Po vaji se bodo ob rujni kapljici, domačih dobrotah in fini glasbi tkale ideje o prihodnjih nastopih, gostovanjih, sodelovanjih z uglednimi mednarodnimi skladatelji in še marsikaj drugega!

Organizatorji vabijo vse, ki jih petje navdušuje in ki podpirajo druženje ter ustvarjanje arhitektov v malce drugačni obliki. Hkrati vabijo nove člane vabimo na dodatne avdicije, ki bodo po dogovoru pred vsakotedenskimi vajami.

O pevskem zboru arhitektov

Ideja

Arhitekti imajo kratko zgodovino svoje zbornice in hkrati kratko zgodovino uveljavljanja ceha v širši družbi. To navznoter generira nedojemanje zbornice kot naše lastne krovne, podporne organizacije, ki povezuje in zastopa vse arhitekte. Navzven pa se to odraža tako, da nas družba ne jemlje kot relevantnega akterja in sogovornika ter z nami žonglira v okviru svojih trenutnih interesov.

Ena osnovnih idej zbora arhitektov je torej, da skuša preskočiti ti oviri in postane tako navznoter kot navzven pomemben člen zbornice in ceha v celoti. Poleg tega  omogoča uživanje v petju, kreativno udejstvovanje in prijetno druženje.

Z druženjem članov na neprofesionalni ravni zbor postane povezovalni element arhitektov in ustvarja kolektivno zavest skupne pripadnosti. Arhitekte povezuje medgeneracijsko, trans nazorsko in trans klanovsko. Predstavlja tudi pomemben element zbornice v odnosu do družbe – do drugih združenj, organizacij, prebivalcev in politike.

Ob ostalih dejavnostih zbornice, ki večinoma temeljijo na strokovnem udejstvovanju, s popolnoma drugačno vsebino mehča, sprošča in hkrati utrjuje vezi med člani in arhitekti nasploh.

Okvir delovanja

Za uresničitev zastavljene ideje je osnovni predpogoj, da je zbor zelo kvaliteten. Za dosego tega cilja si mora že v začetku postaviti visoka merila; slednje ni mišljeno v tekmovalnem smislu ampak predvsem v smislu kvalitete, vsebine, izvirnosti…

Zbor deluje pod pokroviteljstvom zbornice.

Zbor je mešan.

Zbor vključuje arhitekte in krajinske arhitekte (člane in nečlane zbornice), študente arhitekture ter tuje arhitekte in študente. Z njihovim vključevanjem zbor predstavlja pomemben element skupne pripadnosti ter premoščanja generacij in povezovanja akademske in cehovske plati naše stroke.

Zbor ima od 30 do 50 članov.

Zbor temelji na dokaj klasičnem repertoarju zborovske glasbe, na zborovski klasiki od srednjeveških in renesančnih skladb do del sodobnih avtorjev ter na ljudskih pesmih. Odraža tudi značaj naše stroke: preplet umetnosti in tehnike, inovativnost, eksperimentalnost, svežino in večnost hkrat

Ključen element zbora je zborovodja, ki je ustrezno strokovno podkovan, ima karizmo in občutek za duh zbora ter temu primerno oblikuje repertoar.

Skupaj z zborovodjo se postavi okvir zbora: število pevcev, usmerjenost in repertoar. Zborovodja prejema ustrezen honorar, ker pa gre za specifičen zbor, mu mora delo z njim predstavljati tudi strokovni izziv.

Organiziranost

Zbor je v osnovi lociran v Ljubljani, posamezne vaje ima tudi v drugih slovenskih regijah. V Ljubljani so vaje v prostorih zbornice.

Vaje potekajo enkrat tedensko predvidoma v prvi polovici tedna po tri ure z začetkom ob 19h. Na vsako tromesečje oziroma pred pomembnimi koncerti potekajo celodnevne intenzivne vaje; te vaje se praviloma izvajajo izven Ljubljane.

Zbor se primarno financira iz sredstev zbornice, sredstev študentskih organizacij, fakultet, društev arhitektov in po potrebi tudi iz članarin pevcev.

Dodatni vir so sponzorska sredstva podjetij in združenj ter sredstva iz razpisov za kulturne dejavnosti.

Zbor deluje kot kulturno društvo pod pokroviteljstvom zbornice. Skladno s predpisi ima zbor svoj statut in organe odločanja.

Načrti in cilji

Zbor se s svojim delovanjem v prvi vrsti zavzema za prepoznavnost, priznanje in ugled stroke v širši družbi ter za krepitev duha povezanosti znotraj stroke. Zbor predstavlja in širi dobro ime stroke.

Zbor začne z delovanjem v januarju 2012.

V prvem letu pripravi repertoar v obsegu enega koncerta, ima nekaj manjših nastopov v okviru dejavnosti zbornice/fakultet ter zaključni koncert. Prijavi se na spomladansko revijo Ljubljanskih zborov oz. drugo revijo, kjer dobi prvo strokovno oceno.

S pripravljenim repertoarjem jeseni nastopi na Dnevih arhitektov ZAPS, Piranskih dnevih arhitekture ter Dnevih Orisa v Zagrebu – prvi mednarodno odmevni nastop zbora.

V naslednjih letih zbor poveča obseg repertoarja. V celotni oziroma manjših zasedbah sodeluje v okviru raznih arhitekturnih dogodkov (simpoziji, otvoritve razstav in objektov, podelitve diplom…) Pripravi dva večja koncerta (novoletni in zaključni), enega izven Ljubljane. Zbor sodeluje na zborovskih tekmovanjih doma in v tujini.

Na leto ali dve pripravi gostovanje/turnejo v tujini, ki je povezana s strokovno ekskurzijo. Na gostovanju vzpostavi tesne stike z zbornicami in drugimi strokovnimi organizacijami obiskane države.

Organizira skupne nastope z arhitekturnimi zbori doma in v tujini. Zbor sodeluje tudi z zbori drugih strok ter z njimi izmenjuje zborovske in strokovne izkušnje.

Zbor se vključi v zvezo kulturnih društev.

Zbor vsako leto kvalitetno posname čim več repertoarja in iz njega na vsakih nekaj let izda zgoščenko.

Zbor k sodelovanju povabi posamezne instrumentaliste in druge glasbene ustvarjalce iz arhitekturnih krogov. Sodeluje tudi z umetniki iz drugih področij (skladatelji, glasbeniki, scenografi, kostumografi, performerji, gledališčniki…).

Začeteki

Ideja o zboru se je rodila na večer otvoritve Meseca oblikovanja 2011.

Po tem so začeli s pripravami na ustanovitev zbora: oblikovanje ideje zbora, tehnične in finančne zahteve, ustanovitev društva, izbor najprimernejšega zborovodje, vabilo pevcem.

Modernizacija je bila v času socialistične Jugoslavije predstavljena enoznačno kot vsakodnevni veliki skupni dosežki, ki naj bi razkrivali naprednost delavskega samoupravljanja in bili ljudem v ponos. Življenje Jugoslovanov so tako zaznamovali megalomanski, skoraj utopični projekti na področju industrije, energetike, prometnih povezav, urbanizma. Na drugi strani je socialistični utopizem danes pogosto sinonim oz. “izvirni greh” za neustrezno strukturo gospodarstva, ekološke probleme in socialna trenja. Projekt bo karakteristične arhitekturne in urbanistične prakse socialističnega obdobja pregledal oz. predstavil v odnosu do socialnega konteksta, v katerem so nastajale in opredelil njihovo aktualno podobo ter značaj. Razstava, ki zaključuje kolektivno delo mladih raziskovalcev iz Hrvaške, Makedonije, Bosne in Hercegovine, Srbije in Slovenije, bo ob estetski in tehnološki odličnosti arhitekturno-urbanističnih dosežkov odločno nagovorila tudi družbeni vidik procesov, ki so vplivali na razvoj, napredek in propad Jugoslavije. Relevantnost projektov bo tako ocenjena predvsem na podlagi njihovih doprinosov k oblikovanju javne sfere. Prav tako pomemben cilj projekta je izzvati (v mednarodnem prostoru uveljavljeno) monolitno prepričanje o obdobju urbane modernizacije v bivši Jugoslaviji in promovirati različnost kulturnih identitet v regiji.

»Arhitektura v Jugoslaviji, ki so jo vodili pragmatični motivi, se je predvsem osredotočala na produkcijo, čeprav je bila v svoji pragmatičnosti optimistična in je upoštevala javno dobro. Realizirana arhitektura je precej verodostojno odražala kreativne kapacitete lokalne arhitekturne skupnosti in njene sposobnosti delovanja. Čeprav so nekateri posamezni napredni projekti ostali nerealizirani ali nepopolni, pa zgrajena okolja v Jugoslaviji zvesto ponazarjajo odnos med ambicijami in možnostmi.« (Maroje Mrduljaš)

Razstava bo predstavila številne arhitekturne projekte, od turističnih eksperimentov na jadranski obali, zasnov novih mest in predstavitvenih paviljonov na mednarodnih razstavah, do razvpitih javnih zgradb in zgodovinskih obeležij, v vseh državah naslednicah v obdobju od leta 1948–1980. Namen projekta je bil z novim nabojem in (pre)drznostjo, ki ga prinaša časovni in politični odmik od polpreteklega obdobja, prevetriti socialistično arhitekturno zapuščino Jugoslavije in prebuditi močne in produktivne povezave, ki so v urbanem prostoru nekdanje skupne države prisotne na vsakem koraku! Projekt je rezultat dvoletnega sodelovanja več institucij – Umetnostne galerije Maribor, UHA/Zveze arhitektov Hrvaške (Zagreb), MAO/Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (Ljubljana), SAS/Zveze arhitektov Srbije (Beograd), KOR/Koalicija za trajnosten razvoj (Skopje) in Hiše Oris, Zagreb – ter raziskovalnega dela več kot 50 strokovnjakov, predvsem arhitekturnih zgodovinarjev, kritikov in aktivistov, mdr.: dr. Vladimir Kulić (Florida Atlantic University, ZDA); dr. Luka Skansi (IUAV, Benetke, Italija); dr. Petra Čeferin (Inštitut za Arhitekturo in kulturo, Ljubljana); dr. Nina Ugljen (Fakulteta za arhitekturo, Sarajevo); Tanja Conley (Massachusetts Collage of Art and Design, Boston, ZDA). Kustosi razstave so uveljavljeni mladi strokovnjaki: Maroje Mrduljaš, odgovorni urednik hrvaške revije za arhitekturo in kulturo Oris; Vladimir Kulić (SR/ZDA), dekan Fakultete za arhitekturo na Florida Atlantic University v ZDA; Matevž Čelik (SI), direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje in Simona Vidmar, kustosinja UGM.

kustosi: Maroje Mrduljaš (HR)

so-kustosi: Vladimir Kulić (SR/ZDA), Matevž Čelik (SI), Simona Vidmar (SI)

Umanotera vabi na posvet in predstavitev centra ponovne uporabe. Na predstavitvi bo na praktičnih primerih moč spoznati inovativen pristop, ki odpadke obravnava kot vire, in njihovo predelavo kot priložnost za nova lokalna delovna mesta in varovanje okolja, ter možnosti za vzpostavljanje takšnih centrov tudi v drugih slovenskih občinah.

Posvet in predstavitev sta namenjena predstavnikom občin in javne uprave na državni ravni, podjetjem (predvsem javnim in tistim, ki delujejo na področju socialnega podjetništva), nevladnim organizacijam in zainteresiranim posameznikom.

Udeležba s prevozom iz Ljubljane ali Celja je brezplačna.

Več informacij o dogodku na strani Umanotere.

Desetega januarja je v Pavillon de l’Arsenal v Parizu potekala konferenca o obnovi Haitija. Cilj konference je bil predstaviti dveletno delo različnih humanitarnih skupin, opozoriti na počasnost obnove zaradi nemogočih razmer v tej revni državi, predstaviti številne organizacijske ovire pri izvajanju projektov ter razmislek o prihodnjih ukrepih in navsezadnje – novačenje novih članov posameznih organizacij. Govorniki so bili Dominique Cecilia Varnat (Abbé Pierre Foundation), Antoine Petibon (francoski Rdeči križ), Maguet Delva (francosko veleposlaništvo na Haitiju), Nelly Humbert (krizni center MAE) in Patrick Coulombel (Fondation Architectes de l’urgence). Konference sem se podobno kot številni drugi arhitekti in študenti arhitekture udeležila z velikim zanimanjem, želela sem spoznati način dela arhitektov na katastrofalnih območjih in videti dokončane projekte. „Prenehati moramo z urejanjem začasnih prebivališč in končno začeti graditi prave domove za Haitijce“, je začel Patrick Coulombel, po poklicu arhitekt, ustanovitelj ter predsednik Fundacije Arhitekti v sili – la Fondation Architectes de l’Urgence. Fundacija je ena od dvaindvajsetih mednarodnih organizacij, ki deluje na območju Haitija.  Coulombel je vseskozi ostajal glavni govornik. S kritičnim očesom in veliko vnemo, da je požel glasen aplavz, je razložil današnje stanje na Haitiju. „ Dve leti po katastrofalnem potresu na Haitiju je popotresna obnova tako rekoč v mirovanju. Danes še vedno potekata zgolj obnova in utrjevanje poškodovanih objektov, denarja za gradnjo novih objektov ni,“  je poudaril Coulombel. „Od obljubljenih dvanajstih milijard ameriških dolarjev mednarodne pomoči, je na Haiti prispelo zgolj pet milijard.“

Haiti od januarja 2010
Naj spomnimo: Haiti je otok naravnih katastrof. Poleg potresov prebivalcem tam pretijo še druge nevarnosti – vulkani, hude nevihte, orkani, močna erozije, in trenutno epidemija kolere. Rušilni potres pred dvema letoma v tej nekaj manj kot deset milijonski državi je prizadel več kot dva milijona ljudi. Smrtnih žrtev je bilo čez dvesto tisoč. Uničenih ali hudo poškodovanih je bilo 60% stavb upravne in gospodarske infrastrukture, 80% šol, 50% bolnišnic in več kot deset tisoč domov.
Mednarodna organizacija za migracije ocenjuje, da danes še vedno več kot petsto petdeset tisoč haitijskih beguncev živi v šotorskih taboriščih, odvisni so od pomoči in čakajo na svoj novi dom. V šotorskih naseljih vladajo nasilje in negotovost. Humanitarna kriza se nadaljuje. S kolero je okuženih že pol milijona ljudi, na otoku pesti hudo pomanjkanje cepiv, bolezen je terjala že sedem tisoč žrtev.

Neučinkovitost mednarodnih struktur pri pomoči obnove Haitija
Po hudi politični krizi, ki je nastopila po potresu, je Haiti novega premiera po večmesečnem političnem zastoju dobil šele oktobra lani. Država se je v tem času seznanila z zvišano inflacijo. Humanitarci pravijo, da Haiti v resnici še ni dobil vlade, ki bi začela uspešno delovati. Po političnem zlomu države namreč še vedno ni celovitega načrta obnove. Zaradi vsesplošnega kaosa na Haitiju organizacije delujejo nepovezano in vsaka se je lotila popotresne obnove na svoj način. Številne nevladne organizacije svojo strategijo obnove prilagodijo gospodarsko usmerjenim interesom in pogosto v nasprotju s potrebami žrtev.

Na milijone kubičnih metrov ruševin ostaja
Glede na oceno škode v  Port-au-Princu in drugih mestih je seveda jasno, da bo obnova trajala. Revščina, pomanjkanje politične stabilnosti, državna centralizacija, pomanjkanje infrastrukture, upravne zamude, epidemija kolere, pomanjkanje preglednosti in usklajevanj nevladnih organizacij delo otežujejo. Delujočih domačih arhitekov na Haitiju praktično ni.
Donacije so v prvem letu šle predvsem za izgradnjo začasnih (šotorskih) nastanitev, medtem ko denarja za odstranitev ali popravilo objektov, ni bilo (le 15% začasnih domov je imelo urejeno kanalizacijo). Zaradi številnih konfliktov, korupcije v zvezi s pravično razdelitvijo sredstev in pomanjkanja zaupanja med haitijsko vlado in mednarodnim blokom, je mednarodna pomoč zmanjšana. Danes na popotresnem področju poteka vzpostavitev osnovne infrastrukture. V zadnjem času je bilo prenovljenih ali nanovo zgrajenih nekaj bolnišnic, zdravstvenih domov in šol (žal se izkazuje, da so bile predolgo časa zaprte; veliko mladih se namreč ne vrača v šolski sistem in se je priključilo uličnim tolpam). Na milijone kubičnih metrov ruševin pa je še vedno vidnih v kaosni sliki Port-au-Princa.
V okviru stanovanjske gradnje se najpogosteje zida začasna zavetišča, ki so večinoma narejena iz lesa z železno valovito streho. „Stroški za zavetišče veliko približno dvajset kvadratnih metrov je v povprečju 3.360 € (4.386 $). Cena hiše iz opeke s protipotresnimi ojačitvami pa je približno 4.000 evrov, torej le 20% dražja. Ob tem imajo opečne hiše možnosti za širitev in so obstojne, o čemer ne moremo govoriti pri zavetiščih,“ je razložil Coulombel. Beton visoke marke, ki bi ustrezal popotresnim standardom, je za tamkajšnje razmere predrag. „Poleg tega, in to je resen problem, uvoz takšnih zavetišč je komercialno privlačen za prodajalce, ne pomaga pa ustvariti konstruktivnega know-how gospodarstva. Taka gradnja ne podpira razvoja gospodarskih sektorjev, domačih gradbenih materialov. Velika večina denarja torej ne gre za trajnosti razvoj na Haitiju in to je zame škandal!“

Dve leti po tragičnem dogodku glavnina dela še čaka. Narejeni so številni projekti rekonstrukcije stanja, ki pa so med sabo neusklajeni, saj vsaka organizacija poskuša uveljaviti svojo vizijo obnove in s tem izpostavlja svoje prednostne naloge. Za učinkovito trajnostno obnovo države je poleg gradbenega fonda potrebno uresničiti še veliko drugih nalog: pogozdovanje, nadzor nad onesnaževanjem, ureditev komunalne infrastrukture, ter navsezadnje določiti upravne odločbe.

Fundacija Arhitekti v sili s t.i. kriznim načrtovanjem za učinkovito trajnostno obnovo
Fundacija Arhitekti v sili od leta 2001 deluje na območju Francije, Švice in Avstralije. V fundacijo so vključeni arhitekti, inženirji in načrtovalci, ki s svojim skupnim strokovnim znanjem iščejo ustrezne trajnostne rešitve pri prenovi razdejanj po naravnih katastrofah in tako pomagajo žrtvam naravnih nesreč. S svojstvenim pristopom fundacija poskuša spodbujati pravičnost in raznolikost. Osredotočeni so na revščino in najbolj ranljive skupine prebivalstva (predvsem v neformalnih naseljih – slumih). Posameznike in skupnosti spodbujajo k vključitvi v obnovo in rekonstrukcijo, spodbujajo delo na sosedski ravni in pomagajo vzpostaviti ali okrepiti odnose v skupnosti in v odnosu do države.

Njihova prednostna naloga na Haitiju je bila oceniti škodo, popisati stanje objektov in jih po nevarnosti kategorizirati, da bi lahko najhitreje zagotovili čim več stavb v dobrem stanju. S tem bi zagotovili ustrezno oskrbo za ranjene.
Fundacija je vzpostavila tako imenovano krizno načrtovanje in posebno skrb namenila prenovi najrevnejših sosesk v Port-au-Princu ter na območju Gressier in Grand Goave. Po potresu je bil velik problem z zagotovitvijo varnosti ljudi v gosto zgrajenih soseskah, saj bi se lahko stavbe, ki so bile v potresu poškodovane, strukturno zrušile. Drugo nevarnost je predstavljalo povečano tveganje zemeljskih plazov v okolici barakarskih naselij. Glavni cilj teh projektov je bil omogočiti prizadetim ljudem, da ostanejo ali se čimprej vrnejo v svoje soseske in ohranijo obstoječe družbene strukture. Za tovrstne projekte ni bilo predvidenega denarja, zato so se zastavljene naloge lotili s svojim budgetom. Poleg pomanjkanja denarja pa je prenova po principu kriznega načrtovanja otežena zaradi problema lastništva objektov, zelo velike gostote prebivalstva, slabe vidljivosti – terena, zelo slabih prometnih povezav, problema v komunikaciji zaradi razlik v jeziku, predvsem pa zaradi nejasne vizije prenove na državni ravni. V času izvajanja projektov se je bilo potrebno seznaniti s tradicijo, načinom avtohtone gradnje in obstoječimi pravilniki. Danes člani fundacije še vedno poskušajo prepričati ljudi k sodelovanju pri rekonstrukciji. Nadaljujejo analize stanja in izdelave kartografij ostankov. Objekti, ki so ostali manj poškodovani, se v sodelovanju z drugimi organizacijami sočasno prenavljajo za potrebe stanovanj, zdravstva, šol, sirotišnic, varnosti, cerkve.

Arhitekti v sili ostajajo na Haitiju do konca leta 2012; za Haitijce pa se bo tedaj delo pravzaprav šele začelo.

„Tauten tet poko koupe, li espere pote chapo,“ haitijski pregovor.
(Dokler je nekdo živ, se mora boriti, ne da bi obupal.)

Glasba je konceptualna. Ukvarja se s vprašanjem, kaj zaslišimo, ko vstopimo v prazen prostor. Od nekdaj me je navdihovala arhitektura, nova in stara. Še posebej pa prazni in nenaseljeni prostori, ki še niso izpolnjeni z vsebino. Ko vstopim v tak prostor, zaslišim glasbo, ki se odziva na čistost arhitekturne zasnove. Partitura ki nastane je sicer zapisana s klasičnim notnim zapisom, a je po zgradbi podobna arhitekturnemu načrtu. Skozi devet stavkov ali “ambientov” skuša poslušalca popeljati skozi takšne prostore. Glasba ne vsebuje nekih razpoznavnih tem ali melodij. Ob trdni “statični” in “prostorski” zasnovi vsebuje le nastavke ali skice le teh, ki jih nato poslušalec ob poslušanju lahko neobremenjeno na podlagi lastne fantazije razvije v svoji glavi.

Izvajalci: MILKO LAZAR ENSEMBLE

Petra Vidmar-marimba,

Katarina Kukovič-marimba,

Vid Ušeničnik-vibrafon,

Marjan Peternel-klavir,

Milko Lazar-klavir.

Koncertu bo sledilo predavanje Milka Lazarja v Plečnikovi predavalnici na Fakulteti za arhitekturo ob drugem terminu.

Z naraščanjem družbene kompleksnosti in s tem povezane večje raznolikosti interesov v prostoru, se tudi v Sloveniji krepi potreba po večjem številu usposobljenih strokovnjakov s področja urbanizma, ki bodo sposobni umiriti prisotna prostorska navzkrižja, poiskati skladne prostorske rešitve in jih uresničiti kot kvalitetne urbane ambiente. Kvalitetno urejeno in oblikovano urbano okolje zagotavlja prostor za varno in zdravo življenje ter spodbuja večjo ustvarjalnost ljudi, zato je pomembni pogoj za splošni družbeni in ekonomski razvoj.

Zaradi divje rasti mest sta ogrožena zdravje ljudi in ravnovesje naravnih danosti na našem planetu. Usmerjanje zapletenega sodobnega razvoja mest zahteva znanja, ki presegajo okvir klasične arhitekture, zato smo arhitekti razvili posebni sklop poglobljenih vedenj, ki ga imenujemo urbanizem. Nekoč ni bilo ločnice med arhitekturo in urbanizmom. Ugledni slovenski arhitekti, kot so bili Maks Fabiani, Jože Plečnik, Ivan Vurnik, Edvard Ravnikar in Edo Mihevc, so bili hkrati tudi urbanisti in načrtovalci mestnega prostora. Celo več. Veljalo je pravilo, da je lahko uspešen urbanist le tisti arhitekt, ki preseže okvir ožjega znanja arhitekture in mu doda še širše razumevanje tako fizičnega kot družbenega prostora. Potem, ko arhitektura ni bila sposobna s svojim klasičnim instrumentarijem slediti problemom naglega razvoja mest, je to vlogo prevzel tehnični urbanizem. Poudarjanje pogosto le racionalnega, tehničnega vidika v urbanizmu, je ločilo obe dejavnosti do te mere, da se je arhitektura urbanizmu preprosto odpovedala. Ločitev, izvorno sicer povezanih dejavnosti, je privedla do zmede v prostoru, zato smo danes priča procesu ponovnega spajanja obeh disciplin oziroma razkrivanju njunih skupnih temeljev in novih medsebojnih povezav.

Na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo smo prisluhnili novim potrebam družbe in smo zato izoblikovali nov Univerzitetni študijski program urbanizma, ki ga bomo pričeli izvajati v prihajajočem študijskem letu 2012/13 v tesni povezavi z obstoječim programom arhitekture. V razliko od obstoječega enotnega petletnega magistrskega študija arhitekture je študijski program urbanizma organiziran po bolonjski shemi 3+2. Tako se konča triletni dodiplomski program urbanizma s pridobitvijo naziva diplomirani inženir arhitekt urbanist, in dvoletnem magistrski študij, ki je v pripravi, z nazivom magister inženir arhitekt urbanist.

Diplomanti, in kasneje magistri urbanizma, bodo z novim programom pridobili široka znanja s področja urbanizma, arhitekture, tehnike in družboslovja, zato bodo usposobljeni za izvajanje najrazličnejših nalog na različnih ravneh in področjih urejanja prostora. Pridobili bodo tudi potrebna projektantska znanja in sposobnosti za ustvarjalno kompozicijsko delo, zato bodo lahko tvorno sodelovali tako z arhitekti kot tudi s inženirji tehničnih disciplin in družboslovci. Lahko bodo opravljali naloge na nivoju državnih ali občinskih urbanističnih služb ali pa bodo v vlogi urbanistov- -arhitektov projektantov pripravljali prostorske načrte od malih prostorskih enot in urbanih ambientov do mestnih načrtov.

]]> http://trajekt.org/2012/01/23/urbanizem-nacrtovanje-in-usmerjanje-razvoja-naselij/feed/ 0 http://trajekt.org/2012/01/19/plecnik-2-0/ http://trajekt.org/2012/01/19/plecnik-2-0/#comments Thu, 19 Jan 2012 14:21:36 +0000 Anja Koršič http://trajekt.org/?p=5832 V četrtek 26. januarja 2012 bo v MAO potekal prvi blok predavanj znotraj programa Plečnik 2.0, ki ga bodo izvedli arhitekti in prostorski načrtovalci. Namen…

Dolgoletni profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani Sergej Pavlin, rojen leta 1929, je strokovni javnosti dobro znan, saj so njegova predavanja in vaje povezane s prostoročnim risanjem in z barvnimi študijami obiskovale generacije arhitektov in arhitekt. V knjigi je na nekaj manj kot dvesto straneh kronološko nanizanih 63 poglavij, ki vsebujejo fotografije, skice, načrte in dokumente ter so pojasnjena s krajšimi teksti. V knjigo nas uvedejo poglavja Družina Pavlin, Otroštvo, Vojna leta, Prvi povojni izleti in Preizkus risanja na akademiji, potem sledijo poglavja iz obdobja študija na oddelku za arhitekturo, ki so povezana s prvimi samostojnimi oblikovalskimi deli, denimo Cockto, turističnimi prospekti in plakati, s katerimi je opozoril nase. Po diplomi pri profesorju Edvardu Ravnikarju je bil asistent profesorja Borisa Kobeta, hkrati in kasneje pa je oblikoval številne jugoslovanske razstave, predvsem v tujini. Kot oblikovalec razstav Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani je tri desetletja sodeloval z Zoranom Kržišnikom in se pri tem srečal z umetniki, kot sta denimo Zoran Mušič in Hans Hartung pa tudi arhitekti, kot sta Oscar Niemeyer in Boris Podrecca. S predavanji na tujih univerzah je doma hitro napredoval v naziv redni profesor in bil dva mandata predstojnik fakultete, kar mu je omogočilo nove izzive in poti. Znan je po svojih obnovah, mednje sodijo stavba MGLC Tivolski grad in štiri veleposlaništva v Ljubljani: Nemčije, Francije, ZDA in Avstrije. Na potovanjih in tudi sicer je vedno slikal. S slikami tudi zaključuje svoj prvenec Sergej Pavlin –arhitekt, pedagog, oblikovalec in slikar.

Poleg nagrade razpisuje Sklad tudi Plečnikovo medaljo za aktualno realizacijo ali delo na navedenih področjih in pa za pomembno delo s področja arhitekturne teorije in kritike ter strokovne publicistike oziroma nasploh za prispevek k bogatitvi arhitekturne kulture.

Sklad posebej razpisuje še priznanje za izvajalski dosežek in študentsko priznanje.

Kandidate za nagrado, medaljo in priznanje lahko predlagajo podjetja, strokovna društva, člani žirije, avtorji sami in vsi državljani Slovenije.

Kandidata za študentsko priznanje predlaga mentor ali fakulteta .

Predloge, ki naj bodo dokumentirani tudi s slikovnim materialom, največ v velikosti A3, pošljite do 20. februarja 2012 na naslov: Društvo arhitektov Ljubljane, Sklad arhitekta Plečnika, 1000 Ljubljana, Karlovška 3/I.

Razpisu je potrebno priložiti izjavo o avtorstvu predlaganega dela.

Plečnikova odličja za leto 2012 bo izbrala žirija, ki jo bo imenovala Skupščina sklada.

Sklad arhitekta Jožeta Plečnika

Namen in cilj natečaja je doseči kakovostno urbano zasnovo, ki bo izpolnjevala vse funkcionalne in ekonomske zahteve, potrebne za ustvarjanje novega in sodobnega dela centra mesta, pri čemer bo pripomogla k dodajanju vrednosti širšemu območju mesta in zagotavljala spomin na zgodovinski razvoj mesta. Obravnavana površina mora postati nov dejavnik pri opredelitvi identitete tega dela mesta, kot tudi osrednja točka za najbolj ustrezne dejavnosti na področju poslovanja, turizma, gostinstva, kulture in umetnosti, in hkrati ostala kot lokacija, ki bo danes in jutri svojim prebivalcem nudila kakovost vsakdanjega življenjskega okolja.

Natečaj je odprt za vse strokovnjake, ki imajo magisterij iz arhitekture ali so končali petletni študij ter podiplomske inženirje so na področju arhitekture in urbanizma.

Roki:

Začetni datum natečaja: torek 10. januar 2012

Rok za vprašanja: sreda 22. februar 2012

Zadnji rok za oddajo: četrtek 5. april 2012, 12:00 CET

Objava natečaja na spletni strani DAZ: www.daz.hr / en / konkurenca / Badel

Kontakt: Telefon. +385 1 4816151, Fax +385 1 4816197, E-mail: badel@daz.hr

Nagrade

Pod pogojem, da bo pravočasno oddanih vsaj deset (10) natečajnih elaboratov, ki izpolnjujejo vse zahteve natečaja in merilom stroke, bo strokovna žirija podelila naslednje nagrade (bruto zneski):

Prva nagrada: 226,800.00 HRK (približno 30,240.00 €)

Druga nagrada: 170,100.00 HRK (približno 22,680.00 €)

Tretja nagrada: 113,400.00 HRK (približno 15,120.00 €)

Četrta nagrada: 56,700.00 HRK (približno 7,560.00 €)

Člani žirije:

1. Zoran Boševski arhitekt, Hrvaška, predsednik žirije natečaja

2. Jadranka Veselič Bruvo, arhitekt, Hrvaška, podpredsednik žirije natečaja

3. prof. Tadej Glažar, arhitekt, Slovenija

4. prof Ir. Francine Houben, arhitekt, Nizozemska

5. Irena Matković, mag. arhitekture, Hrvaška

6. Silvije Novak, profesor, Hrvaška

7. Toma Plejić, arhitekt, Hrvaška

Namestnik člana žirije:

Robert Jonathan Loher, arhitekt, Hrvaška

Strokovni svetovalci:

1. Prof Anka Mišetić, PhD, sociolog, Hrvaška

2. Tamara Rogić, PhD, arhitekt, Hrvaška

Tehnični odbor:

1. Ana Dana Beroš, arhitekt, Hrvaška

2. Azra Šuljić, arhitekt, Hrvaška

3. Marko Trzun, arhitekt, Hrvaška

Tajnica natečaja:

Sanja Cvjetko Jerković, arhitekt, Hrvaška

Petkovemu strokovnemu dogodku bo sledilo tradicionalno sobotno smučarsko prvenstvo arhitektov. Organizirano bo v štirih kategorijah: ženske do 40 let in nad 40 let ter moški do 45 let in nad 45 let. Za vse ki ne bodo smučali bo organiziran pohod v neznano s krpljami.

Mladi si med izobraževanjem pridobijo veliko znanj, naravoslovnih, družboslovnih, humanističnih – o urejanju mest, arhitekturi in oblikovanju pa ne izvedo veliko. Prav zato je smiselno o pomenu arhitekture in prostorskih kvalitetah izobraziti že najmlajše generacije, da bodo znale prepoznati in kritično ovrednotiti prostor, ki jih obdaja, in posege vanj. Na podlagi pridobljenega znanja bodo lahko sodelovali v pogovorih in odločitvah v zvezi s prostorsko problematiko naših mest in posameznih stavb. Z izobraževanjem se dolgoročno izboljšuje splošna kulturna zavest ljudi in s tem tudi zahteve po boljši prostorski urejenosti mest, javnega prostora in stavb. Ozaveščeni ljudje zahtevajo kakovostno in učinkovito prostorsko urejanje. V Sloveniji v okviru Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije od leta 2009 deluje delovna skupina Arhitektura in otroci ‒ AIO, ki si s svojim delovanjem prizadeva, da bi znanje o prostoru, arhitekturi in oblikovanju postalo del splošne izobrazbe in razgledanosti. Skupina se je leta 2009 pridružila mednarodni skupini Svetovne zveze arhitektov (UIA). Ta je leta 1999 na pobudo posameznih držav ustanovila delovno skupino Arhitektura in otroci (Arhitecture and Children), ki združuje strokovnjake iz različnih držav s skupnimi cilji na področju izobraževanja o arhitekturi in prostoru.

Delovna skupina AIO vsako šolsko leto organizira sklop arhitekturnih delavnic Igriva arhitektura, ki jih vodijo/zasnujejo, darujejo in vodijo priznani slovenski arhitekti in drugi strokovnjaki s področja urejanja prostora, arhitekture, krajinske arhitekture in oblikovanja. Delavnice se tradicionalno začnejo prvi ponedeljek v oktobru, na svetovni dan Habitata – bivalnega okolja. Izvajanje delavnic se je iz Ljubljane razširilo po vsej Sloveniji, in sicer v Maribor, Mursko Soboto, Lendavo, Velenje, Novo mesto, Kostanjevico na Krki, Škofjo Loko, Kranj, Radovljico, Mojstrano, Jesenice, Kranjsko Goro, Novo Gorico in Koper. Program Igriva arhitektura se izvaja v izbranih kulturnih institucijah, ponovitve pa po naročilu v različnih vzgojno-izobraževalnih ustanovah (vrtci, šole, mladinski domovi, knjižnice) in drugih institucijah (podjetja). Na razstavi bodo predstavljene izbrane delavnice.

Delovna skupina AIO je v treh letih v okviru programa Igriva arhitektura izvedla že več kot 100 arhitekturnih delavnic in več kot 30 ponovitev. V šolskem letu 2011/2012 pa je v Ljubljani prvič organizirala cikel arhitekturnih predavanj za mladostnike, ki jih izvajajo priznani strokovnjaki iz prakse. V vodeno izobraževanje o prostoru je bilo tako v treh letih vključenih najmanj 2000 otrok. V sodelovanju z Zavodom RS za šolstvo je v pripravi tudi priročnik Igrive arhitekture (arhitekturnih delavnic), ki naj bi bil pri uvajanju tovrstnih vsebin v šolski program predvsem v pomoč pedagogom in drugim strokovnim sodelavcem, ne nazadnje tudi staršem. Pri založbi Didakta pa je v sodelovanju z delovno skupino AIO izšel prevod skandinavskega priročnika Arhitekturni detektiv, s katerim otroci spoznavajo arhitekturo in prostor z vsemi čutili.

Arhitekturne delavnice je doslej vodilo približno 100 arhitektov in drugih strokovnjakov:

Robert Potokar (Ravnikar Potokar Arhitekturni biro), Špela Leskovic in Aleš Košak (AKSL Arhitekti), Tina Gregorič in Aljoša Dekleva (dekleva gregorič arhitekti), Maruša Zorec (Arrea), Katja Žlajpah in Aleš Žnidaršič (multiPlan arhitekti), Lena in Tomaž Krušec (Ark arhitektura Krušec), Miha Dešman, Eva Fischer Pirkmajer, Kristina Dešman (DANS arhitekti), Jana Kocbek in Davor (Katušid Produkcija 004), Maja Ivanič in Tanja Barle, Maša Cvetko in Alenka Korenjak (Prostorož), Marjan Zupanc, Kaja Lipnik Vehovar in Arne Vehovar, Karin Košak, Barbara Prinčič, Špela Hudnik in Peter Vezjak (Monochrome arhitekti), Maja Vardjan in Matija Bevk, Katjuša Kranjc in Rok Kuhar, Almira Sadar in Jurij Sadar, Lenka Kavčič in Andrej Pohleven, Mateja Panter, Renske Svetlin, Manica Klenovšek Musil in Mateja Pocajt Katrašnik, Helena T. Eržen, Boštjan Bugarič in Erik Stojanovič Kocjančič (DAO – Društvo arhitektov Obale), Lado Jakša, Alenka Vidrgar in Mojca Smerdu, Vuk Dosid, Matej Andraž Vogrinčič, Ana Struna Bregar, Špela Kuhar, Živa Deu, Tanja Maljevac, Petra Vetrelj Nared, Mojca Sekulič Fo, Špela Kryžanowski, Alenka Kramer in Zala Likavec (Ravnikar Potokar arhitekturni biro), Nataša Mrkonjič (Sadar Vuga Arhitekti), Rok Žnidaršič in Jerneja Fischer Knap (Atelier arhitekti) Polona Filipič in Peter Šenk (Studio Stratum), Mojca Magajne in Maja Šinigoj, Nataša Kovšca in Adrian Cingerle, Jure Poša, Barbara in Igor Šubic, Nataša Bratina Jurkovič, Tanja Simonič Korošak, Damjan Prelovšek, Borut Dobovišek, Lučka M. Lesjak Soklič, Vedran Cvetkovič, Rebeka Bučinel, Tjaša Podgornik, Aleksandra Torbica in Kaja Muhič, Tjaša Mavric, Vesna Hrovat, Kristijan Zver in Alja Petric, rokodelke iz Zadruge Pomelaj, Metka Pretnar in Melita Toth, Tina Merica in Robert Recek, Petra Bole, Tina Žumer in Sašo Bleiweis.

Strokovni odbor delovne skupine AIO:

Špela Kuhar, univ. dipl. inž. arh., vodja skupine Arhitektura in otroci

mag. Polona Filipič, univ. dipl. inž. arh.

doc. Lenka Kavčič, univ. dipl. inž. arh.

Tanja Maljevac, univ. dipl. inž. kraj. arh.

Ana Struna Bregar, univ. dipl. inž. arh.

Barbara Viki Šubic, univ. dipl. inž. arh.

Območni vodje:

Ljubljana: Špela Kuhar, univ. dipl. inž. arh., Ana Struna Bregar, univ. dipl. inž. arh.

Maribor: Manica Klenovšek Musil, univ. dipl. inž. arh.

Gorenjska: Barbara Viki Šubic, univ. dipl. inž. arh. in Igor Šubic, univ. dipl. inž. arh.

Nova Gorica: mag. Polona Filipič, univ. dipl. inž. arh.

Koper: Boštjan Bugarič, univ. dipl. inž. arh.

Novo Mesto: Melita Muren, univ. dipl. inž. arh.

Kostanjevica na Krki: Vesna Hrovat, Otok, Zavod za razvoj

Pomurje: Metka Pretnar, univ. dipl. inž. arh.

Pomoč pri projektu:

mag. Kristina Dešman, zg. arh.

Janž Omerzu, štud. arh.

Oblikovanje:

Maša Cvetko, univ. dipl. inž. arh.

Fotografije:

Matevž Paternoster, Bojan Mijatovič, Žiga Rebolj, Arhiv UGM, Arhiv MAO, Taja Filipič, Jure Kuštrin, Tanja Verboten, Barbara Viki Šubic, Igor Šubic, Primož Černe, Natalija Štular, Gaja Trbižan

Nova džamija bo stala na danes še neurejenem območju Spodnje Šiške, med Železniškim muzejem, Delom in gorenjsko železnico in bo prispevala k dolgoročni oživitvi predela ob Parmovi ulici. Islamsko versko in kulturno središče bo obsegalo 5.200 m2 prostorov. Osrednji prostor bo 1.640 m2 velika molilnica, ob njej pa bodo zgradili še knjižnico, knjigarno, restavracijo, športno dvorano, družabne prostore, učilnice, kabinete in nekaj manjših stanovanjskih enot. IVKC bo razpolagal tudi z lastno garažo za 300 vozil.

Na natečaj, ki ga je konec junija 2011 razpisala Mestna občina Ljubljana, je prispelo 44 predlogov, od tega 28 iz Slovenije in 16 iz tujine. Sodelujoči arhitekti so na izbiro ponudili zelo različne arhitekturno urbanistične koncepte za kompleks IVKC. Večina je projekt zasnovala kot hibridno stavbo, v kateri bi se prepletale vse različne dejavnosti, ki se bodo odvijale v bodoči džamiji in spremljevalnih prostorih. Več avtorjev je kompleks zasnovalo kot vase zaprto gnezdo, spet drugi pa so ga predvideli kot tandem dveh stavb, molilnice in kulturnega središča. Za izvedbo je ocenjevalna komisija izbrala zasnovo, v kateri arhitekturni ansambel večih stavb obkroža dvorišče pred džamijo.

Razglasitev rezultatov arhitekturnega natečaja za IVKC v Ljubljani je pomemben korak v zgodbi o projektu za ljubljansko džamijo. Natečajne predloge si bo kmalu mogoče ogledati na napovedani razstavi v Rotovžu, v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje pa bodo projekte obiskovalcem v živo predstavili nagrajeni arhitekti.

Prispevek Slovenije in slovenskega znanja pri realizaciji tega pomembnega infrastrukturnega in arhitektonskega objekta ni naključje. Je rezultat dvajsetletnih izkušen pri gradnji slovenskega avtocestnega križa, kjer je bil za vsak pomembnejši projekt razpisan konstruktorsko arhitekturni natečaj. V Sloveniji je namreč že pred leti prevladalo prepričanje, da imajo infrastrukturni objekti poleg uporabnega tudi simbolni in kulturni pomen.

Konstrukcijska in oblikovna rešitev Mostu preko Ade sledi ekološkim trendom gradnje mostov, zato premošča most reko z eno samo podporo. Uporabljen je princip harfe – obešenega mostu na poševnih kablih, ki omogoča velike razpone z razmeroma malo uporabljenega materiala. Na spodnjem rtu Ade Ciganlije je postavljen 207 metrov visok pilon atraktivne oblike. Prepoznavna arhitekturna oblika vitkega, ostro zašiljenega  pilona predstavlja nov beograjski simbol. S svojo višino in obliko deluje kot izjemna urbana skulptura v rečnem pejsažu, služi kot geografski orientir in označuje rt Ade Ciganlije.

