Ambient so oblikovale Gaja in Nina iz kolektiva (Grupa) ter Nuša iz ekipe Rompom. Njihova naloga je bila v manj kot treh tednih zasnovati dogodek za sedemdeset ljudi. Šest večerij se je odvilo v stari Plečnikovi mizarski delavnici v Vižmarjih. Koncept oblikovanja ambienta je bil drzen, oblikovalke so se odločile za izdelavo kuhanega pohištva. Poizkus se v tem merilu sicer ni obnesel, tako pripravljeni stoli so v dnevu splesneli, se je pa izkušnja zato toliko bolj obrestovala pri nadaljnjem razvoju ideje.

Kuhane stole so v izvedbi nadomestili opuščeni leseni stoli, ki so jih podarili prijatelji, miza iz starih desk postavljenih na koze se je vila skozi celoten prostor in omogačala kar največjo komunikacijo med obiskovalci večerje. Izpod spretnih prstov oblikovalk so nastali tudi kuhani oz. pečeni dodatki in sicer so mizo krasili lončki za rože oz. sadike (kumar, paradižnika, kivija ter buč) iz žagovine, moke in vode, ter karamelni lončki za pribor. Meniji in vinske karte so bili odtisnjeni na papirnatih pogrinjkih, preko projektorja v jedilnici pa so obiskovalci lahko spremljali nastajajanje gurmanskih umetnin v kuhinji. Osvetlitvene luči so bile pečene iz slanega testa, pripravljene s pomočjo kuharja Grege Denka iz Štajerske.

Odlična ideja, ki je povezala oblikovalce, kuharje, študente gostinske in turistične šole ter avanturistične gurmanske navdušence, dogodek pa je s senzorjalnimi detajli opreme dobil originalen pečat. Si sploh lahko predstavljate, da bi namesto obroka v restavraciji brez slabe vesti pojedli del opreme?

Oblikovanje: Gaja Mežnarić Osole, Nina Mršnik in Nuša Jelenec

Naročnik projekta: Zavod za sodobno gastronomijo Heda

Fotografije: Klemen Ilovar, NatanEsku (fotografije iz dogodka), arhiv oblikovalk (proces)

Pomemben kriterij izbora komisije za projekt Narodne in univerzitetne knjižnice 2 je bil ustrezno vključevanje stavbnega volumna v obstoječe mestno tkivo z upoštevanjem simbolnega izraza narodne knjižnice za mesto in državo.

Natečaj je zahteval tako izredno dobro poznavanje izbrane lokacije kot tudi organizacije programa knjižnic na sploh, saj gre za projekt ene temeljnih stavb univerzitetnega mesta na specifični zgodovinski lokaciji stare rimske Emone. Odnos nove nacionalne knjižnice do okolja, obstoječih stavb javnega pomena in odprtega prostora, simbolni pomen nove stavbe, spoštljiv odnos do izkopanin, organizacijska jasnost programov knjižnice in nenazadnje energetsko učinkovita zasnova, so bili ključni kriteriji izbire projektov.

Komisija za izbor nove stavbe Narodno univerzitetne knjižnice je imela zahtevno nalogo, na mednarodnem natečaju je morala izmed več kot stopetdesetih prispelih elaboratov izluščiti tiste, ki so vredni premisleka in pozornosti širše strokovne javnosti.

Žirija se je odločila, da prvo nagrado podeli projektu arhitekturnega biroja Bevk-Perovič, ki mu je, po mnenju komisije, z enostavnim, a impozantnim simbolnim volumnom, uspelo nagovoriti javni prostor. Z ene strani se stavba odpira proti Filozofski fakulteti, z druge pa komunicira z Emonsko promenado, križevniškim parkom in v nadaljevanju osi, s Plečnikovo knjižnico. Stavba ima korekten odnos do Plečnikove knjižnice in odpira arheološko pritličje širši (kulturni) javnosti z različnimi vrstami podpornega programa. Prepričljiva naj bi bila tudi zasnova fasade – sinkopirana izmenjava montažnih votlih in trdnih armiranobetonskih stebrov dveh različnih premerov, ki aludirajo na značaj Plečnikovih del v Ljubljani.

Drugo nagrajeni projekt je projekt arhitekturnega biroja Blenkuš-Florjančič. Zasnovana stavba ima značilnost vogalne palače. Tudi ta projekt pristopa k antičnim ruševinam s spoštljivim odnosom, v pritličju določa strukturo in organizacijo stavbe rimska geometrija križanja carda in decumanusa. Projekt po mnenju komisije vključuje veliko dobrih organizacijskih rešitev, zmoti le linearna organizacija etažnega skladišča, saj onemogoča hitro manevriranje s knjižničnim gradivom. Duh Plečnikove knjižnice povzema svetlobni atrij, ki je umeščen po vsej višini knjižnice.

Tretjenagrajeni projekt arhitekturnega biroja Ravnikar Potokar obravnava objekt nove knjižnice kot vogal, spodrezano pritličje odgovarja težkemu kamnitemu zidu križank, in tudi sicer stavba zelo dobro komunicira z osjo emonske promenade. V stavbo vstopamo na mestu nekdanjih rimskih ulic. Odnos stavbe do obstoječih volumnov kareja pa je tisti, ki ni prepričal žirije, saj naj bi zaradi nerazdelanih stikov stavba delovala začasno.

Priznanje je pripadlo projektu Carlosu Meri Cucartu, katalonskemu arhitektu, katerega projekt je izstopal zaradi izjemne jasnosti koncepta stavbe, kar je bilo pri oddanih elaboratih bolj izjema kot pravilo. Znižana priznanja so pripadla Marku Studnu, z birojem Spacelab, s po mnenju komisije izredno dodalenim elaboratom, a slabim pozicioniranjem vstopnih površin; Jordi Hildagu Tanu iz Katalonije, katerega projekt umakne čitalnico v notranjost objekta, na obod pa razporeja skladišča, slaba lastnost česar je, da čitalnica prejme v notranjost premalo svetlobe in je zaradi dislociranih skladiščnih enot otežena organizacija dela in hiter pretok gradiva do uporabnikov. Zadnje podeljeno znižano priznanje pa je pripadlo tudi arhitektom Glass Kramer Löbbert iz Berlina, ki so ponudili dobro rešitev stika javnega mestnega parterja z zgodovinsko pokrajino izkopanin.

Le upamo lahko, da se ob aktualnem družbeno-političnem stanju, po dvajsetih letih zgodba NUK 2 ne bo že drugič ponovila.

Več o projektih si lahko preberete v zaključnem poročilu na spletni strani Zbornice za arhitekturo in prostor Slovenije.

Ideja Oblačilnice je podobna ideji Gostilne – v Oblačilnici zbirajo rabljena oblačila, jih predelujejo in ob tem ustvarjajo delovna mesta za mlade, ki iščejo prvo zaposlitev ter za brezposelne, ki so starejši od 50 let in se težko ponovno zaposlijo. V projektu se okoljske teme – zmanjševanje tekstilnih odpadkov, ponovna uporaba, kritika potrošništva – povezujejo z družbenimi – odpiranjem novih delovnih mest in zaposlovanjem težje zaposljivih ljudi. V Sloveniji namreč danes mladi težko najdejo prvo službo, v zadnjih letih pa je propadla vrsta tekstilnih podjetij in mnogo tekstilnih delavk in delavcev je ostalo na cesti.

V tem miselnem okviru je zasnovan tudi prostor trgovine. Gaja Mežnarič Osole (oblikovalka vizualnih komunikacij) in Maja Bevc (absolventka arhitekture), avtorici zasnove, sta v ospredje postavili vprašanje, kako s prostorom sporočiti idejo celotnega projekta. Zato sta kot osnovno vodilo vseh oblikovnih posegov izbrali reciklažo in kot način dela participacijo. Rezultat je recikliran prostor z reciklirano opremo, ki je nastal v sodelovanju avtoric, bodočih zaposlenih, širše javnosti, lokalne skupnosti in sorodnih socialnih podjetij (Centra ponovne uporabe iz Rogaške Slatine, Kraljev ulice in Projekta Človek).

Reciklaža + participacija

Reciklaža je (trenutno) priljubljen oblikovalski pristop, skoraj trend, in tudi v Ljubljani se je pojavilo že nekaj lokalov, v katerih je glavni del opreme staro pohištvo s kosovnega odpada, bolšjega sejma itd.. A vendar v primeru oblačilnice ne gre za trend, temveč za logični odgovor na idejo projekta in pogoje, s katerimi sta bili soočeni oblikovalki: minimalni budget (5.000,00 EUR) in kratek dvomesečni rok od zasnove do izvedbe.

Dejstvo, da je Oblačilnica dela v najemnem lokalu v pritličju spomeniško zaščitene stanovanjske hiše, je že na začetku omejilo možnost posegov. Dva svetla prostora z lesenim ladijskim podom in obokanimi stropovi sprememb niti nista potrebovala: prostor ob vhodu se je namenil prodaji oblačil, ki jih predelujejo mladi modni oblikovalci, prostor v ozadju pa oblačilom ‘iz druge roke’. Garderoba je nastala v predprostoru sanitarij – zakriva jo le zavesa iz stare rjuhe, ki visi na odsluženi vodovodni cevi. Z nekoliko premisleka sta oblikovalki predelali le zidne niše, ki so postale prodajne police.

Iznajdljivo sta predelali tudi obstoječo razsvetljavo, katere napeljave sicer ni bilo možno spreminjati: luči sta obesili na daljše kable, ki omogočajo razmeščanje po prostoru glede na potrebe in dogodke. Luči lahko visijo s stropa, sten ali pa so obešene na stojala oblačil in naslonjala stolov.

V procesu nastajanja Oblačilnice se je oblikovala želja po prilagajanju prostorov za izvajanje ustvarjalnih delavnic in drugih dogodkov. Prilagajanje omogočajo večnamenski in premični kosi opreme, ki so jih reciklirali v Centru ponovne uporabe, in jim ob tem dodali le nujne nove sestavne dele. Skoraj vse kose je možno premikati ali jim spreminjati funkcijo. Obešalniki za obleke na kolescih so izdelani iz starih letev in novih lesenih plošč; raznovrstni stari stoli služijo razstavljanju raznih predmetov in v času delavnic sedenju; lesene stenske plošče z obešalnimi kljukicami so namenjene razstavljanju modnih dodatkov in se po potrebi sestavijo v mize.

Skoraj nobenega elementa v obstoječem prostoru niso ‘zavrgli’, temveč zgolj reciklirali po načelu ‘naredi si sam’. Za najem delovne sile namreč ni bilo denarja. Oblikovalki sta bili ob pomoči ljudi, ki so sodelovali na treh delovnih akcijah, mizarjev iz Centra za ponovno uporabo iz Rogaške Slatine in lokalnih obrtnikov (čevljarja, usnjarja in cvetličarjev), tudi glavna delovna sila. Ker so izkušnje iz projekta Gostilna dela pokazale, da je s sodelovanjem zainteresirane javnosti in sosedov možno ustvariti prostor, ki se vsebinsko in oblikovno dobro vklaplja v okoliški kontekst, so v času nastajanja Oblačilnice organizirali tri ustvarjalne delavnice. Delavnice so bile tematsko vezane na predelavo tekstila in lokalno prebivalstvo seznanile z bodočo dejavnostjo. Tako so iz starih rokavov oblek in majic nastali senčniki luči, ki danes osvetljuejo trgovino. Senčnike je ob različnih letnih časih in dogodkih možno menjati in ustvarjati različne ambiente. Na eni od delavnic so iz starih majic sešili vrečke, ki jih v trgovini uporabljajo namesto klasičnih papirnih oz. plastičnih.

Vizualne komunikacije

Tudi komunikacijski sistem vidnih sporočil se je začel razvijati že v času delavnic ter podobno kot prostor in oprema prodajalne odraža idejo projekta. Osnovi sta verbalna in vizualna konstanta – ‘oblačilnica dela’, ter znak v obliki obešalnika. Konstanti z iznajdljivim in ‘ročnim’ načinom dodajanja besed (dopisovanjem na izložbeno okno, na etikete itd.) v različnih kominacijah ponujata vrsto aplikacij.

Nevtralno

Oblačilnica dela je prostor, ki je zanimiv ne le zaradi idejnega ozadja celotnega projekta in procesa nastajanja, temveč zato, ker je oblikovalkam navkljub temu uspelo ustvariti nevtralen ambient. V ospredje sta jasno postavili vsebino – preoblikovana in stara oblačila, modne dodatke iz tekstila ter dogodke in srečanja. Prostor in oprema kljub zgodbam, ki se skrivajo v njihovi reciklaži, nudita le nevtralni okvir vsebine. In ravno nevtralnost tu predstavlja možnost, da se prostor, tako kot je nastal, lahko tudi dopolnjuje ali spreminja v prihodnosti.

____________________________________________________

Arhitektura/oblikovanje: Maja Bevc (absolventka arhitekture) in Gaja Mežnarić Osole (oblikovalka vizualnih komunikacij)
Sodelavci pri prenovi: Center ponovne uporabe, Rogaška Slatina, obrtniki s Poljanske ulice in prostovoljci
Naročnik projekta: Društvo za razvoj socialnih programov in socialnega podjetništva
Lokacija: Ljubljana, Poljanska 11
Prenova: oktober-november 2011
Velikost prostora: 46m2
Fotografije: arhiv avtoric projekta

Chase For Space (Lov za vesoljem) je transdisciplinarna knjiga, ki preučuje vpliv bodoče komercializacije vesolja na arhitekturno disciplino. V zadnjih letih smo priče dogodkom, ki dokazujejo, da bo dostop do vesolja postal cenejši in varnejši. Nevladne organizacije in podjetja po svetu namreč premikajo tehnološke meje in se tako postavljajo ob bok dragim vladnim vesoljskim programom. Knjiga predvidi oblike, tehnologije in prakse j, ki bodo civilistom omogočile dostop do vesolja.

Večja prisotnost človeka v vesolju namreč postavlja v ospredje tudi vlogo arhitekture in oblikovanja prostorav breztežnosti. Arhitektura kot transdisciplinarna znanstvena veda odgovarja specifičnim lastnostim prostora. Vesoljska arhitektura (space architecture) je fenomen, ki so ga oktobra 2002 na svetovnem vesoljskem kongresu v Houstnu definirali kot: teorija in praksa oblikovanja bivalnih prostorov v širšem vesolju. Današnje vesoljske postaje so konglomerat strojev, ki omogočajo znanstvenikom bivanje in raziskovanje v izjemno skromnih razmerah. Turistom, ki bodo potovali na bodoče vesoljske hotele, bo potrebno ponuditi bolj ekstrovertiran ambient, pomemben je pogled navzven, na Zemljo in zvezde. Kreiranje za bodoče vesoljske turiste, civiliste v breztežnosti, bo postavilo neka nova pravila oblikovanja prostora. Tega se zavedajo vsi ključni akterji komercializacije vesolja in razvijalci novih tehnologij, katerih cilj je omogočiti lažji in cenejši dostop do vesolja. Arhitektura v vesolju mora podobno kot na Zemlji v ospredje torej postaviti človeka, stroj pa se mora temu prilagoditi. Pri razvoju in oblikovanju so pomembni tudi psihologija, svetloba, fizična aktivnost posadke, ergonomika, sluh in vonj ter otip materialov. Naloga arhitekta tudi v vesolju ostaja, da vse te stroke združuje v neko smiselno funkcionalno in estetsko celoto.

