuje v svojih dokumentih, če bi se predvidena investicija omejila samo na tiste sklope novega kompleksa, ki so vezani na lokacijo stikališča.

Zmagovalni projekt za poslovno stavbo ELES ni v tem pogledu nič posebnega – izhaja iz podanih izhodišč in nanje odgovarja z monumentalno podobo, ki ugaja naročniku in zagotovo tudi marsikateremu arhitektu. Utegne pa se zgoditi, da bo čez čas ocenjen kot še en spomenik suburbanizaciji v Sloveniji.

Od industrijske rabe do ustvarjalnega utripa

Anja Koršič — Tue, 14 Dec 2010 10:51:47 +0000

Projekt z imenom “Second Chance” povezuje razvojno raziskovalne dejavnosti petih evropskih mest, ki so se odločila, da oživijo opuščena industrijska območja in nadaljujejo njihov razvoj s pomočjo kulture in ustvarjalnosti. Poteka v Nürnbergu, Leipzigu, Benetkah, Krakovu in Ljubljani. Ljubljanska partnerja projekta sta Mestna občina Ljubljana ter Muzej in galerije mesta Ljubljane, ki sodelujeta s projektom prenove tovarne Rog v Center sodobnih umetnosti Rog.

Cilj projekta SECOND CHANCE, ki bo tekel tri leta in pol, je analizirati, izpopolniti in preizkusiti predvidene rešitve za urbano regeneracijo in spodbujanje razvoja degradiranih območij vsakega od vključenih mest ter tako ustvariti pogoje za trajnostni razvoj nekdanjih industrijskih območij. Poleg nekdanje tovarne koles Rog so to še: nekdanja tovarna AEG v Nürnbergu, HALLE 14 leipziške predilnice, Arsenale v Benetkah in depo tramvajev v Krakovu. Prvi mejnik projekta je analiza Prednosti in slabosti ter priložnosti in nevarnosti (PSPN) projektov regeneracije omenjenih območij. V Ljubljani so med prispelimi ponudbami za izvedbo analize izbrali Inštitut za civilizacijo in kulturo, ki bo analiziral zmožnosti za razvoj območja nekdanje tovarne Rog v Center sodobnih umetnosti. Rezultate analize bodo javnosti predstavili v začetku leta 2011. Na osnovi rezultatov analize PSPN in posvetovanj z deležniki pa bodo izpopolnili idejno zasnovo razvoja prihodnjega Centra sodobnih umetnosti Rog.

Programska zasnova Centra sodobnih umetnosti je nastala leta 2007 kot rezultat sodelovanja Mestne občine Ljubljana s projektno skupino, v kateri so bili predstavniki začasnih uporabnikov tovarne Rog ter strokovnjaki in delujoči na področju vizualnih umetnosti, arhitekture in oblikovanja. Novi center, arhitekturne načrte za katerega je izdelal na natečaju izbran biro MX_SI iz Barcelone, je zamišljen kot mednarodno primerljiv in dinamičen produkcijski, raziskovalni, razstavni in družabni prostor. Na skupni površini 8.260 m² naj bi vključeval velik razstavni prostor, ateljeje, laboratorije, bivalne rezidence, mediateko, predstavitvene in družabne prostore. Predvideva dejavnosti na področju vizualnih umetnosti, arhitekture in oblikovanja.

Drugi mejnik projekta SECOND CHANCE je priprava meddržavnega osnutka javno-zasebnega partnerstva (JZP) za revitalizacijo postindustrijskih con, ki ga bodo pripravili v sodelovanju z izbranim zunanjim izvajalcem in partnerji projekta. Na osnovi osnutka, ki bo vključeval uspešne primere JZP na področju oživljanja industrijske dediščine, ter posvetovanj z lokalnimi deležniki in strokovnjaki, bo vsako mesto razvilo lastno lokacijsko specifično javno-zasebno partnerstvo. Glede na to, da je ljubljanski Mestni svet že sprejel akt o JZP (2009) za izvedbo (investicijo) projekta prenove nekdanje tovarne Rog, se bodo v projektu SECOND CHANCE osredotočili na to, kako lahko z inovativnimi modeli javno- zasebnega partnerstva razvijamo relevantne programske vsebine Centra sodobnih umetnosti Rog.

Tretji mejnik je izvedba pilotske naložbe, ki bo osnovana na rezultatih predhodnih dejavnosti. Naložba v postindustrijske cone partnerskih mest bo namenjena preverjanju rezultatov raziskav in izpopolnjenih rešitev za spodbujanje razvoja na teh območij ter izvedljivosti posameznega kulturnega projekta.

Fotografija: Matevž Paternoster, tovarna Rog, 2010

Kje je “Zalograd”?

Anja Koršič — Mon, 13 Dec 2010 06:57:18 +0000

“Zalograd” je rezultat projekta Javno mesto, ki ga je začel STEALTH.unlimited (Ana Džokić in Marc Neelen) in C3 (Boštjan Bugarič) v sodelovanju z Moderno galerijo v Ljubljani in ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije in Veleposlaništva Kraljevine Nizozemske v Ljubljani. Prva javna predstavitev projekta “Zalograd” bo v ponedeljek, 20. decembra 2010 ob 18.00h v Moderni galeriji, Tomšičeva 14, Ljubljana.

V ljubljanskem okrožju Zalog odrašča nova generacija mladostnikov. Mladi iz Zaloga imajo svoje korenine v raznoliki in bogati mešanici kulturnih ozadij držav bivše Jugoslovije. To je botrovalo razvoju lastne urbane identitete Zaloga, z lastnimi urbanimi prizorišči in urbano (ne)perspektivo.

S projektom “Zalograd” je skupina umetnikov, arhitektov in socialnih raziskovalcev začela preučevati urbani prostor Zaloga z gledišča mladih. Kakšen je njihov odnos do mesta, kaj je zanje v mestu pomembno, kje vidijo prihodnost Zaloga? Projekt “Zalograd” gradi komunikacijo med mladimi uporabniki tega dela mesta in poskuša premoščati predsodke med različnimi generacijami uporabnikov: kdo so oni – kdo smo mi?

Skupina raziskovalcev in umetnikov raziskuje načine ustvarjanja vrste novih urbanih prizorišč, ki bodo v prihodnosti izpolnjevalia potrebe mladih v Zalogu. Na teh prizoriščih lahko mladi prvič prevzamejo pobudo za gradnjo dela svojega mesta – “Zalograda”.

“Zalograd”, ki ga pripravlja ekipa z mladostniki je osnova za izdelavno priročnika o dojemanju urbanih prostorov, ki bo eden od rezultatov sodelovanja v okviru širšega projekta Javno mesto.

S svojimi prispevki bodo nastopili: Erika Dolenc (socialna delavka, ČMC (Četrtni mladinski center Zalog), Ana Džokić in Marc Neelen (STEALTH.unlimited, Rotterdam / Beograd), Ružica Jovanović in Milica Tasić (študentki arhitekture, Beograd), Katarina Žakelj (antropologinja, Ljubljana), Ognjen Radivojević (antropolog, Novi Sad/ Ljubljana), Boštjan Bugarič (C3, Ljubljana), mladi iz zaloga, video Domen Grögl (C3, Ljubljana), Luka Bogovčič (C3, Ljubljana), Tina Cotič (C3, Ljubljana), Tamara Rijavec (C3, Ljubljana).

Kje je “Zalograd” bo predstavljeno v slovenskem, srbskem in angleškem jeziku.

Med samostanskimi zidovi, med preteklostjo in prihodnostjo

Anja Koršič — Fri, 10 Dec 2010 08:58:40 +0000

Samostanske komplekse sestavljajo različne zgradbe sakralne in profane namembnosti in so nedeljiva celota, zgrajena z natančno določenim namenom. Kot materialna dediščina nosijo še poseben pomen za arheologijo arhitekture, saj s svojimi večkrat predelanimi in razširjenimi prostori pričajo o pravilih redov, ki so narekovali izgradnjo objektov. Arheološko razumevanje rasti samostanskih kompleksov obenem pomaga rekonstruirati funkcije prostorov in posledično družbeno vlogo redov in njihovih samostanov. Dejavnosti samostanov so bile raznovrstne, med karitativnimi in izobraževalnimi, pogosto so bile samostanske ustanove nosilke naprednih idej, še posebej v obdobju humanizma.

Danes obstoječe samostane lahko razdelimo v tri skupine: ohranjanje izvorne funkcije, nova vsebinska raba, opuščenost ter posledično propadanje objektov. Samostani zavzemajo po svoji kvadraturi precejšnji delež urbanega tkiva in tako definirajo tudi današnji urbani prostor ter življenje v njem. Kot taki predstavljajo izziv za revitalizacijo stavbe in širšega konteksta mesta.

Izhodiščna študija primera na sestanku je servitski samostan v Kopru, ustanovljen 1453. Po 350 letih delovanja kot samostan s karitativno funkcijom je postal v 19. stoletju javna bolnišnica, po letu 1945 pa pokrajinska porodnišnica. Leta 1996 je bila porodnišnica preseljena na novo lokacijo, samostanski kompleks pa zapuščen in je začel vidno propadati. Univerza na Primorskem je v zadnjih letih uvajala začasne rabe (izobraževalni seminar, razstava, performans), ki so širši javnosti predstavile potencial prostorske dominante mestnega jedra. V zadnjih letih upravljalec Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ter Univerza na Primorskem dejavno pripravljata obnovo objekta.

Znanstveni sestanek, ki ga organizirata Znanstvenoraziskovalno središče UP v Kopru in Društvo arhitektov obale, se posveča aktualni tematiki trajnostno zasnovane prenove večjih historičnih objektov (samostanov) v starih mestnih jedrih z vnašanjem novih vsebin, ki povezujejo stavbo z mestom in uporabniki. Srednjeveški samostanski kompleksi v historičnih mestnih jedrih predstavljajo pomembno kulturno dediščino, obenem pa izrazito definirajo urbano tkivo sodobnih mest.

Namen znanstvenega sestanka je predstaviti in primerjati strategije obnove samostanskih kompleksov in reurbanizacije njihovih urbanih kontekstov. Domači in tuji referenti bodo na študijah primerov predstavili tako izsledke arheoloških raziskav na sorodnih objektih kot tudi programe prenov in umestitev novih vsebin v samostanske komplekse. Primerjale se bodo izvedbe fizičnih posegov (konstrukcije) na nivoju stavbe, vpenjanje prenovljenih objektov v širši urbanistični prostor ter pogledi konservatorske stroke na tovrstne revitalizacijske posege. Temelj posvetovanja in razprave je interdisciplinarno sodelovanje različnih soustvarjalcev v prenovi (arheolog, konservator, projektant, investitor, uporabniki). Servitski samostan bo z novo rabo za potrebe univerze vodilni tematski primer sestanka.

Cilj znanstvenega sestanka je definirati ožje strategije prenove za samostanske komplekse v historičnih mestnih jedrih za nove vsebine. Izoblikovanje strategije postavlja osnove za dolgoročno oživitev in javno dostopnost kulturnega spomenika državnega pomena, predstavitev konkretnega primera koprskega samostana pa njegovo začasno dostopnost v času sestanka.

PIDA << REW

Maša Ogrin — Wed, 01 Dec 2010 14:09:00 +0000

Prejšnji, zadnji jesenski konec tedna, so se v Piranu v Tartinijevem gledališču odvili 28. Piranski dnevi arhitekture, posvečeni profesorju Vojtehu Ravnikarju, ustanovitelju in dolgoletnemu predsedniku organizacijskega odbora PDA. Rdeča nit letošnje mednarodne arhitekturne konference je bila reanimacija arhitekture. V dveh dneh je svoj pogled na reanimacijo arhitekture predstavilo sedem priznanih arhitektov, ki se vsak na svoj način v praksi razvijajo odnos do obstoječih objektov prostorske kulturne dediščine. Prav živost, raznolikost in kvaliteta predstavljenih projektov je naredila konferenco zanimivo. Obmorsko mestece je zaživelo v prijetnem utripu predavanj, otvoritev razstav in druženja.

Program se je zaključil z izborom Piranesijevih priznanj in podelitvijo nagrad. Mednarodno nagrado Piranesi 2010 je, med mednarodnimi projekti iz osmih držav, prejelo delo izpod rok Maruše Zorec in Matjaža Bolčine – obnova Naskovega dvorca v Mariboru. »Natančna intervencija je spoštljiva do obstoječe strukture, obenem pa z materiali ter inovativnimi detajli izraža sodoben čas, v katerem je bila narejena.« je svoje delo opisala žirija. Mednarodno priznanje Piranesi je prejel tudi precej drugačen projekt hrvaškega Studia UP, ki mu je po mnenju žirije v premišljeni intervenciji v močno poškodovano obstoječo strukturo z izjemno majhnimi sredstvi ter z ogromnim programom uspelo razviti ustrezno rešitev za mladinski hotel. Podeljeni sta bili tudi dve študentski nagradi, več o samem izboru lahko izveste na spletni strani.

Čas ni nekaj, kar bi pripadalo samo prihodnosti, prav tako ne prostor. Skozi vse plasti dogodka se je tkala misel, da je vzpostavljanje spoštljivega in kreativnega dialoga, stavbe z okolico in njeno kulturno zgodovino, značaj vsakega kvalitetnega dela.

Želeli bi si, še več podobnih srečanj, saj je le skozi takšne pogovore mogoče razviti skupno arhitekturno misel in težnjo k poenotenju v zaščiti prostorske dediščine pred trohnečim kapitalom časa.

Vse pohvale organizatorjem.

Nova knjiga o Niku Kralju

Aleksander Vujović — Tue, 23 Nov 2010 10:17:29 +0000

Niko Kralj, je nedvomno osrednja osebnost, pionir in utemeljitelj slovenskega povojnega industrijskega oblikovanja. Letos je praznoval 90 let in ob tem je izšla knjiga z njegovimi inovativnimi izdelki in kosi pohištva, ki sodijo v zakladnico evropske moderne klasike. Knjigo, ki osvetljuje njegovo življenje in delo, je uredila dr. Jasna Hrovatin, v slovenski in angleški verziji pa jo je izdala Visoka šola za dizajn v Ljubljani, v sodelovanju s podjetjem Politron.

Leta 1962 je Niko Kralj dobil najvišje slovensko odlikovanje na področju kulture – Prešernovo nagrado, za uspehe na področju oblikovanja in arhitekture. Nagrado je dobil zaradi številnih umetniških stvaritev s katerimi je zaznamoval tudi svetovni oblikovalski prostor. Izjemne zasluge za razvoj povojne slovenske pohištvene industrije pa ima tudi zaradi bogatega raziskovalnega in inovativnega dela. Doma in v tujini je prijavil in registriral 118 patentov in modelov in izdelal 39 raziskovalnih nalog. Bil je inovator in izumitelj na najrazličnejših področjih, predvsem na področju konstruiranja in racionalizacije v proizvodnji. Industrijsko oblikovanje in inovatorsko delo je videl kot neločljivo celoto.

V monografiji so podrobno predstavljeni izdelki iz družin Rex in Lupina, številni stoli, in pohištveni sistemi ter več drugih uporabnih izdelkov. Poleg tega je predstavljen tudi izbor patentov in raziskovalnih nalog. Najbolj podrobno je obdelan stol Rex, ki upravičeno velja za simbol uspešnega domačega industrijskega oblikovanja in nam je lahko še danes vzor pri snovanju industrijskih izdelkov. Nastal je v obdobju, ko so v tovarni Stol iskali nove možnosti za smotrnejše izkoriščanje lesa in še danes velja za šolski primer ustreznega odziva industrijskega oblikovanja na obstoječe pogoje uvajanja nove tehnologije in novih materialov ob upoštevanju racionalne proizvodnje in potreb tržišča. Nastajal je več let in šel skozi več razvojnih faz. Drugo Kraljevo najpomembnejše delo je sistem Futura, ki je na področju oblikovanja in konstruiranja pohištva vnesel revolucionarno idejo o prostem načinu gradnje pohištvenih elementov. Futura predstavlja tehnološko novost v sistemskem načrtovanju človekovega bivališč.

V monografiji so podrobno predstavljena oblikovalska načela, ki jih je Kralj upošteval pri svojem delu ter njegova prizadevanja v zvezi s tipizacijo in modularno koordinacijo. Vse življenje si je prizadeval za preboj slovenskega oblikovanja v mednarodni prostor. Bil je zagovornik interdisciplinarnega in transdisciplinarnega dela. Kot pedagog je zagovarjal pridobivanje praktičnih izkušenj v času študija in povezanost univerze ter industrije. Zavzemal se je za to, da bi bilo delo v laboratoriju, delavnici in ateljeju nedeljiva celota, tako da se teoretska dognanja preverjajo in usklajujejo s praktičnimi eksperimenti.

Niko Kralj je mednarodno priznan strokovnjak na področju oblikovanja, ki je v drugi polovici 20. stoletja sodil med najpomembnejše industrijske oblikovalce na svetu, Monografija o Niku Kralju pa nam ponuja možnost celostnega vpogleda v njegovo delo.

V prvem poglavju knjige je predstavljeno obdobje v katerem je Kralj snoval svoje izdelke in vpliv številnih dejavnikov na značilnosti njegovega dizajna.

Drugo poglavje osvetli življenjsko pot oblikovalca in obravnava obdobja od rojstva do diplome, obdobje zaposlitve v tovarni Stol in čas, ko je bil Kralj zaposlen na Fakulteti za arhitekturo.

Tretje poglavje nam predstavi Kralja kot pedagoga, ki je bogato znanje in številne praktične izkušnje prenašal na svoje učence. Podrobno pa so opisana tudi oblikovalska načela, ki jih je upošteval pri svojem snovanju industrijskih izdelkov. Kot tako je poglavje zanimivo predvsem za oblikovalce in arhitekte.

Knjiga vsebuje kronološki pregled številnih Kraljevih izdelkov, kjer prednjačijo stoli iz obdobja zaposlitve v tovarni Stol in sistemsko pohištvo, ki je nastalo v času, ko je bil Kralj zaposlen na fakulteti za arhitekturo.

V zaključku knjige je oblikovalec predstavljen kot človek, skozi oči sodelavcev, prijateljev in hčerke.

Knjiga v slovenskem jeziku ima 272 strani in vsebuje 5 poglavij: Zgodovinsko ozadje kraljevega ustvarjalnega obdobja, Življenjepis Nika Kralja, Kralj kot pedagog in oblikovalec, Pregled pomembnejših kraljevih del, Misli o Niku Kralju.

28. Piranski dnevi arhitekture

Aleksander Vujović — Tue, 16 Nov 2010 16:45:07 +0000

Predzadnji vikend v novembru se bo v gledališču Tartini in v Piranu odvila 28. mednarodna arhitekturna konferenca Piranski dnevi arhitekture pod častnim pokroviteljstvom Androulle Vassiliou, evropske komisarke za izobraževanje, kulturo, multilingvizem in mlade, ter Majde Širce, ministrice za kulturo RS . Spremljale jo bodo štiri arhitekturne razstave, v nedeljo, 21. novembra pa podelitev priznane mednarodne nagrade Piranesi.

Konferenca je posvečena Vojtehu Ravnikarju (1943–2010), ustanovitelju in dolgoletnemu predsedniku organizacijskega odbora PDA.

Tokratna tema konference je Reanimacija arhitekture.

Arhitektura ima močan vpliv na oblikovanje prostora in na življenje. Ali sodobna arhitektura in arhitekti odgovarjajo na sedanjo situacijo globalne, okoljske in finančne krize? Bi morali prevrednotiti obstoječe arhitekturne principe in kriterije? Namesto poseganja v neokrnjeni naravni prostor bi se morala arhitektura osredotočiti na obnovo, prenovo in reanimacijo zlasti zapuščene in prezrte arhitekture. Konferenca bo soočila osem različnih arhitekturnih pogledov, ob tem pa poskusila poudariti, da je bistvo trajnostnega razvoja kakovostno arhitekturno oblikovanje ter individualna moralna odgovornost. Kakovostna arhitektura je objektiven, ne le subjektiven interes, saj dviga zavedanje sodobne družbe.

Nastopili bodo:

Poleg podelitve nagrade Piranesi bo dogodek zajemal tudi:

3 študentske predstavitve,

dokumentarni film:
Infinite Space: The Architecture of John Lautner, režiser Murray Grigor, 2009 ter

4 arhitekturne razstave:
Mednarodna razstava Piranesi,
Viktor Sulčič, 1895–1973, arhitekt/arquitecto/architect,
Brasilia Chandigargh: Living with Modernity, fotografije/photographs Iwan Baan in
No-man’s water, workshop, mentor Hrvoje Njirić.

Deli mesta. Ljubljana

Aleksander Vujović — Mon, 15 Nov 2010 13:49:48 +0000

V sredo, 17. 11. bo ob 12. uri v prostorih galerije Dessa potekala predstavitev knjige Jurij Kobe et Al.; Deli mesta, Ljubljana.

V knjigi z uvodom prof. Miloša Florijančiča so predstavljena predvsem dela ki jih je arhitekt Jurij Kobe s soavtorji in sodelavci ustvaril za mesto Ljubljana. Predstavljena so tako izvedena dela, kot tudi načrti, ki niso bili uresničeni. O odmevnejših in nagrajenih projektih kot so na primer, obnova in dograditev Cekinovega gradu, Biološka fakulteta, Stanovanjska zazidava na Taboru, obnova in adaptacija kompleksa Mladika za potrebe Ministrstva za zunanje zadeve, srednja zdravstvena šola, most na Barjanki…so priobčeni zapisi, ki so jih ob času otvoritev zapisali dr. Damjan Prelovšek, pok. Tomaž Brate, doc. Ilka Čerpes, prof. Miloš Florijančič, arhitekt Miha Dešman, in drugi priznani pisci o arhitekturi.

»Arhitektura ima svojo naravo. Tudi če jo nič kolikokrat presežemo ali izgubimo, se vedno vračamo v njen specifičen algoritem. Morda Palladio, Schinkel, Mies, Klenze, ne vem, mogoče so to tisti postulati, zaradi katerih je Kobetova arhitektura znotraj toka sodobne slovenske arhitekture zame najbolj klasična. To so hiše, ki izstopajo v svoji moči, tudi trdoti, okornosti, ki gradijo pomen s svojo držo, ne pa z licem.« M. Florjančič

»Bistveno v njihovi monumentalnosti pa je vendar nekaj zelo intimnega, kar ga veže na idejo njegovega profesorja Edvarda Ravnikarja. To je odprta kompozicija, to je zadeva, ki se lahko tudi ne zaključi s piko ampak morda stremi pikami, kjer ostaja prostor za še en razmislek, za še en namig.« M. Florjančič

Knjiga obsega 180 strani. Oblikoval jo je prof. Ranko Novak.

Knjigo v celoti spremlja angleški prevod.

Moderna na Floridi

Maša Ogrin — Mon, 15 Nov 2010 11:32:54 +0000

Profesor Martin Gundersen bo predaval o moderni stanovanjski arhitekturi v Kaliforniji in na Floridi med 1950 in 1965, ki je predstavljala najpomembnejši prispevek k disciplini arhitekture v drugi polovici 20. stoletja v ZDA. To arhitekturna dela so nastajala z optimizmom in možnostmi, ki so spremljale reimaginacijo ameriške kulturne produkcije po drugi svetovni vojni.

Študije primerov hiš v Kaliforniji so prejele pozornost mednarodne stroke, hiše iz sarasoške šole predstavljajo nekakšno fuzijo izročila evropskega modernizma in lokalnega in regionalnega konteksta edinstvene pokrajine Floride, ki deluje v dveh merilih: v neskončni ploskovnosti nelomljenega horizonta in takojšnji prisotnosti intimnega, srednjega merila ni. Moderna floridska hiša vsebuje prav ta paradoks.

Arhitekturni jezik, ki vzklije iz iz zlitja sodobnega modernizma s toplim, vlažnim, bujnim in skrivnostnim okoljem Floride je predmet predavanja.

Martin Gundersen je profesor arhitekture na University of Florida. Rodil se je v Ft. Myers na Floridi v družini arhitektov in bil pomočnik direktorja Šole za arhitekturo na Univerzi na Floridi med leti 1983 – 2009 ter koordinator vseh dodiplomskih oblikovalskih studiev. Predava o oblikovanju kot tudi o arhitekturni zgodovini in teoriji in je ustanovitelj School’s Special Degree in Architectural Pedagogy, trenutno edinega tovrstnega programa v ZDA.

Prof. Gundersena se ukvarja z raziskovanjem arhitekturne pedagogike na akademijah, trenutno pa pripravlja knjigo z naslovom: Modern Domestic Architecture of Florida 1950-1965.

Yona Friedman: Ville spatiale

Maša Ogrin — Wed, 10 Nov 2010 11:09:42 +0000

Yona Friedman, rojen leta 1923 v Budimpešti, živi in dela v Parizu in je eden legendarnih pionirjev in vizionarjev t.i. mobilne arhitekture in realnih utopij v novem in širšem urbanem in družbenem prostoru. Od leta 1945 dalje je njegov glavni cilj ustvarjati arhitekturna dela brez načrta, zanima ga delo, ki nastane z improvizacijo. V takem pojmovanju načrtovanja je vloga arhitekta zvedena na vlogo tehnika, uporabnik oziroma prebivalec pa je protagonist celotnega procesa in soustvarjalec arhitekture.

Razstava O konceptu ville spatiale, ki jo je Yona Friedman zasnoval posebej za Malo galerijo, govori o Friedmanovem zgoraj omenjenem doprinosu k novemu, participatornemu pojmovanju družbenega prostora in mesta, ki ima potencial prilagajanja individualnim potrebam in raztezanja nad obstoječe zgradbe. Ponatisi risb in kolažev, ki ponazarjajo različne tipe ureditev znotraj ville spatiale, so predstavljeni na ikonostazi, kot različne nosilce poimenuje Friedman, in vzeti iz različnih obdobij; kot je pri Friedmanu pogosto, so nedatirani. Tri makete, predstavljene na razstavi, so še eden od formatov Friedmanove vizualizacije koncepta ville spatiale. Za svoje instalacije in makete Friedman vedno uporablja najbolj osnovne in po možnosti reciklirane materiale: papir, žico, embalažni material, polistiren. Pod stropom je obešena lahka mrežna struktura, ki ponazarja eno od možnih stanj ali oblik ville spatiale.

Razstavo je pripravila gostujoča kustosinja Nataša Petrešin Bachelez.

Arhitektura v novem kulturnem progamu

Matevž Čelik — Mon, 08 Nov 2010 22:15:45 +0000

Spremembe in dopolnitve Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011 so prvi vladni dokument, ki se sistematično loteva arhitekture in prostora. Odbor Državnega zbora za kulturo, šolstvo, šport in mladino je 4. novembra 2010 obravnaval in potrdil besedilo Predloga resolucije o spremembah in dopolnitvah Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011 ter Poročila o izvajanju Nacionalnega programa za kulturo 2008–2011 v letu 2009. Predlog resolucije vsebuje spremembe in dopolnitve s sistematično in vsebinsko uvedbo področja arhitekture.

Arhitektura in krajina kot kulturna vrednota

Ozemlje Slovenije na majhnem površju razpolaga z bogastvom različnih vzorcev poselitve, krajinskih oblik in arhitekture. Prostor, kakršnega smo podedovali in kakor ga ustvarjamo, v marsičem opredeljuje specifičen način našega življenja, mišljenja in ustvarjanja. Nepremična kulturna dediščina z naselji, stavbami, vrtovi, parki in krajino je nezamenljiv sistem, ki slovenskemu prostoru daje značilno identiteto. Prostor, v katerem živimo in ustvarjamo, ima za narodno in kulturno identiteto Slovenije enakovreden pomen kot slovenski jezik. Skrb za kulturo oblikovanja in vzdrževanja naselij, krajine in arhitekture je zato za zdrav razvoj družbe ključnega pomena. Kulturna vrednost prostora je zaradi različnih razvojnih potreb in ambicij še posebej ranljiva. Skladen razvoj prostora mora postati integralen del politike trajnostnega razvoja, kar ustvarjalce in nosilce ukrepov predstavlja pred številne izzive tako na nacionalni kot lokalni ravni. Povezovanje gospodarskega razvoja in upravljanja nepremične kulturne dediščine odpira številne možnosti za arhitekturno ustvarjalnost in z novo rabo obstoječih nepremičnin doseganje vzporednih okoljskih, gospodarskih in političnih rezultatov. Cilj kulturne politike je izpostaviti kulturno dimenzijo in kakovost fizičnega prostora, obstoječega in prihodnjega. Ukrepi kulturne politike bodo usmerjeni v dvigovanje avtentične kakovosti arhitekture in prostorskih ureditev ter sodobno ter skladno nadgrajevanje identitete prostora v Sloveniji. Podrobni ukrepi bodo usmerjeni v ozaveščanje in izobraževanje splošne javnosti in vzpostavitev skupnih, razumljivih meril kakovosti arhitekture, krajinske arhitekture in prostorskih ureditev.«

Ministrica za kulturo Majda Širca je poudarila, da bo arhitektura z vključitvijo v Resolucijo o nacionalnem programu za kulturo 2008-2011 podprta kot dejavnost kulturnega oblikovanja fizičnega in družbeno funkcionalnega prostora, zaokrožila pa se bo tudi celota kulturnih in umetniških dejavnosti. Menila je, da bo arhitektura s svojo umestitvijo pridobila družbeno priznanje, doživela dodatno podporo, povečala pa se ji bo tudi družbena odgovornost. Spremembe in dopolnitve resolucije področje arhitekture uvrščajo med načela, področja, dolgoročne cilje, splošne cilje in prioritete ter s tem povezane ukrepe kulturne politike. Večina razpravljavcev na odboru je menila, da je prav, da se arhitektura uveljavlja kot samostojno poglavje v Nacionalnem programu za kulturo.

Ministrica je pojasnila tudi novo vloga Javnega zavoda Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO), ki se razvija v osrednje nacionalno arhitekturno središče in ključno ustanovo za področje arhitekture v Sloveniji. Muzej bo z razstavno, izobraževalno, raziskovalno, založniško in dokumentacijsko dejavnostjo povezoval ustvarjalce, uporabnike in sorodne ustanove na področju arhitekture in oblikovanja. Vlada je že sprejela ustanovitveni akt novega MAO, sredstva za njegovo delovanje pa bodo zagotovljena v proračunu.

Predlog resolucije o spremembah in dopolnitvah Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011 bo Državni zbor obravnaval na 22. seji, ki se bo pričela v ponedeljek, 15. novembra 2010, ob 14. uri.

Odprtje razstave kontejnerske arhitekture v Parizu

Anja Koršič — Mon, 08 Nov 2010 13:14:17 +0000

V Parizu je bila prejšnji teden v galeriji Ecole Speciale d’Architecture odprta razstava kontejnerske arhitekture, ki jo je arhitekt Jure Kotnik pripravil v koprodukciji z zavodom Trajekt in Muzejem za arhitekturo in oblikovanje iz Ljubljane. Razstavo izbranih kontejnerskih projektov iz celega sveta je odprla slovita francoska arhitektka Odile Decq, generalna direktorica šole, pred tem pa je imel Jure Kotnik na omenjeni fakulteti predavanje o železnem zabojniku kot arhitekturnem izzivu. Tudi tokrat je bila ob razstavi postavljena sestavljalnica kontejnerske arhitekture v sklopu katere lahko obiskovalci s pomočjo kontejnerskih modelčkov v razmerju 1:50 sami kreirajo kontejnersko arhitekturo. Potujoča razstava kontejnerske arhitekture se v Pariz ponovno vrača aprila 2011, ko bo v prenovljeni sestavi projektov razstavljena v parku Bercy na nabrežju reke Sene in bo del začasne kontejnerske kompozicije, ki bo vključevala še prostor za dogodke, projekcije in lokal za obiskovalce.