Most je dolg 969 metrov, ima šest prometnih pasov in dve progi za tirni promet, posebna pozornost pa je bila namenjena tudi peščem. Na dolgi poti čez most jih spremlja posebej oblikovana ograja, ki omogoča široke panoramske poglede na mesto in je v nočnem času osvetljena, podobno kot visoka mostna harfa, ki obvladuje s svojo pojavo in razsežnostjo celotno nočno nebo in spominja na prostor katedrale.

Gradnjo mostu je prevzel konzorcij Sava, sestavljen iz multinacionalke PORR Bau iz Avstrije, DSD iz Nemčije in slovenskega SCT, ki je bil zadolžen za izgradnjo stranskih razponov mostu na levem bregu Save.

Most na Adi predstavlja arhitekturni in inženirski dosežek svetovnega slovesa. Postavljen je svetovni rekord, saj je na en sam pilon obešena največja mostna površina na svetu. O zasnovi in gradnji mostu je bil posnet tudi dokumentarni film v seriji Ekstremno inženirstvo, ki ga je režirala ekipa programa Discovery Channel.

Na osnutek NSP sta se v času javne razprave odzvali tudi Mreža za prostor in skupina Odgovorno do prostora! (OdP). Obe skupini sta do osnutka kritični in v svojih odzivih predvsem opozarjata MOP in Vlado RS na to, da je bil čas javne razprave za tako vsestransko pomemben dokument zaradi predvolilnega časa in medvladja slabo izbran in prekratek. Mreža za prostor je zato MOP že med potekom razprave predlagala podaljšanje javne razprave vsaj do konca januarja 2012, skupina OdP pa se je predlogu pridružila po posvetovanju s člani v svojem stališču kasneje.

Razmere v prostoru in stanovanjski preskrbi resda zahtevajo čimprejšnjo pripravo osnutka NSP, nove ključne strateške dokumente na področju stanovanjske politike nenazadnje pričakujemo že kar nekaj časa. Nikakor pa ne razmere v prostoru, ne politične in gospodarske razmere niso naklonjene hitenju pri oblikovanju tako pomembnega dokumenta za državo. Zasuk v stanovanjski politiki, ki ga napoveduje NSP s preusmeritvijo na zagotavljanje fonda najemnih stanovanj, je nenazadnje treba vrednotiti tudi skozi perspektivo posledic pretekle stanovanjske politike. Preprečiti je predvsem treba, da bi stroški novih nedomišljenih rešitev zavirali razvoj v prihodnosti. V želji, da bi povečali najemni fond ali spodbudili zagon v gradbeništvu, ni možno začeti graditi najemnih stanovanj, ne da bi se prej resno dogovorili o ciljih in možnostih za njihovo realizacijo. Profesorica z Ekonomske fakultete v Ljubljani dr. Andreja Cirman celo opominja, da bodo razmere morda zahtevale letno spremljanje razmer in ustrezno prilagajanje programa.

Danes se kažejo stroški razdelitvene privatizacije stanovanj v razvojno neugodni lastniški strukturi stanovanj, tako kot se stroški popreproščene vere v učinkovitost stanovanjskega trga odražajo v dolgoročno neuporabnih, tržno nezanimivih stanovanjskih zgradbah z nizko bivalno kakovostjo. Kako se bo na poziv h gradnji najemnih stanovanj odzval zasebni sektor, je težko napovedati, a stroške sistemskih napak je praviloma težko prevaliti na tuja, posebej še zasebna ramena, zato bo nacionalna stanovanjska politika pomembna vsebina programa dela nove vlade. Bodočim odločevalcem bi tako javna posvetovanja in druge oblike spodbujanja javne razprave o osnutku NSP, katerih namen je izboljšati NSP, samo in predvsem koristila.

Inštitut za politike prostora je v vlogi koordinatorja Mreže za prostor ob izdatni pomoči članov oblikoval obsežne in argumentirane pripombe do praktično vseh ciljev v osnutku NSP. Mreža je v pripombah izpostavila, da je dokument nezadostno podrt z analizami (ni analize stanja na trgu stanovanj, dostopnosti stanovanj, razpoložljivosti stanovanj, prostorske distribucije razpoložljivih kapacitet, potreb po stanovanjih, stroškov gospodinjstev zaradi stanovanj, demografskih trendov do sedaj in projekcij v prihodnjem obdobju) in zato niti ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, čemu je program sploh namenjen. Glede na zapisano je Mreža za prostor predlagala:

- da se javna razprava podaljša vsaj do konca januarja;

- da se v januarju organizira serijo tematskih posvetovanj, ki naj identificira probleme, nastavi cilje in predlaga ukrepe novega stanovanjskega programa;

- da se pripravi vsaj nekaj ključnih analiz stanja in trendov;

- da se izvede predhodno evalvacijo predloga programa po določbah Resolucije o normativni dejavnosti;

- da se po tem osnutek NSP dopolni s predlogi iz razprave in temeljito dodela ter ponovi formalno javno razpravo.

Pripombe, ki se jim je s svojim sporočilom pridružila tudi skupina Odgovorno do prostora!, poudarjajo, da bi NSP poleg finančnih in zakonodajnih ukrepov moral nujno več poudarka nameniti tudi organizacijskim dejavnikom, raziskavam stanovanj (in ne le stanovanjskega trga) ter na splošno kakovosti stanovanj in bivalnega okolja. Sporočilo opozarja, da bolj kot kopico predpisov potrebujemo organizacijo, ki bo sistematično spremljala stanje, ga vrednotila, dajala pobude in naročala znanstvene raziskave s področja stanovanjske politike in urbane prenove, nudila podporo in pomoč občinam in stanovanjskim skupnostim pri reševanju težav in posebej pri pripravi projektov, vključno s pridobivanjem sredstev iz evropskih skladov. Ta organizacija bi se morala ukvarjati predvsem s prenovo obstoječega stavbnega fonda, z novogradnjo pa le v okviru celovite urbane regeneracije. Smiselno bi bilo, da se s tem ukvarja posebna organizacijska enota Stanovanjskega sklada ali drugo podobno nacionalno strokovno telo, ter se tako zagotovi kontinuiteta dela. Na koncu je ponovno poudarjena nujnost povezane obravnave aktualnih problemov, torej stanovanjske problematike s politiko trajnostnega prometa, energetskim programom in prostorsko politiko, saj je za učinkovitost vsakega in vseh nujno, da se obravnavajo usklajeno in izkoriščajo sinergije.

Osnutek Nacionalnega stanovanjskega programa za obdobje 2012-2021

Pripombe Mreže za prsotor

Stališče skupine Odgovorno do prostora!

Knjiga, ki obsega 493 strani, je nastala iz dopolnjene diplomske naloge Tomaža Budkoviča pod mentorstvom prof. Janeza Koželja.

Vodnik po arhitekturi Eda Mihevca je pregledno urejen pregled njegovega celotnega opusa, ki ga dopolnjujejo razlage in ocene, kakršne je omogočil šele vpogled v celoto. V vodniku zbrano delo dopolnjuje oris Mihevčeve arhitekture v Trstu in Gorici, ki ga je pred leti  napisal Boris Korošic. Obe knjigi bosta vsekakor koristni za bolj poglobljeno raziskovanje najboljših Mihevčevih del v prihodnosti.

Mihevčevo življenjsko delo obsega 117 stavb in 9 spomenikov, ki jih je zasnoval med leti 1947 in 1981.  Največ, 28 stavb je postavil v Ljubljani, 17 v Izoli in 16 v Kopru, 13 v Portorožu, 12 v Luciji, 7 v Piranu,  6 v Ankaranu in 6 v Trstu, 4 v Žusterni, 2 v Fiesi, po eno v Dolenjskih toplicah,  v Novem mestu, v Strunjanu,  v  Šmarjeških toplicah in Gorici. Predstavitve posameznih stavb spremljajo posebej izdelani zemljevidi in risbe v enotni tehniki in v merilu, ki nudijo vpogled v zasnovo stavb, med tem ko fotografijam dodani  opisi pomagajo razumeti, kako so bile stavbe postavljene v prostor. Z vodnikom v roki bo ogledovanje Mihevčeve arhitekture za vse bolj zanimivo in poučno.

Bralcem vodnika priporočamo, naj ga najprej preberejo ali vsaj pozorno pregledajo. Iz orisa življenja in dela arhitekta ter iz opisov posameznih del bodo lahko sami ugotovili, katera njegova arhitektura je bolj zanimiva in katera bolj vredna ogleda od druge, še posebej zato, ker je arhitekt nekatere rešitve in oblike zazidave tudi namenoma bolj ali manj ponavljal. Poleg tega so nekatere stavbe zanimive po novostih, ki jih je k nam arhitekt uspešno prenašal, druge so zanimive, ker so postale bodisi po svoji velikosti, nenavadni obliki ali novi tehnologiji mestne ikone, ene so vredne pozornosti zaradi privlačnega ambienta, druge spet zaradi polemik, ki so jih sprožile.

Njegova arhitektura je bila vsekakor moderna, vendar prilagojena domačim  razmeram, družbenim potrebam in razpoložljivim možnostim. Zato je bil za ene modernist, za druge regionalist, za tretje ambientalist, enkrat bolj v eno, drugič bolj v drugo smer,vendar ves čas zvest vsem trem arhitekturnim smerem. Kakorkoli že, bistveno sporočilo vodnika je, da je bilo pooblastilo, ki ga je Mihevc dobil za urbanistično in arhitekturno preobrazbo Obale, srečna zgodovinska okoliščina, zaradi katere se je lahko v šestdesetih in sedemdesetih letih izoblikovala sicer izrazito avtorska, vendar prepoznavna identiteta novih naselij in prenovljenih mest v Slovenski Istri, ki jo zaznamuje enotnost različnega.

Edo Mihevc, vodnik po arhitekturi

Tomaž Budkovič, Janez Koželj

Oblikovanje: Lenka Trdina

Lektorica: Mojca Kambič Budkovič

Recenzenta: Matevž Čelik, Miha Dešman

Založila: Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana

Tisk: Birografika BORI, Ljubljana

Naklada: 500 izvodov

Frank Lloyd Wright

Pred kratkim je bilo v slovenščino prvič prevedeno delo ameriškega pisatelja T. C. Boyla (1948). Pri založbi Modrijan je izšel roman Ženske, leposlovna poustvaritev nekaterih dogodkov iz življenja arhitekta Franka Lloyda Wrighta (pisatelj z družino živi v Wrightovi hiši v bližini Los Angelesa; od tod zanimanje zanj). V zgodbi je izpostavljeno njegovo kot v filmu dinamično zasebno življenje, odnos do njegovih štirih žensk in (deloma) do osmih otrok. Skozi roman pobližje spoznamo vihravega Wrighta, strastnega in genialnega moškega, njegovo karizmatično osebnost, trmo, svojeglavost, aroganco, samoljubje, perfekcionizem, odnos do svojega dela in arhitekture nasploh, do svojih sodelavcev pripravnikov, družbenih norm in navsezadnje do rumenega tiska, v katerem je bil vseskozi prisoten (slavna osebnost, škandalozna ljubezenska razmerja, strasti, prevare, vsesplošna zadolženost in denarne manipulacije, bogataški način življenja, selitve, požari, umori). Wright je trdna os burnega dogajanja okrog sebe; njegova karizma, delovni elan, samoljubje in življenjska energija se spopadejo z usodo, tiskom, trivialnostjo, malomeščanstvom in provincialnostjo okolja in okoliščin. Zaradi njega se vse ruši in le on navzven ostane nedotakljiv.

Zapleteno osebno in poklicno življenje velikega arhitekta se pred nami izrisuje kot filmski scenarij. Okvirno zgodbo zapisuje Wrightov izmišljeni japonski pripravnik, arhitekt Tadashi Sato, ki Wurayto-sana, kot ga sam skozi roman imenuje, občuduje in prikaže kot Mojstra, velikega arhitekta, pri katerem je delal in se od njega učil, a si kljub spoštovanju, ki ga čuti do velikega človeka, zlasti v opombah dovoli njegovo osebnost tudi komentirati. Roman namreč piše na stara leta, ko si že upa iskreno izpovedati svoje izoblikovano mnenje o Wrightu, njegovih slavnih izjavah kot tudi arhitekturnih delih, zlasti pa o odnosu do naročnikov in sodelavcev (kot bi to lahko postregli tudi nekdanji sodelavci naših slovenskih arhitektov kot sta Plečnik in Ravnikar). Tako nam Tadashi, čeprav redko (kot bi si morda želeli bralci arhitekti), opiše v kakšnih okoliščinah in kako so nastajali Wrightovi veliki projekti.

Tadashi v romanu torej predstavi Wrighta kot arhitekta, a mejniki v življenju tega velikega ameriškega arhitekta niso le slavne zgradbe, ampak tudi ženske. Wrightova zasebna življenjska zgodba se izrisuje skozi oči njegovih štirih velikih ljubezni, ki ga gledajo predvsem kot sopotnika, partnerja (zanje je itak Mojster, genij, za katerega so bile pripravljene narediti vse, da bi ga zadržale ob sebi, a ne definirajo lastnega odnosa do njegovih stvaritev). Njegove ženske so si med sabo različne in pravzaprav predstavljajo štiri vzorce ameriških žensk na začetku 20. stoletja: družini predana prva žena Catherine „Kitty“ Tobin (mama njunih šestih otrok), ljubica, zaradi katere zapusti ženo, prevajalka in intelektualka, feministka Mamah Borthwick Cheney (žrtev grozljivega zločina v Taliesinu), prelepa, samosvoja, škandalozna, peklenska, kaotična, kolerična druga žena, kiparka Maude Miriam Noel ter njemu in njegovemu poklicu (!) predana, umirjena črnogorska balerina Olgivana Lazović Miljanov, njegova tretja žena, ob kateri se je ustalil, imel otroke (posvojenko in hčerko) in z njo ostal vse do smrti.

T. C. Boyle se v romanu trdno opira na zgodovinska dejstva iz življenja ekscentričnega Franka Lloyda Wrighta, razmišljanja in notranje doživljanje različnih pripovedovalcev pa so plod njegove domišljije (le redko gre za razmišljanje samega mojstra). V romanu pa ne gre za zgolj biografsko nizanje dogodkov arhitektove življenjske poti, ampak za kompleksno romaneskno delo z močnimi, živimi liki, ki nam z različnimi perspektivami izrisujejo slikovito (resnično fascinantno, že filmsko) življenje arhitekta Wrighta (zlasti vezano na vzhodni Taliesin).

Odlomek iz knjige:

„Tam je bila hiša, gromozansko, razsežno prebivališče, ki se je široko in nizko razprostiralo po griču pred menoj, zlato ožarjeno s popoldanskim soncem, hiša feniks, zgrajena leta 1911, tri leta pozneje požgana, znova zgrajena in znova požgana, da se je nato znova vzpela iz pepela v vsem svojem zlatem veličastju. Nisem si mogel kaj, da ne bi pomislil na Schellingovo primerjavo, da je velika arhitektura kakor zamrzjena glasba, kakor glasba v prostoru, kajti to je bilo natanko to, in to ni bila zgolj komorna skladba, marveč simfonija z zborom stoterih glasov, hiša Wurayto-sana, njegov dom in njegovo zatočišče. Kamor sem bil povabljen kot Mojstrov pripravnik. /…/ Moj prvi vtis? Mir, obilje lepote, starosvetna milina in elegantnost linij. Bilo je še nekaj več: globoko skrita duhovna prisotnost, o kateri se je zdelo, da žari iz same zemlje, kot bi bil to svet kraj, svetišče, v katerem so se staroselska plemena zbirala pri obredih v času, še preden so predniki Wurayto-sana, Lloyd Jonesovi, prišli iz Walesa sem čez /…/. Vzelo mi je kak trenutek /…/ preden sem doumel, in srce mi je znova podivljalo, da sem v navzočnosti samega Mojstra. /…/ Takrat je bilo Wurayto-sanu petinšestdeset let, čeravno jih je priznaval triinšestdeset in se je obnašal kot še deset ali celo petnajst let mlajši moški. V svoji avtobiografiji, ki je izšla tistega leta in je požela obilo hvale, je trdil, da meri sto triinsedemdeset centimetrov, čeprav je bil kar precej nižji (sam merim sto sedemdeset centimetrov in v naslednjih tednih sem imel več priložnosti za bežno primerjavo najine višine; zagotovo sem bil vsaj za tri, če ne pet centimetrov višji). Opravljen je bil kot estet, namenjen na likovno razstavo: z baretko, pelerino, srajco z visokim ovratnikom, volnenimi pumparicami in sprehajalno palico iz malaškega ratana je ustvarjal vtis tako elegance kakor tudi avtoritete. Njegovi lasje, tkanje iz nevihtnega in kopastega oblaka, so se razraščali čez rob ovratnika. /…/

„/Svarim vas, nisem učitelj in tukaj ne bo nobenega pouka. Bratovščina, kot jo razumem jaz, vam bo ponudila priložnost, da boste s svojim delom zadovoljevali moje potrebe, da boste kot arhitekt pripravnik v vseh fazah podpirali moj projekt. /…/ Začeli boste v kuhinji. Gospa Wright pravi, da tam potrebujemo še en par rok.“

/…/ Na kratko in v nekaj besedah, vodil je naša življenja. Očka Frank. /…/ Ves čas se je vmešaval, vtikal se je v naše osebne zadeve, v naša ljubezenska razmerja in spore in prijateljstva, naše pobude in samoljublje pa je zatiral enako silovito, kot je uveljavljal svoje lastne, ko je bil generacijo prej pripravnik Louisa Sullivana.“ (strani 19, 21, 22, 24, 30)

Ženske

T. C. Boyle

Izvirnik:

The Women

Prevod: Aleksandra Rekar

Spremna beseda: Leonora Flis

Urejanje: Aleksandra Kocmut

Modrijan, 2011

Zbirka: Poteze

Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

trda vezava, 534 str.

Mere: 14,5×22,5 cm, 892 g

ISBN: 978-961-241-570-9

Cena: 35,20 €

Program MAO bo osredotočen na doživljanje arhitektovega dela v živo, pri čemer bodo obiskovalci Plečnikovo dediščino lahko spoznavali v družbi priznanih poznavalcev Plečnikove arhitekture. V organizaciji MAO bo vsak mesec potekal voden ogled ene od znamenitih Plečnikovih stavb in ureditev.

Pomemben del programa bodo predstavljali tudi pogovori, ki bodo potekali v MAO in bodo namenjeni novim pogledom na zapuščino velikega arhitekta. Ustvarjalci in strokovnjaki z različnih področij bodo spregovorili o tem, na kakšen način črpajo iz Plečnikovih zamisli in ugotavljali, kaj Plečnikovo znanje in delo pomenita za prihodnost arhitekture, oblikovanja in slovenske kulture na splošno.  V prvi polovici leta bosta temu v MAO namenjena dva bloka večernih predavanj. Prvi bo potekal na temo branja Plečnikovih načrtovalskih konceptov za prihodnost, drugi pa bo odprl nova spoznanja mladih raziskovalcev Plečnikove arhitekture in oblikovanja.

V MAO se bodo zvrstili tudi številni drugi dogodki, ki jih bo muzej izvedel v sodelovanju z zainteresiranimi promotorji Plečnikove dediščine. Tako bomo v sodelovanju z društvom Gallus Bartholomeus iz Šentjerneja predstavili Plečnikov čaj, izdelan po originalni recepturi Plečnikove gospodinje. Umetniški inkubator EEEM v sestavi Luka Dekleva, Erik Kapfer in Franjo Čeh pa bo v MAO v čast arhitektovega jubileja izvedel predstavitev video instalacije, v kateri bodo s tri dimenzionalnim mapiranjem umetniško osvetlili Plečnikovo arhitekturo.

Leto 2012 bo pomembno tudi za nadaljnjo zaščito Plečnikove dediščine. MAO pri tem sodeluje v češko-slovenski delovni skupini, ki pripravlja gradivo za nominacijo Plečnikovih del na UNESCO Seznam svetovne kulturne in naravne dediščine in bo konec januarja zasedala v Ljubljani.

MAO je marca 2011 končal z obsežnim popisom Plečnikove zbirke, ki obsega skupaj 17.605 predmetov, med katerimi so arhitektovi osebni predmeti in arhiv njegovih projektov z risbami, modeli in fotografijami. Plečnikova zbirka bo po zaključku dela komisije, ki ureja status zbirke na podlagi pogodbe o prenosu ustanoviteljskih pravic nekdanjega Arhitekturnega muzeja Ljubljana (AML) ostala v Plečnikovi hiši na Karunovi ulici v Ljubljani. Pri obravnavi in promociji Plečnikove zapuščine bo zato MAO kot nacionalni muzej za arhitekturo v prihodnjem letu in tudi v bodoče tesno sodeloval z Muzejem in galerijami mesta Ljubljane (MGML), ki bodo po podpisu pogodbe med obema ustanovama postali skrbnik Plečnikove zbirke.

Zgodba o prenovi celjskega mestnega jedra sega v sam začetek leta 2009, ko je MOC za projekt ureditve javnih površin v mestu razpisala urbanistično delavnico z vabljenimi udeleženci. Z njo je pridobila pet idejnih rešitev in s pomočjo komisije, katere član sem bil tudi spodaj podpisani, izbrala najbolj ustrezno rešitev izmed prejetih. Rešitve so bile v večini zelo vzorno izdelane, nekatere med njimi pa so na zelo izviren in dodelan način predlagale posamezne detajlnejše ureditve. Vse rešitve so bile javno predstavljene natanko pred dvema letoma in takoj zatem očitno pospravljene na dno občinskih predalov. Nepričakovana in vratolomna poteza MOC, ki je sledila v popolnem odklonu na minulo dobro prakso in prizadevanja, je bil v avgustu leta 2010 objavljeni javni razpis za oddajo javnega naročila izdelave projektne dokumentacije za obnovo dela starega mestnega jedra. Za edini kriterij izbora je bila zahtevana le najnižja ponudbena cena. Izmed štirih prispelih ponudb je izbranemu projektantu z  najnižjo ceno, ljubljanski družbi Ljubljanski urbanistični zavod (LUZ), MOC zaupala projekt prihodnosti podobe mestnega jedra. In to brez da bi poznala ponudnikov oblikovni koncept prenove z njeno estetsko, kaj šele vsebinsko ustreznostjo. Tak način zagotovo ni pregleden in zelo težko upravičuje uresničevanje javnega interesa, da ne govorimo o neupoštevanju temeljnih načel javnega naročanja, načela transparentnosti, gospodarnosti, učinkovitost in uspešnosti, sorazmernosti ter načela zagotavljanja konkurenčnosti.

Slepilni manevri

Zakaj si MOC kot javni naročnik želi na tak način zaobiti uveljavljene demokratične postopke, vedo samo njeni pristojni. Dejstvo pa je, da je to početje načrtno, teren pa z odsotnostjo in izključevanjem stroke, pripravljen vnaprej. Aktualna zastarelost prostorskih aktov (mestno jedro še vedno ureja Zazidalni načrt iz leta 1986) je nedorečeno stanje in seveda prva, načrtno izpuščena omejitev, ki bi s strokovnega vidika v sodobnem prostorskem aktu morala vsebovati predpis o javnem natečaju, kot edini zakoniti izbiri projekta za prenovo mestnega središča. Zakon o graditvi objektov je v svoji vsebini jedrnat in se navezuje na obveznost natečaja, kadar to določajo podrobnejši predpisi, oziroma je natečaj določen s prostorskimi akti. Pravilnik o javnih natečajih za izbiro strokovno najprimernejših rešitev je v ta namen specialno sestavljen in aktualno veljaven podrobnejši predpis, ki predvideva obveznost javnega natečaja tudi za “gradnje, katerih investitor je država ali lokalna skupnost, vendar samo, če skupna vrednost gradbenih, instalacijskih in zaključnih del: -pri predvideni ureditvi parka, uličnega prostora, trga in druge podobne javne površine presega 100 milijonov tolarjev (približno  420 tisoč EUR)”, kar zadevni projekt neizbežno izpolnjuje. Za primerjavo, investicijska vrednost le dela prenove mestnega križa po predstavljenih načrtih znaša nekaj več kot 3 milijone evrov, za celotno obravnavano območje projekta pa bo po ocenah potrebno investirati še vsaj dva do trikrat več! Na vsak način gre za šokantno ignoranco in podcenjevalen odnos MOC, tako do zakonodajnih določil, kot do stroke. Če je bil torej ta, očitno kršeni podrobnejši zakonski predpis spregledan, pa je naročnik zelo dobro poskrbel, da je po Zakonu o javnih naročilih natančno uokviril prag določila o obveznosti izvedbe javnega natečaja. Podal je točno 11 tisoč evrov nižjo ocenjeno vrednost naročila storitve od določene meje (211 tisoč evrov), ki po omenjenem spološnem zakonu predpisuje obveznost javnega natečaja. S takšnim ravnanjem je torej potencialnim ponudnikom zelo spretno sugeriral zgornjo mejo pričakovanih ponudbenih vrednosti. V posmeh tarifnemu sistemu ZAPS, pa je dejansko uspel od najcenejšega ponudnika pridobiti še celo bistveno nižjo ponudbo.

Najceneje je na koncu najdražje
Podajanje ocen o predstavljeni projektantski rešitvi bi morda bilo lahko razumeti kot prikrito odobravanje tega projekta, katerega naročilo je, milo rečeno, sporno in nepregledno. Projektantom je težko oporekati, da svojega pogodbenega naročila doslej niso opravili korektno, dejstvo pa je, da je tako izveden projekt težko razglašati za najbolj optimalen, saj alternative enostavno ni imel. Bil je ena in edina rešitev. Izdelan v skrajno nizko odmerjeni ponujeni ceni in zato v skrajno kratko odmerjenem času. Kako naj bo torej najcenejša storitev istočasno tudi najboljša možna? Ti dve skrajnosti sta nezdružljivi, pa četudi v času gospodarske krize.

Toliko bolj presenetljivo pa je, da krajinska arhitektka Darja Matjašec, odgovorna projektantka prenove mestnega jedra, predstavnica LUZ in istočasno tudi komisarka za natečaje pri Zbornici za arhitekturo in prostor (ZAPS), v primeru pred leti spornega razpisa za projektiranje novih objektov kompleksa Splošne bolnišnice Celje, javno in odkrito prizna svoje strokovno stališče. Citiram: »Strošek projektiranja je le majhen delež celotne investicije, po najnižji ceni pa praviloma ni mogoče izdelati kakovostne dokumentacije« (vir: »Zloraba pod krinko prihranka« avtorica Urša Marn, Mladina 2009/48). Po drugi strani pa z lastno udeležbo manevre izogibanja javnim natečajem MOC tudi zavestno podpira. Njeno ravnanje torej očitno kaže na dvojnost meril strokovne osebe, predstavnice ključnega organa v okviru Zbornice, ki naj bi ščitila interese stroke in javni interes. Posledično pa s takšnim ravnanjem žal demonstrira prav nekoristnost in neučinkovitost ZAPS, ki vsakoletno terja od članov nezanemarljivo članarino, očitno zgolj samo še za svoj formalni obstoj in lastno promocijo.

Seveda je ob tem vredno omeniti, da se je pred kratkim zaradi takšnih in podobnih zlorab javnega naročanja delovna skupina področnih zbornic, med njimi tudi ZAPS odločila izdelati Smernico za naročila javnih gradenj, kar je seveda pohvalno. Njihova soglasna in nedvoumna ugotovitev je bila, da je za javno naročanje intelektualnih storitev kriterij najnižje cene popolnoma neustrezen in tvegan način, saj »premalo denarja pomeni premalo časa za to, da bi lahko izvajalec opravil storitev kakovostno«. A ne moremo si kaj, da ne bi dvomili v iskrenost njihovih namenov, ko ključni predlagatelji omenjene smernice in kritiki kriterija najnižje cene ta skrajno neprimeren način tudi sami izrabljajo.

Načrtno zavračanje demokratičnosti
Skrb zbujajoče dejstvo in rak rana  celjske mestne občine postaja zdaj že rutinirano izogibanje edinemu demokratičnemu pridobivanju strokovno najprimernejših arhitekturnih rešitev, institutu javnega natečaja. Težko je oporekati, da ta oblika na kratek rok morda ni časovno, niti finančno nezahtevna operacija, je pa v vseh vidikih najugodnejša, najpreglednejša in edina zakonita pot do izvedbe zastavljenih projektnih ciljev. Prav takšna pa ščiti smotrnost porabe proračunskih (oz. evropskih) sredstev, obenem pa upravičeno skrbi za interes javnosti, da v okviru izbora natečajnih predlogov pridobi najbolj optimalno in obvladljivo rešitev. Takšna praksa je v Celju pred leti že obrodila sadove za katere so izbrane in izvedene natečajne rešitve požele celo mednarodno odobravanje in številne nagrade. Prav iz tega razloga pa je aktualno načrtno ignoriranje stroke in iskanje zakonodajnih stranpoti celjske občine pri tako pomembnih investicijah, ki spreminjajo podobo in usodo mesta, popolnoma nerazumljivo ter kaže zgolj na kratkovidnost in ozek kulturni domet pristojnih. Zelo pomenljiva je namreč primerjava, da Mestna občina Ljubljana (MOL) za oblikovanje tako obstranskega elementa mestnega urejanja, kot so klopi, razpiše javni natečaj! Medtem pa se v Celju za spremembo podobe zgodovinsko in simbolno najpomembnejšega dela mesta izbere najcenejšega projektanta, ki svojega predloga za sklenitev naročila niti ne potrebuje predočiti v presojo javnosti in stroki. Tak način pa je prav gotovo še najbližje kupovanju mačka v žaklju.

Skladno z javnim interesom in zakonodajo, ki naj bi ga ščitila, bi bila edina pričakovana in smiselna poteza, razveljavitev tega javnega naročila, saj je nezakonit. A glede na neučinkovitost sankcioniranja se zdi zelo verjetno, da bo projekt vsaj v svojem fazno etapnem delu realiziran, pa četudi zgolj za nabiranje političnih točk. Sodeč po dosedanji samovolji in avtonomnosti sprejemanja odločitev naše mestne oblasti ter vsebini razpisu priloženega osnutka projektantske pogodbe, pa je najbrž ob sami izvedbi pričakovati tudi možne proste predelave predstavljenega projekta, ki bi znale celo avtorjem načeti moralno integriteto izvirnega avtorstva. In kdo jih bo ščitil takrat?

Širok spekter njegovega delovanja poleg načrtovanja izdelkov in proizvodnih programov, ki so zaznamovali domove in pisarne konec 20. stoletja, obsega prizadevanja za racionalizacijo proizvodnje in pionirske dosežke na področju izobraževanja oblikovalcev. Ustanovil in vodil je Inštitut za oblikovanje na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, v okviru katerega je izpeljal več deset raziskovalnih nalog in prispeval k razvoju teorije oblikovanja. Je avtor dobrih sto patentov doma in v tujini in plodovit pisec številnih člankov.  Za svoje delo je prejel več nagrad.

Otvoritev razstave bo v četrtek, 15. decembra ob 19. uri.

Opeka – gradbeni material s tradicijo, ki sega vse od časov Rimljanov, se skozi celotno obdobje odlično prilagaja sodobnim trendom. S kontinuirano tehnološko posodobitvijo in optimizacijo, gradnja z opeko dosega ekonomsko učinkovitost, izpolnjuje ekološke in gradbeno fizikalne zahteve. Uporabiti jo je možno v raznolikih aplikacijah v arhitekturi.
Podjetje Wienerberger že od leta 2004, vsaki dve leti organizira natečaj za najlepše opečne zgradbe iz celega sveta. Nagrade podeljuje mednarodna žirija svetovno priznanih arhitektov. Na razstavi bodo predstavljeni domači in tuji projekti, ki so bili nagrajeni ali nominirani za nagrado Brickworls.

Otvoritev razstave bo v sredo 14. decembra ob 19.30 uri, v galeriji Hiše arhitekture, na Vegovi 8 v Ljubljani. Razstava bo na ogled vsak delovnik med 8. in 16. uro od 14. decembra 2012 do 13. januarja 2012.

Pred razstavo bo ob 18.00, v prostorih Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije, predavanje o uporabi opeke v arhitekturi.

Novi epistemološki prijemi v humanistiki in družboslovju so tradicionalne znanosti, kot je umetnostna zgodovina, postavili pred izziv, da premislijo uveljavljene metode in predmet svojega raziskovanja. Razvijanje novih metod s poudarkom na heterogenem spektru pristopov za kontekstualno branje umetnine ima svoje odzive tudi na Slovenskem. Posvet bo oblikovan izrazito interdisciplinarno z namenom predstaviti sodobne metodološke pristope raziskovanja tradicionalnih in sodobnih umetniških praks, zato so bili h kritičnem premisleku in analizi vabljeni strokovnjaki različnih disciplin, kot so umetnostna zgodovina, likovna kritika, antropologija likovnega, likovna teorija, filozofija, psihoanaliza in druge.

Do zapleta z ZAPS naj bi prišlo zaradi govoric o domnevnem kršenju pravila anonimnosti s strani ocenjevalne komisije, ki naj bi dosegle župana Koprske občine. Govorice so sprožile bojkot nadaljevanja natečajnega postopka s strani naročnika. Kljub temu, da je ZAPS poslala obrazložitve in zagotovila, da načelo anonimnosti ni bilo kršeno, koprski župan vztraja pri svojih stališčih in  za nameček dodaja še, da državni birokratski aparat “blokira ustvarjalnost nekaterih razvojno naravnanih občin in s tem odvrača morebitne investitorje, ki bi se takoj lotili številnih naložb in posledično dvignili gospodarsko rast regije.”

Ne glede na primernost in časovno ustreznost postopka izvajanja, so javni natečaji v Sloveniji še vedno edina dopustna oblika izbiranja projektov v javnem interesu, saj skušajo uravnotežiti interes države (javnosti) z interesom kapitala (investitorjev), zato se jih mora spoštovati. “Javni arhitekturni natečaj je v razvitem svetu priznan kot najbolj demokratičen postopek za izbiro arhitekturnih rešitev in je v Evropi in Sloveniji ena od oblik izvedbe javnega naročila. ” trdi Darja Matjašec, komisarka za natečaje pri ZAPS. Njenemu mnenju se pridružuje tudi arhitekturna stroka, saj želi delovati po ustaljenih pravilih. V kolikor je bila pogodba o naročilu natečaja prekinjena neutemeljeno, bi morala občina Koper in župan odgovarjati za nastalo škodo in povrniti stroške javnega naročila, ter odškodnino sodelujočim na natečaju.

ZAPS je občino že nekajkrat pozvala k razreševanju nastale situacije, a občina pogovor in sodelovanje odklanja, z nepopolno ocenjevalno komisijo pa je natečaj nemogoče zaključiti. O ravnanju župana, ki si jemlje pravico, da samovoljno odloča o skupnih ciljih ter po njegovem mnenju obvladuje prostor bolje od za to pristojnih in se pri tem ne zaveda pogodbene odgovornosti, se bo po vsej verjetnosti presojalo na sodišču.

V mestnih središčih se pod imperativom kapitala, gentrifikacijskih in turistifikacijskih procesov razvijajo urbani prostori za elitne uporabnike. Soseske v predmestjih so zapuščene, podvržene vandalizmu, marginalizaciji in nasilju. V zadnjih letih je v ljubljanskih predmestjih odraščala nova generacija. Ta raznolika skupina mladostnikov s koreninami iz vseh delov nekdanje Jugoslavije, ki je odraščala stran od drugih delov mesta, je razvila svojo urbano identiteto ter našla svoje urbane točke in urbano (ne)perspektivo. Generacije najstikov iz predmestij so brez prostorov srečevanja in kolektivnega sodelovanja (trgi, parki, igrišča). Zaradi tega se kaže vse večje pomanjkanje vsebin, ustrezno opremljenih javnih prostorov in odsotnost javnega življenja.

Vsebinsko in kulturno ustvarjanje novih javnih prostorov v primestnih območjih z neposredno udeležbo strokovnjakov in prebivalcev pripomore k večanju interakcij in v prihodnosti omogoča integriran urbani razvoj. Z mednarodno skupino sodelujočih strokovnjakov in aktivno participacijo prebivalstva se bo uvajalo nove pristope preoblikovanja mestnih sosesk na obrobju Ljubljane.

Graditi javno-st gradi na komunikaciji med različnimi uporabniki prostora in ostalimi, ki sodelujejo pri oblikovanju le-tega, hkrati pa poskuša preseči medgeneracijske predsodke – kdo so oni in kdo smo mi.

Festival GRADITI JAVNO-ST (Building Public-ness) bo potekal v četrtek, 1. decembra inpetek, 2. decembra 2011 v Moderni galeriji na Tomšičevi 14 v Ljubljani, Četrtnem mladinskem centru Zalog – ČAMAC na Agrokombinatski 2 v Ljubljani, Osnovni šoli Zalog na Cerutovi 7 v Ljubljani, BI-KO-FE-ju na Židovski stezi 2 v Ljubljani, CAFE OPEN na Hrenovi 19 v Ljubljani, sedežu KUD C3 na Križevniški 2 v Ljubljani in več lokacijah izložb po mestnem jedru Ljubljane in v Zalogu.

Organizatorja projekta sta KUD C3 iz Ljubljane iz STEALTH.unlimited in Rotterdama/ Beograda. V projektu sodelujejo Javni zavod mladi zmaji, Četrtni mladinski center Zalog Ljubljana, Osnovna šola Zalog, Četrtna skupnost Zalog. Na festivalu sodelujejo posamezniki različnih istitucij: Parsons New School of Design iz New Yorka, Academy of Fine Arts iz Dunaja, Politecnico di Milano, Univerze na Primorskem, Visoka šola za dizajn iz Ljubljane, Soho in Ottakring iz Dunaja, Udruga za interdisciplinarna in interkulturalna istraživanja iz Zagreba, Press to Exit Project Space iz Skopja, BI-KO-FE iz Ljubljane, CAFÉ OPEN iz Ljubljane.

Predavanja na konferenci v Moderni galeriji bodo v angleškem jeziku.

Projekt je nastal ob podpori Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, programa CULTURE in Moderne galerije v Ljubljani.

Namen raziskave je bil preveriti, kako se v zakonih določene pravice invalidov uresničujejo v Sloveniji, in glede na ugotovljeno predlagati ustrezne ukrepe ter razvijati orodja in metodologijo za učinkovito uresničevanje zakonsko deklariranih pravic invalidov do prostega dostopa. V raziskavi smo se osredotočili na dostopnost grajenega okolja, komunikacij in informacij.

V okviru prve faze raziskave smo anketirali invalide posameznike in predstavnike invalidskih organizacij. Anketiranje je pokazalo, da večina ukrepov še vedno ostaja le v obliki predloga in le manjši del se jih dejansko izvaja. Zato smo pozvali, da je treba čim prej določiti pristojnosti in odgovornosti različnih organov, ki se ukvarjajo z invalidsko problematiko, določiti sankcije za kršenje pravic, uvesti strožje kazni za neupoštevanje oziroma kršenje predpisov, ki se nanašajo na načrtovanje in gradnjo brez ovir, spodbujati prilagoditve že obstoječih stavb z dodeljevanjem državnih subvencij upravljavcem objekta, obvezno pa je treba začeti usposabljanja arhitektov na področju dostopnosti invalidov. Gre pravzaprav za doseganje ciljev, ki so že določeni v Strategiji Dostopna Slovenija, Akcijskem programu za invalide 2007–2013 in Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov. Ker je bil eden od predlogov predstavnikov invalidskih organizacij tudi, da bi bilo treba natančno pregledati stanje na terenu, da bi se ugotovile obstoječe ovire, in da bi bilo treba pripraviti ustrezne sezname teh,odgovorne opozoriti na ugotovljene pomanjkljivosti in od njih zahtevati, naj se nepravilnosti čim prej odpravijo, smo se v drugi fazi raziskave osredotočili na izvedbo prostorske inventarizacije dostopnosti objektov v javni rabi.

Za terensko analizo smo izbrali 26 objektov v dvanajstih regijskih središčih Slovenije. Kot je namreč predpisano, morajo biti objekti v javni rabi in javne površine dostopne brez grajenih in komunikacijskih ovir. Pri tem so nam (kot mentorji) pomagali invalidi, člani Društva študentov invalidov Slovenije. Informacije, ki so bile evidentirane s pomočjo terenske analize ter pregleda pomembnih zakonov in pravilnikov, so bile pomembna podatkovna baza za tretjo fazo raziskave.

Osrednji del tretje faze raziskave je bila priprava spletnega vodiča za invalide o dostopnosti javnih objektov po Sloveniji in vzpostavitev spletnega orodja, ki bo omogočal stalni nadzor nad izvajanjem zakonskih določil, ki se nanašajo na zagotavljanje prostega gibanja za vse in preprečevanje nastajanja novih grajenih ovir. V ta namen smo ustvarili spletno stran, ki je dostopna na: http://dostopnost.uirs.si. Stran ponuja možnost vnosa pobud, opozoril ali podatkov o dostopnosti objektov v Sloveniji. Uporabniki strani lahko zaprosijo za pregled javnega ali drugega objekta, hkrati pa lahko tam izvedo tudi, ali objekt, za katerega je bila izdana prošnja za študijo dostopnosti, tudi res ustreza vsem predpisom, ki so za tak objekt predpisani s stani zakonodajalca. V prihodnje bo spletna stran ponudila še mnoge druge informacije, kot so na primer podatki o uradnih urah javnega objekta in podatki o kontaktnih osebah za določena področja, uporabniki pa bodo na portalu lahko dobili tudi razlage predpisov s strani pristojnih strokovnjakov. Zasnova spletne strani omogoča, da bo lahko ta v prihodnje služila kot tehnično orodje za ocenjevanje dostopnosti objektov v javni rabi oz. dostopnosti javnih prostorov, kot neke vrste inšpekcijske storitve. Zato nameravamo vzpostaviti tesnejše sodelovanje med skrbnikom portala in inšpekcijskimi službami, kar bi slednjim omogočalo lažji dostop do informacij o obstoječih ovirah in tudi olajšalo njihovo delo. Spletna stran mora postati osrednja stran v Sloveniji za analiziranje stanja in objavljanje podatkov o dostopnosti objektov v javni rabi kakor tudi o dostopnosti javnih prostorov. V prihodnje pa pričakujemo, da bo končno vendarle prišlo so dejavnejšega sodelovanja ključnih akterjev na področju invalidskega varstva, zlasti direktorata za invalide ministrstva za delo, družino in socialen zadeve ter ministrstva za okolje in prostor.

Izvajalca: Urbanistični inštitut Republike Slovenije (UIRS) in Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo (IRSSV)

Vodja projekta: dr. Richard Sendi (UIRS) Sofinancerja: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Vabljeni, da si spletno stran ogledate in nas za vse dodatne informacije oz. pripombe kontaktirate:

dr. Richard Sendi, richard.sendi@uirs.si.

dr. Boštjan Kerbler, bostjan.kerbler@uirs.si

Ilka in Adreas Ruby že v uvodu naredita presek skozi 15-letno zgodovino biroja, neozirajoč se toliko na posamezne projekte, pač pa predvsem na ideje, težnje, vplive, dileme in drugo, kar je biro vodilo in na njega vplivalo v zadnji dekadi in pol. A Review je osrednji del knjige, in ni nič drugega, kot prepis pogovora urednikov in petih arhitektov (Simon Hartmann, Mark Lee, Jörg Leeser, Jacob van Rijs in Philip Ursprung), ki so z nenavadno mešanico kritike in empatije pod okriljem MAO aprila letos razpravljali o arhitekturi Sadar + Vuga. Knjiga ponuja še nov pogled na 18 izbranih projektov iz obdobja 1996 – 2011 in sekvenco, skrben izbor serije fotografij, ki je voden pregled skozi arhitekturno vesolje Sadar + Vuga.