»Potrebna sta torej zelo široko znanje in povezovanje ljudi iz različnih strok, da napravijo nekaj izjemnega. Timsko delo je temelj preteklih in prihodnjih vesoljskih programov in arhitekt igra tu vlogo dirigenta,« pravi mladi avtor, Nejc Trošt.

Ob vstopu civilistov v vesolje bo estetika postala pomemben element v vesoljski arhitekturi, saj so le-ti navajeni na določene življenjske standarde.

»Zanje bo ključna percepcija zunanjega sveta, Zemlje, Lune in zvezd. Današnje postaje so introvertirane. Okno kot arhitekturni element ima tako na Zemlji kot v vesolju izreden pomen za počutje ljudi,« še pove Trošt in razloži, da razvoj že gre v tej smeri. Na mednarodni vesoljski postaji ISS so februarja 2010 vgradili doslej največje okno s premerom dveh metrov.

Knjiga Chase For Space se umešča v bogato tradicijo raziskovanja in premišljevanja o snovanju človeku prijaznih prostorov v nezemeljskih pogojih. Leta 1929 je Herman Potočnik Noordung, prvi načrtovalec in arhitekt vesoljskih postaj izdal knjigo »Problem vožnje po vesolju« in postal utemeljitelj in pionir vesoljske arhitekture. Tudi danes so za nekaj znanstvenih in tehnoloških dosežkov, ki krožijo po Zemljini orbiti, zaslužena slovenska podjetja in naši vrhunski znanstveniki, ki so s svojim delom pripomogli k razvoju določenih telekomunikacijskih naprav.

Nejc Trošt je mlad arhitekt in oblikovalec. Eno izmed njegovih glavnih interesnih področij je oblikovanje ekstremnih okolij. K temu ga vodi želja po raziskovanju neznanega in neodkritega.

»Od nekdaj me je zanimalo letalstvo. Ko letiš, je občutek svobode neopisljiv, ko pa sem izkusil breztežnost, se je v meni prebudila tudi želja po spoznavanju vesolja.«

V času študija na Fakulteti za arhitekturo je bil v veliki meri vključen v projekte, povezane z ekstremnimi življenjskimi razmerami v ekstremnih prostorskih pogojih. Od leta 2004 na mnogih različnih projektih sodeluje z intermedijskim umetnikom Markom Peljhanom. Leta 2008 je sodeloval pri izvedbi paraboličnih letov v Zvezdnem mestu v Rusiji in pomagal organizirati eksperimentalne umetniške projekte, izvedene v breztežnostnem stanju znotraj letala llyushin IL-76MDK (znani londonski slikar Nasser Azam je slikal na platno v stanju lebdenja v breztežnosti). Na odpravi je Trošt doživel 12 nepozabnih minut breztežnosti. Izkušnje gibanja v prostoru so ga tako fascinirale, da je zadnji dve leti svojega študija posvetil raziskovanju  vesoljske arhitekture oziroma raziskal fenomen breztežnostne arhitekture. V letih 2009 in 2010 je z oblikovanjem novemu okolju prijaznih mobilnih bivalnih enot sodeloval pri odpravah na Arktiko in Antarktiko. Poleg tega je tudi soustanovitelj podjetja C-Astral,  kjer so razvili prvo slovensko brezpilotno letalo, s katerim lahko nadzirajo promet, analizirajo stanje na zemeljskih plazovih, pridobivajo geografske informacije in podobno.

V letu 2009 je na Fakulteti za arhitekturo pri mentorju mag. Petru Gabrijelčiču in somentorjema dr. Špeli Hudnik in dr. Vojku Kilarju diplomiral z nalogo »Idejni projekt za potniški terminal – kozmodrom na letališču Edvarda Rusjana v Mariboru«, ki bi nekdaj nepomembno mariborsko letališče postavila na svetovni zemljevid in zanjo prejel Trimovo raziskovalno nagrado za najboljša diplomska, specialistična,magistrska dela in doktorske disertacije.

»Letalstvo je postalo neke vrste rutina, avtobus današnje dobe. Vesoljski podvigi bi  ponovno privabili množice na letališča. Ljudje, ki bodo soočeni s tovrstnimi potovanji bodo izkusili nekaj povsem novega, nenavadnega, strah jih bo. Stres, ki bo prisoten pred samim letom je eden večjih izzivov, s katerim se ukvarjajo režiserji tovrstnih letov. Arhitektura terminala, prostora za pripravo potnikov, tako postane ključen element pred samim letom.  Mislim, da je to izredno zanimiva naloga za arhitekte. S podobnimi problem so se srečevali arhitekti, ko so snovali prve potniške terminale za konvencionalna letala. Kmalu so ugotovili, da se potniški terminali ne morejo zgledovati po klasični arhitekturi. Letala so nova, revolucionalrna tehnologija in takšna naj bodo tudi letališča! Ideja komercialnega kozmodroma pa je realnost, saj smo jo že doživeli na otvoritvi v New Mexicu, « razloži Nejc Trošt.

Navdih za knjigo je Trošt dobil po srečanju sodobnih pionirjev vesoljskih poletov Burta Rutana in Sira Richarda Bronsona ter dejstvo, da na temo vesoljske arhitekture v arhitekturni stroki ni primerne literature.

Profesor Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za Arhitekturo je Nejca Trošta označil za inženirja,  filozofa ter norca, ki hodi izven okvirov. »Takšne nore ideje, ki so na meji realnega in utopičnega potrebujejo podporo in vesel sem, da me je fakulteta podprla na tej poti. Sam se imam bolj za inženirja, čeprav se mogoče zdi obratno. Ta meja je zelo tanka,« je v enem od intervjujev dejal Trošt.

Fotografije na desni: Miha Bratina.

Odlomki recenzij v angleškem jeziku:

»I know Nejc Trošt because of his interest in space architecture and desire to get a Master of Science in Space Architecture degree at SICSA. I was impressed to learn that he already has a published book under his belt and was even more impressed when I had a chance to read it by its profundity and professionalism. Although there are many examples of literature about the history of human space exploration, the “Chase for Space” book stands alone giving a reader a chance to look at our space exploration journey from a different angle of emerging new private enterprise possibilities. The book also has an excellent format which navigates a reader gradually from the first steps of space exploration to contemporary commercial endeavors. Remarkable illustrations and fascinating interviews bring interesting insights from people who have first-hand experience and know about space challenges and opportunities. The book can definitely be a helpful reference book for one who is interested in investigating space exploration and current commercial space enterprises.«

Olga Bannova, MS-Space Architecture; Research Associate Professor, SICSA

»In his new book “Chase for Space”, Nejc Trošt a young architect from Slovenia catches a fascinating moment in human history, which evolved at the very first decade of the 3rd millennium. A time as exciting as the late 1920, when Oberth and Goddard launched their first rockets and Slovenian engineer Noordung published his foresighted book “The Problem of Space Travel – The Rocket Motor”. Human spaceflight recently reached its 50th anniversary, but it is not until the last decade, that private spaceflight and space tourism are becoming reality. A concept which still has been considered science fiction at the turn of the millennium by many so called space experts. We are all very fortunate to live in a time, where we can witness this new step forward in the discovery of the world of weightlessness and stunning views of our precious planet and the endless universe. Trošt lets us be part of these views in his beautifully laid out book, where many full double page pictures and interviews with some of the pioneers of private spaceflight like Burt Rutan give us the sensation of standing right at the horizon of this new age of space flight. A challenge, not only for architects.«

Andreas Vogler, MSc ETH Arch; Director, Architecture and Vision

knjiga Chase For Space

Avtor: Nejc Trošt

Soavtorji: Špela Hudnik, Jan Trošt & Marko Peljhan

Prolog: Peter Gabrijelčič

Predgovor: John Zukowsky

Intervjuji z: Burt Rutan, Brian Binnie & Yuri Ivanovich Malenchenko

Recenzenta: Olga Bannova & Andreas Vogler

Založila: Fakulteta za arhitekturo, Ljubljana

Jezik: Angleški

Oblikovanje: Janja Gomezel & Nejc Trošt

Tisk: Božnar in partner

Naklada: 1000 izvodov

Trda vezava: 180 strani, 125 slik

ISBN: 987-961-6823-14-2

Spletna stran: www.chaseforspace.com

Nekako tako doživimo prenovljeno, okoli 60m2 veliko, najemniško stanovanje, v katerem živi mlad par. Po nekaj letih najema sta se odločila stanovanje prilagoditi tako, da bo bolj ustrezalo njunim praktičnim potrebam in navadam in sprejelo njun življenjski slog. Ker sta si najemnika želela enostavnih, izčiščenih konceptov, ki bodo iskreni do posameznih uporabljenih materialov in strogi v izpeljavi konstrukcijskih detajlov, sta se povezala z arhitektom. Tomaž Ebenšpanger je delo prevzel, prepričan, »da je življenje prezapleteno, da bi ga dodatno obremenjevali«, in »da bi moral arhitekt z vztrajnostjo, iznajdljivostjo in potrpežljivostjo luščiti bistvo in podpirati odločitve naročnika«. Sporazum je bil dosežen. Skupna vizija minimuma je postala osnova projekta.

Arhitekt je dobil spodbudo, da si je zamisli drznil speljati do nivoja inovacij. Z uporabo samorazlivnega tlaka niso bile izrabljene le dobre mehanske in kemične lastnosti materiala (enostavno vzdrževanje, toplina dotika), ampak je tlak s svojo nepravilno strukturo deloval tudi kot dekor prostora. Obiskovalca preseneti tudi izvedba razsvetljave. Arhitekti so luči, skrčene na golo funkcijo električne žice in žarnice, sicer že uporabljali, vendar gre arhitekt v tem primeru še korak dlje. Luči, viseče iz stropnih vtičnic, postanejo, kot jih je sam poimenoval, »samovtiči«. Pristop k prenovi je dopuščal, da je tudi siva električna omarica iz časa gradnje bloka sredi popolnoma gladkega, snežnobelega, zidu ostala vidna.

Projekt naj bi bil čim skromnejši tudi pri posegih v prostor, kar je bila tiha želja lastnika stanovanja, ki je prenovo odobril. Tudi naročnika sta želela čimbolj ekonomičen projekt. To je pripeljalo do več praktičnih zamisli. Luči, na primer, visijo na recikliranih računalniških kablih. Predali pod kuhinjskim pultom so boksi na kolesih, pri vsakem pa je prihranjen nakup mehanizma za odpiranje vrhnjega predala, kar zahteva skrbno premišljen razpored vsebin. Naročnika sta pri celotnem projektu želela ves čas aktivno sodelovati. Iz stanovanja se med prenavljanjem nista nameravala izseliti. Želela sta si rešitev, dovolj preprostih, da bi jih lahko sama realizirala, ki bi kasneje, med bivanjem, omogočale minimalno vzdrževanje. Z opuščanjem nepotrebnega, skrbno izbiro materialov in lastnim delom pri prenovi je stanovalcema uspelo prihraniti toliko, da sta si lahko izpolnila željo – nakup dveh Eamesovih stolov. V asketskem ambientu stola delujeta kot pika na i.

Ob opisanem projektu se gre vprašati, ali lahko močna skupna vizija, kot je v tem primeru popolna izčiščenost prostora, lahko pomaga pri komunikaciji med arhitektom in naročnikom, v tem primeru celo dvema naročnikoma – najemnikoma in lastnikom stanovanja.

V stroki, ko gre za participatorno projektiranje, obstaja domneva, da težave z iskanjem rešitev nastanejo pri komunikaciji med strokovnjaki in laičnimi udeleženci procesa projektiranja. Težave ustvarja različnost predznanj, pričakovanj in interesov, ti zadnji pa so lahko celo navzkrižni. Različnosti v predznanju in pričakovanjih je mogoče premoščati z dostopnimi standardi, priročniki ali raznimi zbirkami rešitev. Samo s pomočjo pogajanj je mogoče najti skupne, presečne interese.

Težje premostljive pa so težave pri izmenjavi izkušenj in zamisli. Tovrstne težave so univerzalne – obstajajo tudi znotraj stroke same, saj je izkušnje in zamisli, zaradi njihove neoprijemljivosti, izjemno težko sporočati in usklajevati. Na področju strok, kot je arhitektura, kjer ni enoznačnih, »pravilnih«, odgovorov, to lahko vodi do neoptimalnih rešitev. Prav tu se nam ponuja razmislek. Morda bi sporazumna odločitev o uporabi arhitekturnega izraza, ki je očiščen vsega dekorja in temelji na vsem razumljivih in merljivih objektivnih kriterijih, lahko olajšala participatorno projektiranje na sploh. Minimalistične rešitve v arhitekturi, če jih opredelimo kot sestav čim manjšega števila najenostavnejših elementov, predstavljajo, kadar so uspešne, golo logiko materiala in konstrukcijskega detajla. Lastnosti materialov in fizikalni zakoni so oprijemljivi parametri, o kakovosti katerih se je mogoče sporazumeti. Arhitektova naloga je, da jih s pomočjo znanja in izkušenj ter s kreativnostjo čim bolje izrabi in poveže v novo smiselno celoto. Popolni rešitvi, se pravi najenostavnejši rešitvi, se arhitekt v minimalni arhitekturi približa takrat, ko ji ne more nič več odvzeti. To pa je lahko eden merljivih kriterijev njene uspešnosti.

Šele čas in bivanje bosta pokazala, ali je uporabljeni koncept minimuma dovolj močan, da bosta stanovalca ohranila racionalno zasnovo stanovanja tudi potem, ko se bo stanovanje postopno začelo polniti z vsem, kar prinaša življenje. Ali pa je bila minimalna arhitektura le etapni cilj, postavljen z namenom, da bi stanovalcema omogočil čim svobodnejšo nadaljnjo uporabo. Ne glede na nadaljnji razvoj projekta je trenutni rezultat zaključena celota. Z veliko robnimi pogoji in aktivnim sodelovanjem arhitekta, naročnikov in lastnika stanovanja je nastal do kraja izčiščen projekt, zanimiv z vidika uspešnega usklajevanja med prenovo in končnega prostorskega učinka, pa tudi z vidika vključenosti stanovalcev, ki sta uživala v »samouresničevanju«. Opazovalec, ki z ulice naključno pogleda skozi okno, ali nekdo, ki v prostor prvič vstopi, morda vidi ta dom kot nedokončan in s pogledom išče dekor. Morda pogreša spominke, sled preteklih srečnih trenutkov stanovalcev. Vendar je za par, ki tu živi in je bil ves čas dejavno udeležen pri prenovi, stanovanje še prepolno zgodb, ki so bile, in zgodb, ki še čakajo. Kot bi se izrazil Juhani Pallassmaa, je stanovanje nabito s »podobami dogodkov«. In, ko gre za gradnjo doma, to šteje.