Onkraj vsakdanjosti

Anja Koršič — Thu, 04 Nov 2010 15:50:49 +0000

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) bodo jutri otvorili razstavo Onkraj vsakdanjosti – Gledališka arhitektura v srednji Evropisrednjeevropskih gledaliških stavb. Razstava, ki bo na ogled od sredine novembra do začetka januarja, je rezultat sodelovanja Slovenskega gledališkega muzeja (SGM) s partnerji v projektu TACE (Theatre Architecture in Central Europe). Prinaša zanimiv in širok vpogled v arhitekturo srednje-evropskih gledališč, ki ga bo mogoče doživeti skozi najzanimivejše gledališke stavbe in gledališke dvorane, zgrajene v različnih obdobjih, pa tudi skozi neizvedene vizije ter stavbe, ki so bile zaradi različnih zgodovinskih okoliščin porušene. Razstava ponuja zanimiv pregled pomembnih točk v zgodovini razvoja gledališč na območju Srednje Evrope.

Razstava v MAO prihaja iz Bratislave, pred tem pa je gostovala v Varšavi, Pragi in Budimpešti. Kot pravi kustos razstave Igor Kovačević, si je zastavil cilj prikazati prostor srednje Evrope kot stičišče prepoznavnih, sorodnih, pa tudi značilnih umetniških struj in izkušenj. Odgovoriti je skušal na vprašanja o povezavi arhitekture z določenim okoljem in obdobjem, se soočiti s pojmom narodnega gledališča v 21. stoletju, in s spremembami v konceptu estetike gledaliških zgradb v zadnjih treh stoletjih. V tem obdobju se v večetničnem in večkulturnem prostoru Srednje Evrope izrazito prepletajo vplivi slovanskih kultur, pogojenih z družbenimi, materialnimi in kulturnimi spremembami. Gledališka arhitektura v tem kontekstu predstavlja izjemno zanimivo opredmetenje zgodovine, še posebej če o njej razmišljamo v povezavi z razvojem gledališča kot takega. Razstava nam tako razkriva skupni imenovalec gledališke kulture in arhitekture.

Med bistvenimi stavbami z območja Češke, Madžarske, Poljske, Slovaške in Avstrije pomembno mesto zaseda tudi arhitektura gledališč v Sloveniji. Na razstavi so predstavljene stavbe SNG Opera in balet (arhitekta: Anton Hruby in Jan Vladimir Hrasky, 1892; prenova Atelier arhitekti, 2010), SNG Drama v Ljubljani (arhitekt Aleksander Graf, 1892), Cankarjev dom (arhitekt Edvard Ravnikar, 1983), SNG Maribor (arhitekti Adam Wiesinger, Gustav Lahn in Johann Schöbl 1851-1864, dozidava arhitekt: Branko Kocmut, 1994), SNG Nova Gorica (Arhitekt: Vojteh Ravnikar, 1994), Tartinijevo gledališče v Piranu (arhitekta Giovanni Grassi in Zammattio, 1910), Mestno gledališče Ptuj (zgrajeno okoli 1786; prenova arhitekti Plan B, 2007), Rudniško gledališče v Idriji (zgrajeno okoli 1770) in Slovensko stalno gledališče v Trstu (arhitekt Edo Mihevc, 1967). Ob razstavi bo izšel katalog v katerem bodo podrobno predstavljena obravnavana gledališča.

Projekt TACE

TACE je triletni mednarodni projekt, ki poteka v petih srednjeevropskih državah od februarja 2008 do januarja 2011. Namen projekta je predstaviti kulturno dediščino ter znanje in razvoj na področju gledališke arhitekture v srednji Evropi iz več perspektiv in v različnih oblikah (raziskave, razstave, izobraževalni programi, publikacije in digitalni viri). Raziskave, ki so nastale s sodelovanjem pomembnih arhivov in drugih sorodnih ustanov iz petih držav, so umeščene v širši evropski kontekst. Projekt vodi Narodno gledališče iz Prage (Národní divadlo Praha) v sodelovanju z Gledališkim inštitutom iz Bratislave, Madžarskim gledališkim inštitutom in muzejem, s Slovenskim gledališkim muzejem iz Ljubljane in z Gledališkim inštitutom iz Varšave. Projekt TACE sofinancirajo Evropska unija (program Kultura 2000) in ministrstva za kulturo iz omenjenih držav.

Otvoritev

Otvoritev razstave bo v MAO na gradu Fužine, v petek, 19. novembra 2010, ob 19. uri. Goste bosta pozdravila direktor MAO Matevž Čelik in direktor SGM Ivo Svetina, govornika pa bosta kustos razstave Igor Kovačević in vodja projekta TACE iz praškega Narodnega gledališča Ondřej Svoboda. Razstavo bo odprla ministrica za kulturo Majda Širca.

Poplavljena žetev

Maša Ogrin — Mon, 01 Nov 2010 23:19:38 +0000

Mesec mineva, odkar so Slovenijo prizadele hude poplave. V tem času je gostujoča ameriška umetnica iz Berlina, Alex Toland, v sodelovanju z MoTa – Museum of Transitory Arts, Ljubljana in abs.arh. Ano Malalan pripravljala projekt imenovan Vrt želja: Poplavljena žetev / Wish garden: Flooded harvest.

Projekt je bil izveden v obliki odprte arhitekturne delavnice, na kateri so se skozi raziskovanja hidrološke zgodovine mesta Ljubljane, analitične sprehode ob nabrežju Ljubljanice, izmenjavo mnenj različnih področij in z razpravo o raznolikih možnostih za pomoč v poplavnem času, sodelujočim zastavljala vprašanja, na katera bi morala sicer odgovoriti stroka.

»Kakšne zaklade skriva naravno porečje? Kakšen odnos je med izgubo, izmenjavo in dobičkom na območju reke? Kako se lahko odzovejo urbanisti, arhitekti in projektanti na nove zahteve vodnih območij?«

Umetnici sta se projekta lotili s tehniko performativne kartografije, na Šuštarskem mostu sta izdelali zemljevid prazgodovinskega porečja Ljubljanice, izrisan iz naplavljenega rečnega blata oziroma prsti poplavljene Gradaščice.

Skozi dan se je zemljevid na račun pretoka pešcev in kolesarjev spreminjal, podobno kot smo skozi stoletja spremenili ali preoblikovali naravno krajino in potek voda, menita avtorici.

Ves čas dogodka, smo sodelujoči na mostu delili ne/običajne turistične zemljevide Ljubljane, dopolnjene s plastjo topografije prazgodovinskega poteka porečja in z novo legendo. Preoblikovani zemljevidi so v prvi vrsti prikazovali naravni potek Ljubljanskih voda, namesto turističnih znamenitosti, pa alternativne vodne ukrepe in možne urbane prilagoditve.

Zemljevid je bil vreden kakšnega solda, za pomoč prizadetim ob poplavah, ali pa kakšne osebne zgodbe o poplavi.

Philippe Rotthier Evropska nagrada za arhitekturo

Aleksander Vujović — Fri, 29 Oct 2010 11:05:27 +0000

Z 9. Philippe Rotthier Evropsko nagrado za arhitekturo (Philippe Rotthier European Prize for Architecture), ki bo podeljena junija 2011, bodo nagradili najbolj opazne evropske prenove, izvedene v preteklih petih letih.

V 20. stoletju so se upravljalci mest pogosto zatekali izgradnji novih stavbni kapacitet kot k posodabljanju obstoječih, včasih tudi mimo želja in potreb lokalnih prebivalcev.

V današnjem času smo bolj pozorni do dediščine in njenih potencialov ter se vedno več ukvarjamo s prenovo obstoječih stavb, pogosto z novo namembnostjo. Tako prenovljene tovarne, delavnice, pokrite tržnice, skladišča, vojašnice in različne javne in zasebne, posvetne in verske, zapuščene in konfiskiranje stavbe dobijo novo uporabno vrednost, hkrati pa se ohranijo kot fragment kolektivnega spomina in zgodovine določenega okolja.

Zato se bodo za leto 2011 prizadevali nagraditi projekte, ki so del procesa oživljanja mest, s poudarkom na ohranjanju dediščine in izboljšanju kakovosti bivanja.

Žirija ima na razpolago nagradni sklad 30.000 evrov, nagrajeni projekti pa bodo razstavljeni v katalogu ter razstavi oktobra 2011 v Bruseljskem arhitekturnem muzeju, kjer bo istočasno potekala slavnostna podelitev nagrad.

Šola za prihodnost

Maša Ogrin — Mon, 18 Oct 2010 06:44:00 +0000

V tem času skupina študentov ljubljanske Fakultete za arhitekturo v Južnoafriški republiki, blizu mesta Johannesburg, v provinci Gauteng, zaključuje z gradnjo učilnice in knjižnice za šestdeset afriških otrok. Učilnica in knjižnica sta del kompleksa »Ithuba Skills College«. Gre za zasebno institucijo, ki ima sicer enak učni program kot državna osnovna šola, vendar so učne skupine manjše, s poudarkom na ročnih znanjih in obrti. Pobudnica projektov v Južnoafriški republiki je dunajska fundacija SARCH, ki je začela s postavitvijo delavnice in hiše za profesorje v naselju Orangefarm na jugu Johannesburga že leta 2003. V teh projektih so sodelovali študentje nemških in avstrijskih arhitekturnih šol, letos pa so se jim pridružili tudi študentje ljubljanske Fakultete za arhitekturo. O napredovanju projekta in aktualnostih z gradbišča smo povprašali Anjo Šuler, eno od sodelujočih študentk, ki se je iz townshipa* Magagula Heights že vrnila domov v Slovenijo.

Kako se je vse skupaj sploh začelo, kdo je bil pobudnik projekta?

Idejo je iz Nemčije prinesel študijski kolega Miha Prosen, ki se je udeležil študentske izmenjave na Technische Universität v Münchnu, ki je v letu 2008 sodelovala na projektu Orangefarm. Profesor Aleš Vodopivec je idejo z navdušenjem podprl in tako smo z njim in z asistentko Anjo Planišček z grobimi pripravami na projekt pričeli že v pomladi 2009, intenzivneje smo se dela lotili v jeseni istega leta. Pri projektu sta bila ves čas intenzivno vključena tudi Josip Konstantinović in Tadej Glažar, oba s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani.

Na večini evropskih arhitekturnih šol, na katerih so izvajali projekt, so se podobnih projektov lotili z internim natečajem, med študentskimi skupinami so izbrali najbolj ustrezen projekt, ki so ga nato vsi sodelujoči gradili, kako to, da ste se vi odločili za drugačen način?

Želeli smo, da ekipa deluje povezano, da lahko vsi doprinesemo kar največ svojega znanja k izdelavi končnega izdelka. Nismo želeli, da bi se z izborom »najboljšega« projekta kdorkoli od sodelujočih počutil izključeno. Takšen način je sicer terjal precej več časa, dogovarjanj in kompromisov pri načrtovanju, a je bil zato končni izdelek toliko popolnejši, večplasten, saj smo vsi čutili pripadnost projektu in vsak je lahko prispeval svoj delež.

Kakšen cilj ste imeli pred očmi, preden ste se lotili projekta in v kolikšni meri vam je uspelo zastavljeno uresničiti?

Želeli smo zgraditi šolo, ki bi ustrezala resničnim smernicam trajnostnega razvoja in bi v resnici pripomogla k izboljšavi življenjskega standarda prebivalcev Johannesburga. Glavni namen je bil, da bi se lokalni prebivalci s pomočjo našega zgleda naučili gradnje enostavnih objektov.

Na kakšnih ravneh pa je potekalo sodelovanje s tujimi šolami, ki so prav tako vključene v projekt? Glede na podobne izvedene projekte, ste najbrž imeli »know-how« podporo iz tujine?

Naše delo je bila v resnici dopolnitev že začetih projektov, tujih šol za arhitekturo. Sodelovanje je potekalo izvrstno, težko bi izpeljali tako velik projekt brez podpore in znanja ljudi, ki so bili že vključeni v projekt, brez njih bi nam projekt vzel dvakrat več časa, rezultati pa bi bili najbrž enkrat slabši. V veliko oporo nam je bil Elias Rubin, študent dunajske fakultete za arhitekturo, ki nas je redno obiskoval in podpiral pri projektu. Sam se skupaj s sodelavko Marlene Wagner že več let trudi tudi pomagati lokalnemu prebivalstvu, njegova želja je, da bi prebivalci s časoma sami ustanovili gradbeno podjetje in si sami gradili podobne objekte.

Z gradnjo šole v Južnoafriški republiki ste posegli v prostor precej drugačne kulture, kako ste se, kot študenti evropske šole za arhitekturo spoprijeli z izzivom zmanjševanja kulturnih razlik med evropskim in afriškim prostorom?

Ves čas smo se zavedali, da posegamo v precej drugačen prostor, čeprav je Johannesburg precej moderno mesto ima drugačne značilnosti. Sloji med seboj niti približno ne delujejo tako povezano kot pri nas, ko imajo tudi revnejši možnost socialne integracije. Tam so razlike med revnimi in bogatimi za nas skoraj nepredstavljive. Kljub temu, da smo se na stik z okoljem pripravljali preko gledanja filmov južnoafriške produkcije, poslušanja njihove glasbe in raziskovanja umetnosti, branju literature njihovih nobelovcev, npr. Coetzeeja, deželo najbolj razumeš šele ko se ji dejansko približaš in začutiš njeno neizprosnost. Bili smo kar šokirani.

Če se vrneva k projektu, načrtovanje objekta je potekalo v Ljubljani, na voljo ste imeli le fotografije, projektirali ste torej brez izkustva prostora. Kako vam je uspelo objekt uspešno umestili na lokacijo in v kolikšni meri ste v zasnovi upoštevali podnebne vplive, močne vetrove in dolga zimska deževja?

Umestitev objekta na lokacijo je bila že predvidena, pomagalo je, da si je sam prostor gradnje naša asistentka že poprej ogledala. Z obliko objekta nismo preveč eksperimentirali, saj le ta omogoča ekonomično, najhitrejšo in najcenejšo gradnjo.

Posebej smo morali paziti na drenažo objektov, zato smo v tla vkopali prodno jamo, kamor lahko odteka odvečna voda. Uporabili smo le poseben način dvojne zasteklitve, ki načeloma ni v navadi, predvideli smo, da bo tako stavba ob močnih vetrovih imela manj toplotnih izgub. Okoli tega je bilo kar veliko debate (smeh).

Iz kakšnih materialov je sestavljen vaš objekt? Ste sledili načelom trajnostnega razvoja in se potrudili gradbeni material za izdelavo šole dobiti iz okolice? Kaj pa polizdelki in gotovi izdelki – npr. okna, vrata. Ste sledili za Afriko značilni improvizaciji, inventivni uporabi recikliranih materialov, odpadnih gum, valjarjev za prenos vode, itd… ?

Načini gradnje so od začetka gradenj šol v Južnoafriški republiki že zelo napredovali. Sprva so ekipe gradile stavbe pretežno iz lesa, saj naj bi ga imela država v izobilju, vendar se je izkazalo, da temu ni tako, njihov les je namreč manj kvaliteten, zato ga morajo uvažati. Najbolj ekonomična je gradnja z glino s slamnim vezivom, kot hvaležen material se je izkazalo tudi jeklo, iz katerega je bilo zelo hitro sestavljeno glavno ogrodje. Streha je iz valovite pločevine, ker je poceni. Trenutno zaključujejo z gradnjo, ko se bodo stene posušile, bodo na njih nanesli glineni omet, zaključna dela bodo opravili domačini sami, saj se delovna ekipa vrača v Slovenijo v sredini novembra.

Kakšen je bil odziv lokalnega prebivalstva na vaše početje? Kako ste se vključili v življenje lokalne skupnosti in jo pritegnili k sodelovanju?

Prebivalci so se na gradnjo in na nas hitro privadili, saj se na območju že od leta 2003, ko je bil postavljen prvi objekt, neprestano dograjuje, zato so na tujce že navajeni, le to, da ne govorimo nemško, jim ni bilo jasno (smeh). Tudi tamkajšnji moški so sodelovali pri gradnji objektov in se na ta način lahko precej naučili, njihove barake so namreč postavljene bolj provizorično. Ob večerih smo se z domačini družili ob ognju, petju in plesu. Afričani se v primerjavi z nami Evropejci, precej več izražajo s telesom. Se pa ljudje tam na splošno držijo bolj zase in čeprav so zelo revni, ne prosjačijo in te pustijo pri miru, morda gre za neke vrste ponos. Življenje v townshipih* je zelo drugačno od življenja v mestih, tu imajo reveži svoje barake, v Johannesburgu pa se zatekajo tudi v t.i. vertikalne slume, npr. Hilbrew, to so izpraznjeni nebotičniki, ki so jih zapustile tuje investicijske družbe po koncu apartheida in v katere so se naselili reveži.

Iz izkušenj s podobnim projektom, ki smo ga izvedli na Münchenski fakulteti za arhitekturo vem, da se vedno ustavi pri zbiranju sredstev za izvedbo tovrstnih projektov. Če je že v bogatejših evropskih državah težko najti sponzorje, je toliko bolj neverjetno, da ste se tako obsežnega projekta lotili tudi v Sloveniji, kjer je trg razmeroma majhen, in tudi čas precej neugoden. Ste imeli težave z zbiranjem sredstev?

Projekt je bil finančno zelo obremenjujoč, pridobitev gradbenega materiala, pot na gradbišče in bivanje sta pomenila velik strošek. Delno sta nas sofinancirala fundacija SARCH in Ministrstvo za zunanje zadeve RS, ostalo pa smo morali pokriti sami, s pripravo različnih manjših projektov in delavnic, s katerimi smo lahko delno pokrili stroške projekta. Veliko smo imeli tudi sponzorjev.

Misliš, da bo na naši Fakulteti za arhitekturo izveden še kakšen podoben projekt?

Mislim, da ja. Vsi sodelujoči smo navušeni nad izvedenim projektom, zato mislim, da se bodo študenti podobnih projektov lotevali tudi v prihodnje.

Ali bi se česa lotila drugače, če bi vnovič izvajali projekt?

Da, odločila bi se za on-site planning.

—

* Township – (ponavadi manj razvito) urbano bivanjsko območje v Južnoafriški republiki, na periferiji večjih mest, kjer so pod apartheidom živeli ne-belci.

Zakaj se arhitekti oblačijo v črno?

Anja Koršič — Sun, 17 Oct 2010 20:45:58 +0000

Zbirka faksimilov lastnoročno zapisanih odgovorov svetovno znanih arhitektov na anketno vprašanje: „Why do architects wear black“, ki je nastajala sedem let, odgovori pa so prikazani kronološko, je nov poizkus založbe Springer, da žanr zbornika dvigne na raven umetniškega dela in ponudi množicam. Knjižica sodi v nastajajočo zbirko (to vsaj lahko izberemo iz poenotenega dizajna), ki vsebuje še novejšo zbirko lastnoročnih skic – odgovorov arhitektov pod naslovom: „What architects desire“.

Glavno orodje, ki se ga je založba (oziroma urednica Cordula Rau) v ta namen poslužila, je odstranitev vseh dodatnih informacij, ki bi zbornik definirale (in s tem je zožila ciljno občinstvo). Zbornik je minimalistično zasnovan in izdelan. Format žepne knjižice s kazalko spominja na skicirko. V oči bodejo odsotnost uvodnika in vsake spremne besede. Bralec mora sam uganiti, za kaj v knjižici gre.

Dokumentarno raven te knjižice tvorijo odgovori sto enajstih arhitektov na stereotipno vprašanje. Odgovori v originalnem jeziku odgovarjajočih so včasih kratki (le ena beseda ali stavek), drugič dolgi, včasih dopolnjeni s skico. Velikokrat se odgovori (ali skupine odgovorov) ponovijo, nekateri posamezniki poskušajo temu stereotipu osebno protestno nasprotovati. A dejstvo je: teze, da se arhitekti oblačijo v črno, noben ne negira. Arhitekt – bralec se tekom branja samorefleksira in išče svoj odgovor. Ob poznavanju vprašanih si v spomin priklicuje podobe posameznih arhitektov in opazuje odgovore. Nearhitekt se med prebiranjem osredotoči na pisavo, morebitno skico, podpise, kompozicijo – pozicijo teksta na listu. Poizkusi si razložiti način razmišljanja arhitektov. Večina odgovorov je zapisanih, kar je za arhitekte presenetljivo. Če je skica ponavadi nosilka arhitekturne ideje, tu stavki delujejo kot skice. Za lažje prebiranje so odgovori pretipkani na nasprotno stran faksimila, žal včasih površno in napačno.

Pričujoča knjigica se v ozadju odgovorov poigrava s posameznikom in z vprašanjem, kaj je njegova identiteta. Namesto slik in cv-ja zbornik ponudi odgovor na eno samo vprašanje. Odsotnost kvantitete informacij je nadomeščena z intimno naravo vprašanja, ki meri v mejo med javnim in zasebnim. Odgovori jasno ali manj jasno izrisujejo identiteto vprašanega. To je ojačano z reprodukcijo lastnoročnih zapisov. Po eni strani bralec ne zve o posameznem arhitektu prav nič, po drugi strani pa se mu iz lastnoročno zapisanega odgovora na neko splošno vprašanje razkriva duša do najbolj intimnih kotičkov.

Pravi žanr knjige je težko označiti. Za dokumentarni zapis ji manjka oprijemljivega, za običajno umetniško delo raven ustvarjanja. Še najbolje bi jo lahko označili za instalacijo na področju založništva. „Skicirka“ spodbudi bralca, da bi odgovore pokomentiral, žal pa manjka nekaj praznih listov, ki bi mu omogočili, da bi še sam odgovoril na to večno stereotipno vprašanje.

Ali je knjižica vredna nakupa? Ali jo bomo večkrat vzeli v roke? Knjižica spominja na rezino surove ribe na praznem krožniku. V nasprotju s kmečko pojedino se od nje ne bomo najedli. Kljub temu pa se zdi, da je v njej nekaj izvirno novega in svežega. Nekaj, kar presega običajno produkcijo in je antiteza sodobne google kulture s preobiljem praznih informacij. Še več; zdi se, da seže v samo bistvo arhitekturnega vprašanja (mejo med notranjostjo in zunanjostjo). Žal pa „seže“ ne pomeni, da vprašanje tudi obravnava ali nanj odgovori. Toda, saj gremo vsi kdaj na suši, ne?

O oblikovanju prihodnosti

Maša Ogrin — Sun, 17 Oct 2010 11:10:02 +0000

Na otvoritvi letošnjega Bienala industrijskega oblikovanja v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani je eden najvplivnejših svetovnih oblikovalec Philip Starck, spregovoril o tem, kakšna bo naloga oblikovalca v prihodnosti.

»Za vsako orodje ali orožje obstaja odgovarjajoča doba..«

Svoje življenje, celih trideset let, je posvetil oblikovanju raznovrstnih izdelkov, svoje delo je opravljal s spoštovanjem, odkritostjo, kreativnostjo, vendar se danes počuti žalostnega in impotentnega, sam zase pravi, da ni, oziroma je ustvaril nič, v samoironiji si nadene vzdevek Kralj Niča. »Ustvarjal sem dobre stvari, ampak da bi kaj naredil? Prav v času te konference ljudje po svetu umirajo, ker nimajo kaj jesti, ker nimajo dostopa do pitne vode, mi pa se ukvarjamo z oblikovanjem čajnikov.« Poziva k bolj moralnemu oblikovanju, osvobojenemu banalnosti in cinizma.

»Imam slabo novico: vse se rodi, živi, raste in odmre.«

Starck govori o menjavanju civilizacij od Aztekov dalje, o trenutnem odmiranju naše civilizacije in na prenos težišča svetovne ekonomije, kapitala in energije na vzhod, ob tem pa opozarja na nastanek nove finančne elite in na kreativno praznino, ki bo zazevala v evropskem prostoru.

»Dobra novica pa je, da umiramo. Zakaj je to dobra novica? Malo preden umre, dobi človek neko novo vrsto energije in mi imamo zdaj edinstveno priložnost, da raziskujemo to novo vrsto energije.«

Starck poziva mlade oblikovalce, da izkoristijo to praznino za razvoj novih kreativnih idej, konceptov, ki bodo čez deset let, ko se bo vzhod izpel – zakaj v desetih, dvajsetih letih bo ustvaril to, kar smo Evropejci ustvarjali zadnjo polovico stoletja – vrnejo na oder in predstavijo nove izdelke, ki bodo lajšali življenje vsem nam.

»Dela ni malo, a je lahko tudi zelo, zelo zabavno!«

Click here to view the embedded video.

Iz izkušenj modernizma k novim ekonomsko-socialnim modelom

Matevž Čelik — Tue, 05 Oct 2010 12:23:11 +0000

V Zagrebu se je ta konec tedna pričel projekt “Nedokončane modernizacije”, v katerem bodo raziskovalci iz 8 držav, organizirani v 14 skupin v naslednjih dveh letih obdelovali ozadja, načine in rezultate prostorske produkcije na ozemlju nekdanje Jugoslavije v 20. stoletju in danes. Projekt se bo vrtel okrog štirih povezovalnih tem, na katere bodo vezane konference, v Zagrebu, Skopju, Beogradu in Ljubljani ter se zaključil z razstavo v Mariboru leta 2012.

Projekt sta vsebinsko zasnovala Vladimir Kulić (Florida Atlantic University) in Maroje Mrduljaš (Arhitektonski fakultet Sveučilišta u Zagrebu) in vanj povabila vse najbolj dejavne kritike in raziskovalce novejše generacije, ki izhajajo iz držav bivše Jugoslavije. Kulić in Mrduljaš sta pod okriljem Združenja hrvaških arhitektov tudi organizirala dobro obiskano prvo konferenco, pod naslovom “Pregled tendenc”.

Prvi dan srečanja so organizatorji namenili prostor predavateljem, ki niso neposredno udeleženi v projekt in naj bi v raziskavo vnesli pomemben stranski input. Med temi je največ pozornosti, tudi v hrvaških medijih, pritegnil profesor David Harvey, britansko-ameriški urbani geograf in sociolog, ki je znan po svoji neo-marksistični kritiki obstoječih ekonomsko-socialnih modelov. Harvey je predstavil svoje ideje o tem, kako bi moralo izgledati mesto z izpostavljeno dimenzijo družbeno dinamične arhitekture, tiste ki iz tradicionalnega, ceremonialnega središča izloča administrativno birokratsko strukturo mesta in jemlje v obzir socialno, dohodkovno in okoljsko strukturo mesta.

Svojo ekstenzivno kritiko vsega je Harvey zaključil z nekoliko idealističnim apelom: “Zamisliti si moramo vseobsegajoč način, kako združiti organizacijske modele v koherenten projekt, usmerjen v izgradnjo drugačnega sveta, ki ne bo večno odvisen od 3-odstotne letne stopnje rasti; sveta, v katerem bo moč akumulacije kapitala bistveno zmanjšana, moč ljudstva pa bistveno večja. Zdi se mi, da je to tisto, kar moramo postaviti na prvo mesto in to je dober trenutek za nekaj takšnega. To je nekaj, kar bomo morali delati bolj koherentno in upam, da se mi boste pri tej nalogi pridružili.”

V soboto so raziskovalne skupine predstavile teme svojih raziskovanj, ki pokrivajo široko paleto področij, od gradnje novih mest, stanovanjske arhitekture, do posamičnih primerov, kot so Novi Beograd, urbana rekonstrukcija Sarajeva ali preobrazba vojaškega pristanišča v Pulju ter specifičnih področij kot so gradbene tehnologije, potrošništvo, turizem in arhitektura v povezavi z mediji.

Zaživela je spletna stran projekta, kjer si bodo raziskovalne skupine izmenjevale gradivo, na njej pa si lahko snamete tudi brošuro s podrobnejšim opisom projektov.

22. BIO – bienale industrijskega oblikovanja

Maša Ogrin — Mon, 04 Oct 2010 18:00:07 +0000

7. oktobra 2010 bodo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje odprli že 22. bienale industrijskega oblikovanja – pregledno mednarodno razstavo industrijskega oblikovanja, oblikovalskih zasnov, produktne grafike in informacijskega oblikovanja, na kateri bo predstavljen izbor inovativnih, celovitih, funkcionalnih in trajnostih oblikovalskih rešitev iz 24 držav.

Najboljšim bo na otvoritvi razstave mednarodna žirija podelila oblikovalske nagrade BIO Design Awards. Osrednjo razstavo BIO 22 bo obogatil pester in zanimiv spremljevalni program.

Od prijavljenih del je komisija v sestavi: Veronika Egger (Avstrija), Ilona Gurjanova (Estonija), Cvetka Požar (Slovenija), Barbara Predan (Slovenija), Lidija Pritržnik (Slovenija), Michał Stefanowski (Poljska), Nedjeljko Špoljar (Hrvaška), Georg Wanker (Avstrija) in Jonathan Young (Velika Britanija) izbrala 132 del iz 24 držav – Avstrije, Belgije, BIH, Brazilije, Cipra, Češke, Finske, Hrvaške, Italije, Kanade, Koreje, Latvije, Madžarske, Nemčije, Nove Zelandije, Poljske, Portugalske, Slovaške, Slovenije, Švice, Tajvana, Turčije, Ukrajine in Velike Britanije. Zaradi visoko zastavljenih meril in strogega izbora pomeni uvrstitev dela na razstavo BIO 22 pomembno priznanje oblikovalcem in prijaviteljem.

Na razstavi bo izbor najboljših del predstavljen v treh skupinah: A. Proizvodi (66 del), B. Produktna grafika in informacijsko oblikovanje (20 del) ter C. Zasnove (46 del).

Slednja skupina bo razdeljena na študentske zasnove in zasnove, ki so jih izdelali že uveljavljeni oblikovalci, s čimer bo mladim neuveljavljenim oblikovalcem ponujen prostor za ločeno predstavitev svojih še nerealiziranih projektov. Z letošnjo zasnovo razstave in programa se bomo skušali še bolj približali obiskovalcem in jih vpeli v aktiven ogled in spoznavanje posebnosti razstavljenih izdelkov. Izdelke bodo spremljala predstavitvena besedila, izpostavljene pa bodo tudi ključne značilnosti posameznih skupin in kriteriji izbora del za razstavo.

Otvoritev razstave bo v četrtek, 7. oktobra 2010, ob 19. uri v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na gradu Fužine.

—————————————————————————————————————————

Vse od prve razstave BIO leta 1964 se je zvrstilo že 21 bienalih prireditev, na katerih so predstavljali svoja dela oblikovalci, naročniki, proizvajalci in študenti iz vsega sveta, med njimi tudi zveneča imena in podjetja, kot so Naoto Fukusawa Design, Ron Arad, Kazue Kawasaki, Marc Zanusa, Vitra Internationa, Ittala, Porsche Design Studio, Siemens, Elektrolux, Zanotta, Pininfarina, Ergonomidesign, Tupperware, IKEA in mnogi drugi. Tako je do danes BIO s svojo dolgoletno tradicijo in zavzetim delovanjem v mednarodnem oblikovalskem prostoru vzpostavil pomembno strokovno in povezovalno platformo oblikovanja.

Dan za prostor

Aleksander Vujović — Fri, 01 Oct 2010 15:09:21 +0000

Prvi ponedeljek v oktobru je Svetovni dan Habitata in ob tej priložnosti Inštitut za politike prostora 4. oktobra 2010, ob 13h v Mesnem muzeju Ljubljana letos prvič pripravlja »Dan za prostor«.