Besedilo z zadnje platnice:

Arhitekturni biro Sadar + Vuga je mednarodno javnost opozoril nase že s svojim prvim projektom, poslovno zgradbo Gospodarske zbornice Slovenije, zgrajeno leta 1999. Od takrat si je biro – s svojim prepoznavnim in karizmatičnim arhitekturnim jezikom –zagotovil prostor v mednarodnem arhitekturnem okolju. S tem, ko so večino svojih projektov zgradili prav v Ljubljani, so močno vplivali na sodobno urbano podobo prestolnice, kar je uspelo le redkim predhodnikom. Njihovi projekti niso formalistični, zasnovani so na podlagi posebnih kontekstualnih in programskih okoliščinah. Sadar + Vuga ne ustvarjajo prostorov, ki bi narekovali življenjski slog, temveč sistematično stimulirajo našo vidno zaznavo. Sadar + Vuga vidijo svojo arhitekturo kot vizualni katalizator našega pogleda na svet. In želijo, da na svet gledamo – predvsem na tistega med zgradbami – na drugačen način; da se bomo tudi drugače odzivali nanj.

Če je desetletnico zaznamovala knjiga Tendencies, ki je secirala vsak posamezen projekt in kjer se je zastavljalo vprašanje, kam od tod naprej, se knjiga Sadar + Vuga: A Review ozira nazaj in nudi pregled nad preteklimi petnajstimi leti, a hkrati še vedno zastavlja mnoga nova (in stara) vprašanja.

Odlično uredniško delo sta opravila Ilka in Adreas Ruby, ki že v uvodu naredita presek skozi 15-letno zgodovino biroja, neozirajoč se toliko na posamezne projekte, pač pa predvsem na ideje, težnje, vplive, dileme in drugo, kar je biro vodilo in na njega vplivalo v zadnji dekadi in pol. A se ne ustavita zgolj tu, pač pa poiščeta formo kritičnega pogleda na delo Sadar + Vuga. Tako nastane osrednji del pričujoče knjige, A Review, ki ni nič drugega, kot prepis pogovora urednikov in petih arhitektov (Simon Hartmann, Mark Lee, Jörg Leeser, Jacob van Rijs in Philip Ursprung), ki imajo tako, kot Sadar + Vuga idiosinkratičen pristop do svojega dela. Sadar + Vuga radi slišijo odziv na njihova dela in so dovzetni za kritike, pogovor petih arhitektov in urednikov, ki je potekal pod okriljem MAO, pa je nenavadna mešanica kritike in empatije, s tem pa je dosežen tudi namen.

Knjiga je razdeljena na šest delov.

V predgovoru se Jürgen Mayer H. sprašuje in ugotavlja:

Pa kaj? To ni monografija. To je diskurz, ki izžareva delo arhitektov Sadar + Vuga. /…/ Sadar + Vuga: A Review je projekt, ki nas znova preseneča z novim načinom snovanja knjige o arhitekturi. To je popoln avanturistični skok v arhitekturo izmenjave idej, eksperimentiranja in iskanja meja …

Uvodno besedo sta Ilka in Andreas Ruby naslovila s Sadar + Vuga, or the Healthy Cultivation of Doubt.

Projects 1996 – 2011 se ozira nazaj in nudi nov pregled in pogled na osemnajst izbranih projektov. Tekste sta na novo napisala Jurij Sadar in Boštjan Vuga. Vsak projekt je bogato predstavljen, tako tekstovno, kot grafično, z mnogimi risbami in fotografijami.

Osrednjemu delu, Sadar + Vuga: A Review sledi sekvenca enaindvajsetih izbranih projektov. A Sequence je skrben izbor serije fotografij, to je voden pregled skozi arhitekturno vesolje Sadar + Vuga. Bolj kot linearno seciranje posameznih projektov, sekvenca razkriva različne teme in konceptualne tipologije, ki so se razvile pri posameznih projektih: perforacije, slojevanje, zrcaljenje, stisnjeni kontejnerji, režirne poti, prepletena pročelja, lebdeči monoliti, sekvenčne lupine, vertikalne dvorane, kinematične strukture idr.

V prilogi so podatki biroja, življenjepisi, seznami nagrad, razstav in preteklih publikacij.

Velika večina fotografij je delo priznanega fotografa Hisaa Suzukija.

Knjigo je oblikoval Leonard Streich.

Uradna predstavitev knjige bo v četrtek, 1. decembra v MAO. Vabljeni!

264 strani, trda vezava, 29,5 x 24,5 cm, 450 fotografij in ilustracij, 118 risb

ISBN 987-3-7757-3143-0

Med 25. novembrom 2011 in 2. februarjem 2012 bodo na Krakovskem nasipu razstavljene podobe ljubljanskih mestnih parkov ujete skozi objektiv Luka Vidica. Ljubljana je zeleno mesto.

Mestni parki in vrtovi skupaj z gozdovi in obrežji rek predstavljajo plemenito strukturo, ki bogati podobe mesta in predvsem kakovost življenja v mestu. Zadnja leta se površina parkov ni toliko povečala kot sta se spremenila njihovo stanje in obiskanost. Prenovljeni, novo urejeni in dobro vzdrževani mestni parki ter druge javne ureditve so postali povsem nova, množična prizorišča vsakdanjega življenja in številnih prireditev. Danes se dogodki in obiskovalci iz tradicionalno privlačnih Tivolija, nabrežij Ljubljanice, Rožnika, Poti spominov in tovarištva, širijo v nova Severni in Šmartinski park ter v novo odkrite Botanični vrt, park Tabor in ob Gradaščico.

Ideja razstave Pozdrav iz ljubljanskih parkov je preprosta. V sivini pozne jeseni in zime naj gledalca prizori iz vsakdanjega življenja v zelenem mestu spomnijo na prijetni čas sproščenega bivanja na prostem in predvsem na dragocenost mestnega zelenja. Obiskovalci lahko iz besedila, ki spremlja razstavo izvedo tudi nekaj zanimivih podrobnosti o mestnih zelenih površinah.

V času pred volitvami stranke in liste državljanom obljubljajo najrazličnejše rešitve. Številne se dotikajo tudi ravnanja s prostorom, a večinoma ostajajo na tako načelni ravni, da pravih vsebinskih razlik skoraj ni mogoče določiti. Glede na stanje v prostoru in razmere v urejanju prostora to ni dobro. Programi omenjajo že ves čas prisotno krajšanje postopkov umeščanja objektov v prostor, pa združevanje ministrstev in ukinjanje raznih agencij. Državljane pa zanima tudi kako bi kandidati dosegli večjo učinkovitost dela na področju urejanja prostora, kako bodo zagotavljali uresničevanje javnega interesa za skladen prostorski razvoj, kako bo zaščitena vrednost njihovih nepremičnih, kako bo zagotovljena kakovost bivanja za vse in kako bo Slovenija, ki še kar vztraja pri vzorcu razpršene gradnje v prostoru, stopila na pot trajnostnega razvoja in prilagajanja podnebnim spremembam. Prostorske načrtovalce in vse druge, ki se strokovno ukvarjajo z urejanjem prostora, pa ob tem zanima tudi, kdaj bo načrtovanju prostorskega razvoja vrnjen status dejavnosti, ki zagotavlja pravočasno usklajevanje razvoja v prostoru in tako ustvarja pogoje za gospodarski in družbeni razvoj.

Razmere na področju urejanja prostora državljani zaznavamo na različnih ravneh, skozi dostopnost do stanovanj, urejenost javnega potniškega prometa in delovanje druge javne infrastrukture, skozisplošno kakovost bivanja in okolja ter skozi možnosti za ustvarjalno in produktivno delo. Razmere specifično občutita gospodarstvo in kmetijstvo. Strokovna javnost opozarja, da so razmere v prostoru, kakovosti poselitve, arhitekture in kulturne krajine ter tudi v vsakdanji praksi prostorskega načrtovanja problematične in da bi bilo zanimivo še pred voltivami slišati, kako jih ocenjujejo in kakšne rešitve zanje ponujajo tokratni kandidati.

Skupina Odgovorno do prostora! zato pričakuje, da bodo stranke in liste pravočasno podrobneje predstavile poglede na razmere v urejanju prostora in ukrepe, ki jih načrtujejo za izboljšanje le teh ter omogočile državljanom, da v svoje odločanje vgradijo tudi prostorske vrednote in pričakovanja glede načrtovanja prostorskega razvoja, usklajevanja rabe  prostoru in vzdržnega ravnanja s prostorom.

Ob koncu tedna je več kot sto udeležencev večinoma študentov arhitekture in sorodnih strok, mladih arhitektov, specialistov s področja urbanizma, krajinarstva, okoljevarstva, dizajna in umetnosti,  razpravljalo o štirih pogledih na meje v načrtovanju sodobnega prostora. Meje so urbane, geopolitične, ekološke ali moralne. Na natečaju je sodelovalo petsto sedemintrideset študentov, s skupno stodevetdesetimi oddanimi elaborati v štirih različnih sklopih. Nagrajene naloge so obravnavale relevantne tematike alternativnih pristopov k obravnavanju prihodnosti prostora. Skupno izhodišče večine je bilo raziskovanje in  uporaba novih tehnologij pri izboljševanju okolja. Naj je šlo za projekte, ki temeljijo na izhodiščih dognanj ekologije, bivanjske tehnologije, ali na razumevanju socialnih omrežij, je vse projekte povezovala naravnanost v prihodnost. Sodelujoči so bili večinoma mladi arhitekti in urbanisti iz petinšestdesetih držav, ki so dokazali, da arhitektura, urbanizem in tehnologija lahko ponujajo rešitve za preseganje svetovnih problemov, kot so izginjanje lokalnih identitet, centralizacija moči, obremenjevanje okolja, družbena neenakost, nezaposljivost mladih, itd…

Skrbno izbrana žirija, sestavljena iz priznanih strokovnjakov iz svojih področij (Eva Franch i Gilabert,  Shohei Shigematsu, Teddy Cruz, Francois Roche in Hrvoje Njirić) je s predavanji, predstavitvami in medsebojnimi debatami odpirala in povezovala teme ne-konference.

Posebnost dogodka je bila v tem, da so bili prisostvujoči hkrati ustvarjalci poteka ne-konference. Posamezniki so izpostavljali podteme, ki jih zanimajo in si iskali sogovornike s podobnimi interesi, nekateri so spodbujali k razpravi o svojih projektih, nekateri niso želeli sodelovati v pogovorih. Koncept dogodka je uvedel odprto, popolnoma svobodno diskusijo kot strategijo učenja, napredovanja.

Glavni organizator Think Space (Misli prostor) je Društvo arhitektov Zagreb. Z ne-konferenco so uspeli povezati mednarodno strokovno javnost in ustanoviti interdisciplinarno platformo načrtovanja. Ekipa je, s požrtvovalnostjo vseh sodelujočih, tudi prostovoljcev, omogočila profesionalno izveden dogodek. Sveže koncipirano izobraževalno srečanje, v prijetni atmosferi prenovljene stavbe nekdanje avstro-ogrske konjušnice, je nekaj kar bi želeli ponoviti.

Od 10. novembra dalje je v Galeriji Kresija na ogled tudi razstava Preobrazba simbola s katero želijo avtorji širši javnosti celovito predstavitvi originalno arhitekturno zasnovo Cankarjevega doma in njeno umestitev v fizični in kulturni kontekst. Prepričani smo, da je to potrebno tako zaradi splošnega razumevanja in vrednotenja sodobne arhitekturne dediščine, kot tudi zaradi verodostojne primerjave originalne zasnove in novih posegov. Dejstva naj služijo kot izhodišča širši strokovni in javni razpravi na okrogli mizi, ki se bo odvijala ob zaključku razstave.

Razstavo sestavljata dva dela. Prvi del je celovita slikovna, grafična in tekstualna predstavitev originalnega in novega stanja. Gradivo predstavljajo Ravnikarjevi teksti in originalni načrti, vplivne reference in fotografije originalnega stanja (avtor fotografij je pokojni arhitekt in fotograf Damjan Gale) ter njihova današnja različica (avtor fotografij je arhitekt in fotograf Miran Kambič). Material bo predstavljen na 12ih velikih panojih dim 100×250 cm, in na fotografijah na prosojnicah, osvetljenih z zadnje strani.

Drugi del predstavlja film z intervjuji vidnejših predstavnikov strokovne in laične javnosti. Film bo gledalca nagovarjal na dva načina: prek strokovnih dejstev, vprašanje pomena arhitekturne dediščine in upravljanja z njo ter prek čustev in nacionalnega spomina.

Namen razstave in okrogle mize

Arhitekturna dediščina so naše kulturne in civilizacijske korenine. Zavest, kdo smo in kdo bomo. Z razstavo in strokovno debato na okrogli mizi želimo opozoriti na pomembnost ohranjanja arhitekturne kulturne dediščine. Še posebej arhitekturne dediščine nacionalnega pomena, kot je Cankarjev dom. Glede na kulturno škodo, ki jo predvsem v zadnjem desetletju povzročajo neprimerne prenove, zahteva stroka od države, da nemudoma vzpostavi strokoven, stvaren in odziven protokol zaščite arhitekturne dediščine.

Projekt Preobrazba simbola podpirajo Zveza društev arhitektov Slovenije, Društvo arhitektov Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo, Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana, Arhitekturna galerija Dessa ter Trajekt, Zavod za prostorsko kulturo.

Simpozij se bo začel v četrtek, 24. novembra ob 18h, s slavnostno otvoritvijo in predstavitvijo prvega simpozijskega zbornika Arhitekturna zgodovina ter z okroglo mizo Med starim in novim v arhitekturi danes, na kateri bodo sodelovali arhitekti Maruša Zorec, Miloš Florjančič, Janez Koželj, Janko Rožič in umetnostni zgodovinarji Robert Peskar, Breda Mihelič in Matej Klemenčič. Okroglo mizo bo moderiral arhitekt Aleksander Saša Ostan.

Tako kot prvi dve je tudi tretje srečanje namenjeno povezovanju različnih strok, ki se ukvarjajo z arhitekturno zgodovino ter arhitekturo in urbanizmom, t.j. umetnostnim zgodovinarjem, arhitektom, konservatorjem itd. Izpostavljen bo odnos do starejše arhitekture tako danes kot v preteklih obdobjih: odnos javnosti do novogradenj in starejše arhitekture, odzivanje arhitektov in naročnikov na obstoječe starejše arhitekture pri načrtovanju novih, citiranje starejših oblik, pa tudi vprašanja, povezana z restavratorskim in konzervatorskim delom (tudi v preteklosti), še posebej pri intervencijah v spomeniško gradivo.

Več informacij na priloženem pdf-ju zbornika povzetkov s programom simpozija in na elektronskem naslovu arhitekturna.zgodovina@gmail.com.

PROGRAM SIMPOZIJA

Četrtek, 24. novembra 2011

18.00 Slavnostna otvoritev simpozija in predstavitev zbornika Arhitekturna

zgodovina

18.15 Okrogla miza Med starim in novim v arhitekturi danes(Maruša Zorec, Miloš Florjančič, Janez Koželj, Janko Rožič, Robert Peskar, Breda Mihelič in Matej Klemenčič)

Petek, 25. novembra 2011

9.00 RENATA NOVAK KLEMENČIČ (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani)

Obnova spomenikov v Dubrovniku v prvi polovici 15. stoletja

9.30 DUBRAVKA BOTICA (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)

Utjecaj i interpretacija tradicije u arhitekturi 17. i 18. stoljeća u sjeverozapadnojHrvatskoj

10.00 PREDRAG MARKOVIĆ (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)

Graditeljska tradicija i arhitektonska invencijaizmeđustarog i novog: kameni krovovi-svodovi katedrale sv. Jakova u Šibeniku

10.30 Odmor

11.00 HELENA SERAŽIN (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije

znanosti in umetnosti)

Delovanje in vloga graškega Društva za domovinsko varstvo na južnem Štajerskem (1909–1918)

11.30 MARKO ŠPIKIĆ (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)

Transformacije i kontinuiteti u Dioklecijanovoj palači u Splitu od Roberta Adama do AloisaRiegla

12.00 MIJA OTER GORENČIČ (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije

znanosti in umetnosti)

Različni pogledi na posege v srednjeveške cerkve

12.30 Odmor

15.00 ŽIVA DEU (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani)

Meje novega v razvojnem varstvu arhitekturne dediščine

15.30 MATEJA GOLEŽ, TOMAŽ PAZLAR (Zavod za gradbeništvo Slovenije), TOMAŽ MAJCEN (STIK Muzej Laško)

Pomen informacijskega modeliranja za trajnostni razvoj grajenega okolja

16.00 IGOR SAPAČ (Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana)

Novo staro v arhitekturi na Slovenskem. Problematika rekonstrukcijskih posegov

16.30 Odmor

17.00 EVA SAPAČ (Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)

Umetnostna zgodovina in spomeniško varstvo v odnosu do prostora kot merila urbanistične umetnosti

17.30 ALEKSANDER SAŠA OSTAN (Atelje Ostan Pavlin)

Staro kot navdih za novo. Principi naselbinske dediščine kot vir za sodobne urbanistične in arhitekturne rešitve

18.00 ALEŠ VODOPIVEC (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani)

Ravnikarjev odnos do preteklosti in tradicije

Sobota, 26. novembra 2011

9.00 LARA SLIVNIK (Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani), TADEJ BRATE

(Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije)

Hradeckega most v Ljubljani

9.30 NATAŠA JAKŠIĆ, KARIN ŠERMAN (Arhitektonski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)

Novo u starom. Denzlerova Upravna zgradaGradskihpoduzeća u Zagrebu iz 1935.godine u historicističkom tkivu zagrebačkogDonjega Grada

10.00 PETRA ŠUŠTERŠIČ (Ljubljana)

Plečnikov Novi magistrat

10.30 Odmor

11.00 TINA JAZBEC (Ustanova Maks Fabiani)

Murska Sobota – modernistično mesto Ferija Novaka

11.30 TINA POTOČNIK (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije

znanosti in umetnosti)

Staro in novo v razvoju naselja: Mengeš v drugi polovici preteklega stoletja

12.00 JASNA GALJER (Filozofski fakultet, Sveučilište u Zagrebu)

Da li je modernizamjošuvijekaktualan? Sraz realnosti i utopije na izložbama stanovanja 1950ih

12.30 NEŽA ČEBRON LIPOVEC (Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerza

na Primorskem)

Koper v povojnih letih: primeri posegov v historično tkivo mestnega jedra

Tema

Aktivna arhitektura/Active Architecture

Arhitektura ni pasivna. Arhitektura je že v svoji elementarnosti aktivna. Zato mora tudi v današnjem svetu, ki ga vodita kapitalistična ekonomska logika in binarna virtualna miselnost, v katerem se zdi, da zgublja korak s časom, ohraniti oziroma ponovno prevzeti vlogo aktivne oblikovalke prostora in bivanja ter akterke civilizacijskega napredka. Arhitektura aktivira družbeno socialne ter ekonomske odnose. Arhitektura predstavlja kulturo in moč naroda. Njegovo identiteto. Arhitektura oblikuje prostor in človeka. Spoštuje okolje, tradicijo in sodobne tehnologije. Oblikuje nove sisteme bivanja. Izziva domišljijo. Neti kreativnost … Arhitektura je odzivna. Arhitektura je aktivna.

Program

6 predavanj_9 predavateljev

Gerd Bergmeister, Michaela Wolf | bergmeisterwolf architekten | Brixen, Italija

Franz Jaschke | WINFRIED BRENNE ARCHITEKTEN | Berlin, Nemčija

Miloš Florijančič, Matej Blenkuš | abiro | Ljubljana, Slovenija

Benny Govaert, Damiaan Vanhoutte | Govaert & Vanhoutte architecten | Brugge, Belgija

Vera Grimmer | Zagreb, Hrvaška | Lecture about work of architect Ivan Vitić

Valentin Bearth | BEARTH & DEPLAZES ARCHITEKTEN | Chur, Švica

3 študentske predstavitve

1 dokumentarni film

KOCHUU: Japanese Architecture / Influence & Origin | film by Jesper Wachtmeister, 2003

6 arhitekturnih razstav

Mednarodna arhitekturna razstava Piranesi

Maks Fabiani | fotografska razstava Miran Kambič

Opeka in arhitektura_stalni sopotnici | Wienerberger_Opekarna Ormož

Continuity of Modernity_Fragments of Croatian Architecture from Modernism to 2010 | Oris, Arhitekst

Minimalna stanovanja za mlade družine | Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani

South Africa Ithuba project 2010_Načrtovanje in izgradnja učilnice in knjižnice | Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani

Odbor bo podelil 1 nagrado Piranesi, 2 priznanji Piranesi in 1 študentsko priznanje Piranesi.

Dogodek je zasnovan tako, da so soudeleženci ne-konference lahko hkrati tudi njeni voditelji, le četrtino programa predstavljajo vnaprej določeni govorci, ostali del pa se razvija spontano. “Beyond Borders” ne-konferenca odpira prostor za kritično razpravo s strokovnjaki sorodnih področij, pridobivanje znanj in širjenje možnosti sodelovanja.

Sodobni študent arhitekture je ‘vizualni tip’, v knjigah in revijah pregleda fotografije projektov, včasih še tloris kakšne znane arhitekture, pisanje in branje pa raje prepusti tistim, ki naj bi se s tem ukvarjali. Če zreduciramo arhitekturo zgolj na lepo fotografijo in arhitektovo dejavnost zgolj na risanje privlačnih podob, smo razvrednotili bistveno vrednost, ki jo ima arhitektura, ki nas pritegne in gane, ki postavlja vprašanja in odpira nove prostore. Ko se odpovemo razmišljanju o arhitekturi in posledično razmišljanju o svetu, umetnosti, filozofiji, znanosti… se odpovemo ne le arhitekturi kot soustvarjalki našega družbenega vsakdana, ampak tudi kot tisti sferi umetnosti, ki lahko na tako svojstven in kompleksen način materializira ideje o bivanju.

Zavedamo se, da smo kot študentje Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani soodgovorni za razvoj prostora okoli nas, zato smo v želji, da naredimo korak k reševanju problemov, ustanovili Umetniško izobraževalno društvo Praznine.

Oktobra smo izdali prvo številko glasila Praznine, v katerem skušamo arhitekturo vpeti v širši umetniški, miselni, bivanjski, družbeni in kulturni kontekst. Širino reviji dajejo prispevki s področja umetnosti, filozofije in znanosti. Ob pisanju se želimo učiti, kako na bivanjsko tematiko pogledati čim bolj večplastno. Beremo, raziskujemo in pišemo v želji, da bi napravili korak bližje k razumevanju in oblikovanju našega okolja.

Ob izidu prve izdaje revije bodo v sredo, 16. 11. ob 20.00 bo v Vurnikovi predavalnici na Fakulteti za arhitekturo organizirano srečanje vseh, ki bi jih zanimalo sodelovanje z društvom Praznine.

Sklop predavanj in diskusija:

5×20 v sredo, 16. 11. ob 20h, Vurnikova predavalnica FA

Ekipa Praznin – O projektu
Tomo Stanič – Nedotik in voajerizem
Jure Grohar – Identiteta!? Primer Cankarjevega Doma
Andraž Keršič, Alja Košir, Lucija Penko – Hiša z vrtom
Andrej Blatnik – Resnica v fotografiji

Uredništvo Praznin: Katarina Čakš, Martin Kruh, Barbara Logar, Maša Ogrin, Tomo Stanič, Rok Velikonja, Vid Zabel, Andreja Žumer

Fotografije: Andrej Blatnik

Nekako tako doživimo prenovljeno, okoli 60m2 veliko, najemniško stanovanje, v katerem živi mlad par. Po nekaj letih najema sta se odločila stanovanje prilagoditi tako, da bo bolj ustrezalo njunim praktičnim potrebam in navadam in sprejelo njun življenjski slog. Ker sta si najemnika želela enostavnih, izčiščenih konceptov, ki bodo iskreni do posameznih uporabljenih materialov in strogi v izpeljavi konstrukcijskih detajlov, sta se povezala z arhitektom. Tomaž Ebenšpanger je delo prevzel, prepričan, »da je življenje prezapleteno, da bi ga dodatno obremenjevali«, in »da bi moral arhitekt z vztrajnostjo, iznajdljivostjo in potrpežljivostjo luščiti bistvo in podpirati odločitve naročnika«. Sporazum je bil dosežen. Skupna vizija minimuma je postala osnova projekta.

Arhitekt je dobil spodbudo, da si je zamisli drznil speljati do nivoja inovacij. Z uporabo samorazlivnega tlaka niso bile izrabljene le dobre mehanske in kemične lastnosti materiala (enostavno vzdrževanje, toplina dotika), ampak je tlak s svojo nepravilno strukturo deloval tudi kot dekor prostora. Obiskovalca preseneti tudi izvedba razsvetljave. Arhitekti so luči, skrčene na golo funkcijo električne žice in žarnice, sicer že uporabljali, vendar gre arhitekt v tem primeru še korak dlje. Luči, viseče iz stropnih vtičnic, postanejo, kot jih je sam poimenoval, »samovtiči«. Pristop k prenovi je dopuščal, da je tudi siva električna omarica iz časa gradnje bloka sredi popolnoma gladkega, snežnobelega, zidu ostala vidna.

Projekt naj bi bil čim skromnejši tudi pri posegih v prostor, kar je bila tiha želja lastnika stanovanja, ki je prenovo odobril. Tudi naročnika sta želela čimbolj ekonomičen projekt. To je pripeljalo do več praktičnih zamisli. Luči, na primer, visijo na recikliranih računalniških kablih. Predali pod kuhinjskim pultom so boksi na kolesih, pri vsakem pa je prihranjen nakup mehanizma za odpiranje vrhnjega predala, kar zahteva skrbno premišljen razpored vsebin. Naročnika sta pri celotnem projektu želela ves čas aktivno sodelovati. Iz stanovanja se med prenavljanjem nista nameravala izseliti. Želela sta si rešitev, dovolj preprostih, da bi jih lahko sama realizirala, ki bi kasneje, med bivanjem, omogočale minimalno vzdrževanje. Z opuščanjem nepotrebnega, skrbno izbiro materialov in lastnim delom pri prenovi je stanovalcema uspelo prihraniti toliko, da sta si lahko izpolnila željo – nakup dveh Eamesovih stolov. V asketskem ambientu stola delujeta kot pika na i.

Ob opisanem projektu se gre vprašati, ali lahko močna skupna vizija, kot je v tem primeru popolna izčiščenost prostora, lahko pomaga pri komunikaciji med arhitektom in naročnikom, v tem primeru celo dvema naročnikoma – najemnikoma in lastnikom stanovanja.

V stroki, ko gre za participatorno projektiranje, obstaja domneva, da težave z iskanjem rešitev nastanejo pri komunikaciji med strokovnjaki in laičnimi udeleženci procesa projektiranja. Težave ustvarja različnost predznanj, pričakovanj in interesov, ti zadnji pa so lahko celo navzkrižni. Različnosti v predznanju in pričakovanjih je mogoče premoščati z dostopnimi standardi, priročniki ali raznimi zbirkami rešitev. Samo s pomočjo pogajanj je mogoče najti skupne, presečne interese.

Težje premostljive pa so težave pri izmenjavi izkušenj in zamisli. Tovrstne težave so univerzalne – obstajajo tudi znotraj stroke same, saj je izkušnje in zamisli, zaradi njihove neoprijemljivosti, izjemno težko sporočati in usklajevati. Na področju strok, kot je arhitektura, kjer ni enoznačnih, »pravilnih«, odgovorov, to lahko vodi do neoptimalnih rešitev. Prav tu se nam ponuja razmislek. Morda bi sporazumna odločitev o uporabi arhitekturnega izraza, ki je očiščen vsega dekorja in temelji na vsem razumljivih in merljivih objektivnih kriterijih, lahko olajšala participatorno projektiranje na sploh. Minimalistične rešitve v arhitekturi, če jih opredelimo kot sestav čim manjšega števila najenostavnejših elementov, predstavljajo, kadar so uspešne, golo logiko materiala in konstrukcijskega detajla. Lastnosti materialov in fizikalni zakoni so oprijemljivi parametri, o kakovosti katerih se je mogoče sporazumeti. Arhitektova naloga je, da jih s pomočjo znanja in izkušenj ter s kreativnostjo čim bolje izrabi in poveže v novo smiselno celoto. Popolni rešitvi, se pravi najenostavnejši rešitvi, se arhitekt v minimalni arhitekturi približa takrat, ko ji ne more nič več odvzeti. To pa je lahko eden merljivih kriterijev njene uspešnosti.

Šele čas in bivanje bosta pokazala, ali je uporabljeni koncept minimuma dovolj močan, da bosta stanovalca ohranila racionalno zasnovo stanovanja tudi potem, ko se bo stanovanje postopno začelo polniti z vsem, kar prinaša življenje. Ali pa je bila minimalna arhitektura le etapni cilj, postavljen z namenom, da bi stanovalcema omogočil čim svobodnejšo nadaljnjo uporabo. Ne glede na nadaljnji razvoj projekta je trenutni rezultat zaključena celota. Z veliko robnimi pogoji in aktivnim sodelovanjem arhitekta, naročnikov in lastnika stanovanja je nastal do kraja izčiščen projekt, zanimiv z vidika uspešnega usklajevanja med prenovo in končnega prostorskega učinka, pa tudi z vidika vključenosti stanovalcev, ki sta uživala v »samouresničevanju«. Opazovalec, ki z ulice naključno pogleda skozi okno, ali nekdo, ki v prostor prvič vstopi, morda vidi ta dom kot nedokončan in s pogledom išče dekor. Morda pogreša spominke, sled preteklih srečnih trenutkov stanovalcev. Vendar je za par, ki tu živi in je bil ves čas dejavno udeležen pri prenovi, stanovanje še prepolno zgodb, ki so bile, in zgodb, ki še čakajo. Kot bi se izrazil Juhani Pallassmaa, je stanovanje nabito s »podobami dogodkov«. In, ko gre za gradnjo doma, to šteje.

Projekt: Prenova najemniškega stanovanja
Arhitektura: Tomaž Ebenšpanger (www.skupajarhitekti.com)
Lokacija: Šišenska cesta, Ljubljana
Velikost prostora: 60m2
Leto realizacije: 2011
Izvajalec: najemnika sama, Mapei d.o.o, OSM d.o.o.
Fotografije: Miran Kambič, Bojan Stepančič

Cena: 30 €/21 € (za člane Kluba UGM). Cena vključuje: vstopnino, strokovno vodstvo v Kunsthausu in prevoz.

Prijava: ob plačilu na blagajni UGM (tor.-ned.: 10.00-18.00) do 13. novembra 2011; v upravi UGM (pon.-pet.: 9.00-15.00) od 13.-22. novembra 2011 oziroma do zasedbe prostih mest

Informacije: 02/22 94 693 (blagajna) in 02/22 95 860 (uprava), info@ugm.si

Program: Voden ogled po razstavi Ai Weiwei, Interlacing v Kunsthausu in možen individualen ogled razstave Antje Majewski, The World of Gimel. Po uri in pol prostega časa za sprehod po adventnem starem mestu se bomo udeležili otvoritve muzejskega kompleksa Joanneumsviertel z Neue Galerie Graz in si nato samostojno ogledali razstave: Modernizem: Samomor Umetnosti, Refleksije na zbirko Neue Galerie Graz, retrospektivno razstavo arhitekta in oblikovalca Hansa Holleina ter Bruseum, Muzej Günterja Brusa. Vodstvo po razstavi Ai Weiwei-a je v ANGLEŠKEM in NEMŠKEM JEZIKU! Izbira jezika je možna ob prijavi do zapolnitve angleške ali nemške skupine.

Razstava Ai Weiwei, Interlacing v Kunsthausu je prva velika razstava umetnikovega fotografskega in video ustvarjanja. Ai Weiwei je sodobni kitajski umetnik, ki ustvarja na področju kiparstva, instalacije, arhitekture, fotografije, filma in političnega aktivizma. Njegova dela so konceptualne narave in pogosto vsebujejo socialno, politično ali kulturno kritičnost. Nedavno ga je revija ArtReview uvrstila na prvo mesto na lestvici stotih vplivnih umetnikov, kar je sprožilo ostre proteste kitajskih oblasti, ki so tudi pogosta tarča umetnikovih kritik.

Neue Galerie Graz je vse od šestdesetih let preteklega stoletja zaznamovala razvoj umetnosti na nacionalni in tudi mednarodni ravni s številnimi odmevnimi projekti in priznanimi umetniki. Po dveh letih obnove bo slavnostno odprtje Neue Galerie pospremilo več razstav: Razstava Modernizem: Samomor umetnosti, refleksije na zbirko Neue Galerie Graz predstavlja temeljno spremembo modernizma od predstavljanja realnosti do razstavljanja realnosti z deli iz zbirke od 1800 do danes. Vse, kar je bilo naslikano in upodobljeno, je nadomestila razstavljena realnost sama. Naslikane pokrajine so prepustile prostor živo oblikovanim pokrajinam, portrete so nadomestila živa telesa ali kot je dejal Günter Brus: “platno se je spreobrnilo v človeško telo”. Retrospektivna razstava Hansa Holleina, svetovno znanega oblikovalca in arhitekta, ponuja celosten in razumljiv vpogled v njegovo umetniško delovanje. Na ogled bo tudi izbor del iz študijskega centra Bruseum (ustanovljen leta 2008), ki redno predstavlja Günterja Brusa, enega mednarodno najbolj prepoznanih sodobnih avstrijskih umetnikov, ki deluje kot slikar, performer, grafik in pisatelj.

Zakaj kreativne zadruge?

Svobodni ustvarjalci so pomembna družbena skupina, ki pozitivno vpliva na razvoj kulture in družbe, vse več ekonomskih teorij pa poudarja tudi širšo gospodarsko pomembnost poklicev in dejavnosti, povezanih z inovativnostjo in kulturo, imenovanih tudi kreativne industrije. Veljajo za hitro rastoči sektor, ki lahko zadržuje, ustvarja in privablja inovativno in izobraženo delovno silo.

Mladi svobodni ustvarjalci na področju kreativnih industrij pri nas po koncu šolanja vstopajo v okolje, v katerem so izpostavljeni priložnostnemu delu, omejenim socialnim pravicam, neurejenemu urniku… V takih okoliščinah je njihov prispevek k družbenemu in gospodarskemu življenju na vseh ravneh omejen.

Bistven dejavnik socialne varnosti je prostor za bivanje, ključen pogoj za delo pa je delovni prostor. Z dostopom do ugodnih prostorov za bivanje in delo bi imeli mladi svobodni ustvarjalci širšo izbiro poklicnih poti, s tem pa bi se bistveno povečal ustvarjalni potencial te pomembne družbene skupine, ki ima za družbo tudi pomemben gospodarski potencial.

Pomembne prednosti za kakovost življenja in delo prinaša povezovanje različnih svobodnih ustvarjalcev v prostorsko povezane stanovanjske in delovne enote – kreativne zadruge – ki omogočajo povezovanje, delitev skupnega prostora, interakcijo, medgeneracijsko komunikacijo, povezovanje med različnimi področji ustvarjanja in aktivno delovanje v lokalni skupnosti.

Dukz

Na teh izhodiščih je osnovano novoustanovljeno Društvo za ustanavljanje kreativnih zadrug (DUKZ), ki za začetek združuje posameznike s področij oblikovanja, arhitekture, urbanizma, likovnih umetnosti, ekonomije, sociologije in prava. Njihovo sodelovanje se je začelo pri projektu Ustvarjalnih skupnosti na pobudo skupine Maja Farol, Inštituta za politike prostora, AVA – Akademije za vizualne umetnosti in ljubljanske Fakultete za arhitekturo, ter se nadgrajevalo pri projektih Boks in Krater Bežigrad.

Društvo je odprto za sodelovanje s posamezniki in organizacijami z vseh področij, saj se zaveda, da lahko projekt v takšnem obsegu izpelje le v sodelovanju različnih profilov. Eden izmed ciljev kreativnih zadrug je tako vzpostavitev mreže posameznikov in organizacij različnih profilov svobodnih poklicev.

Društvo želi biti mrežna organizacija, ki bo skrbela predvsem za promocijo kreativnih zadrug, njihovo vzpostavitev in pomoč pri izvedbi, ter omogočala povezovanje med člani zadrug in trgom. Mreža bo tako služila podpori pri organizaciji, izvedbi in delovanju kreativnih zadrug.

Z vzpostavitvijo kreativnih zadrug želi društvo prispevati tudi k urbani regeneraciji degradiranih območij v mestih. Fizično infrastrukturo zadrug želi namreč vzpostaviti predvsem s pomočjo začasne uporabe obstoječih praznih objektov, opuščenih gradbišč ali uporabe in obnove dotrajanih ali manj vrednih objektov, kot so delavnice, skladišča ipd.

Posamezna kreativna zadruga bo vezana na manjše območje ali sosedstvo, v okviru katerega bo mogoče urediti večje število delovnih ali delovno-bivalnih enot in skupnih, npr. galerijskih ali vadbenih prostorov. Zadruga bo nudila članom tako organizacijsko kot informacijsko podporo. Preko organizacijske mreže bo omogočen dostop do različnih posameznikov, podjetij, organizacij, orodij in znanj.

Baza iskalcev prostorov

Ena prvih aktivnosti društva je vzpostavitev baze iskalcev prostorov za delo in bivanje. V ta namen so v društvu pripravili kratek spletni vprašalnik, k izpolnitvi katerega ste vabljeni vsi svodobni ustvarjalci v kreativnih industrijah, ki iščete ugodne prostore za delo in bivanje. Odgovore bo društvo analiziralo in predstavilo organizacijam, podjetjem in drugim institucijam, s katerimi bo sodelovalo pri vzpostavljanju kreativnih zadrug, nastala baza povpraševanja po prostorih pa bo nudila tudi osnovo za pogovore z lastniki nepremičnin.

Vabljeni torej k nastajanju kreativnih zadrug!

Kontakt: Blaž Murn, predsednik društva

Naslov: Društvo za ustanavljanje kreativnih zadrug, Tržaška 2, SI-1000 Ljubljana

E-pošta: kreativnezadruge@gmail.com

Facebook: Kreativne Zadruge

Twitter : Kreat_Zadruge

Program:

petek in sobota, 11. in 12. november 2011:
1. Kaj je pasivna hiša – predstavitev za laike in strokovnjake, investitorje in projektante
(prof.dr. Martina Zbašnik-Senegačnik, u.d.i.a., mag. Miha Praznik, u.d.i.s.)
2. Možnosti financiranja pasivne hiše
- Nepovratne finančne spodbude (Eko sklad, j.s.)

- Ugodno kreditiranje (Banka Sparkasse d.d., Gorenjska banka d.d.)
Petek, 11. november 2011 ob 16.30, Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani, Plečnikova
predavalnica
Sobota, 12. november 2011 ob 9.00: Univerza v Mariboru, Slomškov trg 15, 2000 Maribor

Udeležba je brezplačna. Zaželene so prijave na martina.zbasnik@fa.uni-lj.si.

Sobota in nedelja, 12. in 13. november 2011:
Možnost individualnih ogledov 17 pasivnih hiš po vsej Sloveniji.
Seznam hiš s podrobnejšimi opisi in vse dodatne informacije: www.fa.uni-lj.si/konzorcijph, klik na Dan odprtih vrat.

Udeležencem bo predstavnik partnerske ženevske kooperative Codha Guillaume Käser predstavil poslanstvo, začetke, aktualno delovanje njegove organizacije in vpetost stanovanjskih kooperativ v ženevsko stanovanjsko politiko. Videli bomo, da je Codha uspešna v veliki meri, ker gradi na vključevanju članstva (participaciji) in največjem možnem upoštevanju načel trajnostnega razvoja.

Predstavniki Zavoda Tovarna se bodo v predstavitvi osredotočili na dognanja, do katerih so prišli v prvih šestih mesecih dela na projektu. Veliko je dejstev, ki govorijo v prid stanovanjskim kooperativam v Sloveniji. Po eni strani je zaskrbljujoče dejstvo, da je neprofitnih najemnih stanovanj v Sloveniji premalo. Po drugi strani pa je spodbudno, da se odgovorni za stanovanjsko politiko v državi in občinah, s katerimi so bili v stiku, tega zavedajo. Zato stanovanjske kooperative odobravajo in so jih pripravljeni podpreti. To je razvidno tudi iz predstavljenih smernic novega nacionalnega stanovanjskega programa in nekaterih drugih sistemskih oz. zakonodajnih sprememb, ki so se že zgodile ali pa se jih načrtuje.

Glede zagotavljanja stanovanj se premika tudi v politiki. Spomladi je stranka Zares predstavila predlog Zakona o stanovanjskem kreditiranju državljanov z jamstvom države. Temeljni princip, ki predvideva izdajo državnih obveznic kot jamstvo za hipotekarni kredit in ob njihovem unovčenju kot odplačilo glavnice, bi bil lahko zelo uporaben tudi v primeru stanovanjske kooperative v vlogi investitorja. Zato je na javno tribuno povabljen tudi predstavnik predlagateljev zakona.

Najbolj pa Zavod Tovarna seveda zanima izmenjava stališč s potencialnimi uporabniki. To je tudi glavni motiv za javno tribuno, na kateri želijo pridobiti čim več povratnih informacij. Kaj si mislijo o stanovanjskih kooperativah tisti, ki še nimajo rešenega stanovanjskega problema oziroma se bodo s tem problemom kmalu soočili? Ta stališča in še več bi radi slišali od udeležencev v dialogu, ki ga želijo vzpostaviti na obeh tribunah. Na spletni strani www.stanovanjskekooperative.si so pripravili tudi vprašalnik o stanovanjskih potrebah posameznikov.

Vljudno torej vabljeni v Novo mesto ali Ljubljano ter na spletno stran projekta vsi, ki nimate predsodkov do neprofitnih najemnih stanovanj in bi vam prav prišel sosed, s katerim sta pri gradnji stanovanjskega objekta sodelovala, ki mu ne bi bilo težko popaziti na vašega otroka ter vam ne bi pokvaril tedna, če bi s prišel sposodit sladkor ali vas prosil za pomoč pri sestavljanju novega predalnika, ki je prispel iz Gradca…

Fotografije so s spletne strani  partnerske zadruge v Ženevi v Švici. Več informacij: Blaž Habjan, 031 67 19 46; blazhabjan@yahoo.com;

www.stanovanjskekooperative.si

Predavanje bo v torek 25.10.2011 ob 17.00 v knjižnici Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, Trnovski pristan 2, Ljubljana. Predstavila bo arhitekturno-urbanistični pristop k revitalizaciji območja ob vzhodni ljubljanski vpadnici in lokalnega središča Moste. Poseben potencial območja vzdolž Zaloške ceste je reka Ljubljanica, ki z vzpostavitvijo primernih povezav lahko pomembno prispeva k izoblikovanju izrazne fizionomije družbenega in kulturno gospodarskega centra Most.