Projekt: Prenova najemniškega stanovanja
Arhitektura: Tomaž Ebenšpanger (www.skupajarhitekti.com)
Lokacija: Šišenska cesta, Ljubljana
Velikost prostora: 60m2
Leto realizacije: 2011
Izvajalec: najemnika sama, Mapei d.o.o, OSM d.o.o.
Fotografije: Miran Kambič, Bojan Stepančič

Svečano odprtje bo ob navzočnosti župana Ljubljane gospoda Zorana Jankovića in podžupana gospoda Janeza Koželja, v četrtek, 15. septembra ob 19.uri.

Križevniška ulica, nekdaj se je imenovala Ribiška, je le približno sto metrov dolga in šest metrov široka ulica za Križankami in Bregom. Ulica sev razteza od nekdanjega Križniškega trga – danes Trga francoske revolucije in Vegove ulice proti reki Ljubljanici in leži neposredno nad cesto starih Rimljanov, dobesedno na ostankih stare Emone. Ulica ima bogato zgodovino. Ime je dobila po viteškem redu križnikov, ki so tu postavili svoj kompleks – samostan in cerkev Marije Pomočnice.

Križevniška ulica je zaradi številnih zgodovinsko-umetniških znamenitosti prepojena z biografijo ljudi, ki so v njej živeli in ustvarjali ali pa so se tod samo začasno ustavili. Uličica je skozi zgodovino nudila zatočišče in ustvarjalni prostor mnogim slovenskim kulturnikom (Jože Plečnik, Zois, Linhart, Robba, Hofer, Jelovšek, Prešeren, Smole, Mrak, Matej Bor, Srečko Kosovel, Ciril Debevec,Luiza Pesjakova, Fritz Pregl, številna sodobna imena).

Projekt ambientalno-urbane intervencije sta zasnovala umetniški vodja Robert Waltl in arhitekt Denis Petrovčič skupaj z drugimi ustvarjalci, stanovalci Križevniške ter ob podpori Mestne občine Ljubljana. Z akcijo so se povezale tamkajšnje inštitucije, povezane s kulturo: Zavod za kiparstvo, Galerija Photon, Galerija Squot, Tiskarska delavnica TipoRenesansa, KUD C3 in Mestni muzej ter ponudniki gostinskih storitev (restavracija Shamballa, gostilna Pod skalco in restavracija Vitez).

Projekt vizualne opreme urbanega prostora je izvajal Mini teater kot umetniški in izvedbeni vodja ob pomoči zunanjih sodelavcev. V sklopu projekta so naredili seznam pomembnih ljudi, ki so nekdaj ustvarjali na Križevniški, na ulico pa so postavili male likovne instalacije, označevalne table in napise, ki poudarjajo staro ulico, ljudi, ki so tukaj živeli in ustvarjali ulico. Ulica je zazelenela s postavitvijo dreves in visečega cvetja s fasad. Ustvarili so mahne urbane bralne kotičke (navezava na projekt Ljubljana – svetovna prestolnica knjige). Osvetlitev je nova. Pri zagonskih sredstvih za nakup ter najem urbane opreme in instalacij jim je na pomoč priskočila ljubljanska občina, medtem ko so umetniki, ki ustvarjajo na tem koncu mesta, prispevali program.

S praznovanjem rojstnega dne slovenskega pesnika Tomaža Šalamuna in performansom Jaz, po katerem se lahko imenuje Ljubljana v režiji Ivice Buljana so prvič opozorili mimoidoče na dogajanje v ulici in uradno odprli Kulturno četrt Križevniška. Preko 400 obiskovalcev dogodka je presenetilo. V okviru kulturne četrti so potekale še ustvarjalne delavnice in predstave Mini poletja ter Festivala črk, sledijo pa branja poezije in proze ter manjši koncerti. Naslednjič bo ulica glasnejše opozorila nase na srednjeveški dan, 2. oktobra, ko bodo po njej korakali vitezi, zase pa bodo kaj poleg odraslih našli tudi otroci.

Projekt se v prihodnosti želi povezati v širšo kulturno četrt, v kateri bodo vključene vse kulturne in znanstvene ustanove, ki delujejo vse do Dvornega trga, vključno s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU) in Mestnim muzejem. Organizatorji upajo tudi na povezavo s Srednjo šolo za oblikovanje, ki lahko prispevala dodatne sveže ideje.

Ozelenitev ulice in postavitev nove urbane opreme so pozdravili tako stanovalci kot mimoidoči, ki zadnje tedne odkrivajo ulico, jo obiskujejo, se ustavljajo, posedajo na njej in jo navsezadnje radovedno fotografirajo. S prihodom Mini teatra na Križevniško ulico, je omenjena uličica dobila urbani bralno-gledališki pomen in nanovo zaživela.

Vsako mesto je kompleksno telo ter ima kot vsak organizem srce oz. centralno točko, preko katere se dnevno pretoči največ ljudi ali pa je položaj tega prostora strateško pomemben za potovanje skozi mesto (npr. železniška postaja, glavni trg). Centralne točke v mestih so bolj glasne ter aktivne kot ostali predeli mesta, do njih večina ljudi goji poseben odnos, saj so hkrati tudi mesta, kjer se ljudje srečujemo oz. prostori, kjer se odvija mestni spektakel. Srce oz. center mesta ima simbolno vrednost za meščane. Francoski filozof Henri Lefebvre analizira ritme gibanja v mestih. Ciklična ter neritmična gibanja se med seboj srečujejo ter proizvajajo nova gibanja. Kompleksni ter nepredvidljivi mestni ritmi so bili podlaga za razvoj inštalacije.

CityBeat simultano prevaja zvok iz centralne točke v Helsinkih, Lizboni, Londonu ter Rigi v srčni utrip. V vsaki od naštetih prestolnic se na centralni lokaciji nahaja mobilni telefon z mikrofonom. Zvok preko 3G povezave potuje do inštalacije  v Helsinkih, kjer je transformiran v srčni utrip. Inštalacija ima obliko betonske kocke, ki se jo lahko dotakne z roko. Vsaka stranica kocke predstavlja eno mesto. Na notranji strani konstrukcije se na vsaki stranici nahaja taktilni pretvornik (bass shaker), ki srčni utrip predvaja na nizkih frekvencah. Nizke frekvence omogočajo, da zvoka ne le slišimo, pač pa tudi občutimo preko vibrirajočih stranic kocke. Čim glasnejše je mesto, tem hitrejši ter močnejši je srčni utrip na inštalaciji.

Mestni srčni utrip je bil razvit na podlagi primerjave s človeškim srčnim utripom, kar pomeni, da se z mestom lahko poistovetimo preko te primarne biološke funkcije. Ta primerjava nam omogoča, da razločimo med zdravim ter nezdravim utripm, aritmijo.

Daljša postavitev inštalacije na javnem mestu nam da priložnost, da srčni utrip mest preverimo večkrat ter v različnih situacijah – npr. zjutraj, zvečer, med stavkami delavcev, volitvami ipd.

Projekt CityBeat je bil izbran na tekmovanju, ki ga je razpisalo Finsko društvo za BioArt. Društvo sodeluje na večji mednarodni razstavi Public Technologies Exhibition pod okriljem Evropskega centra za javno umetnost. V okviru tega bo inštalacija CityBeat šest tednov razstavljena tudi v prestolnici Latvije, z začetkom konec oktobra.

Festival Kamniku daje neko novo energijo, mesto, ki je sicer zelo počasno in tradicionalno pri svojih spremembah, se v času festivala postavi v neko drugo dimenzijo. Eksces in inovativnost sta na enkrat dovoljena, odobravana in celo zaželjena. Torej, idealen čas, da se v mestu manifestira nekaj novega.

Skupaj s skupino Prostorož, grafično oblikovalskim studiem Grafikarna, ter gledališkimi improvizatorji – skupina Blage Veze, smo že pozimi zastavili projekt, kako bi s pomočjo uličnega gledališča razsikali, kaj kamničanom v mestu manjka, oziroma, kako bi le ti mesto radi oblikovali po svoje. Raziskovalni proces smo tako iz nekega ustaljenega okvirja prenesli direktno na cesto, med ljudi, ter jih vpletli v samo dogajanje – raziskovanje.

Ker smo za izhodišče projekta vzeli prostor pred hišo arhitekture Kamnik, kjer štajnovci že nekaj časa uspešno brezplačno svetujemo meščanom, kako si lahko urejajo svoje okolje, je projekt pridobil še več prepoznavnosti med obiskovalci. Da v času festivala lahko pridobiš pozornost mimoidočih, je potrebno izpolniti kar nekaj dejavnikov, vsekakor pa sta močno izstopajoča ”nabiralnik in fasada”, naredila svoje. Ljudje so se začeli ustavljati, komunicirati z improvizatorji,  študenti arhitekture, ter izpolnjevati glasovnice. K celotni kampanji je pripomoglo tudi dejstvo, da se je občina Kamnik, na čelu z novim županom Marjanom Šarcem, odločila, da zmagovalni predlog na koncu tudi realizira.

Kot izredno zanimiv in produktiven prostop k projektu, se je zagotovo izkazala improvizirajoča gledališka ekipa, ki je s svojimi  nenavadnimi liki, k tej raziskavi pritegnila predvsem veliko otrok in mladine. Ta del prebivalcev se nam je zdel posebej pomemben zato, ker ponavadi take ulične ankete mladine pretirano ne zanimajo. Vsekakor imajo oni raje spletna socialna omrežja, kot pa javni mestni prostor. Ravno zato je bilo lepo opazovati, kako so otroci starše dobesedno odvlekli k govorečemu robotu in potem temu robotu zaupali, kaj bi oni radi videli v našem mestu. Starši so idejo nato z našo pomočjo dodelali, zapisali na glasovnico in predlog za otroško igrišče sredi starega mesta je odpotoval v nabiralnik.

No, s komičnim igralskim pristopom smo zagotovo ugotovili, da mladina v mestu potrebuje vse kaj drugega, kot pa ”prekrasen” kamnit tlak in nekaj korit za cvetlice. Skate-park, BMX in kolesarska infrastruktura, otroško tematsko igrišče, Fast-food restavracije in aktivni mladinski center v središču mesta, so bili med najpogostejšimi mladinskimi predlogi. Vsekakor so nas rezultati pozitivno presenetili.

Zaključek projekta se je odvil v četrtek, 18.8.2011, na odru festivala Kamfest. Ekipi improvizatorjev in Štajna, sta s pomočjo kamniškega župana razglasili zmagovalca. Zmagal je predlog, da naj se v Kamniku, v ožjem mestnem središču, poskrbi za izposojo koles. Glede na to, da smo že lansko leto na Kamfestu poskrbeli za brezplačno izposojo recikliranih koles, smo veseli, da se vedno več prebivalcev zaveda pomena alternativnega transporta, ter da je lanski projekt tudi v letošnjem letu dobil nadaljevanje. Prav tako, pa je tudi po zgledu ljubljanskega projekta bicikeLJ, lepo videti, da ljudje opazujejo svet okoli sebe, ter dobre ideje prenašajo v svojo okolico.

Sedaj pa je na potezi občina Kamnik.

Living Architecture je nova socialna iniciativa, ki naj bi revolucionarno vplivala na arhitekturo kot tudi na turistično ponudbo v Angliji. Iniciativa je namenjena promociji in izkušnjam v najboljši arhitekturi svetovnega merila, ki naj bi bila dostopna širši javnosti. Organizacija je bila ustanovljena iz želje, da se spremeni dojemanje moderne arhitekture. Primarna vloga organizacije je izobraževalna. Njihov cilje je doseči, da bi ljudje znali bolj ceniti sodobno arhitekturo. Poleg tega je je do nedavnega, oziroma še vedno predstavljajo pojem turizma v Angliji srednjeveške podeželske hiše.

»To je nežen proces zapeljevanja« je dejal pobudnik projekta Living Architecture, Alain de Botton, mednarodno uveljavljen, švicarski pisatelj, voditelj različnih televizijskih oddaj, podjetnik in založnik, ki živi in dela v Londonu ter na zanimiv filozofski način razglablja o različnih temah s poudarkom na njihovem pomenu v vsakodnevnem življenju. Namen projekta Living Architecture, je da bi se ljudje zaljubili v sodobno arhitekturo, da bi jo razumeli ter da bi se ob tem začeli prebujati njihovi čuti za prostor, svetlobo, poglede, intimo… osnovna načela arhitekture. Zanimivo je spremljati kako de Botton v zadnjih treh letih vse več zanimanja posveča arhitekturi. Svoja opažanja o arhitekturi, s psihološkega in filozofskega vidika, je najprej predstavil v knjigi »The Architecture of Happiness« (2006). Izhodišče njegovega razmišljanja je bilo razpravljanje o lepoti v arhitekturi in kako je arhitektura povezana z dobrim počutjem ter s splošnim zadovoljstvom tako individualnega posameznika kot tudi družbe. Knjiga ni akademska študija temveč zanimiva splošna razprava o tem, kako arhitektura vsak dan vpliva na ljudi in kako malo pomena ji ljudje v splošnem posvečajo. Svoja opažanja je začel udejanjati tudi v praksi z različnimi aktivnostmi. Vzpostavlja stike z najuglednejšimi svetovnimi arhitekti ter arhitekturnimi institucijami. Posnel je več arhitekturnih dokumentarnih oddaj.

Po objavi knjige The Architecture of Happiness, je de Botton dobil idejo za nov projekt Living Architecture, katerega namen je s pomočjo vodilnih sodobnih arhitektov v Angliji zgraditi serijo inovativnih hiš, ki bodo namenjene najemu za splošno javnost. Cilj projekta je, da ljudje doživijo pristno izkušnjo kaj pomeni živeti, jesti, spati… v prostoru, ki ga premišljeno zasnujejo najboljši arhitekturni biroji. Večina nadpovprečno dobre stanovanjske arhitekture je namreč v privatnih rokah in na žalost ni na ogled javnosti. De Bottonov cilj je izboljšati vrednotenje dobre sodobne arhitekture, kar je v bistvu praktično nadaljevanje njegovega teoretičnega dela iz knjige The Architecture of Happiness.

Living Architecture je kombinacija arhitekturnega podjetja, ki ga je ustanovila skupina enako mislečih in človekoljubnih investitorjev ter podjetja za turizem. S trenutno petimi sodobnimi hišami na podeželju, ki se jih lahko najame za en teden ali le nekaj dni, je neprofitna skupina, ki je delno dobila navdih v primeru fundacije Landmark Trust, -ki se ukvarja z oddajanjem starih zanimivh stavb. Predvsem pa jih je navdihnil kalifornijski program, ki je potekal med 1940 in 1960, Case Study Houses, katerega cilj je bil zasnovati serijo hiš, ki bi pomagala definirati idejo povojne sanjske enodružinske hiše v Kaliforniji.