Ob tej priliki bo organizirana tiskovna konferenca, na kateri bodo predstavili rezultate projekta »Mreža za prostor« ter zbornik »Čas je za spremembe v urejanju prostora«. Pridružila se nam bosta predsednik Državnega zbora dr. Pavel Gantar in predsednik Državnega sveta mag. Blaž Kavčič.
Prostor je v Sloveniji spregledana razsežnost razvoja in hkrati večni predmet razhajanj in nerazumevanja. Čeprav pomembno zaznamuje kakovost bivanja slehernega med nami in smo v urejanju prostora vsi udeleženi vsak dan, se državljani in civilna družba čutijo vedno bolj izključene iz sistema urejanja prostora, stopnja zaupanja v sistem pa se vztrajno znižuje. Medtem različne vlade spreminjajo zakonodajni okvir za potrebe posameznih interesov in se ne odzivajo na mnenja civilne družbe. Namen IPOP-a je zato vsako leto posvetiti ta dan opozarjanju na pomen prostora za kakovost bivanja ter poudarjati vlogo urejanja prostora za doseganje razvojnih ciljev posameznika, skupnosti, gospodarstva in države.
S tem želijo na Inštitutu za politike prostora poudariti pomen povezovanja, razumevanja in sodelovanja med akterji v urejanju prostora ter začeti s prakso rednega proslavljanja Svetovnega dneva Habitata z dogodki, ki bodo spodbujali razpravo o prostoru na kar se da široki osnovi.

Dan za prostor – program
Tiskovna konferenca, pedagoška učilnica, MML

13:05 – 13.15 Zbiranje gostov, Pozdrav
13:15 – 13.30 Predsednik Državnega zbora RS dr. Pavel Gantar
13:30 – 13.45 Predsednik Državnega sveta RS mag. Blaž Kavčič: Predstavitev zbornika »Čas je za
spremembe v urejanju prostora«
13:45 – 14:00 Marko Peterlin, IPoP: Predstavitev zaključkov projekta »Mreža za prostor«
14:00 – 14:30 Vprašanja
Srečanje, pedagoška učilnica, MML
14:30 – 15:30 Srečanje partnerjev projekta »Odgovorno do prostora!«,
Odmor, atrij MML
15:30 – 16:00 Odmor ob kavi in prigrizkih
Seminar, projekcijska dvorana, MML
16:00 – 19:00 Seminar »O kakovosti bivanja«, prof.dr. Srna Mandič, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za
družbene vede, Center za proučevanje družbene blaginje
Družabno srečanje, atrij MML
19:00 – 21:00

»Odgovorno do prostora«
Naj spomnimo, da je bil februarja letos v Državnem svetu posvet z naslovom »Čas je za spremembe v urejanju prostora«. Povod za ta posvet je bil Poziv s katerim so v začetku leta prostorski načrtovalci, njihovi sodelavci in somišljeniki pod okriljem Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije pozvali odgovorne v državi k spremembam v sistemu urejanja prostora. Samo pripravo Poziva pa je neposredno spodbudil predlog zakona o umeščanju linijskih posegov v prostor. Predlogu tega zakona je takrat, tako kot njegovi zadnji različici nedavno, nasprotovala večina organizirane strokovne javnosti s področja urejanja prostora. V duhu sodelovanja, ki so ga sprožili ti dogodki, se je začela oblikovati mreža partnerjev Odgovorno do prostora!, ki si skozi različne aktivnosti prizadevajo za spremembe v sistemu in praksi urejanja prostora. Trenutno so člani partnerstva že: Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za krajinsko arhitekturo , Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije, Društvo krajinskih arhitektov Slovenije, Inštitut za politike prostora, Zavod za prostorsko kulturo Trajekt, Inženirska zbornica Slovenije in Zveza geodetov Slovenije.

»Čas je za spremembe v urejanju prostora«
je zbornik s posveta, ki je bil februarja 2010 v dvorani Državnega sveta. Zbornik prinaša sporočila, ki so jih vabljeni nastopajoči in razpravljavci iz dvorane oblikovali na podlagi Poziva za spremembe v urejanju prostora, predstavlja pa tudi sam Poziv in sklepe s tega posveta, ki jih je potrdil tudi Odbor za lokalno samoupravo Državnega sveta in so bili posredovani odgovornim v državi in so sledeči:
1. Izdelati je treba oceno stanja v prostoru in multi-disciplinarno analizo sistema urejanja prostora;
2. Zagotoviti je treba dosledno vrednotenje prostorskih razsežnosti razvojnih programov in politik na ravni države;
3. Pristopiti je treba k učinkoviti reorganizaciji resorja v duhu nacionalne pristojnosti za urejanje prostora
(načrtovanje, gradnja, varstva, raba, vzdrževanje in prenova vseh sestavin prostora);
4. Zagotoviti je treba formalne in druge (finance, znanje, čas) pogoje za bolj učinkovito vključevanje javnosti v zadeve s področja urejanja prostora;
5. Ciljno je treba podpreti razvojno raziskovalno prakso;
6. Urediti je treba zakonodajni okvir in zagotoviti pogoje za njegovo tekoče izvajanje.

Tiskovna konferenca prispeva k projektu Odgovorno do prostora!, katerega cilj je povečati družbeno občutljivost za razmere v prostoru in sprožiti premislek o potrebnih spremembah.

Projekt »Mreža za prostor« delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete Institucionalna in administrativna usposobljenost, prednostne usmeritve Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij, civilnega in socialnega dialoga.

Nedokončane modernizacije

Anja Koršič — Thu, 30 Sep 2010 20:22:20 +0000

Trajekt in Umetnostna galerija Maribor, projektna partnerja mednarodnega raziskovalnega projekta Nedokončane modernizacije – med utopijo in pragmatizmom vabita na konferenco, ki bo potekala v petek, 1. oktobra in soboto 2. oktobra 2010 v zagrebškem Mosor kinu.

Konferenca z naslovom - Nedokončane modernizacije, pregled tendenc - označuje začetek sodelovanja na dvoletnem raziskovalnem projektu. Skoraj petdeset raziskovalcev iz območja nekdanje Jugoslavije bo v projektu raziskovalo teme, povezane s preoblikovanjem arhitekturne kulture in grajenega okolja na tem območju, in sicer od začetka socialističnega obdobja, preko post-socialistične tranzicije, do danes. Začetna konferenca bo s predstavitvijo raziskovalne teme orisala družbeno-politični in kulturni kontekst ter zgodovinske okoliščine, ki so vplivali na arhitekturo in urbanizem v regiji ter na razvoj različnih trendov in smeri. Oris okoliščin bo pomagal sprožiti kritično razpravo o posodobitvi procesov in njihove družbene in kulturne učinke, na primer do grajenega okolja.

Prvi dan konference bodo cenjeni predavatelji in gostje s svojega vidika raziskovanja predstavili zgodovinske in teoretične okvire teme projekta. Predavali bodo profesor David Harvey (The City University of New York), ugledni britansko-ameriški urbani geograf in antropolog in en izmed najbolj vplivnih teoretikov urbanega prostora v zadnjih nekaj desetletjih, dr. Ljiljana Kolešnik, umetnostna zgodovinarka iz Zagreba, ki je, med drugim, naredila ključni prispevek k interpretaciji umetnosti petdesetih let na Hrvaškem znotraj ideološkega in družbenega konteksta, in dr. Dejan Jović, zgodovinar (University of Stirling, Scotland, UK) strokovnjak za jugoslovansko in post-jugoslovansko zgodovino. Dafne Berc in Maroje Mrduljaš bosta gostila javni intervju s teoretikom Matkom Meštrovićem, ustanoviteljem in protagonistom številnih ključnih dogodkov in pobud na Hrvaškem, kot je mednarodno gibanje Nove tendence, umetniške skupine Gorgona, ali Center za industrijsko oblikovanje, in z arhitektom Bogdanom Budimirovim, ki je eden od pionirjev montažne gradnje na tem območju.

Tekom drugega dneva konference bodo sodelujoče raziskovalne skupine predstavile teme svojih raziskav, sledila bo razprava o smereh prihodnjih sodelovanj.

Konferenco bo spremljala razstava Okvirji modernističnih dediščin dunajskega fotografa Wolfganga Thalerja, ki je v zadnjih dveh letih potoval po območju nekdanje Jugoslavije in fotografiral arhitekturo iz socialističnega obdobja. Njegovo delo je pričanje posameznih arhitekturnih kultur držav nekdanje Jugoslavije o verodostojnosti in zgovornosti različnih arhitekturnih jezikov, ki so se razvili na relativno majhnem in heterogenem ozemlju kot posledica splošne posodobitve procesov in individualne poetike. Thalerjeva obsežna in skrbno zbrana fotografska dokumentacija, ki na zelo subtilen in atmosferičen način beleži sedanje stanje in življenje arhitekture na tem območju, bo prvič prikazana na enem mestu. Razstava je dragocen, morda presenetljivo, in popolnoma subjektiven pogled na razburljivo in izredno bogato telo modernistične in post-modernistične arhitekture v nekdanji Jugoslaviji, ki še nikoli doslej ni bilo skladno predstavljeno ali sistematično obdelano. Razstava se odpre 2. oktobra v galeriji Vladimirja Nazorja.

Konferenca Nedokončane modernizacije, pregled tendenc pomeni začetek dveletnega sodelovanja in raziskovalni projekt, imenovan Nedokončane modernizacije – med utopijo in pragmatizmom, del programa »Kultura 2007-2013«, ki ga podpira Evropska unija. Poleg Udruženja hrvatskih arhitekata, ki je glavni nosilec programa, so v projekt vključeni še partnerji: Institut za suvremenu arhitekturu (Zagreb), Trajekt (Ljubljana), Umetnostna galerija Maribor, Društvo arhitekata Beograda in Koalicija za održivi razvoj (Skopje).

Ta platforma za sodelovanje na področju arhitekture in urbanističnega načrtovanja združuje 16 interdisciplinarnih skupin, ki bodo v dveh letih raziskovale različne pojave arhitekturnega in urbanističnega načrtovanja v družbenem, gospodarskem in kulturnem kontekstu socialistične Jugoslavije, ter odseve teh procesov v današnjih neodvisnih državah naslednicah razpadle Jugoslavije. Raziskave se bodo osredotočile na načine (prijeme), s katerimi so koncepti modernizacije in družbeni eksperiment izgradnje samoupravne socialistične družbe vplivali na arhitekturo in urbanistično načrtovanje ter kako so obratno arhitektura in urbanizem imeli vpliv na družbeno stvarnost. V tem smislu delujeta arhitektura in urbanizem kot integralni del procesa generalne modernizacije družbe in tudi kot specifičen kulturni pojav. Raziskave bodo poizkusile opredeliti in kritično interpretirati arhitekturne in urbanistične vzorce in procese, ki so kulturni in socialni prispevek k procesu modernizacije, kot tudi pomagale ponovno oceniti zapuščino, s katero se bodo razvijale ali dekonstruktivirale naslednje modernizacije v tranzicijskih in post-tranzicijskih okoliščinah.

Projekt je razdeljen na štiri tematske dele: Kritična teorija in zgodovinska interpretacija, Opis pojava in mediacija arhitekture, Tranzicijski in post-tranzicijski pogoji, Sedanje prakse in perspektive.

Projektne dejavnosti predstavljajo raziskave, ki jih bodo izvajale 16 interdisciplinarnih skupin iz držav naslednic bivše Jugoslavije, konference, ki bodo potekale v vseh sodelujočih državah, razstave, publikacije in spletne strani. Zaključna razstava, ki bo predstavila rezultate projekta, bo v Mariboru, evropski prestolnici kulture 2012.

Ustanovitelja projekta sta Vladimir Kulić (Florida Atlantic University) in Maroje Mrduljaš (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Zagreb).

Projekt so sofinancirali Education, Audiovisual and Culture Executive Agency (EACEA), European Cultural Foundation (ECF), ERSTE Stiftung, Ministarstvo kulture Republike Hrvatske.

Program konference Nedokončane modernizacije, pregled tendenc:

1. oktober, Mosor kino

17:00-22:00

Ljiljana Kolešnik

Dejan Jović

Javni intervju: Matko Meštrović, Bogdan Budimirov

David Harvey

22:00 –

zabava

2. oktober, Mosor kino

10:00-14:00

Predstavitev in uvod v 16 raziskovalnih skupin projekta

14:00-15:00

Pavza

15:00-16:00

Razprava

2. oktober, Galerija VN

20:00

Odprtje fotografske razstave Okvirji modernistične dediščine Wolfganga Thalerja.

Alvar Aalto – brezčasna izraznost

Aleksander Vujović — Wed, 29 Sep 2010 22:15:53 +0000

Muzej za arhitekturo in oblikovanje je v sodelovanju z Alvar Aalto Foundation, Veleposlaništvom Finske v Ljubljani ter Narodnim muzejem Slovenije v prostorih slednjega pripravil razstavo Alvar Aalto – brezčasna izraznost. Razstavo bo 4. oktobra ob 20. uri odprla ministrica za kulturo Majda Širca, goste pa bodo nagovorili tudi direktorica Narodnega muzeja Slovenije mag. Barbara Ravnik, direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevž Čelik, in veleposlanica Finske v Ljubljani njena ekscelenca Laura Kakko.

Alvar Aalto (1898–1976) je po vsem svetu znan kot eden pomembnih pionirjev arhitekture 20. stoletja in eden velikih skandinavskih mojstrov oblikovanja. Ustvaril je svoj edinstven arhitekturni in oblikovalski slog, ki sta ga navdihnila človek in narava. Prepričan je bil, da bi dobro oblikovanje moralo biti del vsakodnevnega življenja, zato je ustvarjal smotrne predmete, ki izboljšujejo naš vsakdan. Njegova slogovna evolucija predstavlja zanimivo poglavje v zgodovini arhitekture – od klasicizma v dvajsetih letih prejšnjega stoletja do strogega funkcionalizma v tridesetih ter naprej do zanj značilnega prostega sloga na podlagi sozvočja med naravo in vsakodnevnimi človekovimi potrebami. Zahvaljujoč inovativnim uvidom na področju oblikovanja pohištva njegovo ime zaseda pomemben prostor tudi v zgodovini industrijske umetnosti. Kljub temu bi mu svetovno slavo lahko zagotovil že en sam predmet: Aaltova vaza. Njena nekonvencionalna svobodna oblika uteleša vse tisto, kar povezujemo z Aaltovim edinstvenim slogom arhitekturnega oblikovanja.

Razstava Alvar Aalto – brezčasna izraznost se osredotoča na enodružinske hiše in oblikovanje Alvarja Aalta. Stavbe so predstavljene prek izbranih fotografij, arhitekturnih skic, maket Ville Mairea, hiše zakoncev Aalto, Maison Louis Carré in poskusne hiše na Muuratsalu, Aaltovega pohištva, oblikovalskih izdelkov, kakršni sta Aaltova vaza, znana tudi kot vaza Savoy, iz leta 1936 in Aaltova roža iz leta 1939, ter drugih steklenih posod in tekstilij. Obiskovalci bodo celo dobili priložnost, da pokukajo v veliko maketo notranje ureditve Ville Mairea.

Glavni poudarek razstave je na Aaltovem humanem pristopu do bivanjskih prostorov s primeri iz različnih slogovnih obdobij v času njegove dolge kariere od leta 1924 do 1972.

Obiskovalci razstave bodo lahko uživali tudi ob ogledu filmskih projekcij o njegovem življenju in delu: Studio Aalto, Potovanje Alvarja Aalta v poletje in Aaltova hiša.

Na ogled bo tudi razstava Aalto in Slovenci, na kateri bo mogoče videti vzporednice z delom slovenskih oblikovalcev v istem obdobju.

Organizirana bodo tudi javna vodenja, ki bodo potekala v naslednjih terminih:

sreda, 6. 10. ob 17. uri
nedelja, 10. 10. ob 12. uri
sreda, 13. 10. ob 17. uri
sreda, 20. 10. ob 17. uri
nedelja, 24. 10. ob 12. uri

Dnevi Orisa 10

Aleksander Vujović — Mon, 27 Sep 2010 11:34:47 +0000

Letos bo hrvaška prestolnica gostila desete, jubilejne Dneve Orisa – enega največjih regionalnih arhitekturnih simpozijev. Potekal bo 23. in 24. oktobra v KD Vatroslav Lisinski.

Nastopili bodo:

Paulo David, Portugalska
Hans Gangoly, Avstrija
Kenneth Frampton, Velika Britanija
Davor Katušić, Hrvaškaa
Francisco Mangado, Španija
Guihillerme Lassance, Brazilija
Dean Skira, Hrvaška
Mumbai studio, Indija
Maruša Zorec, Slovenija
Peter Zumthor, Švica

Moderiral bo Vedran Mimica.

V sklopu simpozija bo potekala tudi podelitev ORIS NEXE nagrade, promocija knjige ‘My light’ Deana Skire ter dve razstavi: ‘Paromlin’ in ‘Brasilia’.

Vojteh Ravnikar

Matevž Čelik — Sun, 19 Sep 2010 20:06:28 +0000

V deževnem petkovem jutru nas je zapustil Vojteh Ravnikar, ki je svoje navdušenje za arhitekturo in za odprtost v svet na različne načine pričel širiti v člankih, ki so izšli še na fotokopirnem papirju in pred skoraj 30 leti organiziral prvi mednarodni arhitekturni seminar v Piranu. Vojteh Ravnikar je bil arhitekt, ki je gradil pomembne in zanimive hiše. Vsaj s tolikšno zavzetostjo pa je gradil tudi zavest o pomembnosti arhitekture in spreminjal odnos družbe do prostora. “Vkolikor jadikuješ, ljudje le sočustvujejo s teboj. Da bi te upoštevali, moraš sam vzpostaviti lastno pozicijo, ki je potem relevantna v diskurzu…”.

Vojtehovi Piranski dnevi so bili nekoč edini mednarodni arhitekturni seminar v tem prostoru in vsak zadnji petek v novembru so risalnice fakultete za arhitekturo v Ljubljani ostale prazne. Predavanja v Piranu so bila za prihajajočo generacijo arhitektov nekaj osvežujoče sproščenega, morda celo prevratniškega. V treh dneh več arhitekture, kot na fakulteti v obeh semestrih. V Piranu si lahko srečal bodoče Pritzkerjeve nagrajence Alvara Sizo, Petra Zumthorja, Christiana de Portzamparca ali Sverreja Fehna. Študentje so zvečer pili pivo z Davidom Chipperfieldom. Vojteh Ravnikar s svojim organizacijskim odborom se je zdel kot nekdo, ki nam odpira horizont, do katerega smo imeli naravno pravico, a smo bili zanj neupravičeno prikrajšani.

Osamosvojitev Slovenije je videl kot priložnost za kulturološki vpis slovenske arhitekturne produkcije v evropski prostor. Novoustanovljena revija Piranesi, ki sta jo pričela urejati s Tomažem Bratetom, je ambiciozno podnaslovljena kot “1. srednjeevropska revija za kulturo prostora” in svoj prvi uvodnik je Vojteh Ravnikar odprl s sloganom “The World is your Playground”. V utripu njegovega biroja si takrat res lahko dobil osvobajajoč občutek, da delo arhitekta ni nekaj akademsko strogega, temveč je igra, ki je vesela in zabavna ter odpira vrata v svet.

Ko je sredi devetdesetih pričel poučevati na Fakulteti za arhitekturo, je Vojteh Ravnikar s tem pozitivnim vzdušjem hitro okužil svoj kabinet in risalnico. Seminarsko delo se je iz seznama dolžnosti in datumov spremenilo v kratkočasno, ustvarjalno druženje. Hiše so bile za Vojteha Ravnikarja zgodbe. Morale so biti pripovedne in iskanje njihovega srečnega konca je postalo skupno delo. Verjel je, da je v dobrih hišah skrita radost, ki je ni mogoče vedno določiti razumsko, temveč jo je potrebno neprestano odkrivati. “Ne verjamem v nekaj, kar se kar tako zgodi, ne da bi se prej dogajalo.”

V biroju Vojteha Ravnikarja se je vedno dogajalo. Organiziral ga je v iskanju svojega reda in miru za ustvarjanje. “To ni tisti red, ki vas zavezuje in ki ga poznamo kot “Ordnung und Disziplin”, je prej obratno, je red, ki osvobaja, je samo tvoj privatni red, je nekakšno pravilo samoobstoja, je nekaj, kar je s tabo v popolnem sozvočju, je pravzaprav sozvočje samo, je nešteto zvokov, ubranih v en sam zveličaven zven življenja.” Ta Ravnikarjev aparat je bil dovolj ohlapen, da so vanj vstopali in izstopali močni in sposobni posamezniki, ki so v določenem trenutku znali “vzpostaviti lastno pozicijo”. Vojteh Ravnikar je pravzaprav boter mladih slovenskih arhitektov, ki so od njega odšli v svet in ga zavzeli kot svoj “playground” ter postali “relevantni v diskurzu”. Boštjan Vuga, Špela Videčnik, Aljoša Dekleva, Maruša Zorec, Aleš Vrhovec, Arne Vehovar, Apolonija Šušteršič, Miha Kajzelj in mnogi drugi.

Za Vojtehom ostajajo njegove črte-zidovi, ki so zraščeni s tlemi na Krasu, v Novi Gorici, Piranu, Ljubljani, na Bledu, v Celju, na Blokah… Dal pa nam je še mnogo več. Arhitekturo, kot nekaj odprtega in osvobajajočega. Vojteh Ravnikar nam je dal arhitekturo kot zgodbo s srečnim koncem.

Hrepenenje-Sehnsucht

Maša Ogrin — Sat, 18 Sep 2010 08:05:23 +0000

Izraz Sehnsucht izvira iz 18. stoletja in vključuje Heimat (domovino) in nostalgia (nostalgijo). Vsebuje koprnenje po neuresničljivem, toda vedno v povezavi z prihodnjim ali preteklim krajem, zapiše Peter Eisenman eden od avtorjev v knjigi.

Knjiga Sehnsucht je nastala kot spremljajoče gradivo nemškega razstavnega paviljona na 12. mednarodnem arhitekturnem bienalu v Benetkah. Urednica Cordula Rau je v njej izbrala 17 besedil različnih arhitekturnih in likovnih teoretikov na temo hrepenenja, želje, ki je predpogoj vsakega ustvarjalnega dejanja. Delo prepleta antropološke, filozofske in arhitekturne misli, ter skozi njih premleva pojme prostorskega načrtovanja.

Zračna bela platnica obrne bralca v knjižno notranjost in ga osvoji s fotografijami emocionalno nabitih trenutkov hrepenenja, ujetih v objektiv arhitekture. Namesto skozi načrte in plane, arhitekturo tokrat beremo kot zrcalo družbenega ali posameznikovega hotenja, skozi priprta vrata kukamo v sobo, skozi mistične meglice rajskega vrta opazujemo, kako se narcis ogleduje v gladini jezera in prisluškujemo šumenju jesenskega listja v okenskem okviru dnevnega prostora. Vse te podobe so ton uživanja trenutka v prostoru in so zato več kot le mehanski posnetki, kot Miesov stekleni nebotičnik, Tautov stekleni pavilijon, Safdijev habitat v Montrealu, jih povezuje želja po odkrivanju novih izraznih moči arhitekture.

»Hrepenenje je tisti prostor, v katerem se lahko igraš s časom. Hrepenenje je oblika premika. Kadar nekdo želi uporabiti zavestne metode, da bi dosegel kraj hrepenenja – bodisi skok v domišljijo ali v potrpežljivo meditacijo – prostor kamor človek prispe ni nikoli predvidljiv. Prav ta nepredvidljivost ustvarja popačene, negotove prostore domišljije in intuicije, ki jih naše standardizirano in manipulativno stalno hrepenenje po varnosti, kontroli, izvedljivosti, dominaciji in konzumaciji lahko uniči.« pravi Elke Krasny, kulturna-teoretičarka in kuratorka, nam znana predvsem kot avtorica besedil za Oris, v knjigi premleva prostorske in časovnih premike ter ostanke.

Na vprašanje zakaj povest skozi fotografije in kje so vendar skice, načrti, grafične predstavitve, kuratorka razstave v nemškem pavilionu na bienalu v Benetkah, Cordula Rau, odgovarja, da jih je zanimala predvsem arhitektova želja, pred nastankom ali med nastankom projekta samega. Želja, je vedno gonilo ustvarjanja in pravzaprav arhitektova vest. Pred materializacijo idej se namreč v arhitektovi glavi zgodi želja, če je ni, je njegov doprinos malo vreden.

Hrepenenje in metafiziko kraja, prisotnost interneta, kot kraja socialne interakcije, povečano družbeno mobilnost in nekdanjo poglavitno vlogo arhitekture pri ustvarjanju krajev, prevprašuje Peter Eisenman in sodobnosti zastavlja celo vprašanje ali kraj sploh potrebujemo? Celo, ali sploh potrebujemo domovino, ko pa imamo tako bogata življenja z mediji, informacijami in komunikacijo?

Knjiga nadalnje brska po zavesti o prostoru, po povezanosti krajev hotenja in krajev materializacije, poziva arhitekta, da ob izpolnjevanju potreb po funkcionalnosti, ekonomski ustreznosti in managmentu, nameni več pozornosti kreiranju mostov, med časovno in prostorsko nepovezanimi zaporedji prostorskih matrik.

Odsev sonca na gladini morja, Barcelonski pavilion, pogled Sophie Loren, okno vlaka in ženski obraz… arhitektura odvrtena do zgodbe hrepenenja, je želja in uspeh priporočene knjige.

Izkušnja Chandigarh

Anja Koršič — Wed, 15 Sep 2010 07:52:05 +0000

V petek, 17. septembra 2010, ob 12.00 bo v knjižnici Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, na Trnovskem pristanu 2, Ljubljana predavanje predavanje Gopala Krishana, predavatelja geografije na Univerzi Panjab, o prvem načrtovanem mestu v Indiji.

Po delitvi britanske Indije na Indijo in Pakistan je bila leta 1947 med novi državi razdeljena tudi regija Punjab. Indijska zvezna država Punjab je potrebovala novo glavno mesto kot nadomestilo Lahoreju, ki je med delitvijo postal del Pakistana. Potem ko so se številni načrti za razširitev obstoječih mest izkazali za neuresničljive, je bila sprejeta odločitev o načrtovanju in gradnji novega mesta. Chandigarh je načrtoval znani francoski arhitekt Le Corbusier, znan je tudi kot sanjsko mesto indijskega prvega ministrskega predsednika Nehruja. Slikovito umeščen ob vznožje hribovja Shivaliks Chandigarh velja za enega najboljših eksperimentov urbanističnega načrtovanja in moderne arhitekture dvajsetega stoletja v Indiji.

Predavanje dr. Gopala Krishana iz Univerze Panjab v Chandigaju v Indiji, bo razložilo začetke in razvoj mesta Chandigarh v zadnjega pol stoletja s poudarkom na arhitekturnih in urbanistično-načrtovalskih konceptih, ki se zdijo več kot različni tistim v drugih naseljih v Indiji. Po šestdesetih letih vprašanje ostaja skoraj enako: ali sta udejanjena arhitektura in urbanistično načrtovanje razumen odgovor na izzive in Chandigarh moderno mesto ali ne?

Teden mobilnosti

Aleksander Vujović — Tue, 14 Sep 2010 13:20:49 +0000

Od četrtka 16. pa do srede 22. septembra bo potekal letošnji Teden mobilnosti. V naših urbanih središčih je v zadnjih letih opažen napredek na področju dnevnih potovanj, na delo, v šolo in po opravkih. Vedno več ljudi se sprehodi do bližnjih ciljev ali pa uporablja kolo, kot dnevno prevozno sredstvo. Prav tako so mestne parkovne površine vedno bolj raznovrstno uporabljane.

Vsa mesta pospešeno vlagajo v izboljšanje tovrstne infrastrukture ter ozaveščanje, toda mi še vedno ostajamo na evropskem dnu. Odvisnost od vožnje z avtomobilom, posledična neracionalna poraba denarja, uporaba in izraba prostora, nezavedanje škodljivosti telesne neaktivnosti in nepotrebnega onesnaževanja, manjko kulture urbanega kolesarjenja in hoje ter nezadostno upoštevanje pešcev in kolesarjev v prometu so še vedno del naše družbe.

Ob tem je zanimivo dejstvo, da sta pohodništvo ter gorsko, pa tudi cestno kolesarjenje precej bolj priljubljena.

Pobude kot je Teden mobilnosti so dobrodošle za dodatni razmislek o načinu življenja ter vplivih nase, okolje in družbo. V Groningenu so naprimer mestne oblasti s precej skrajnim ukrepom prepovedale staršem ’dostavo’ otrok v šolo z osebnim avtomobilom (tudi ker s tem dajejo slab zgled), torej se zdi, da je najmanj kar lahko storimo ob takšnih priložnostih, kot je Teden mobilnosti, dodatno informiranje o alternativah ter preizkus za odtenek drugačnih dnevnih navad, spoznamo nekatere prednostni sprememb, jih morda trajno posvojimo in s tem izboljšamo življenje sebi in drugim.

Začetek Županove načrtne prenove starega Celja

Anja Koršič — Mon, 13 Sep 2010 11:55:45 +0000

Danes se skoraj na vsakem koraku čuti, da je staro mestno jedro prepuščeno samemu sebi, in da bi težko prepoznali kakšno načrtnost v njegovem današnjem razvoju in njegovih številnih vsakodnevnih dopolnitvah. Vsem na očem so se zgodile črne gradnje v obliki raznih nadstreškov in zimskih vrtov in to tik ob stavbah, ki so kulturni spomeniki. Cenene trgovine so zasedle številne prazne lokale in se skušajo reklamirati pač njim ustrezno… Kakorkoli, čuti se stihija in predvsem sprotno servisiranje vsakovrstnih trenutnih potreb raznoraznih investitorjev, za katere bi težko vedeli, če dolgoročno res predstavljajo dobrobit mestnega življenja Celja. V javnosti se večkrat tudi sliši, da staro mestno jedro ne živi, in da ima premočno kunkurenco v velikih trgovskih središčih na njegovem obrobju. To seveda ne drži, mesto še kako živi, nima pa stari center več tistega ekskluzivnega pomena, ki bi si ga mnogi želeli. Socialno gledano, ga je zavzel ekonomsko šibkejši sloj in oskrbovalna infrastruktura se je temu prilagodila. Tudi družabno življenje ima svoj ritem in je predvsem odslikava ponudbe in povpraševanja. Je pa zanimivo, ko pride do namena kakršnekoli gradnje oziroma obnove znotraj starega mestnega jedra, se angažirajo številne občinske, urbanistične, komunalne, spomeniško varstvene službe in ne vem kakšne še vse strokovne administracije, ki naročniku skupaj s projektantom postavljajo nešteta navodila in zahtevajo soglasja za vsak poseg. In nekaterim uspe postaviti moderne vetrolove, drugim ne uspe niti zadeti starinskega stila. Vsaka željena arhitekturna posodobitev se sprevrže v številna drobnjakarska lobiranja in iskanja soglasij, ki se velikokrat izključujejo. Najbolj moteče pa je, da določenim uspe postaviti marsikaj, drugim pa skoraj nič. Kakorkoli vsi pa smo si edini, da je danes staro mestno jedro degradirano in da ne izkorišča svojega kulturnega in urbanega potenciala.