Lokalna mestna središča v tekmi z mestnimi središči in nakupovalnimi središči na obrobjih mest izgubljajo svojo privlačnost tako za nosilce ekonomskih dejavnosti kot za meščane in obiskovalce. V tem procesu, ki je značilen za večino evropskih mest, predmestja izgubljajo svojo funkcijsko in prostorsko prepoznavnost. Odgovorna mestna politika se problema zaveda in z različnimi pristopi vzpodbuja ponovno krepitev lokalnih središč in predmestnih območij. Arhitektka Maja Kovačič bo v predavanju predstavila arhitekturno-urbanistični pristop k revitalizaciji območja vzdolž vzhodne ljubljanske vpadnice in pripadajočega lokalnega središča Moste. Poseben potencial območja je reka Ljubljanica, ki lahko z vzpostavitvijo primernih povezav pomembno prispeva k izoblikovanju prepoznavne fizionomije družbenega in kulturno-gospodarskega centra Most. Današnji značaj prostora je izrazito prehoden in neartikuliran, na podlagi analiz prostora in ovrednotenja trenutnega stanja pa avtorica predlaga urbanistično zasnovo, ki to stanje kvalitativno nadgrajuje. Predlaga povezave z mestom in druge ukrepe za izboljšanje kakovosti življenja v četrtni skupnosti Moste, ki naj bi dobila tudi svoje prepoznavno lokalno središče.

Razpis za nagrado 2012 je odprt od 17. oktobra 2011 so 19. januarja 2012. Vse informacije so na voljo na www.publicspace.org.

Posnetek prikazuje kvalitete, ki so pomagali nemškemu mestu Hamburg postati Evropska zelena prestolnica 2011. Omenjeni natečaj je leta 2008 uvedla Evropska komisija, da bi prepoznavnali mesta z dobrimi referencami in ambicioznimi načrti za izboljšanje okolja. Posnetek poudarja usklajen gospodarski in okoljski razvoj mesta Hamburg.

Hamburg je partnersko mesto v URBACT projektu SUITE. Projekt, ki ga vodi mesto Santiago de Compostela, se osredotoča na socialno in urbano vključenost skozi stanovanja. V omenjenem URBACT projektu sodeluje devet mest, da bi nađli načine za omogočanje trajnostnih in cenovno dostopnih stanovanj ter za zagotovitev družbene povezanosti s pomočjo socialno mešanih in trajnostnih naselij.

Naslednji Evropski zeleni prestolnici bosta Vitoria-Gasteiz (Španija) leta 2012 in Nantes (Francija) leta 2013.

Bo vaše mesto Evropska zelena prestolnica?

Si vaše mesto zasluži široko prepoznavnost za naporno delo pri reševanju okoljskih problemov, s katerimi se sooča današnja družba? Naj bo vaše mesto prepoznavno kot vodilna destinacija za zeleni turizem in zeleno industrijo v Evropi?

Prijava za Evropsko zeleno prestolnico 2014 bi pomagalo vašemu mestu pridobiti zelen ugled, ki si ga zasluži. Sodelovanje na natečaju je edinstvena priložnost za vaše mesto, da postane zgled na evropski ravni ter ambasador za boljši in bolj zelen svet – le poglejte primer Hamburga, Evropske zelena prestolnice 2011. Podelitev naziva za zeleno prestolnico ne prinaša le velike prednosti za podobo vašega mesta, ampak tudi spodbuja gospodarski razvoj in privablja turiste.

Zbiranje prijav za naslednji natečaj se zaključi 14. oktobra 2011. Informacije za župane in lokalne oblasti, ki bi se želeli prijaviti, so na voljo na spletni strani Green Capital.

V toku semestra bo cikel predavanja (ex cathedra) posvečen nekaterim velikim figuram modernosti v arhitekturi med XIX in XX stoletjem. Tematike, problematike in razvoj arhitekturne teorije in prakse, bodo prikazani preko analize specifičnih arhitekturnih objektov in nekaterih temeljnih teoretičnih tekstov.

Vznotraj seminarja se bo razpravljalo o različnih pojmih napredka, izvora, tehnologije, dekoracije, izuma, tradicije, ki dajejo obliko različnim izrazom moderne arhitekture.

Tektonika, razvoj zgodovinske misli, stil, tehnika, funkcija, konstrukcija, prostor, so pojmi, ki se med XIX in XX stoletjem uveljavijo kot nova orodja in nove metodologije v arhitekturnem delu in kot novi subjekti v konceptualizaciji arhitekturne misli. Pojmi, ki tudi danes predstavljajo predznak arhitekturnega projekta.

Vse te tematike bodo obravnavane in razpravljane vznotraj seminarjev in diskusij v skupnem delu s študenti.

Seminar se bo razvijal po naslednjih temah:

1. Giovanni Battista Piranesi. Konec zgodovine

2. Claude Nicholas Ledoux in problem velikega merila – arhitektura, arhitekturna figura in percepcija

3. Karl Friedrich Schinkel. Arhitekturni jezik moderne države

4. Peter Behrens. Industrija, sodobno mesto in “nove” arhitekturne naloge

5. Adolf Loos in Dunaj. Michaelerplatz in sodobniki

6. August Perret in Le Corbusier. Beton, konstrukcija in abstrakcija

7. Ludwig Mies van der Rohe. Prostor in tektonika

8. Prostor in arhitektura: ruska avantgarda

9. Nervi, Morandi, Musmeci in italijanska arhitektura v 50ih in 60ih: Znanost ali umetnost konstrukcije

10. Jože Plečnik v kontekstu evropske arhitekture XX stoletja

11. Slovenska arhitektura 50ih in 60ih let: doprinos ene generacije v jugoslovanskem kontekstu

V slovenskem prostoru je koncept participacije v arhitekturi in urbanizmu teoretsko zapostavljen in nezadostno obravnavan. Še slabše se mu godi v praksi, kjer se ga običajno smatra kot grožnjo in ne kot priložnost za redefinicijo arhitekturne in urbanistične prakse. Tematska številka predstavlja zgodovinske in sodobne primere ter teoretske konceptualizacije participacije v prostorskem urejanju in arhitekturi. Vsebina številke obravnava participacijo kot kompleksen in ambivalenten koncept, ki v ospredje prinaša teme in aspekte, ki so pogosto izrinjeni iz arhitekturnega diskurza in prakse – politične in družbene implikacije arhitekture in urbanizma. Pod vprašaj je postavljena paternalistična in avtoritarna pozicija strokovnjaka, ki rada diskreditira vednost in izkušnje t.i. laika. Hkrati s tem prevprašujemo tudi razumevanje, ki v središče pojma participacije postavlja idejo konsenza in homogenosti.

Urednici Urška Jurman in Apolonija Šušteršic sta k sodelovanju povabili ugledne avtorje iz Slovenije, Evrope in ZDA, ki v 22 prispevkih predstavljajo participacijo kot kompleksen in ambivalenten koncept, ki v ospredje prinaša teme in vidike, ki so pogosto izrinjeni iz arhitekturnega diskurza in prakse – politicne in družbene implikacije arhitekture in urbanizma.

Pri zastavitvi vsebine tematske številke o participaciji sta urednici izhajali iz ocene, da je v slovenskem prostoru koncept participacije v arhitekturi in urbanizmu teoretsko zapostavljen in nezadostno obravnavan koncept, v praksi pa, žal, prepogosto razumljen kot grožnja in ne priložnost, navsezadnje za samo redefinicijo arhitekturne in urbanisticne prakse.

Avtorji: atelier d’architecture autogérée, Center for Urban Pedagogy, Ilka Cerpes, Noah Chasin, Miha Dešman, Dafne Berc in Maroje Mrduljaš, Urška Jurman in Apolonija Šušteršic, Drago Kos, Blaž Križnik, Ljubo Lah, Mathias Heyden in Jesko Fezer, Mateja Medvedic, Constantin Petcou in Doina Petrescu, Marko Peterlin in Aidan Cerar, Meike Schalk in Apolonija Šušteršic, Obrat, public works, Raumlabor, Spatial Agency, Jeremy Till, Matjaž Uršic: intervju z Majo Simoneti, Ziga Vodovnik.

Mednarodna revija za teorijo in kritiko arhitekture ab – arhitektov bilten izhaja že 39 leto pod okriljem Društva arhitektov Ljubljana. Sodelujoči avtorji v tej številki, ki je nastala v sodelovanju s Kud Obrat, so priznani teoretiki in ustvarjalci iz Slovenije, Evrope in ZDA. Besedila so v slovenskem in angleškem jeziku. Izdajo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Kontakt in narocilo: info@ab-magazine.com

Kontakt: Galerija Dessa, Židovska steza 4, 1000 Ljubljana

Dve fotografiji:

Pogled na razstavno dvorano.

Ljubljanski »kotiček« s projekcijo mestnih ureditev – vidimo Mesarski most, zraven model Stožic, v ozadju predstavitev Londona z modelom stadiona Zahe Hadid.

Na letošnjem bienalu se bo po izboru avtorjev predhodne edicije bienala predstavilo 20. izbranih slovenskih avtorjev mlajše generacije, ki so na svojem področju dosegli opazne rezultate in pripomogli k redefiniciji in razširitvi uporabe ilustracije. Avtorji se bodo predstavili z neodvisno ilustracijsko produkcijo, ki nastaja izven ustaljenih publicističnih okvirov in je zato v okviru obstoječih bienalov mnogokrat prezrta. Gre torej za ilustracijo, ki ni ujeta zgolj v parametre knjižne ali založniške ilustracije, temveč se povezuje praktično z vsemi mediji sodobnih likovnih praks; je eksperimentalna in se pojavlja v različnih medijih, animaciji, stripu, oblikovalstvu, slikarstvu, itn. Svež pristop bienale prinaša tudi v samem načinu selekcije. Sodelujoči avtorji v naslednjem bienalu dedujejo selektorstvo, pri čemer lahko vsak od njih k sodelovanju povabi novega avtorja po lastni izbiri. Isti avtorji pri naslednjem bienalu ne morejo sodelovati. Kvaliteto produkcije na ta način samostojno sooblikuje neodvisna ilustracijska stroka, torej avtorji sami in ne institucije oziroma založbe.

Sodelujoči avtorji na Bienalu 2011 so: Ada Hamza, Aljaž Košir – Fejzo, Branislav Milošević, Dani Kavaš, David Kassl, Dominik Mahnič, Grega Lož, Igor Hofbauer, Katarina Vladimirov Young, Luka Uršič, Mark Požleb, Martina Lajtner, Matija Kocbek, Metoda Postolski Košir, Miha Vrhunc, Milanka Fabjančič, Mina Arko, Nina Urh, Rok Klemenčič, Rone 84, Teja Kleč, Zvonko Čoh, Žiga Tomori, Chris Seddon …

Tekom bienala se bo zvrstilo več kot 14 dogodkov, razstav in umetniških intervencij. Začetek bienala bosta označila dva avtorska dogodka in sicer razstava WHITE SPACE CONFLICT, Aljaža Koširja -Fejza 12. oktobra ob 21h v lokalu BI-KO-FE in razstava “V GOZDU JE SVETLO, V GOZDU JE SVETLOBA“ Dominika Mahniča v razstavnem prostoru Zaklonišče 2, Park slovenske reformacije (Argentinski park).

Uradni start Bienala pa se bo zgodil v Kinu Šiška , kjer bo potekala tudi glavnina dogodkov, in sicer 17. oktobra ob 17.30 z novinarsko konferenco bienala in predstavitvijo Knjiga avtorjev Bienala neodvisnih 2007-2010 – ILUSTRARIE ter otvoritvijo pregledne razstave avtorjev.
Kino šiška bo poleg pregledne razstave avtorjev gosti tudi Jam Session gostujočih avtorjev in poseben dvodnevni dogodek »15′ slave«, kjer se bodo predstavili različni kreativci, ki danes tako ali drugače narekujejo smernice na področju slovenske vizualne kulture.

KONTAKT
info@bienaleneodvisnih.com
Kontaktna oseba:Barbara Poček

Razstava je bila v Londonu dobro sprejeta in obiskana, saj si jo je v času štirih dni ogledalo okoli 9.200 obiskovalcev iz Velike Britanije, Kanade, Japonske, Južne Koreje, Madžarske, Italije, Kitajske, ZDA, Tajvana, Litve, Belgije, Nizozemske, Francije, Danske, Srbije, Španije, Irske in drugod. Razstava je prejela povabila za predstavitve in sodelovanja s tujimi organizacijami in pozitivne odzive obiskovalcev in strokovnjakov, med drugimi tudi iz Victoria&Albert Museum, Design Museum, Paris Design Week, Belgrade Design Week, ICFF New York in Lighthouse, Škotska. Direktor Tent London Jimmy MacDonald pa je zapisal, da je bila izjemna pridobitev za Tent London. Slovensko sodobno oblikovanje je bilo deležno pozornosti mednarodne strokovne javnosti tudi s predstavitvijo Nike Zupanc ob uglednih imenih iz sveta oblikovanja na Superbrands London. Na povabilo ene najuglednejših oblikovalskih revije Blueprint smo v okviru programa 100% Design London skupaj z organizatorji 100% Norway in 100% France sodelovali na okrogli mizi o vlogi nove generacije oblikovalcev. Razstavo Silent Revolutions in sodobno slovensko oblikovanje so tam uspešno zastopali Gigodesign. K večji pozornosti javnosti je pripomogla uvrstitev v neodvisni uredniški izbor revije ICON – Icon Design Trail, v katerem so predstavljeni le najbolj zanimivi dogodki v času festivala.

Razstava, ki prinaša več kot petindvajset izbranih del, je prva obsežna mednarodna predstavitev slovenskega produktnega oblikovanja v zadnjih dvajsetih letih. S prepletanjem gospodarstva in kulture ter aktivnim sodelovanjem vladnih institucij na področju kreativnih industrij želimo promovirati vrhunske slovenske proizvode in podjetja ter povečati prepoznavnost Slovenije skozi industrijsko oblikovanje. Kot pravi kustosinja razstave Maja Vardjan »drugi vidik “revolucije”, ki ga izpostavlja naslov, opozarja na dejstvo, da kar nekaj razstavljenih izdelkov s prelomnimi inovacijami postavlja nove standarde v svetovnem merilu.« Projekt je na začetku svoje poti in kot menita Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja, in Tatjana Fink, glavna direktorica Trima, lahko takšni dogodki odločilno prispevajo k dvigu prepoznavnosti vseh sodelujočih kot tudi k oblikovanju podobe Slovenije kot države, ki si zasluži svoje mesto na svetovnem zemljevidu industrijskega oblikovanja. Kljub vsemu pa se je potrebno zavedati, da je to le prvi v nizu korakov, ki jih bo potrebno narediti skupaj, da bo Slovenija postala mednarodno prepoznavna. Na pomen kontinuirane promocije in dolgoročnega sodelovanja na tem področju je opozoril tudi Miha Klinar, industrijski oblikovalec

PLATINASTI SVINČNIK 2011
Častno priznanje platinasti svinčnik se podeli članu ZAPS za obsežnejši opus na področju arhitekture, krajinske arhitekture ali prostorskega načrtovanja. Priznanje je podelila platinasta žirija, ki so jo sestavljali dr. Živa Deu, Marija Magdalena Kregar, mag.Tomaž Kancler, mag. Jelka Hudoklin, prof. Janez Koželj.
Platinasti svinčnik 2011 prejmejo:
Andrej Hrausky,
Jurij Sadar in Boštjan Vuga.

DIPLOMA ZAPS
Priznanja Diploma ZAPS podeli Skupščinski svet na predlog upravnega odbora ZAPS. Priznanje se podeli za posamezen pomemben organizacijski prispevek pri razvoju in uveljavitvi ZAPS ter stroke.
Diplomo ZAPS prejmeta:
Dr. Aleš Mlakar
Ana Struna Bregar in Hiša arhitekture

ZLATI SVINČNIK S PODROČJA ARHITEKTURE IN KRAJINSKE ARHITEKTURE
Priznanja zlati svinčnik za odlično realizacijo s področja arhitekture in krajinske arhitekture, ki je nastala v obdobju 2006–20011 je podelila tričlanska mednarodna zlata žirija, ki so jo sestavljali arhitekta Saša Randić in Miha Kajzelj ter krajinski arhitekt Matej Kučina.
Priznanje Zlati svinčnik s področja arhitekture in krajinske arhitekture prejmejo:
Dekleva Gregorič arhitekti – Naselje razgledin Perovo,
Enota – Športna dvorana Podčetrtek,
Mojca Gregorski in Ajda Vogelnik Saje- Športna dvorana Kidričevo,
Atelje Ostan Pavlin- Kolesarska pot Bohinj.

ZLATI SVINČNIK S PODROČJA PROSTORSKEGA NAČRTOVANJA
Priznanja zlati svinčnik s področja prostorskega načrtovanja, za projekte, ki so nastali v obdobju 2006–2011, je podelila mednarodna zlata žirija, ki so jo sestavljali: Liljana Jankovič Grobelšek, Mag. Mojmir Prelog in Marcus Schaefer.
Priznanje Zlati svinčnik s področja prostorskega načrtovanja prejmejo:
mag. Jelko Valenčak in skupina načrtovalcev Locus, d. o. o., za urbanistični načrt Šempetra in Vrtojbe,
Ferdo Jordan in skupina načrtovalcev LUZ, d. d., prof. Janez Koželj, mag. Miran Gajšek, Tomaž Souvan in skupina načrtovalcev MOL za OPN MOL ID

ČASTNA ČLANICA ZAPS 2011
KATJA REPIČ VOGELNIK

je arhitektka, urbanistka in načrtovalka. Kot dolgoletna sodelavka Urbanističnega inštituta Republike Slovenije je delovala z generacijo najvidnejših slovenskih urbanistov. Skupaj so pomembno vplivali na razvoj urbanistične in načrtovalske prakse in teorije. Pri ustvarjanju je že od nekdaj družbeno aktivna in si prizadeva za dvig kakovosti strokovnega dela v okviru svoje strokovne prakse, hkrati pa za priznanje urbanistične in načrtovalske stroke v družbi. Pragmatična in visoko strokovna ter obenem toplo človeška zna vedno poiskati ustvarjalne in domišljene rešitve. V zahtevnih procesih usklajevanja interesov v prostoru se je izkazala kot izjemna mediatorka, ki ji je uspelo po svoje doseči upoštevanje strokovnih urbanističnih in načrtovalskih načel. Njeno obsežno znanje, intelektualna širina in strokovna pokončnost so vzor in motivacija. Med drugim je sodelovala pri izdelavi razvojno-raziskovalnih in aplikativnih nalog na področjih stanovanjske gradnje, zasnov dolgoročnega turističnega razvoja, študij variantnih rešitev avtocestnih odsekov in prostorskih izvedbenih načrtov zanje ter meril za urbanistično in prostorsko načrtovanje, navedene naloge pa je tudi vodila. Kot glavne in v praksi uporabne dosežke na področju raziskovalnih nalog ocenjuje sovodenje nalog »Posledice in učinki visoke in nizke stanovanjske gradnje na stanovanjsko okolje« ter »Urbanistični kriteriji za urejanje prostora v Republiki Sloveniji« z Lučko Šarec, Vladimirjem Bracom Mušičem in Kaliopo Dimitrovsko Andrews. Od aplikativnih nalog na področju urbanističnega in prostorskega načrtovanja je treba posebej omeniti urbanistični načrt Krškega. Glede na zahtevnost vsebin in pogojev priprave je pomembno sovodenje projekta »Prostorni plan Opštine Titograd i Generalni urbanistički plan Titograda« s Kaliopo Dimitrovsko Andrews in Jožetom Deklevo. Na področju umeščanja avtocest v prostor Slovenije kot najzahtevnejši (in uspešni) projekt ocenjuje vodenje priprave prostorske dokumentacije za avtocesto na odseku Klanec–Srmin vse od strateške študije prek primerjalne študije variant do lokacijskega načrta in poročila o vplivih na okolje. Katjo odlikuje iskrena želja, prispevati k uravnoteženemu in humanemu prostorskemu razvoju na vseh ravneh. Svoje bogate izkušnje z veseljem prenaša na mlajše, obenem pa še naprej aktivno in učinkovito deluje v praksi.
ČASTNI ČLAN ZAPS 2011
PROF. ALEŠ VODOPIVEC

je že desetletja ena najbolj vidnih osebnosti v sodobni slovenski arhitekturi. Kmalu po diplomi pri prof. Ravnikarju l. 1974 se je aktivno vključil v razprave o smereh razvoja naše stroke. Njegova razmišljanja v člankih v strokovnih revijah in dnevnem tisku, udejstvovanje v Društvu arhitektov, DESSI, Novi reviji, Arhitektovem biltenu itd. so oznanjala pot kritičnega razumnika. Zanj značilno je vpraševanje o odgovornosti stroke do javnosti in kulturnega napredka naroda v širšem pomenu. Znano je njegovo tankovestno oglašanje »če že ne drugače, že zaradi higiene« ob vseh večjih aktualnih urbanističnih in arhitekturnih problemih. Še posebej dragocena so njegova razmišljanja v obsežnem publicističnem opusu. V urbanizmu in arhitekturi išče filozofsko ozadje, razpravlja o stranpoteh arhitekture našega časa, o konfliktu z okoljem v prelomu s tradicijo. Stroko analizira objektivno in tehtno, ko piše o izvorih modernizma ali sodobnem stanovanju, o mostovih, šolah ali posegih v starih ambientih. Pomemben je tudi njegov prispevek k zgodovini moderne arhitekture. Njegovo publicistično delo in prizadevanja za spoštovanje dediščine ljubljanske šole za arhitekturo postavljajo prof. Eda Ravnikarja na pravo mesto v naši in svetovni kulturni javnosti. Poleg po svojem publicističnem delu je postal znan kot odličen predavatelj in mentor na ljubljanski fakulteti, uveljavil pa se je tudi na različnih strokovnih forumih doma in v Evropi. S široko razgledanostjo in dosledno kritično držo je dejavno vključen v mednarodno dogajanje, pri katerem pomaga širiti pristne dosežke slovenske kulture v svetu. Aleš Vodopivec se je udeležil veliko arhitekturno-urbanističnih natečajev in prejel več deset nagrad. Ustvaril je več odličnih del, za katera je prejel nagrado Prešernovega sklada in nagrado Piranesi. Od teh je bilo najbolj odmevno gozdno pokopališče v Srebrničah pri Novem mestu, za katero je prejel mednarodno priznanje z izborom za evropsko nagrado Mies van der Rohe. Vsa njegova dela, ki so bila objavljena v številnih domačih in tujih arhitekturnih knjigah in revijah, zaznamujeta predvsem občutljiv odnos do prostora in zadržan arhitekturni jezik. Njegovo delo pomembno vpliva na strokovno dogajanje in uveljavljanje urbanizma in arhitekture v Sloveniji, zato mu ZAPS podeljuje častno članstvo.
PLATINASTI SVINČNIK
ANDREY HRAUSKY

Dejavnost arhitekta Andreja Hrauskyja je izjemno široka in vplivna, saj svoje delo posveča težavnim področjem arhitekturne stroke, kot so njen družbeni status, izobraževanje, informiranje, kritika, popularizacija in širjenje arhitekturne kulture. Andrej Hrausky s pomočjo arhitektke Majdo Cajnko od leta 1982 vodi trajno delovno skupnost DESSA, pred tem pa jima je uspelo urediti status samostojnega arhitekta v Zakonu o samostojnih kulturnih delavcih. Ustanovila sta tudi galerijo DESSA, v kateri že desetletja na različne načine razstavljata izbrano domačo in tujo arhitekturo in s preglednimi razstavami sistematično seznanjata mednarodno javnost s kakovostno slovensko arhitekturo. V galeriji se je zvrstilo 210 razstav del tujih in domačih arhitektov, spremljali pa so jih informativna predavanja in katalogi. Še večji pomen je imelo 77 razstav slovenske arhitekture, ki jih je galerija DESSA postavila v prestolnicah po vsem svetu in jih opremila s katalogi. Poleg tega je imel arhitekt Hrausky na strokovnih srečanjih in univerzah v tujini več kot 50 predavanj o sodobni slovenski arhitekturi, Jožetu Plečniku in Edvardu Ravnikarju, ob tem že 40 let deluje v uredniškem odboru revije AB, arhitektov bilten. Objavil je 80 teoretskih člankov in kritiških ocen v domačih in najuglednejših tujih strokovnih revijah. Arhitekturno kulturo je širil s ponatisom knjig o Jožetu Plečniku in vodičev po njegovi celotni arhitekturi, s soavtorji je napisal tudi monografiji o Jožetu Plečniku in Maksu Fabianiju. Še posebej pomembno je tudi njegovo organizacijsko in razvojno delo v okviru biroja ARHE, kjer je priredil in vodil 40 strokovnih ogledov arhitekture v tujini, organiziral pa je tudi številne oglede slovenske arhitekture za arhitekte iz tujine. Bil je dolgoletni član organizacijskega odbora Piranskih dnevov arhitekture, zanj največje priznanje pa je bila izvolitev za člana svetovalnega odbora sklada Mies van der Rohe evropske nagrade za arhitekturo v Barceloni, kjer je lahko uveljavil svoj strokovni ugled med najbolj vplivnimi poznavalci sodobne arhitekture. Tudi kot večkratni predsednik Društva arhitektov je zavzeto zastopal stroko in se zavzemal za njeno polno uveljavitev kot razvojne dejavnosti posebnega družbenega pomena. To obširno razvojno delo, ki ga je Andrej Hrausky opravil skupaj z Majdo Cajnko, ni dragoceno le za spodbujanje razvoja kakovostne slovenske arhitekture, ampak tudi za vključevanje naše premalo razumljene in zapostavljene stroke v javno zavest. Za opravljeno delo na tem področju mu nesporno pripada najvišje stanovsko priznanje ZAPS-a platinasti svinčnik.
PLATINASTI SVINČNIK
JURIJ SADAR IN BOŠTJAN VUGA

sta se na slovenskem arhitekturnem prizorišču pojavila sredi 90. let 20. stoletja z zmagovalnimi natečajnimi projekti za Gospodarsko zbornico Slovenije, osrednji del Narodne galerije in univerzitetno športno dvorano Stožice. Ti projekti so po pristopu in zasnovi slovensko arhitekturo postavili v korak s tedanjimi arhitekturnimi gibanji. Sodobno arhitekturo sta tedaj prepričljivo predstavila tako investitorjem kot strokovni javnosti, s čimer sta spodbudila novo generacijo arhitektov, ki še danes zastopajo naprednejšo pot slovenske arhitekture. Z gospodarsko zbornico, objavljeno v številnih mednarodnih revijah, sta postavila sodobno slovensko arhitekturo na mednarodno raven in s tem pritegnila zanimanje tujih kritikov za mlado slovensko arhitekturo. Jurij Sadar in Boštjan Vuga sta s svojim delom v minulih 15 letih vztrajno postavljala, osveževala in dvigala standarde slovenske arhitekture. Poleg že omenjenih del je treba omeniti še poslovno stavbo Arcadia Lightwear v Ljubljani, stanovanjske stavbe na Gradaški in Trnovskem pristanu v Ljubljani, Zvezdo v Novi Gorici, vile v Kosezah, Celju in na Belem Križu, nakupovalno središče Mercator v Novi Gorici ter športno dvorano in nogometni stadion v Stožicah. V slovensko arhitekturno prakso sta vnesla nov pristop. Organizacijo biroja, v katerem več arhitektov ‒ risarjev sledi potezam enega arhitekta ‒ vodje, je zamenjalo skupinsko delo vseh sodelujočih pri razvoju projekta. Takšno delo so omogočile nove metode razvoja zamisli, ki temeljijo na diagramiranju in parametričnemu projektiranju. Že zgodaj sta k sodelovanju začela vabiti tudi arhitekte in študente iz tujine, s čimer je njun biro hitro postal okolje za inovativno razmišljanje in izmenjavo informacij. Jurij Sadar in Boštjan Vuga se lotevata vsakršne naloge z namenom, da v njej preizkušata nove rešitve. Čim bolj je naloga zahtevna, pogoji gradnje omejeni in čim več je neznank, tem več je možnosti za izvirno, edinstveno rešitev. Za orodje modeliranja, pri čemer se preizkuša nove ideje, nove tehnične in prostorske rešitve, uporabljata različne prototipe, ki pomagajo odkrivati še neznane možnosti. Vsako njuno delo oddaja zato določeno mero razvojnega učinka, ki prostor na novo označi in ga promovira. Njuna arhitektura ni niti vezana na določen prostor, ne pripada določenemu slogu niti določeni skupini. Sega čez vse možne omejitve, geografske, nazorske, kulturne, poslovne, avtorske, generacijske in je za večino neobičajna. Uspešna je zato, ker je prožna in nekomformistična. Že razširjenost njunih projektov je v slovenski arhitekturi zagotovilo, da njena kakovost še dolgo ne bo upadla.

DIPLOMA ZAPS
DR. ALEŠ MLAKAR

Predsednik in skupščinski svet ZAPS podeljujeta priznanje diploma ZAPS 2011 dr. Alešu Mlakarju za njegov prispevek k zasnovi in izvedbi dodatnih strokovnih izobraževanj v letih 2009–2011. Dr. Aleš Mlakar, univ. dipl. inž. kraj. arh., je osnoval dodatna strokovna izobraževanja ZAPS na osnovi priporočil Sveta arhitektov Evrope. DSI, kot dodatnim strokovnim izobraževanjem skrajšano rečemo, so se začela izvajati v letu 2009. Skupaj s Komisijo za izobraževanje ZAPS je dr. Mlakar pripravil nabor tem, ki bi lahko pritegnile člane, in ti so DSI v anketi že en mesec po uvedbi večinoma podprli kot pomembno pridobitev ZAPS. Predavanja so v povprečju tako dobro obiskana, da je velika sejna soba ZAPS včasih že skoraj premajhna. DSI je osnoval ob pomoči Komisije za izobraževanje ter jo vodi z velikim navdušenjem in odprtim strokovnim pristopom, ki omogočata vključevanje širokega spektra tem. Pri tem mu pomagajo njegova izjemna sistematičnost in angažiranost ter vključenost v znanstveno delovanje na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani in nenehno projektantsko delo v urbanistični in načrtovalski praksi. Dr. Aleš Mlakar si v okviru DSI z vpeljevanjem raznovrstnih, tudi manj poznanih in priznanih tem prizadeva za večjo obiskanost predavanj in hkrati za izobraževanje najširšega kroga članov in nečlanov Zbornice ter posledično izboljšanje ravni njihovega strokovnega znanja. Pri tem pa DSI vodi in usmerja proti cilju, ki je sčasoma obvezno izobraževanje, uravnoteženo glede na kulturne, regulacijske, tehnične, trajnostne in poslovne vidike strokovne prakse ter prilagojeno posameznim strokam v ZAPS.
DIPLOMA ZAPS
ANA STRUNA BREGAR IN HIŠA ARHITEKTURE

Med strokovnimi dejavnostmi znotraj zbornice posebno mesto zavzema HA. Čeprav je njen prostorski okvir zelo skromen, pa s svojimi dejavnosti, ki segajo veliko širše od majhnega, a kakovostnega razstavnega prostora na dvorišču Vegove 8, zbornici pomaga ustvarjati njen »javni obraz«. Organizira namreč tematske razstave in predstavitve svojih članov, nekatere oblike dodatnega izobraževanja (n.pr. filmske projekcije), zanimive strokovne ekskurzije ter stanovske športne in družabne dogodke. Nenazadnje tudi Dan arhitektov – s konferenco, podelitvijo nagrad in družabnim dogodkom- nastaja v organizaciji HA. V kontekst izobraževanja širše javnosti o kakovostni arhitekturi spadajo tudi otroške arhitekturne delavnice, ki so se v dveh letih razširile v močno mrežo po vsej Sloveniji, letos pa je HA izpeljala tudi projekt Zlata kocka, ki predstavlja nagrado za izobraževanje otrok in mladostnikov o arhitekturi in prostoru. Te dni se bodo že drugič zaporedoma z mnogimi spremljevalnimi dogodki zgodile Odprte hiše Slovenije, tokrat povezane v svetovno mrežo Open House Worldwide, HA pa je dala pobudo in prevzela organizacijo tega obširnega dogodka. Nasploh se ekipa HA trudi tudi, da bi arhitekturo povezala s proizvajalci oz. gospodarstvom ter da bi dobro arhitekturo približala naročnikom. »Vitalni duh« živahnega tima HA uteleša arhitektka Ana Struna Bregar, ki je njeno vodenje prevzela pred (dvema?) letoma. Ana nas pri svojem intenzivnem angažmaju ne prepriča le s svojim človeškim entuziazmom, odprtostjo in organizacijskimi sposobnostmi, temveč tudi z mnogoterimi strokovnimi izkušnjami in talenti, ki segajo od publicistike, dela z institucijami, proizvajalci oz. firmami, komunikacije z mediji in nenazadnje z arhitekti samimi. Hiša arhitekture in ZAPS sta v njej v pravem trenutku našla pravo osebnost, ki stroki in javnosti pomaga pri ponovnem uveljavljanju kvalitetne arhitekture.

Foto: Miran Kambič

Naselje je primer običajne urbanistične zasnove individualne gradnje za trg. Je brez posebnih urbanih odlik, kar pa je nadgrajeno s prepričljivo in inovativno oblikovno zasnovo objektov ter razredčeno prednjo vrsto objektov. To omogoča razgled na Kamniške Alpe tudi stanovanjskim dvojčkom v drugi vrsti. Zato je dokaz, da presežna arhitekturna ustvarjalnost ni sama sebi namen, ampak s svojo posebnostjo lahko postane celo glavni prodajni adut. Oblikovna zasnova objektov ustvarja likovno igrivo in monumentalno kompozicijo prisekanih volumnov na temnem podnožju, kjer gre za likovni dialog s kuliso gorske pokrajine v ozadju. Materialna delitev na temno pritličje in razgibano leseno nadgradnjo pomeni tudi stik z naravno logiko gozdne pokrajine v neposredni bližini.

ZLATI SVINČNIK
Enota – Športna dvorana Podčetrtek

Foto: Miran Kambič

Dvorana je uspešen primer javne zgradbe, ki ni samo športna dvorana, ampak tudi fleksibilno uporaben centralni javni pokriti prostor naselja. Dislocirana lega objekta, ki je glede na naselje postavljen na drugo stran ceste, je bila spretno izkoriščena. Iz degradirane pozicije za nasipom je ustvarjena nova vstopna poteza krajinsko izoblikovane rdeče preproge, ki je v močni rdeče-črni barvni obdelavi prepričljiv vstopni nagovor nove stavbe. Odlika projekta je tudi krajinska vključitev temnega volumna nove stavbe v naravni kontekst športnega parka in kontinuiteta značilnega oblikovanja stavb, saj dvorana z drugimi novimi objekti naselja ustvarja sklenjeno celoto. Zunanji oblikovalski jezik se nadaljuje v notranjo pokrajino objekta, ki je primer likovno uravnotežene rešitve z racionalno uporabo recikliranih materialov.

ZLATI SVINČNIK
Mojca Gregorski in Ajda Vogelnik Saje- Športna dvorana Kidričevo

Foto: Miran Kambič

Dvorana je dober primer anonimne in natančno izvedene zgradbe, ki se nevslijivo a prepričljivo vključuje v svojo okolico. Volumen dvorane je vkopan v teren, s tem pa je njen zunanji gabarit prilagojen merilu prostora. Nadzemni del dvorane je optično znižan z dinamično horizontalno potezo strehe, ki s svojim temnim volumnom lebdi nad pokrajino in s svojimi čelnimi previsi uokvirja poglede v gozd. V prečni smeri je stavba transparentna in obojestransko predrta z okenskimi cezurami, ki prepuščajo poglede skozi dvorano v pokrajino, s tem pa je poudarjen vtis lebdenja, kar je ena izmed glavnih odlik zgradbe. Kontrastno beli betonski paravan na strani igrišč se s svojo dinamično in lahkotno zasnovo uspešno ujame s športnim dogajanjem.

ZLATI SVINČNIK
Atelje Ostan Pavlin- Kolesarska pot Bohinj

Foto: Aleksander S. Ostan

Kolesarska pot, ki poteka od Bohinjske Bistrice do Bohinjskega jezera in naprej do Srednje vasi, je presežek pri oblikovanju tematskih kolesarskih poti pri nas. Pot, večinoma speljana po poljskih poteh sestavlja posrečeno mešanico lepe kolesarske ture, izjemnih vedut, kulturne in naravne krajine ter avtorske urbane opreme. Počivališča in razgledišča so dobro postavljena, objekti in elementi urbane opreme pa zanimivo in domiselno oblikovani saj so elementi v materialu in obliki skladni z lokalno arhitekturno dediščino in kulturno krajino. Pot s počivališči je v celoti vpeta v širši prostor in se z njim tudi odlično ujame. Za Bohinj, kjer je aktivni turizem vodilo, je to vsekakor strateški projekt, za vse prihodnje tematske kolesarske poti pri nas pa vzorčni primer dobre prakse.

ZLATI SVINČNIK
mag. Jelko Valenčak in skupina načrtovalcev Locus, d. o. o., za urbanistični načrt Šempetra in Vrtojbe

Urbanistični načrt za naselji Šempeter in Vrtojba je uspešen poskus načrtovanja skupnega urbanega območja naselij, ki sta v neposredni bližini pomembnih regionalnih središč, Nove Gorice in italijanske Gorizie. Razvoj naselij, še zlasti v neposredni bližini pomembnejših urbanih središč, je deležen neprimerne načrtovalske obravnave in praviloma prepuščen strateško nepremišljenim ali celo stihijskim odločitvam. Projekt ima pomemben metodološki pristop in jasno izražen osnovni koncept prostorskega razvoja območja. Nedvomno gre za projekt, ki bo pripomogel k obogatitvi aktualne načrtovalske prakse predvsem v smislu spodbujanja uravnoteženega in trajnostnega prostorskega razvoja naselij in kakovosti bivanja, zagotavljanja ambientalnih kakovosti prostora in varstva okolja.

ZLATI SVINČNIK
Ferdo Jordan in skupina načrtovalcev LUZ, d. d., prof. Janez Koželj, mag. Miran Gajšek, Tomaž Souvan in skupina načrtovalcev MOL za OPN MOL ID

Občinski prostorski načrt Mestne Občine Ljubljana – ID je interdisiciplinaren projekt, ki pomeni sklepno fazo izredno obsežnega, več let trajajočega strokovnega dela različnih strokovnih profilov. Skupini pripravljavcev akta je na podlagi predhodno strokovno dognanih in usklajenih strateških konceptov prostorskega razvoja MOL uspelo izdelati prostorski in urbanistični dokument, ki vsebuje ne le vse z zakonom predpisane elemente, ampak tudi številne druge urbanistične vsebine, ki bodo lahko prispevale k ustreznejšemu ravnanju v prostoru. Iz stanja kaotičnega zbira preštevilnih in večinoma zastarelih prostorskih in urbanističnih aktov, ki so doslej veljali na območju MOL, je Mestna občina Ljubljana dobila nov, celovit, koherenten in pregleden prostorski dokument kot podlago za učinkovit, sodoben in trajnosten prostorski razvoj mesta.

3. oktobra 2011 se bo Slovenija pridružila svetovni javnosti pri praznovanju Svetovnega dne Habitata. Letos so se v Združenih narodih prvi oktobrski ponedeljek namenili posvetiti podnebnim spremembam in njihovemu vplivu na mesta in na pogoje bivanja v njih. Čeprav se v Sloveniji napovedi o podnebnih spremembah in migracijah zdijo komu neutemeljene, pa vremenske ujme, visoke poletne temperature, sušna obdobja in močni nalivi, že vplivajo na kakovost bivanja v naših naseljih in opozarjajo prebivalce, politike, urbaniste, arhitekte in gradbenike, da se morajo rešitve prilagoditi novim okoliščinam. Podobno k spremembam pri gradnji, prenovah in urejanju mest nagovarjajo tudi potrebe po zmanjševanju zračnih emisij in energetski varčnosti. Podnebne spremembe brez dvoma že predstavljajo razvojnih izziv tudi v naših krajih.

Svetovni dna Habitata, ki je izvorno povezan z zagotavljanjem pravica do bivališča, je svetovna zveza arhitektov, UIA, obeležila kot svetovni dan arhitekture. Ta naravna povezava dveh praznovanj na svetovni ravni je postala tudi vzgib zato, da se v Sloveniji organizira »Teden arhitekture in prostora« in tako poveže številne dejavnosti, ki so jih različne organizacije in ustanove sicer prirejale tekom leta. Namen združevanja dogodkov je povečati njihov privlačnost za obiskovalce, omogočiti več javnih posvetovanj in razprav ter tako povečati učinek dogodkov, ki naj bi povečali splošno količino znanja o urejanju prostora, o kakovosti gradnje in izboljšanje kakovosti bivanja.

Posebej opozorilo na tri  večje dogodke, ki so sicer navedeni Tednu arhitekture in prostora:
1. Trajnostna arhitektura po vsej Evropi!
Razstava
• ponedeljek 3.10.2011 ob 10.00 bo razstavo otvoril predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk
• Lokacija: Državni zbor, Šubičeva ulica 4, 1000 Ljubljana
• Izvajalec: Arhitekturni svet Evrope, Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, Inštitut za politike prostora, Ministrstvo za okolje in prostor, Državni zbor Republike Slovenije
• kontakt: Ana Struna Bregar: ana.strunabregar@zaps.si
Razstavo “Trajnostna arhitektura po vsej Evropi!” je pripravil Svet arhitektov Evoripe (ACE) ob svoji 20. obletnici v sodelovanju z evropskim poslancem Frieda Brepoels in Fakulteto za arhitekturo in urbanizem, katoliške univerze v Louvain-la-Neuve. Razstava je bila jeseni 2010 na ogled v Evropskem parlamentu. Predstavlja 32 najboljših primerov trajnostne arhitekture v osmih različnih temah, s čimer se poudarja njihova kakovost in značilnosti trajnostne arhitekture v Evropi. Razstavo bo na Svetovni dan Habitata v slovenskem Državnem zboru otovoril predsednik RD dr. Danilo Türk.
Razstava je na ogled tudi javnosti.
Od 11.10.-21.10. bo razstava vse delovnike od 14.00-19.00, na ogled v Hiši arhitekture, Vegova 8, 1000 Ljubljana.

Dan arhitektov 2011
Mednarodna konferenca in podelitev nagrad Zlati svinčnik Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije
• četrtek 6. 10.2011, 9.00 – 19.00, 20.00
• Lokacija: Muzej za arhitekturo on oblikovanje, Pot na Fužine 2, Ljubljana
• Izvajalec: Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije
• Kontakt: Barbara Pungerčar: barbara.pungercar@zaps.si
Tema konference je Arhitektura za jutri.

Odprte hiše Slovenije
Vodni ogledi po 100 objektih najbolj kakovostne sodobne arhitekture po celi Sloveniji in spremljevalni dogodki
• sobota in nedelja 8. in 9.10.2011, 9.00 – 19.00
• Lokacija: cela Slovenija
• Izvajalec: Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije
• Kontakt: Ana Struna Bregar: ana.strunabregar@zap.si
• www.odprtehiseslovenije.org

Partnerji in organizatorji dogodkov

Ministrstvo za okolje in prostor Slovenije, MOP / Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, ZAPS / Inštitut za politike prostora, IPOP / Muzej za arhitekturo in oblikovanje, MAO / Umetnostna galerija Maribor, UGM / Društvo arhitektov Ljubljana, DAL / Društvo arhitektov obala, DAO / Društvo arhitektov in urbanistov Celje, DAUC / Iniciativa Posvejt.