Ni dvoma, da de Botton in Living Architecture izzivata. Posegata v osovražene, grenke in izrazito britanske debate med tradicionalisti in modernisti o obliki in slogu naših domov, ki se vleče že desetletja. Kljub vedno bolj odprtemu odnosu do oblikovanja v številnih mestih, se je vseeno pokazala deljena opredelitev do sodobne arhitekture, čeprav so bili večinoma argumenti bolj emocionalne narave kot da bi opisovali dejanske izkušnje. Ob izzidu svoje knjige o arhitekturi pred petimi leti, je de Botton dejal »stavbe so močno orodje za prepričevanje. Občutek imam, da večina ljudi ne izraža dvomov do sodobne arhitekture iz sovraštva temveč iz pomanjkanja izkušenj. Seveda obstaja določen procent ljudi, ki se jim zdi sodobna arhitektura dejansko ostudna, vendar velika večna je vseeno previdno radovedna. Povoja arhitektura je bila zaradi varčevanja z denarjem pogotor res zelo slaba in je pustila ta pečat na marsikom. Vendar dobro zasnovane hiše vabijo človeka, da odpre svoja čutila. Kot veliko ljudi, imam tudi jaz pomisleke do nekaterih idej sodobne arhitekture. Anglija je izjemno moderna v številnih pogledih, vendar sodobna arhitektura po nepotrebnem razdeljuje ljudi. Presenetila me je ugotovitev, da je bistvo problema v okusu ljudi. Kdo je sovražnik v tej igri? Niso investitorji, niti arhitekti, niti vlada. Smo mi, javnost in to, kar izbiramo, ko kupujemo svoj dom. Poskusiti moramo spremeniti okus ljudi. Vendar kako naj to naredimo? Ena prvih stvari je ta, da damo ljudem možnost izkušnje, ki je načeloma ne morejo dobiti.«

Prva ideja o projektu Living Architecture se je porodila, ko se je de Botton začel spraševati o posledicah knjige The Architecture of Happiness, ne v smislu prodaje ali števila bralcev temveč ali lahko knjiga pomeni doprinos k praktičnim spremembam. Knjiga se sprašuje o arhitekturnem okusu, lepoti in karakterju hiš ter prav tako kaj stavbe izražajo o kulturi in posameznikih, ki jih naseljujejo. Tako si je de Botton zastavil nov projekt in koncept Living Architecture ter začel zbirati investitorje in iskati parcele. Obrnil se je na Marka Robinsona, ki je imel bogate izkušnje z zvenečimi imeni arhitekture ter posledično veliko menedžerskih sposobnosti in globoko poznavanje sodobne arhitekture, saj je od leta 2000-2006 realiziral letne projekte za začasne paviljone Serpentine galerije, ki so jih načrtovali najbolj vplivni arhitekti iz celega sveta, ki v Angliji do tedaj še niso gradili. Danes je Robinson direktor projekta Living Architecture. Skrbi za iskanje parcel, koordinacije z arhitekti, vodi projekte skozi proces načrtovanja in gradnje ter skrbi za usklajenost s predvidenimi investicijskimi sredstvi, ki segajo od £500,000 na hišo naprej. »Mislim, da smo naredili nekaj izjemno pozitivnega«, je za časnik Telegraph dejal Robinson. »Ne bomo zadostili okusu vsakogar in vsakdo bo imel svoje mnenje o teh hišah. Vendar dejstvo, da smo uspeli ta projekt narediti v času recesije, je občudovanja vredno. Vse institucije iz državne uprave so bile v izjemno pomoč ter so pokazale razumevanje do naših idej. Urbanistični planerji so resnično odprli svoje poglede, kar je bilo ključnega pomena za uspeh projekta. Pet ali deset let nazaj bi bila situacija gotovo drugačna.«

Počitnice na angleškem podeželju tako niso omejene več samo na majhne srednjeveške koče, temačne dostojanstvene hiše in stare gradove s potratno kurjavo. Popotniki ali dopustniki, ki ne želijo počitnikovati v arhitekturnih muzejih, se lahko odločijo za počitnice v »živi arhitekturi« oziroma v najbolj sodobnih hišah projekta Living Architecture. Tri hiše so že na voljo za počitniško najemanje tekom celega leta in se nahajajo na najbolj osupljivih lokacijah Anglije. Letos bo končana še četrta hiša, drugo leto še peta.

Vsaka hiša z osem do deset posteljami, je zasnovana po načrtih drugih arhitektov. Med njimi so celo najbolj znana svetovna arhitekturna imena kot sta švicarski arhitekt, prejemnik prestižne svetovne Pritzkerjeve arhitekturne nagrade za življenjsko delo, Peter Zumthor ter nizozemska skupina MVRDV, ki so arhitekti provokacije. Ostale tri hiše so zasnovali norveški biro Jarmund/ Vigsnæs Architects, mladi škotskli arhitekti Nord Architecture ter uveljavljena angleška arhitekta Michael in Patty Hopkins. Nabor arhitektov je pester od najbolj uveljavljanih do takšnih z začetno prakso, od starejših do mlajših. Podjetje Living Architecture si je zadalo cilj, da vsako leto v Angliji postavi eno hišo. Cene najema danes se za štiridnevni oddih začnejo od £725 (the Balancing Barn – MVRD), £625 (the Shingle House – Nord Architecture) and £760 (the Dune House – Jarmund/ Vigsnæs Architects).

Od vseh petih projektov je najbolj slikovit projekt biroja MVRDV, Balancing Barn (o.p. Uravnotežena kmetija). Biro si je pridobil svetovno slavo zaradi bistroumnosti, igrivosti in ugodju njihovega oblikovanja. Kmetija se nahaja skoraj pet kilometrov oddaljena od stare obmorske vasi Walberswick, v pokrajini Suffolk. Kot klasična angleška kmetija ima preprosto obliko pritlične hiše z dvokapno streho in stoji na vrhu pobočja. Vendar je dramatično potisnjena čer rob pobočja do skrajnosti in tako zbuja vsestransko zanimanje ter po besedah arhitektov ni dolgočasna. Hiša je oblečena v srebrne plošče (iz poliranega nerjavečega jekla), tla lebdečega dela pa so oblikovana kot ogledalo, s čimer se v hiša zaradi odsevov okolice zliva z naravo. Notranjost hiše je oblikovana tako, da ustvarja prijetno domačo atmosfero, vendar zaporedje prostorov, ki so si med seboj popolnoma različni, vzbuja stalno zanimanje. Iz hiše so omogočeni prostrani pogledi čez pokrajino, gozdove in travnike. Dnevna soba lebdi v zraku, namesto parketa so oblikovana steklena tla, ki gledajo nepričakovano praznino pod hišo. Pogledi na vse strani dajejo popolno tridimenzionalno dojemanje okolice. Na skrajnem visečem delu hiše visi majhna gugalnica, kot, da bi se poigravala s statiko hiše in je vidna čez steklena tla. V hiši lahko prenočuje osem oseb.

Le nekaj kilometrov naprej, v slikovitem kraju Thorpeness, prav tako v pokrajini Suffolk , se nahaja hiša Dune House, ki so jo zasnovali norveški arhitekti Jarmund/ Vigsnæs Architects (JVA). Living Architecture je povabil priznani norveški biro, da oblikuje hišo na tipični angleški obali. JVA so v Oslu oblikovali več dovršenih hiš in so takoj razumeli potrebo po uravnoteženju prednosti sodobne arhitekture s tradicionalnimi kvalitetami topline in udobja. Hiša Duna House je lociranja na koncu vasi na peščini tik ob morju. Povzema lokalne oblike strmih streh. Strešni asimetrični volumen je postavljen na stekleni podstavek. Dnevni prostori so tako postali svetli in bolj odprti z osupljivimi pogledi čez peščeno plažo proti morju. Med tem ko so spalni prostori v zgornjem nadstropju bolj zaprti in intimni. Iz dnevne sobe se lahko stopi direktno na plažo. Iz teras, spalnic, kopalnic v zgornjem nadstropju pa se lahko uživa v neobičajnih pogledih čez morje. V hiši lahko biva devet oseb.

Moderno minimalistična hiša Shingle House se nahaja na eni najbolj nenavadnih pokrajin Anglije, na prodnati obali pokrajine Dungeness, na kateri se nahajajo redke ribiške koče, katerih lastniki so danes pogosto številni, dva svetilnika in nekaj zapuščenih čolnov in zapuščena mehanizacija. Celotna obala sodi pod režim naravnega parka, saj je na njej polno nenavadnih rastlin in je tako raj za številne ptice. Hišo je zasnoval škotski biro Nord Architecture, ki je na naravno dramo lokacije odgovoril z enostavno črno hišo, ki je v notranjosti popolnoma bela, a zaradi lesa prijetno topla. Hiša je nadomestna gradnja stare ribiške koče, ki jo je Living Architecture prodal upokojeni ribič. Hiša povzema tako obliko kot velikost stare hiše. Členjena je v tri sklope s strmimi strehami, ki jih povezuje steklen prehod. Glede na razporeditev notranjih prostorov ima premišljeno oblikovane okenske odprtine, ki omogočajo izstopanje ven ali pa zgolj poglede v okolico. V hiši lahko prebiva 8 ljudi.

Letos bo dokončana še hiša Long House v obmorski pokrajini Norfolk, britanskega arhitekturnega para Michaela in Patty Hopkins, ki bo povzemala kmetijo in obrtniške detajle v lesu in kamnu. Prihodnje leto pa še hiša Secular Retreat švicarskega arhitekta Petra Zumthorja v pokrajini Devon, ki bo pomenila pobeg od modernega življenja. Njen prostor bo posvečen miru, refleksiji in perspektivi.

Vseh pet hiš sestavlja sklop arhitekture, ki nudi bivanje v različnih tipih objektov z različnimi koncepti in različnimi odzivi na dane pogoje. Vse hiše pa izhajajo iz lokacije ter značilnosti lokalne tradicionalne arhitekture. Nadgrajujejo jih premišljene sodobne arhitekturne rešitve, ki omogočajo čim bolj pristno dojemanje izbranih lokacij, intimnost, domačnost, preprostost, red… Vendar de Botton ni iskal odgovorov  za kulturno preobrazbo v podeželskem življenju ali pri iskanju meja konstrukcijske industrije. Cilj projekta je posredovati nekaj idej o možnostih za oblikovanje naših domovanj in pri tem so pri iniciativi Living Architecture uspešni.

Fotografije: Living Architecture

Po odmevnem projektu izgradnje šole v Južnoafriški republiki lansko poletje in vrsti drugih manjših delavnic je tokrat nova skupina študentov po zaključku letošnjih predavanj, ravno v nasprotju s prepoznavnim refleksom minimalnega odpora in ultimativnega poletnega hedonizma, izrazila ambicijo raziskati možne rešitve enega najbolj perečih problemov naše družbe: pomanjkanja prvih stanovanj za mlade pare in družine.

Pri delavnici, za katero so študentje pridobili mentorsko skupino pod vodstvom prof. Janeza Koželja, so sodelovali tudi študentje sociologije s Fakultete za družbene vede. Na podlagi intervjujev, ki so jih opravili z mladimi starši, so definirali njihove bivanjske potrebe, želje, zmožnosti in odnos do alternativnih stanovanjskih rešitev.

Za teoretsko izhodišče delavnice je bilo kot ustrezna strategija reševanja stanovanjskega problema mladih prepoznano minimalno bivanje zaradi dostopnosti, varčnosti in poenostavitve zasnove, izvedbe in uporabe bivališča.

Opravljeni sociološki raziskavi je sledilo oblikovanje stanovanjskih enot za dva tipična scenarija (mladi par in mlada družina s predšolskim otrokom), cilj katerega je bilo razviti nove možnosti minimalnega stanovanja, ki naj zagotavlja vse osnovne bivanjske pogoje in hkrati omogoča drugačen način bivanja mladih v prehodnem stanovanju. Stanovanja tipološko niso pogojena in dovoljujejo združevanje na več načinov znotraj različnih stavbnih tipov.

Nastali enoti merita po kvadraturi 9 in 10,5 m² in v višino 3,7 metrov, kar omogoča izkoriščanje površin v različnih nivojih. Dosežena je bila dnevna in srednjeročna prilagodljivost programa in pohištva, ki je še praktična.

Ob vhodu v stanovanje za mladi par so nameščeni servisni prostori, ki jih pokriva spalna galerija. Preostali prostor služi kot bivalni del z omarami in delovnim kotičkom, dnevna soba pa se z uporabo izvlečne mize spremeni v jedilnico.

Stanovanje za mlado družino je zasnovano na principu dveh stranskih funkcionalnih pasov; v enem je umeščen kuhinjski niz s sedežno garnituro, v drugem pa kopalnica in otroška spalna niša, nad katero je delovni prostor. Ko je otrok majhen, starša spita na parternem nivoju na raztegljivi sedežni garnituri, kasneje pa lahko ležišče preselita na galerijo nad vhodnim delom. V primeru dveh otrok se delovni prostor preuredi v dodatno otroško ležišče. Bistveni del minimalnih stanovanj je kakovostni zunanji prostor, ki služi kot podaljšek bivalnega prostora.

Za izvedbo nosilne konstrukcije so uporabljeni leseni lepljeni nosilci in kot polnilo lesene palete z oblogami, nanjo pa je nameščena ravna prezračevana streha. Hkrati z izvedbo konstrukcije je potekala izdelava kartonskih pohištvenih kosov in zbiranje ostale opreme.

Sklepni del delavnice je bil namenjen celodnevnemu preizkusu bivanja in programske funkcionalnosti ter dokumentiranju. Sklenili so, da takšna stanovanja ob alternativnem pristopu v bistvenem življenjskem obdobju ob začetku skupnega bivanja in ustvarjanja družine, lahko ustrezno služijo prehodnemu bivanju mladih, dokler se njihov ekonomski položaj ne stabilizira.

Študentje so tako, ob pomanjkanju sistemskih stanovanjskih rešitev poiskali alternativne možnosti ter se do njih kritično opredelili, hkrati pa se preizkusili v različnih vlogah v razvoju projekta, naučili novih spretnosti in se nenazadnje tudi prvovrstno zabavali.

Ni slabo za mesec, ki je navadno “rezerviran” za počitniško reševanje križank.