Pa ni bilo vedno tako. Leta 1986 je Skupščina občine Celje (kar je statusno enako današnjemu mestnemu svetu) sprejela Odlok o sprejetju zazidalnega načrta starega mestnega jedra Celje. Bistvo zazidalnega načrta je bila prenova stare mestne gradbene strukture. Projekt je bil zelo ambiciozno zastavljen in ni predstavljal samo lepotne prenove arhitekture starega Celja, ampak je bil vzorčen primer mestnega planiranja, ki je bilo vsklajeno tako politično kot strokovno. Načrt je prvenstveno zelo jasno zavzel odnos do obstoječe grajene strukture in kulturne dediščine, ovrednotil je pomen javnih prostorov in mestnih dvorišč, imel je jasno strategijo glede prometa in kar je zelo važno, vse skupaj je bilo osmisljeno s programom novega naseljevanja in zvišanja bivalnih pogojev znotraj mestnega jedra. Res pomembno pa se mi zdi, da so avtorji prenove s svojimi sodelavci povdarili, da prenova ni samo arhitektonsko tehnično obnavljanje grajene strukture, temveč je pomembna tudi socialno-politična in sociološka komponenta. Predvsem pa naj bi prenova pomenila poleg izboljšanje funkcionalnosti še novo oživljanje mesta. V projekt se je zagrizlo in takoj po sprejetju se je pričela obnova in nov razvoj starega mestnega jedra. Uvedle so se številne peš cone, na novo se je urejal promet, začela se je prenova stanovanj in vzpostavljati zadano ravnotežje med stanovanjskimi in poslovnimi površinami. Zelo pomebno vlogo je imelo spomeniško varstvo, ki je prvo začelo z obnovo arhitekturne dediščine in poskrbelo za ponovno ovrednotenje le te. Skratka, skladno s tistim časom je zazidalni načrt predstavljal zelo jasna navodila, ki je zaukazal način, etapnost prenove in predvsem je imel zelo jasen cilj, kaj bi naj to pomenilo za mesto. Kako danes dojemamo mesto in njegov izgled je prvenstveno zasluga zazidalnega načrta iz leta 1986. Ta prostorski akt še vedno velja in vsi posegi, ki se danes delajo v starem mestnem jedru, bi naj bili skladni s tem redom. V čem je torej problem? Prostorski akt je bil izdelan še v času bivše socialistične Jugoslavijue, za katero je bila značilna dogovorna ekonomija, danes ko so ekonomske spremembe hitre in nepredvidljive, pa lahko preveč precizen plan hitro postane tudi ovira. Za tisti čas upravičena in koristna namera po celovitem nadzorom nad razvojem mesta, danes v novih ekonomskih razmerah, ne deluje več dovolj regulativno, v skupno javno dobro, in ker novega prostorskega akta ni, se današnja ekonomija in podjetnost ljudi v obliki delnih in številnih sprotnih dopolnitvah, vedno bolj sprevračajo v le trenutno aktualni servis hipnih naročnikov.

Vsem je jasno, da je zazidalni načrt iz leta 1986 odigral svojo vlogo in bil za tisti čas zelo dobra strokovna referenca tudi drugim, da pa je danes enostavno potreben ponovne prenove in prilagoditve na današnje tržne čase. Vsi pa pozabljajo, da je v svoji glavni prvini oživljanja mesta še vedno preroški in koristen. Zazidalni načrt ima kot svoj glavni cilj dvig funkcionalnosti in kulturne vrednosti grajenega okolja mesta. Glede na to, da je na mestni občini ponovno vse zastalo v zvezi s pripravo in sprejetjem novega sodobnega prostorskega akta, bi lahko vsaj skušali bolj dosledno izvajati še veljavni zazidalni načrt. Ne morem se znebiti občutka, da današnja mestna uprava že skoraj zarotniško znižuje že obstoječo kvaliteto mesta in deluje povsem mimo še vedno veljavnega prostorskega akta. Kako si naj drugače razlagamo, da hčerinsko podjetje mestne občine Nepremičnine d.o.o. že praviloma prenavlja mestna podstrešja in financira vedno manjša stanovanja in s tem privablja v mestno jedro predvsem šibkejši socialni sloj oziroma stanovalce, katerih naselitev je začasnega značaja. Nikogar od za takšne posege odgovornih, ne motijo številne prenove na črno, lokalna skupnost celo sklepa pogodbe in oddaja parkirišča, ki jih privatni investitor zasede z zimskim vrtom, za katerega ni pridobil potrebna soglasja. Aktivno sodeluje s selitvijo mestotvornih dejavnosti in jih pomaga seliti na obrobje v slabo načrtovane novogradnje, ki jih zdaj na silo zapolnujejo.

Ni največji greh s strani mestne občine in našega župana Bojana Šrota, da ni nove vizije, ki bi trasirala in regulirala prihodnji razvoj prostora, ter dala demokratične možnosti vsem zainteresiranim za vlaganje v mesto, še bolj nas lahko skrbi, da so mu začeli zastareli akti odgovarjati, saj jih lahko po kosih in za prave naročnike po delih spreminja, in če jim na občini spremembe ustrezajo, se lahko izgovorijo na zastarelost zazidalnega načrta. Hkrati, pa se je vzpostavilo okolje, v katerem mora vsak potencialni kupec znotraj mestnega prostora, vsako posodobitev vnaprej uskladiti z županom, če hoče računati na večji izkoristek oziroma večji ekonomski izplen načrtovane investicije.

Celje je lepo mesto in kljub naši trenutni kritičnosti ocenjujem, da ima ravno pravo velikost, da že živi svoje življenje in da nas bo vse preživelo. Ima bogato kulturno preteklost in glede na svojo pozicijo v širšem geografskem pomenu tudi lepo prihodnost. Kljub skupni oceni, da bi bilo v centru mesta lahko marsikaj boljše, še vedno ni slabo in mestno jedro se primerno z novimi časi razvija. Zaskrbelo pa me je, ko je župan v svoji ponovni kanditaturi za nov mandat napovedal prenovo mestnega križa z evropskimi sredstvi. V njegovem delovanju in pristopu do iskanja rešitev zadnje čase ne prepoznavam niti želje po družbeni koristnosti, kaj šele po mobilizacijskem učinku v transparentnosti postopkov. Kot da se boji socialnega učinka arhitekture na ljudi in veliko raje sprotno in po gostilniško išče delne rešitve, ki bi naj trasirale nov razvoj Celja.

Tlakovanje mestnega križa se bo dejansko nazven in za večino naključnih obiskovalcev izkazalo le v zunanji tlakovani površini. Kljub temu, da gre za vizualni in funkcionalno za zelo pomemben identifikacijski znak mesta Celja, je trenutno mestna občina v fazi izbire projektanstke organizacije, ki lepo demonstrira način razmišljanja župana; kljub temu, da gre za velikost investicije, za katero se priporoča javni arhitekturni natečaj, je razpis pripravljen ravno obratno. Odločilna za izbiro bo najnižja možna cena storitve, za katero bo projektant pripravljen pač izdelati projektno dokumentacijo. Kot da to ni dovolj, so pogoji po referencah zelo izločilni do večine arhitektov, saj zahtevajo številne realizirane projekte, ki so v malem okolju Sloveniji težko dosegljivi. S tem se možnost zdravega potegovanja arhitektov ponovno zmanjša in bo najpomembneši arhitekturni projekt v novem mandatu župana Šrota zreduciran na vzdrževalna komunalna dela in brez karšnegakoli jamstva po kvalitetni arhitekturni oblikovni rešitvi, ki bi naj logično sledila hotenjam iz Zazidalnega načrta iz leta 1986 in nekako pripada Celju, glede na njegovo bogato preteklost. Občinski javni razpis z ničemer ne pogujuje in zavezuje projektante k kvalitetni in arhitekturno izvirni rešitvi, ampak jih zavestno spusti na nivo komunalnega servisa. Razen tega je razpis tudi zelo diskriminatoren. Po eni strani zelo omejuje možnost izbora potencionalnih projektantov, po drugi strani prepušča vso usodo arhitekturne urejenosti mestnega križa, povsem brez kakršnihkoli omejitev in razvojnih smernic. Težko razumem trenutno razvojno politiko mestne občine, še posebej, ker je v lanskem letu že organizirala vabljeni natečaj, vendar ga je v samem postopku samovoljno prekvalificirala v neobvezujočo arhitekturno delavnico, kjer naj ne bi bilo zmagovalca in odločitev komisije ni bila obvezujoča za naročnika. Po besedah vodje občinske službe za okolje in prostor ter komunalo Romana Kramerja naj bi takrat predvsem iskali smernice oziroma nekakšna navodila oblikovanja za prenovo. O teh smernicah še danes ni ne duha in sluha.

Ravno te dni so kompletirano ponudbo na javni razpis oddale samo štiri projektantske organizacije iz cele Slovenije in žal sam način izvedbe razpisa daje ponovno slutiti, da je županu malo mar za strokovni interdisciplinarni pristop k prenovi mestnega jedra, da nima nobene vizije o oživljanju starega mestnega jedra in po razpisu sodeč, je njegov namen po kvalitetni prenovi mestnega križa Celja samo predvolilna propaganda, ki z njegovo trenutno politiko žal nima veliko skupnega. Pa gre za projekt, ki bi se naj izvajal najmanj štiri leta in bo likovno in funkcionalno določil važen arhitekturni element Celja, vsaj na naslednjih petdeset let. Ob drugačnem pristopu župana, bi se lahko mesto s prenovo zapisalo v zgodovino, a očitno župan Bojan Šrot nima te kulturne širine in ne razume sodobnega načina prenove starih mestnih jedr. Od dosežkov Zazidalnega načrta iz leta 1986, pa je oddaljen sto svetlobnih let.

Lokalni odzivi na globalne izzive

Anja Koršič — Mon, 06 Sep 2010 20:42:40 +0000

Knjiga govori o vplivu globaliziranja mest na vsakdanje življenje v njih ter o pomenu lokalne kulture za preobrazbo mest. Z obsežno čezkulturno študijo urbane prenove sosesk Poblenou v Barceloni in Wangsimni v Seulu avtor razkriva, kako strukturne neenakosti na globalni in nacionalni ravni vplivajo na vsakdanjo izkušnjo obeh mest. Njuni prebivalci se dejavno odzivajo na spremembe življenjskega okolja, ki so posledica globaliziranja mesta, in tako vplivajo na njegovo preobrazbo. Študija v nasprotju z uveljavljenim prepričanjem, da si mesta v času globalizacije postajajo vse bolj podobna, izvirno utemeljuje pomen lokalnega kot pomembnega vira preobrazbe današnjih mest ter njihove medsebojne razločljivosti in raznolikosti.

Kljub temu da se študija neposredno ne nanaša na slovensko okolje, so številna spoznanja, predstavljena v knjigi, pomembna tudi za razumevanje preobrazbe slovenskih mest ter družbenih, gospodarskih in prostorskih učinkov njihovega razvoja. Osrednja avtorjeva teza o kulturni pogojenosti preobrazbe mest v času globalizacije postaja namreč vse bolj aktualna tudi pri nas.

Objavljen razpis za nagrado Piranesi 2010

Aleksander Vujović — Sat, 04 Sep 2010 19:09:43 +0000

Organizacijski odbor Piranskih dnevov arhitekture je objavil razpis za nagrado Piranesi 2010. Namen razpisa je izbor realiziranih arhitekturnih del, ki se bodo na mednarodni arhitekturni razstavi v sklopu Piranskih dnevov arhitekture 2010 potegovali za nagrado Piranesi 2010. Na razpis so lahko predlagane arhitekturne stvaritve slovenskih arhitektov, ki so bile dokončane v letih 2009 in 2010.

Predlogi naj bodo utemeljeni in predstavljeni na način, ki omogoča najbolj verno predstavitev arhitekturne stvaritve:

Predlogi naj vsebujejo:

- ime avtorja oziroma avtorske skupine
- ime projekta, lokacijo in leto realizacije
- ime fotografa
- ime kontaktne osebe, naslov, e-mail naslov in številko mobilnega telefona

Rok za oddajo predlogov je 20.9.2010. Pošljite jih na naslov: Obalne galerije Piran, »Razpis za nagrado Piranesi 2010«, Tartinijev trg 3, SI-6330 Piran.

Izmed prispelih predlogov bo slovenski selektor, arhitekt Dean Lah oblikoval selekcijo sedmih projektov, ki bodo novembra 2010 razstavljeni na mednarodni arhitekturni razstavi za nagrado Piranesi 2010. O izboru bodo sodelujoči na razpisu obveščeni najkasneje 29.9.2010. Izbrani arhitekti bodo morali pripraviti in poslati razstavne plakate ter CD z visoko-resolucijskimi fotografijami (jpg) in tekstualnim opisom projekta na Obalne galerije Piran do 15.11.2010. Natančne informacije jim bodo poslane na njihov e-naslov.

Odtenki zelene, slovenski pavilijon na Beneškem bienalu

Aleksander Vujović — Fri, 27 Aug 2010 06:58:37 +0000

V petek 27. avgusta bodo v Benetkah na več lokacijah odprli 12. Mednarodni arhitekturni bienale. Vlogo slovenskega nacionalnega paviljona bo že tradicionalno prevzela slovenska Galerija A+A. Tam bo razstavo z naslovom “Vsi odtenki zelene/Krajina – aktualna prostorska praksa« v petek ob 19 uri odprla ministrica za kulturo Majda Širca.

Slovenijo tokrat na bienalu zastopata studio AKKA in studiobotas v produkciji Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Avtorji projekta »Vsi odtenki zelene/All Shades of Green« krajinska arhitekta Ana Kučan in Luka Javornik s sodelavci ter oblikovalec Boštjan Kenda iz studiobotas so v pripravo razstave vključili tudi fotografa Petra Koštruna, skladatelja Saša Kalana in ilustratorja Urha Sobočana. Sam začetek projekta seže v leto 2009, ko je studio AKKA z oblikovalsko podporo studiobotas razstavljal v galeriji Vžigalica. Razstavo spremlja tudi katalog v katerem sta prispevka zgodovinarja arhitekture Luke Skansija: Prostor in mesto ter urbanega sociologa in antropologa Edwarda Robbinsa: Kaj nam pomeni koncept javno/zasebno. Oba bosta gosta okrogle mize, ki bo v času bienala v Mestnem muzeju v Ljubljani.

Projekt »Vsi odtenki zelene« obravnava sodoben odnos družbe in slehernika do narave, predvsem skozi to, kakor se ta kaže v mestnem javnem prostoru. Eden od pomembnih gradnikov mestnega javnega prostora je mestna krajina in z njo narava v vseh svojih pojavnih oblikah. Projekt raziskuje vključevanje narave v človekovo bivalno okolje z namenom, da bi dvignili kakovost bivanja, in hkrati išče načine, kako ta prispevek narave v urbanih okoljih predstaviti in udejanjiti. Avtorji mestno krajino vidijo kot tisti medij vsestranske komunikacije med človekom in naravo, ki človeku omogoča svobodno gibanje in izražanje, prostor, ki je v vseh pomenih in pogledih odprt ter dopušča razvoj miselne in fizične igre, zato skozi razstavo izpostavljajo kontraste, ki določajo vsakdanje življenjsko prakso in različne poglede na naravo.

Projekt je komisija Ministrstva za kulturo (Jurij Sadar, Maja Gspan, Meta Krese) izbrala med tremi ponujenimi kot najustreznejši, ker je najbliže idejnim smernicam koncepta letošnjega bienala in tudi zato, kot poudarja kurator slovenske razstave in direktor MGML Blaž Peršin, ker čas krajinsko arhitekturo vse bolj postavlja v središče sodobne urbane prakse.

Umetniška direktorica bienala, japonska arhitektka Kazuyo Sejima, sicer prva ženska med kuratorji v zgodovini bienala, si je za letošnji dogodek izbrala moto »People meet in architecture« in za rdečo nit bienala določila srečevanje ljudi z arhitekturo. Pri tem Sejima zagovarja izpraševanje o odzivu arhitekture na spremembe v okolju in družbi s poudarjanjem številnih, tudi radikalnih, sprememb, ki na samem začetku enaindvajsetega stoletja, napovedujejo burnost prihodnsoti. Njena ideja je, da so razstavljavci tudi kuratorji, ki se skozi svoja dela vsak na svoj način izprašujejo o pomenu arhitekture v spreminjajoči se prihodnosti enaindvajsetega stoletja in o novo porajajočih se odnosih med ljudmi in naravnim okoljem. Atmosfero celotne razstave naj bi tako zaznamovala prav pestrost različnih avtorskih interpretacij interakcije med novo družbeno in naravno realnostjo.

»Krajina je večji, širši koncept kot arhitektura« je zapisala Sejima pri opisovanju letošnje razstave in zato pravi, je k sodelovanju povabila Pieta Oudolfa, da bo ponovno uredil vrt v Arsenalih in ustvaril sanjski (dreamy) prostor, ki bo hkrati namenjen druženju in individualnemu počitku. Dejstvo, da se mnogi odgovori na vprašanja sodobne urbane realnosti porajajo prav skozi krajinsko arhitekturno prakso, bo tako na robu Arsenalov dve leti dokazovala nova vrtna ureditev Giardino delle Vergini. Oudolf je krajinski arhitekt znan kot utemeljitelj novega vala rastlinskega gibanja (New Wave Plantnting Movement) in je med drugim oblikoval vrtov High Line v New Yorku. Za njegovo delo je značilna prisotnost življenjskega ciklusa. Rastline pravi, ne morejo kar cveteti 12 mesecev, treba jim je dati možnost, da odcvetijo, se spremenijo in odmrejo. Oblikovanje vrta, ki deluje in se razvija skozi čas je zelo zahtevno, štiri dimenzionalno delo in priložnost, da ljudem pokažeš nekaj česar ne pričakujejo. Prav to, da lahko s svojimi stvaritvami v javnem prostoru doseže številne ljudi, ki v mestu nimajo sovjega vrta, pomeni Oudolfu daleč največje zadovoljstvo. Piet Oudolf je po besedah sodelavcev bienala šele drugi krajinski arhitekt, ki je v tridesetletni zgodovini te razstave dobil priložnost, da sodeluje na glavni razstavi v Arselnalih.

Očitno je danes ugodna priložnost za Maribor tukaj

Maša Ogrin — Wed, 25 Aug 2010 15:15:05 +0000

Arhitektu, urbanistu in profesorju mag. Petru Gabrijelčiču smo pred nedeljskim vodstvom po razstavi v mariborski UGM zastavili nekaj splošnih vprašanj o mednarodnem natečaju EPK Drava. Gabrijelčiču, ki je pravzaprav rojen Mariborčan in je na natečaju za svoj predlog nove brvi čez Dravo prejel 2. nagrado v soavtorstvu z ing. Viktorjem Markljem in ing. Dušanom Rožičem, vprašanja lahko zastavite tudi sami. V nedeljo, 29. avgusta ob 11. uri. o v prostorih UGM, na Strossmayerjevi ulici 6, v Mariboru. Njegova pronicljiva mnenja naj vzpodbudijo nadaljnje razmišljanje o projektih bodoče kulturne prestolnice.

Kakšen je vaš splošni vtis, glede natečaja EPK Drava 2012?

EPK Drava 2012 je največji in tudi prvi resno izpeljan mednarodni urbanistično arhitekturni natečaj v Sloveniji. Udeležilo se ga je nepričakovano veliko število natečajnikov iz vsega sveta, komisije so bile strokovno verodostojne, prav tako kot tudi prispela natečajna dela. Razpisovalci natečaja so imeli srečno roko, saj so se jim z izborom zmagovitih rešitev v celoti izpolnila vsa njihova pričakovanja in cilji natečaja ter jim je potrebno zato za odlično izvedbo celotnega projekta iskreno čestitati.

Kaj bi trije projekti, za katere je bil razpisan natečaj, lahko doprinesli k razvoju Maribora?

Vitalnost evropskega urbanega sistema bo v bodoče odvisna predvsem od uravnoteženosti ekonomske dinamike posameznih mest, njihovega vzdržnega razvoja in evropske konkurenčne sposobnosti, ki bo omogočila njihovo uspešno in enakovredno povezovanje s sosednjimi mesti v večje urbane aglomeracije. Nova evropska urbana struktura bo glavni generator razvoja, mesta bodo med seboj v kompetitivnem odnosu, njihova vplivna območja pa se ne bodo ozirala na nacionalne meje. Pričakovati je torej obsežne migracijske tokove v nove centre moči, hkrati pa tudi depopulacijo ali prestrukturiranje podeželja in rast srednje velikih mest. Že zdaj so delovni migranti življenjskega pomena za gospodarstva EU, v bližnji prihodnosti pa se bo med članicami začela prava tekma, kako privabiti dovolj ljudi za ohranjanje gospodarske vitalnosti. Zato se posamezna mesta in mestne regije borijo, da bi bile opazne ne samo na evropskem temveč celo svetovnem zemljevidu. Mesta, ki po razpadu klasičnih fordističnih industrij nimajo več realnih možnosti za razvoj na dosedanjih osnovah, se zatekajo k tako imenovanemu »bilbao efektu«, ko želijo s posebnimi ukrepi pritegniti pozornost tujih vlagateljev kot tudi svežo delovno silo. Kajti mesta se danes razvojno in populacijsko krepijo ali stagnirajo. Zato vidim projekt EPK Drava 2012 predvsem kot poizkus internacionalizacije mestnih projektov, ki bodo zaradi svojih širokih sinergijskih učinkov vplivali na večjo prepoznavnost mesta, krepili njegovo mednarodno konkurenčnost in privlačnost ter s tem vzpodbudili številne nove projekte.

Kaj za mesto pomeni projekt, kot je nova Umetnostna galerija?

Pomen takšnega projekta bo brez dvoma večplasten in dolgoročno odgovoren za večjo razpoznavnost mesta. Na vizualnem, arhitekturnem nivoju bo nova Umetnostna galerija postala pomembna mestna ikona, ki bo imela pozlato mednarodnega avtorstva ter zmage na mednarodnem natečaju zato bo prav gotovo tudi širše razpoznavna, podobno kot so širše razpoznavne ureditve izvedene v sklopu EPK v Gradcu. Vendar pa bo ostal novi objekt le atraktivna prazna lupina, če ga ne bo zapolnila tudi atraktivna vsebina, ki mu bo omogočila odigrati vlogo pomembnega kulturnega in razvojnega vzpodbujevalca mesta in regije. Sodeč po izkušnjah iz tujine ni nobenih ovir, da bi nova galerija ne postala, ob ustrezni programski usmeritvi in spretnem vodstvu, tudi širše evropsko razpoznavna in priznana.

Maribor naj bi bilo mesto z največ vodne obale v Sloveniji. Kako bodo po vašem mnenju izbrane rešitve vplivale na urbani utrip ob reki Dravi?

Zgodovina rečnega pejsaža, kot enakovrednega elementa mestne podobe, se pričenja v Firencah in se kasneje nadaljuje v velikih urbanih ureditvah Pariza, Prage, Lyona in drugih evropskih mest. Premika pa niso naredili arhitekti in graditelji, pač pa renesančni slikarji, ki so začeli v svojih idealiziranih mestnih podobah upodabljati tudi rečne panorame. Kasneje se razvojno težišče prenese v Francijo, kjer se odvija proces geometrizacije rečnega prostora v mnogo večjih merilih. Številna mesta povsem menjajo podobo rečnih obrežij, druga so, še radikalnejše, menjala tudi celotno urbano strukturo ob rekah. V osemnajstem stoletju preskočijo angleški krajinski arhitekti ograjo srednejveških mest in spoznajo, da je divjina, ki so se je nekoč bali, v resnici en sam velik vrt. Odkrili so nov svet za mestnimi obzidji. Še večji vpliv na spremenjen odnos do narave je imelo odkritje orientalske estetike, ki temelji na asimetrični simetriji. Nov pogled na naravo, ki narave ne obravnava kot divjine temveč kot zdrav, odprt prostor, je imel velik vpliv tudi na odnos meščanov do rečnega ambienta. Če je bil renesančni človek skrbnik umetne krajine v mestih, je skrbnik v novih parkovnih ureditvah narava sama, ko skozi ekološke procese modelira prostor. Posledice tako spremenjenega pogleda na naravo, so razvidne v velikih sonaravnih parkovnih in obrečnih ureditvah v okolici velikih evropskih mest in v mestih samih. Danes je oblikovanje rečnega prostora izrazito interdisciplinarna naloga, v kateri morajo sodelovati tako prostorski planerji in krajinski arhitekti kot tudi urbanisti in arhitekti. V sodobnih mestih najdemo večkrat zastopane sočasno vse tri tipe rečnega pejsaža: predrenesančnega, renesančnega (baročnega) in sonaravnega. Tudi v primeru urejanja dravskega prostora je podobno. Ideje o ureditvi dravskih nabrežij v Mariboru niso nove, temveč se vlečejo že vse od prvih zamisli arhitektov Humeka in bratov Kocmut, preko srednje in vse do najmlaše generacije mariborskih arhitektov. Mnogo od tega je bilo že domišljenega in storjenega, ali pa je čakalo, kot velik razvojni pontencial, na ugodno priložnost, da se realizira. In očitno je danes ta priložnost tukaj.

Kaj nam mednarodni natečaji, kakršen je bil Mariborski, prinašajo in kaj pomenijo za prepoznavnost prostora?

Veliko korist, ki jo prinaša mednarodno sodelovanje med arhitekti in urbanisti, sem imel priložnost spoznati že ob organizaciji številnih mednarodnih študentskih delavnic. Takšno sodelovanje poteka po načelu »več glav več ve« in se pogosto ne omejuje na sodelovanje med predstavniki le ene stroke pač pa deluje po načelu interdisciplinarnosti. Tako povabimo k sodelovanju strokovnjake iz okolij, kjer so že uspešno razrešili problem, ki ga obravnavamo na delavnica. Podobno je tudi z mednarodnimi natečaji. Tako se plemenitijo nove zamisli in prenašajo v naše akademsko in strokovno okolje pozitivne izkušnje iz različnih kulturnih in tehnoloških sredin.

Kaj lahko s takšnim načinom izbire projektov pridobi strokovna praksa?

Natečaj, kot instrument za iskanje najbolj ustrezne rešitve za določen urbanistični ali arhitekturni problem je do sedaj še vedno najuspešnejša metoda izbire. Ker nagrajene rešitve običajno povedo več o ocenjevalni komisiji kot o avtorjih samih, je prav ustrezna sestava in verodostojnost komisije ena od najpomembnejših nalog razpisovalca. Natečaj, kot je mariborski, ponuja domači in tudi tuji stroki izredno bogato in koristno študijsko gradivo, na podlagi katerega je mogoče izoblikovati nova znanja in strokovne kriterije. Vendar pa velja tudi tukaj, podobno kot pri delavnicah pravilo, da mora to delo opraviti predvsem domača stroka, ki je za takšno raziskovanje zaradi reševanja lokalne problematike tudi najbolj motivirana. Pričakujem torej, da bo sledilo natečaju tudi resno raziskovalno delo z analizo natečajnih elaboratov in temu primerna publikacija z objavo rezultatov raziskave.

Svetovna nagrada GA za trajnostno arhitekturo

Aleksander Vujović — Mon, 23 Aug 2010 16:33:10 +0000

1. septembra 2010 ob 19.00 uri bo v parku Tivoli v Ljubljani otvoritev razstave: Svetovna nagrada GA za trajnostno arhitekturo 2007, 2008, 2009 (Global Award for Sustainable Architecture 2007, 2008, 2009), ene izmed najprestižnejših svetovnih arhitekturnih nagrad za dosežke na področju trajnostne arhitekture. Nagrada predstavlja priznanje za svetovno znane arhitekte, ki se skozi svojo dolgoletno kariero z inovativnimi pristopi ukvarjajo z okoljsko problematiko ter problematiko globalne družbe, tako na Zahodu, v razvijajočih državah, v razvitih mestih kot v imenu najbolj ranljive populacije sveta. Avtorica ideje je arhitektka in profesorica Jane Revedin s soustanovitelji, organizatorka razstave v Sloveniji pa dr. Špela Hudnik, članica znanstvenega odbora nagrade.

Razstavo bosta otvorila ministrica za kulturo Majda Širca in župan mesta Ljubljane, Zoran Janković, na ogled bo do 15. oktobra 2010. Predstavljeni bodo projekti 15-ih svetovno znanih arhitektov, ki so z inovativnimi pristopi dali nov pomen estetiki, funkcionalnosti in družbeni odgovornosti. Razstava je sestavljena iz 120-ih avtorskih fotografij predstavljenih na panojih v Jakopičevem drevoredu in 15-ih filmov s portreti posameznih arhitektov predstavljenih v MGLCju.

Na koncu razstave bo fotografije projektov iz razstave moč tudi kupiti. Denar od prodaje fotografij pa bo namenjen ustanovitvi Centra za trajnostno arhitekturo, ki ga bodo na pobudo dr. Špele Hudnik in Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, med drugimi soustanovila tudi podjetja, ki aktualno razstavo podpirajo.

Natečaj: Poslovni kompleks in kontrolni center ELES

Anja Koršič — Fri, 06 Aug 2010 08:11:15 +0000

Na spletnih straneh ZAPS je objavljen natečaj za novo poslovno stavbo in kontrolni center Elektro Slovenija. Rok za oddajo elaboratov je 15.10.2010. Gradivo je brezplačno. Dostop do gradiva je omogočen po prejeti zahtevi, poslani na e-naslov natecaji@zaps.si. Ogled lokacije bo 2.9.2010 ob 10.00.

Predmet natečaja je arhitekturna rešitev za novo gradnjo NOV POSLOVNI KOMPLEKS BERIČEVO, DOL PRI LJUBLJANI. Namen gradnje novega kompleksa ELES je podpreti operativne dejavnosti nacionalnega podjetja za prenos električne energije s sodobno arhitekturo, ki bo odražala poslanstvo podjetja, njegovo okoljsko ozaveščenost in družbeno odgovornost in bo služila današnjim in prihodnjim generacijam.

Zlati lev Koolhaasu

Aleksander Vujović — Thu, 05 Aug 2010 14:50:16 +0000

Zlatega leva za življenjsko delo na 12. Mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah (29. avgust – 21. november 2010) je dobil nizozemski arhitekt Rem Koolhaas. Odločitev je sprejel odbor Beneškega bienala, ki mu predseduje Paolo Baratta, na predlog direktorice 12. razstave Kazuye Sejima.

” Rem Koolhaas je, s svojo osredotočenostjo na izmenjavah in komunikacijo med ljudmi v prostoru, razširil spekter možnosti v arhitekturi. Ustvarja stavbe, ki povezujejo ljudi ter tako zastavlja ambiciozne arhitekturne cilje. Njegov vpliv na svet je presegel polje arhitekture zato ljudje iz najrazličnejših intersnih področij občudujejo njegovo delo. ” – povzemajo v obrazložitvi.

Hitri avtobus skozi katerega teče promet

Aleksander Vujović — Thu, 05 Aug 2010 09:56:45 +0000

V sklopu poskusov reševanja vedno bolj perečega problema prometa v velikih urbanih sredinah je kitajska družba Shenzhen Huashi Future Car-Parking Equipment razvila predlog drugačnega avtobusa, ki so ga populistično poimenovali “3D Express Coach” (trirazsežnostni hitri avtobus). Kljub nekoliko neprepričljivem stereotipnem futurističnem videzu predstavitve projekta, gre za drugačno zasnovo vozila javnega prometa, čigar osnovna naloga – prevažanje potnikov poteka v zgornjem delu, medtem ko pod njimi neovirano poteka avtomobilski promet. Na ta način avtobus ne bi bistveno oviral drugih udeležencev ali prispeval k zgoščevanju prometa, temveč bi na obstoječih cestah predstavljal le dodatno mobilno plast. Poganjala naj bi ga električna in sončna energija, pospeševal pa bi lahko do 60 km/h. Eno takšno vozilo bi premoglo do 1.400 potnikov, parkirali pa bi ga lahko kar na svojem postajališču. Razvili naj bi tudi različne sisteme opozarjanja in preprečevanja nesreč.

Izračun tamkajšnjih strokovnjakov kaže, da bi izgradnja takšnega sistema v primerjavi z novimi podzemnimi železnicami bila 3 krat hitrejša in 10 krat cenejša. Prvih 186 km proge naj bi začeli graditi že ob koncu tega leta.

Trije novi uredniki Trajekta

Matevž Čelik — Wed, 04 Aug 2010 14:14:56 +0000

Med poletnim pospravljanjem po delovnih mizah, potovanji, podaljšanimi večeri in razmišljanji v senci, so se Trajektovi ekipi pridružili trije novi uredniki: Anja Koršič, Maša Ogrin in Aleksander Vujović.