Kontakti

ZAPS: ana.strunabregar@zaps.si

MOP: asa.roglej@gov.si

IPOP: maja.simoneti@luz.si

Program tedna arhitekture in prostora

www.zaps.si www.mop.si

www.ipop.si

Zbrane bo uvodoma pozdravil Mitja Pavliha, direktor Direktorata za prostor z Ministrstva za okolje in prostor. Na posvetu bodo o podnebnih spremembah z različnih vidikov spregovorili direktor Službe vlade za podnebne spremembe Jernej Stritih, sociolog Drago Kos, profesor okoljskega inženirstva Boris Kompare in krajinska arhitekta Marta Vahtar. Dogodek se bo končal z vodeno razpravo in priložnostjo za druženje v atriju muzeja.

Dodatne informacije:

Inštitut za politike prostora, Tržaška 2, 1000 Ljubljana

Telefon: 0590 63 683, Marko Peterlin, Maja Simoneti

E-pošta: ipop@ipop.si

Še posebno v Evropi je za idejo odpornosti vedno več zanimanja. Lansko leto sem uporabil omenjeni koncept pri pisanju prvega sinteznega poročila ESPON 2013. V njem smo trdili, da »konkurenčnost ostaja zelo pomembna, vendar se pojavljajo tudi novi koncepti: energetska varnost, prilagajanje podnebnim spremembam, odporne regije in zmožnost okrevanja«. Vodilni akademiki so razpravljali o »odporni regiji« v posebni izdaji Cambridge Journal of Regions, Economy and Society (lanska majska številka). Ta teden sem prejel kopijo nemškega Annual of Spatial Research and Policy, 2010, z naslovom »Urbana regionalna odpornost: kako se mesta in regije spopadajo s spremembami?« (angl.: »Urban Regional Resilience: How do cities and regions deal with change?«). Praktikom se prispevki akademikov pogosto zdijo, kot da so z drugega sveta, toda ta publikacija je osvežujoča majhna knjiga, ki kaže kako lahko intrepretiramo in uporabljamo koncept odpornosti. Ilustrira tudi, kako se raziskave in praksa v Nemčiji lotevajo podnebnih sprememb in izzivov »krčenja mest« (angl.: »shrinking cities«).

Kaj »odpornost« pomeni?

Tako kot pri drugih pomembnih konceptih, kot so “trajnostni razvoj” ali “teritorialna kohezija”, je tudi glede pomena koncepta “odpornosti” kar nekaj nejasnosti. To ni nujno slabo, saj lahko debate in razprave ustvarijo inovacije. Lep del diskusije poteka o tem, ali lahko koncept »odpornosti« iz okoljske znanosti razširimo tudi na družbene in gospodarske situacije. Bistvo koncepta je, da se lahko sistem po motnji spet vrne v ravnovesno stanje. Odpornost je torej sposobnost prilagajanja spremembam. Uporaba „odpornosti” kot načina razmišljanja lahko pomaga pri obvladovanju in zmanjšanju tveganj, s katerimi se srečujejo območja pri naravnih nesrečah in podnebnih spremembah. Mednarodna strategija Združenih narodov za zmanjšanje nesreč (angl.: »UN International Strategy for Disaster Reduction«) je bila pri tem ena prvih. Škoda je, da Zduženo kraljestvo krči sredstva za to telo, kot sem omenil v enem od prejšnjih blogov. S pomočjo arhitekturnega in prostorskega načrtovanja je možno zmanjšati ranljivost stavb in naselij za znana tveganja, kot so poplave, vročinski valovi, viharji, potresi ipd. Zgornja fotografija dobro kaže, kako lahko poplave v središču mesta povzročijo gospodarsko, fizično in družbeno škodo.

Thomas Naumann s sodelavci v nemškem Annual of Spatial Research and Policy pojasni kako izdelati analizo ranljivosti s posebnim poudarkom na poplavni ogroženosti. Gre za vrstni red »vir – pot – prejemnik – posledica«. Ugotovitve so podlaga za oblikovanje omilitvenih ukrepov, tako da se npr. stavbe, ki so poplavljene, lahko hitro in z nizkimi stroški ponovno uporabljajo.

Pa vendar, ali lahko prenesemo koncept odpornosti na mesta in regije, še posebej na prostorske vidike upravljanja s družbenimi in gospodarskimi tveganji? Center za odporna mesta (angl.: »Center for Resilient Cities«) iz Združenih držav vsekakor meni da lahko. S tem se strinja tudi ameriška mreža Building Resilient Regions. Postavlja štiri vprašanja:

• Kako dobro lahko regija oceni svojo ranljivost glede na motnje ter svojo sposobnost za odzivanje na to?

• Kako dobro se lahko regija pripravi na odzivanje na ocenjene in potencialne motnje?

• Kako učinkovito, v absolutnem in v relativnem smislu, se regija odziva na dejanske motnje?

• Kako učinkovito, v absolutnem in v relativnem smislu, se regija opomore od motenj ter uči iz svojih izkušenj in spoznanj?

Z omenjenim področjem se ukvarjajo tudi Center za odpornost iz Stockholma (angl.: »Stockholm Resilience Center«) in Skupina za odpornost in strategije za zmanjšanje tveganj v okviru Združenja evropskih šol za planiranje. Raziskava, ki so jo naredili v ZDA, je pokazala, da so številna starejša industrijska mesta presenetljivo dobro prestala gospodarsko krizo. Njihovo odpornost si lahko razlagamo z njihovim raznovrstnim gospodarstvom, vključno z majhnimi naprednimi proizvodnimi obrati ter izobraževalnimi in zdravstvenimi ustanovami. Še več, ravno zato, ker so bila manj zanimiva za špekulativen razvoj stanovanj, so se uspela izogniti kolapsu nepremičninskega trga, ki je tako prizadel mesta v »potrošniškem pasu« (angl.: »consumption belt cities«).

Odpornost in energetska varnost

Eden od primerov v nemškem Annual of Spatial Research and Policy kaže, kako integracija energetskih vprašanj v urbanistično načrtovanje lahko prinese večjo odpornost glede energetskih šokov. Navezuje se na študijo, ki jo je izvedlo nemško Ministrstvo za promet, gradnjo in urbanizem (BMBVS) na temo uporabe mesnih odprtih prostorov za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Navaja, da obstaja neizkoriščen energetski potencial v opuščenih industrijskih območjih, območjih preobrazbe, praznih zemljiščih in različnih rezervatih. Omenjena velika prazna območja lahko namenimo za začasno rabo nasadom s kratko rotacijo ali pa za fotovoltaiko.

Praksa celostnega pristopa se kaže na primeru Gelsenkirhena. Tudi v tem gosto poseljenem mestu v Porurju lahko najdemo zemljišča in jih spremenimo v lokacije za pridobivanje energije. Fabian Dosch in Lars Porsche trdita, da »uporaba obnovljivih virov energije v grajenem okolju zahteva nov način razmišljanja«. Menita tudi, da »bo uporaba obnovljivih virov energije spremenila podobo mest«. Izziv je predvsem kako uskladiti energetske koncepte s koncepti urbanega razvoja. Dosch in Porsche trdita, da obstaja velika možnost za kapatitalizacijo sinergij med urbanističnim načrtovanjem ter gospodarskimi, družbenimi in okoljskimi zahtevami. Menita, da ni alternative za kompaktno in gosto poseljeno mesto, ter da bi moralo biti ukvarjanje s prostorskimi vidiki obvezen del pri vseh ukrepih financiranja obnovljivih virov energije.

Planiranje za bolj odporna območja

Nemški Annual of Spatial Research and Policy nam da realno sliko o trenutnem stanju glede vključevanja koncepta odpornosti v številne praktične načrtovalske ukrepe. Ideja podpira inovativne posege na področjih, kot so proizvodnja energije v mestih ali upravljanje s poplavami, vendar pa recepti še niso dovolj dodelani. Raznolikost in odvečnost pri zagotavljanju različnih omrežij se zdi bolj zaželjena kot odvisnost od posamezne večje prostorske koncentracije ali povezave v omrežju. V enem od poglavij v publikaciji je obravnavana ideja o odpornosti, ki ima izvor v teoriji kompleksnosti. Ta predstavlja koristen opomin o tem, kako lahko en sam majhen in oddaljen dogodek povzroči veliko škodo drugje. Vendar pa trditev, da je vse zelo kompleksno v praksi ne pomaga prav dosti. Morda je glavno praktično sporočilo pomen učenja in prilagajanja. Potreben je dialog med raziskavami in prakso, podprt z odprtostjo do inovacij, eksperimentov in izmenjave izkušenj. Nemci že delajo na tem, ostali pa bi morali.

Besedilo je prevod članka, ki je v izvirniku izšel na blogu World View Cliffa Haguea, dostopnem na http://cliffhague.wordpress.com/

Cliff Hague je zaslužni profesor na univerzi Heriot-Watt v Edinburghu, predseduje strokovni skupini za urbanizacijo pri Commonwealthu, je nekdanji predsednik Royal Town Planning Institute ter Commonwealth Association of Planners. Danes vodi britansko kontaktno točko programa ESPON in deluje kot samostojni svetovalec in raziskovalec v mnogih evropskih projektih s področja prostorskega razvoja. Njegova zadnja knjiga Regional and Local Economic Development z izbranimi primeri na petih kontinentih osvetli prostorske razvojne politike in prakse z globalnega vidika.

Program ESPON je namenjen podpori pri oblikovanju politik Evropske unije in držav članic. V ta namen se v okviru programa pripravljajo analize o trendih v prostoru, o učinkih politik ter globalnih izzivov na prostor Evrope, regij ali specifičnih geografskih območij. Obenem se skozi analize oblikujejo harmonizirane metodologije prepoznavanja razvojnih možnosti v prostoru, scenariji ali kazalci za spremljanje stanja v prostoru.

Namen dogodka v Mestnem muzeju je predstavitev pogleda na prostorski razvoj Slovenije s pomočjo podatkov in metod, ki jih nudi program ESPON. Pri tem je ključno vprašanje součinkovanje med različnimi razvojnimi cilji v prostoru, kjer se običajno pokaže njihova neusklajenost in zaradi tega tudi slabša učinkovitost posameznih politik.

Na dogodku bodo predstavniki ministrtsva najprej predstavili osnovne informacije o samem programu ESPON, slovenski raziskovalci v projektih pa bodo predstavili primere rezultatov, ki jih prinaša program. V nadaljevanju se bodo dogodku pridružili tuji gostje, ki bodo predstavili izkušnje držav, sodelujočih v projektu ESPON INTERSTRAT, pri spodbujanju širšega razumevanja in razprave o prostorski razsežnosti razvoja, tudi s pomočjo rezultatov programa ESPON. Dogodek bo zaključila okrogla miza z uglednimi gosti o prostorski usklajenosti politik, vlogi znanja in podatkov za njihovo pripravo, ter o vplivu konteksta Evropske unije na razvojne odločitve.

Na okrogli mizi, ki jo bo vodil prof. dr. Bogomir Kovač, bodo sodelovali predstavniki vladnih resorjev, ki oblikujejo državno razvojno politiko, ter tuji gostje. Med njimi sta g. Cliff Hague, zaslužni profesor na Škotski univerzi Heriot-Watt, bivši predsednik Royal Town Planning Institute in Commonwealth Association of Planners, samostojni raziskovalec in pisec blogov, ter ga. Magdalena Zagrzejewska-Fiedorowicz, predstavnica poljskega predsedstva EU, ki vodi razprave o vlogi teritorilne kohezije in urbanega razvoja v okviru nove kohezijske politike.

Prijava do 30. septembra 2011 prek spletne prijavnice!

Več informacij:

Blanka Bartol, kontaktna točka ESPON za Slovenijo, blanka.bartol@gov.si

Rok za oddajo prispevkov je 30. oktober 2011.

Ogled bo potekal v soboto, 24. septembra, vodil ga bo Miha Kajzelj.
Z lastnim prevozom se bomo zbrali pri Domu v Kamniški Bistrici ob 7.00h. Od tam bomo skupaj nadaljevali pot na Kokrško sedlo (2.5h) in do bivaka pod Grintavcem (1.5h). Po ogledu se bomo vrnili na izhodišče. Predvidena dolžina izleta je 7 – 8h. Izlet zahteva nekaj kondicije in ni primeren za vrtoglave. S seboj vzemite planinsko opremo: gojzarje, vetrovko, palice, malico…

Kotizacija ni predvidena.

Prijave sprejema pisarna Društvo arhitekov Ljubljana do petka, 23. septembra do 12.00.
Prijave drustvo.arhitektov.lj@siol.net ali na telefon 01 2527930 med 10.00 in 12.00.

Strokovni posvet Zgradbe, energija in okolje je dogodek, na katerem domači in tuji strokovnjaki udeležence seznanjajo s teoretičnimi novostmi in praktičnimi izkušnjami s področja uporabe obnovljivih virov energije v zgradbah. Namenjen je ljudem, ki se zavedajo pomembnosti odgovornega obnašanja do okolja in ki vedo, da je v varčevanju z energijo prihodnost. Na tradicionalnem strokovnem posvetu se vsako leto zbere več kot 400 arhitektov, gradbenikov, projektantov strojnih inštalacij in vseh ostalih, ki jih omenjeno področje in trendi v stroki zanimajo.

Namen strokovnega posveta je:

- s pomočjo strokovnih predavanj domačih in tujih strokovnjakov ter delavnic seznanjati predstavnike strokovne javnosti s trendi na področju energetsko varčnih in okolju prijaznih zgradb,

- s pomočjo razstave domačih in tujih podjetij, ki na trgu ponujajo energetsko varčne in ekološko neoporečne izdelke, udeležence strokovnega posveta seznaniti z njihovimi izdelki in novostmi, ki jih le-ti na slovenskemu trgu ponujajo.

Strokovni posvet Zgradbe, energija in okolje je namenjen arhitektom, gradbenikom, projektantom strojnih instalacij, investitorjem, študentom arhitekture, gradbeništva, strojništva in vsem ostalim, ki jih omenjeno področje zanima in vsem, ki se zavedajo pomembnosti odgovornega obnašanja do okolja in dejstva, da je varčevanje z energijo del naše prihodnosti.

Strokovni posvet sofinancira Eko Sklad, Slovenski okoljski javni sklad.

Program in podrobnosti o posvetu si lahko preberete v priloženem pdf-ju.

Pouk poteka enkrat tedensko od oktobra do junija.
Primerno za otroke od 6 do 11 let. V skupini bo 25 otrok.

Pričetek: sreda, 5. oktober ob 17.00

Vstopnina: 170 € za celo leto.

Dan odprtih vrat: nedelja, 25. september ob 11.00:

delavnica: Ali je kaj trden most? Kakor skala, kamen, kost.

Zgradbe imajo podobno kot naše telo svoje kosti. Ko jih med seboj pravilno povežemo, lahko zgradimo najvišji stolp in trden most! Pridruži se nam pri odkrivanju arhitekturnih konstrukcij in postavi svoj sanjski stolp.

Priznani oblikovalci pa ne bodo edini, ki bodo razstavljali svoja dela. Posebna razstava z naslovom Mladi, študentska dela bo predstavila dojemanje rasizma skozi oči mladih oblikovalcev, zanemarjeni pa ne bodo niti najmlajši, ki so svoje plakate na temo rasizma oblikovali na delavnicah partnerice festivala, Amnesty International Slovenije. Skupaj bo razstavljenih več kot 300 plakatov 250 različnih avtorjev.

Festival že drugič organizira Fundacija Brumen s pomočjo sredstev EU, pri organizaciji pa so sodelovale tudi evropske visokošolske institucije (akademije) in Pariza, Varšave in Groningena.

Za predavanja častnih gostov – Alexa Jordana, Lube Lukove, Piotra Młodożenieca, James Victora, U. G. Sata in Ostengruppe – lahko dobite brezplačne vstopnice na elektronskem naslovu vstopnice@posterfestivalljubljana.si, več informacij o gostih, razstavah, filmskih projekcijah, katalogih, časopisu in ostalih spremljevalnih festivalskih dogodkih, pa najdete na http://www.posterfestivalljubljana.org/2011.

Pojem krajina Evropska krajinska konvencija razloži kot preplet naravnih danosti in rabe prostora. Krajina je na ravni Evropske skupnosti prepoznana kot vrednota in prvina skupne dediščine. Evropska krajinska konvencija hkrati poziva k varstvu krajine in opozarja na to, da je krajina tudi pomemben razvojni vir. Kompleksna kot je, je vsaka krajina podvržena spremembam, ki izvirajo iz spreminjanja rabe in delovanja narave. Tok teh sprememb naj bi prav zaradi kulturne vrednosti, ki se pripisuje krajinam, skušali obvladovati v procesih načrtovanja razvoja, ki presegajo izolirano, posamično ali sektorsko obravnavo stanja in razvojnih potreb.

Slovenija je ena od krajnsko najbolj raznolikih držav v Evropski uniji. Na majhnem teritoriju naše države so se s časom utrdili številni izjemni vzorci rabe prostora, značilni za fizično geografsko zelo različna območja. Slovenske krajine sodijo med najbolj prepoznavne značilnosti in vrednote naše države, ki pa so kot izrazito kompleksna prostorska struktura, zaradi razpada sistema urejanja prostora, razvojno ogrožene.

Konferenca Oživimo krajino, bo potekala v treh delih in se zaključila z okroglo mizo. Po uvodnih pozdravih bosta vzdušje ogrela profesor dr. Ivan Marušič s polemično razpravo o varstvu in razvoju krajine in Maguelonne Déjeant-Pons, predsedujoča oddelku za prostorsko planiranje in krajino pri Svetu Evrope, ki bo spregovorila o izvajanju evropske krajinske konvencije. Sledil bo sklop nastopov: Krajina kot razvojni potencial, v katerem bo dr. Miro Kline s Fakultete za družbene vede spregovoril o krajini kot blagovni znamki, nato pa  bodo poleg vizije razvoja krajinskega parka Ljubljansko barje, predstavljene dejavnosti projekta Barje moj navdih, ki je v okviru projekta Vital Landscapes stekel poleti na Ljubljanskem barju. V sklopu nastopov Podporni mehanizmi za razvoj krajine, bo dr. Gernot Stöglehner z Univerze BOKU na Dunaju spregovoril o orodjih za sodelovanje pri razvoju krajine, dr. Gerhard Ermischer bo predstavil prizadevanja organizacije Civilscape za vključevanje civilne družbe v razvoj krajine in dr. Burkhardt Kolbmüller bo podal pregled razpoložljivih evropskih ukrepov za uresničevanje ciljev Evropske konvencije o krajini.

Okroglo mizo bo vodila Margarita Jančič z Ministrstva za okolje in prostor. K besedi bodo poleg tujih gostov povabljeni še: dr. Davorin Gazvoda, prodekan za krajinsko arhitekturo  z Univerze v Ljubljani, Blanka Bartol z Ministrstva za okolje in prostor, dr. Boštjan Kos z Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Barbara Mlakar z Ministrstva za kulturo in Liljana Drevenšek z Regionalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije. Skupaj  s poslušalci bodo razpravljali o tem, kako je možno učinkovito podpirati razvoj krajine s sredstvi evropskega kohezijskega programa in katere naj bi bile v smislu ocene stanja in potreb glavne prioritete v prihodnjem razvojnem obdobju programa.

Udeležba na konferenci je brezplačna. Potrebna je predhodna prijava.

Prijave do zasedbe mest sprejema: klara.sulic@luz.si

Več : www.vital-landscapes.eu

Osnutek zasnove uporabe za Center sodobnih umetnosti Rog – Izsledki Analize fokusnih skupin

Obenem Projektna skupina Second Chance vabi k branju raziskave Osnutek zasnove uporabe CSU Rog – Analiza fokusnih skupin, ki jo je za potrebe projekta Second Chance izdelal dr. Matjaž Uršič. Analiza predstavlja podrobnejši vpogled v mnenja posameznih skupin déležnikov, povezanih s prenovo nekdanje tovarne Rog v Ljubljani. Služila bo kot podlaga za nadaljnji razvoj novega kulturnega centra in za zagon pilotne naložbe v okviru projekta Second Chance.

Dokument in njegov povzetek si lahko preberete na povezavi.

Svečano odprtje bo ob navzočnosti župana Ljubljane gospoda Zorana Jankovića in podžupana gospoda Janeza Koželja, v četrtek, 15. septembra ob 19.uri.

Križevniška ulica, nekdaj se je imenovala Ribiška, je le približno sto metrov dolga in šest metrov široka ulica za Križankami in Bregom. Ulica sev razteza od nekdanjega Križniškega trga – danes Trga francoske revolucije in Vegove ulice proti reki Ljubljanici in leži neposredno nad cesto starih Rimljanov, dobesedno na ostankih stare Emone. Ulica ima bogato zgodovino. Ime je dobila po viteškem redu križnikov, ki so tu postavili svoj kompleks – samostan in cerkev Marije Pomočnice.

Križevniška ulica je zaradi številnih zgodovinsko-umetniških znamenitosti prepojena z biografijo ljudi, ki so v njej živeli in ustvarjali ali pa so se tod samo začasno ustavili. Uličica je skozi zgodovino nudila zatočišče in ustvarjalni prostor mnogim slovenskim kulturnikom (Jože Plečnik, Zois, Linhart, Robba, Hofer, Jelovšek, Prešeren, Smole, Mrak, Matej Bor, Srečko Kosovel, Ciril Debevec,Luiza Pesjakova, Fritz Pregl, številna sodobna imena).

Projekt ambientalno-urbane intervencije sta zasnovala umetniški vodja Robert Waltl in arhitekt Denis Petrovčič skupaj z drugimi ustvarjalci, stanovalci Križevniške ter ob podpori Mestne občine Ljubljana. Z akcijo so se povezale tamkajšnje inštitucije, povezane s kulturo: Zavod za kiparstvo, Galerija Photon, Galerija Squot, Tiskarska delavnica TipoRenesansa, KUD C3 in Mestni muzej ter ponudniki gostinskih storitev (restavracija Shamballa, gostilna Pod skalco in restavracija Vitez).

Projekt vizualne opreme urbanega prostora je izvajal Mini teater kot umetniški in izvedbeni vodja ob pomoči zunanjih sodelavcev. V sklopu projekta so naredili seznam pomembnih ljudi, ki so nekdaj ustvarjali na Križevniški, na ulico pa so postavili male likovne instalacije, označevalne table in napise, ki poudarjajo staro ulico, ljudi, ki so tukaj živeli in ustvarjali ulico. Ulica je zazelenela s postavitvijo dreves in visečega cvetja s fasad. Ustvarili so mahne urbane bralne kotičke (navezava na projekt Ljubljana – svetovna prestolnica knjige). Osvetlitev je nova. Pri zagonskih sredstvih za nakup ter najem urbane opreme in instalacij jim je na pomoč priskočila ljubljanska občina, medtem ko so umetniki, ki ustvarjajo na tem koncu mesta, prispevali program.

S praznovanjem rojstnega dne slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna in performansom Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana v režiji Ivice Buljana so prvič opozorili mimoidoče na dogajanje v ulici in uradno odprli Kulturno četrt Križevniška. Preko 400 obiskovalcev dogodka je presenetilo. V okviru kulturne četrti so potekale še ustvarjalne delavnice in predstave Mini poletja ter Festivala črk, sledijo pa branja poezije in proze ter manjši koncerti. Naslednjič bo ulica glasnejše opozorila nase na srednjeveški dan, 2. oktobra, ko bodo po njej korakali vitezi, zase pa bodo kaj poleg odraslih našli tudi otroci.

Projekt se v prihodnosti želi povezati v širšo kulturno četrt, v kateri bodo vključene vse kulturne in znanstvene ustanove, ki delujejo vse do Dvornega trga, vključno s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU) in Mestnim muzejem. Organizatorji upajo tudi na povezavo s Srednjo šolo za oblikovanje, ki lahko prispevala dodatne sveže ideje.

Ozelenitev ulice in postavitev nove urbane opreme so pozdravili tako stanovalci kot mimoidoči, ki zadnje tedne odkrivajo ulico, jo obiskujejo, se ustavljajo, posedajo na njej in jo navsezadnje radovedno fotografirajo. S prihodom Mini teatra na Križevniško ulico, je omenjena uličica dobila urbani bralno-gledališki pomen in nanovo zaživela.

Knjiga in film sta nastala kot produkta serije predavanj teoretikov iz Slovenije na Mirovnih študijah v Centru za mirovne študije iz Zagreba. Avtorice in avtorji v knjigi so: Veronika Bajt, Mojca Pajnik, Gorazd Kovačič, Lev Kreft, Mitja Velikonja, Peter Klepec Kršić, Uršula Lipovec Čebron in Lana Zdravković. Knjigo (v hrvaškem in angleškem jeziku) sta uredili Lana Zdravković iz Mirovnega inštituta in Iva Zenzerović Šloser iz Centra za mirovne študije iz Zagreba. Film je posnet večinoma v Sloveniji, v produkciji zagrebškega kolektiva Hulahop.

Aktivnost je del projekta »Re-integracija: Slovenija in Hrvaška v skupnem premišljevanju EU vrednot in nad-nacionalnih identitet«, ki nastaja v partnerstvu Mirovnega inštituta in Centra za mirovne študije iz Zagreba, sofinancira ga Evropska Komisija: Program Evropa za državljane.

Lani se je iniciativa Open House London (Odprte hiše Londona) preimenovala v organizacijo Open City (Odprto mesto), saj so aktivnosti presegle zgolj odpiranje stavb in je bilo v dogodke vpletenih mnogo več različnih akterjev s področja urejanja, načrtovanja, odločanja in izobraževanja o gradnji in bivalnem okolju.

Letos bodo ponovno odprli več kot 700 objektov in spremljevalnih dogodkov. Lani pa je več kot 89% udeležencev izjavilo, da je dogodek najboljši način za pridobivanje izkušenj in vključevanje v dialog o arhitekturi Londona.

Naslednji dogodki v okvirju Open house Worldwide bodo potekali:
15.-18. septembra v Helsinkih,
7.-9. oktobra v Dublinu
8.-9. oktobra v Sloveniji
15.-16. oktobra v New Yorku
15.-16. oktobra v Galwayu
15.-16. oktobra v Chicagu,
22.-23. oktobra v Barceloni in
4.-5. novembra v Jeruzalemu.

Vsak objekt bo odprt po eno ali dve uri med vikendom 8. in 9. oktobra. Oglede po objektih bodo vodili avtorji arhitekture ali lastniki objekta. Za usmerjanje obiskovalcev na ogledih in podajanje informacij o dobri arhitekturi, njenem vplivu na izboljšanje kvalitete bivanja pa iščejo pomoč arhitektov ali študentov arhitekture, ki bi jih sodelovanje zanimalo. V kolikor ste prepričani, da lahko dobra arhitektura izboljša naše življenje in bi želeli sodelovati na projektu, se pridružite ekipi Odprte hiše Slovenije.  Pišite lahko na e-mail naslov ali pokličite na navedeno telefonsko številko.

Organizatorji želijo ljudem omogočiti izkušnje v kakovostnih objektih. Bolj osveščeni uporabniki zahtevajo tudi bolj kakovostno urejen prostor.

Rok prijave: 20. 09. 11
Kontakt:
Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije,
Hiša arhitekture, Vegova 8, 1000 Ljubljana, Slovenija
tel: 041 39 55 28
e-mail Kristina Dešman: kristina.desman@zaps.si
www.odprtehiseslovenije.org
Vir podatka: ZAPS

Predlogi naj bodo utemeljeni in predstavljeni na način, ki omogoča najbolj verno predstavitev arhitekturne stvaritve:

- Največji format predstavitvenega gradiva je A3 format, max. 5 listov.
- Prikazani naj bodo situacija, tipični tlorisi in prerezi.
- Minimalno 2 fotografiji morata prikazati projekt v širšem kontekstu, v katerem se nahaja.
- V primeru, da gre za dozidavo ali nadzidavo, morata mininimalno 2 fotografiji prikazati stik obstoječega in novega objekta.
- Minimalno 3 fotografije morajo predstaviti projekt.

Predlogi naj vsebujejo:

- ime avtorja oziroma avtorske skupine
- ime projekta, lokacijo in leto realizacije
- ime fotografa
- ime kontaktne osebe, naslov, e-mail naslov in številko mobilnega telefona

Rok za oddajo predlogov je 26.9.2011. Pošljite jih na naslov: Obalne galerije Piran, »Razpis za nagrado Piranesi 2011«, Tartinijev trg 3, SI-6330 Piran.

Izmed prispelih predlogov bo slovenski selektor, arhitekt prof. dr. Aleš Vodopivec oblikoval selekcijo šestih projektov, ki bodo novembra 2011 razstavljeni na mednarodni arhitekturni razstavi za nagrado Piranesi 2011.  Selektor ima pravico podati tudi svoje predloge.

Izbrani arhitekti bodo o izboru obveščeni najkasneje 7.10.2011 in bodo morali pripraviti ter poslati razstavne plakate ter CD z visoko-resolucijskimi fotografijami (jpg) in tekstualnim opisom projekta na Obalne galerije Piran do 15.11.2011. Natančne informacije ter navodila za pripravo razstavnega panela jim bodo do 7.10.2011 poslane na e-naslov njihove kontaktne osebe.

Kriteriji izbora bodo:
- premišljena umestitev v urbani ali naravni prostor
- prostorska in oblikovna skladnost s kontekstom
- sodobna inovativna prostorska zasnova
- spoštljiv odnos do naravne in kulturne dediščine
- sodobno razumevanje tradicionalnih in avtohtonih arhitekturnih elementov
- inovativni detajli
- premišljena uporaba barve, materialov, teksture in svetlobe.

Na ploščadi pred Slovenskim etnografskim muzejem lahko od 19. 8. do 24. 8. oddate svojo željo na 150m2 velikem zemljevidu četrti Tabor.

Zadnji dan, 24. avgusta ob 20.00, bo g. župan Zoran Janković razglasil željo, ki jo bo Mestna občina Ljubljana uresničila.

Living Architecture je nova socialna iniciativa, ki naj bi revolucionarno vplivala na arhitekturo kot tudi na turistično ponudbo v Angliji. Iniciativa je namenjena promociji in izkušnjam v najboljši arhitekturi svetovnega merila, ki naj bi bila dostopna širši javnosti. Organizacija je bila ustanovljena iz želje, da se spremeni dojemanje moderne arhitekture. Primarna vloga organizacije je izobraževalna. Njihov cilje je doseči, da bi ljudje znali bolj ceniti sodobno arhitekturo. Poleg tega je je do nedavnega, oziroma še vedno predstavljajo pojem turizma v Angliji srednjeveške podeželske hiše.

»To je nežen proces zapeljevanja« je dejal pobudnik projekta Living Architecture, Alain de Botton, mednarodno uveljavljen, švicarski pisatelj, voditelj različnih televizijskih oddaj, podjetnik in založnik, ki živi in dela v Londonu ter na zanimiv filozofski način razglablja o različnih temah s poudarkom na njihovem pomenu v vsakodnevnem življenju. Namen projekta Living Architecture, je da bi se ljudje zaljubili v sodobno arhitekturo, da bi jo razumeli ter da bi se ob tem začeli prebujati njihovi čuti za prostor, svetlobo, poglede, intimo… osnovna načela arhitekture. Zanimivo je spremljati kako de Botton v zadnjih treh letih vse več zanimanja posveča arhitekturi. Svoja opažanja o arhitekturi, s psihološkega in filozofskega vidika, je najprej predstavil v knjigi »The Architecture of Happiness« (2006). Izhodišče njegovega razmišljanja je bilo razpravljanje o lepoti v arhitekturi in kako je arhitektura povezana z dobrim počutjem ter s splošnim zadovoljstvom tako individualnega posameznika kot tudi družbe. Knjiga ni akademska študija temveč zanimiva splošna razprava o tem, kako arhitektura vsak dan vpliva na ljudi in kako malo pomena ji ljudje v splošnem posvečajo. Svoja opažanja je začel udejanjati tudi v praksi z različnimi aktivnostmi. Vzpostavlja stike z najuglednejšimi svetovnimi arhitekti ter arhitekturnimi institucijami. Posnel je več arhitekturnih dokumentarnih oddaj.

Po objavi knjige The Architecture of Happiness, je de Botton dobil idejo za nov projekt Living Architecture, katerega namen je s pomočjo vodilnih sodobnih arhitektov v Angliji zgraditi serijo inovativnih hiš, ki bodo namenjene najemu za splošno javnost. Cilj projekta je, da ljudje doživijo pristno izkušnjo kaj pomeni živeti, jesti, spati… v prostoru, ki ga premišljeno zasnujejo najboljši arhitekturni biroji. Večina nadpovprečno dobre stanovanjske arhitekture je namreč v privatnih rokah in na žalost ni na ogled javnosti. De Bottonov cilj je izboljšati vrednotenje dobre sodobne arhitekture, kar je v bistvu praktično nadaljevanje njegovega teoretičnega dela iz knjige The Architecture of Happiness.

Living Architecture je kombinacija arhitekturnega podjetja, ki ga je ustanovila skupina enako mislečih in človekoljubnih investitorjev ter podjetja za turizem. S trenutno petimi sodobnimi hišami na podeželju, ki se jih lahko najame za en teden ali le nekaj dni, je neprofitna skupina, ki je delno dobila navdih v primeru fundacije Landmark Trust, -ki se ukvarja z oddajanjem starih zanimivh stavb. Predvsem pa jih je navdihnil kalifornijski program, ki je potekal med 1940 in 1960, Case Study Houses, katerega cilj je bil zasnovati serijo hiš, ki bi pomagala definirati idejo povojne sanjske enodružinske hiše v Kaliforniji.

Ni dvoma, da de Botton in Living Architecture izzivata. Posegata v osovražene, grenke in izrazito britanske debate med tradicionalisti in modernisti o obliki in slogu naših domov, ki se vleče že desetletja. Kljub vedno bolj odprtemu odnosu do oblikovanja v številnih mestih, se je vseeno pokazala deljena opredelitev do sodobne arhitekture, čeprav so bili večinoma argumenti bolj emocionalne narave kot da bi opisovali dejanske izkušnje. Ob izzidu svoje knjige o arhitekturi pred petimi leti, je de Botton dejal »stavbe so močno orodje za prepričevanje. Občutek imam, da večina ljudi ne izraža dvomov do sodobne arhitekture iz sovraštva temveč iz pomanjkanja izkušenj. Seveda obstaja določen procent ljudi, ki se jim zdi sodobna arhitektura dejansko ostudna, vendar velika večna je vseeno previdno radovedna. Povoja arhitektura je bila zaradi varčevanja z denarjem pogotor res zelo slaba in je pustila ta pečat na marsikom. Vendar dobro zasnovane hiše vabijo človeka, da odpre svoja čutila. Kot veliko ljudi, imam tudi jaz pomisleke do nekaterih idej sodobne arhitekture. Anglija je izjemno moderna v številnih pogledih, vendar sodobna arhitektura po nepotrebnem razdeljuje ljudi. Presenetila me je ugotovitev, da je bistvo problema v okusu ljudi. Kdo je sovražnik v tej igri? Niso investitorji, niti arhitekti, niti vlada. Smo mi, javnost in to, kar izbiramo, ko kupujemo svoj dom. Poskusiti moramo spremeniti okus ljudi. Vendar kako naj to naredimo? Ena prvih stvari je ta, da damo ljudem možnost izkušnje, ki je načeloma ne morejo dobiti.«

Prva ideja o projektu Living Architecture se je porodila, ko se je de Botton začel spraševati o posledicah knjige The Architecture of Happiness, ne v smislu prodaje ali števila bralcev temveč ali lahko knjiga pomeni doprinos k praktičnim spremembam. Knjiga se sprašuje o arhitekturnem okusu, lepoti in karakterju hiš ter prav tako kaj stavbe izražajo o kulturi in posameznikih, ki jih naseljujejo. Tako si je de Botton zastavil nov projekt in koncept Living Architecture ter začel zbirati investitorje in iskati parcele. Obrnil se je na Marka Robinsona, ki je imel bogate izkušnje z zvenečimi imeni arhitekture ter posledično veliko menedžerskih sposobnosti in globoko poznavanje sodobne arhitekture, saj je od leta 2000-2006 realiziral letne projekte za začasne paviljone Serpentine galerije, ki so jih načrtovali najbolj vplivni arhitekti iz celega sveta, ki v Angliji do tedaj še niso gradili. Danes je Robinson direktor projekta Living Architecture. Skrbi za iskanje parcel, koordinacije z arhitekti, vodi projekte skozi proces načrtovanja in gradnje ter skrbi za usklajenost s predvidenimi investicijskimi sredstvi, ki segajo od £500,000 na hišo naprej. »Mislim, da smo naredili nekaj izjemno pozitivnega«, je za časnik Telegraph dejal Robinson. »Ne bomo zadostili okusu vsakogar in vsakdo bo imel svoje mnenje o teh hišah. Vendar dejstvo, da smo uspeli ta projekt narediti v času recesije, je občudovanja vredno. Vse institucije iz državne uprave so bile v izjemno pomoč ter so pokazale razumevanje do naših idej. Urbanistični planerji so resnično odprli svoje poglede, kar je bilo ključnega pomena za uspeh projekta. Pet ali deset let nazaj bi bila situacija gotovo drugačna.«

Počitnice na angleškem podeželju tako niso omejene več samo na majhne srednjeveške koče, temačne dostojanstvene hiše in stare gradove s potratno kurjavo. Popotniki ali dopustniki, ki ne želijo počitnikovati v arhitekturnih muzejih, se lahko odločijo za počitnice v »živi arhitekturi« oziroma v najbolj sodobnih hišah projekta Living Architecture. Tri hiše so že na voljo za počitniško najemanje tekom celega leta in se nahajajo na najbolj osupljivih lokacijah Anglije. Letos bo končana še četrta hiša, drugo leto še peta.

Vsaka hiša z osem do deset posteljami, je zasnovana po načrtih drugih arhitektov. Med njimi so celo najbolj znana svetovna arhitekturna imena kot sta švicarski arhitekt, prejemnik prestižne svetovne Pritzkerjeve arhitekturne nagrade za življenjsko delo, Peter Zumthor ter nizozemska skupina MVRDV, ki so arhitekti provokacije. Ostale tri hiše so zasnovali norveški biro Jarmund/ Vigsnæs Architects, mladi škotskli arhitekti Nord Architecture ter uveljavljena angleška arhitekta Michael in Patty Hopkins. Nabor arhitektov je pester od najbolj uveljavljanih do takšnih z začetno prakso, od starejših do mlajših. Podjetje Living Architecture si je zadalo cilj, da vsako leto v Angliji postavi eno hišo. Cene najema danes se za štiridnevni oddih začnejo od £725 (the Balancing Barn – MVRD), £625 (the Shingle House – Nord Architecture) and £760 (the Dune House – Jarmund/ Vigsnæs Architects).

Od vseh petih projektov je najbolj slikovit projekt biroja MVRDV, Balancing Barn (o.p. Uravnotežena kmetija). Biro si je pridobil svetovno slavo zaradi bistroumnosti, igrivosti in ugodju njihovega oblikovanja. Kmetija se nahaja skoraj pet kilometrov oddaljena od stare obmorske vasi Walberswick, v pokrajini Suffolk. Kot klasična angleška kmetija ima preprosto obliko pritlične hiše z dvokapno streho in stoji na vrhu pobočja. Vendar je dramatično potisnjena čer rob pobočja do skrajnosti in tako zbuja vsestransko zanimanje ter po besedah arhitektov ni dolgočasna. Hiša je oblečena v srebrne plošče (iz poliranega nerjavečega jekla), tla lebdečega dela pa so oblikovana kot ogledalo, s čimer se v hiša zaradi odsevov okolice zliva z naravo. Notranjost hiše je oblikovana tako, da ustvarja prijetno domačo atmosfero, vendar zaporedje prostorov, ki so si med seboj popolnoma različni, vzbuja stalno zanimanje. Iz hiše so omogočeni prostrani pogledi čez pokrajino, gozdove in travnike. Dnevna soba lebdi v zraku, namesto parketa so oblikovana steklena tla, ki gledajo nepričakovano praznino pod hišo. Pogledi na vse strani dajejo popolno tridimenzionalno dojemanje okolice. Na skrajnem visečem delu hiše visi majhna gugalnica, kot, da bi se poigravala s statiko hiše in je vidna čez steklena tla. V hiši lahko prenočuje osem oseb.

Le nekaj kilometrov naprej, v slikovitem kraju Thorpeness, prav tako v pokrajini Suffolk , se nahaja hiša Dune House, ki so jo zasnovali norveški arhitekti Jarmund/ Vigsnæs Architects (JVA). Living Architecture je povabil priznani norveški biro, da oblikuje hišo na tipični angleški obali. JVA so v Oslu oblikovali več dovršenih hiš in so takoj razumeli potrebo po uravnoteženju prednosti sodobne arhitekture s tradicionalnimi kvalitetami topline in udobja. Hiša Duna House je lociranja na koncu vasi na peščini tik ob morju. Povzema lokalne oblike strmih streh. Strešni asimetrični volumen je postavljen na stekleni podstavek. Dnevni prostori so tako postali svetli in bolj odprti z osupljivimi pogledi čez peščeno plažo proti morju. Med tem ko so spalni prostori v zgornjem nadstropju bolj zaprti in intimni. Iz dnevne sobe se lahko stopi direktno na plažo. Iz teras, spalnic, kopalnic v zgornjem nadstropju pa se lahko uživa v neobičajnih pogledih čez morje. V hiši lahko biva devet oseb.

Moderno minimalistična hiša Shingle House se nahaja na eni najbolj nenavadnih pokrajin Anglije, na prodnati obali pokrajine Dungeness, na kateri se nahajajo redke ribiške koče, katerih lastniki so danes pogosto številni, dva svetilnika in nekaj zapuščenih čolnov in zapuščena mehanizacija. Celotna obala sodi pod režim naravnega parka, saj je na njej polno nenavadnih rastlin in je tako raj za številne ptice. Hišo je zasnoval škotski biro Nord Architecture, ki je na naravno dramo lokacije odgovoril z enostavno črno hišo, ki je v notranjosti popolnoma bela, a zaradi lesa prijetno topla. Hiša je nadomestna gradnja stare ribiške koče, ki jo je Living Architecture prodal upokojeni ribič. Hiša povzema tako obliko kot velikost stare hiše. Členjena je v tri sklope s strmimi strehami, ki jih povezuje steklen prehod. Glede na razporeditev notranjih prostorov ima premišljeno oblikovane okenske odprtine, ki omogočajo izstopanje ven ali pa zgolj poglede v okolico. V hiši lahko prebiva 8 ljudi.

Letos bo dokončana še hiša Long House v obmorski pokrajini Norfolk, britanskega arhitekturnega para Michaela in Patty Hopkins, ki bo povzemala kmetijo in obrtniške detajle v lesu in kamnu. Prihodnje leto pa še hiša Secular Retreat švicarskega arhitekta Petra Zumthorja v pokrajini Devon, ki bo pomenila pobeg od modernega življenja. Njen prostor bo posvečen miru, refleksiji in perspektivi.