Gre za inovativen kulturni projekt, ki je namenjen kulturni in turistični promociji Lizbone, in ponuja raznolike in edinstvene izkušnje. Gre za sinergijo različnih elementov. Sodobna umetnost, nakit in vino – koščki raznolike sestavljanke se lahko čudovito ujemajo. Osrednjo vlogo nosi kapela iz 18. stoletja “Ermida de Nossa Senhora da Conceição”. Dolga leta zanemarjena kapela je pobudnica projekta in danes deluje kot center sodobne umetnosti in oblikovanja prostora. Nekdanja kapela se je prelevila v priljubljeno razstavišče z lastnim programom in svojimi kuratorji, ter je vključena v sodobno umetniško proizvodnjo. “Enoteca de Belém” je prostor degustacije vina in gastronomske kulture. Enoteka je namenjena zbirališču ljudi, ki želijo spoznavati okuse nacionalnih vin in so ljubitelji dobre kuhinje. V letošnjem letu se je na uličici odprla delavnica nakita “Alexandra Corte Real”, kjer deluje in ustvarja draguljar, ki z uporabo tradicionalnih tehnik ustvarja sodobne kose nakita in nudi številne ustvarjalne delavnice in izobraževanja. Uličica predstavlja prostor animacije, srečevanj in iskanja novih izkušenj; je simbol dnevnega srečevanja v Lizboni. Dvakrat letno brezplačno izide kulturno glasilo “Efeméride”, z eseji in kritičnimi perspektivami. 7000 brezplačnih izvodov se razdeli po večjih portugalskih mestih; publikacija je temeljnega pomena za predstavitev projekta širši množici.

Gre za kulturni projekt v zasebni lasti; lastniki so navdušenci nad sodobno umetnostjo, njihov cilj je promocija umetnosti in izobraževanje. Poudarek galerije je bil spodbujanje in vlaganje v mlade talente in spodbujanje ustvarjalnosti mladih na Portugalskem. Gre za kulturni projekt, ki ima sedež v Belemu v Lizboni, tekmovanja svežih idej pa zajemajo celotno območje Portugalske. Ustvarjalci se lahko udeležijo natečaja, kjer svobodno opredelijo koncept, vrsto in vsebino razstave v prostorih kapele. Galerija sodeluje z IADE – Šolo za oblikovanje, trženje in oglaševanje v Lizboni. Za njihove študente je sodelovanje na omenjenih natečajih in razstavah prvi stik s trgom dela, saj njihovo delo ocenjujejo tudi velika tržna podjetja (npr. Swatch). Prvi projekti so se kazali kot umetniški posegi na fasadi kapele, s katerimi so želeli razširiti spodbujanje kreativnega izražanja. Kasneje so se projekti prenesli na razvoj signalizacije celotnega območja poti. Značilen tepih povezuje prizorišča in govori o dogajanju v območju. Dolgoročni cilj je zbirka sodobne umetnosti znanih in razvijajočih se umetnikov. Od tod tudi stroga merila za kakovost in odličnost razstavljenih del.

Projekt je uspešen, saj je prispeval k sanaciji kapele in ji dal novo funkcijo, s fizično sanacijo stavb je pripomogel k izboljšanju krajine in urbanega okolja. Z uvedbo novih dejavnosti je ustvaril nova delovna mesta. Prireditve in prostor kot tak privabljajo številne obiskovalce. Pri projektu je pomembno omeniti tesno sodelovanje z občino, ministrstvom za kulturo, umetniškimi šolami in številnimi podobnimi kulturnimi projekti.

Projekt Travessa da Ermida dokazuje, da je tudi kultura lahko vodnik za regionalni in urbani razvoj nekega kraja, območja. Gre za novo paradigmo, ki izhaja iz dediščine in preteklosti in gradi na ustvarjalnosti in inovaciji. Tako imenovana kulturna industrija doprinaša dohodek in zaposlovanje. Kulturno-dinamična okolja povečujejo ustvarjalnost, talent, znanje in inovacije, spodbujajo raziskave in razvoj ter tako povečujejo privlačnost krajev in njihove zunanje podobe. Hkrati pa gre tudi za socialni razvoj, vključevanje manjšin, izobraževanje in usposabljanja v umetnosti, ker zagotovo prinaša več strpnosti v družbo.

Natečaj za muzej sodobne umetnosti na Finskem predstavlja največji arhitekturni natečaj v finski zgodovini, udeležilo se ga je 579 birojev iz 42 držav. Naloga je bila ustvariti razstavni objekt v povezavi z obstoječim dvorcem, ki ni bil grajen za potrebe muzeja. Razpisala ga je fundacija Serlachius s sodelovanjem Arhitekturne zbornice na Finskem – SAFA.

Izbrana je bila natečajna rešitev mladega arhitekturnega biroja slovenskih in mehiških arhitektov, MX-SI arhitekturni biro, s sedežem v Barceloni. Po mnenju žirije zmagovalna arhitekturna rešitev predstavlja razumevanje obstoječih danosti prostora, razumevanje finske navezanosti na naravo s spoštovanjem krajine pri vnosu sodobnega oblikovanja. Harmonična vpeljava novih volumnov v okolico, izbor lesa kot glavnega materiala fasade, ter razvijanje intenzivnega vizualnega dialoga z zunanjimi, predstavljajo bogastvo arhitekturnega izraza.

Muzej sodobne umetnosti Gösta stoji na zeleni ploščadi parka, ki se rahlo spušča proti bregovom jezera Melasjärvi. Dvorec Joenniemi stoji na glavni osi parka, od koder se pogledi odpirajo na jezero, otok Taavetinsaari in gozdno obrobo značilne finske pokrajine. Novi objekt bo odmaknjen iz območja zelene parkovne ploščad in potopljen v gozd, okolica pa prenesena, vizualno in mentalno, v notranjost nove arhitekture. Vstopni hall in restavracija ohranjata poglede proti otoku, jezeru in dvorcu.

Obstoječi gozd opisuje tudi zgoščeni niz paralelnih okvirjev, ki definirajo geometrijo zgradbe. Vzorec strukturnih okvirjev ustvarja vodilni arhitekturni ritem, uporaba lesa pa pomeni sklicevanje na tradicijo lokalne industrije in tradicionalne skandinavske kakovosti obdelave materiala.

_______________________________________________________

Avtorji: Mara Partida, Boris Bežan, Hector Mendoza

Sodelavca: Olga Bombač, Oscar Espinosa

Investitor: Fundacija Serlachius

Površina: 4.500 m2

Pot na Blejski grad je bila trasirana in urejena v 1950-ih ob tedanji prenovi gradu, ki je nastala po načrtih arhitekta Toneta Bitenca. Po šestdesetih letih je bila pot nujno potrebna obnove. Prenova, ki so jo podpisali krajinski arhitekti Bruto z Matejem Kučino na čelu, je obsegala ureditev kamnitih stopnic v zgornjem, strmejšem delu trase, utrditev gozdnih poti s peščenim nasipom in lesenimi robniki, postavitev ograj, ureditev osvetlitve in klopi.

Na dolžini 500 metrov, obiskovalci, ki se vzpenjajo na Blejski grad,  morajo premagati kar 183 stopnic. Sprehajalce proti cilju vodijo leseni oporni stebriči, ki v blagem terenu služijo kot nizke svetilke, ob stopnicah pa nosijo ograjo. Ritem stebričev dopolnjujejo klopi, ki postavljene na “serpentine”, ponujajo oddih in pogled skozi krošnje na jezersko gladino.

Prenova poti je bila zasnovana leta 2005 kot del projekta celovite ureditve grajskega hriba. Ta poleg prenove poti na grad obsega programsko zasnovo celotnega hriba. Programska zasnova poleg več poti vključuje vstopne točke, zanimivosti naravne in kulturne vrednosti in razgledišča. Blejski grad je za Postojnsko jamo najbolj obiskana turistična znamenitost in skrajni čas je bil, da se sredstva, pobrana z vstopnino, obiskovalcem vrnejo v obliki novih ureditev. Grajski hrib z Višcami pa z raznoliko dediščino, od mokrišč, vodnih izvirov, nekdanjih rak in žag, spominskih obeležij in razglednih točk na jezero in okolico ponuja še veliko več. Zato vsekakor upamo, da se bo projekt ureditve poti in razgledišč nadaljeval.

_______________________________________________________

Projekt;Pot na Blejski grad
Lokacija; Bled
Naročnik; Zavod za kulturo Bled
Površina; 3 ha
Projekt; 2010
Projektna skupina;
Krajinska arhitektura; Matej Kučina,

Urban Švegl, Eva Prosen, Meta Božič
Foto:  Trajekt

Prva nagrada je bila podeljena natečajni rešitvi pod šifro »Teuta«. Avtorsko skupino so sestavljali: Andrej Erjavec (Urbi d.o.o), Kaliopa Dimitrovska Andrews (Urbanistični inštitut RS), Mojca Balant (Urbanistični inštitut RS) in Ina Šuklje (Urbanistični inštitut RS in Urbi d.o.o.).

Otvoritev razstave nagrajenih in ostalih prispelih del ter slovesna podelitev nagrad je bila 9. junija 2011 v prostorih nove občinske stavbe občine Tivat. Dogodek je vodil predsednik žirije mag. Dragoljub Markovič. Razstava je bila odprta petnajst dni, obiskovalci so imeli možnost izraziti svoje mnenje o natečajnih rešitvah z izpolnjevanjem priloženih anketnih listov.

Idejna rešitev predstavlja preureditev starega pristanišča Pine v osrednji mestni trg oz. rivo. Veliki tlakovani plato, z linijo starih palmovih dreves in vrsto lokalov vzdolž ceste, že sedaj na nek način funkcionira kot zbirališče prebivalcev in turistov, vendar je mesto želelo izboljšati njegovo podobo, uporabnost in prepoznavnost kot tudi povezanost z drugimi območji, ki se že preurejajo.

Osnovno izhodišče nagrajene rešitve je dati mestu z ureditvijo trga novo identiteto, ki se navezuje tako na zgodovinske korenine naselja (zgodbo o kraljici Teuti), kot tudi odgovarja na nove potrebe uporabe prostora kot zbirališča, prizorišča in sprehajališča.  V izteku glavne ulice mesta je zato kot osrednji identitetni in prostorski poudarek območja predvidena »Ladja kraljice Teute«. Gre za element, ki s svojo obliko in latinskim jadrom asociira na ladjo in s tem povezanost z morjem in zgodovino. »Paluba« je dovolj velika, da lahko služi kot priložnostni oder za različne prireditve na trgu, jadro pa je možno uporabiti kot projekcijsko platno. Element je hkrati je tudi fontana, saj »ladja« lebdi na valu, ki se razliva v vodnjak pod njo, s tem pa se ustvarja še dodatne ambientalne in mikroklimatske kvalitete.

Predlagana ureditev celote je zastavljena prostorsko celovito in povezovalno ter upošteva (in v zasnovo vključuje) vse obstoječe prostorske kvalitete.

Obstoječa linearna zelena poteza s palmami predstavlja eno od večjih kakovosti in značilnosti prostora kot tudi vedutnega pogleda na mesto. Vendar hkrati tudi podolžno deli območje trga na dva pasova in preprečuje prečne povezave v smeri morja. Kot poseben prostor pa se pojavlja tudi (za promet že zaprta) cesta, ki poteka med trgom in lokali, kar še dodatno vizualno zmanjšuje prostor. Od natečajnikov se je pričakovala opredelitev posameznih prometnih površin za pešce, kolesarje, turistični avtobus, intervencijo itd., vendar bi bil po naši presoji tak način ureditve neustrezen. Namesto tega smo predlagali celovito ureditev prostora z  enotno površino brez večjih nivojskih razlik, ki si jo delijo vsi uporabniki (shared space). Za večjo prehodnost prostora in vizualno integracijo vseh njegovih delov (od gradbene linije objektov do linije morja), je uveden nov element parterne ureditve. Prečne poteze iz kamnitih plošč na ključnih mestih prečkajo zeleno potezo, predstavljajo kontrapukt vzdolžni linearnosti prostora in hkrati omogočajo boljšo komunikacijo mesta z morjem. Za tlakovanje so uporabljene tri vrste lokalnega kamna: Đurići (rdečkast), Lješevići (siv) in Lovćenski kamen (bež). Kombinacija teh vrst kamna omogoča tudi diskretno označbo različnih namembnosti in funkcij prostora ter označje posamezne programske celote. Meteorna voda se prek kanalet steka v zbiralnik pod trgom, zbrano vodo se lahko uporabi za zalivanje, tuširanje in pranje.

Trgu se doda nove možnosti uporabe in elemente kot so klopi, podesti in paviljoni. Dva velika jambora za zastave simbolizirata vstop v mesto z morske strani (morska vrata). Obstoječa linija palm ob robu trga se dopolni še z eno linijo palm in s prenovljeno  zeleno parterno ureditvijo izboljša ambiebtalno kakovost trga.

V širšem konceptu ureditve so prikazane najpomembnejše poteze zelenih in drugih odprtih površin, s katerimi se prostor organizira in območje urejanja poveže z ostalimi pomembnimi odprtimi površinami mesta. V prihodnosti je tako možna enostavna in po potrebi postopna nadgradnja predlagane ureditve s povezavami proti marini Porto Montenegro, mestnemu parku, v samo mesto in na že preurejeno sprehajališče ob mestni plaži.

Problem razpršene gradnje stanovanjskih hiš je v Sloveniji prisoten že več kot petdeset let, vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje. Čeprav je bilo obdobje socializma mnogo bolj kot individualni gradnji naklonjeno kolektivni, se je v prvih povojnih desetletjih, še posebej po letu 1965, ko je z gospodarsko reformo stanovanje postalo tržno blago, zgradilo mnogo družinskih hiš. Med leti 1959-67 je enodružinska gradnja izjemno narasla: leta 1959 je bilo v Sloveniji zgrajenih 1282 družinskih hiš, leta 1967 pa 3022, kar je predstavljalo 56.86% vseh novih stanovanjskih površin[1]. Porast je bil odraz možnosti najemanja kreditov in kulturno-zgodovinsko pogojene želje ljudi po bivanju v “lastni hiši z vrtom”. Arhitekta Marta in France Ivanšek, pionirja slovenskega stanovanjskega raziskovanja, sta l. 1960 izvedla eno prvih anket stanovanjskih želja. Rezultati so pokazali, da si 82,7% anketirancev želi bivati v eni izmed različic enodružinske hiše – 63,4% bi jih izbralo enodružinsko hišo in 19,3% vrstno[2].

Danes tovrstne ankete izvajajo le redko, čeprav bi bilo za oblikovanje stanovanjske politike to priporočljivo. Zadnja večja anketa je bila Stanovanjska anketa l. 2005, ki se želja stanovalcev ni konkretno dotaknila, je pa iz nje moč razbrati, da bi se večina tistih, ki načrtujejo selitev, selila v prostostoječo hišo na obrobju mesta. Trend preseljevanja v suburbana območja se je povečal[3] in to kažejo številne enodružinske hiše, ki so bile zgrajene v zadnjem desetletju: leta 2009 se je zgradilo kar 3262 novih enostanovanjskih objektov[4] !

Hiše na Perovem so glede na finančno krizo in 17% upad splošne gradbene aktivnosti v letu 2010 ena izmed poznih zasebnih investicij v stanovanjsko gradnjo. Ker stojijo na eni najlepših lokacij ob Kamniku, se je investitor na podlagi internega natečaja odločil za sodobno arhitekturno zasnovo, predvsem pa za kakovostno izvedbo.