Anja Koršič se je rodila leta 1979 v Šempetru pri Gorici. Leta 2008 je diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Med leti 2000 in 2004 je kot predsednica društva EASA Slovenija organizirala različne mednarodne dogodke in delavnice v okviru mednarodnega študentskega združenja EASA. V letu 2007 je bila udeleženka delavnice arhitekturne kritike Traktat. Piše arhitekturne kritike (Oris, Čovjek i prostor), se ukvarja in preživlja z arhitekturno prakso in sodeluje pri izvajanju projektov s tematiko globalizacije urbanega prostora (mednarodni projekt Urbanity 20 let kasneje, Kulturno umetniško društvo C3). Zadnje čase veliko potuje med Goriškimi brdi, Ljubljano in Parizom.

Maša Ogrin, rojena leta 1986 v Ljubljani, je idealistka. Študij arhitekture ji pomeni reševanje izgubljenih potencialov prostora. Sodelovala je z različnimi društvi, ki se ukvarjajo s prostorsko problematiko, najljubša ji je izkušnja s kolektivom Prostorož, se udeleževala mednarodnih delavnic v sklopu EASE in sodelovala z gostujočimi profesorji, kjer jo je najbolj zaznamovala arhitekturna misel Finca Juhanija Pallasme. Pomagala je tudi pri pripravi dogodkov ob stoletnici rojstva Edvarda Ravnikarja in moderirala mednarodni simpozij na to temo. Ples, gledališče, literatura in poezija, so bili vedno del njenega vsakdana. Trenutno pod dvojnim mentorstvom domačega profesorja in profesorice krajinske arhitekture iz Münchenske fakultete pripravlja diplomsko delo. V njem se ukvarja z oblikovanjem začasnih prostorov, ki vzpostavljajo kontinuiteto trajnega. Arhitektura je zanjo le premik človeka skozi prostor.

Aleksander Vujović, rojen leta 1985 v Ljubljani, je absolvent tamkajšnje Fakultete za arhitekturo, kjer je bil letos intenzivno vključen v organizacijo mednarodnega Arhitekturnega študentskega kongresa (ASK), na katerem je tudi moderiral predavanja. Raziskuje širše področje stanovanjske problematike. Oktobra 2009 je s sodelavci in urednikom Janezom Koželjem izdal priročnik ”Tipologija večstanovanjskih stavb”, ki podaja sistemski pregled tovrstnih stavb z jasnimi opisi in nedvoumnimi definicijami. Z zanimanjem opazuje prostor okrog sebe in ga komentira. Ukvarja se še s prevajalstvom, ljubiteljsko pa tudi s fotografijo, šahom in kolesarjenjem.

Natečaj “Živo mesto”

Matevž Čelik — Mon, 02 Aug 2010 18:56:22 +0000

Kako si prihodnost naših mest predstavljati na novo in na ohranjanje stavb pogledati kot na dinamično dejavnost, ki je usmerjena v prihodnost? Ena glavnih prednosti starejših in zgodovinskih zgradb je, da so se doslej izkazale za zelo prilagodljive, kadar jih je bilo potrebno prikrojiti za novo uporabo in so tako postale bistvene sestavine uspešne urbane prenove v mnogih mestih. Ponovna raba stavb pa prispeva tudi k preprečevanju negativnih okoljskih vplivov, povezanih z novogradnjami. Na to temo je konec junija Mednarodni inštitut Living Building v sodelovanju z ameriško fundacijo National Trust for Historic Preservation razpisal natačaj Living City. Z njim želi spodbuditi arhitekte po vsem svetu k razmišljanju o gradnji in ohranjanju kot dinamičnem delu naše prihodnosti.

Cilj natečaja je s fotorealističnimi prikazi demonstrirati, kako bi lahko sedanje tehnologije lahko preoblikovale obstoječa mesta v živa mesta – vitalne skupnosti. Vizualizacije naj bi prikazale izkušnjo prebivalcev mesta. Kakovost mestnega prostora mora biti razpoznavna v predstavljenem urbanem ekosistemu. Rezultati morajo prikazovati bogato ulično življenje, ki temelji na pešcih in javnem prevozu, novo zeleno infrastrukturo namenjeno vodi in odlaganju odpadkov in pridelovanje hrane v urbanih skupnostih.

Inštitut Living Building je zasnoval kohezivni standard Living Building Challenge 2.0, v katerem je zbrano najbolj progresivno mišljenje s področij arhitekture, konstrukcij, prostorskega načrtovanja, krajinske arhitekture in prostorskih politik. Standard pokriva sedem področij delovanja: lokacija, voda, energija, zdravje, materiali, lastniške pravice in lepota. Področja se delijo na skupno dvajset zahtev, od katerih se vsaka osredotoča na specifično področje vplivnosti. V natečajnih predlogih je potrebno zadovoljiti 20 zahtev standarda Living Building Challenge 2.0, ki je na voljo na spletni strani natečaja.

Sporočilo natečaja Living City je, da ohranjanje kulturne dediščine ne pomeni prizadevanj za zamrznitev stavb v času, ampak je ohranjanje že po svoji naravi usmerjeno v prihodnost. Ohranjanje je iskanje inovativnih načinov, kako se odzvati na sodobne potrebe in ob tem varovati in pozitivno vplivati na edinstven značaj stavb, ki določajo prostor, ter zagotoviti, da se bodo ti viri prenesli tudi na prihodnje generacije.

Natečaj Living City arhitekte vabi k ustvarjalnemu razmišljanju o tem, kako izboljšati okoljsko učinkovitost starih stavb. Pripomoči želi k temu, da bi svojo pozornost osredotočili na okoljsko vrednost ponovne uporabe tega, kar že imamo, ter s tem čim bolj izboljšati okoljsko učinkovitost obstoječih stavb.

Oddaja elaboratov je predvidena 1. februarja 2011. Razpisana prva nagrada, 75.000 $ vključuje izpostavljen medijski prostor v reviji Metropolis, druga nagrada pa znaša 25.000 $. Poleg teh dveh nagrad bo National Trust for Historic Preservation podelil ločeno nagrado 25.000 $ za predlog, ki bo najbolj odločno in učinkovito integriral obstoječe grajene strukture in arhitekturni značaj mesta v vizijo za bodočo trajnost. Kotizacija za podjetja znaša 500 $, za študente pa 100 $.

Avtomobilski pasovi se spreminjajo v kolesarske steze

Matevž Čelik — Wed, 28 Jul 2010 09:55:26 +0000

Da velja Kopenhagen (poleg Amsterdama) za kolesarsko mesto par exellence verjetno ni treba posebej govoriti. Dobro tretjino vsakodnevnih poti po mestu prebivalci glavnega danskega mesta opravijo na kolesu, za leto 2015 napovedujejo polovico. In če v skandinavskih deželah kaj napovejo, se to tudi zgodi. Organizirati konferenco za mesto Kopenhagen tako, kot si lahko predstavljate, ni bil velik problem. Dancem izkušenj ne manjka in svojo kolesarsko kulturo znajo globalno promovirati. V začetku maja smo si lahko tudi v ljubljanski mestni hiši ogledali razstavo “Dreams on Wheels”, danska ambasada z veleposlanico Anito Hugau pa je pomagala in sodelovala pri različnih dogodkih, ki so v okviru evropskega projekta Civitas Elan sledili razstavi. Ljubljano sta obiskala dva danska strokovnjaka za kolesarski promet, g. Rassmussen iz Kopenhagna ter g. Andersen iz manjše Fredericie (intervju z njim ste lahko prebrali v Dnevniku).

V štirih dneh, med 22. In 25. junijem je skrbno pripravljen program svetovne kolesarske konference Velo City Global 2010 ponujal prav vse, kar zanima zagovornike trajnostne mobilnosti: odlične goste z dobro pripravljenimi nastopi, predstavitve prometnih rešitev za kolesarje v duhu dobre kolesarske prakse, okrogle mize o ustvarjanju trajnostni prometnih politik, varnih poteh za šolarje-kolesarje, spodbujanju in angažiranju javnosti za spreminjanje potovalnih navad. Nenazadnje je bilo vse povedano možno preizkusiti v živo, na ulicah Kopenhagna, kjer je kolesar resnično kralj in ima vsepovsod prednost.

Prva Velo-City konferenca je potekala 1980 l. v Bremnu. Na njej je prisostvovalo okoli 300 udeležencev, rezultat konference pa je bila ustanovitev ECF (European cycling federation) tri leta kasneje. V naslednjih 30 letih so konferenco gostile številne svetovne metropole, kot so London (1984), Barcelona (1997), Pariz (2003), pa tudi manjša mesta kot npr. Basel (1995) ter Groningen (1987). Leta 1999 je konferenco gostil avstrijski Graz , po zaslugi društva Mariborska kolesarska mreža, pa je sodeloval tudi Maribor.

In v čem se Kopenhagen tako zelo loči od Ljubljane? Ja, po tem, na primer, da avte zaparkirajo kolesarji ali pa, da so neko šestpasovnico pred kratkim spremenili v štiripasovnico, da so kolesarjem polega obstoječih pasov ponudili še oba robna na cestišču, kjer so prej vozili avtomobili. Kolesrji imajo tako na vsaki strani več kot zavidljivo, 4 metre široko vozišče. Pa se jih kljub temu ob jutranji konici na križiščih pred semaforji v pol minute nabere nekaj deset. Vozijo kolesa večinoma lastne danske izdelave, pa ne le koles. Polno je triciklov znamke Nihola v katerih vozijo otroke v vrtce in šole ali pa gospe odpeljejo domov gospoda, ki je morda malo preveč popil. Na kolesu so v vsakem vremenu, ni slabega vremena, le neprimerno oblečeni kolesarji, pravijo. Za Nizozemce, ki jim hudo konkurirajo, pa pravijo da so, v bistvu, Danci s slabim dialektom.

Mihkail Colville Andersen, bloger, fotograf, filmar in kolesarski ambasador (oglejte si njegovo spletno stran. www.copenhagenize.com, za katero je prejel tudi prestižno nagrado Prix Italia) zavrača kolesarsko čelado, fotografira lepe ženske na kolesih (http://www.copenhagencyclechic.com/) in vozi bullit – podaljšano kolo za prevoz oseb in tovora z manjšim 20 palčnim kolesom spredaj. Kolo je zanj le orodje, podobno kot sesalec za prah. Blagovna znamka, pravi, ga ne zanima. Kolo za Dance ni fetiš in tudi kolesarjev je zelo malo. So le običajni ljudje, ki se po svojih vsakdanjih opravkih naokrog vozijo s kolesi. V hotelu, kjer sem bival, težav s parkiranjem ne poznajo. Večina gostov pride 100 metrov daleč od železniške postaje peš ali pa s kolesom. Kolo lahko parkiraš kar v hotelskem vrtu, poleg mizic. Če ga nimaš, pa si ga sposodiš v hotelu. Vsi taksiji so zadaj opremljeni s prtljažnikom za prevoz kolesa, saj potniki tak servis zahtevajo in pričakujejo. Na vlak lahko pridete s kolesom ob katerikoli uri, celo ob prometnih konicah. Prevoza kolesa vam ne bodo zaračunali.

Nov stanovanjski kompleks v Nordhavnu za 40.000 prebivalcev bo zadostil vsem načelom trajnostne mobilnosti in zelene ureditve. Poleg metroja bo prebivalcem na voljo še t.i. zeleni krog, 4 metre široka kolesarska pot s prednostno prometno ureditvijo za kolesarje. To pomeni, da bodo avtomobili vozili le po prečnih cestah in bodo morali na križiščih počakati na kolesarje, ki bodo imeli prednost. Na vsakih 100 kvadratnih metrov bivalne površine (ne glede na namen) mora biti v naselju na voljo vsaj 2,5 kolesarskih stojal. Kogar zanima, več na http://www.nordhavnen.dk.

Mala Danska tako ponuja svetu preprost in učinkovit stroj z odličnim energetskim izkoristkom in vso spremljajočo kulturo. V času klestenja socialnih pravic in odmiranja socialne države ponujajo svetu zelo demokratičen način gibanja v urbanem prostoru – kolo in javni prevoz. Jan Gehl s svojo šolo arhitekture in urbanizma javnih prostorov navdušuje župane od Bogote do Vancouvra, New Yorka in Londona. Janette Sadik-Khan – načelnica prometnega oddelka v New Yorku in Bloombergova desna roka, po Manhattnu namešča cvetlična korita, klopi, stolčke, mizice, cestne pasove pa spreminja v kolesarske poti. Enrique Penalosa, župan Bogote, je nekdaj eno najnevarnejših mest na svetu spremenil v zeleno mesto, z več kot 300 kilometri kolesarskih poti in uvedel sistem hitrih avtobusnih linij.

Vandana Shiva, Indijka, ki sicer živi v Kanadi, filozofinja, humanistka ter okoljska aktivistka, je izjemno prepričljivo opredelila kolesarjenje kot aktivnost, ki je poleg hoje najbolj demokratičen ter okolju prijazen način gibanja. Osebni avtomobil je, kot pravi, simbol nasilja novodobnih indijskih povzpetnikov. Po njenem mnenju manjšina 0,7% lastnikov osebnih avtomobilov terorizira vse ostalo prebivalstvo indijskega podkontinenta. Rikš je tudi v Kopenhagnu kar nekaj, v Daki pa bi jih radi prepovedali, češ da zavirajo “razvoj”.

Celo Kitajci, največja biciklistična velesila, so že ugotovili, da kolesa ne gre kar odpisati, in da osebni avtomobil ni prav idealna rešitev za njihova hitro rastoča mesta.

Kaj pa Rusija? Danci so svojo razstavo Dreams on Wheels postavili tudi v St. Petersburgu, predsednik Medvedev pa je ob nedavnem obisku na Danskem ugotovil, da ruska kultura še ni “zrela” za kolo. Bo kar držalo, kdor je bil v Moskvi, ve, kaj je “probka”, in da je dober kolesar, mrtev kolesar.

No. Med 1000 udeleženci konference ni bilo nobenega Rusa.

Piazza dell’Architettura

Aleksander Vujović — Fri, 16 Jul 2010 10:33:28 +0000

V obnovljeni stari ribarnici v Trstu “Salone degli Incanti-ex Pescheria di Trieste” bo od 24. julija do 7. avgusta od 16h do 24h prireditev “Piazza dellArchitettura”. Organizira jo zbornica tržaške pokrajine “Ordine degli Architetti, Pianificatori, Paesaggisti e Conservatori” tržaška pokrajina. Ob tem dogodku se bo stara ribarnica spremenila v velik, pokrit trg odprt proti mestu.

Stara mestna ribarnica, ki ima danes vlogo razstavnega prostora, bo gostila kar osem razstav, dejavnosti in raziskav za odrasle in otroke, srečanja italijanskih in mednarodnih gostov, bogato izbiro knjig. Raznolika prireditev, katere glavni cilj je odprti dialog s skupnostjo, pripovedovati, obrazložiti, odgovoriti na vprašanja, ki se ukvarjajo z mestom in podeželjem in torej pripadajo vsem.

Zakaj “Piazza?” – trg? Trg je v evropskih in še posebno v italijanskih mestih simbol skupnosti. Na trgu se ljudje srečujejo, se pokažejo, se primerjajo. Ravno trg je scena za gledališče mestne civilizacije.

Pobudo podpira tudi muzej Museo Revoltella, galerija moderne umetnosti v Trstu, ki bo gostila 2. “Archiprix Italia 2010”, 8. Bienale za arhitekturo in 5. nagrado Marcello D’Ulivo.

Pri dogodku sodelujejo: Tržaška Pokrajina, Fakulteta za Arhitekturo, Oddelek za Arhitekturno in Urbanistično Oblikovanje Tržaške Univerze, NABA- Nova Akademija Lepih Umetnosti iz Milana, Sestave Edilmaster in Tosetto, Državni Svet Arhitektov PPC (CNAPPC), Regionalna Zveza Arhitektov PPC iz Furlanije-Julijske krajine, Fundacija Reda Arhitektov PPC iz Milana, Odbor za Deljeno Upravljanje Družbenih Dobrin Opčin in Westminsterska Univerza ( London ). Prireditvi nudi prispevek Fundacija CRTrieste in je pod pokroviteljstvom Sveta Arhitektov Evrope (ACE-CAE).

Razvoj Kopra po meri lokalne skupnosti?

Maša Ogrin — Wed, 14 Jul 2010 09:41:14 +0000

V sredo, 7. julija 2010, ob 15. uri je v Foresteriji v Kopru potekala delavnica, katere namen je bil vključevanje lokalnih prebivalcev v urejanje prostora na lokalni ravni. Cilj delavnice je običajno spodbuditi lokalne prebivalce k izražanju idej, stališč, občutkov in predlogov v zvezi s prostorom. Na delavnici izražene ideje lokalnih deležnikov naj bi sproti sooblikujovali tudi v ta namen angažirani strokovnjaki. Tako naj bi dosegli določene rešitve.

Delavnica v Kopru je bila zamišljena nekoliko drugače. Lokalna pobuda, KUD ACC Zrakogled, je kot največjo oviro pri sodelovanju javnosti v Kopru opredelila predvsem nepoznavanje razvojnih načrtov občine. Ker je informiranost prvi korak sodelovanja, je bila kot tema delavnice opredeljena predstavitev lokalnih razvojnih načrtov. Točneje, na delavnici bi lokalnim prebivalcem predstavili izbrane pomembnejše projekte: prenovo mestnega muzeja v središču mesta, urejanje Semedelske promenade in regeneracijo opuščenega industrijskega objekta INDE.

Na delavnici, ki se jo je udeležilo dvajset (20) ljudi, je udeležence prvi nagovoril Aidan Cerar v imenu Inštituta za politike prostora. Predstavil je projekt Mreža za prostor, namen problemskih delavnic, ter okvir in cilje pričujoče delavnice. Nadaljevala je arhitektka Martina Tomšič, predstavnica Zrakogleda, ki je predstavila prej omenjene pomembnejše projekte, na osnovi informacij, ki jih je pridobila preko medijev in individualnih obiskov na občini. Vključen je bil tudi pogled društva na te projekte in navezava na tuje primerljive projekte. Nadaljeval je Aidan Cerar iz Inštituta za politike prostora. V nekaj stavkih je povzel bistvene izkušnje iz sodelovanja z lokalnimi pobudami v Sloveniji, ter na podlagi tega prebivalcem svetoval formalizacijo – ustanovitev društva s ciljem povečevanja članstv. To je nujno za legitimizacijo ciljev društva. Pomemben je še dialog z lokalnimi institucijami, občino in konstruktiven odnos do prostora – alternativni predlogi.

Sledila je razprava, na kateri so se udeleženci spraševali, kje lahko pridobijo informacije o teh projektih ter na kakšen način se lahko (tudi s pravnega vidika) vključujejo v urejanje prostora. Nekateri so izrazili zaskrbljenost nad odnosom občine oziroma njenih predstavnikov do prebivalcev, saj o projektih niso informirani, prav tako pa seveda tudi niso kakorkoli aktivno vključeni v urejanje prostora. Nekateri so izrazili tudi težave z razumevanjem vloge Ministrstva za okolje in prostor ter vloge institucij, ki skrbijo za zaščito kulturne dediščine v konkretnih primerih v Kopru.

Ker je bil cilj delavnice informiranje prebivalcev o razvojnih načrtih občine, in ker bi svoje načrte najlažje predstavila Mestna občina Koper, je Inštitut za politike prostora naslovil več prošenj za sodelovanje na občinsko upravo in njeno direktorico go. Sabino Mozetič, vendar z občine ni bilo odgovora. Zato so se organizatorji delavnice Zrakogled in IPoP odločili, da v samo delavnico vključijo obisk občine v času uradnih ur. Tako bi lahko lokalni prebivalci dobili informacije o samih projektih neposredno s strani občine. Predstavniki Zrakogleda so s tem namenom na občino poslali dopis, v katerem so obisk najavili, ker pa so jim iz občine sporočili, da je oblika dopisa napačna (elektronska oblika naj ne bi bila primerna), so poslali dopis tudi po pošti.

Prav zaradi tega so bili udeleženci in organizatorji delavnice precej presenečeni, ko sta jim na občini predstojnik Urada za okolje in prostor Georgi Bangiev in podžupan Jani Bačič razložila, da ogled ni možen, saj skupine niso pričakovali. Kljub temu, da so organizatorji ter tudi prisotni novinarji spraševali, kako da skupine, ki je bila napovedana, niso pričakovali, sta se predstavnika občine obrnila in odšla brez besed. Nato so si posamezniki iz skupine zaželeli individualno (v času uradnih ur) vseeno ogledati načrte. Varnostnik v občinski stavbi jim je sprva zatrdil, da to nikakor ni mogoče, vendar je popustil po nekaj opozorilih, da je vendar čas uradnih ur, in posameznike napotil na občinskega uradnika, ki jih je napotil na drugega uradnika v sosednji hiši. Tam se je zataknilo, saj je bila gospa, ki ima pregled nad načrti, odsotna, prav tako pa naj ne bi imeli primernega prostora za ogled načrtov. Ko so nekateri prisotni spomnili predstavnike občine, da so si pred nekaj dnevi načrte ogledali v sosednji mali sejni sobi, so obiskovalce napotili v to sobo. Po nekajminutnem čakanju so se predstavniki občine ponovno opravičili, da je kadrovska zasedba občine prav ta dan močno okrnjena, ter da zato ni nikogar, ki bi lahko načrte predstavil ali obrazložil. Udeleženci so bili znova primorani počakati deset minut, nato pa je predstavnik občine prinesel nekaj starejših načrtov. Po nekaj minutah pa je prisotne opozoril, da se je čas uradnih ur iztekel, in da je malo verjetno, da bi kdorkoli na občini na ta dan lahko karkoli rekel o razvojnih načrtih občine. Zato so udeleženci delavnice občinsko stavbo zapustili in se vrnili v prostor, kjer se je delavnica začela, ter nadaljevali z razpravo na temo pridobljenih informacij o razvoju Kopra.

Skupni imenovalec razprave je bilo razočaranje, ki so ga bili udeleženci deležni na sami občini, saj so bili mnenja, da je tovrsten način izločanja javnosti iz urejanja prostora, oziroma celo onemogočanje pridobivanja osnovnih informacij, v demokratičnih družbah docela nedopustno, bistveno za prihodnost pa je širše angažiranje prebivalcev Kopra, pri čemer imajo vlogo tudi mediji.

Dan po delavnici, v četrtek, 8.7.2010 smo z Mestne občine Koper (podpisana ga. Mozetič) prejeli dopis, v katerem direktorica občinske uprave sicer zagotovlja, da občina aktivno podpira delovanje društev in drugih organizacij ter se pri tem tudi odzove na prošnje za sodelovanje pri njihovih aktivnostih. Na žalost se v tokratnem primeru to ni izšlo, saj se na več pisnih in ustnih predlogov za sodelovanje s strani organizatorjev delavnice občina ni odzivala. Ker so točne in pravočasne informacije osnova vsakega sodelovanja javnosti pri urejanju prostora na podlagi dopisa občine upamo, da je šlo zgolj za neljubi nesporazum in bo v prihodnje sodelovanje steklo bolje.

Ministrstvo dovoli gradnjo v mestnem parku

Matevž Čelik — Thu, 08 Jul 2010 15:00:06 +0000

Mediji poročajo, da je od 17. maja 2010 z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, Agencije RS za okolje, dovoljena gradnja dveh vil s 6 stanovanji na Drenikovem vrhu v samem osrčju krajinskega parka Tivoli-Rožnik-Šišenski hrib (TRŠ). Dovoz do objektov je dovoljen po obstoječih sprehajalnih poteh. Danes je moteč že promet do gostilne na vrhu Rožnika. Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki se načrtovani gradnji dosledno upira in vztraja pri varovanju območje parka pred novogradnjami, opozarja, da je ta odločba v nasprotju s cilji varovanja, ki so vodili k zavarovanju območja pred desetletji in se od takrat niso v ničemer spremenili. Nasprotno, glede na število obiskovalcev in razvoj mesta je pomen območja za meščane in mesto od takrat postal samo še večji.

Večja pa je tudi verjetnost, da si bodo v bližnji prihodnosti obiskovalci tega mestnega parka delili poti z avtomobili. Kaj se dogaja? Za krajinski park kot obliko varovanja naravne in kulturne dediščine je bil TRŠ razglašen leta 1984. S tem je bilo območje prepoznano kot naravni spomenik in spomenik oblikovane narave. Varstveni režim naj bi poslej zagotavljal rabo in vzdrževanje prostora skladno s funkcijo in kondicijo, ki je vodila k zavarovanju.

Krajinski park TRŠ je eden najstarejših mestnih gozdov v Sloveniji. Viri dokazujejo, da so tako rabo meščani od gospode iz več razlogov zahtevali. Kot javni gozd se je območje uporabljalo od srednjega veka dalje. Do konca 18. stoletja so bili gozdovi na robu mesta edine javne zelene površine, saj so bili vsi vrtovi fevdalcev v mestu zaprti za javnost in je šele po francoski revoluciji Zois, kot prvi med njimi, svoje vrtove odprl javnosti. Sedaj vse kaže , da bo javna raba oškodovana, čeprav sodeč po zgodnji prepoznavi pomena območja za meščane in mesto do tega nikakor ne bi smelo priti. Primer TRŠ priča o posledicah omejene odgovornosti tistih, ki odločajo o razvoju v prostoru. Razvoju dogodkov je botrovala tako nepremišljenost občine pri odprodaji nepremičnine za katero je imela predkupno kot tudi pretirano formalizirana zamejenost sektorskega sodelovanja v urejanju prostora pri nas. Zatajili sta občina in država, posebej zadnje je skrb zbujajoče.

Krajinski park TRŠ je realno gledano ime največjega mestnega parka v Ljubljani in Sloveniji. Delitev na entitete, Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib je umetna in z vidika uporabnikov in fizionomije mesta brezpredmetna. Pomembna lahko postane z vidika upravljanja. Pri upravljanju z javnimi dobrim, in mestni park je naravno in grajeno javno dobro, smo v Sloveniji prav zaradi raznih delitev sorazmerno neuspešni. Po privatizaciji so se delitvam pristojnosti med sektorji, ki so tudi formalizirane, pridružile še delitve med lastniki in učinkovito upravljanje se zdi skoraj nemogoče. Stvari naj bi rešil načrt upravljanja kot mehanizem varstva narave, pri čemer vprašanje, ali je ta sploh pravi okvir za urejanje mestnega parka. TRŠ je formalno le deloma obravnavan kot mestni park, čeprav je zgodovinsko in realno gledano predvsem to. “Krajinski park” je v resnici zgolj ime akta, ki izhaja iz zakona, ki je bil leta 1984 podlaga za njegovo razglasitev. Sčasoma je prav to postalo razvojna ovira. Ker smo pred leti v Sloveniji formalno ločili pristojnosti za varstvo naravne in kulturne dediščine, je zdaj prav ime tisto, ki po mnenju varstvenikov narave v skladu z Zakonom o ohranjanju narave govori o tem, da je območje treba obravnavati kot območje ohranjanja narave, čeprav je bil zakon sprejet leta 1999 (15 let po razglasitvi tega parka in po formalni ločitvi varstva kulturne naravne dediščine).

Kje se je izgubila kulturna komponenta varstva tega mestnega parka, povezana z oblikovanjem narave, kdo si lasti pravico, da park Tivoli umetno ločuje od gozdnatega zaledja in njegov razvoj brezkompromisno podreja varstvu narave, je vprašanje vsaj toliko kot kdo konkretno bo tisti, ki bo zapečatil usodo poti v parku in jih dovolil nameniti tudi vožnji z avti in kdo bo končno prekinili diktaturo posameznih resorjev v urejanju prostora in ponovno uveljavil prostorsko načrtovanje razvoja kot legitimno obliko usklajevanja interesov za rabo prostora.

Max Fabiani

Matevž Čelik — Thu, 08 Jul 2010 13:56:44 +0000

Monografija o Maksu Fabianiju je po knjigi o Jožetu Plečniku že druga monografska publikacija Cankarjeve založbe o velikem slovenskem arhitektu. Avtorji knjige so Andrej Hrausky, Janez Koželj in fotograf Miran Kambič.

Maks Fabiani je bil eden najpomembnejših avstro-ogrskih urbanistov in poleg Jožeta Plečnika največji slovenski arhitekt. V času monarhije je dosegel najvišja družbena priznanja in ugled: bil je prvi arhitekt z doktoratom, osebni svetovalec in prijatelj prestolonaslednika Franca Ferdinanda, sodelavec Otta Wagnerja in profesor na Dunaju. V samem središču Dunaja je uresničil svoje najbolj inovativne in znamenite projekte. V Ljubljani mu je bil naklonjen župan Ivan Hribar, ki mu je zaupal načrtovanje urbanistične prenove popotresne Ljubljane, v kateri je po Fabianijevih načrtih nastalo nekaj najlepših secesijskih stavb. Ob koncu prve svetovne vojne pa se je arhitekt vrnil domov, kjer se je posvetil prenovi porušenih Posočja, Goriške in Krasa. Največ svojega dela je posvetil Štanjelu, kjer je med drugim zasnoval prelepo vilo Ferrari in vrtni park pod njo, s svojimi urbanističnimi vizijami pa je dal pečat številnim krajem na Goriškem, Krasu, v Posočju in na Vipavskem. Če bi si želeli ogledati vsa njegova dela, bi morali na dolgo pot od Poljske do Dunaja, Opatije, Trsta in vse do Benetk.

Monografija MAKS FABIANI: Dunaj – Ljubljana – Trst poudarja njegov pomen za slovensko arhitekturo in daje prostor zgodbam, ki osvetljujejo duh časa in okoliščine, pomembne za razumevanje arhitektovega dela.

“Rurbanizem”

Matevž Čelik — Tue, 06 Jul 2010 11:05:57 +0000

Majhni kraji in vasi so v zadnjih desetletjih krenili po svojeglavi poti razvoja, ki je povezana z novim načinom urbanosti in nakazuje vzorec bodoče poselitve prostora. V graški HDA so prejšnji mesec predstavili raziskavo, ki odkriva značilnosti stapljanja ruralnega in urbanega.

Čeprav je v zavesti Evropejcev še močno prisotna romantična-idealizirana predstava o “kulturni krajini”, se je podeželje že davno transformiralo. Ruralni prostor danes bolj kot ne zaznamuje urbanost, ki je predvsem dinamičen odnos. Prisotnost urbane mentalitete, ki je ne zaznamuje odnos do zemlje in posesti, temveč intenzivnost izmenjav znotraj prometnih in komunikacijskih povezav je na podeželju že nekaj desetletij dejstvo.

Raziskovalci Heidi Pretterhofer, Dieter Spath in Kai Vöckler trdijo, da je glede na močne težnje po urbanizaciji, ki so prisotne v celi Evropi, potrebno te procese obravnavati drugače, kot do zdaj. In sicer ne IZ perspektive mesta, tako kot smo bili vajeni, temveč iz perspektive podeželja, ki si mora zastaviti več vprašanj. Kaj je sploh danes “podeželje”? Je podeželje danes sploh mogoče razmejiti od “mesta”? Raziskovalci postavljajo teorijo, da v jedru Evrope že dolgo obstaja tipologija prostora, ki ji doslej nismo posvečali veliko pozornosti. Povezuje mestne in podeželske strukture, s čimer nastaja prostor, ki ni več izključno ruralen ali urban temveč “rurban”. Ta proces se kaže v posledicah za razvoj naselij.

Raziskovalci svojo teorijo podkrepijo s primeri izbranih regijah Spodnje Avstrije in Štajerske. Z raziskavo na terenu so pokrili številne zelo raznolike teme med katerimi ni vedno mogoče potegniti povezav. Tako v majhnih vaseh analizirajo prisotnost industrijsko ruralne tipologije, kot so silosi, in spregovorijo o “kurirani krajini”, kot posledici izbora podob za turistično promocijo. Obdelajo različne strategije trženja podeželja in se dotaknejo gasilskih domov, ki so glavna žarišča socialne interakcije na podeželju.