Vseh pet hiš sestavlja sklop arhitekture, ki nudi bivanje v različnih tipih objektov z različnimi koncepti in različnimi odzivi na dane pogoje. Vse hiše pa izhajajo iz lokacije ter značilnosti lokalne tradicionalne arhitekture. Nadgrajujejo jih premišljene sodobne arhitekturne rešitve, ki omogočajo čim bolj pristno dojemanje izbranih lokacij, intimnost, domačnost, preprostost, red… Vendar de Botton ni iskal odgovorov  za kulturno preobrazbo v podeželskem življenju ali pri iskanju meja konstrukcijske industrije. Cilj projekta je posredovati nekaj idej o možnostih za oblikovanje naših domovanj in pri tem so pri iniciativi Living Architecture uspešni.

Fotografije: Living Architecture

Kot pravi junak v knjigi Kozmos pisatelja Witolda Gombrowicza: “Ko nimamo tega, kar želimo, moramo želeti to, kar imamo.” Zakaj si s tega vidika ne bi želeli imeti omejitev v prostoru, jih sprejeti in se z njimi poigrati? Na njih lahko pogledamo kot na neomejen vir zabave.

Na delavnici bom skupaj pregledali “ovire” v četrti Tabor in poskusili iz njih ustvariti nove četrtne prostore igre.

Prijave in informacije: danimodrej@gmail.com

Razstavljajo: MMW Architects (Norveška), Will Shigeru Ban Architects (Japonska), Alsop Design Ltd (UK), Arhitekti Phooey (Avstralija), AFF Architekten (Nemčija), Spillmann-Echsle (Swiss), Lot-Ek (USA ), Knock.Se (Švedska), Hybrid (USA), DeMaria dizajn Associates (USA), Adam Kalkin (USA), Nicholas Lacey & Partners (UK), HVDN Architecten (Nizozemska), MVRDV (Nizozemska), Pierre Morency Architecten (Kanada), PLATOON + Graft Lab (Nemčija), Luc Deleu (Belgija), Spillmann-Felser (Swiss), Jure Kotnik (Slovenija).

Cilj natečaja je pridobiti urbanistično zasnovo mestnega predela med Celovško cesto, Cesto Ljubljanske brigade, Severno obvozno cesto in gorenjsko železnico, ki obsega 43 ha površin. V natečajnih rešitvah je treba opredeliti zasnovo dejavnosti, omrežje odprtih površin, zasnovo stavbne strukture in prometnega omrežja ter zasnovo trajnostnega razvoja območja.

Rok oddaje je 14.10.2011

Več: ZAPS

Trenutno na železniški postaji v Mariboru ni na voljo niti enega stojala za kolesa, kar dnevnim uporabnikom koles onemogoča enakovredno vključitev v promet. Poleg tega se je v zadnjem času povečalo število nepravilno parkiranih avtomobilov na ploščadi neposredno pred glavnim vhodom na železniško postajo. V luči prihajajoče Evropske prestolnice kulture je obstoječe stanje nedopustno in skrajno neprimerno za ugled Maribora. V letu 2012 se bo število obiskovalcev Maribora po pričakovanjih povečalo, zato je preureditev območja pred železniško postajo in vzpostavitev kolesarnice nujna. Železniška postaja je za obiskovalce prvi stik z mestom, zato je prijazna infrastruktura na tej lokaciji odraz prijaznosti mesta do njegovih prebivalcev in obiskovalcev. Zaradi naštetih dejstev se v Mariborski kolesarski mreži počutimo odgovorne, da pristojne institucije pozovemo k ukrepanju.

Predlog Kol(es)odvora je nastal kot rezultat delovne skupine Teleport v okviru programskega sklopa EPK – Urbane brazde, ki jo vodi predsednik Mariborske kolesarske mreže in prometni inženir Josip Rotar. Pri predlogu Kol(es)odvora sta sodelovala še gradbena inženirka mag. Kamile Medzevičiute in arhitekt Robert Veselko, ki je pripravil tudi arhitekturno zasnovo projekta.

Projekt si lahko ogledate v pdf povezavi.

Burnham Prize je nagrada, ki jo je Chicago Architectural Club začel podeljevati leta 1979 z namenom promocije talentov v arhitekturi na območju centralnih Združenih držav Amerike. Nagrada je bila poimenovana po znanem ameriškem arhitektu in urbanistu Danielu Burnhamu, zaslužnem za urbanistični načrt Chicaga leta 1909. Na začetku je bil Burnham Prize podeljevan v obliki štipendije za študij v The American Academy in Rome, ustanovljenega leta 1895, danes so podeljene denarne nagrade. Sprva je bil namenjen zgolj Američanom, kasneje se je razširil na mednarodno sodelovanje. Natečaj za Burnham Prize poteka vsako drugo leto. Natečajna projektna naloga se vsakokrat osredotoča na reševanje urbanističnih in arhitekturnih problemov mesta Chicago.

Tema letošnjega enostopenjskega, idejnega natečaja je bil velesejemski objekt, poimenovan McCormick Place. Namen naloge je bil poiskati smiselno rešitev za tretjo reinkarnacijo velesejmskega objekta, zgrajenega v 20. stoletju. McCormick Place je postavljen na obali jezera Michigan, južno od centra mesta v sklopu velike osrednje mestne parkovne površine. Lokacija objekta ponuja več možnosti nadaljnje rabe objekta v smislu javnega prostora, kot dela parkovnih površin ali odstranitev objekta z mesta, kjer nikoli ni bila predvidena gradnja.

Drugonagrajena arhitekturna ideja: McCormick Square

Sedanji McCormick Place je objekt ogromnih dimenzij, katerega je možno spremeniti v trg. Zakaj trg? Lokacija, na kateri je bil postavljen velesejmski objekt, je bila prvotno mišljena kot odprta zelena površina po planu Daniela Burnhama. Danes na tem mestu stoji impozanten, črn objekt, konstrukcijsko dovršen, brez povezave z okolico parka. Postavitev tega objekta se lahko smatra kot napaka v urbanističnem načrtovanju ali priložnost z veliko potenciala. V idejni rešitvi se objekt obdrži in spremeni namembnost v javno rabo ne da bi se uničila njegova izvorna arhitekturna podoba.

Objekt sestavlja velikanski podium, ki je nadkrit z impresivno streho. Prodium je fleksibilen prostor, kateri se v času sejma in razstav koristi kot začasni razstavni prostori. Rešitev se osredotoča na ohranjanje celotnega poteciala objekta z izkazom spoštovanja do arhitekturnih značilnosti objekta. Prodium je z oblikovnega in arhitekturnega vidika zelo podoben elementu mestnega trga, ki je stičišče ulic, zbirališče obiskovalcov, dogodkov in dogajanj. V ideji mestnega trga predstavlja »tlak trga« podium, streha trg zaključuje v vertikalni smeri, v horizontalni pa ostaja odprt, medtem ko je evropski mestni trg zasnovan po povsem drugačnem principu. V horizontalni smeri je definiran s fasadami objektov, v vertikalni pa se izteka v nebo. V oblikovan odprto grajeni prostor se umešča pomembnejše javne ustanove, kot je to Arie Crown Theater, umetniška galerija, mladinski gledališki center in predsedniška knjižnica Baracka Obame. V manjših poljavnih paviljonih so restavracije, kavarne, izobraževalni center ipd. Za izboljšano povezavo objekta z okolico je predviden most čez marino do obstoječe parkovne ureditve Miegs Field. Most predstavlja pomembno povezavo med ostalimi zeleni površinami, hkrati pa vpenja McCormick Square v širše rekreacijsko območje.

McCormick Square je za evropske razmere dokaj nenavadna idejna rešitev, ki znotraj velikanskega objekta umešča javni prostor, tj. trg. Opisana rešitev upošteva klimatske značilnosti Chicaga z mrzlimi zimami in toplimi poletji ter urbano formo mesta, ki ne pozna ulične tvorbe kot je mestni trg. Idejna rešitev kot izhodišče upošteva zatečene lastnosti mesta. Z opisano rešitvijo dobi Chicago ogromen javni prostor, ki ima možnost celoletne rabe. Dobra povezava z javnim mestnim prevozom in drugimi zelenimi javnimi površinami ter bogat program so garancija oživitve dela zelenega kompleksa, ogromne dimenzije, brez dosedanje programske pestrosti.

Cankarjev dom je celovito zaključeno arhitekturno delo, nastalo v začetku 80tih let, pod vodstvom arhitekta akademika prof. Edvarda Ravnikarja, v veliki projektni skupini, v kateri je sodelovalo več kot 15 arhitektov in mnogi vrhunski strokovnjaki iz različnih področij. Predstavlja vrhunec Ravnikarjevega ustvarjalnega opusa in je poleg drugih arhitektovih del, predmet številnih domačih kot tujih strokovnih ogledov in raziskav.

Značilnost razvoja celotnega projekta Trga republike in CD skozi dve desetletji, je stalna spremenljivost programskih zahtev in negotova finančno struktura, ki je vodila v poseben način projektiranja, iz katerega je izhajal značilen arhitekturni izraz (odprta kompozicija, modularnost…). Na ta način je lahko arhitekt ves čas sledil mnogim spremembam in jih v skladu s svojim strokovnim nazorom izkoristil kot ustvarjalni izziv. Takšna je bila tudi rešitev prenizkega stropa prvega preddverja, ki so jo narekovali razvodi instalacij in je botrovala nekaterim izvirnim arhitekturnim rešitvam (kot npr ploskovni lestenci, povišanje obodnih sten z zrcaljenjem v stropu, ustvarjanje tekstilnega vtisa z gubanjem in značilnim pritrjevanjem stropnih oblog itd..) , ki so ustvarjale iluzijo višjega prostora s posebno skrbnostjo do detajla kot dela celovite pripovedi. S svojim materialnim sporočilom predstavljajo interjerji CD dokument časa in razmer v katerem so nastajali. Največ kar je država in družba v tistem času premogla. Skrbno izbrani materiali in barve ter premišljeni detajli ustrezajo želenim karakterjem prostorov in izražajo poseben odnos do lokalnega gradiva ( v okvirih nekdanje skupne države) in takrat dostopnih najsodobnejših tehnologij. Posamezni deli so tako ves čas v sozvočju s celoto hiše, trga, mesta in države.

Značilni detajli ter kompozicijski principi sestavljanja ploskev, materialov, barv ter obdelav so produkt  ustvarjalnega okolja ‘Ravnikarjeve šole’, ki v teoretskem smislu predstavlja vez s srednjeevropsko arhitekturno tradicijo, ki jo Ravnikar v širšem evropskem kontekstu imenuje ‘Wagnerjeva galaksija’. V takšnem delovnem okolju, značilnem za vse velike projekte so meje avtorskih rešitev projektantov odgovornih za posamezne sklope težko določljive. Kljub temu pa se z domnevnim (samooklicanim) avtorstvom opravičuje kredibilnost današnjih posegov arhitekta Kasala, čeprav je povsem jasno, da nastanek posameznih delov ne bi bil mogoč izven konteksta celote.

Po sedaj dostopnih informacijah naj bi se prenova odvijala po načelu strokovno spornih prenov drugega preddverja, Kosovelove dvorane in kluba CD. Gre za tehnološko in funkcionalno večinoma potrebne posege, ki pa so z vidika spreminjanja arhitekturnega izraza popolnoma nepotrebni in nesprejemljivi, poleg tega pa žal tudi ne dosegajo arhitekturnih kvalitet originala. (z izborom barv in materialov kot je bambusov parket, umetni furnir, preobilje zrcalnih elementov, po Ravnikarju povzeti, vendar spremenjeni detajli itd.)…Predvsem je vprašanje s kakšno pravico posegati v arhitekturno podobo hiše tam kjer to zaradi funkcionalnih razlogov ni nujno potrebno. Vse nujne funkcionalne posege, vključno z dvigom stropa, bi bilo mogoče izvesti kljub ohranitvi vseh ključnih detajlov in materialov, podobno kot je bilo to pred nedavnim razmeroma uspešno izvedeno ob celoviti prenovi velike sprejemne dvorane.

Sedanji posegi pa po prepričanju naročnika in njegovega arhitekta temeljijo na izhodišču ‘vrniti Ravnikarju Ravnikarja’, saj današnja tehnologija omogoča odpravo ‘nekdanjih arhitektovih napak’. Kot osnova za projektiranje jim služijo spomini na čas izgradnje ter fragment ene od vmesnih faz načrta. Edino sprejemljivo in verodostojno strokovno izhodišče je brez dvoma izvedeno stanje, ki je bilo poleg vsega ohranjeno v dobrem(originalnem) stanju.

Če je bila izgradnja CD plod velike kulturne akcije, ki je kazala izredno kolektivno moč takratne slovenske kulturne elite v okviru nekdanje Jugoslavije –se sedanji posegi zrcalijo v njeni današnji nemoči! Ne smemo zanemariti simbolne ravni, saj se je tudi skozi arhitekturo CD krepila slovenska nacionalna zavest, in je bila kasneje eno od osrednjih prizorišč nastajanja nove države. Kdo bo nosil odgovornost, za uničeno nacionalno dediščino in to v času ‘krize’, ki pa poleg materialne vedno bolj izraža tudi ostale plati…Sedanje vodstvo, si je spričo dolgoletne kontinuitete prilastilo vlogo lastnika in izgubilo občutek odgovornosti do varovanja dediščine. Kot ‘začasni’ upravljalci nimajo nikakršne pravice presojati o strokovnih vprašanjih, ki naj bi bila v pristojnosti neodvisnih interdisciplinarnih strokovnih komisij.

DAL, Društvo arhitektov Ljubljana

UL FA, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo

MAO, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana

Ljubljansko barje ni samo kolaž reke Ljubljanice, gozdov, njiv ter redkih živalskih in rastlinskih vrst. Ljubljansko barje so tudi lokalni prebivalci, ki z bujno naravo že stoletja živijo v sožitju in iz nje črpajo surovine kot navdih za avtentične izdelke. Ponuja se priložnost, da spoznamo, kaj vse nastaja izpod rok, ki so doma na barju, zaščitimo njihovo zgodbo ter poiščemo možnostih nove kreativne moči krajine in njenih surovin.

S projektom Vital Landscapes želimo Ljubljansko barje predstaviti kot izjemno naravno in kulturno vrednoto, katere razvoj je odvisen od lokalnih dejavnosti in rabe prostora. S projektom Ljubljansko barje – moj navdih zato posebej poudarjamo, kako zanimiv vir za nove produkte in storitve so lahko lokalne surovine in znanja. Zato iščemo lokalne mojstre ročnih spretnosti in njihove barjanske zgodbe. Radi bi slišali, kako jim je  v tej razburljivi krajini z obilico vode in dobre zemlje uspelo živeti z lastnimi rokami in urnimi prsti. Spoznavamo rokodelce, ki so svoje znanje ter izkušnje pripravljeni podati naprej, in jih povezujemo z novimi generacijami, založenimi z drugačnimi znanji, spretnostjo in veščinami. Verjamemo, da lahko skupaj ustvarijo nekaj novega na način, ki spoštuje kulturne in krajinske presežke, utrjuje identiteto lokalne skupnosti in jo povezuje.

Brezplačne filmske delavnice in natečaj »Ljubljansko barje – moj navdih« so namenjene starejšim osnovnošolcem. V okviru delavnic in natečaja se bodo otroci naučili uporabljati kamero in montirati posnetke, pripraviti scenarij, posneli bodo filmski material na obiskih pri lokalnih mojstrih domačih obrti in oddali en kratek 3 minutni film natečajni žiriji.

Prva video delavnica bo 26.7. ob 17:00 v poslovni stavbi podjetja LUZ d.d., Verovškova 64, 1000 Ljubljana. Na delavnici bo Max Sušnik podal napotke za pripravo scenarija in snemanje filmčkov, otroci pa se bodo tudi spoznali z mentorji, ki jih bodo spremljali na delavnicah, in izvedeli katere lokalne mojstre domačih obrti bodo avgusta obiskali in snemali. Predstavljeni bodo tudi kriteriji za izbor zmagovalnega filma.

Med 22. in 26. avgustom bodo potekale snemalne delavnice na terenu. Priprava na snemanje in predogled obrtnih delavnic bosta omogočena z gradivom in  po dogovoru z mentorji in obrtniki.

Konec avgusta bo organizirana še montažna delavnica, 5.9. pa bodo morali biti filmi v dogovorjenem formatu oddani. Razglasitev zmagovalca bo na mednarodni konferenci projekta Vital Landscapes, ki bo v Ljubljani 22. septembra 2011.  Nagrada je polet z balonom preko Ljubljanskega barja.

Prijave se zbirajo še do zapolnitve mest na telefon 01 360 24 73 (Ana Cerk) in na vitalne.krajine@luz.si. Na delavnicah otroke lahko po potrebi spremljajo tudi starši, njihovi starejši bratje, sestre, sorodniki in prijatelji.

Projekt LJUBLJASNKO BARJE – MOJ NAVDIH, za izvedbo katerega smo slovensko projektno skupino razširili še s sodelavci iz Kaaite, skupine Smetumet in mladimi etnologi, gozdarji in krajinskimi arhitekti z barja, je razdeljen na dva dela. V prvem smo aktivno iskali izkušene lokalne rokodelce, ki jih bomo povezali z mladimi radovedneži, da skozi serijo delavnic in pogovorov tradicionalne obrtne spretnosti ujamejo na kamero in v fotografski aparat. Posnetki oziroma fotografije o ustvarjanju na barju bodo služili kot medgeneracijske pripovedi o domačih surovinah, skoraj pozabljenih tehnikah in navdihujoči rabi barjanskih danosti. Uspešen zaključek prvega dela pa bo tudi dobra iztočnica za možnosti ustvarjanja novega, tržno zanimivega produkta, ki bo nastajal v sodelovanju med vrhunskimi oblikovalskimi studii, domačimi mojstri in tipičnimi barjanskimi sestavinami. Drug drugemu lahko ponudijo vir navdiha, Ljubljanskemu barju pa s premišljenim lokalno-globalnim končnim izdelkom večjo prepoznavnost in možnost sodelovanja na trgu.

V okviru mednarodnega projekta Vital Landscapes / Vitalne krajine z inovativnimi načini in tehnikami spodbujamo trajnostni razvoj kulturnih krajin. Več: www.vital-landscapes.eu

Konferenca ‘Cities without limits’ se je osredotočila na izzive za mestne politike, načrtovalce in oblikovalce, ki nastanejo ob zabrisanih mejah “mestne krajine”. Na konferenci so se izpostavile teme, ki so osredotočene na razvoj, upravljanje in kakovost urbanih območjih z namenom izboljšanja baze znanja za razvoj mest in urbanih politične odločitve. Z zabrisanimi mejami med mesti ali med mestom in podeželjem prihaja do novih vplivov na geografska območja tako na regionalni kot globalni ravni. Na regionalni ravni so se nekdanji stabilni odnosi med mesti in njihovim zaledjem nadomestili s pojavom prekrivanja dela in nepremičninskega trga. Na globalni ravni gospodarskih in strateških odnosov pa se spreminjajo življenje in gospodarstvo mest. Strokovnjaki, politiki in raziskovalci se soočajo z novimi vprašanji o identiteti mest in državljanov in se sprašujejo, kako ravnati z temi novimi geografskimi območji, ki so zamenjava znane geografij mest. Splošna vprašanja, s katerimi se je ukvarjala konferenca, so bila razumevanje regionalnih in globalnih odnosov v urbanih prestrukturiranjih, vpliv transnacionalnih odnosov na urejanje in načrtovanje mest, kako se kaže kvaliteta življenja v mestih brez meja in reševanje okoljskih izzivov preko urbanih odnosov.

V okviru konference je poleg predavanj vabljenih predavateljev potekalo šest vzporednih delavnic prijavljenih predavateljev. Glede na temo so bila predavanja združena v različne tematske poti: ‘Conceptualising cities’, ‘Governance in cities unbound’, ‘ Residential liveability in urban regions’ , ‘Resilient/Metropolitan landscape’ , ‘The city of talent – knowledge economy and urbanity’ , ‘Open track’ – odprta predavanja s temami, ki so jih izbrali udeleženci. Konference se je udeležilo okoli 350 predavateljev in poslušateljev s celega sveta. Vzporedno s predavanji je bila teorija podkrepljena s primeri dobre prakse na območju Kobenhavna in sosednjega švedskega Malma.

Edo Mihevc je bil eden vodilnih sooblikovalcev prostora na Slovenskem in v zamejstvu zlasti od leta 1945 do 1985. Na njegov umetniški nazor je med drugim odločujoče vplival dolgoletni mentor profesor Plečnik; Mihevc je eden od njegovih bolj razpoznavnih in uspešnejših učencev ter naslednikov »Plečnikove šole« na Fakulteti za arhitekturo.

Za svoje delo je leta 1969 med drugimi prejel Prešernovo nagrado. Njegovi najpomembnejši strokovni dosežki v našem kulturnem prostoru so zagotovo: ohranjanje regionalne tipike in arhitekture na slovenski obali v konstruktivnem razmerju do arhitekturne dediščine, uveljavitev sodobnih arhitekturnih dosežkov, utemeljenih na visoki tehnologiji in vplivu globalizma na razvoj urbanizma in arhitekture na Slovenskem, oblikovanje inovativnih arhitekturnih in konstrukcijskih detajlov, urbane in notranje opreme ter javnih spomenikov.

Celoten projekt se je začel z ustanovitvijo Iniciativnega odbora raziskovalci in skrbniki Mihevčeve dediščine, ki prihajajo s Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani, Visoke šole za dizajn v Ljubljani in Inštituta za dediščino Sredozemlja Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem, Pokrajinskega arhiva Koper, nekateri pa sodelujejo samostojno. 25 letih od smrti Eda Mihevca je čas in potreba za celostno in objektivno obravnavo njegovih del. 4. junija 2010 je bi organiziran prvi znanstveni simpozij, kjer so si različni raziskovalci njegovega arhitekturnega opusa izmenjali raziskovalne rezultate in poglede.

Ob tem dogodku sta Fakulteta za arhitekturo in Iniciativni odbor s pomočjo sponzorjev pripravila in izdala zbornik prispevkov.

Inicativni odbor
Dr. Janez Kresal; UL FA
Dr. Boris Leskovec, UL FA
Mag. Jasna Kralj Pavlovec, UP VŠD
Neža Čebron Lipovec UP ZRC
Dr. Nika Grabar, UP VŠD
Dr. Marko Korošic
Mag. Nada Čibej, Pokrajinski arhiv Koper
Matej Mihevc
Časna članica odbora: Ana Nuša Jontez Mihevc

Imena članov ocenjevalne komisije in poročevalca:

Predsednik: prof. Janez Koželj, univ.dipl.ing.arh, podžupan Mestne občine Ljubljana

Podpredsednik: dr. Nedžad Grabus, Mufti, Islamska skupnost v RS

Člani/ce: mag. Miran Gajšek, univ.dipl.ing.arh., načelnik Oddelka za urejanje prostora MOL,

Darja Pergovnik, univ.dipl.ing.kraj.arh., ZVKDS, OE Ljubljana,

Matevž Čelik, univ.dipl.inž.arh., direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje,

prof. mag. Peter Gabrijelčič, univ.dipl.inž.arh., dekan Fakultete za arhitekturo v LJ,

prof. dr. Ahmet Hadrović, dipl.ing.arh., dekan Fakultete za arhitekturo v Sarajevu,

dr. Stojan Pelko, doktor soc. znanost, državni sekretar na Ministrstvu za kulturo RS,

Nevzet Porić, tajnik Islamske skupnosti v RS.

Poročevalec: Urša Vrhunc, univ. dipl.inž.arh., MArch (UCLA), Maechtig Vrhunc Arhitekti, Ljubljana.

Natečajno gradivo se prevzame osebno v prostorih naročnika in razpisovalca, Grablovičeva ulica 14, Ljubljana, v času uradnih ur, t.j. ob delovnih dnevih, od 9-16h ali po pošti po predhodni pisni zahtevi poslani skrbniku natečaja ob navedbi točnega naslova prejema; oboje proti plačilu pristojbine v višini 100,00 EUR (vključno z DDV), ki mora biti plačana v celoti pred prevzemom natečajnega gradiva, plačilo pa mora biti do prevzema natečajnega gradiva ustrezno izkazano.

V povezavah objavljamo razpis natečaja.

Projekt Onkraj gradbišča – njegov pobudnik je Kud Obrat – je zasnovan v okviru programa Vrt mimo grede, ki ga je oblikoval Bunker s podporo Mestne občine Ljubljana (MOL), ministrstva za kulturo in programa Sostenuto. Ta zadnji povezuje sedem partnerjev iz petih mediteranskih držav, ki preizkušajo vplive kulture na socialne in ekonomske inovacije določenega prostora.

V Bunkerju so se omejili na oživitev ljubljanske mestne četrti Tabor, v katero je zavod tudi umeščen. Sociološka in antropološka študija, ki so jo izvedli v okviru programa Sostenuto, je pokazala, da četrt nima identitete ter da prebivalci in obiskovalci v njej pogrešajo predvsem zelenje in kakovostno druženje, ki ne temelji le na potrošništvu, je povedala umetniška direktorica zavoda Bunker in ena od vsebinskih avtoric projekta Vrt mimo grede Nevenka Koprivšek. Vzpostavitev mestnih vrtičkov na mirujočem gradbišču je bila rešitev, ki bi ubila vse tri muhe na en mah.

Med festivalom Mladi levi avgusta lani pa so člani zavoda Bunker in kolektiva Kud Obrat s pomočjo najbolj angažiranih prebivalcev Tabora gradbišče začeli spreminjati v zelenjavne vrtičke. Po zimskem počitku se na njih le nekaj mesecev po zasejanju prvih ekoloških semen bohoti zelenjava, širši prostor pa je postal oaza miru in zelenja sredi mimobežne mestne četrti, prostor eksperimentiranja s trajnostno in participativno arhitekturo, predvsem pa družabno vozlišče posameznikov.

Na lokaciji imajo vrtičkarji na voljo vse tisto, kar imajo »profesionalni« vrtičkarji na drugih koncih Ljubljane – razen motike in pesticidov. V lopi so spravljena orodje in semena, kompostnik je že čez vrh naložen z vejevjem in plevelom, v najbolj senčnem kotu je umetni tolmun, v katerega je s strehe starejše večstanovanjske hiše speljana deževnica.

V juniju vsak četrtek med 17. in 19. uro potekajo odprte ure, ki so namenjene komunikaciji o Onkraj gradbišča z naključnimi obiskovalci, radovedneži.  V tem terminu bodo soustvarjalci prisotni na lokaciji, da poklepetajo z morebitnimi obiskovalci.

delavnica, 16.-17. maj 2011

PARTICIPATIVNO OBLIKOVANJE Z AD-HOC KONSTRUKCIJO

Onkraj gradbišča

mentor: Mathias Heyden

udeleženci: skupina študentov Fakultete za arhitekturo v Ljubljani

Da bi okolju prijazno oblikovanje postalo vodilno, bomo morali premagati kar nekaj izzivov – od izobraževanja oblikovalcev in krepitve njihove vloge, do motiviranja podjetij za vlaganja v nove, inovativne pristope, ki združujejo podjetniške, okoljske in družbene koristi. Potrebujemo tudi primerne politike države, da bo sposobna zagotavljati sinergije med gospodarstvom, znanostjo, kulturo in okoljem.

Mednarodno srečanje OKOLJU PRIJAZNO OBLIKOVANJE poteka v okviru projekta C2CN, v katerem Slovenija sodeluje z desetimi partnerskimi regijami iz vse Evrope. Projekt sofinancira Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj v okviru programa INTERREG IVC.

V prvem delu srečanja bodo predstavljeni pristopi, ki ga za spodbujanje okolju prijaznega oblikovanja uporabljajo v Belgiji in Franciji. Popoldanski del je namenjen iskanju idej in ukrepov za prenos primerov dobrih praks.

Natančen potek dogajanj in opis delavnic se nahajalo v pdf priponki.

Predavanje bo v torek 21.6.2011 ob 17.00 v knjižnici Urbanističnega inštituta Republike Slovenije, Trnovski pristan 2, Ljubljana. Predavatelj bo predstavil promocijo kolesarjenja kot neobhodno strategijo za uspešno spopadanje mest z energetsko krizo. Podal bo svoj pogled na kolesarsko mobilnost v Ljubljani in nekaj predlogov za izboljšanje kolesarske infrastrukture v mestu.

Tako kot prvi dve je tudi tretje srečanje namenjeno povezovanju različnih strok, ki se ukvarjajo z arhitekturno zgodovino ter arhitekturo in urbanizmom. Izpostavljen bo odnos do starejše arhitekture tako danes kot v preteklih obdobjih: odnos javnosti do novogradenj in starejše arhitekture, odzivanje arhitektov in naročnikov na obstoječe starejše arhitekture pri načrtovanju novih, citiranje starejših oblik, pa tudi vprašanja, povezana z restavratorskim in konzervatorskim delom (tudi v preteklosti), še posebej pri intervencijah v spomeniško gradivo. Sodelovanje je že potrdilo nekaj vabljenih predavateljev iz Slovenije, Hrvaške in Italije.

Vabljeni so umetnostni zgodovinarji, arhitekti, konservatorji in vsi ostali, ki se ukvarjate z arhitekturno zgodovino, da pošljete predloge za referate (okvirni naslov predavanja in eno stran povzetka) najkasneje do 15. julija 2011. Na simpoziju bo časa za vsako predstavitev 20 minut, dopolnjeni in razširjeni referati pa bodo objavljeni v znanstveni monografiji, ki bo izšla do naslednjega simpozija v letu 2013.

Prijave s povzetki lahko pošljete na naslov arhitekturna.zgodovina@gmail.com.

Oblikovanje republike

Preobrazba, ki se je pred dvajsetimi leti pričela s političnimi, družbenimi in gospodarskimi spremembami, je bila velika in je posegla v skoraj vse sfere našega življenja. Osamosvojitev Slovenije danes vidimo kot kontroverzno prelomnico, ob kateri se je po eni strani sprostila ustvarjalna energija in so se odprle nove ustvarjalne možnosti za arhitekturo, oblikovanje in druge kreativne prakse. Po drugi strani sta se obe disciplini znašli v novih razmerah, ki terjajo proaktiven odnos do sredstev, naročnikov, praktičnih potreb, razpoložljivega znanja in naključnih okoliščin.

Na prvi pogled se zdi, da so bile naloge arhitekture in oblikovanja v tem času usmerjene zgolj v povečevanje življenjskega udobja, ki je bilo ljudem nedostopno v obdobju socializma. Arhitekti in oblikovalci so poudarjeno postavljeni v vlogo ponudnikov storitev, ki morajo biti poceni, hitre in imeti takojšnje učinke. V razmerah, ko je vse odprto, ko so skupni cilji minimalizirani in kratkoročni, ustvarjalni posamezniki inovacije in nove pristope skušajo uveljaviti skozi vsak majhen projekt. Če pogledamo dvajset let nazaj se morda zdi, da Slovenija v tem času ni proizvedla ničesar zares velikega in prebojnega. Naših prvih 20 let pa je kljub temu zanimiva kompilacija projektov, s katerimi se je povečala mnogovrstnost pristopov in izdelkov, v katerih je opazno posamezniku prilagojeno oblikovanje in kjer prostor ter predmeti poudarjeno nastopajo kot generator človeških izkušenj in doživetij.

Razstavo je pod vodstvom Matevža Čelika postavila interdisciplinarna skupina kustosov. Arhitekturna dela na razstavi so izbrali Jeff Bickert, Petra Čeferin, Matevž Čelik, Tadej Glažar in Bogo Zupančič, oblikovalski del izbora so opravile Cvetka Požar, Špela Šubic, Maja Vardjan, za izbor fotografskih del pa je poskrbel Primož Lampič.

Knjiga

Ob razstavi bo MAO izdal knjigo z naslovom Oblikovanje republike, Arhitektura, oblikovanje in fotografija v Sloveniji 1991–2011. Teksti Matevža Čelika, dr. Primoža Lampiča, Cvetke Požar in Špele Šubic obravnavajo razvoj arhitekture, oblikovanja in fotografije v Sloveniji v preteklih dveh desetletjih. Izbor del na razstavi in v knjigi predstavlja primere prizadevanj za spremembe, ki se po mnenju kustosov v danem trenutku ponudili prave odgovore, se dotaknili ljudi in jih danes ni mogoče spregledati.

Filmi o arhitekturi

Del razstave bodo kratki arhitekturni filmi o šestih različnih stavbah iz tega obdobja. Filmski projekt z naslovom Majhno in pametno: Slovenska arhitektura v 6 kratkih filmih je kuriral Jeff Bickert. Filme sta režirala Matjaž Ivanišin in Damjan Kozole iz producentske hiše Emotion film/Vertigo.

Avtorji na razstavi

Arhitektura: A.biro, Ambient, Bevk Perović arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti, Nicholas Dodd, Enota, Peter Gabrijelčič, Tadej Glažar, Nande Korpnik, Jurij Kobe, Ana Kučan, Anton Lešnik, Viktor Markelj, Njirić+Njirić, Ofis arhitekti, Jože Peterkoč, Sadar+Vuga arhitekti, Scapelab in Bruto, Tomaž in Dušan Stupar, Martina Tepina, Arne Vehovar, Aleš Vodopivec, Maruša Zorec, Maša Živec.

Industrijsko oblikovanje: Igor Akrapovič, Asobi, Bevk Perović arhitekti, Ivo Boscarol, Matevž Fortuna, Gigodesign,Tone Holbar, Jernej in Japec Jakopin, Jan Jagodič, Toni Kancilja, Robert Križnar, Franc Kuzma, Slavko Marcen, Jure Miklavc, Rok Oblak, Oloop, Tanja Pak, Marko Pavlinec, Igor Rosa, Janez Smerdelj, Janez Suhadolc, Arne Vehovar, Žiga Volk, Nika Zupanc.

Vizualne komunikacije: Ajax Studio, Ajdin Bašić, Boštjan Botas Kenda, Metka Dariš in Tomaž Perme, Gigodesign, Ilovarstritar, Miha Klinar, Tomato Košir, Nino Kovačević, Miljenko Licul, Luks Studio, Matevž Medja, Ermin Međedović, Mitja Miklavčič, Ranko Novak, Robert Žvokelj.

Fotografija: Uroš Abram, Uroš Acman, Dragan Arrigler, Goran Bertok, Primož Bizjak, Rajko Bizjak, Tomo Brejc, Branko Cvetkovič, Luka Dekleva, Eclipse, Boris Farič, Boris Gaberščik, Tomaž Gregorič, Dejan Habicht, Barbara Jakše Jeršič, Stane Jeršič, Stojan Kerbler, Damjan Kocjančič, Matej Košir, Borut Peterlin, Dušan Pirih Hup, Herman Pivk, Boštjan Pucelj, Bojan Radovič, Bojan Salaj, Jane Štravs, Aleksandra Vajd, Franci Virant, Janez Vlachy, Manja Zore, Blaž Zupančič, Antonio Živkovič.

Civilna družba je vse bolj kritična do ravnanja s prostorom in sistema urejanja prostora v Sloveniji. Partnerstvo strokovnih organizacij civilne družbe “Odgovorno do prostora!” si že dobro leto prizadeva za to, da bi urejanje prostora v Sloveniji pridobilo pomen dejavnosti, ki omogoča dolgoročno kakovost bivanja in razvoja in je zato predmet najširšega javnega interesa. Nezadovoljstvo je povezalo različne organizacije, ki se strokovno ukvarjajo z urejanjem prostora, in omogočilo, da so se v preteklem letu dosledno kritično odzivale na različne zakonske predloge, razvojne dokumente in dogodke ter tako sporočala odgovornim:

- da so posamezne težave v urejanju prostora del širših problemov v sistemu;

- da urejanje prostora obsega ob načrtovanju tudi gradnjo, razvoj, rabo, varstvo in vzdrževanje ter prenovo vseh sestavin prostora;

- da se v Sloveniji pozablja na prostorske razsežnosti razvoja in

- da je za dobre rešitve v urejanju prostora potrebno precej širše posvetovanje, kot pa je to trenutno v navadi.

“Odgovorno do prostora!” se je med drugim odzvalo na pripravo novele zakona o kmetijskih zemljiščih, pripravo nove razvojne strategije, nacionalnega reformnega programa in razpravo o zaščiti Krasa. V posameznih primerih odzivov in doseženih sprememb je možno zaznati napredek, ki vzbuja optimizem, da se pogoji za pripravo bolj celovitih in bolje usklajenih rešitev vendarle izboljšujejo.

Posvet bo potekal v dvorani Državnega sveta RS od 12h do 15h. Zbrane bodo najprej pozdravili z nagovori mag. Blaž Kavčič, predsednik Državnega sveta RS, dr. Pavel Gantar, predsednik Državnega zbora RS in mag. Maja Simoneti, IPoP, koordinatorka partnerstva »Odgovorno do prostora!«.

Predstavitve bodo na primerih konkretnih problemov in rešitev zanje obravnavale naslednje teme:

Trajnostni razvoj poselitve (Robert Rogič, CI Kras – Leon Kobetič, Locus, d.o.o.)

Usklajevanje prostorskega razvoja (Tadej Žaucer, IPoP – Tatjana Rener, SVLR, Regionalna pisarna Štanjel)

Varstvo kmetijskih zemljišč (dr. Marina Pintar, UL BF UKPA – dr. Aleš Mlakar, UL BF, OKA)

Vključevanje javnosti v postopke priprave prostorskih aktov (Helena Šolar, MOP DP – Mateja Šepec, REC)

Upoštevanje prostorske dimenzije razvoja (Tanja Bogataj, MOP DP – Marjana Dermelj, SVREZ)

Politika najnižje cene in njene posledice v prostoru (Aleksander Saša Ostan – Mika Cimolini, oba ZAPS)

Davek na nepremičnine – aktivna zemljiška politika (Gvido Modrijan – Leon Kobetič, oba Locus, d.o.o.)

Koristnost raziskovanja pri obravnavi družbenih problemov v prostoru (dr. Srna Mandič, znanstvena svetnica, UL FDV)

Razpravo po predstavitvah, ki ji je namenjena zadnja ura posveta, bosta moderirala Marko Peterlin in Maja Simoneti z Inštituta za politike prostora.

Dodatne informacije:

Maja Simoneti, Inštitut za politike prostora, Tržaška 2, Ljubljana, 0590 63 683, maja.simoneti@ipop.si

Posvet poteka v soorganizaciji Inštituta za politike prostora v okviru projekta »Mreža za prostor«, ki ga delno financirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete Institucionalna in administrativna usposobljenost, prednostne usmeritve Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij, civilnega in socialnega dialoga.

Na podlagi zelo pozitivnega odziva bralcev revije za arhitekturo in kuluro Oris na tematike urbanizma, arhitekture, oblikovanja, fotografije ter kulturne dediščine, bo Ljubljana v četrtek, 19. maja 2011 ponovno postala svetovni center arhitekture.

Mednarodni simpozij arhitektov Ljubljanski dnevi Orisa že petič zapovrstjo prinaša v Ljubljano stik s svetovnimi metropolami in sodobno svetovno arhitekturno sceno. Simpozij je zastavljen kot niz predavanj priznanih arhitektov, ki skozi predavanja in vizualno predstavitvijo izrazijo svoje videnje oziroma dojemanje arhitekture, oblikovanja in kulture ter tako predstavijo deželo iz katere prihajajo hkrati pa se dotaknejo problemov, s katerimi se srečujejo pri realizaciji svojih del, ter naredijo primerjavo s trenutno situacijo v našem okolju. Ta simpozij je zaradi sedaj že tradicionalnega navdušenja občinstva lani v Cankarjevem domu obiskalo več kot 600 ljudi.

Na Ljubljanskih dnevih Orisa 5 se bodo predstavila sledeča svetovno priznana imena iz sveta arhitekture:

Miha Kajzelj, Slovenija
Lada Hršak, Hrvaška
Heinz Tesar, Avstria
Mansilla+Tuñón, Španija

Dogodek bo moderiral Matevž Čelik.

V torek, 10. maja 2011 bodo ob 15.00 v Svečani dvorani Fakultete za gradbeništvo tri javna predavanja v angleščini, ki jih bodo v okviru sodelovanja v projektu izvedli predstavniki projektnih partnerjev  iz Avstrije, Madžarske in Slovenije in sicer:

-      Potentials of Agenda 21 for the ELC implementation, Prof. dr. Gernot Stoeglehner in Georg Neugebauer, University of natural Resources and Applied Life Sciences Vienna;

-      Visualisation of landscapes and landscape changes, Prof. Dr. LászlóKollányi in  Sándor Jombach, Corvinus University of Budapest;

-      GIS kot orodje za odločanje, Roberto Degan, LUZ, d.d.

V sredo, 11. maja ob 9.00, bo v dvorani KUD Janez Jalen v Notranjih Goricah, na Podpeški cesti 380: uradna predstavitev projekta in tiskovna konferenca z ekskurzijo (do vključno 15.00) po območju Ljubljanskega barja (z možnostjo kosila v Bistri). Udeležba je možna po predhodni najavi na naslov urska.kranjc@luz.si.

Konec poletja, 22. in 23. septembra bo Ljubljana gostila mednarodno konferenco projekta, ki bo priložnost za srečanje z zanimivimi gosti iz tujine, seznanitev z delnimi rezultati projekta in panelne razprave.

Projekt Vitalne krajine bo potekal do marca 2013 in ga v večjem deležu financira Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) v okviru programa Centralna Evropa (www.central2013.eu). V projektu sodeluje osem partnerjev iz sedmih držav: Nemčije (Land Company Saxony-Anhalt in Association of Cultural Heritage Saxony-Anhalt), Avstrije (University of natural Resources and Applied Life Sciences Vienna), Slovaške (Institute of geography of Slovak Academy of Sciences), Češke (Faculty of Agriculture, University of South Bohemia), Madžarske (Corvinus University of Budapest), Poljske (University of Agriculture Krakow) in iz Slovenije (LUZ, d.d.).

Slovenski projektni partner LUZ, d.d. pri izvajanju projekta sodeluje s Krajinskim parkom Ljubljansko barje (KP LB), Regionalno razvojno agencijo Ljubljanske urbane regije (RRA LUR), Turizmom Ljubljana in Ministrstvom za okolje in prostor, Ministrstvom za Kulturo, Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Kulturna krajina, kot uravnoteženo razmerje med kulturo rabe in naravnimi viri, predstavlja v srednjeevropskem prostoru nepogrešljivo zakladnico biotske raznovrstnosti, vir naravnih bogastev in kulturno dediščino, ki je gradnik kulturne identitete držav tega prostora. Razsežna območja kulturne krajine se s prestrukturiranjem in umikanjem primarne rabe ter z novimi posegi v prostor spreminjajo in zelo pogosto se pri tem trajno izgublja lokalna identiteta in razvojne priložnosti za trajnostni razvoj.

Tudi Slovenija se sooča z naraščajočo vrzeljo med težnjami ohranjanja narave in gospodarskega razvoja, z neučinkovitim sodelovanjem med sektorji (npr. med upravljanjem z vodami, varstvom naravne dediščine in kmetijstvom), s pomanjkanjem izkušenj z vključevanjem javnosti v procese odločanja ter z nizko stopnjo razumevanja za razvojne priložnosti, ki jih ponuja kulturna krajina.

Pričakovani rezultati projekta VITAL LANDSCAPES naj bi bili spodbuda za razvoj produktivne prakse ravnanja s krajino. Projekt bo skušal vplivati na izboljšanje komunikacije med varstvenim in gospodarskim področjem z uporabo učinkovitih tehnik sodelovanja med neposredno vpletenimi in posredno prizadetimi udeleženci. Projekt Vital Landscapes bo posebno pozornost namenil kakovosti življenja na podeželju, ki je v srednjeevropskem prostoru pogosto v podrejenem položaju, saj imajo prebivalci skoraj praviloma slabši dostop do javnih in družbenih dejavnosti, prav tako pa imajo pogosto tudi nižje dohodke. Ruralna območja zato ne predstavljajo življenjskega izziva za mlado in bolje izobraženo populacijo, ki se zato umika v mesta in dodatno prispeva k demografskemu primanjkljaju in siromašenju teh območij.