Danosti

Hiše na Perovem so bile zasnovane na podlagi že obstoječega zazidalnega načrta. Le-ta je predvidel gosto zazidavo hiš dvojčkov v dveh rahlo zaokroženih vrstah, določil pozicije in velikost stavbnih volumnov, ograje in predpisal enokapne strehe.

Arhitekti so te omejene danosti vzeli kot izziv in z razvojem enega samega, a variabilnega tipa družinske hiše, rešili nekatere probleme zazidalnega načrta, predvsem preveliko gostoto in pomanjkanje zasebnosti posameznih hiš. S prilagodljivo zasnovo notranjosti so odgovorili na bivanjske potrebe različnih življenjskih skupnosti in njihove navade.

Manj je več

Arhitekti in investitor so se odločili, da namesto šestih dvojčkov v prednji vrsti zgradijo le šest individualnih hiš. Na ta način so sicer razredčili zazidavo, a omogočili več odprtega prostora in hišam v zadnji vrsti ponudili lepše poglede proti Kamniškim Alpam, ki so glavna atrakcija lokacije.

Zasebnost : skupnost

Zazidalni načrt zasebnosti hiš ni posvečal velike pozornosti, čeprav je v strnjeni nadstropni pozidavi to bistvenega pomena. Arhitekti so problem rešili z razgibanjem stavbnih volumnov, prilagodljivo tlorisno zasnovo in orientacijo prostorov. Uspeli so razviti variabilni tip hiše, v kateri sta lahko dve stanovanjski enoti ali ena sama.

Vse hiše sestavljajo pritlični podstavek z dnevno-bivalnimi prostori in nanj naloženi dve zasukani ter nekoliko zamaknjeni in zašiljeni prizmi s sobami.

Prilagodljiva zasnova notranjosti omogoča, da so v dvojčkih dnevne sobe orientirane tako, da se sosedi ne motijo: ene se z velikimi panoramskimi zasteklitvami obračajo na južni vrt in druge na zahodnega. V individualnih hišah zasebnost dnevnih sob varujejo velike pokrite terase, ki so orientirane proti jugozahodu.

Ker sta si niza dvojčkov in individualnih hiš relativno blizu in ker teren rahlo pada, se pogledom med hišami ni bilo moč docela izogniti. Arhitekti pa to dejstvo bolj kot pomanjkljivost razumejo kot “priložnost” za razvoj socialnega življenja soseske. Zato vrtovi niso omejeni z visokimi ograjami, temveč z nizkimi letvičastimi paravani in zelenjem. Tudi ograje teras v nadstropju so iz kovinskih vertikal, ki dopuščajo poglede.

Prilagodljivost

“Individualnost stanovalcev” je v okviru posamezne hiše omejena na njeno notranjost.

Konstrukcija hiš in sanitarni vozli so namreč omejeni na obodne stene, kar omogoča prilagodljivost notranjosti glede na želje in navade stanovalcev. Hiše so na prodaj v tretji gradbeni fazi in stanovalci si pritličje in nadstropje lahko oblikujejo po svoje. Arhitekti so pripravili katalog možnih ureditev, ki upošteva želje po večjem ali manjšem številu sob v nadstropju, v individualnih hišah pa v pritličju ponuja tudi možnost oblikovanja manjše ločene garsonjere oz. pisarne.

Edini nepremični element v notranjosti je stopnišče, ki je zato oblikovano kot prostorska skulptura.

Dodana vrednost

Tlorisna zasnova hiš ustreza klasični raporeditvi aktivnosti: dnevno-bivalne so v prtličju, v povezavi z vrtom oz. uličnim predprostorom, otroške sobe in spalnice pa so v nadstropju in v povezavi z manjšo teraso. Dodana vrednost hiš je mansardni prostor v špici pod enokapno streho, ki si ga stanovalci lahko uredijo kot drugo dnevno sobo, delovni kotiček, knjižnico ali studio.

Podoba

Hiše zaradi členitve zgornjih stavbnih volumnov na zašiljene prizme učinkujejo lahkotno, kar poudarja tudi izbor materialov. Prizme ovijajo lesene letvičaste fasadne obloge, medtem ko so fasade njihovih podstavkov iz klasičnega ometa temno sive barve. Podobo hiš dopoljnjujejo okna in vrata, ki so ravno tako temno sive barve.

V nasprotju z okoliškimi hišami Perovega, ki so grajene vsaka v svojem slogu in in ki v veliki meri odražajo individualni okus lastnikov, oblikovna usklajenost nove zazidave deluje presenetljivo rigorozno. A morda ravno zato sproža razmišljanja o mejah individualnosti v prostoru.

Projekt: Hiše na Perovem
Arhitektura: dekleva gregorič arhitekti, www.dekleva-gregoric.com
Naročnik: Sava IP d.o.o., www.razgledi-perovo.si
Fotografije: Miran Kambič
Lokacija: Perovo, Kamnik
Leto izgradnje: 2011
Velikost območja: 6903 m2
Število hiš: šest dvojčkov in šest individualnih hiš
Velikost hiš: bivalna enota v dvojčku je velika 166 m2, individualna hiša je velika 229 m2

[2] Ivanšek, F., »Enodružinksa hiša. Od prostostoječe hiše k nizki zgoščeni pozidavi«, France Ivanšek in Projektivno podjetje Ambient, Ljubljana 1988, str. 39

[3] Mandič, S., Cirman A., »Stanovanje v Sloveniji 2005«, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006, str. 208

[4] http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp

Projekt Onkraj gradbišča – njegov pobudnik je Kud Obrat – je zasnovan v okviru programa Vrt mimo grede, ki ga je oblikoval Bunker s podporo Mestne občine Ljubljana (MOL), ministrstva za kulturo in programa Sostenuto. Ta zadnji povezuje sedem partnerjev iz petih mediteranskih držav, ki preizkušajo vplive kulture na socialne in ekonomske inovacije določenega prostora.

V Bunkerju so se omejili na oživitev ljubljanske mestne četrti Tabor, v katero je zavod tudi umeščen. Sociološka in antropološka študija, ki so jo izvedli v okviru programa Sostenuto, je pokazala, da četrt nima identitete ter da prebivalci in obiskovalci v njej pogrešajo predvsem zelenje in kakovostno druženje, ki ne temelji le na potrošništvu, je povedala umetniška direktorica zavoda Bunker in ena od vsebinskih avtoric projekta Vrt mimo grede Nevenka Koprivšek. Vzpostavitev mestnih vrtičkov na mirujočem gradbišču je bila rešitev, ki bi ubila vse tri muhe na en mah.

Med festivalom Mladi levi avgusta lani pa so člani zavoda Bunker in kolektiva Kud Obrat s pomočjo najbolj angažiranih prebivalcev Tabora gradbišče začeli spreminjati v zelenjavne vrtičke. Po zimskem počitku se na njih le nekaj mesecev po zasejanju prvih ekoloških semen bohoti zelenjava, širši prostor pa je postal oaza miru in zelenja sredi mimobežne mestne četrti, prostor eksperimentiranja s trajnostno in participativno arhitekturo, predvsem pa družabno vozlišče posameznikov.

Na lokaciji imajo vrtičkarji na voljo vse tisto, kar imajo »profesionalni« vrtičkarji na drugih koncih Ljubljane – razen motike in pesticidov. V lopi so spravljena orodje in semena, kompostnik je že čez vrh naložen z vejevjem in plevelom, v najbolj senčnem kotu je umetni tolmun, v katerega je s strehe starejše večstanovanjske hiše speljana deževnica.

V juniju vsak četrtek med 17. in 19. uro potekajo odprte ure, ki so namenjene komunikaciji o Onkraj gradbišča z naključnimi obiskovalci, radovedneži.  V tem terminu bodo soustvarjalci prisotni na lokaciji, da poklepetajo z morebitnimi obiskovalci.

delavnica, 16.-17. maj 2011

PARTICIPATIVNO OBLIKOVANJE Z AD-HOC KONSTRUKCIJO

Onkraj gradbišča

mentor: Mathias Heyden

udeleženci: skupina študentov Fakultete za arhitekturo v Ljubljani

Za Mozirje večinoma še vedno veljajo zastareli koncepti urbanega razvoja,  oziroma ti sploh ne obstajajo, kar se kaže v neupravičeni gradnji, brez strategije in koncepta. Hitra in nenadzorovana rast naselja na račun kmetijskih zemljišč povzroča okoljsko, hrupno in vizualno onesnaženje. Prebivalci so odvisni od osebnega avtomobila, trško jedro kljub uspešni prenovi izumira zaradi izseljevanja storitvenih in oskrbnih programov, nakupovalna središča so razpršena na obrobju, javni prevoz je šibek, saj zaradi razpršenosti poselitve ni ekonomsko vzdržljiv.

Naloga odgovornih (država, občina, pristojne družbe, načrtovalci, prebivalci,…) je prizadevanje za strnjen in vzdržen razvoj kraja ob upoštevanju njegove preteklosti. To je pot po kateri bo Mozirje v celoti spet postalo prijeten prostor za bivanje.

V diplomski nalogi je podan celovit urbanistični načrt kraja, sestavljen iz treh delov: Načrt urbane mobilnosti obravnava zasnovo in prenovo peščevih in kolesarskih poti,  strategijo javnega prometa in oblikovanje cestnih profilov. Načrt uporabe javnega prostora prikazuje organizacijo in povezanost javnih prostorov kraja. Načrt stanovanjskih, storitvenih in oskrbovalnih programov pa predlaga prenovo obstoječega in zasnovo novega grajenega tkiva.

NAČRT URBANE MOBILNOSTI

V 90. letih se je v Mozirju zgradila obvoznica, ki je razbremenila promet skozi trško jedro in Savinjsko cesto. Posledično je kraj presekala na dva dela. Zaradi velikih hitrosti je postal prostor ob obvoznici degradiran, pešcem in kolesarjem neprijazen.

Z izgradnjo krožišč in upravnega središča so vozniki pri vzhodnem dostopu v naselje prisiljeni upočasniti hitrost vožnje, kar ugodno vpliva na povezavo peš in kolesarskih poti med Mozirjem in Ljubijo. Še vedno pa ostaja problem jugozahodnega vhoda v kraj, kjer krajani prečkajo obvoznico na nezavarovanem prehodu zaradi dostopa do rekreacijske poti ob Savinji.

Idejna zasnova obvoznice doda obstoječemu profilu peščeve in kolesarske površine, ki so od vozišča ločene z zelenim pasom (drevoredom). Omenjeni ukrep bo z zožanjem vozišča, novim krožiščem na jugozahodnem vhodu v kraj in nadvišanim prehodom za pešce pri Hofbauerjevi ulici omogočil zmanjšanje hitrosti prometa in boljšo integracijo obvoznice v prostor kraja.

Pomembno je nadaljevanje prenove ceste trškega jedra in Savinjske ceste, ki velja za hrbtenico Mozirja. Pešcu prijazen profil s širokimi pločniki in drevoredom izraža pomembnost krajevne ceste. Zaradi želje po bogatem uličnem programu ob tej cesti, je po celotni dolžini omogočeno bočno parkiranje, ki rešuje stisko mirujočega prometa in spodbuja oskrbno in storitveno dejavnost ob ulici.

NAČRT UPORABE JAVNEGA PROSTORA

Mozirje premore tri centralne javne prostore, katerih skupna značilnost je neizkoriščeni potencial. Savinjski gaj s športnim centrom Loke, ter Upravno središče in območje Šolske ulice, ki ju povezuje programsko razgibano trško jedro in Savinjska cesta.

Upravno središče

Upravno središče ima zaradi lege in programa tendenco postati centralni javni prostor Mozirja, kjer se odvijajo vsa najpomembnejša dnevna opravila.

Predlaga se stroga ločitev peščevih in prometnih površin. Z združitvijo obeh obstoječih parkirišč in pol vkopane garažne hiše, se na severni strani občinske stavbe oblikuje centralen javen prostor, namenjen vsakodnevnim in prireditvenim dejavnostim. S še večjo centralizacijo programa (avtobusna in policijska postaja, poslovni prostori, stanovanja) je takšen poseg ekonomsko opravičjiv. S tem posegom se  oblikuje nova silhueta vhoda v kraj, ki krajanom nudi kakovosten javni prostor.

Trško jedro in Savinjska cesta

Dobra praksa prenove trškega jedra naj se nadaljuje tudi po preostalem delu Savinjske ceste. Potrebna je prenova cestnega profila in manjših trgov (trg pri Hribernikovi ulici, trg pri pošti, ostali manjši javni prostori), ki bi spodbudila tako imenovano‘‘življenje na ulici’’.

Območje Šolske ulice

Gre za krajevno izobraževalno in športno središče, ki je locirano na jugozahodnem vhodu v kraj. Lega in obstoječi program dajeta možnost nadaljnega razvoja območja. Z izgradnjo dodatnega programa (oskrbne in storitvene dejavnosti, stanovanja), ki je zaradi lege območja opravičeno,  bi tako osnovna šola kot vrtec dobila nove možnosti širitve stavbnega tkiva in zelenih površin.

Javni prostor v soseskah

Enako pomembni za kraj so javni prostori sosesk (športna igrišča, vrtički, otroška igrišča, ulice), ki naj se vzdržujejo in obnavljajo. Uredi se javni prostor soseske blokov, izkoristi se potencial potokov Mozirnice in Trnave za obrečne poti, oblikujeta se park Nove trate in Kopelce, ki novo tržnico povežeta s Savinjsko cesto, poveča se športno igrišče Podvrh, uredi se Mlinska pot, itd.

avtor diplomskega dela:  Miha Prosen, u.d.i.a.

mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec, u.d.i.a.

Ponovno odprtje lokala je povrnilo življenje v okolico Univerze. Avtorji  so se prenove lotili premišljeno. V sodobnem času, v katerem proizvajamo vedno več odpadnega materiala so rešitve s ponovno uporabo zavrženih materialov smiselne. Odločitev za način prenove, z uporabo recikliranih delov starega pohištva, so podprli tudi naročniki, želeli so si namreč alternativnega, drugačnega in nenazadnje tudi ekonomičnega oblikovanja interjerja. Skupina mladih oblikovalcev je zgled iskala v sodobnih preureditvah lokalov v Berlinu, vendar so prenovo začinili s sledovi naše skupne lokalne polpretekle zgodovine, kar je vidno v nekaterih detajlih pohištva.

Odslužen material je nemalokrat celo bolj kvaliteten od sodobnega, menijo avtorji prenove. Mozaik na steni za točilnim pultom in na samem pultu je oblikovan iz lesa starih omar, predalov in kredenc. Mozaik vključuje police, ki so jih lastniki umestili sami, kot jim je najbolj ustrezalo. Igro različnih delcev zaključuje točilni pult črne barve z dvema barskima mizama. Mizo z gramofoni za DJa v zaključku pulta podpira najdeni obcestni količek, kadar ni v uporabi jo prekriva pokrov iz zadimljenega pleksi stekla in deluje kot dodatna miza.