Raziskava na zanimiv način odpira vse bolj aktualno temo, prikazuje, kako se je svet na podeželju spremenil, ter v razpravo ponujajo nove koncepte prostorskega načrtovanja.

URBZ: mesto, kot ga ustvarjajo uporabniki

Matevž Čelik — Tue, 06 Jul 2010 08:43:11 +0000

Za vse, ki tudi med počitnicami potrebujete malo delovnega adrenalina, v ponudbi različnih poletnih delavnic priporočamo URBZ v Istanbulu. URBZ zagovarja stališče, da so prebivalci največji strokovnjaki v svojih soseskah. Vsakdanje izkušnje v prostorih, kjer živijo in delajo predstavljajo osnovno znanje za načrtovanje in razvoj mest. Za oblikovalce politik, urbaniste, arhitekte in investitorje v nepremičnine, je dostop do tega znanja najboljši možen način za izboljšanje kakovosti in vpliv njihovega dela. Razumevanje lokacij z vidika tistih, ki jih naseljujejo, izboljšuje možnosti za uspeh projektov na več ravneh: Opredeljuje lokalno udeleženost in igralce. Odpira več komunikacijskih kanalov. Zagotavlja poglobljeno oceno stanja na osnovnem nivoju. Izboljšuje družbeni vpliv in okoljsko vzdržnost. Vse to ustvarja nove ideje in rešitve.

Delavnice URBZ po vsem svetu organizira mreža antropologov, arhitektov, ekonomistov in računalniških inženirjev, ki razvija prilagodljive načrtovalske strukture ter spletna orodja za urbane skupnosti in strokovnjake, ki se ukvarjajo z vključevanjem prebivalcev v odločanje. URBZ veliko pozornosti posveča uporabi spletnih orodij za proizvodnjo in izmenjavo informacij med prebivalci in interesnimi skupinami. Nabor različnih orodij so poimenovali “Mashup območij” in vključuje aplikacije, wikije, bloge, interaktivne zemljevide, fotografije, video posnetke in dinamične spletne strani.

Delavnica Istanbul Mashup bo osredotočena na mešanje različnih znanj in praks za proizvodnjo novih kontekstov in dinamik, “mashup”. V urbanih področjih, to pomeni uporabo razpoložljivega znanja, tehnologij, jezikov, izkušenj in predstav. Istanbul je mesto, ki idealno pooseblja koncept “mashup”, saj je živelo in dihalo idejo mešanja, prilagajanja in prepletanja dveh navidezno ločenih kulturnih zgodovin ves čas svojega obstoja. Obenem evropsko, azijsko in polno protislovij, ki jih vsaka od teh identitet pooseblja, je Istanbul izvorno mesto za tako imenovani “mashup”. V zgodovini razvoja Istanbula je mogoče najti nešteto tem, ki so potencialna področja proučevanja urbanistov in praktikov in se nanašajo na nov razmislek o svetovljanstvu, presnavljanje tradicije, ponovni premislek o prihodnosti.

Istanbul leži na robu dveh svetov, na križišču številnih poti. To je mesto, kjer se vsak lahko počuti kot doma – ne glede na to, odkod prihaja. Hkrati je mesto, ki zavrača klišeje in se z vprašanji s katerimi se sooča spoprijema vnaprej. To so vprašanja, ki jih obenem odpirajo valovi globalnih dogodkov, kot jih zapletenost istanbulskih ulic. URBZ Mashup delavnica si bo prizadevala učiti se od tega karizmatičnega mesta. Za teden dni bo povezala mednarodne in lokalne udeležence. Oblikovale se bodo majhne skupine in preučila različne dele mesta, opravile razgovore, se posvetovale s prebilvalci in mimoidočimi ter spoznale različna področja, ki sestavljajo življenje v istanbulskih soseskah, skozi oči gostov in gostiteljev, obiskovalcev in prebivalcev. Do konca delavnice bo vsaka skupina razvila svoje lastne vizije in cilje, ki temeljijo na interesih in sposobnostih udeležencev.

Delavnica bo dokumentirala in zbrala vse vrste podatkov, in zamisli, nato pa se bo delo na zbranem gradivu nadaljevalo. Končni izdelki bodo v obliki slik, načrtov, zgodb, zvokov, instalacij, performansov, likovnih del, arhitekturnih risb in še veliko več. Na koncu bo vse na ogled na spletu kot tudi na istanbulskih ulicah.

Stran od razsvetljenega absolutizma

Matevž Čelik — Fri, 02 Jul 2010 17:50:17 +0000

V tem prispevku želim odgovoriti na nekaj tez o vključevanju javnosti, ki jih v članku “Prometne navade kot politična opredelitev” postavlja Janez Bertoncelj. O sodelovanju javnosti zelo dobro govori izjava enega od ustanoviteljev in glavnega promotorja Wikipedije, Jimmyja Walesa. Večkrat so ga vprašali zakaj pri Wikipediji bolj ne omejijo dostopa do (so)ustvarjanja njenih vsebin, ker ljudje v spletno enciklopedijo vnašajo cel kup neumnosti, prihaja pa tudi do mnogih zlorab. Njegov odgovor je bil približno takšen: V restavracijah ljudje uporabljajo nože, tudi take, s katerimi je možno raniti druge. Če bi torej želeli preprečiti nesreče in zlorabe, bi morali ljudi vsaj za čas obeda zapreti v kletke, s čimer bi močno zmanjšali možnost zlorab. Seveda pa je jasno, da bi s tem odvzeli ves smisel in užitek prehranjevanja v restavracijah, saj bi s tem preprečili bogastvo socialnih stikov.

Idealne javnosti seveda ni. Tudi idealne javnosti ustvarjalcev Wikipedije ni, vsak dan administratorji Wikipedije pobrišejo več kot polovico vseh vpisov vanjo, ker niso v skladu s kakovostnimi kriteriji ali pa so preprosto napake. Mislim, da je iz tega dejstva jasno vsaj to, da Wikipedija potrebuje prekleto veliko vzdrževanja, da je uporabna. Enako je s katerimkoli sodelovanjem javnosti. Več kot naivno je pričakovati, da bo javnost sama od sebe v poljubnih okoliščinah kar podala pametne rešitve. Brez skrbnega moderiranja lahko dobimo kvečjemu kakofonijo. Še več, večina sodelovanja javnosti je brez omembe vrednih neposrednih pozitivnih učinkov, ampak ima pa vseeno pomembne posredne pozitivne učinke. Gradi se zaupanje med akterji, ustvarja se skupen pogled na probleme,… Poleg tega pa sodelovanje marsikdaj prinese tudi konkretne rezultate v boljših rešitvah. Nasprotno, če se sodelovanja javnosti izogibamo ali se ga celo bojimo, ne bomo dobili od nje popolnoma nič pozitivnega. Zaradi nezaupanja in občutka izključenosti pa bomo z raznih strani dobili še cel kup negativnih odzivov. Trenutno stanje v Sloveniji je blizu zadnjemu. Dejansko je marsikje priljubljen model prosvetljenega absolutizma. Problem je seveda, kdo določa kaj je prosvetljeno.

Z načinom vključevanja konkretnih javnosti v odločitve povezane s prometom v Ljubljani se v veliki meri strinjam. Prepričan pa sem, da brez zelo širokega odpiranja razprave o tem, kaj je dobro in kaj ne, dolgoročnih sprememb ne bo. Treba je biti prepričljiv za različne skupine. Argumentov je na pretek. Nekatere javnosti lažje prepričaš z enimi argumenti, druge z drugimi.

Vključevanje javnosti zahteva upoštevanje določenih pravil, da ne pride do anomalij in prevlade osebnih ali posameznih interesov. Ob splošni javnosti je npr. treba k razpravi še posebej vabiti določene zaželjene deležnike, s čimer se zagotavlja zastopanost različnih javnosti in njihovo približno uravnoteženost v razpravi, še posebej se je treba ukvarjati z javnostmi, ki sicer nerade sodelujejo. V praksi pa obstajajo celo primeri, da se nekatere nosilce interesov iz sodelovanja izključuje, če zastopajo interese, ki so v očitnem nasprotju z javnim (EU npr. ne dovoli sodelovanja tobačni industriji pri vprašanjih zdravja).

Da ne bi bilo pomote: z velikimi spremembami prometnih režimov sem imel v mislih uvajanje enosmernih ulic in novih parkirnih mest v predelih izven mestnega središča, ki po mojem poteka na zelo problematičen način.

Tudi izven mestnega središča se po mojih izkušnjah še vedno sprehaja veliko pešcev. Ti so vredni upoštevanja, tudi če so samo vozniki na poti do ali od svojega avtomobila. Kar nekaj ljudi se npr. v Šiški ob Celovški sprehaja kar tako, ob popoldnevih. In še več se jih bo, ko bomo pri urejanju Ljubljane spoznali, da ima mesto tudi druge zanimive predele, ne samo Center. Peš cone pravzaprav še bolj potrebujemo v predelih, kjer živi večina Ljubljančanov, to pa ni Center. Ponovno bom uporabil primer Šiške, kjer bi z zaporo ene ulice v Kosezah in ulice Pod Hribom (oz. ureditvijo deljenega prometnega prostora) ustvarili dve lepi peš in kolesarski povezavi za zelo veliko prebivalcev.

Bogdan Bogdanović (1922-2010)

Matevž Čelik — Wed, 30 Jun 2010 10:28:42 +0000

Na Dunaju je v 87. letu starosti umrl srbski arhitekt in urbanist, esejist, župan Beograda v letih 1982 do 1986 in cenjeni profesor Bogdan Bogdanović. Kot so pred dnevi sporočili avstrijski mediji je Bogdanović umrl v petek 18. junija v bolnici za posledicami srčne kapi. Bogdanović se je v nekdanji federaciji strokovno uveljavil s spomeniškimi kompleksi in parki žrtvam druge svetovne vojne. Bil je karizmatični profesor na Fakulteti za arhitekturo v Beogradu in pobudnik alternativne arhitekturne šole v Malem Popoviću pri Beogradu, kjer je na delavnicah navduševal mlade za razmišljanja o urbanih fenomenih in njih arhitekturni zgodovini. Velike odmevnosti je bil deležen v času vzpona Slobodana Miloševića, saj se je med prvimi uprl srbskemu nacionalizmu in hegemonistični politiki. Že leta 1981 je izstopil iz Srbske akademije znanosti in umetnosti in s številnimi članki ter knjigami doma in kasneje v izgnanstvu v letih 1993 do 2010 na Dunaju opisoval urbicid na območju nekdanje Jugoslavije. Zaradi ostrih kritik srbske družbe predvsem pa njene politične elite so še danes v Srbiji mnenja o Bogdanoviću deljena, v tuji strokovni javnosti in tudi v Sloveniji pa prevladuje enotno pozitivno stališče: Bogdanović bo zapisan kot pronicljiv intelektualec, svojstven estet spominske arhitekture in odločen borec za humanizem.

Prav spomeniška arhitektura je tisto področje ustvarjanja, ki nudi preplet kiparstva, arhitekture, urbanizma in krajine, kar je Bogdanović (ki je bil tudi udeleženec NOB) avtorsko vešče nadgradil z njemu lastno filozofijo, razmišljanja pa podkrepil s številnimi skicami in zapisi. Bogdanović je avtor okoli šestdesetih večjih spomeniških kompeksov in urbanističnih del, od katerih jih je bila izvedena le slaba polovica. Njegova prva izvedba je spomenik judovskim žrtvam fašizma v Beogradu (1952), s katero je v šestdesetih postal širše uveljavljen; tej izvedbi sledi niz nerealiziranih projektov. Leta 1961 je dobil za spominsko grobišče žrtvam fašizma v Sremski Mitrovici (1960) Oktobrsko nagrado mesta Beograd. Spominski kompleks v Jasenovcu (1966) na območju nekdanjega koncentracijskega taborišča in v obliki monumentalnega kamnitega cveta, prav tako nagrajen z Oktobrsko nagrado, je njegovo najbolj znano delo, za katerega je dobil leta 2007 prestižno mednarodno nagrado Carlo Scarpa. Med njegova pomembnejša dela sodijo še kenotafi žrtvam fašizma v Travniku (1975), spominski kompleks z mavzolejem v Čačku (1980), spominski park Dudik z mavzolejem v Vukovarju (1980), ki je bil v spopadih za Vukovar močno poškodovan, spominski park s kenotafi žrtvam fašizma v Garavicah pri Bihaću (1981) in mavzolej v Popini pri Vrnjački banji (1981). Za razliko od arhitekta Jožeta Plečnika, ki je pri spominški arhitekturi po drugi svetovni vojni zamenjal križ z zvezdo, je Bogdanović drugačen. Ena od temeljnih značilnosti njegovih memorialnih spomenikov je, da na njih ne najdemo niti ideoloških oznak časa niti partizanskih simbolov niti nacionalnih znamenj, kar je v času nastanka spomenikov povzročalo težave marsikateremu zagrizenemu partijskemu naročniku. Simbolika in ikonografija spominskih nekropol je pomaknjena daleč nazaj v času, vendar izhaja iz poznavanja prostora balkanskih narodov in deluje povezovalno in brezčasovno.

Bogdanovićev spomeniški opus so pred nekaj več kot letom dni prikazali na razstavi v Arhitekturnemu centru na Dunaju (Az W), ki jo je pripravil kurator Ivan Ristić. Osnova za razstavo je bilo nekaj tisoč risb in skic, ki jih je Bogdanović leta 2005 daroval Az W. Na odprtje razstave, ki mu je sledil simpozij o življenju in delu arhitekta, so prišli številni ugledni arhitekti in Bogdanovi prijatelji od vsepovsod: Vladimir Braco Mušič, Lojze Wieser, Boris Podrecca idr. Naslednji dan sem spremljal urbanista Braca Mušiča na obisk k Bogdanu Bogdanoviću in njegovi ženi Kseniji v skromno stanovanje na Dunaju in prisostvoval duhovitemu dolgemu pogovoru in srčnemu prijateljstvu.

Bogdanović v Sloveniji ni zasnoval nobenega spomenika, vendar je bil s svojimi razmišljanji in strokovnimi prijateljskimi povezavami, članki ter knjigami v slovenski arhitekturni javnosti (in tudi širše) dobro poznan. Piranskih dnevov arhitekture se je udeležil pet krat, imel je številne pogovore z novinarji za slovenske časopise, prevod Bogdanovićevih esejev je izšel tudi v Novi reviji decembra 1992.

Bogdanović je bil nasilec številnih pomembnih funkcij v Beogradu, Srbiji, federaciji in strokovnih združenjih, tako je bil med že omenjenimi v letih 1964 in 1968 predsednik Zveze arhitektov Jugoslavije. Bil je član več uglednih tujih akademij in dobitnik številnih nagrad: med že omenjenimi je leta 1979 prejel še nagrado 7. julija, leta 1989 nagrado Piranesi, osem let kasneje Herderjevo nagrado, zlato odlikovanje mesta Dunaja za posebne zasluge pa mu je bil dodeljeno marca 2003.

Bogdanović je izdal nekaj manj kot dvajset knjig, večina jih je napisanih v srbskem jeziku, nekaj jih je prevedenih tudi v slovenščino, po zaslugi koroškega založnika Lojzeta Wieserja pa so zadnja Bogdanovičeva dela dostopna tudi nemškemu govornemu področju. Prve knjige so posvečene urbani problematiki, zadnje pa urbicidu. Kronološko so izšle takole: Mali urbanizam (1958), Urbanističke mitologeme (1966), Urbs i Logos (1976), Gradoslovar (1982), Povratak grifona – crtačka heuristička igra po modelu Luisa Karola (1983), Zaludna mistrija (1984), Polis i megale polis (1985), Krug na četiri ćoška (1986), Mrvouzice – mentalne zamke staljinizma (1988), Knjiga kapitela (1990), Grad kenotaf (1993), Grad i smrt (1994), Ukleti neimar (1997), Glib i krv (2001), Grad i budućnost (2001), Zelena kutija – knjiga snova (2007), Sreća u gradu (2002), in Tri ratne knjige (2008).

Dunajska razstava je zaradi zavarovanja in prenosa Bogdanovićevih dragocenih risb in skic zelo draga, vendar srčno upam, da jo bo mogoče prenesti k nam in tako približati Bogdanovićevo delo, razmišljanje in življenje tudi širši slovenski publiki.

Prometne navade kot politična opredelitev

Matevž Čelik — Tue, 29 Jun 2010 08:24:49 +0000

Ko se pogovarjamo o javnosti, imam ves čas občutek, da govorimo o neki idealni “javnosti”, ki ima lepe in pametne ideje, si jih želi in čaka nanje. Grda oblast, okostenele tehnokratske strukture na občinski in državni ravni pa uresničevanje njenih sanj zavirajo ali kar onemogočajo. Seveda je takšna idealna javnost zgolj ideološki konstrukt, saj ni nič drugega kot različne interesne skupine ter lobiji udeležencev v prometu.

Najprej, kar se tiče pešcev: pešci so po mojem mnenju redka vrsta in jih trenutno lahko najdemo le v mestnem središču v conah za pešce. V ostalih mestnih predelih so to ljudje, ki se oddaljujejo oz. približujejo svojemu parkiranemu avtomobilu. Delež odraslih je izjemno majhen, skorajda statistično nepomemben. Potniki javnega prevoza so pešci le pogojno. Morda so edini pravi pešci šolski otroci, ki morda še prehodijo svojih 500m od doma do šole pa še kaj naokrog, kolikor so njihove poti po oceni staršev zadosti varne, sicer jih prevažajo z osebnimi avtomobili.

Kolesarji so morda edina skupina, ki predstavlja motnjo v sicer utečenem kolesju avtomobilističnega sveta in zastopajo nekoga Drugega. Zato je treba biti pri nagovarjanju javnosti še posebej previden, saj je ta politično prometno razklana, oz. jo obvladujejo številni družbeni antagonizmi, katerih se le deloma zaveda. Nikakor ne gre spregledati dejstva, da je prevladujoča “javnost” avtomobilistična javnost, in da je večina prometne stroke tu zato, da streže njihovim potrebam in željam. Enako velja za urbaniste (čemu potem novi in novi projekti za nove in nove ceste, oz. njihove širitve). Isto velja tudi za policijo. S tem nikakor ne želim zanikati dejstva, da je sodelovanje s policijo izjemno pomembno, vendar ne s policijo nasploh, pač pa s tistimi, katerih pogled je širši in so pripravljeni prisluhniti še komu, razen avtomobilistični javnosti.

Isto velja za urbaniste in prometnike. Kot nimamo ene same javnosti tudi nimamo ene same stroke, pač pa več šol in doktrin, ki se bolj ali manj politično opredeljujejo. Prometna opredelitev je zame politična opredelitev.

O civilni družbi imam sam sicer bolj slabo mnenje kot ne, saj vsaj v tej deželi običajno zastopa reakcionarno desno populistično opcijo. Tako kot si slovenski plebs niti slučajno ne želi ukinitve obstoječega družbenega reda, si tudi ne želi radikalnih prometnih sprememb. Za kaj takega je pač potrebna velika mera prosvetljenega absolutizma.

Sam štejem prizadevanja za prometne spremembe kot prometno politični boj, kjer so kolesarji kot sem že dejal, izjemno pomembna skupina, ki je preživela veliko avtomobilistično ofenzivo zadnjih 40 let. Kako pomembno je kolesarsko vprašanje se najlepše vidi npr. na Danskem, ko politične stranke nagovarjajo volivce in ponujajo bolj ali manj ustrezne kolesarske rešitve, kot so npr. varne kolesarske poti v šolo ipd…

Prepričan sem, da bo Jankovičev protikandidat (kdorkoli to že bo) nastopil s proavtomobilističnim programom, obljubljanjem blažjih kazni za napačna parkiranja , manj lisic itd…., le tako lahko računa na vsaj simbolične odstotke, če bo govoril enak jezik, pa še teh ne bo dobil.

O kakršnikoli pomoči s strani mestnih skrbnikov prometa si pa ne delam nobenih iluzij. Naredijo le tisto v kar se jih prisili, pa še to bolj slabo kot ne. Kolesarji smo zanje izključno nebodigatreba in moteči element, varnost šolskih otrok se zanje prične in konča v šolskem avtobusu ali osebnem avtomobilu staršev.

Prav na primeru šol , kjer si “prosvetljeni” starši in učitelji prizadevajo za spremembo prometnih navad, navedeni antagonizmi izbruhnejo v vsej svoji silovitosti. Trenutno sem priča situaciji, kjer so prizadevanja nekaj OŠ, da postavijo kolesarnico oz. kol. stojala, naletela na tiho a odločno zoperstavljanje mestnih prometnikov. Seveda, varnost! Igrajo na širjenje strahu in vsesplošne paranoje, pred pridobivanjem prometnih izkušenj otrok. Govorijo o nevarnosti, nobenega namena pa nimajo prizadevati si, da te nevarnosti odpravljajo, saj vedno poslušamo ene in iste odgovore, da to letos ni v planu. Sem pa tja še zarišejo kakšen kolesarski pas po že tako preozkem pločniku, da tako ustrežejo avtomobilistom , pleteničijo pa o povsem nepreverjeni varnosti kolesarjev.

Tudi o policiji v zvezi s tem nimam najboljšega mnenja, saj se mi zdi, da pleteničijo s podatki, ki niti ne držijo ali držijo le na pol. Tako je zadnjič neki gospod s Policije na veliko govoril o hudo nevarnem kolesarjenju , čeprav statistika sploh ne kaže takšne slike.

Naj zaključim z mislijo, da je za kakršnekoli spremembe v prometnem obnašanju potrebno angažiranje in podpora tistim skupinam, ki predstavljajo primere dobre prakse, tistemu delu stroke, ki jim novogradnje cest niso edini aksiom prometnega urejanja in tistim odločevalcem na mestni ravni, ki si želijo in upajo politično zavzeti se za spremembe.

Prispevaj! Predelaj! Prihrani!

Matevž Čelik — Mon, 28 Jun 2010 08:32:59 +0000

Skupina krajinskih arhitektk in urbanistk Paz!Park z Maticom Severjem iz podjetja Trajnice Carniola se je lotila organizacije in izvedbe projekta Paz!lonček. To je prvi Paz!parkov projekt v sklopu koncepta 3P: PR!SPEVAJ, PREDELAJ, PR!HRANI. Vizija Paz!parkove interpretacije 3P je krepitev kvalitete življenja v soseskah preko lokalnih centrov izmenjave izkušenj, znanja in dobrin. Trajnostno naravnan model je namenjen spodbujanju medgeneracijskega sodelovanja in izmenjavi ter ponovni uporabi tako znanja kot materiala. S kreativno prenovo in ponovno uporabo predmetov na katere so ljudje že pozabili se zmanjša potreba po novih predmetih in razbremeni en majhen del odlagališča. Osnovni principi so sodelovanje (vključevanje prebivalcev), aktivacija individualnih in skupnih kreativnih moči, izmenjava blaga in znanja ter zmanjšanje porabe in odpadka ter s tem povezane energije, vode in onesnaženja okolja.

Paz!lonček je skupina Paz!park zasnovala v okviru projekta Vrt mimo grede, ki ga organizira zavod Bunker, podprla pa sta ga mednarodna mreža Sostenuto in slovensko Ministrstvo za kulturo. Vrt mimo grede povezuje več zanimivih dogodkov in delavnic na temo urbanega vrtičkarstva na območju mestne četrti Tabor v Ljubljani, kamor bodo vabljeni vsi prebivalci lokalne in širše skupnosti in učenci osnovnih šol. Pri projektu Paz!lonček s Paz!parkom in Bunkerjem sodeluje Art center Pionirskega doma (bivša Pionirska knjižnica) kot prostor za srečevanje ter izmenjavo znanja in predmetov.

Glavna ideja projekta Paz!lonček je izmenjava in ponovna uporaba starih cvetličnih lončkov, ki jih ljudje ne uporabljajo več. Ti se na verandi Pionirskega doma zbirajo že od konca maja, ustvarjalne otroške rokice pa jih že cel junij prenavljajo v okviru otroških likovnih delavnic, ki jih organizira Pionirski dom na čelu z mentorjem Iztokom Amonom. V dveh sobotnih dopoldnevih bosta pred Pionirskim domom organizirani dve delavnici (10. In 17. julij od 10h – 12h). Lokalni prebivalci se bodo takrat lahko udeležili sajenja zelišč in začimb v prenovljene lončke in tako prispevali svoje znanje in delo, ali pa le izbrali lonček ter ga odnesli domov. Sadike zelišč in začimb so za projekt prispevale različne drevesnice in vrtnarije poleg podjetja Trajnice Carniola še Retro vrtovi, trajnice Golob Klančič, vrtnarija Ravnihar in drugi. V času dogodka se bo Pionirski dom prelevil v neke vrste ‘urbano vrtno tovarno’, ki bo z zasajenimi lončki na okenskih policah nudila zgled in navdih za ozelenitev okenskih polic tudi drugih objektov v soseski. Kako in kje bodo na okenskih policah prebivalci pritrdili domov prinesene lončke se bodo odločali sami, na delavnici pa jim bo skupina strokovnjakov svetovala tako o izbiri, negi in uporabi zelišč, kot tudi primerni lokaciji in načinih ureditve lončkov na balkonih in oknih. Zasajeni lončki bodo razpostavljeni tudi v okoliškem javnem prostoru, kjer bodo na voljo mimoidočim, da jih vzamejo in z njimi obogatijo svojo okensko polico.

V okviru projekta bo potekala tudi delavnica za zbiranje idej za preureditev vrta pred Pionirskim domom, ki je javnega značaja in je tako kot zavrženi lončki potreben novega življenja. Predloge, skice in nasvete se bo v okviru dogodka sajenja zelišč zbiralo na tabli pred Pionirskim domom.

Spremljajoča ideja projekta je opozoriti na urbano vrtičkarstvo, ki se sicer odvija na pol-javnih in zasebnih površinah, vendar ima lahko vizualni vpliv tudi na javni prostor. Ideja celostne ureditve lončnic je urbano vrtičkarstvo na mikro ravni. Na ‘minivrtu’ lahko gojimo okrasne rastline, zelišča, celo nekatere vrste sadja ali zelenjave, sočasno pa je urbano vrtičkarstvo ‘na fasadah’ tudi v tistem robnem območju, ki se odraža v javnem prostoru ulic, ga vizualno obkroža, zaključuje in dopolnjuje. Mikro urbano vrtičkarstvo lahko na globalni ravni veliko prispeva k zmanjšanju porabe energije in denarja, na individualni ravni pa dokazano zmanjšuje stres in prispeva k zdravju, kar je v današnjih časih hudo pomembno.

Prenovljeni Trajekt

Matevž Čelik — Sun, 27 Jun 2010 22:15:42 +0000

Po dobrih sedmih letih in 2 milijonih zadetkov bralci Trajekta od letošnjega Dneva državnosti naprej lahko novice o arhitekturi in prostorskih temah prebirate na prenovljenih spletnih straneh. Prenova Trajektovega portala je del projekta Mreža za prostor, ki ga izvaja Inštitut za politike prostora in se financira iz Evropskega socialnega sklada.

Namen projekta Mreža za prostor je krepitev vloge neodvisnih organizacij v prostorskem in urbanem razvoju, predvsem tistih, ki so sposobne povezovati različne deležnike za skupne cilje. Vključenost v ta projekt Trajektu torej nalaga še posebno odgovornost in skrb za ponudbo objavljenih prispevkov, pa tudi zagotavljanje korektnih odnosov med pisci prispevkov, bralci in komentatorji.

Obisk Trajektovih spletnih strani vsa leta raste in pri novi zasnovi smo se trudili, da bi vse večjemu številu uporabnikov omogočili hiter in učinkovit dostop do novic, poročil, dogodkov, literature, kritik in informacij o projektih, ki jih izvajamo. Do vseh novosti tako po novem lahko dostopate neposredno z vstopne strani.

Izmenjavo informacij idej in znanja želimo še okrepiti in s tem namenom uvajamo rubriko Praksa. Vabimo vas, da nam pošljete svoje projekte, izvedene, idejne, raziskovalne ali študijske in jih predstavite našim bralcem.

V preteklih letih je bilo veliko polemik o komentiranju prispevkov. Z možnostjo, da si o projektih v prostoru neprestano in odprto izmenjujemo mnenja, smo želeli prispevati k boljšemu razumevanju odzivov na objekte in ureditve, ki jih tako ali drugače proizvajajo načrtovalci prostora. V okviru tehničnih možnosti smo se trudili skrbeti za red in zagotavljati korektnost komentarjev. Prejeli smo veliko kritičnih pripomb na račun nepodpisanih komentarjev. Po drugi strani so nas anonimni komentatorji obtoževali cenzure, kadar smo brisali nekorektne ali žaljive komentarje.

Po novem se komentatorji morate registrirati s svojo elektronsko pošto. Upamo, da bo dialog o zapisanem s tem pridobil in bo vzpostavitev nadzora opogumila tudi tiste, ki doslej niste želeli razpravljati z razgretimi anonimneži, da poveste svoje mnenje.

Ob tem, ko lansiramo portal v novi podobi, se moramo zahvaliti predvsem IPoP in njegovemu direktorju, Marku Peterlinu, ki nas je vključil v projekt Mreža za prostor. Zahvala gre tudi Petru Rauchu in Primožu Fijavžu iz Studiabotas, kjer so oblikovali novo spletno stran in se trudili upoštevati vse naše želje.

Upamo, da vam bo prenovljeni Trajekt všeč in ga boste z veseljem uporabljali in sodelovali pri oblikovanju njegovih vsebin.

Kontejnerska arhitektura

Matevž Čelik — Mon, 21 Jun 2010 09:15:19 +0000

Jure Kotnik je v produkciji Zavoda Trajekt in Muzeja za arhitekturo in oblikovanje pripravil prvo razstavo kontejnerske arhitekture. Razstava v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na gradu Fužine bo na ogled do 31. julija, potem pa bo potovala po svetu.

Razstava kontejnerske arhitekture je prva tovrstna razstava doslej. Obiskovalcem ponuja vpogled v eno od najmlajših vej arhitekture. Izbrane in predstavljene so najvidnejše realizacije, narejene iz standardiziranih ISO kontejnerjev iz celega sveta. Prikazuje širok razpon uporabe kontejnerjev, ki sega vse od začasnih postavitev, javnih zgradb do stanovanjske gradnje. Razstava izpostavlja tezo, da za snovanje kvalitetne arhitekture ni toliko pomembno, s čim gradiš, temveč kako. Mnogi od razstavljenih projektov veljajo za vrhunce arhitekture, za kar so bili nagrajeni z vidnimi arhitekturnimi nagradami v svetovnem merilu.

Poleg predstavitve posameznih projektov bo del razstave prikazal tudi lastnosti in značilnosti kontejnerske arhitekture na splošno ter tako področje približal tudi ljudem, ki se bodo z njo srečali prvič. V sklopu razstave bo postavljena tudi »Sestavljalnica kontejnerske arhitekture«, na kateri bodo lahko obiskovalci s pomočjo kontejnerskih modelčkov v merilu 1:50 sami kreirali kontejnersko arhitekturo.

Razstava je še posebej aktualna v času ekonomske krize, ko se zaradi nastalih razmer ponovno vrednotijo nekatera razmerja v družbi – tudi kultura bivanja. Kontejnerska arhitektura predstavlja enega od alternativnih modelov v smeri hitre in cenovno ugodne modularne gradnje s poudarkom na individualnosti in prijaznem odnosu do okolja. Predstavljeni projekti so večinoma narejeni iz recikliranih kontejnerjev, njihova postavitev je hitra ter ne obremenjuje okolice s hrupom, prav tako je minimaliziran vpliv na mesto postavitve, zato lahko govorimo o okolju prijaznem načinu gradnje.