Razvoju projekta je možno slediti preko spletne strani (www.vital-landscapes.eu), ki jim je možno slediti tudi v angleščini in novic projekta, ki izhajajo tudi v slovenskem jeziku. Na novice projekta se lahko naročite. Kontakt urska.kranjc@luz.si .

Oder 180°: ”Kako do dobre hiše?”

Oder 180° je serija kratkih provokativnih nastopov, kjer izbrano  temo obravnava 50 široko mislečih posameznikov.

V 180 sekundah se soočijo z zastavljenim vprašanjem, kot ga razumejo v najširšem okviru in predstavijo svoj odziv nanj. Izbrani časovni okvir namenoma ne omogoča podajanja natančnih odgovorov, ker verjamemo v moč postavljanja pravih vprašanj. Z njimi skušamo podvomiti v zastarele predstave in se ozreti za nepričakovanimi novimi potmi.

Krovno vprašanje, ki povezuje Oder 180° je ”Kako do dobre hiše?” . Postavljeno je sistemsko in kompleksno. Terja razmislek ne samo o tem kam želimo iti, temveč tudi o tem, kako naj tja pridemo. Išče vpoglede, ki so hkrati vizionarski in pragmatični.

Prihodnost ni posledica izbire med alternativnimi potmi, ki jih ponuja sedanjost, ampak prostor, ki je ustvarjen – najprej v mislih in nameri, nato še z dejavnostjo. Kako vidijo vi ta proces ustvarjalni posamezniki iz različnih polj?

Oder 180° je edinstven dogodek v slovenskem prostoru, kjer stopajo v dialog arhitekti, gradbeniki, strojni in elektro inženirji, sociologi, ekonomisti, umetniki. Ponuja izjemno pestro in zgoščeno paleto mnenj, izkušenj, vprašanj in idej, strnjeno v dan živahne in sproščene komunikacije.

Konferenca BA11: Nova pravila – novi odzivi

Prikaz moči, občutljivosti in relevantnosti dobre arhitekturne prakse. Ponovno.

Konference ‘’Big Arhitektura’’ (BA) so drugačne. Od ostalih arhitekturnih simpozijev jih ločuje specifična tema, skrbno določen sestav vprašanj, ki jih konference poskušajo razvijati. Teme BA so pomembno vodilo, osredotočajo pogovore, uokvirjajo v določenem trenutku še posebej relevantna vprašanja o oblikovanju in ustvarjajo neke vrste rdečo nit, ki je bolj izrazita in vsem udeležencem omogoča bolj bogato izkušnjo.

Letošnja tema so”Nova pravila – novi odzivi“. Konferenca raziskuje odnos med zahtevami, ki se nenehno spreminjajo, in inteligentnimi odzivi nanje v današnji arhitekturi; razbira, kako ti spreminjajoči se odnosi oblikujejo arhitekturno prakso danes in v prihodnosti.

Izbrana skupina mednarodno delujočih birojev naše celine je bila povabljena, da se omenjenih vprašanj dotakne skozi predstavitve lastnih izjemnih opusov, znotraj izbrane teme ”Nova pravila – novi odzivi“.

V delu vseh birojev je mogoče prepoznati nek določen dotik, prepoznavno inteligenco discipline in občutljivosti, ki jo je mogoče razbrati v posameznih oblikovalskih rešitvah, ne glede na merilo, lokacijo ali program. Od lesene kupole projekta ‘’Iglo Greve’’ danske skupine CEBRA do koncertne dvorane v Brugesu belgijskega biroja Robbrecht en Daem ali navdihujoče instalacije, ki so jo Ensemble Architecture postavili na lanskem arhitekturnem bienalu, so vsi primeri poosebljenje najboljšega odziva – prakse.

Za potrebe konference kot tudi širšega pristopa je mogoče najboljši odziv – prakso opisati kot pravi odgovor na pravo vprašanje; oblikovalsko rešitev, ki se odziva na specifična vprašanja, ki obdajajo, še več, vodijo projekt. Stanje trga, sociopolitične pokrajine in tako strokovna kot javna občutljivost ter še mnogo drugega se sestavljajo in prepletajo v zelo dinamičen kontekst, v katerem se arhitektura obllikuje in izvaja. V tem pogledu se pravzaprav ni nič spremenilo, tako je bilo od nekdaj.

Arhitektura, če naj bo dobra arhitektura, se ukvarja s ‘’povsem’’ arhitekturnimi vprašanji, ki so, morala ostati zvesta načelom, ki jo določajo. Brez težav lahko trdimo, da le-ta vsebujejo tudi iracionalno komponento, tisto, ki ni smiselna v praktično-uporabnem smislu, a deluje na povsem svoji ravni, v ustvarjalnem polju, ki ji je lastno. Obenem mora biti angažirana in odzivna, oblikovati mora prava vprašanja, ki ustrezajo kontekstu, in raziskati rešitve, ki so le-temu zveste. Skozi vse to se lahko vzpostavi kot relevantna in ključna ustvarjalna praksa.

Predavatelji na Arhitekturni konferenci:

Paul Robbrecht & Hilde Daem, Robbrecht en Daem Architecten, Ghent, Belgija,
Nanne de Ru, Powerhouse Company, Rotterdam, Nizozemska
Francisco Mangado, Navarre, Španija
Mar’a Hurtado de Mendoza Wahrolen, estudio.entresitio, Madrid, Španija
Julian Weyer, C. F. Mżller, Danska in
Mikkel Frost, Cebra, Aarhus, Danska

Zato bodo v soboto, 7. maja ob 16. uri bodo na Taboru odprli sezono pomladno-poletnega dogajanja. Spored je sila zanimiv:  od taborniških iger in piknika, do kino projekcij in velikega šaha.

Tabor je mestna soseska, ki kljub svoji centralni lokaciji in bogatosti institucij, kulturnega in športnega dogajanja ter visoki koncentraciji ljudi, nima jasne identitete. V raziskavi zavoda Bunker se je izkazalo, da prebivalci sosesko dojemajo le kot prehodni prostor, da pogrešajo prostore druženja, ki niso komercialne narave, zelene površine in občutek skupnosti. Zato so se v društvu prostoRož skupaj s partnerji odločili, da nekaj vsebin, ki jih pogrešajo prebivalci, organizirajo v parku Tabor. Povezali so se z lokalnimi društvi, institucijami in posamezniki in zasnovali prenovo parka in pomladno-poletne aktivnosti širokega spektra (rekreacija, izobraževanje, šport, kultura, zabava …), ki bodo brezplačno na voljo vse do konca avgusta.

Ideja je, da park postane srce Tabora, kjer bodo iniciativo za posamezne aktivnosti ter tudi za skrb (recimo za ptičje hišice, balinišče) prevzeli prebivalci sami. Spremembe, ki se obetajo že letos:

Oprema

V zimskih mesecih so v parku že namestili drevesne lučke ter ptičje hišice, v prihodnje pa bodo dodali še nekaj urbane in športne opreme. Za vse tiste, ki želijo delati v parku namesto v pisarnah, bodo poskrbeli z nekaj mizami in brezžičnim internetom. Za tiste, ki v parku želijo poležavati, bodo na voljo viseče mreže, za branje ali posedanje pa bodo na voljo platneni stoli, ki si jih bo mogoče izposoditi in se z njimi namestiti na sonce ali v senco. Za otroke bomo poskrbeli s skromnim, a nekoliko drugačnim igralom, ki lahko služi kot prostor igre in druženja. Teče tudi dogovarjanje med Mestno občino Ljubljana in Športnim društvom Tabor o ureditvi vseh zunanjih športnih površin.

Zelenje

Na površinah pod drevesi trava ne uspeva, kar daje vtis neurejenosti parka. Zato so mestni občini predlagali zasaditev rastlin, ki uspevajo tudi v senčnih legah. Okoli dreves so zasadili mali zimzelen, ki bo zelenil park tudi v zimskih dneh, na vmesne površine pa so zasadili mešanico nizkih krovnih rastlin (liriopa, hosta, kavkaška šmarnica, krvomočnica in divja vetrnica), ki bodo park popestrile z različnimi barvnimi odtenki listov in cvetov.

Promet

Promet je eden večjih problemov, ki degradirajo parkovni prostor. Skozi pogovore z zastopniki glavnih uporabnikov prometa v parku, so prišli do soglasja, da odstranijo parkiranje v parku ter na ploščadi pred hotelom Park, nova parkirna mesta pa nadomestijo na severni ulici Tabor, ki jo spremenijo v enosmerno.

Program

Pomladi in poleti lahko pridete v park Tabor na vsakodnevne brezplačne športne, kulturne in družabne aktivnosti; na voljo bodo različne športne vadbe in rekreacija, kulturni dogodki, ki bodo vse od predstav do literarnih branj, del programa bo namenjen tudi otrokom, v parku bodo razpeli slackline, skupaj igrali družabne igre. Poskrbeli bodo, da bo vedno na voljo pijača, da bo park čist, da bo na voljo brezplačen brezžični internet. Organizirali bodo igranje namiznega tenisa, balinanja in otrokom bodo brali pravljice. Program bodo večinoma sooblikovali lokalni prebivalci in inštitucije kot so športno društvo Tabor, zavod Bunker, Dom upokojencev Tabor, taborniki, Narodni muzej, Kinodvor, Pionirski dom, dramska šola Barice Blenkuš.

Luka Vidic je fotograf, ki ga vodi kritično oko krajinskega arhitekta. Njegova fotografija je odraz izostrenega opazovanje podrobnosti ureditve in daleč od preprostega odseva idiličnih prizorišč. Največji mestni park je Vidic v zadnjih letih fotografiral večkrat, v različnih letnih časih in z različnimi nameni.  Zadnje celovito in bolj kritično fotografiranje je izvedel za potrebe raziskave o POTi, najnovejše slike  snema za potrebe nove knjige o mestnih parkih. Tokratna razstava se omejuje na predstavitev najimenitnejših odsekov POTi v kulturni krajini mesta, kjer pride njena oblikovanost najlepše do izraza.

Pot spominov in tovarištva je podoba izjemne vizije in poguma, ki sta bila potrebna zato, da se je spomin na junaško držo mesta med drugo svetovno vojno s to ureditvijo trajno vtisnil v urbano tkivo mesta. Danes POT bogati vsakdanje življenje meščanov in vznemirja mestne obiskovalce. Navdih in spoštovanje poleg ureditve v prostoru vzbujajo tudi vztrajnost, požrtvovalnost in leta organiziranega in prostovoljnega dela, ki so bili potrebni za njeno urejanje in vzdrževanje. Dvaintrideset kilometrov dolga pot okrog mesta, s sedem tisoč drevesi in številnimi spominskimi obeležji, počivališči in drugimi ureditvami je največji mestni park v Ljubljani, ki ga varuje društvo Zeleni prstan. Društvo, ki ga vodi bivša županja Ljubljane in častna meščanka Nuša Kerševan učinkovito skrbi zato, da se POT vzdržuje in razvija v duhu dobre tradicije njenega nastanka. Na otvoritvi razstave je poročala o dobrem sodelovanju s šolami, donatorji in meščani, ki zelo pozorno spremljajo razmere  na POTi. Zadnje drevo je v Parku prijateljstva je ob POTi na dan zemlje 22. aprila 2011 letos posadil predsednik RS dr. Danilo Türk.

Po Zagrebu in Skopju tokrat Društvo arhitektov Beograd gosti konferenco “Reinterpretacije socializma: dvajset let kasneje”, ki bo potekala 6. in 7. maja v Kulturnem centru Beograda ter Zgodovinskem muzeju Jugoslavije v Beogradu.

Predstavljeni bosta tudi razstavi: Kadri nedokončanih modernizacij ter “Borba” za arhitekturo. Nemogoč intervju s protagonisti “Borbine” nagrade.

_______________________________________________________

»Nedokončane modernizacije: med utopijo in pragmatizmom« je skupinski in večletni raziskovalni projekt o arhitekturi in urbanem načrtovanju. Združuje partnerje iz institucionalnih in neinstitucionalnih sektorjev iz jugovzhodne Evrope: Trajekt in Umetnostna galerija Maribor (Slovenija), Hrvaško društvo arhitektov in Inštitut za sodobno arhitekturo, Zagreb (Hrvaška), Beograjsko društvo arhitektov, Beograd (Srbija), in Koalicija za trajnostni razvoj, Skopje (Makedonija). Cilj projekta je spodbuditi interdisciplinarno raziskavo (16 raziskovalnih skupin) produkcije grajenega okolja v družbenem, političnem in kulturnem smislu. Predmet zanimanja so države naslednice nekdanje Jugoslavije in obdobje od nastanka socialne države do danes. Projekt želi razkriti učinkovite, fleksibilne in družbeno odgovorne modele arhitekture in urbanega načrtovanja.

Civilna iniciativa Kras in Civilna iniciativa za Primorsko sta javnost in Vlado februarja letos opozorili, na veliko povpraševanje po nepremičninah na Krasu, ki vpliva na gradnjo, vodi v degradacijo kraških naselij in kulturne krajine ter na cene nepremičnin, ki so na Krasu bistveno višje kot drugje v Sloveniji. O motnjah na nepremičninskem trgu in različnih posledicah prodaje tujcem so predstavniki civilnih iniciativ skupaj s številnimi uglednimi sogovorniki razpravljali na odmevnih okroglih mizah in posvetih. Čeprav so se praktično vse razprave dotaknile tudi bolečih zgodb o odnosih med narodoma ob meji, pa so se na dogodkih predvsem veliko ukvarjali z vprašanji prostorske degradacije Krasa. To je ugotovila tudi skupina Odgovorno do prostora!, ki že eno leto povezuje strokovne, nevladne in akademske organizacije, ki delujejo na področju urejanja prostora. OdP je marca posredovala (povezava) Vladi in odgovornim predstavnikom države sporočilo v katerem probleme na Krasu povezuje s vsesplošno prisotnimi problemi v sistemu urejanja prostora in še posebej v stanovanjski politiki.

Razmere na Krasu so na nek način pričakovana posledica čezmejne suburbanizacije s katero se srečujejo tudi na mejah med drugimi evropskimi državami. Ta pojav spremlja veliko problemov, od kulturnih do čisto praktičnih in fizičnih, ki se tičejo gradnje in ravnanja s prostorom. Predvsem glede slednjega ni dvoma, da so posamezne države suverene nosilke pristojnosti za urejanje prostora in v tem smislu odgovorne za razvoj poselitve in gradnjo v prostoru. Vsako povezovanje širitve naselij in tipologije gradnje z investitorji, kupci ali novimi najemniki v teh območjih je zato povsem neutemeljeno. Tudi na Krasu je tako. Odgovornost za nove gradnje je domača in jasna. Sklicevanje občin, da so nemočne, ker o gradnjah vendar odloča država z izdajo gradbenih dovoljenj, je enako sprevrženo kot zagotavljanje MOP, da je urejanje prostora na lokalni ravni v celoti v pristojnosti občin. Zakonodaja kakorkoli slaba že je vse te donose in odgovornosti ustrezno ureja. Problem kot je znano tudi sicer ni predvsem zakonodaja ampak njeno izvajanje.

Razmere na Krasu so tako predvsem tudi odraz tega, da so v Sloveniji vprašanja prostorskega razvoja že leta povsem prepuščena ozkim, majhnim in posameznim interesom, da sta odpovedala usklajevanje in nadzor, politika in praksa. Na Krasu so prostorske degradacije očitne tudi za manj poučene opazovalce, na Gorenjskem in Štajerskem sta obseg in kakovost novih gradenj postala del realnosti in skoraj neopazna. Da Slovenija z nenadzorovano širitvijo gradnje v prostoru načenja kulturno krajino kot svoj ključni razvojni potencial in element prepoznavnosti, stroka opozarja že dalj časa. Da je razpršena gradnja vsestransko potratna, dolgoročno gospodarsko, okoljsko in družbeno škodljiva, se danes učijo že otroci v šolah.

Zahteva za uveljavitev zaščitne klavzule za nepremičnine na Krasu je najtesneje povezana z gradnjami, ki zaradi podobe, obsega in umestitve v prostor ter tudi zaradi cen vznemirjajo domačine in širšo javnost. Gradnje, ki so tako moteče in dolgoročno škodljive za lastnike in narodno gospodarstvo po mnenju občin omogočajo stari prostorski načrti, ki jih ni možno spremeniti in država, ki izdaja gradbena dovoljenja. Nič od tega ne drži kot tudi to ne, da se razmere na Krasu tičejo le kraševcev. V pričakovanju zaščitnih ukrepov, ki naj jih uveljavi država, se skriva resnica o tem, da je za usklajevanje razvoja v prostoru nujno sodelovanje, ki presega občinske meje. Odločitev, da država ne izbere možnosti, ki jo ponuja pristopna pogodba, ampak uporabi lastne mehanizme za zaščito Krasa, je vsaj s tega vidika načeloma dobra.

Načeloma zato, ker je pobuda za zaščito Krasa stara že več kot desetletje in doslej politične podpore ni dobila ne na lokalni ne na državni ravni. Kako učinkovita bo zaščita območja, če jo bo interventno uveljavila država, ni čisto jasno, kot tudi ne, kaj točno od zaščite pričakujejo v civilnih iniciativah, na občinah in na državni ravni. Upati je, da si bodo dobro prisluhnili in se zedinili, da je tovrsten ukrep lahko učinkovit le, če se bodo tako dogovorili in nato ravnali skladno z dogovorjenim, čeprav ne bo nujno vedno vsem všeč in prav.

Mediji so poročali o odzivih MOP, da regijski park kot instrument varstva narave ne bo rešil odprtih vprašanj. Iz doslej povedanega in napisanega ni bilo jasno, da naj bi na Krasu šlo za probleme varstva narave zato bi moral MOP Vladi to tudi učinkovito sporočiti. Na Krasu ne gre za probleme varstva narave in zato se mora v proces zaščite vključiti predvsem za prostorski razvoj pristojen Direktorat za prostor. »Potrebna je nacionalna strategija za zaščito Krasa kot nacionalne dediščine …« je v parlamentu povedal akademik Ciril Zlobec in posredno opozoril, da sodi Kras med izjemne kulturne krajine Slovenije, ki izpričujejo unikatno sožitje med človekovimi dejavnostmi in naravnimi danostmi. Kdorkoli je v imenu MOP za Dnevnik podal izjavo o neustreznosti predloga, da se Kras reši z ustanovitvijo regijskega parka, je imel prav, ne vemo pa ali je prav tudi ravnal. Državljani razumemo, da je MOP v Sloveniji vrhovna instanca, ki skrbi za okolje in prostor in verjamemo, da so se o najustreznejši rešitvi zaščite Krasa na ravni MOP posvetovale vse strokovne službe tako, da so Vladi predlagali najboljšo možno rešitev.

Stališče, da v Sloveniji za varstvo narave ni posluha in da zato regijski park ne bo učinkovit ukrep za zaščito Krasa, navaja k temu, da se je o ciljih zavarovanja in ukrepih izvajanja zaščite treba res dobro in odkrito posvetovati. Izkušnje s področja varstva narave namreč sporočajo, da je zaščita z vrha navzdol sama po sebi res neučinkovita, in priporočajo, da se zaščito uveljavi v procesu sodelovanja z lokalnimi deležniki, ki ob ustrezni strokovni podpori prepoznajo prednosti zaščite in se zanjo odgovorno odločijo sami. Odveč je opozarjati, da k učinkovitosti pomembno prispeva kompleksna struktura deležnikov, ki lahko mnogo bolj prepričljivo kot en izoliran vidik podpira razvojne ukrepe. Tako so pred leti že ravnali ljudje v Logarski dolini in tako bi lahko ravnali tudi na Krasu, če bi se seveda lahko zedinili o skupnem prihodnjem razvoju.

Člani žirije so bili Tomaž Krušec (predsednik), dr. Živa Deu, Jože Peterkoč, Aleksander Ostan in dr. Petra Čeferin. Žirija je pregledala 17 predlogov za dosežke s področja oblikovanja okolja – arhitekture, 2 predloga za dosežke na področju arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike ter 10 predlogov za študentska priznanja.

Po dveh skupnih ogledih in štirih sejah je žirija med nominirane uvrstila deset arhitekturnih realizacij: Občinska športna dvorana Podčetrtek, Prenova Vetrinjskega dvora, Muzej slovenskih filmskih igralcev, Stanovanjsko naselje Sotočje, Razstava slovenska zgodovina – ljubljanski trakt v prenovi trakta J, Bivak pod Grintavcem, Dunajski mozaik, Ljubljana, Tribune ciljne regatne arene v Veliki Zaki, Bled, Stolpnica C, Majske poljane v Novi gorici, Šola Ithuba Skills College, Južna Afrika in dve deli s področja arhitekturne teorije, kritike in strokovne publicistike: monografijo Niko Kralj in Kolašin – Lovčen. Od človeškega k onstrančloveškemu. Med nominirane za študentska priznanja je uvrstila:Vodnik po arhitekturi Eda Mihevca, Idejno zasnovo večgeneracijske stanovanjske soseske v Ljubljani in idejni načrt za stanovanjski blok, Oblikovanje središča Most v Ljubljani z idejno zasnovo Hiše plesa in Slovensko oblikovanje interjerjev in opreme v zamejskem prostoru.

Žirija si je večino predlaganih del ogledala, saj je le na ta način lahko presojala kvaliteto arhitekture z vidika umeščenosti v prostor, tektonske artikulacije stavb, izvedbe detajlov, stika med novimi posegi in obstoječimi strukturami, doslednost pri izvedbi koncepta stavbe. Izbrala je sledeča dela:

Plečnikova nagrada
Prenova Škrateljnove domačije v Muzej slovenskih filmskih igralcev v Divači
Avtorji: Matjaž Bolčina, Ernest Milčinovič, Teja Savelli

Plečnikova medalja
Prenova Vetrinjskega dvora v Mariboru
Avtorja: Maruša Zorec in Matjaž Bolčina

Plečnikova medalja
Stanovanjska soseska Sotočje v Kranju
Avtorja: Matija Bevk in Vasa J. Perović

Plečnikova medalja
Bivak pod Grintovcem
Avtor: Miha Kajzelj

Študentsko Plečnikovo priznanje
Diplomsko delo Vodnik po arhitekturi Eda Mihevca
Avtor: Tomaž Budkovič
Mentor: prof. Janez Koželj

Študentsko Plečnikovo priznanje
Diplomsko delo Idejna zasnova večgeneracijske stanovanjske soseske v Ljubljani in idejni načrt za stanovanjski blok
Avtor: Ajdin Bajrović
Mentor: prof. Miloš Florijančič, somentorja: prof. Vojko Kilar in asis. Mitja Zorc

Žirija je v sklepni misli poročila zapisala: “V času, ko v svetu naraščajo ekonomska, ekološka in energetska kriza, pri nas pa tudi specifična kriza vrednot in z njo povezano nespoštovanje intelektualnega dela, jim kot simptom sledijo tudi opešana gradbena aktivnost in drastično padanje cen arhitekturnih storitev, ki se bo slej ko prej odrazilo tudi v (še) slabši kakovosti  posegov v prostor. Zato bi bilo krizo modro razumeti tudi kot čas za temeljit in temeljni premislek, za ponovno izpraševanje o smislu, vlogi in poslanstvu arhitekturne kulture, v svetu in še posebej doma.

Tudi letošnja žirija si namreč ob »nacionalnem romanju« k najboljšim posameznim arhitekturnim realizacijam zadnjega leta ni mogla zatiskati oči ob stopnjujoči se prostorski degradaciji slovenskega prostora. Stanje je dejansko zaskrbljujoče, saj se kljub kontinuiranim, čeprav morda ne dovolj artikuliranim in organiziranim opozorilom stroke slovenski javnosti, politiki in investitorjem, kaos v našem okolju ne le nadaljuje, temveč vse bolj gosti.
Ob tem vrhunska dela, kakršna nagrajujemo tudi danes,  sicer predstavljajo svetlo izjemo in pozitivno vzpodbudo tako javnosti kot tudi stroki, a sama težko premaknejo trdovratne vzorce pomanjkanja splošne bivalne in politične kulture, ki zajemajo več kot petindevetdeset odstotkov slovenskega realnega in mentalnega teritorija.

Zato žirija tudi s te pozicije ponovno apelira tako na »servilni oz. nekritični« del stroke, kot tudi na nosilce vzvodov oblasti, da pričnejo delovati bolj dolgoročno in odgovorno do prostora, v katerem bivamo ter bolj zavezano javnemu interesu, s katerim hočemo živeti. Le na ta način bomo ohranili sledi izvirnosti in razvili elemente izvirnosti obče arhitekturne kulture Slovenije, ki predstavlja tudi enega od ključnih ekonomskih, energetskih in ekoloških temeljev nacionalne biti.

Danes nagrajeni , s preprostimi posegi in skromnimi sredstvi realizirani pristop in rešitev v manjšem, a za bivanje večine še kako pomembnem okolju, nas navdaja z upanjem in zaupanjem, da bo mlajša, prihajajoča generacija v naselbinskem prostoru slovenskih kulturnih krajin znala poiskati izziv in najti  ustvarjalno ravnovesje med podedovano in novo ustvarjeno arhitekturo; sonaravno, vzdržno ravnovesje, ki ga je bilo v polpretekli dobi XX., a tudi v prvem desetletju XXI. stoletja vse premalo. In da bo politika,tako nacionalna,kot tudi lokalna,taki novi občutljivosti znala prisluhniti.”

Več: Celotno poročilo (.pdf)

Celje se mora transparentno soočiti z zasebnimi pobudami, ki občutno posegajo v podobo mesta, njegovo doživetje in merilo ter pri tem v prvi vrsti zagovarjati javni interes. Praksa prostorskega umeščanja mora ob širši strokovni presoji v prihodnje preprečevati prostorske zagate, da bi tvorno dopolnjevala mestno tkivo in ga izboljševala. Zato je nujno potrebno preseči okvire sprotnega načrtovanja in pričeti delovati v okviru strateškega urejanja, ne glede na raztegljivost in tolerantnost veljavne zakonodaje. Z izoblikovanjem prostorske vizije je tako potrebno opredeliti vsa ključna razvojna območja in definirati točke razvojnih generatorjev, potencialnih objektov z vplivom na skladno prostorsko in programsko razraščanje. Nadzorovano strnjevati gradnjo in za nove priložnosti izkoristiti vse možnosti že pozabljenih in odsluženih, a dragocenih mestnih praznin.

Katerokoli mesto se brez prostorske vizije težko učinkovito sooča z razvojnimi trendi prometnega urejanja, naraščanjem potreb po učinkovitejših parkirnih conah ter smiselnostjo režimov povezav prometnih vpadnic in parkiranja do samega jedra mesta. Javni mestni potniški promet, kot eno izmed glavnih strateških vzvodov vseh zgledno razvitih mest, je, zato potrebno razviti do te mere, da bo smiselno dopolnjeval danes neurejeno in nedokončano mestno prometno infrastrukturo. Odločanje o prometnem režimu v mestnem jedru in dimenzioniranje mirujočega prometa na njegovem robu brez strokovno utemeljene strategije vodi v nove prostorske zadrege v bližnji prihodnosti. Z novo prostorsko razvojno vizijo je tako nujno potrebno zavzeti stališče do nadaljnjega nadzorovanega razvoja, ki bo predvideval točke prometnih vpadnic za gradnjo bodočih garažnih hiš ter parkirnih površin in javne potniške povezave s ključnimi urbanimi točkami mesta in njegovega zaledja.

Vpliv prostorskih intervencij na prostor je nedvomno tesno povezan tudi z obliko, prepoznavnostjo in uporabnostjo objektov, za ravnovesje katerih naj bi skrbela ubrana in premišljena arhitektura. Stvarnost arhitekturne izvirnosti in domiselnosti pa je dandanes žal vse prepogosto pozabljena vrednota celjskih prostorskih posegov, ki prevečkrat zapravljajo enkratne in edinstvene priložnosti. Premalo objektov, zgrajenih v zadnjem času je bilo deležno javne obravnave, le redki pa so rezultat natečajev, kot edinega demokratičnega izbirnega instrumenta za vrednotenje strokovnih predlogov. Skladno s celovito prostorsko strategijo je zato potrebno znova, kakor že nekoč, uvesti postopek arhitekturnih natečajev kot eno najbolj legitimnih oblik izbora arhitekturnih rešitev, katere naj bi poleg finančne in ekološke gospodarnosti krasil tudi izdaten premislek umeščenosti v prostor.

V korist mestne prepoznavnosti in uporabnosti bi bilo zato še vedno edino smotrno, da oblikovanje in celovit izbor urbane opreme v mestnem jedru postane predmet premišljenih intervencij z izoblikovanim odnosom do lastne in edinstvene preteklosti mesta, ki bi v prenovi starega jedra lahko celovito povezovala in izžarevala sodobnost, skladnost in enkratnost. Kakor je to v svojem času na zglednem nivoju ustvaril danes sicer že preživeti projekt prenove središča mesta iz leta 1986.

Zato si iz vsega zapisanega v prid uspešnemu razvoju našega mesta Društvo arhitektov in urbanistov Celje zadaja odgovorno nalogo, da bo v okviru izpostavljenih iztočnic javno zastopalo strokovni in javni interes v razmerju do posegov v prostor, konstruktivno sodelovala v postopkih novogradenj ali prenov objektov v javnem interesu, sodelovala pri pobudah za vzpostavitev celovite strategije za razvoj mesta, podajala strokovna stališča o prostorskih aktivnostih mesta in aktualni prostorski problematiki, predlagala pobude za celovit razvoj mesta, razpravljala o arhitekturi in prostoru ter javnost seznanjala s kulturno dimenzijo prostora. Vse to za boljše Celje.

Uvodna predavatelja bosta ugledna gosta dr. Tom Fleming in prof. dr. Klaus R. Kunzmann. To bo prava priložnost tako za pregled najnovejših evropskih dognanj in dogajanj na področju kulturnih in kreativnih industrij kakor tudi za vpogled v trenutno najobetavnejši tovrstni ljubljanski projekt, Center sodobnih umetnosti Rog. V okviru konference bo organizirana tematska okrogla miza z obema predavateljema in vodilnimi slovenskimi odločevalci.  Konferenca se prične ob 9.30 s pozdravom ministrice za kulturo gospe Majde Širce in ljubljanskega župana gospoda Zorana Jankovića.

_______________________________________________________

Tom Fleming je svetovalec in strateg na področju kulturnih politik, kreativne ekonomije in umetnosti/inovacij. Kot direktor podjetja Tom Fleming Creative Consultancy (www.tfconsultancy.co.uk) dela v mednarodnem prostoru in se osredotoča na kulturno načrtovanje, kulturno industrijo ter kulturne, kreativne in inovacijske politike.
Razvil je nove modele in orodja za številna mesta v Evropi, pa tudi v Afriki, Braziliji, na Kitajskem in Bližnjem vzhodu. Dr. Fleming je svetovalec pri programu kreativne ekonomije v VB, Svetu Evrope, Evropski komisiji, Zavezništvu civilizacij, UNESCU, British Councilu in Skandinavskem ministrskem svetu. Je tudi ustanovni član Dialogue Café in član upravnega odbora dobrodelne organizacije Arts for All.
Tom Fleming je doktoriral iz družbene in kulturne geografije in diplomiral iz družbene geografije na Univerzi v Sheffieldu (VB). Preden je ustanovil Tom Fleming Creative Consultancy je bil ustanovni partner razvojne agencije Cultural Industries Development Agency (www.cida.co.uk) v Londonu in raziskovalec na Inštitutu za popularno kulturo v Manchestru.

Klaus R. Kunzmann (rojen 1942) je študiral arhitekturo in urbanizem na Tehniški univerzi v Münchnu in leta 1971 pridobil doktorat iz urbanizma na Tehniški univerzi na Dunaju. Od leta 1974 je profesor na Fakulteti za urbanizem Tehniške univerze v Dortmundu in gostujoči profesor na številnih univerzah v Evropi, Ameriki in Vzhodni Aziji.  Kot strokovnjak na področju prostorskega načrtovanja je svetoval Evropski komisiji, Svetu Evrope in OECD. Kot član znanstvenosvetovalnega odbora je med drugim sodeloval pri delu mednarodne gradbene razstave Emscher Park in Komisije za turizem v Porurju.
Od leta 1988 vseskozi deluje na področju ustvarjalnih in kulturnih industrij. Trenutno sodeluje v raziskavah o ustvarjalnih mestih v Evropi za naročnike v Hamburgu in Tokiu.

Strokovna literatura v Sloveniji je nastajala sočasno s krepitvijo krajinsko arhitekturne stroke in vzpostavljanjem izobraževanja na tem področju ter igra pomembno vlogo tudi za spodbujanje občutljivosti družbe za vprašanja urejanja krajine in prostora. Povezuje številna področja, od naravoslovno-ekoloških, družbeno-ekonomske in kulturološke, tehniške do oblikovalskih in načrtovalskih in daje odgovore na različna razvojna in prostorsko ureditvena vprašanja mest in podeželja ter odprtega prostora.

Vsi dogodki so povezani z mestom in knjigo – s ciljem, da se dognanja o prostoru in krajini na privlačen način predstavijo čimbolj raznolikemu občinstvu. S temi aktivnostmi se vključujemo tudi v projekt Ljubljana – svetovna prestolnica knjige.

Otvoritev meseca krajinske arhitekture bo v petek, 1. april 2011 ob 17.00, atrij ZRC, Novi trg 2, Ljubljana, s predstavitvijo nove knjige Krajinska arhitektura prof. Dušana Ogrina:

Poglede na knjigo in aktualno stanje na tem področju v Sloveniji bodo predstavili predstojnik Oddelka za krajinsko arhitekturo, prof. dr. Davorin Gazvoda, njen avtor, prof. Dušan Ogrin, krajinski planer prof. dr. Janez Marušič in urbanist Vladimir Braco Mušič. Otvoritev bo pospremila priložnostna razstava strokovne literature s področja krajinske arhitekture, ki bo v času trajanja meseca krajinske arhitekture razstavljena v knjigarnah Beletrina in Azil. Dogodek se bo zaključili z druženjem v Atriju in lokalu LP!

Beremo javni prostor, petek, 8. april 2011 ob 17.00, v Tivoliju, pri spomeniku E. Kocbeku:

V sodelovanju s PAZI!PARK in Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije bo predstaviljeno, kako lahko različni uporabniki beremo javne prostore. V mestnem parku Tivoli bo začasno urejena pot, ki bo omogočala uporabo dela parka slepim in slabovidnim. Otvoritvenemu dogodku bodo sledila organizirana vodenja po poti. V petek, 8. aprila, bodo po poti vodili dogovorjene organizirane skupine, za javnost pa bo pot dostopna v soboto, 9. aprila in v nedeljo, 10. aprila, vodenja po poti bodo ob 10.00, 12.00 in 14.00.

Ljudje z okvaro vida prostor doživljajo nekoliko drugače, drugače pa ga tudi uporabljajo. Pri tem so velikokrat odvisni od pomoči drugih ljudi, saj se na njihovih poteh pojavljajo ovire, ki jih ljudje z dobrim vidom ne opazijo oz. jih na poti celo postavljajo. Zaradi staranja prebivalstva se število slabovidnih stalno povečuje, zato je v zavest odgovornih za načrtovanje javnih prostorov in tudi širše javnosti nujno uvesti miselnost o prostoru brez ovir in spodbuditi večjo občutljivost ter zavedanje o odgovornosti, ki jo ima vsak posameznik pri uporabi javnega prostora.

Gre torej predvsem za dogodek, namenjen osveščanju širše javnosti, ki lahko veliko prispeva k boljši dostopnosti prostora že tako, da ne postavlja dodatnih ovir na javne poti ter opozorilo, kaj bo še potrebno storiti za dobro dostopen mestni javni prostor. Začasno pot v Tivoliju bosta pripravili krajinski arhitektki dr. Andreja Zapušek Černe in Andreja Krivic Albreht, ki je tudi avtorica knjige Čutim, vidim, zmorem (Študentska založba, 2008).

Bistvo dogodka je vodenje obiskovalcev po kratki poti v Tivoliju, na kateri bomo opozorili na ovire, ki se pojavljajo na vsakdanjih poteh, ponazorili težko sledljivost poti in kaj bi se dalo storiti za boljšo orientacijo. Pot boste lahko spoznavali s posebnimi očali, skozi katere boste videli svet podobno, kot ga vidijo slabovidni. Posebej bomo predstavili vse dimenzije  parka, ki jih mogoče na vsakdanjih poteh spregledamo, ali bolje, ne začutimo (kip na otip, rastline z zanimivim lubjem, prijetnimi listi in dišečimi cvetovi, temperaturne spremembe in vonji v rastlinjaku, ptičje petje..) V rastlinjaku gostuje knjižnica pod krošnjami, zato bomo tam pokazali tudi, kako izgledajo knjige v brajici, reliefni zemljevidi itd.

Mi urejamo Krajino!, petek, 15. april ob 11.00, Severni mestni park:

Obiskovalci Severnega mestnega parka bodo na digitalnih portalih spoznali aktivnosti, ki so bile izvedene v okviru izjemno uspešnega projekta Mi urejamo krajino. Temeljni cilj projekta je bil spodbujanje opazovanja vsakdanjega okolja, zaznavanje kakovosti krajine ter razvijanje ozaveščenega odnosa javnosti do okolja, prostora, krajine, ki se gradi od najmlajših let naprej. Predstavitev bodo pospremile delavnice za otroke, ki bodo pod vodstvom mentorjev z risbo in uporabo različnih materialov ustvarjali podobe krajine.

V okviru meseca krajinske arhitekture bodo organizirani še:

Okrogla miza o strokovni literaturi in razstava strokovne literature s področja krajine, ponedeljek, 18.april ob 15.00 , Hiše arhitekture, ZAPS, Vegova 8, Ljubljana:

DKAS bo v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije organiziral razpravo med različnimi akterji o vlogi strokovne literature s področja urejanja prostora. Namen razprave bo osvetliti specifičnost, obliko in potrebnost tovrstne strokovne literature v današnjem času. Razpravo bo pospremila razstava strokovne literature s področja krajinske arhitekture v Hiši arhitekture.

Doživljanje in uporaba mestnih javnih prostorov – predstavitev in pogovori o knjigah, torek, 19. april ob 18.00, Knjižnica Otona Župančiča, Kersnikova 2, Ljubljana.

Pogovor o klasičnem urbanističnem čtivu Podoba mesta K. Lyncha, ki je prvič v slovenščini izšlo letos.

Ob knjigah Vedenjski zemljevidi ljubljanskih trgov in parkov in POT, največja načrtovana javna zelena površina v Ljubljani bo tekel pogovor o uporabnikih ljubljanskih odprtih prostorov. Obravnavana bo tudi knjiga, ki se ukvarja z načrtovanjem za slepe in slabovidne Čutim, vidim, zmorem… Z avtorji slovenskih knjig in drugimi gosti se bo pogovarjal dr. Matej Nikšič z Urbanističnega inštituta RS.

Več informacij najdete na spletni strani www.meds-workshop.com, kjer so navedeni tudi vsi kontakti.

Natečaj za nagrado Zlata kocka je pripravila delovna skupina Arhitektura in otroci pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije v partnerstvu z Ministrstvom za kulturo, Ministrstvom za šolstvo in šport, Ministrstvom za okolje in prostor, Zavodom RS za šolstvo, Muzejem za arhitekturo in oblikovanje ter Fakulteto za arhitekturo. Za nagrade so se lahko potegovali vzgojno-izobraževalni zavodi, druge ustanove, posamezniki in mediji.

V kategoriji izobraževalnih ustanov sta nagrado prejela Vrtec Trnovo, Ljubljana, ter Osnovni šoli Antona Šibelja – Stjenka in OŠ Dutovlje. Prvi je prejel nagrado za razvojno-inovacijski projekt Arhitektura, urbanizem, krajinska arhitektura in hortikultura v trnovskem modelu temeljnega učenja, ki predšolske otroke uvaja v področja kulture in civilizacije ter jih uči graditi odnos do sebe, do drugih, do narave in okolja skozi postopno, dolgoročno in načrtovano vključevanje elementov arhitekture, urbanizma in urejanja krajine v delo vrtca, s spodbujanjem različnih oblik učenja in ustvarjanja ter z vključevanjem otrokovih samostojnih pobud in ustvarjalnosti. Kraški osnovni šoli sta bili nagrajeni za projekt Po Fabianijevih poteh, Bienalni natečaj prostorskega oblikovanja, v okviru katerega potekajo likovni natečaj, delavnice za učence, izobraževanja za učitelje in spoznavanje dediščine arhitekta Maksa Fabianija, preko katerih udeleženci razvijajo sposobnost razbiranja in ustvarjanja skladnih likovnih odnosov. Projekt presega lokalne meje in nagovarja celoten slovenski in celo zamejski prostor.

V kategoriji ustanov je nagrado prejelo Kulturno-umetniško društvo C3 za projekt Javno mesto – Public city, namenjen mladostnikom iz ljubljanskega Zaloga, ki so od svojega rojstva pred 15–20 leti spremljali velike družbene spremembe. Arhitekti, raziskovalci in umetniki v projektu sodelujejo kot strokovni sodelavci pri izdelavi načrta prenove igrišča, mladi pa se sami vključijo v oblikovanje svojega okolja in ob tem gradijo zavest o lastni identiteti, potencialih in možnostih

V kategoriji tiskanih medijev je nagrado prejela Založba Rokus Klett d.o.o. za otroško slikanico avtoric Žive Deu in Bare Kolenc Kje pa ti živiš?, ki je prva izvirna slovenska slikanica o arhitekturi in otrokom jasno predstavi prostore, namenjene bivanju, arhitekturne objekte in njihovo vlogo v širšem grajenem okolju.

Na natečaj se je prijavilo 22 projektov, ki so se na različne načine lotevali prostorskega opismenjevanja in seznanjanja otrok in mladostnikov z arhitekturo. Žirija, ki so jo sestavljali Miha Dešman, Ana Kučan, Lenka Kavčič, Nina Ostan in Nika Zupanc, je želela nagraditi projekte, ki spodbujajo ustvarjalno igro, preko katere otroci razvijejo odnos in razmislek o prostoru, torej projektov, ki zagotavljajo razvoj odgovornega odnosa do okolja brez pokroviteljskega pristopa.

Danes smo lahko v časopisu Delo prebrali, da je Ustavno sodišče RS med drugim razveljavilo dva odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov, ki predstavljata pomembno vez med prostorskim načrtovanjem in graditvijo. Odločba Ustavnega sodišča s tem temeljito posega v podrobno prostorsko načrtovanje in spreminja njegovo naravo tako na občinski kot na državni ravni.