V manjši sobi so naslanjači in zofe, ki ustvarjajo udobno in domače vzdušje, zaradi majhnosti prostora so kot sedišča lahko uporabljeni tudi navadni stoli in manjše pručke. Stoli so posodobljeni, preoblečeni in obarvani z živimi barvami v stilu klasičnih cestnih koles. Gumbi na klopeh so prav tako raznoliki, stari gumbi, nabrani z vseh vetrov. V sobi z naslanjači so police prav tako narejene iz starih omar. Knjige, plošče in fotografije, s katerimi so police sčasoma napolnili obiskovalci, ustvarjajo zanimiv mozaik. Prostor ostaja zelo prilagodljiv, primeren tudi za razstave po katerih je bil Bikofe vedno znan.

Osvetlitev prostora je mehka in ustvarja topel, udoben občutek. Stari stekleni senčniki so peskani in tako oddajajo razpršeno svetlobo. Obešeni so neposredno iz kabla, ki je vklopljen v vtičnico na stropu. Na ta način so luči prilagodljive, saj jim lahko spreminjamo položaj in višino. Police za točilnim pultom so osvetljene z žarnicami v peskanih kozarcih in posodah, ter so razpostavljene med kozarci in steklenicami. Ostali detajli so obešalniki narejeni iz elastičnih kljukic ti. ‘pajkov’, uporaba starih ročajev iz predalov in omaric za obešalnike pod točilnim pultom, in ščipalke za obešanje revij.

Način prenove z uporabo odsluženih elementov z lastno zgodovino je časovno bolj zahteven in terja od ustvarjalcev veliko več osebne angažiranosti, kot bi jo zahtevala sodobna prenova s pohištvenimi elementi iz kataloga. Doprinos k kulturi bivanja v starem mestnem središču Ljubljane pa je pri tej prenovi, ravno zaradi takšnega pristopa, toliko večji. Dodajanje simbolov preteklosti v oblikovanje sodobnega interierja pomeni zanimiv način povezovanja in ustvarjanja novih trendov kavarniškega življenja posameznega mesta.

_______________________________________________________

Arhitektura / oblikovanje: skupina Rompom (Andraž Tarman, Jurij Lozić, Nuša Jelenec in Tilen Sepič – industrijski oblikovalci), kolektiv Multipraktik (Nina Vrhovec – oblikovalka vizualnih komunikacij)

Lokacija / leto prenove: Ljubljana, Židovska steza 2 / 2010-11

Velikost prostora: 27 m2

Fotografije: Tilen Sepič, skupina Rompom in Multipraktik

Kolektivnost in participacija
Tako kot sam koncept Gostilne dela ni običajen, tudi prenova prostora, v katerem se nahaja, ni primer običajnega arhitekturnega projekta z naročnikom, projektantom, izvajalcem in uporabnikom. Prenova je rezultat skupnega dela različnih partnerjev – iniciatorjev projekta, bodočih mladih gostinskih delavcev, skupine prostovoljcev, združenih v skupino Grupa, svetovalcev in ljubljanskih meščanov. Projekt označujeta kolektivnost in participacija na idejni in izvedbeni ravni – v produkciji idej, izmenjavi znanja in delovnih akcijah prenove.

V proces ustvarjanja Gostilne dela je bila vključena tudi širša javnost. V času prenove so bile namreč organizirane tri t.i. ‘Delavnice za malico’, na katere so bili vabljeni okoliški prebivalci, prijatelji in simpatizerji projekta. Prva delavnica je bila namenjena zbiranju idej za novo gostilno, iz katerih se je kasneje razvil koncept gostinske ponudbe in jedilnikov ‘zdrave in lahke’ hrane. Na drugi delavnici so udeleženci prenavljali in barvali okna in vrata. Tretja delavnica je bila namenjena zbiranju posode, krožnikov, skodelic, kozarcev za opremo gostilne. Vse tri delavnice so bile dobro obiskane – njihov učinek je bil pozitiven v širšem in ožjem družbenem kontekstu, saj so pripomogle so k prepoznavnosti gostilne in njenem vpenjanju v okolico. Poljanska ulica namreč ni najprijaznejša ulica v Ljubljani, čeprav je v bližini mestnega središča in obkrožena s šolami. Ulica je ozka, prometna, pritličja hiš pa so večinoma zanemarjena. Zato v mentalnem pogledu predstavlja bolj prostor tranzicije kot zadrževanja. Delavnice so tako pripomogle k ozaveščanju sosedskih prebivalcev, študentov, gimnazijcev, upokojencev in drugih o pomenu prostorov druženja. Izpostavile so tudi pomen njihovega kolektivnega ustvarjanja, kar je pozitivni moment, ki ga v procesu načrtovanja arhitekti in investitorji običajno zanemarjamo.

Reciklaža in ‘naredi si sam’
Arhitekturno-oblikovalski del prenove je rezultat sodelovanja osmih prostovoljcev, ki so se združili v skupino Grupa: produktnih in industrijskih oblikovalcev, oblikovalcev vizualnih komunikacij, arhitektov in rokodelcev. Ker je bil razpoložljivi budget majhen, so rešitve iskali v gradbeno minimalnih in cenovno čim bolj ugodnih posegih. V prenovi se zato združujeta načeli reciklaže in ‘naredi si sam’, saj je bilo mnogo del opravljenih s prostovoljnimi akcijami in s ponovno uporabljenimi elementi opreme. Avtorji prenove so s tem želeli “obiskovalcem prikazati možne alternative kupljenim serijskim izdelkom in načine kako si lahko sami ustvarijo vse potrebno za bivanjsko okolje”.[1]

Prostor Gostilne je skoraj v celoti recikliran, saj se je v njem v zadnjih letih zvrstilo več gostinskih obratov, ki pa so bili v funkcionalnem in oblikovnem smislu slabo urejeni: majhen prostor, ki meri le 30 kvadratnih metrov, je bil razdeljen na še manjšo kuhinjo in jedilnico. Avtorji prenove so se odločili, da ustvarijo en sam večji prostor z odprto kuhinjo in jedilnico. Pri tem so odstranili le nujne elemente: dele sten in dotrajano gostinsko opremo. Zidan opečni točilni pult, ki deli kuhinjo in jedilnico, so ohranili in ga podaljšali z novim delom za postrežbo hrane. Enoten prostor kuhinje in jedilnice, v katerem so vizualno povezani gosti in gostinski delavci, tako ustvarja vzdušje skupnosti in posredno podpira koncept družbeno odgovorne gostilne.

V jedilnici je ohranjena tudi zidana klop ob obodu prostora, ki jo dopolnjujejo  nove-stare mize in stoli. Mizne plošče, izdelane iz recikliranih transportnih lesenih palet – njihovih lepljenih in brušenih letev, so pritrjene na obnovljena podnožja starih miz. Z enakimi ploščami je obložen tudi zid nad klopjo, ki služi za naslon. Stoli so leseni in stari, a obnovljeni na različne načine: nekateri so brušeni in lakirani ter drugi barvani v svetle tone. Skupaj z mizami in lesenim naslonom ustvarjajo poudarke v sicer belem in svetlem ambientu. Avtorji prenove so namreč skoraj celoten prostor (stene, strop, tla) in ohranjene elemente opreme (opečni pult, klop, okna, vrata) prebarvali z belo barvo. Na ta način so zavzeli zanimiv odnos do preteklosti in sedanjosti. Bela barva namreč nevtralizira obe časovni obdobji: ne prikriva starega, a ga obenem ne izpostavlja. Ravno tako ne izpostavlja novega, a ga obenem ne prikriva.

To je v ljubljanskih gostinskih lokalih redkost. Večina barov in kavarn namreč z menjavo lastnika ali najemnika za veliko denarja menja tudi svojo podobo in opremo, ki ustreza trenutnim oblikovalskim trendom in življenjskim slogom. Gostilna dela v tem in družbenem pogledu ponuja spodbudno alternativo.

_______________________________________________________

Partnerji projekta: Centerkontura, Vzgojno-izobraževalni zavod Višnja Gora ter Društvo za razvoj socialnih programov in socialnega podjetništva

Arhitektura / oblikovanje: skupina Grupa (Nina Mršnik – produktna oblikovalka, Andrej Koruza – oblikovalec mozaika, Gaja Mežnarić Osole – oblikovalka vizualnih komunikacij, Kaja Avberšek – industrijska oblikovalka in ilustratorka, Matija Biloslav – industrijski oblikovalec, Polona Kastelic – arhitektka, Nina Vidič – arhitektka, Ivana Blaž – arhitektka)

Lokacija / leto prenove: Ljubljana, Poljanska 7 / 2010-11

Velikost prostora: 35m2

Fotografije: Jure Kolenc, Arhiv Zavoda Trajekt in skupine Grupa

Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov, uvodnih poglavij in kataloga del.

V uvodnih poglavjih je predstavljeno življenje Eda Mihevca, njegova ustvarjalna obdobja in   povezanost s Fakulteto za arhitekturo. Podrobno so predstavljene značilnosti njegove arhitekture in urbanizma: vpetost v sočasno svetovno arhitekturno dogajanje, vpliv zgodovinskih vzorov in geografska pogojenost izraza njegovih stavb. Predvsem slednja je za Mihevca še posebej značilna. Izstopata predvsem dve območji, na katerih je arhitekt največ deloval in se jima prilagodil s specifično arhitekturno govorico.

Prvo območje predstavlja Ljubljana z okolico. Tukaj ima večina pomembnejših Mihevčevih objektov izraz, ki se naslanja na sočasno arhitekturo v Evropi in Ameriki. Nekatere od teh stavb, kot sta na primer stolpnica Metalke in stanovanjski blok Kozolec, so v svojem času v slovenskem prostoru pomenile arhitekturne in tehnološke premike.

Čeprav je nagovor teh objektov različen, so si po zasnovi podobni. Navadno gre za skeletne konstrukcije, ki sledijo znamenitim petim točkam nove arhitekture švicarskega arhitekta Le Corbusiera.

Podstavek v več etažah je namenjen mestotvornim vsebinam po načelu prostega pritličja. Nadstropja so oblikovana kot enoten volumen, ki običajno lebdi nad transparentnim pritličjem. Streha je ravna, v nekaterih primerih zamišljena kot bivalna terasa. Zaključuje jo poudarjen venec ali kubusi, v katerih so tehnični in drugi skupni prostori.

Drugo območje, na katerem je arhitekt intenzivno deloval, je slovenska Obala z zaledjem. Za to območje je Mihevc leta 1959 izdelal Osnutek za regionalni načrt slovenske Obale od Debelega rtiča do Sečovelj in leta 1963 Regionalni načrt slovenske Obale. Poleg tega je izdelal ureditvene načrte za domala vse kraje v slovenskem Primorju.

Potrebno je poudariti, da je Mihevčeva arhitektura na Obali neločljivo povezana z urbanizmom. Za razumevanje večine njegovih del je torej potrebno poznavanje urbanističnih načrtov, na podlagi katerih so nastala. S tem razlogom so v diplomi na kratko predstavljeni tudi arhitektovi urbanistični načrti krajev, v katerih je največ gradil.

Mihevc je na Obali uvedel vrsto novih stavbnih tipov (stolpnice, vila bloki, verižne hiše) in zazidalnih vzorcev, s katerimi je sistematično reševal urbanistične in arhitekturne naloge. Pri arhitekturi, ki jo je gradil v Primorju, gre za amalgam modernističnih zasnov in avtorsko reinterpretiranih elementov zgodovinskega (predvsem beneškega) stavbarstva. Tekom ustvarjanja je arhitekt izoblikoval nabor elementov, ki so si od stavbe do stavbe podobni in tvorijo specifičen jezik, katerega dosledna uporaba na območju Obale krepi vtis enotno oblikovane in prepoznavne celote. Najbolj značilni elementi Mihevčevega primorskega jezika so: s kamnom obloženi zidovi in škarpe, barvane fasade, stebri, okna z belimi okviri – jertami in polkni, slikoviti dimniki, odprta stopnišča in hodniki, s korci krite strehe. Podobno kot Mihevčeve stavbe v Ljubljani so si po zasnovi podobni tudi obalni objekti. Ti so sestavljeni iz treh delov – podstavka, stavbnega telesa in strehe.

Katalog del vsebuje domala vsa realizirana Mihevčeva dela (skupaj 124), ki so razvrščena po geografskem ključu.  Lokacije posameznih del so označene na zemljevidih v merilih 1:50000 in 1:5000, izdelanih posebej v ta namen. Sama dela so predstavljena s kratkimi, zgoščenimi teksti, grafično poenotenimi načrti v merilih 1:500 in 1:1000 ter fotografijami.

Avtor diplomskega dela:  Tomaž Budkovič, u.d.i.a.

mentor: prof. Janez Koželj, u.d.i.a.

Prvo nagrado je med 64 prispelimi elaborati dobila skupina arhitektov, ki jo sestavljajo avtorji: Breda Bizjak, mag. Lidija Dragišić, Katja Florjanc, Emir Jelkić ter Ajda Vogelnik Saje.

Otvoritev razstave natečajnih del bo v sredo 25.5.2011, ob 18:00 uri v prostorih Poslovnega centra Gasa (Upravna enota Brežice), Cesta prvih borcev 24a, Brežice.

Predmet natečaja je bila novogradnja vrtca Mavrica v Občini Brežice z 20 oddelki predšolskih otrok, (12 oddelkov za prvo starostno obdobje, 7 oddelkov za drugo starostno obdobje ter 1 razvojni oddelek), za skupno 440 otrok. Skupna površina novega vrtca obsega cca. 4300m2 bruto etažnih površin. Celotna urbanistična ureditev/natečajno območje obsega 11.986m2.

Strokovna komisija je o projektu poročala:

«Elaborat je eden redkih, ki hišo podredi zunanjemu prostoru in jo spretno zasnuje v obliki kontinuirane prostorske zanke, ki obdaja centralno igrišče. Enovita zasnova igrišča, ki se začne z obsežnim centralnim atrijem na jugu parcele in se pod traktom 1. nadstropja nadaljuje vse do severnega dela zemljišča, je komisija ocenila kot eno najboljših, saj v psihološkem smislu zagotavlja občutek varnosti in povezanosti vseh oddelkov v vrtcu. Gradacija doživetja zunanjega prostora od introvertiranosti v centralnem atriju, ki je primerna za nižja starostna obdobja, do odprtega ambienta v severnem delu parcele za starejše otroke je skladna s postopnim širjenjem zavesti otrokove percepcije zunanjega okolja.