Na razstavi s svojimi deli sodelujejo: MMW Architects (Norveška), Shigeru Ban Architects (Japonska), Will Alsop Design Ltd. (Velika Britanija), Phooey Architects (Avstralija), AFF Architekten (Nemčija), Spillmann-Echsle (Švica), Lot-Ek (ZDA), Knock.Se (Švedska), Hybrid (ZDA), DeMaria Design Associates (ZDA), Adam Kalkin (ZDA), Nicholas Lacey & Partners (VB), Hvdn Architecten (Nizozemska), MVRDV (Nizozemska), Pierre Morency Architecte (Kanada), Platoon (Nemčija), Luc Deleu (Belgija), Spillmann-Felser (Švica), Jure Kotnik (Slovenija).

Kustos razstave je dr. Bogo Zupančič, za oblikovanje pa sta poskrbela Domen Fras in Kaja Brezočnik.

Načrtovani projekti ob Dravi zbujajo zanimanje

Matevž Čelik — Wed, 16 Jun 2010 10:55:21 +0000

V soboto zvečer so se obiskovalci med natečajnimi projekti za Maribor 2012 sprehodili z Rogerjem Riewejem, predsednikom ocenjevalne komisije za izbor nove brvi in ureditve Lenta. Vsi, ki jih zanima, kaj se bo v Mariboru gradilo prihodnji dve leti, so se skozi labirint več kot 400 projektov v UGM podali pod vodstvom simpatičnega profesorja Rieweja in ga kot predsednika ene od komisij tudi spraševali, kako je potekal izbor zanimivih projektov v Mariboru.

Velik uspeh so bila tudi vodstva po razstavi v drugih jezikih. Posebej velikega odziva je bilo deležno vodstvo v romščini, ki ga je izvedel Fatmir Bećiri, predsednik romskega društva Romano Pralipe. V Mariboru živi močna romska skupnost in obiskovalci sobotnega vodstva so se glasno navduševali nad spremembami, ki se bodo zgodile ob Dravi.

Na razstavi, ki je zapolnila stare prostore UGM od tal do stropa, je še do konca avgusta predstavljenih 400 idejnih rešitev mednarodnega arhitekturnega natečaja za ureditev nabrežja reke Drave, novo peš in kolesarsko brv čez reko Dravo ter novo zgradbo UGM. Natečaj, ki ga je za ureditev področja reke Drave razpisala Mestna občina Maribor pod okriljem Mednarodne zveze arhitektov, je privabil arhitekte iz 50 držav sveta. Zunanji pogled na mesto, inovativnost in svežina, ki jo prinašajo projekti za Maribor, naj bi se v prihodnjih letih materializirali v novi podobi glavne mestne vedute in Maribor zaznamovali kot kulturno prestolnico Evrope leta 2012.

Vodstva po razstavi so potekala v okviru Poletne muzejske noči v UGM. Poleg ROgerja Rieweja in romskega vodstva, so si razstavo v svojih jezikih ogledali tudi špansko in francosko govoreči Mariborčani, za konec pa je dogajanje začinila še skupina Papir.

Razvoj in prostor – od strategij k izvajanju

Matevž Čelik — Thu, 10 Jun 2010 11:24:51 +0000

V četrtek, 20. maja, je Inštitut za politike prostora v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor, Direktoratom za prostor, v luči razprav, ki potekajo na temo priprave nove Strategije razvoja Slovenije, pripravil posvet o prostorskih vidikih razvoja države. V prvem delu je posvet ponudil različne precej kritične poglede na izvajanje Strategije prostorskega razvoja Slovenije, v drugem delu pa v razpravi z gosti poskušal opredeliti na kakšen način naj se prostorski vidiki razvoja vključijo v razvojno načrtovanje države. Posvet je potekal v Centru Evropa v Ljubljani, gostje okrogle mize pa so bili mag. Igor Strmšnik (SVLR), mag. Janez Kopač (MG DE), mag. Tanja Bogataj (MOP DP), Marjana Dermelj (SVREZ) ter prof. dr. Ivo Lavrač (UMAR). Rdeča nit razprave je bila ugotovitev, da kljub spremenjenim okoliščinam za razvoj prostorska politika ne potrebuje bistveno spremenjenih ciljev in prioritet, pač pa zlasti ukrepe za njihovo izvajanje, preverjanje učinkovitosti izvajanja in sistematično spremljanje stanja v prostoru.

Sredi marca sta bila javnosti predstavljena dva dokumenta, ki sta pripravila vsak svoja izhodišča za nove razvojne dokumente države. Skupina pod vodstvom dr. Janeza Šušteršiča je v Grand Hotelu Union predstavila „Izhodišča za strateški razmislek o slovenskem razvoju”, v Državnem zboru RS pa je potekala razprava o dokumentu „Kam po krizi?”, ki ga je pripravila skupina pod vodstvom Matjaža Hanžka.

Prostorski vidik razvoja zaenkrat v nobenem od dokumentov nima vidnega mesta. In to kljub temu, da se množi število opozoril o spregledanih prostorskih razsežnostih razvoja in iz tega izhajajočih težavah v prostoru, in da je prostor realno omejena naravna dobrina, ki pomembno določa razvojne možnosti države. Namen posveta je bil zato umestitev razmisleka o bolj učinkovitem, dolgoročno vzdržnem in splošno koristnem upravljanju s prostorom v razprave o razvoju čimprej, s čimer bi vsebinsko zapolnili vrzel, ki se odraža v doslej ponujenih razvojnih razmislekih.

Veljavne strateške usmeritve za prostorski razvoj države določata Strategija prostorskega razvoja Slovenije (SPRS) in Prostorski red Slovenije. Že od sprejetja v letu 2004 dokumenta sprožata vprašanja o njuni dejanski vlogi in ustrezni umeščenosti v razvojnem načrtovanju in ravnanju države na različnih ravneh odločanja. Glede na čas nastanka, spremenjene okoliščine in nove razvojne izzive pa sta dokumenta potrebna tudi kritične refleksije v zvezi z izvajanjem in morebitno potrebo po prilagoditvah in nadgradnji.

Izvajanje Strategije prostorskega razvoja Slovenije in vloga prostora v razvojni politiki države
Udeležence je v imenu zadržanega ministra dr. Roka Žarnića pozdravil dr. Mitja Pavliha, generalni direktor Direktorata za prostor na Ministrstvu za okolje in prostor (MOP DP), V nadaljevanju sta Blanka Bartol in mag. Janja Kreitmayer-McKenzie, MOP DP, predstavili oceno izvajanja SPRS ter vlogo strateškega prostorskega načrtovanja v razvojni politiki države. Glavne ugotovitve so, da se ukrepi za izvajanje prostorske strategije izvajajo v zelo omejenem obsegu, poleg tega pa se tudi ne spremlja izvajanja strategije, stanja v prostoru in učinkov drugih politik na prostor. Predstavljen je bil spremenjen institucionalni kontekst znotraj Slovenije in v okviru EU v zadnjih letih, še posebej je bila izpostavljena okrepljena vloga posameznih sektorjev v Sloveniji in izločitev SPRS iz okvira temeljnih dokumentov razvojnega načrtovanja države na eni strani, ter umestitev pojma teritorialne kohezije v pravni red EU na drugi strani.

Prof. dr. Ivo Lavrač je v imenu Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) predstavil spremljanje razvoja v prostoru. Poudaril je, da je prostor sicer vključen v letno poročanje o izvajanju Strategije razvoja Slovenije, vendar pa so poročila splošna in opisna ter se nanašajo predvsem na spremembe v normativni ureditvi področja, saj na področju prostora za razliko od drugih področij poročanja ne obstajajo mednarodno primerljivi in verificirani statistični kazalci, pa tudi podatkov o stanju v prostoru je malo. Opozoril je tudi, da v sistemu države ni zagovornika za razvojno funkcijo prostora.

Ocena s strani strokovne civilne družbe
S strani civilne družbe je oceno izvajanja SPRS najprej podala dr. Alma Zavodnik Lamovšek s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo ljubljanske univerze (njeno predstavitev je zaradi zadržanosti predstavil Marko Peterlin). V predstavitvi je bila izpostavljena izguba kmetijskih površin na račun gozda, pospešena suburbanizacija urbanih območij, ter prihajajoči izzivi prostorskega razvoja, povezani s podnebnimi spremembami, predvsem ekstremnimi vremenskimi dogodki in sušo, ter s pospešenim staranjem prebivalstva in priseljevanjem. Izidor Jerala z Mestne občine Novo mesto se je najprej vprašal, čemu rabimo strategijo, katere uspešnost nikogar ne zanima, v nadaljevanju pa je opozoril, da se opredeljeni razlogi za pripravo SPRS niso v ničemer spremenili. Spomnil je, da je s sektorskimi predpisi pogosto vnaprej rezerviranih tudi prek 90% ozemlja posamezne občine, in to kljub temu, da naj bi bile občine na podlagi naše ustavne ureditve suvereni nosilec prostorskega razvoja v okviru svojih meja.

Odziv publike na predstavitve
V odzivu publike na predstavitve je med drugim župan občine Trzin Tone Peršak poudaril, da SPRS res ne deluje, da pa to velja tudi za večino drugih državnih strategij. Po njegovem mnenju je ključen problem v tem, da jih pišejo resorji in ne Vlada RS. Izraženo je bilo tudi mnenje, da se preveč računa na pokrajine kot na čudežno rešitev vseh problemov, s čimer se dejansko odlaga reševanje problemov v nedoločljivo prihodnost.

Gostje okrogle mize
Drugi del posveta je predstavljala okrogla miza, ki so se je udeležili mag. Igor Strmšnik, namestnik direktorja Službe Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko (SVLR), mag. Janez Kopač, generalni direktor Direktorata za energijo pri Ministrstvu za gospodarstvo (MG DE), mag. Tanja Bogataj, namestnica generalnega direktorja Direktorata za prostor pri Ministrstvu za okolje in prostor (MOP DP), Marjana Dermelj, Služba vlade za razvoj in evropske zadeve (SVREZ) ter prof. dr. Ivo Lavrač, Urad za makroekonomske analize in razvoj (UMAR).

Kako se uporablja Strategija prostorskega razvoja?
Prvo vprašanje razpravljavcem se je nanašalo na način uporabe in izvajanja SPRS pri njihovem delu. Začel je Igor Strmšnik, ki je ocenil, da so na SVLR v Državni razvojni program in v vse ključne programske dokumente uspeli vključiti tudi prostorsko dimenzijo skladno s SPRS, problemi pa nastajajo pri izvajanju ter spremljanju izvajanja in učinkov omenjenih dokumentov. Novih dokumentov razvojnega načrtovanja se po njegovem mnenju ne bi smeli lotevati ne da bi prej analizirali, kaj je narobe s sedanjimi. Opozoril je na pomen večnivojskega upravljanja (angl. multi-level governance), pri katerem trenutno v Sloveniji ni videti dialoga med državo in nižjimi ravnmi upravljanja.
Marjana Dermelj je pojasnila, da na SVREZ uporabljajo SPRS predvsem za preverjanje skladnosti razvojnih politik s prostorskimi cilji, pri čemer pa nemalo težav povzroča splošnost ciljev v SPRS in nepovezanost ciljev z ustreznimi kazalci.

Janez Kopač je spomnil, da je SPRS ob Nacionalnem energetskem programu ena od dveh temeljnih podlag za umeščanje energetske infrastrukture v prostor. Ob tem je komentiral, da npr. drugega bloka Nuklearne elektrarne Krško ni ne v enem ne v drugem dokumentu, čeprav je del razmisleka o prihodnji energetski politiki, zato bi tako SPRS kot druge strateške dokumente države zaradi dinamike življenja morali vsakih nekaj let novelirati.

Kako vključiti prostorski vidik v razvojno načrtovanje države?
Naslednje vprašanje gostom se je nanašalo na način vključevanja prostorske razsežnosti razvoja v razvojno načrtovanje države. Tanja Bogataj je najprej ugotovila, da se tako SVREZ kot SVLR in MOP DP po svojih pristojnostih in naravi področja vidijo v vlogi koordinatorjev drugih resorjev, ob vsem koordiniranju pa do dejanske koordinacije ne pride. Zakaj? Mnogi resorji so si v zadnjem desetletju zagotovili zakonske podlage za avtonomno odločanje in uveljavanje javnega interesa na svojem področju, brez potrebe po usklajevanju z drugimi, zato do usklajevanja ne prihaja več in koordinacija ni mogoča.

Ivo Lavrač vidi prostorsko dimenzijo kot del Strategije razvoja Slovenije. Ob tem je izpostavil, da so predstavljeni cilji in prioritete vsi še povsem relevantni, treba pa bi jih bilo operacionalizirati in določiti odgovornosti za njihovo izvajanje.

Po mnenju Igorja Strmšnika se mora prostorska dimenzija razvoja vsekakor vgraditi tudi v novi Državni razvojni program (DRP) in operativne programe. Spomnil pa je, da so že v veljavnem DRP in v operativnih programih zapisani operativni cilji, ki so merljivi in ovrednoteni in bi jih bilo mogoče enostavno spremljati. Menil je tudi, da je programski proračun pomembno orodje za premostitev razkoraka med strategijami in izvajanjem v praksi, da pa pri povezavi razvojnih politik ne smemo pozabiti tudi na „place-based” pristop k razvojnim politikam, ki ob usklajevanju politik zagotavlja tudi prostorsko usklajenost javnih vlaganj.

Marjana Dermelj vidi programski proračun v prvi vrsti kot instrument komunikacije med resorji, s katerim je omogočeno bolj usklajeno razvojno načrtovanje. Noben instrument pa ne bo pomagal, če ne bo obstajal na strani resorja resen namen, da se vse v strategijah zapisano tudi dejansko izvede.

Kako uskladiti resorne politike?
V razpravi s publiko je Niko Jurca z Mestne občine Nova Gorica izrazil prepričanje, da bi bila uskladitev resornih strategij in razvojnih programov mnogo lažja, če bi jih ob sprejemanju morali narisati v prostor, Direktorat za prostor pa bi moral prevzeti neke vrste čezsektorsko vlogo, ki pa je politična klima v državi ne omogoča. Janez Kopač je na to odvrnil, da je po Zakonu o urejanju prostora obstajal mehanizem uskladitve med resorji na ravni vlade, ki je edina primerna raven za odločitev o prevladi enega resorja nad drugim. Tovrstni prisilni mehanizem sicer ni bil najboljši, ampak je vseeno omogočal preseganje resnih blokad razvojnih projektov. Direktorat za prostor bi po njegovem mnenju s konsistentnim zagovarjanjem ustrezne rešitve lahko dosegel, da bi tovrstno odločanje prišlo v poslovnik Vlade RS.

V odzivu na mnenje Janeza Kopača je Tanja Bogataj odvrnila, da je prav mehanizem preglasovanja na Vladi do neke mere povzročil, da so si resorji v svoje zakone zapisali rešitve, ki bi to možnost preprečile, in s tem še bolj otežili usklajevanje. Na Direktoratu za prostor so dnevno soočeni s posledicami večkratnega spreminanja zakonodaje v zadnjem desetletju, zato meni, da bi morale nadaljnje spremembe in dopolnitve zakonskih rešitev biti v smeri nadgradnje obstoječih zakonskih rešitev.

Ključni poudarki posveta
Kot pomembna dodana vrednost posveta je bila ocenjena že sama udeležba ključnih predstavnikov toliko različnih resorjev, ki nimajo pogosto priložnosti za vsebinsko izmenjavo mnenj. Ključna ugotovitev posveta je tudi opozorilo, da so veljavni cilji in prioritete prostorskega razvoja kljub spremenjenim okoliščinam za razvoj še povsem aktualni, da pa je treba resno poskrbeti za izvajanje sprejetih prioritet, spremljanje njihovega izvajanja, sistematično spremljanje stanja v prostoru in s tem tudi za spremljanje učinkov politik in strategij v prostoru.

Inventura natečajev, kakšni so rezultati?

Matevž Čelik — Thu, 10 Jun 2010 11:12:04 +0000

V Muzeju arhitekture in oblikovanja na Gradu Fužine je na ogled preglednea razstava Zbornice za arhitekturo in prostor “Natečaji 1998-2010″. Pregled izvedenih in neizvedenih projektov je priložnost za oceno, kaj je uzakonitev izvajanja natečajev pod roko zbornice prinesla v procese javnih gradenj? Koliko je dobre javne arhitekture več? Kaj je način izbiranja projektov, kot se je izvajal zadnjih 12 let, pomenil za razvoj prakse? Koliko zanimivih stavb je bilo zgrajenih z natečaji?

Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije že več let izvaja javne natečaje s področja arhitekture, krajinske arhitekture in urbanizma. Ti so za arhitekturno zbornico ključni instrument, s katerim se pri pomembnejših posegih v prostor zagotavlja čim bolj smotrne in kakovostne arhitekturne, krajinsko arhitekturne in urbanistične rešitve, saj so te ena izmed nujnih osnov za sooblikovanje našega skupnega prostora. Javni natečaji so način, ki naj bi poleg kakovostnih rešitev v prostoru skozi neodvisno strokovno presojo zagotavljal tudi dobro uporabniško izkušnjo in priložnost za samo stroko.

Zaradi izjemnega pomena, ki ga pripisuje natečajem je ZAPS v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje pripravila pregledno razstavo natečajev, ki jih je organizirala v času svojega delovanja. Na razstavi bo predstavljenih 109 najvišje uvrščenih projektov na natečajih od leta 1998 do 2010. Bolj podrobno bodo predstavljeni najvišje uvrščeni projekti med leti 2005 in 2010.

Ob razstavi bo izšel pregledni katalog, ki bo zajemal popis vseh 109 natečajev z avtorji, popise komisij s strani ZAPS, naročnikov in investitorjev, poročevalcev, skrbnikov in izvedencev. Najvišje uvrščeni projekti na natečajih med leti 2005 in 2010 so v katalogu avtorsko bolj podrobno predstavljeni. Katalog zaokroža pet različnih prispevkov na temo natečajev.

V sredo, 16. junija 2010, ob 13. uri bo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na gradu Fužine v Ljubljani tudi okrogla miza o javnih arhitekturnih natečajih. Okrogla miza želi spodbuditi širšo diskusijo o vlogi, pomenu in ciljih tovrstnih natečajev. Na podlagi izpostavljanja različnih problematik, ki se pri teh natečajih pojavljajo, naj bi podala izhodišča za izpopolnjevanje instrumenta javnih arhitekturnih natečajev, ki naj bi bil kvaliteten pripomoček za pridobivanje najboljših rešitev.

Razstava hrvaške arhitekture v Mariboru

Matevž Čelik — Thu, 10 Jun 2010 11:06:13 +0000

Do 4. julija je v razstavnem salonu Rotovž v Mariboru na ogled razstava hrvaške arhitekture. Hrvaška moderna in sodobna arhitektura je v mednarodnem okolju malo prisotna, vendar je prav v zadnjih letih pritegnila kar nekaj pozornosti. Nove kritične interpretacije bogatega, vendar specifičnega arhitekturnega okolja spodbujajo njeno mednarodno prepoznavnost. Razstava predstavlja najpomembnejše mejnike v razvoju hrvaške arhitekture od 30-ih let do danes in združuje 85 del hrvaških arhitektov, v veliki večini realiziranih v Zagrebu in drugih hrvaških mestih ter nekatera v tujini (Maribor, Sarajevo, Bruselj itd.).

V 20. stoletju je bila Hrvaška del petih različnih državnih tvorb in treh ekonomsko-političnih sistemov, ki so povzročali nenehno nestabilnost socialnega konteksta in vodili v pomanjkljiv proces modernizacije. V tridesetih letih 20. stoletja, v obdobju vzpona industrializacije, je arhitektura pripomogla k oblikovanju moderne urbane identitete in obenem ustvarila ugodne prostorske pogoje vse bogatejšemu meščanskemu razredu. Hkrati je bila izredno socialno angažirana, kar ne preseneča, saj je bila velika večina arhitektov, ki so sodelovali s svetovno priznanimi arhitekti – od Loosa pa vse do Le Corbusiera – progresivnih levičarjev. V procesu urbanizacije ter zavezništvu modernizma in socialističnega političnega projekta 50-ih in 60-ih let je arhitektura pridobila ugled in postala ena izmed vodilnih kulturnih in tehničnih ved ter pomemben simbol izgradnje t. i. ‘nove družbe’, ki se je nagibala v smer utopije. Po osamosvojitvi leta 1991 je progresivna arhitekturna scena v dereguliranem okolju našla svoj novi ‘modus operandi’ in tako vzpostavila kritičen odnos do tranzicijskih in post-tranzicijskih okoliščin. Rezultat tega razvoja je veliko kvalitetnih arhitekturnih realizacij. Skupna determinanta teh realizacij je posodobljena ambicija, ki se nanaša na različne vire: od prikazovanja politične moči do izboljšanja socialnega standarda. Razstava prikazuje pomembne zgradbe ter predstavlja posebej kreativna obdobja hrvaške arhitekture.

Arhitekti: Juraj Denzler; Juraj Neidhardt; Josip Pičman; Ernest Weissmann; Ivan Zemljak; Foundation Block; Stjepan Planić in Slavko Löwy; Antun Ulrich in Stanko Kliska; Josip Pičman; Nikola Dobrović; Stjepan Planić; Drago Ibler; Frane Cota; Alfred Albini; Ivan Antolić in Zdenko Kolacio; Vladimir Turina; Marijan Haberle; Lovro Perković; Neven Šegvić; Radovan Nikšić in Ninoslav Kučan; Boris Magaš, Edo Šmidihen in Radovan Horvat; Alfred Albini; Vladimir Turina; Kazimir Ostrogović; Ivan Vitić; Rikard Marasović; Julije De Luca, Matija Salaj, Bernardo Bernardi, Ante Rožić, Stanko Fabris, Drago Galić, Branko Raos in Slavko Jelinek, Neven Šegvić, Vjenceslav Richter, Vojin Bakić, Boris Krstulović, Hrvoje Njirić in Helena Paver Njirić; Ante Kuzmanić, Danijel Marasović, Goran Rako, Bojan Radonić; Veljko Oluić in Tonči Žarnić, Hildegard Auf – Franić in Veljko Oluić; Saša Randić, Idis Turato, Fran Krsto; Miljenko Bernfest, 3LHD, Studio UP; Miroslav Geng; Goran Rako, Nenad Ravnić, Josip Sabolić; Davor Bušnja; Robert J. Loher, Petar Mišković, Branimir Rajčić; CAPSULA; Iva Letilović, Morana Vlahović; Ivan Galić, Mario Perossa, Ante Nikša Bilić, Nikola Popić; Dina Ožić-Bašić, Đurđa Vujnović; 2A; Studio BiF, Nenad Fabijanić; Vinko Penezić, Krešimir Rogina; Andrej Uchytil, Renata Waldgoni; Snježana Jakopčić, Andrija Rusan; Nikola Popić, Nikola Bašić, Goran Rako, Andrija Rusan, Igor Franić, Davor Katušić; Branimir Medić, Pero Puljiz z Zdravko Ajduković

Razstavo so pripravili revija Oris, Zavod Oris – Hiša arhitekture in Arhitekst iz Zagreba v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor.

Kako lahko mesta izkoristijo zmogljivost univerz v obdobju gospodarske negotovosti?

Matevž Čelik — Sun, 16 May 2010 23:48:43 +0000

Povzetek analize Cliva Wintersa, vodilnega strokovnjaka projekta URBACT RUnUP govori o tem, da v času gospodarske recesije povpraševanje po visoki izobrazbi navadno raste. To je ponavadi vidno iz povečanega števila prijavnic na izobraževalne tečaje in programe, ki usmerjajo zaposlitveni potencial posameznika. URBACT s poudarkom na inovativnosti in kreativnosti išče način, kako lahko mesta izkoristijo širši potencial univerz in institucij, ki temeljijo na znanju, za dosego konkurenčnosti in inovativnosti na lokalnem nivoju.

Kakšna je specifična vloga univerz v času gospodarske recesije? In kako lahko univerze pomagajo pri dolgoročnem okrevanju?

Povzetek analize Cliva Wintersa, vodilnega strokovnjaka projekta URBACT RUnUPV času gospodarske recesije povpraševanje po visoki izobrazbi navadno raste. To je ponavadi vidno iz povečanega števila prijavnic na izobraževalne tečaje in programe, ki usmerjajo zaposlitveni potencial posameznika. URBACT s poudarkom na inovativnosti in kreativnosti išče način, kako lahko mesta izkoristijo širši potencial univerz in institucij, ki temeljijo na znanju, za dosego konkurenčnosti in inovativnosti na lokalnem nivoju.Kakšna je specifična vloga univerz v času gospodarske recesije? In kako lahko univerze pomagajo pri dolgoročnem okrevanju?

Po Clivu Wintersu bodo »univerze in mestne oblasti igrale ključno vlogo v času gospodarske nestabilnosti«. Winters pojasnjuje, da »je za reševanje problemov treba preveriti širšo vlogo univerz, njihovo sodelovanje z lokalnimi skupnostmi, njihovo podporo za razvoj veščin usposabljanja in izobraževanja, njihovo podporo za spodbujanje t.i. spin-out podjetij in podporo mladim diplomantom pri zagonu lastnih podjetij skupaj s svojo vlogo pri inovacijah, prenosu znanja in poslovanju«.

Winters poudarja, da so »mala in srednje velika mesta kot ‘urbani poli’ odločilnega pomena za napredovanje gospodarske uspešnosti in inovacijske usposobljenosti Evropske unije, da je strateški razvoj in izkoriščanje notranjih potencialov odločilnega pomena in da so univerze ključnega pomena za ta proces inovacij«.

Po njegovem mnenju lahko v času gospodarske recesije univerze igrajo vlogo na štirih ključnih področjih:

1. Veščine, usposabljanje in razvoj zaposlenih:

Vključevanje univerz v razvoj delovne sile je ključni mehanizem za izboljšanje vodenja in vodstvenih sposobnosti, poleg tega pa univerze lahko pomagajo pri izboljšanju poslovnih praks in učinkovitosti.

2. Inovativnost, prenos znanja in podpora podjetništvu:

Univerze imajo precej pomembno vlogo pri podpori oblikovanja, razvoja in izdelave prototipov novih izdelkov ter razvoja in izboljšanja proizvodnih procesov. Z namenom postati bolj produktivni in dobičkonosni vedno pogosteje sodelujejo z malimi in srednje velikimi podjetji v njihovih lastnih skupnostih. Prav tako pomagajo pri povezovanju velikih in malih podjetij pri inovativnosti.

3. Spin-out univerz in podjetništvo mladih diplomantov:

Izkušnje na univerzah so pokazale, da so univerze lahko izhodišče za podjetja, ki začenjajo z novimi dejavnostmi (t.i. spin-off), kar je še zlasti pomembno v novih panogah, ki temeljijo na znanosti. V regijah z nizko stopnjo podjetništva in visoke tehnologije je še posebej zaželjeno spodbujati visokošolske ustanove pri pomoči podjetjem, ki začenjajo z novimi dejavnostmi. Na vzhodu Nizozemske na primer, v mestu Enschede, ki se uvršča med mala in srednje velika mesta, tamkajšnja univerza z različnimi programi med svojimi študenti in zaposlenimi aktivno spodbuja podjetništvo. Rezultat tega je najvišji delež ’spin-off’ podjetij na Nizozemskem. Iz univerze izvira več kot 700 podjetij v zadnjih 20 letih. Ta podjetja so imela v petih letih več kot 70% stopnjo preživetja in do danes ustvarila skoraj 10.000 delovnih mest. Poleg tega ima univerza okoli 130 podjetij, ki jih vodijo študenti. Vpliv na mesto se kaže v močnih odnosih z industrijo in v več kot 600 ’spin-off’ podjetjih, ki uspevajo na in v okolici univerzitetnega kampusa.

4. Dostop do finančne podpore:

S podporo prenosa znanja v podjetja skozi raziskave in svetovanje lahko univerze zagotovijo dostop do finančnih shem, namenjenih povečanju konkurenčnosti podjetij. Posamezne sheme lahko vključujejo na primer inovacijske kupone, ki so namenjeni kot pomoč malim in srednje velikim podjetjem, da izkoristijo ugodnosti raziskav in razvoja ter strokovno svetovanje.

Če povzamemo, Clive Winters poudarja, da morajo številna mesta izboljšati svoje individualno in organizacijsko znanje o lokalnih in regionalnih institucijah, ki temeljijo na znanju. Pri uskladitvi dejavnosti univerz s prednostnimi nalogami lokalnega gospodarskega razvoja so lokalne oblasti lahko samo podpora, ki je seznanjena s strukturo, ključnimi kontakti, raziskovalnimi in izobraževalnimi temami univerze.

Dialog med hišami, dialog z ljudmi?

Matevž Čelik — Fri, 23 Apr 2010 13:08:23 +0000

Plečnikovo nagrado je včeraj prejela nova stavba Biotehniške fakultete v Ljubljani, ki so jo načrtovali Tomaž in Lena Krušec ter Vid Kurinčič. Tudi z letošnjim izborom arhitekturnih nagrad Plečnikov sklad uveljavlja svojo doktrino: Da je arhitektura obrt, ki bi v prostoru morala ostati neopazna, nevtralna, zgrajena v fizičnem kontekstu z obstoječim. Obenem pa naj ne bi pristala na uveljavljene standarde. Plečnikovi medalji sta prejela prenovljena arheološka klet Knežjega dvorca v Celju (Gartner, Gobov, Babnik in Lenaršič) ter vrstne hiše v Ljubljani (Peterkoč). Še dve medalji je žirija namenila knjigam: monografiji Edvard Ravnikar: Architect and Teacher (Vodopivec, Žnidaršič, Skalar), prevodu Vitruvija in razpravi O antičnem inženirstvu (Košir)

Obrazložitve nagrad so zanimive, ko jih beremo skupaj z obrazložitvami komisij v preteklih letih. V teh besedilih lahko razberemo kriterije, ki si jih postavijo ocenjevalne komisije, njihovo nezadovoljstvo z načinom vsakdanje produkcije prostora in prepričanje o poslanstvu, da z izborom vplivajo na spremembe v obstoječi arhitekturni praksi. Nagrada, ki si lasti status najpomembnejše na svojem področju v Sloveniji, naj bi torej ob podelitvi narekovala, kako naj se gradi v prihodnosti. Kaj nam sporoča letos?

Delo je v naslovu članka o Plečnikovih nagradah povzelo: »Nagradili so dialog med novim in starim«. Dialog s preteklimi gradbenimi strukturami je bil tema, ki se ji arhitekti pri načrtovanju stavbe dekanata Biotehniške fakultete v nobenem primeru ne bi mogli izogniti, saj je prizidana k stari stavbi BTF. Še bolj neizogiben je bil dialog s starim v kleti Knežjega dvorca v Celju, kjer so morali oblikovati interjer za predstavitev izkopanih zgodovinskih struktur. Hiše na Jurčkovi stojijo v prostoru, kjer naj bi obstoječe ne imelo nikakršne vrednosti. Zato so »dobrodošla kritika podivjani gradnji, ki se je v zadnjih letih razmnožila ob Jurčkovi.«

Odkar spremljam Plečnikove nagrade me zanima predvsem, kako daleč sežejo. Teza o dialogu med novimi in obstoječimi stavbami, strukturami in prostorom v okolici je v obrazložitvi Plečnikovih nagrad stalnica. Toda, kdo razume, kaj mu lahko prinese dialog med novim in starim? Kakšne so njegove prednosti? Koga se dotakne »kritika podivjane gradnje« v obliki izčiščenih volumnov in ostrih robov?

V obrazložitvi nagrad tudi letos ne manjka trditev, ki postajajo že skoraj tradicionalne. Za nagrado primerne arhitekture niso spektakularne in niso samozadostne. Arhitektura, primerna za Plečnikovo nagrado mora predstavljati nevtralno ozadje za življenje znotraj nje in v njeni okolici. Kakšen bi torej moral biti ta pogovor med hišami, da bi bil produktiven? Je dober, stimulativen pogovor res nevtralen, zadržan, spoštljiv, skromen, tehnično dovršen… So naša mesta zaradi tega zanimivejša, privlačnejša, prijetnejša? Je to arhitektura, zaradi katere se bolje živi in učinkoviteje dela? So to prostori, s katerimi se ljudje poistovetijo in so jih pripravljeni braniti? Pred kapitalom, pred brezvestnimi politiki?