Ustavni sodniki so presodili, da postopek priprave in sprejemanja državnega prostorskega načrta (DPN) in občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) ni takšen, da bi lahko zainteresirani učinkovito varovali svoje pravne koristi.  V postopku sprejemanja prostorskih aktov imajo “zainteresirane osebe kot druga oziroma strokovna javnost možnost dajanja predlogov in pripomb na načrtovano prostorsko ureditev, ki jih pristojni organi po ZPNačrt in ZUPUDPP sicer morajo obravnavati, niso pa jih zavezani sprejeti.” Sodelovanje posameznika v postopku sprejemanja abstraktnih in splošnih aktov ne more nadomestiti njegovega sodelovanja v postopku, ko se takšen akt uporabi v konkretnem primeru na ugotovljeno dejansko stanje. “V posameznikove pravice in pravne koristi se lahko poseže s posamičnim aktom (tj. z gradbenim dovoljenjem), zato mora imeti posameznik možnost, da v upravnem postopku uveljavlja pravna in dejanska vprašanja, ki so povezana z zaščito njegovega pravno varovanega položaja, vključno s pravnimi sredstvi in sodnim varstvom.”

Ustavno sodišče je razveljavilo tudi odstavek, ki določa vplivno območje, s pomočjo katerega se določajo stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja bi stranski udeleženec lahko varoval npr. “svoje pravice do ustreznih odmikov načrtovane gradnje od njegovega objekta, do protihrupne zaščite, do gradnje, ki ne bo škodljivo vplivala na stabilnost njegovega objekta, do požarne varnosti, do higienske in zdravstvene zaščite oziroma zaščite okolice ipd. Z matematičnim modelom za določitev območja, s pomočjo katerega naj bi se določali stranski udeleženci v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, takšnega razmerja morebitnih stranskih udeležencev do načrtovane gradnje ni mogoče opredeliti. Po presoji Ustavnega sodišča pomeni taksativna opredelitev stranskih udeležencev v postopku, ki ne izhaja iz obstoja njihovega pravno varovanega interesa, temveč iz formalnih in na videz objektivnih, a zato umetnih pravil, nedopustno izključitev nekaterih oseb iz sodelovanja v upravnem postopku, ki jim materialno pravo priznava pravno varovan položaj. Ujemanje kroga oseb, ki jim je položaj stranskega udeleženca priznan na podlagi določitve oziroma izračuna območja za določitev strank, z osebami, ki imajo pravno varovan interes, je zato lahko zgolj naključno. Uresničevanje človekovih pravic pa ne sme biti odvisno zgolj od naključja.”

S tem odločba še enkrat več ilustrira kaj prinašajo delne zakonske rešitve in navidezni pravni obvozi. Sicer dolgo in podrobno besedilo odločbe kolikor je mogoče lepo povzema sistem urejanja prostora in je nasploh poučno branje. Med drugim ugotavlja tudi, da nerazumno dolgi postopki in “nagajanja” mejašev ne morejo biti posledica uveljavljanja ustavnih pravic, temveč tega, da upravni organi niso vodili postopkov tako kot bi bilo treba oz. niso uporabili svojih pooblastil, da bi preprečili zlorabo pravic.

KČT sestavljajo raznolike organizacije iz območja Tabora, ki se ukvarjajo s kulturo, izobraževanjem, trajnostnim razvojem in prostorsko problematiko. Namen ustanovitve je predvsem okrepljeno sodelovanje vseh posameznikov in organizacij na področju kulturnih aktivnosti in vključevanje lokalnega prebivalstva v dejavnosti in vsebine, ki se predstavljajo v tej četrti. Poskušali bodo naslavljati tudi probleme s področja trajnostnega razvoja, s katerimi se, tako kot vse druge, sooča tudi soseska Tabor; strokovno podporo glede tega vprašanja nudita Inštitut za politike prostora in društvo Focus.

Načrtujejo tudi občasno izdajanje skromne publikacije “Tabor”, ki bo vsebovala informacije in zgodbe o četrti in KČT. Organizacije, ki javnosti ponujajo kulturne vsebine, pa načrtujejo tudi bolj usklajeno delovanje pri promociji in skupno ponudbo kulturnih vsebin. Že od same ideje nastanka KČT uživa močno podporo predstavnikov Četrtne skupnosti Center, s katerimi bodo sodelovali tudi pri konkretnih aktivnostih v letošnjem letu.

Otvoritev razstave “Experience…Finland” bo v petek, 25. marca 2011 ob 17:30 v muzeju Revoltella v Trstu, organizatorji pa želijo na ogled razstave privabiti tudi slovensko publiko. Več o dogodku si preberite v vabilu in na plakatu.

V obrazložitvi Prešernove nagrade za življenjsko delo, ki jo je Miljenko Licul prejel leta 2008, je zapisano, da »je eden tistih avtorjev, ki je pomagal v strogo modernistični slog grafičnega oblikovanja sedemdesetih let vpeljati drugačno, poetsko govorico, ne da bi pri tem zanikal vsebinske in historične prvine naloge … Je oblikovalec, s katerim si je slovensko grafično oblikovanje utrdilo mednarodno veljavo.«

Razstava, ki prikazuje Liculov pretanjen pristop k oblikovanju, bo na ogledu do 8. maja.

Več na spletni strani Narodne galerije.

Na simpoziju, ki ga MAO organizira skupaj z zavodom Ark in Fakulteto za arhitekturo, bodo sodelovali štirje arhitekti z mednarodno prakso, arhitekturni kritik in kustos: Jacob van Rijs, MVRDV, Rotterdam; Mark Lee, Johnstonmarklee, Los Angeles; Duncan Lewis, scape architecture, Bordeaux; Jörg Leeser, BeL, Köln; in Philip Ursprung, predstojnik Oddelka za zgodovino in teorijo arhitekture, ETH Zürich. Govorili bodo o tem, kako pri svojem delu rešujejo ta vprašanja.

Simpozij sta kurirala Ilka in Andreas Ruby, textbild, Berlin, ki ga bosta tudi vodila. Cena vstopnic je 19 € / 10 € (študenti). Vstopnice so na prodaj na blagajni MAO, Pot na Fužine 2, Ljubljana. Možna je tudi rezervacija in nakup kart s prijavnico, ki jo najdete na spletnih straneh MAO Vstopnice bodo na voljo do zasedbe prostih mest.

Več o samem dogodku na spletni strani dogodka.

V Urbactovem projektu Hopus (Housing Praxis for Urban Sustainability) je pet univerz in ena mestna uprava v dveh letih delovanja in preučevanja praktičnih primerov poskusila določiti kvalitativne kazalce za kakovost, oblikovanje in tehnologijo gradnje stanovanj, z namenom postaviti osnove za kvalitetno stanovanjsko gradnjo v evropskem prostoru. Vsako nadaljno razvijanje tematike naj bi se navezovalo na določen prostor, za katerega bi bile izdelane njemu lastne smernice pri načrtovanju stanovanjskih sosesk.

Univerza v Gdansku, ki je bila ena izmed partneric projekta, je ugotavljala stanje in vzorce stanovanjske gradnje na Poljskem, ki so v mnogočem podobni našim. Hitra rast BDP v zadnih dvajsetih letih je povzročila hitro širjenje mest. Razvoj ni šel na račun prenove in zgoščevanja pozidave znotraj mest, temveč na račun rasti suburbanih območij. Pri tem se je zanemarjalo kvaliteto gradnje, javnega prostora in urejanja prometa. Postsocialistično obdobje je bilo zaznamovano z močno željo po uveljavljanju individualnih značilnosti posameznikov, tudi v prostoru, kar je spremljala še privatizacija komunalne infrastrukture. Regionalno planiranje je imelo izjemno šibko vlogo, majhne občine, odgovorne za prostorsko načrtovanje, pa so bile organizacijsko in finančno prešibke, da bi ob uresničevanju svojih ciljev uspešno usmerjale zasebne pobude, zato so bile večkrat žrtve enostranskih interesov investitorjev. Prostorsko načrtovanje je postalo pogosto zreducirano na stopnjo administrativnih postopkov.

Za doseganje dogovora o tem, kaj so minimalni standardi kvalitetne stanovanjske gradnje, je potrebna širša interdisciplinarna razprava, poleg tega pa je pomembno upoštevati lokalne razlike znotraj območja. Na konferenci v Gdyniji aprila 2009 so se zato zbrale regionalne in občinske uprave, investitorji, gradbena podjetja in planerska združenja. Širši strokovni in tehnični javnosti so predstavili teme, pri katerih je mogoče uporabiti načrtovalske smernice v okviru stanovanjske problematike, kot so prenova, urejanje in načrtovanje suburbanih sosesk ter energetska učinkovitost..

Situacijo na Poljskem zlahka primerjamo z razmerami v Sloveniji, le da so se spremembe v prostoru morda zaenkrat izrazile v nekoliko manjši meri. Tudi pri nas pa še kako primanjkuje splošno sprejetih standardov o tem, kaj je kvaliteta v prostoru in kaj ni, saj se zadnji dve desetletji vsa razprava vrti le okoli postopkov. Podobna razprava o načrtovalskih smernicah, kot so jo opravili v okviru projekta Hopus v Gdynji, bi bila zato zelo dobrodošla. Z Zakonom o prostorskem načrtovanju je bil žal opuščen poskus uvajanja rastoče zbirke načrtovalskih smernic v urejanju prostora, ki so bile predvidene kot dopolnila Prostorskega reda Slovenije. Mesta s tem ostajajo prepuščena sama sebi, svoji ambiciji in znanju. V zadnjem letu je upanje za spremembe prineslo partnerstvo »Odgovorno do prostora!«, ki združuje strokovno civilno družbo na področju prostora, in v okviru katere se intenzivira razprava o problemih in rešitvah v urejanju prostora v Sloveniji.

Izziv mnogim mestom predstavljajo npr. tako starejše kot tudi številne večstanovanjske soseske, nastale v zadnjem času, saj bodo zaradi specifičnih razmer, v katerih so nastale, že kmalu potrebne obnove. Nastajale bodo nove, pri katerih bo vprašanje kakovosti postajalo vedno bolj pomembno, z ozirom na močne želje po individualni gradnji pa bi bil še kako koristen tudi razmislek o energetski (ne)učinkovitosti tovrstne organizacije dejavnosti v prostoru. Ta gre zaenkrat bolj v smeri razprav, katero vrsto energentov uporabiti pri oskrbi mest kot pa kako preoblikovati urbano strukturo v bolj trajnostno. V iskanju rešitev sprejemanje in uveljavljanje zakonskih normativov verjetno ne bo dovolj, zato je potrebno razmisliti, če in na kakšen način bi bilo mogoče uporabiti dopolnilna orodja, kot so načrtovalske smernice.

Pri reševanju vseh navedenih problematik bi bilo koristno priti do soglasja o standardih kvalitete, hkrati pa bi se v procesu njihovega nastajanja razvijali dialog in medsebojno spoštovanje vseh sodelujočih.

Projektiranje trajnostne razsvetljave se v Sloveniji osredotoča predvsem na uporabo t.i. ‘varčnih svetlobnih virov’, tudi če so ti viri uporabljeni na povsem nevarčen način. V najboljšem primeru se v fazi projektiranja, kot kazatelj trajnosti razsvetljave, oceni instalirano električno moč na kvadratni meter. Ta ocena pa ima seveda zelo omejeno vrednost za naročnika, saj ne pove veliko o količini porabljene energije na leto – torej kolikšen bo letni strošek za elektriko, ki jo porabi razsvetljava. Da bi to informacijo pridobili je potrebno namreč upoštevati tudi koliko časa v letu bo posamezno svetilo v povprečju prižgano. Pri tem se lahko uporabi orodje LENI (Lighting Energy Numeric Indicator), ki temelji na standardu EN15193 in ki naročniku pove koliko električne moči na kvadratni meter bo razsvetljava porabila v enem letu(kWh/m2/leto). Pristop, ki ga LENI nagrajuje, je uporaba varčnih svetil (ne samo varčnih svetlobnih virov), predvsem pa premišljena uporaba inteligentne regulacije razsvetljave, ki lahko predstavlja ogromen prihranek pri porabi energije za razsvetljavo.

Razsvetljava v poslovnih in javnih zgradbah namreč predstavlja od 16% do 30% celotne energije potrebne za obratovanje zgradbe, ali od 26% do 45% celotne električne energije. Delež je seveda odvisen od tipa zgradbe, razmerja med višino stropov in velikostjo etažnih površin, členjenosti fasade, orientacije ter velikosti okenskih odprtin, tipa senčil, ter seveda tipa razsvetljave.

Pri projektiranju je zato potrebno upoštevati tri načela:
1. Maksimizacija penetracije dnevne svetlobe v notranjost ob omejitvi bleščanja
2. Uporaba varčnih svetil na trajnosten način. Pri tem se pogosto izkaže, da je oblikovno premišljena in za arhitekturo občutljiva zasnova osvetlitve pogosto tudi najbolj trajnosten način osvetljevanja.
3. Povezava svetil v avtomatski sistem reguliranja razsvetljave, ki zagotovi, da so svetila prižgana samo, ko je potrebno.

Tak integriran pristop pa zahteva, da projektant razsvetljave združuje tehnična znanja o izračunih porabe energije, regulacijskih sistemih razsvetljave in navezavi na elektroinstalacije, s poznavanjem vpliva svetlobe na ljudi ter občutljivostjo za arhitekturo, ki jo osvetljuje.

V recesiji imamo priložnost (in čas) za inovacije in napredek. Ustvarjanje integriranih projektnih timov, ki naročniku ponudijo več je vsekakor eden od korakov v to smer.

_______________________________________________________

Viri podatkov porabe energije za razsvetljavo.:
1. 2003. Commercial Buildings Energy Consumption Survey. U.S. Energy Information Administration
2. BERTOLDI, P., ATANASIU, B., 2009. Electricity consumption and efficiency trends in European Union. Joint Research Centre, Evropska komisija

Analiza PSPN je del razvojnega projekta SECOND CHANCE, v katerem pet evropskih mest sodeluje pri preoblikovanju nekdanjih industrijskih območij v prostore kulture ter pri njihovem nadaljnjem trajnostnem oživljanju. V projektu bomo skozi raziskave in posvete z deležniki poskušali odgovoriti na ključne izzive za urbano regeneracijo in spodbujanje razvoja izbranih degradiranih območij vsakega od petih partnerskih mest: Nürnberga, Leipziga, Benetk, Krakova in Ljubljane.

Ljubljanska partnerja projekta sta Mestna občina Ljubljana ter Muzej in galerije mesta Ljubljane, ki sodelujeta z razvojnim projektom revitalizacije tovarne Rog v CSU Rog – produkcijski, razstavni in družabni prostor, namenjen predvsem dejavnostim s polja vizualnih umetnosti, oblikovanja in arhitekture.

Na predstavitvi bodo sodelovali:

-          dr. Uroš Grilc, načelnik Oddelka za kulturo, Mestna občina Ljubljana;
-          Jerneja Batič, vodja projekta prenove tovarne Rog in vodja projekta Second Chance, Oddelek za kulturo, Mestna občina Ljubljana;
-          dr. Alja Brglez, direktorica Inštituta za civilizacijo in kulturo (izvajalca analize PSPN);
-          Marko Peterlin, direktor Inštituta za politike prostora;
-          Meta Štular, vodja projekta Second Chance, Muzej in galerije mesta Ljubljane.

Izvajalec analize PSPN je Inštitut za civilizacijo in kulturo.

Razstava bo predstavila prerez snovanja članov Društva v obdobju 2008 do 2010. Na razstavi bo sodelovalo preko 100 avtorjev in pokazalo preko 100 projektov, realizacij, itd. od stavb, urbanističnih zasnov, pa vse do oblikovanja in pisanja o arhitekturi. Gre ponovno za največji pregled arhitekturnega delovanja v državi. Ker pa ima društvo svoj sedež v Ljubljani in po njem nosi tudi ime, bodo na razstavi prikazani številni prispevki k obogatitvi našega mesta. Zaradi tega smo v času razstave, na samem razstavnem prostoru, pripravili tudi vrsto predavanj, katerih namen je obiskovalcem predstaviti posamezne projekte za Ljubljano, ki jih bodo pojasnjevali sami avtorji.

Razstava Arhitekturna inventura je vselej neke vrste praznik arhitekture. Razstava dosežkov arhitektov včlanjenih v Društvo arhitektov Ljubljana nam pokaže, kje smo in kakšna je kvalitetna primerjava med delom posameznih članov. Tokratna razstava je nastala v posebnih okoliščinah svetovne krize, ki se pri nas še posebej odraža na področju gradbeništva, od katerega je arhitekturna stroka tako usodno odvisna. In vse bolj kaže, da gre za krizo, ki je ni povzročila globalna ekonomska kriza, ampak gre za dosti globlji proces, ki je nastal na domačem dvorišču. Zapovrstjo padajo maske, ki razgaljajo: kartelna dogovarjanja, podkupnine, izsiljevanje z dodatnimi aneksi k pogodbam, namerno neplačevanje obveznosti do delavcev in podizvajalcev, skrivanje denarja na računih v tujini in namerno izčrpavanje lastnih podjetij. Vsi ti gradbeniki, ki so hkrati nastopali tudi kot naročniki arhitekturnih projektov, so se razgalili v vsem svojem slepem pohlepu po dobičku. Vendar ne smemo pozabiti, da je bil ravno gradbeni lobi tisti, ki je leta krojil tudi gradbeno zakonodajo. Ko se je ta spreminjala, sta društvo in zbornica marljivo pripravljala na stotine predlogov, ki so imela namen izboljšati posamezne zakonske predloge. Vendar v vseh letih zakonodajalec ni sprejel niti ene same pripombe stroke. Vedno smo v zadnjem trenutku dobili zakon, ki je bil popolnoma drugačen od osnutka in vedno je bil pisan na kožo gradbincem. Tako so z leti investitorji dobivali vse večje pristojnosti, odgovornost pa je ostala projektantu. Tako danes zakonodaja od investitorja še vedno ne zahteva, da stavbo zgradi po načrtih, za katere je dobil gradbeno dovoljenje, ampak sodišče spremembe obravnava kot napačno branje načrtov na gradbišču. In celo 44. člen Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah, ki se imenuje »Omejitev pravice predelave«, po novem določa, da »lastnik zgrajenega arhitekturnega objekta lahko to delo prosto predela«. Arhitektura je tako na milost in nemilost prepuščena investitorjem, ki jo lahko mrcvarijo po lastnih kriterijih slabega okusa. Takšno stanje je tem slabše, če se zavemo, da investitorji gradijo praviloma za trg in z gradnjo niti ne začnejo, če nimajo večino stavbe že vnaprej prodane. V idealnih razmerah, jo prodajo še pred koncem gradnje, kar pomeni, da se tisti, ki mu zakonodaja nalaga vse pristojnosti, za stavbo včasih ne zanima niti do svečanega odprtja. Stavba pa je poseg, ki trajno zaznamuje prostor v katerega je postavljena, saj včasih stoji desetletja ali celo stoletja. Če upoštevamo, da se politika menja v tempu nekajletnih mandatov in da vsak vlada spremeni vsaj Zakon o graditvi objektov, niso ne politiki, ne zakoni in še manj investitorji nikakršen garant kvalitete urejanja prostora. To odgovornost nosi le sam arhitekt, pri čemer mu pomaga le na lastna stroka in njena etika. Trdimo, da so bila načela stroke poteptana. Namesto, da bi arhitekturno načrtovanje prispevalo tisto dodatno vrednost, ki iz gradbenega posega naredi kulturno delo trajnejših vrednot, je bila stroka prezrta in nastala so podpovprečne stavbe, ki jih je tržišče zavrnilo. Današnja kriza v gradbeništvu gre z roko v roki z nestrokovnim projektiranjem.

Lani novembra je parlament soglasno sprejel dopolnilo Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo 2008-2011, ki prvič vključuje arhitekturo dejavnost. V njem med drugim preberemo: »Prostor, v katerem živimo in ustvarjamo, ima za narodno in kulturno identiteto Slovenije enakovreden pomen kot slovenski jezik. Skrb za kulturo oblikovanja in vzdrževanja naselij, krajine in arhitekture je zato za zdrav razvoj družbe ključnega pomena. Kulturna vrednost prostora je zaradi različnih razvojnih potreb in ambicij še posebej ranljiva.« S tem je država naredila prvi korak k zavedanju pomembnosti oblikovanja okolja v katerem živimo. Tega se arhitekti seveda zavedamo in na razstavi prikazujemo svoja prizadevanja v tej smeri. Člani Društva arhitektov Ljubljane so tisti, ki lahko pomembno prispevajo k izboljšanju našega prostora, kar je na razstavi nedvomno razvidno. Vendar bi bilo nujno potrebno, da bi na podlagi popravljene Resolucije o Nacionalnem programu za kulturo, temu prilagodili tudi zakonodajo. Ta bi morala projektantom povrniti pristojnosti, ki jim, kot strokovnjakom na področju arhitekture, tudi pripadajo. Kriza v gradbeništvo bo enkrat minila, a brez kvalitetne arhitekture ne bo šlo.

Na samem razstavnem prostoru, bo potekala tudi vrsta predavanj, katerih namen je obiskovalcem predstaviti posamezne projekte za Ljubljano, ki jih bodo pojasnjevali sami avtorji. Spored je naslednji:

četrtek 17. 2. ob 18 uri: Jurij Sadar in Boštjan Vuga (Stožice).
četrtek 24. 2. ob 18. uri: Marjan Zupanc (Opera), Jurij Kobe: (Opera, Mesarski most in ureditev obrežij)
četrtek 3. 3. ob 18. uri: Matej Vozlič (ureditev Brega), Miha Dešman: (Hospic, most na Špici)
četrtek 10. 3. ob 18. uri: Miha Kerin (ureditev Gradu), Matej Blenkuš (stavbe ob Dunajski)

Naše oblasti še niso doumele termina Akcijski urbanizem (»Action urbanism« op.p.), ki pomeni, da se odzovemo na družbeno in gospodarsko stanje v državi in se morda odpovemo novim investicijam in rušitvam objektov, kadar bi se bilo smiselno odločiti za ponovno uporabo »Re-use«. O tem vedno več slišimo tudi iz različnih svetovnih virov, ki se ukvarjajo s prostorsko problematiko v post-industrijski dobi visokega potrošništva. Včasih je smotrnejše preurediti in ponovno uporabiti stavbe, ki so že prenesle tok časa in v sebi nosijo zapis prostorske zgodovine, ter so popolnoma prostorsko ustrezne, kot pa da se gradnje zaradi dobičkonosnosti poslov lotimo ponovno.

Nagrajeni elaborat, izbran na natečaju, bi z nekaj popravki povsem spoštljivo posegal v območje slovenske dediščine 19. stoletja, saj ohranja tipologijo ureditve industrijskega parka in dodaja poslovno-stanovanjski program. Z nekaj izboljšavami, bi lahko pomenil popolnoma nov zagon na območju nekdanje tobačne tovarne. Vendar je v času gospodarske krize investicija v projekt novogradnje, kjer že imamo uporabno vrednost vprašljiva.

Na območju tobačne tovarne že danes delujejo različna sodobna podjetja, arhitekturni biroji in uspešne kreativne skupine. Velike, odprte in svetle površine ponujajo idealne pogoje za razvoj interdisciplinarnih, sodobnih kreativnih podjetij. Prostor bi lahko namenili mladim svobodnim samoiniciativnim skupinam, kar ne pomeni, da bi območja zasedli skvoti, kakršnega predstavljata Metelkova in Rog, temveč resna podjetja, s katerimi bi družba pridobila nov zagon in novo moč, ter krepila občutek pripadnosti. Namesto podpiranja novih idej, še vedno raje sledimo starim vzorcem.

Nove oblike poslovanja, zahtevajo drugačno organiziranost dela in prav tako delovnih prostorov. Takšne prostore sicer lahko zagotovi novogradnja, a vendar, stari prostori, hkrati tudi nosilci identitete, morda še niso odslužili. Poleg tega so na novo determinirani prostori vse prevečkrat neprijazni eksperimentom in zmanjšujejo kreativno moč, saj je njihova uporaba skoraj vedno povezana z investicijskim kapitalom družbe.  Za uspešno družbeno prenovo potrebujemo kreativna podjetja in prostore, ki z ustvarjanjem pozitivnega delovnega vzdušja, krepijo delovno vnemo in proizvajajo dodano vrednost.

Primer podobno razvitega kreativnega delovnega okolja so vidni povsod po svetu in imajo za seboj dolgo zgodovino uspešnega delovanja, razne predelave industrijskih območij izven mestnih središč in ustvarjanje tematskih parkov – Duisburg Nord, Zollverein, Südgelände v Belinu, stalnica pa so tudi različne vsebinske prenove odsluženih industrijskih obratov v mestih. Eden od bolj uspešnih primerov je galerija in muzej PS1, Mome, ki je pomenila alternativo raztavljanja sodobne umetnosti v sedemdesetih.

Najdemo tudi uspešno prenovljene industrijske četrti, ki so skozi preobrazbo ohranile svojo zgodovinsko identiteto in jih je nov program le osvežil, primer je ulica Brick Lane v Londonu, staro industrijsko območje, v katerega so se v preteklosti naseljevali pretežno tuji priseljenci, danes pa slovi po svoji prepoznavnosti in je kraj identifikacije novodobnih mladih ustvarjalcev in podjetnikov. Živeti v tem delu Londona je neke vrste »statusni-simbol«. Umetniki in kreativci niso le paraziti družbe, temveč jo soustvarjajo. Na območju je polno domačih trgovin s kvalitetno predelanimi recikliranimi oblačili, oblikovalskih studiev, kafičev, ki delujejo kot dnevne sobe, v katerih mladi ne posedajo, temveč se v njih aktivno udejstvujejo.

Umetniki in kreativci soustvarjajo družbeno realnost. Nekaj podobnega se je spontano začelo zraščati z zgodbo Tobačne v Ljubljani, toda niti politika niti stroka potenciala nista prepoznali in ga tudi nista finančno podprli, kot bi bilo potrebno za zagon takšnega inkubatorja idej.

Lepo bi bilo živeti v družbi, ki bi prepoznavala vitalne vzgibe mesta in na njih prilagajala zakonodajo, saj so take zgodbe lahko veliko bolj uspešne, kot gradnja novih lupin. Vsebina je namreč tista, ki ustvarja in definira prostor okoli sebe, obratna pot pa je lahko veliko bolj tvegana.

Okroglo mizo bo vodil Miha Dešman, sodelovali pa Boris Bežan – predstavnik arhitektov, ki projektirajo prenovo, Tatjana Adamič – umetnostna zgodovinarka iz ZVKD, Nejka Batič – umetnostna zgodovinarka iz oddelka za kulturo MOL, ki vodi projekt prenove Roga s strani mesta in Jurij Krpan – arhitekt, vodja galerije Kapelica.

DOCOMOMO je akronim za DOcumentation and COnservation of MOdern MOvement. (Dokumentacija in konservacija modernega gibanja). Docomomo Slovenija je satelitska enota mednarodne organizacije Docomomo International, ki združuje prek 50 držav članic po celem svetu s sedežem na Mies van der Rohe Fundation v Barceloni. Vključuje strokovnjake najrazličnejših strok: arhitekte, umetnostne zgodovinarje, konservatorje, sociologe, urbaniste, krajinske arhitekte in študente omenjenih strok. Ukvarja se s promocijo, evidentiranjem in varovanjem arhitekture modernega gibanja. Ima štiri specialistične skupine: Register, Tehnologija, Urbanizem in krajinska arhitektura ter Izobraževanje in teorija.

Koordinator Docomomo Slovenija je dr. Nataša Koselj.

Ob izidu monografije DOCOMOMO SLOVENIA_100 bo med 25.1. in 25. 2. 2011 v galeriji Kresija tudi istoimenska razstava, ki prikazuje 100 izbranih objektov slovenskih avtorjev nastalih v obdobju 1900-1980 na teritoriju, ki je bil v 20. stoletju kulturno-politični kontekst Slovenije (Avstro-Ogrska, Jugoslavija in samostojna Slovenija), ter po drugi strani slovenskemu občinstvu predstavlja izbor, ki temelji na Docomomo-vih kriterijih vrednotenja in selekcije moderne arhitekture: izraz lahkosti, tankosti, beline; uporaba novih materialov in tehnoloških rešitev; industrijski, serijski način proizvodnje; reševanje socialnih vprašanj; eksperiment; estetika minimalnega; racionalizacija; ekonomika gradnje; nove tipologije in funkcionalnost.

Poseben poudarek razstava namenja tovarni Rog v Ljubljani in kulturnim domovom v Ljubljani, Trstu, Velenju, Trbovljah in Zagorju. Fenomen kulturnih domov, ki so ob Cankarjevem domu v Ljubljani in Slovenskemu kulturnemu domu v Trstu, bistveno pripomogli k dvigu kulturne zavesti delavskega prebivalstva po industrijskih regijah Slovenije
v času slovenskega povojnega modernizma, je bil do sedaj v javnosti prezrt, dejstva pa kažejo, da prav od tu izhajajo številne kulturne skupine, ki so močno zaznamovale slovensko kulturno sceno v 80. in 90. letih preteklega stoletja (Laibach).

Ob razstavi bosta organizirani dve ekskurziji: Ljublana – Trst, 12.2.2011 (vodi mag. Gojko Zupan) in Velenje – Trbovlje – Zagorje, 19.2.2011 (vodi mag. Kristina Dešman) ter dve okrogli mizi in sicer 14. 2. 2011 na temo problematike tovarne Rog v Ljubljani (moderator: doc. Miha Dešman) ter 16.2.2011 na temo kulturnih domov (moderator: doc. dr. Nataša Koselj).

Ob razstavi bodo organizirana tudi predavanja priznanih slovenskih arhitekturnih zgodovinarjev in sicer:

- 31.1.2011 ob 18. uri: doc. dr. Bogo Zupančič: »Plečnikovi učenci pri Le Corbusieru«
- 9.2.2011 ob 18. uri: dr. Damjan Prelovšek: »Cerkvena arhitektura Jožeta Plečnika«
- 21.2.2011 ob 18. uri: Andrej Hrausky: »Porušeni objekti moderne v Sloveniji«
- 23.2.2011 ob 18. uri: doc. dr. Nataša Koselj: »Moderna slovenska arhitektura«

Ob zaključku razstave, 25.2.2011 pa bo predavanje generalnega tajnika Docomomo International Ivana Blasija na temo 1988-2011. 23 Years of Docomomo International.

V sklopu razstave bodo orgaizirane turi otroške delavnice in vodstva po razstavi.

Razstavo bo 25. 1. 2011 ob 18. uri slovesno odprl podžupan prof. Janez Koželj.

Tudi načrtovalci vemo, da stanovanja niso klasična tržna dobrina in zato nas napoved, da naj bi država odkupila presežke stanovanj na trgu, vznemirja pa čeprav jo opravičujejo tako dobri nameni kot so reševanje krize v gradbeništvu ali zagotavljanje najemnih stanovanj. Poznavalci pravijo, da naj bi bilo kar 85% stanovanj dokončanih do poletja 2008 neprodanih, Banka Slovenije pa ocenjuje, da je v državi 16.000 neprodanih stanovanj. Razen praznih novozgrajeni stanovanj je v državi tudi precej praznih starejših stanovanj.

V takih pogojih je pomembno, kako stanje na trgu razume Vlada in predvsem kako ga povezuje s stanovanjsko politiko. Medtem, ko ministrica Radićeva zatrjuje, da »lahko država gradbeništvu pomaga s tem, da zažene investicijski cikel« in direktor Urada RS za makroekonomske analize in razvoj Boštjan Vasle meni, da »posebni ukrepi za pomoč gradbeništvu niso potrebni«, naj bi minister Žarnić že začel postopke za preoblikovanje stanovanjskega sklada za potrebe posega na stanovanjski trg,  minister Križanič pa je napovedoval, da bo država odkupovala stanovanja po cenah, ki jih je kot posplošene tržne vrednosti določila geodetska uprava.

Mediji ob tem na veliko poročajo o kritičnih pogledih strokovnjakov različnega porekla. Med bolj slikovitimi je izjava dr. Cirmanove, da je presežna ponudba stanovanj na trgu »v veliki meri defektna«. Po tej njeni interpretaciji stanovanja na trgu ostajajo, ker cena, kakovost in lokacija niso usklajeni. Preden nas zanese v razpravo o tem, kašen produkt so stanovanja in kako je njihovo produkcijo vendarle treba smiselno načrtovati je zanimivo prisluhniti še ugotovitvi dr. Mandičeve, da so »stanovanja tudi to pot, kot pri privatizaciji, v funkciji drugih interesov«. Vodja centra za proučevanje družbene blaginje še opozarja, da »v državi nimamo stanovanjske politike, ki bi artikulirala javni interes glede stanovanjske oskrbe in ki bi tudi delovala v korist stanovanjske oskrbe ter dodaja, da vse skupaj nima več nobene zveze s strokovnimi argumenti ampak so v igri le še posamezni interesi«. Tu, kot še pravi vodja edine reprezentativne stanovanjske raziskave v Sloveniji, ni prostora za razmišljanje o napredku.

Če bo defektne proizvode odkupila država in z njimi oblikovala ponudbo najemnih stanovanj, bo to povzročilo le še dodatno narodno gospodarsko škodo. Dejstvo namreč je, da defektna stanovanja niso kakršenkoli defekten produkt, ki ga trgovci lahko zavržejo, uničijo in odstranijo na deponijo odpadkov, in pokrijejo stroške napačne poslovne odločitve. Defektna stanovanja zaradi neprimerne lokacije, previsokih FSI-jev, nizke kakovosti gradnje in drugih slabosti niso zanimiva za kupce, ker so neprivlačna za bivanje. Defektna stanovanja so na razpolago v defektnih objektih, ki degradirajo prostor. Ker je prostor javno dobro, naj bi gradnjo v prostoru načrtovali in se tovrstnim degradacijam izognili. Defektna stanovanja so zato narodnogospodarsko breme in njegova sanacija je možna le skozi artikulirano stanovanjsko in prostorsko politiko. Če bo država odkupila tako slab stanovanjski fond kot je ta, ki trenutno ostaja neprodan, bo investitorjem sporočila, da v Sloveniji kakovost stanovanj ni pomembna kar pa bo v prihodnje povzročilo dodatno škode ob novih gradnjah. Kakovost stanovanjske gradnje ni brez razloga predmet uspešnih tujih stanovanjskih politik!

V preprosto preoblikovanem razstavnem prostoru se bodo obiskovalci preselili v delovno okolje kustosov, med depojske police, regale, zabojnike in arhivske škatle z imeni, ki jih beleži in obdeluje muzej. Ljubitelji arhitekture in oblikovanja bodo na neposreden način spoznali raznoliko gradivo, avtorje in zgodovinske trende. Preteklo delo arhitektov, oblikovalcev in fotografov MAO predstavlja kot uporabne izkušnje, znanje in ideje za boljšo prihodnost.

V arhitekturnih depojih MAO se nahajajo različni dokumenti o delu več kot 70 slovenskih arhitektov, od Jožeta Plečnika, Ivana Vurnika, Edvarda Ravnikarja, Eda Mihevca, do Danila Fuersta, Vinka Glanza, Iva Spinčiča, Vladimirja Šubica in drugih. V MAO so shranjeni načrti pomembnih in zanimivih slovenskih stavb, od Slovenskega parlamenta, NUK, Moderne galerije, pa do različnih stanovanjskih stavb, šol, turističnih in infrastrukturnih objektov.

Zbirka industrijskega oblikovanja obsega dela svetovnih avtorjev kot so Alvar Aalto, Ron Arad, Konstantin Grcic, Richard Sapper ali Judith Rataitz. V MAO so zastopani staroste slovenskega oblikovanja, od Nika Kralja, Alberta Kastelca, Oskarja Kogoja, Saše Maechtiga, Davorina Savnika in drugih, pa do njihovih naslednikov, Vladimirja Pezdirca, Janeza Smerdelja, Igorja Rose, Gigodesigna, Jureta Miklavca, Bojana Klančarja in Roka Oblaka.

MAO je edina ustanova, ki v Sloveniji obdeluje vizualne komunikacije, od plakatov, celostnih grafičnih podob, knjig, katalogov, koledarjev, znamk in drugih tiskovin. Med 340 oblikovalci nastopajo med drugim Ivan Vavpotič, Janez Trpin, Domicijan Serajnik, Grega Košak, Jože Brumen, Uroš Vagaja, Matjaž Vipotnik, Janez Suhadolc, Jani Bavčer, Kostja Gatnik, Miljenko Licul, Ranko Novak, Novi kolektivizem in številni mlajši ustvarjalci. V zbirki so zastopani tudi mednarodni avtorji: Ivan Picelj, Dalibor Martinis, Boris Bučan, Shin Matsunaga, Per Arnoldi, Giovanni Pintori in drugi.

Oddelek za fotografijo hrani bogato zbirko o zgodovini slovenske fotografije, v kateri je zastopano preko 400 avtorjev in avtoric, katerih delo večinoma sega v obdobje od 1930 do 1980 leta. Med zaključene celote znotraj zbirke sodijo posamezne večje zapuščine, tako dela Milenka Pegana in Marjana Pfeiferja st., ter večje avtorske donacije, denimo dela Boga Čerina, Oskarja Karla Dolenca, Janka Andreja. Jelnikarja, Stojana Kerblerja in Mitja Vidmarja. MAO pa hrani tudi nekatera najstarejša fotografska dela v Sloveniji, ki segajo v leto 1850 in zbirko prek sedemdeset starih fotoaparatov inž. Oskarja Karla Dolenca.

MAO pod novim imenom deluje od aprila leta 2010, ko je Vlada Republike Slovenije prevzela Arhitekturni muzej Ljubljana. Lani prenovljeni Nacionalni program za kulturo 2008-2011 si je za cilj zadal povečevati znanje o arhitekturi, krajinski arhitekturi, urbanizmu, industrijskem in grafičnem oblikovanju. MAO temu sledi z vsebinsko prenovo programa, ki bo namenjen širokemu krogu obiskovalcev in se odpira kot prostor, namenjen vsem, ki želijo raziskovati, se učiti in izvedeti več o tem, kako naseljujemo življenjski prostor, ga organiziramo, spreminjamo, oblikujemo, označujemo in si ga prisvajamo.

Skupino Maja Farol sestavljajo strokovnjaki različnih profilov, ki že deset let sooblikujejo arhitekturno in urbanistično teorijo in prakso pri nas. Delovanje skupine zaznamuje družbena angažiranost, iskanje ustreznih prostorskih odgovorov na realne družbene izzive in razvoj novih modelov delovanja. Sodelovanje temelji na prepričanju, da arhitekturna vprašanja bistveno presegajo polje vizualnega, ki zadnja desetletja skoraj povsem določa arhitekturni diskurz. V okviru skupine se je oblikovalo stališče, da so vsa prostorska in arhitekturna vprašanja predvsem družbena vprašanja, torej politična, sociološka, ekonomska ali okoljska in da jih je potrebno kot taka obravnavati.

Odpadki postajajo eden največjih problemov našega časa. Vendar ostajajo skoraj nevidni, skrita vest naše družbe. V Sloveniji za večino divjih odlagališč še vedno ne vemo kje se nahajajo in kakšno grožnjo za okolje predstavljajo. Vsak Slovenec pa proizvede več kot tri tone odpadkov letno.

Divja odlagališča predstavljajo grožnjo okolju in ljudem, saj odpadki, pogosto vsebujejo nevarne snovi. Te lahko prodrejo tudi v podtalnico in nepovratno onesnažijo vire pitne vode. Obenem divja odlagališča kvarijo izgled krajine in s tem zmanjšujejo kvaliteto bivanja, imajo tudi neposredne negativne ekonomske učinke – zmanjšujejo privlačnost turističnih območij, zmanjšujejo vrednost nepremičnin in zahtevajo visoka sredstva za sanacijo – zgolj iz občinskih blagajn se vsako leto nameni več milijonov evrov za sanacijo divjih odlagališč.

Med razlogi, zakaj ljudje kljub nesprejemljivosti in škodljivosti tega početja še vedno odlagajo odpadke na divjih odlagališčih, so neozaveščenost, neurejen sistem ravnanja z odpadki, izogibanje stroškom in slab nadzor. Mnogi ne vedo, da lahko svoje odpadke zastonj odložijo na legalnih odlagališčih ali pa se ne zavedajo, kako škodljivo je lahko nelegalno odlaganje odpadkov ter kako visoke finančne stroške le-to povzroča občinam, državi in posredno tudi njim samim.

Nekatera največja divja odlagališča nastajajo zaradi dobička, ki ga prinašajo, saj nanje nekateri podjetniki odlagajo odpadke, da bi se izognili stroškom legalnega odlaganja ali pa celo s predelavo oziroma sežiganjem odpadkov pridobivajo vredne snovi, zanje neuporabne ostanke pa pustijo v naravi. Med vzroki za veliko število divjih odlagališč je potrebno posebej poudariti nekaznovanje nelegalnega odlaganja. Strokovnjaki in laična javnost poudarjajo, da je inšpekcijski nadzor neustrezen, kazni prenizke, velik delež kazni pa se ne izterja. Zaskrbljujoče je, da je to mnenje široko prisotno tudi v javnosti, saj primeri iz tujine kažejo, da tako vzdušje spodbuja nelegalno odlaganje.

Območje med Ljubljansko cesto, Jurčičevo in Trubarjevo ulico, Savinjskim nabrežjem in Trgom celjskih knezov, strokovno poimenovan Kare 12, kjer se predvideva gradnja novega objekta (danes krivično in zavajajoče poimenovanega kot »nebotičnik«, saj trenutno veljavni akt takšne gradnje ne dovoljuje), je izredno dragocen prostor. Tukaj se namreč oblikuje prehod iz zgodovinskega strnjenega mestnega jedra z draguljem Knežjim dvorcem proti kvalitetni, geometrijsko odprti pozidavi ob Trubarjevi, ki jo še posebej cenijo njeni prebivalci. Istočasno predstavlja obravnavano območje dotik geometrije urbanega zelenega klina s srednjeveškim jedrom mesta in hkrati tudi pasažo iz urbanega v naravno in zgodovinsko bogato Savinjsko nabrežje. Območje je hkrati izjemnega simboličnega pomena, saj nenazadnje iz raznih smeri formira spontan prehod in vstop v upravno središče samega mesta. To je osnovni kontekst, znotraj katerega je po mnenju DAUC potrebno začeti kakršnokoli strokovno debato o razvoju tega prostora.

V stališču se člani DAUC zavzemajo za pripravo neodvisnih variantnih strokovnih rešitev različnih strokovnjakov, tako s področja urbanizma, varstva kulturne dediščine, prometa in ostalih, kot to nalaga zakonodaja. Zdi se jim pomembno, da variante strokovno ovrednoti neodvisna strokovna žirija, ki naj jo sestavljajo relevantni arhitekti in urbanisti iz celotne Slovenije. Zanje le nabor strokovnjakov različnih strokovnih institucij (Zbornica za arhitekturo in prostor, Fakulteta za arhitekturo, itd…) lahko skupaj s predstavniki mestnih urbanističnih služb in izbranimi strokovnjaki iz prakse transparentno izbere najprimernejšo rešitev. Šele takrat se, po mnenju članov DAUC, lahko začne priprava in nato sprejemanje novega prostorskega akta.

Prav tako se jim zdi potrebno, da bi pripravo variantnih strokovnih rešitev različnih strokovnjakov naročila in vodila MOC in ne zasebnik, ki je lastnik zemljišča. Po njihovem mnenju namreč obstaja namreč bojazen, da lahko zasebnik vitalno vpliva na izdelovalce strokovnih rešitev in s tem izniči njihovo nepristranskost. MOC mora poskrbeti tudi za izbor neodvisnih članov žirije, ki bodo razsojali o najprimernejši rešitvi.

Vsebino stališča DAUC v celoti si lahko preberete v priponki.