Ob podelitvi Plečnikovih nagradah je slovenska arhitektura vse in nič. Imamo arhitekte, ki so sposobni zanimivih projektov, a ljudje, politiki, sploh pa kapital, naj bi tega ne razumeli… Nihče noče dobre hiše. Je to res? Kako naj nekdo spozna koristi tega, da v stavbah niso uporabljeni standardizirani elementi, ki so na voljo na trgu, temveč posebej načrtovano stavbno pohištvo, oprema in izdelki gradbene industrije. Kakšne so prednosti uporabe nestandardiziranih gradbenih elementov, ki niso oblikovani glede na zahteve sodobnega trga? Je to lahko del raziskovanja, katerega izsledke bo uporabila slovenska industrija gradbenih izdelkov? Bi slovenska arhitektura lahko zavzela mesto R&D slovenske gradbene industrije?

Nagrada danes ni doživela odziva v Večeru in Dnevniku. S kratko notico in brez fotografije so jo pospremile Finance. Verjetno bodo dobre in zanimive stavbe medijsko vedno zanimive, vendar domet Plečnikove nagrade ostaja znotraj poklicnih okopov. (Zadovoljstva?)

Vsako leto se skušam postaviti v vlogo nekoga, ki nima posebnih arhitekturnih znanj. Morda nekoga, ki gradi hišo ali kupuje stanovanje. Ali pa nekoga, ki razmišlja ali si njegov župan zaradi tega kar je zgradil zasluži glas na jesenskih volitvah. Vendar vsako leto ostanem z občutkom, da sem član sekte, ki malikuje beton, steklo in železo, ostre vogale in ravne robove…

Ta zapis ni zamišljen kot kritika dela žirije, niti kritika izbora, niti kritika nagrajenih hiš. V uvodniku kataloga berem, da je arhitekturni prostor vse bolj kaotičen, fragmentiran in individualiziran. Sam mislim, da je arhitekturni prostor predvsem veliko bolj odprt in da se je v njem potrebno povezovati brez zavor. Moje nedavne izkušnje v natečajnih žirijah so takšne, da konstruktivno razpravo o dobri arhitekturi še vedno zavira okus, ki se ga skuša zaviti v moralo in etiko. Nagrade, zakoni in izobraževanje so trije glavni stebri, na katerih slonijo spremembe obstoječe prakse. Plečnikovo nagrado vidim kot eno od osrednjih komunikacijskih orodij, s katerim bi poklicne organizacije sporočale ljudem, podjetjem, občinam, vladi… kakšne so prednosti dobre arhitekture. Ne glede na okus. Skupaj.

Trgovci se ponujajo kot četrtno središče

Matevž Čelik — Fri, 23 Apr 2010 12:05:23 +0000

Sredi marca so na novinarski konferenci v prisotnosti župana Zorana Jankovića predstavili projekt za še en trgovski center, ta naj bi stal v Šiški, na križišču obvoznice in Celovške, kjer je pred 9 leti ZIL inženiring izvedel natečaj za EuroCity Šiška. 90 trgovin, ki jih zdaj načrtuje podjetje ATP z Dunaja, ponujajo kot novo središče šišenske mestne četrti. ATP je projekt dobil na natečaju, ki ga je razpisal Spar. Kot posebno kakovost novega nakupovalnega središča so avstrijski arhitekti izpostavili ploščad pred trgovskim centrom. Predstavljala naj bi živahen predprostor, na katerem se bodo lahko odvijale kulturne prireditve. Nakupovalno središče so predstavili kot ambiciozen projekt za trajnostni razvoj, saj naj bi ponudil delovno mesto 700 ljudem v soseski. Poleg 32.000 kvadratnih metrov trgovin, je v 100 milijonov evrov vrednem projektu tudi več gostinskih lokalov, ki se razgledujejo na Celovško ulico. Na strehi tega ogromnega objekta naj bi uredili tudi rekreacijske površine. ATP je zgradil že več velikih nakupovalnih središč na Hrvaškem, med drugim West Gate pred Zagrebom. Nakupovalno središče v Šiški naj bi bilo končano jeseni 2012.

Konec zastonj parkiranja v Mariboru

Matevž Čelik — Fri, 23 Apr 2010 11:59:40 +0000

Tudi v Mariboru s spretjem novega Odloka o ureditvi cestnega prometa parkiranja zastonj praktično ne bo več. Število plačljivih parkirnih mest se bo povečalo za dobrih 100 odstotkov na 1828, deset con s 159 parkirnimi mesti pa bo namenjenih kratkotrajnemu brezplačnemu parkiranju (20 in 60 min).

V nekaterih conah naj bi plačljive bele cone uvedli še letos in jih postopno širili do leta 2013, ko bodo plačljive in brezplačne parkirne cone določene za celotno območje mesta. Za izvedbo odloka bodo potrebni dodatni parkirni avtomati in novi redarji, ki jih je trenutno veliko premalo.

Nova ureditev naj bi na mestne ulice prinesla več reda in več nadzora v mestnem središču. V Mariboru se zavedajo, da bo to hkrati povečalo povpraševanje po brezplačnih parkirnih površinah na obrobju in v drugih delih mesta, ki so blizu mestnemu središču (Tabor, Pobrežje). Vendar naj bi bili leta 2013, ko bodo režimi usklajeni za celotno mesto, ti problemi rešeni.

Na nekaterih ulicah je v teh letih predvidena tudi popolna ukinitev parkiranja. Ob tem je že dolgo načrtovana gradnja novih garažnih hiš: na območju vzhodno od stadiona Ljudski vrt, na Glavnem trgu, pod prizidkom k občinski stavbi… Uredili naj bi tudi nove peš cone, med drugim na Lentu, kjer so z mednarodnim natečajem nedavno že pridobili rešitev. Nova peš cona bo tudi na Smetanovi, v območju fakultet. Tudi tu naj bi se ob tem ponujala možnost za gradnjo garažnih hiš.

Z odlokom je občina končno uvedla tudi dovolilnice za stanovalce ter pravne osebe in samostojne podjetnike, ki stanujejo oziroma svojo dejavnost opravljajo v centru mesta. Cena dovolilnice za en avto bo znašala za stanovalce 72 evrov na leto, za podjetja pa 144 evrov na eno leto. Cena dovolilnice za podjetja bo za vsak nadaljnji avto višja.

V Mariboru naj bi s kaznimi za napačno parkiranje letno do zdaj pobrali 900 tisoč evrov, z uvedbo novega režima je pričakovati, da bo ta številka zrasla. Občinski sektor za komunalo in promet načrtuje tudi projekte za invalide in slabovidne, za kolesarje in leta 2011, novo koncesijsko pogodbo za javni prevoz, ki bo zajemala ureditev novih avtobusnih linij in nakup avtobusov.

Samo, da nam nebo ne pade na glavo

Matevž Čelik — Fri, 23 Apr 2010 11:22:09 +0000

Ko sem bil osnovnošolec so me starši poslali v šolo, kjer so učili tudi latinščino. Na žalost pa ni bila obvezna za prehod v naslednji razred. Tako smo nekateri v zadnjih klopeh vse ure prebirali Asterixa – v slovenščini. Verjetno se spominjate, da so se neustrašni Galci bali edino tega, da bi jim ‘nebo padlo na glavo’. Prav to pa se je z Uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja zgodilo Slovencem. Nebo nam je padlo na glavo.

Namen te uredbe je, da povzamem, zmanjšati svetlobno onesnaževanje, ki onemogoča pogled na nočno nebo, s tem ovira delo astronomov, ter ogroža mnoge vrste žuželk in jim preprečuje uresničenje njihovega biološkega poslanstva.

To so hvalevredni in pravilni razlogi s katerimi se strinjamo vsi, katerih se svetloba in njen položaj v urbanih prostorih, dotika. Vključno s celotno stroko projektantov in inženirjev razsvetljave, ki v razpravo o tej uredbi ni bila vključena. Saj vemo, kako gre: ‘Če jih vključimo v pripravo se ne bomo nikoli zmenili! Raje se sploh ne začnimo pogovarjati, bomo zadevo že potem popravljali…’. Demokracija pač ni tako učinkovita kot diktatura – da pa vseeno boljše rezultate. Tako da nam sedaj preostane samo pisanje člankov in pisem v upanju, da nas bo kdo slišal in ker se te dni izteka rok za pripombe na predvidene spremembe te Uredbe, bom poskušal del svojih pripomb predstaviti javno. Pri tem se bom osredotočil predvsem na področja s katerimi se v studiu srečujemo pri našem delu – oblikovanju svetlobe:

Napačen pristop
Uredba pristopa k problematiki svetlobnega onesnaževanja iz perspektive posamezne svetilke, ne pa iz perspektive celotne instalacije. Tako je naprimer pri razsvetljavi trga na področju kulturnega spomenika (večina glavnih trgov v slovenskih mestih) dovoljeno uporabiti 30 svetil, vsako po 20W, ni pa dovoljeno uporabiti 6 svetil, vsako po 100W. To seveda nima prav nobene zveze ne z omejevanjem svetlobnega onesnaževanja ne s porabo energije. Močno in povsem po nepotrebnem pa omejuje možne oblikovne rešitve razsvetljave. To je samo en primer pristopa, kateremu nažalost sledi cela Uredba.
Predlog: Uredba naj določa mejno porabo energije in omejevanje svetlobnega onesnaževanja celotne instalacije, ne pa posameznih svetil. Tako bo lahko projektant razsvetljave kompenziral osvetlitev npr. spomenika, kjer več svetlobe uide v nebo, z bolj varčno in ekonomično razsvetljavo v drugih delih celotne instalacije.

Osvetlitev kulturnih spomenikov
Jakost osvetlitve kulturnih spomenikov je izenačena z jakostjo katerekoli druge fasade.
Predlog: Pomembnosti vseh šoping centrov in podobnih objektov za narodov blagor ne gre zmanjševati, ampak vsaj izven njihovih odpiralnih ur, pa bi stavbe kot npr. Ljubljanske Univerze, Parlamenta, vseh Rotovžev v slovenskih mestih itd., lahko bile vsaj za odtenek bolj osvetljene.

Osvetlitev kipov in vodnjakov
Če poenostavim pravni jezik v Uredbi, uredba določa, da morajo biti vsi nepokriti kulturni spomeniki (npr kipi, vodnjaki), ki se jih zaradi tehničnih omejitev ne more osvetljevati od zgoraj, osvetljeni tako, da je najvišji meter spomenika v temi.
Predlog: Tukaj je težko karkoli napisati. Je pa vsekakor zabavno branje.

Enačenje ruralnega in urbanega okolja
Mejne vrednosti osvetlitve fasad zgradb, kjer so stanovanja so enake ne glede na lokacijo te stavbe. To pomeni, da je fasada v središču Ljubljane lahko osvetljena toliko kot fasada v ruralnem okolju, pri čemer v Uredbi ni jasno ali se pri merjenju osvetljenosti upošteva tudi prispevek vseh svetlečih reklam in bližnjih izložb in lokalov, ki v mestnih središčih ponavadi prispevajo večji delež osvetljenosti.
Predlog: Potrebno je razjasniti kaj se šteje pod ‘osvetlitev fasade’. Ali je to vsa razsvetljava, ki sveti na fasado ali pa je to samo razsvetljava nameščena posebej za osvetlitev fasade. Na splošno je pa to podobno vprašanje kot ali lahko prebivalci strogega centra večjih mest zahtevajo isto kvaliteto okolja, kot prebivalci vasi? Ob seveda lažjem dostopu do zgoraj omenjenih nakupovalnih središč, kinov, gledališča, najlubšega frizerja ter ostalim urbanim komoditetam, zaradi katerih s(m)o se verjetno odločili stanovati v središču mesta.

Povsem nerealne omejitve porabe energije
Uredba ima še cel kup pomankljivosti in napak, kot naprimer omejitve porabe energije za razsvetljavo poslovnih stavb, a so mogoče preveč tehnične za ta članek (podrobneje so opisane npr. na spletnem naslovu www.sdr.si). Te in podobne pomankljivosti pa nažalost dobesedno onemogočajo vsakrkšno resno branje uredbe. V praksi je tako nastal običaj, da se med projektiranjem razsvetljave za mnenje vpraša kar t.i. ‘glavnega pisca’ Uredbe, češ »a je to u redu al’ ni«. In če ta pisec, ki ni niti pravnik niti projektant, je pa astronom, pokima – je vse ok in nihče se ne bo pritožil.

Za konec
Na neki okrogli mizi na temo Uredbe mi je eden od bolj umirjenih piscev te Uredbe rekel: ‘pa saj noben predpis ni popoln’. Res ni, in tudi ta vsekakor ni eden izmed ‘ta boljših’. In pozabimo za trenutek, da bi mogoče lahko bil boljši, če bi se v samem začetku v razpravo vključile vse relevantne stroke. Predlagam pa, da se sedaj, ko Ministrstvo za okolje in prostor pripravlja spremembe Uredbe (ki so resda osredotočene na razbremenitev MOP večine nerealnih obveznosti ki jim Uredba nalaga), osredotočimo na bolj celostno in pravilno urejanje tega področja.

EkoKlik: Okoljska vprašanja gradnje

Matevž Čelik — Fri, 23 Apr 2010 10:35:48 +0000

V kulturnem domu Španski borci v Ljubljani bo 22. aprila 2010 potekala konferenca “Vrednotenje objektov – potencial prihodnosti”. Konferenca je del dogodkov, ki so jih letos pod naslovom EkoKLIK pripravili pri reviji Klik. Na njih bodo priznani strokovnjaki z različnih področij predstavljali svoje poglede, izkušnje in strokovna znanja o okoljskih vprašanjih, povezanih z gradnjo.

Pri Kliku menijo, da je izziv sodobnega časa, kako ravnati z okoljem, v katerem živimo, ter kako ga ohraniti za našo prihodnost in rodove za nami. V reviji KLIK že nekaj let v rubriki “Okolju prijazno” opozarjajo na te aktualne probleme in okoljske izzive. Spremljajo tako dogodke v Sloveniji in v svetu, kot tudi smernice razvoja, uspešne projekte, ipd.

Zakaj je torej vrednotenje objektov potencial prihodnosti? Zato, ker je zadostitev pogojem, ki jih vrednotenje objektov v postopku predpisuje, edini način, ki danes, v času zaostrenih pogojev energetske učinkovitosti objektov in skrbi za okolje, lastnikom, projektantom, investitorjem, upravljavcem in uporabnikom omogoča objektivno primerljivost objektov. Vrednotenje (certificiranje) zagotavlja, da se tržna vrednost njihovega objekta dolgoročno ne bo le ohranjala, ampak celo dvigala. Prehod na energetsko učinkovitejše in predvsem varčne objekte je namreč nuja in tega se vsi se že dobro zavedamo. Vrednost tistih, ki tem standardom ne bodo zadostili, bo z leti vse bolj padala, ker bodo stroški njihovega vzdrževanja preprosto previsoki. Zato razlogi za odločitev za ali proti vrednotenju objeka niso v prvi vrsti ekološki, ampak predvsem ekonomski oziroma finančni!

Seveda pa ob vsem tem ne smemo pozabiiti tudi tega, da vrednotenje objektov tako proizvajalcem kot tudi prodajalcem predstavlja novo tržno nišo in s tem nova delovna mesta. Našemu planetu pa trajnostni razvoj in čisto prihodnost.

Predavatelji na konferenci.bodo predstavili in primerjali za slovensko področje najpomembnejše sisteme vrednotenja stavb. Ameriški sistem LEED in prvi objekt s tem certifikatom pri nas – stolpnico Gemini – bosta predstavila ahitekt Andrej Kalamar in Matija Štukelj iz investitorskega podjetja GH Holding. Nemški sistem vrednotenja DGNB ter novo športno dvorano v Puconcih, ki bo zadostila zahtevam slednjega, bo opisal Robert Smodiš, prvi slovenski (in tudi prvi, ki ni nemškega rodu) avditor tega standarda. O gradnji iz naravnih materialov in lastni tehnologiji bo spregovorila Mateja A. Leskovar, o rešitvah energetsko učinkovite gradnje za mestno upravo pa arhitekt Miha Dobrin. Dr. Marjana Šijanec Zavrl iz ZRMK ter predstavniki ministrstva za okolje in prostor pa bodo osvetlili urejanje tega področja pri nas. Konferenco bo sklenila okrogla miza, na kateri bodo predavatelji in udeleženci izmenjali svoja mnenja in izkušnje. Moderator okrogle mize bo g. Miloš Ebner, direktor razvoja v podjetju Trimo.

Nika Zupanc dela veter v Milanu

Matevž Čelik — Fri, 23 Apr 2010 10:10:20 +0000

Letošnji dogodek Superstudia Più na milanskem pohištvenem sejmu bo spet zaznamovan z zanimanje zbujajočo energijo Nike Zupanc. Z razstavo Gone with hte Wind, si Nika Zupanc še vedno iskreno prizadeva odkriti izgovore za družbeno sprejemljivi status quo.

S postavitvijo arhetipov, ki veljajo za ženske v skrbno izbranih središčih javne pozornosti, njene srhljivo lepe oblike postanejo nove referenčne točke. Njene bitke potekajo v višjem slogu, in tako je prisotnost znanih ženskih literarnih junakinj še naprej obvezna.

Vstopna točka v svet Nike Zupanc – okvir za njeno galerijo in prizma za razbiranje njenega dela – je tudi metaforična struktura. To je majhna hiša, ki jo upravljajo igrače, kot so vetrnice na zunanji strani in veliki pok vzporednih pomenov od znotraj. Vetrni paviljon stoji kot ikona, ki ustvarja občutek za naravo. S tem, Nika Zupanc zajema vprašanje odgovornosti, tako da uvaja eleganco in poezijo kreativnega izražanja v pretežno tehnične rešitve.

Kot toliko čarobnih paviljonov v preteklosti, je tudi ta opremljen z enim zadnjih dosežkov industrije – edinstvenim modularnim fasadnim sistemom Qbiss, ki ga proizvaja Trimo. Optično gladke površine, edinstveno zaokrožene v vogalnih elementih, in “senčni spoji” omogočajo veliko svobode izražanja in optično zanimivo kombinacija nagnjene mreže v privlačni krajini 45 vrtečih se mlinov na veter .

V vetrni paviljon bo Nika Zupanc na ogled postavila najnovejše družino predmetov. Tokrat nagovarjajo kot zastopniki vrste, ker predstavljajo primer novega simbolnega in čustvenega branja oblikovanja in pripovedujejo z elementi skromnosti in samozaupanja.

Mesec krajine: spoznajmo Barje!

Matevž Čelik — Fri, 23 Apr 2010 09:52:37 +0000

Mednarodna zveza krajinskih arhitektov (IFLA) je leta 2007 april razglasila za mesec krajinske arhitekture. Od takrat Društvo krajinskih arhitektov Slovenije vsako leto v mesecu aprilu pripravi niz dogodkov za strokovno in širšo javnost, povezanih z vlogo krajinske arhitekture v urejanju prostora. Letošnji mesec krajinske arhitekture je posvečen krajini, vprašanjem njenega stanja, razvoja in oblikovanja ter pomena, ki jo ima za družbo in posameznika.

Ob odstiranjih izpostavljenih vprašanj se bomo dotaknili tudi Evropske konvencije o krajini, ki Slovenijo zavezuje, da se krajini prizna vlogo nosilke identitete, da se jo ustrezno vrednoti, se o krajini in krajinskih vrednotah izobražuje strokovnjake in ozavešča posameznike in skupnosti, da se skrbi za njeno ustrezno načrtovanje, upravljanje in varstvo ter s tem dolgoročno zagotavlja krajinsko raznovrstnost in kakovost. Organizirani bodo trije dogodki, okrogla miza, razstava in voden ogled krajinskega območja na pragu Ljubljane. Z aktivnostmi v Mesecu krajinske arhitekture se Društvo krajinskih arhitektov Slovenije tako pridružuje projektu Odgovorno do prostora v okviru katerega Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije in drugi partnerji opozarjajo na skrb zbujajoče stanje v prostoru in pozivajo odgovorne k ukrepom za spremembe v urejanju prostora.

Na okrogli mizi z naslovom Prihodnost slovenske krajine, ki bo 13.04. med 13.30 in 18.00 uro v prostorih Centra Evrope na Dalmatinovi 4 v Ljubljani, bomo izpostavili kritične poglede na vlogo krajine v okviru urejanja prostora v Sloveniji, osredotočene tako na vsebine krovnih in zavezujočih dokumentov pri urejanju krajine kot tudi na njihovo implementacijo oz. odmevnost v dejanski praksi. Obravnavani bodo različni vidikih krajine v sodobni družbi, od gospodarskih, prostorsko-urejevalskih do ekoloških in simbolno-doživljajskih, ter priložnosti, ki jih omogoča njihovo uravnoteženo medsebojno učinkovanje za boljše urejanje prostora in prepoznavnost Slovenije.

Z razstavo Krajine – projekti in realizacije želimo z dejanskimi projekti in zamislimi opozoriti na prostorske rešitve, ki soustvarjajo sodobno podobo slovenskih krajin, od stanovanjskih območij, parkovnih ureditev, igrišč do infrastrukture. Otvoritev razstave bo 14. 04. 2010 ob 19. uri v Kavarni SEM, Metelkova 2, v Ljubljani.

Na voden ogled Krajinskega parka Ljubljansko barje pa 22. 04. 2010 popoldan vabimo vse, ki jih zanimata pomen in vloga zavarovanega krajinskega območja v neposredni bližini glavnega mesta Ljubljane za kvaliteto življenja meščanov, obiskovalcev in prebivalcev lokalnih skupnosti.

V Maribor prihaja nova arhitektura

Matevž Čelik — Fri, 23 Apr 2010 08:43:48 +0000

V Mariboru je največ pričakovanj po dobro organiziranem mednarodnem natečaju povezanih z novo UGM, ki bo zgrajena v zaključku Lenta, tik ob mariborski mestni tržnici. V zaključku ocenjevanja sta bila skoraj enake podpore deležna dva sorodna predloga, prvi iz Madžarske in drugi iz New Yorka. Razumljivo je, da je bila nova UGM deležna še posebej temeljitih, vnetih in dolgotrajnih razprav ocenjevalcev, tako zaradi zanimivosti projekta, kot zaradi njegovega izjemnega pomena za Maribor in celoten SV del Slovenije. Oba najviše uvrščena projekta sta razstavne prostore oblikovala znotraj bele organske lupine, postavljene na prosojen galerijski parter, ki s prostori za otroke, knjižnico, barom in restavracijo poživlja dogajanje na ulicah ob Dravi. Ocenjevalna komisija, ki ji je predsedoval v Nemčiji delujoči Avstralec Peter Wilson, ju je izbrala v več krogih izmed 217 kakovostno obdelanih in privlačnih projektov. V zadnjem krogu ocenjevanja se je predsednik komisije moral zateči k glasovanju, v katerem sta s samo enim glasom razlike zmagala madžarska arhitekta Tamás Lévai in Ágnes Jószai. Njun predlog odlikujejo premišljeno postavljena okna na vogalih, ki galerijo na svojstven način povezujejo z mestom, saj se odpirajo proti njegovim zgodovinskim znamenitostim. Zanimive rešitve pa prinaša tudi drugi predlog, ki sta ga predlagala arhitekta iz New Yorka Dong Ping Wong in Oana Stanescu. Galerijo sta zasnovala kot sijajno, lahkotno in v vse smeri odprto strukturo, ki se z vzvalovljenimi stenami odziva na okolico, obenem pa je prostor v njej mogoče dinamično prilagajati ter ga organizirati dogodkom in času primerno. Tretjo nagrado za novo UGM so si razdelili hrvaški arhitekti Studio Up in skupina arhitektov iz Lizbone: Pedro Oliveira, Gilberto Reis, Pedro Morujao, Guilherme Carrilho de Graca in Leonor Cheis. Že teden dni pred tem je druga ocenjevalna komisija pod vodstvom uveljavljenega avstrijskega arhitekta Rogerja Rieweja izbirala med 124 predlogi za peš in kolesarsko brv čez Dravo ter 59 predlogi za ureditev nabrežja Drave na Lentu in Taboru. Odločila je, da bodo novo podobo nabrežij Drave, vključno z zgodovinskim Lentom oblikovali arhitekti iz Rima, Francesco Sabatini, Francesco Deli, Aurelia D´Andria, Alessandro Carmine Console, Gina Oliva, Francesco Belvedere. Italijanski arhitekti so z enostavno in dobro idejo, da bi Lent postal prostorna, z lesom tlakovana promenada na vodi, izrazili spoštljiv odnos do starega mesta in do reke. Drugo nagrado sta prejeli hrvaški arhitektki Helena Paver Njirić in Jelena Botteri ter arhitekt Miro Roman za projekt, ki je predlagala strategijo razdelitve nabrežij in struge Drave na tematska polja z različnimi programi, od gojenja trte, do otroških in športnih igrišč. Tretjo nagrado je prejel biro Taller 301 iz Kolumbije, ki je predlagal, da se v mesto ponovno vnese več neformalnega naravnega okolja. Desni breg Drave bi po projektu kolumbijskih arhitektov ponovno pogozdili, medtem ko bi levi postal dolga, ravna krajina namenjena preživljanju prostega časa, z Lentom, urejenim kot plaža. Most za pešce in kolesarje, ki bo postavljen prav tam, kjer je stal star srednjeveški most, bodo zgradili po načrtih španskih arhitektov Burgos & Garrido. Uveljavljena arhitekturna pisarna iz Madrida je predlagala elegantno ukrivljeno konstrukcijo, ki je preprosta in lahka, kot je le mogoče in lepo dopolnjuje stari jekleni most v svoji soseščini. Drugo nagrado za most je prejela skupina slovenskih projektantov v kateri so sodelovali Viktor Markelj, Peter Gabrijelčič, Dušan Rožič, Miha Marinčič, Boštjan Gabrijelčič in Gregor Čok. Tudi tretja nagrada je šla v Madrid. Prejel jo je Jose Maria Sanchez Garcia, s kontroverznim projektom Ghost, izjemno lahko konstrukcijo, ki kot senca obstoječega jeklenega mostu povezuje nabrežje na dveh nivojih. Mednarodni arhitekturni natečaj ‘Evropska prestolnica kulture, Drava 2012′ je prvi natečaj v Sloveniji, na katerem so svetovni arhitekti pred dvema žirijama Mednarodne zveze arhitektov (UIA) odprto kandidirali za tri osrednje projekte, ki bodo čez dve leti sooblikovali podobo Evropske prestolnice kulture. Maribor je bil v preteklih dveh tednih, ko so v prostorih Umetnostne galerije vneto razpravljale ocenjevalne komisije, pomembno žarišče svetovnega arhitekturnega dogajanja, kar se bo nadaljevalo z razstavo v juniju. S tem zanimivim natečajem je Maribor demonstriral ambicijo, da kot Evropska prestolnica kulture k projektom na odprt način povabi najboljše ustvarjalce z vsega sveta. Natečaj je bil za slovensko stroko tudi pomembna strokovna preizkušnja na mednarodnem nivoju. Zahteven protokol priprave natečaja in ocenjevanj je z dobro organizacijo uspešno izpeljalo Društvo arhitektov Maribor. Natečaj je tudi pomemben korak pri odpiranju slovenske arhitekture v svet. Številni prispeli projekti so obenem konkreten način za izmenjavo znanja in načrtovalskih pristopov ter odlična promocija Maribora in Slovenije v svetu, saj se novice o rezultatih natečaja že ves teden pojavljajo v mednarodnih strokovnih medijih.

Pionirji kulturalizacije vesolja

Matevž Čelik — Wed, 21 Apr 2010 21:26:12 +0000

V Vitanju, občini s komaj 1.200 prebivalci trenutno teče eden najzanimivejših projektov v Sloveniji: Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT). V začetku tega meseca so v Vitanjah predstavili zasnovo vesoljskega kulturnga središča. Dodaten zagon projektu daje ekipa najboljših slovenskih arhitektov, ki so za stavbo KSEVT združili ideje in znanje v asociaciji Združenje arhitektov za Vitanje. V zdrzuženju sodelujejo Bevk Perovič, Dekleva Gregorič, Sadar Vuga in Ofis arhitekti.

Predstavljena zgradba KSEVT bo stala na mestu vitanjskega kulturnega doma, ki ga podo podrli. Visoka bo 13 metrov in bo merila 2.500 kvadratnih metrov. Razdeljena bo v štiri vsebinske sklope: v spodnjih etažah bodo prostori za lokalna kulturna društva, za knjižnico, čitalnico in druge dejavnosti, zgornji okrogli etaži pa bosta namenjeni galerijski in muzejski dejavnost vesoljskih tehnologij. V kulturnem središču bo še dvorana za 300 ljudi. Izhodišči za arhitekturo sta bila Potočnikovo pionirsko vesoljsko delo in urbanistična struktura vitanjskega trga. Novo poslopje bo znamenitost po kateri bo Slovenija prepoznavna po svetu.

In kaj bo vsebina KSEVT? Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij bo v privi vrsti posvečeno spominu na Hermana Potočnika Noordunga, ki se je sicer rodil v Pulju, iz Vitanja pa je bila družina njegove matere Marije Kokošinek. Oče, ki je bil po rodu iz Slovenj Gradca, mu je umrl, ko je bil star dve leti, in mama je bila tista, ki ga je vzgojila in mu omogočila šolanje.

Kot pravi gledališki režiser Dragan Živadinov, pobudnik vesoljskega kulturnega središča, ki bo nastalo v Vitanjah, bo KSEVT posvečen kulturalizaciji vesolja ter združevanju znanosti in umetnosti. Trenutno vesoljski programi po vsem svetu temeljijo na naravoslovnih, prirodoslovnih in tehnoloških znanjih, skoraj nihče pa se ne posveča kulturalizaciji vesolja. Vesoljska znanost se je v tem stoletju usmerila v militarizacijo in komercializacijo vesolja, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij pa se postavlja kot kontrapunkt tem procesom.

Kot sta ob predstavitvi projekta povedala Živadinov in arhitekt Miha Turšič, bo velik del razstavišč posvečenih Potočnikovemu delu in umetnosti. Del razstav pa bo prikazoval delo dvanajstih slovenskih znanstvenikov svetovnega slovesa. Za KSEVT naj bi že bile pripravljene razstave za prihodnjih šest let. Središče naj bi bilo organizirano kot zavod ali fundacija, v njem bi bili zaposleni štirje doktorji znanosti, zaposlila pa naj bi jih Slovenska akademija znanosti in umetnosti in znanstvena fundacija.

Vrednost projekta znaša dva milijona evrov, denar sta prispevala ministrstvo za kulturo in evropski sklad za regionalni razvoj, odprli ga bodo jeseni 2011.

Prometne navade kot politična opredelitev

Matevž Čelik — Tue, 13 Apr 2010 12:29:01 +0000

Moje pismo

Boris Strahija — Fri, 09 Apr 2010 14:11:53 +0000

Doma

Matevž Čelik — Mon, 05 Apr 2010 13:02:01 +0000

Razstava “Doma – arhitekta Marta in France Ivanšek” je po razstavi “Arhitekt Ilija Arnautovi – socializem v slovenski arhitekturi” (Moderna galerija, 2006) druga retrospektivna razstava v sklopu predstavitev slovenske arhitekture povojnega obdobja, ki jih pripravlja Zavod za prostorsko kulturo Trajekt. Tokrat v sodelovanju z Moderno galerijo predstavljamo delo Marte in Franceta Ivanšek, arhitektov ljubljanskega.