Kvaliteta urbanistične zasnove je tudi v tem, da je prostorska zanka projekta organsko povezana z obliko lokacije. Njena poteza se iz odmaknjenega severnega igrišča preko široke zelene igralne klančine dvigne na nivo nadstropja in se preko zvezno vzpenjajočih se streh v vzhodnem, južnem in zahodnem traktu postopoma okrog centralnega atrija zaokroži na nivo strehe 2. nadstropja ter se v zaključku izteče v polprosojno pergolo nadkritega igrišča na strehi objekta. Nadstropni del je smiselno umeščen v SZ kot parcele, kjer je njegova višina najmanj moteča, na ta način pa ne zasenči prostorov v pritličju vrtca. Kvaliteta zasnove je tudi v tem, da je objekt v celoti organiziran nad terenom.

Parkirišče je organizirano s pretočno enosmerno zanko, njegova longitudinalnost pa omogoča dobro napajanje vhodov. Vhodi so urejeni smiselno z dvema širokima, nadkritima in vabečima vhodoma za 1. in 2. starostno obdobje in primerno umaknjenim službenim vhodom ter dostavo ob severni fasadi, na jugovzhodu pa je urejen tudi širok peš dostop.

Notranja funkcionalna zasnova projekta odraža dobro poznavanje tipologije vrtca in z inovativnim reševanjem prostorskih zahtev ustvarja dobre funkcionalne povezave ter kvalitetno prostorsko vzdušje. Vse igralnice vrtca se obračajo v centralni atrij, ki je širok in zato dobro osončen. Pri zasnovi igralnic je razmerje širina-globina kvalitetna in zagotavlja dobro osončenost, prav tako vstopna cona z garderobami in sanitarijami.

Igralnice 1. starostnega obdobja so urejene v pritličju in razporejene v vzhodnem in zahodnem traktu, ki sta na jugu povezana z veznim traktom. Vanj sta umeščena večnamenski skupni prostor in športna telovadnica, zasnova tega dela je kvalitetna in zasnovana fleksibilno in zračno. Spremljajoči dodatni prostori se dobro navezujejo na igralnice. Igralnica razvojnega oddelka je enakovredno vključena v sosledje ostalih igralnic, zato otroci s posebnimi potrebami niso prostorsko izločeni.

Igralnice v pritličju imajo V ali JZ orientacijo, igralnice 2. starostnega obdobja so urejene v nadstropju in imajo kvalitetno V in J orientacijo. Dostopne so po širokem stopnišču, ki ga je moč uporabljati kot priložnostni avditorij. Igralnicam v nadstropju je omogočen dostop na igrišče na strehi, ki se kot most razteza proti vzhodnem traktu. Zasnova tega dela s povezovalno klančino v smeri severnega igrišča je funkcionalno dovršena in likovno presežna.

Likovna zasnova elaborata je sodobna, enovita in sonaravno zadržana. Reliefna razgibanost strehe je hkrati velikopotezna in igriva, kot strešna krajina se nadaljuje v sorodno oblikovan relief na igrišču, ki je obdelan z razpotegnjenimi nizkimi vzpetinami. V eno od njih je vključeno tudi obstoječe zaklonišče. Zunanji izgled objekta je zasnovan s kontinuirano opno, ki v zalomljeni liniji valovi po obodu objekta in se na vhodih vboči v objekt. Ritmizirana razporeditev vertikalnih oken je sodobna in prepričljiva, njena igrivost pa primerna za stavbo vrtca.»

Avtorji ideje želijo arhitekturo in arhitekte približati ljudem in ponuditi strokovne nasvete za male, a vseeno koristne spremembe v stanovanju. Marsikdo verjame, da si zna sam kar najbolje urediti svoj življenjski prostor, a kljub temu nasveti strokovnjakov lahko bistvene pomagajo s konkretnimi funkcionalnimi predlogi. Njihova želja je bila raziskati ali obstaja potreba za takšnim tipom svetovalnice in preizkusiti reakcijo strokovne in širše javnosti. Zaključek je, da potreba vsekakor obstaja. Javilo se je veliko ljudi z različnimi problemi, od zelo konkretnih in praktičnih vprašanj, ki se tičejo osmišljanja življenjskega prostora, do kompleksnejše problematike, ki zahteva angažiranje komunalnih služb in pravno pomoč.

Storitev je bila dostopna vsem meščanom, ob priporočilu, da s seboj prinese nekaj materiala, kot so skice stanovanja ali fotografije prostora, na temelju katerih je mogoče dobiti boljši občutek za obravnavan problem. Obdelanih je bilo okoli dvajset konkretnih vprašanj in problemov s področja arhitekture in notranjega oblikovanja, od katerih nekateri na licu mesta, vendar je večina zahtevala tudi pisarniško delo na računalniku. Bilo je tudi nekaj primerov, v katerih so arhitekti šli na teren in izvajali meritve v samih stanovanjih. Kljub vsemu se je del postavljenih vprašanj postavil izven dometa strokovnega znanja arhitektov in oblikovalcev. V Archisquadu upajo, da bodo kulturne ustanove kot tudi domačini voljni sodelovati v bodočih svetovalnicah, še to jesen naj bi se projekt hitnaArhitektura nadaljeval v Novem Zagrebu.

Za projektom hitnaArhitektura stoji idejna začetnica, arhitektka Mirna Horvat s svojimi kolegi Davidom Azinovićem, Ano Dano Beroš, Vedranom Družino in Hrvojko Kalogjero ter oblikovalcem Lukom Jurasom. Skupina je ustanovljena 2006. leta v Zagrebu, do zdaj pa je realizirala niz raznovrstnih projektov, med katerimi so lokalni, edukativni, umetniški in arhitekturni „pro bono“ projekti, kot tudi nagrajevana sodelovanja na mednarodnih natečajih.

V zadnjih petdesetih letih se je močno spremenil tudi naš način življenja. Naš vsakdan je postal vse bolj odtujen naravi. Prosti čas preživljamo tako aktivno in učinkovito, kot preživljamo čas v službah. Za svoje rekreativne in športne dejavnosti zahtevamo brezhibno infrastrukturo, česar v naravi ni. Udobje in ugodje generira bolj zadoščanje naših želja kot naših dejanskih potreb. Trendi v kamping turizmu pa se v zadnjih letih spreminjajo: uživanje v naravi postaja privilegij in v tem privilegiju se skriva dodana vrednost sodobnegakampiranja.

V skupini s o b a že od začetka problematizirajo arhitekturo, pri kateri je edini oziroma najpomembnejši odgovor na zastavljeni problem le njena forma. Forma naj ne bi bila niti razlog niti cilj, temveč posledica reševanja potreb investitorja, premislek o kvalitetnem bivanju bodočih uporabnikov, vzajemni vpliv postavitve objekta na dano lokacijo (krajino), možnost re-uporabe že obstoječih oblikovnih vzorcev, materialov,… Rešitev vsakega novega projekta pomeni odgovor na druge probleme, ki so zaobjeti znotraj posamezne naloge. Če torej hočemo pisati o zgrajenem, moramo pisati o razlogih: o problemu kot izzivu in o reakciji oziroma odgovoru nanj. G vile so tako prvenstveno odgovor na potrebo investitorja – lastnika kampa: namen je bila vzpostavitev novega načina bivanja v kampu z visoko dodano vrednostjo.

G camping je v osnovi reciklaža turistične ideje švicarskega naravnega zdravilca in prvega blejskega hotelirja Arnolda Riklija, ki je konec 19.st. bogate, vsega preobjedene, zdolgočasene in bolehne dunajske gospe in gospode prikrajšal za vsa razkošja ter jim v zameno ponudil dobro žimnico in solato ter jih gole gnal v naravo. Vračali so se lačni, zdravi in zadovoljni.

G camping je samo oblikovanje prostora za način uživanja v naravi.

Oblikovno in konstrukcijsko je G vila reciklirana kožarica – tradicionalno začasno prebivališče gorenjskih gozdarjev: je dobro izoliran lesen macesnov šotor z velikim oknom. Zasnovana je po principu KISS (keep it stupid simple) in je tako glamurozna kot je glamurozen njen razgled. Dosegljiva je vsakemu izmed nas za ceno, ki je bistveno nižja od sobe v manj luksuznem hotelu.

_______________________________________________________

Projekt: G vile v kampu na Bledu

Lokacija: Velika Zaka

Investitor: Sava hoteli

Arhitektura: s o b a

Sodelavci: Jelovica, Humko

Površina: 9m2

Projekt: 2010

Izvedba:  2010

Fotografije: Aljoša Videtič, Damir Puhalovič, spletni viri

Pravokoten prostor je bil že dolgo časa urejen kot peš cona. Kljub svojim prostorskim potencialom pa je ta urbani prostor deloval samo kot prehodno območje med poslovnim središčem City in starim mestnim jedrom. Zelenje na trgu je bilo brez vsakršne funkcije in vrednosti, prometno razmeroma obremenjena Svetozarevska ulica pa je prostor delila na dvoje.

Projekt, ki so ga zasnovali v arhitekturni pisarni Prinčič & partners ima jasen cilj ustvariti enovit in homogen prostor, ki bo privlačen za ljudi in dovolj prilagodljiv, da bo omogočil odvijanje različnih mestotvornih in kulturnih dejavnosti. Trg naj bi tudi po prenovi deloval kot povezava starega mestnega jedra z novim delom mesta. Pomemben del prenove predstavlja oživitev pritličij v stavbah na obodu trga. Zaradi vsega naštetega so si arhitekti prizadevali doseči usklajenost vseh elementov – tako tlakovanih površin, zadržane razsvetljave ter urejenega zelenja.

Meje stavb, ki določajo rob trga, so zelo nepravilnih oblik. Zato osnovo predstavlja tlak, položen v pravokotno mrežo. Polja, široka 1,5 metra so sestavljena iz sredinskega pasu iz pohorskega tonalita, ki je na stičiščih prekinjen s kvadratno granitno ploščo v svetlem tonu. Arhitekti so imeli pred očmi, da gradijo mestni prostor vsaj za naslednjih 50 let in si zamislili, da bi vsako leto eno ali več pravokotnih kamnitih površin v osrednjem delu trga zapolnili z umetniškimi intervencijami v tlaku.

Ker so arhitekti trg razumeli kot dnevno sobo mesta, so si zamislili strop, ki ga ponazarjajo svetilke. Te je glede na potrebe mogoče premikati po žicah ter tako oblikovati različne ambiente za večerno dogajanje. Poleg razsvetljave pa naj bi k oživitvi pripomogla predvsem sprememba programov v pritličjih stavb na obodu trga.

V zgodovini mesta Maribor so mestno zelenje in drevoredi bistven sestavni del urejanja mestnega prostora. Tudi v ureditvi, ki te dni nastaja na trgu Leona Štuklja, drevoredi igrajo pomembno vlogo in bodo posebna dodana vrednost tega na novo odkritega urbanega prostora. Preko trga je načrtovan obojestranski drevored, ki prostoru daje potrebno svežino ter diskretno zmehča brutalno obodno arhitekturo.

_______________________________________________________

Projekt: Prenova Trga Leona Štuklja, Maribor
Investitor: Mestna občina Maribor
Arhitektura: Arhe d.o.o. in Princic and Partners (Aleš Prinčič, Tomaž Jelovšek, Roberto Righi., Valentina Mazzanti)
Arboristka: Tanja Germovšek
Sodelavci: Bipro Tim d.o.o., Bruto d.o.o., Peter Žargi
Površina: 8.325 m2
Projekt: 2009               Izvedba:  2011
Vizualizacija: Goran Djokić

Mesta sredozemske obale povezujejo številne skupne značilnosti, ne glede na nacionalne meje. Na podlagi zgodovine, geografije in klimatskih razmer mediteranske regije bi lahko govorili o sredozemski geografski celoti, ki pa je bila v zadnjem stoletju zaradi političnih, religioznih in drugih vzrokov, razdeljena. Celostno obravnavanje območja bi odprlo možnosti za oblikovanje bolj enotnih smernic razvoja mediteranskih regij. V bližnji prihodnosti jim namreč zaradi  porasta globalne trgovine, obremenjenosti pristanišč in turistične zanimivosti pretijo infrastrukturne razširitve, ki bi utegnile škoditi biološki raznovrstnosti Sredozemlja.

Desetdnevna delavnica v organizaciji londonske AA – Architectural Association School of Architecture je potekala v začetku februarja v Dubrovniku. Petindvajset študentov iz sedmih različnih evropskih držav je pod mentorstvom Medine Altiok, Krunoslava Ivanišina ter z asistenco študentov zagrebške Fakultete za arhitekturo, obravnavalo obalo in zaledni celinski del območja Dubrovniško-neretvanske županije, natančneje pet karakterističnih lokacij na 113km obale ter značilne konflikte med naravno krajino, industrijo in turizmom. V prvem delu delavnice je šlo za analizo stanja in vrednotenje obstoječih dejavnosti, razčlembo zazidalne tipologije na posameznih območjih ter predstavitev bistvenih problemov, ki pestijo posamezne lokacije na t.i. narativnih kartah.

Dubrovnik, nekoč utrjeno srednjeveško in danes središče županije, je pristaniško in predvsem turistično mesto, ki se sooča s povsem drugačno problematiko kot območje izliva reke Neretve, kjer je bogat naravni habitat omejen s pristaniščem Ploče. To manjše industrijsko mesto je zaradi pristanišča, ki preskrbuje zaledje, najhitreje razvijajoče se mesto v tem okolju, hkrati pa Bosni in Herzegovini omogoča edinstveni dostop do Jadranskega morja.

Razvoj pristanišča, ki je načrtovan v prihodnjih letih, bo ogrozil območje naravnega habitata izliva reke Neretve, agrikulturnega območja z velikimi nasadi mandarin, potencialnim izvoznim blagom. Hitro razvijajočemu se mestu Ploče zaradi hribovitega ozadja primanjkuje prostora za širitev stanovanjskih in rekreacijskih območij ter javnega prostora. Mesto nima ustrezne urbane infrastrukture in deluje kot industrijska cona, v kateri živijo pristaniški delavci. Obenem se v neposredni bližini razteza naravno okolje delte Neretve, ki bi z nekaj posegi lahko zagotovilo mnoge rekreacijske možnosti in ustreznejše bivalne površine. V delti je sicer vrsta neprimernih zazidav, ki so sprva služile kot kolibe ob obdelovani zemlji, danes pa v njih ljudje tudi bivajo. V zaledju delte bi lahko zagotavljali ustreznejše bivalne razmere za zaposlene v okolici.

Mediteranske otoke, v tem primeru Mljet, poleg zapuščanja mladega domačega prebivalstva, ogroža predvsem nenadzorovani vdor tujega kapitala v naravno in tudi pravno nezaščiteno okolje. Slaba tretjina otoka je zaščitena kot nacionalni park, medtem ko so na jugu načrtovani hotelski kompleksi, ki bodo ogrozili naravni habitat otoka ter njegove vodne favne in flore. Predlog delavnice je bil, da bi celoten otok postal posebne vrste Naravni park, v katerem bi spodbujali sodelovanje med gostujočimi biologi, raziskovalci, agrikulturnimi delavci in lokalnim prebivalstvom. Na ta način bi spodbudili alternativne načine razmišljanja o prostoru kot neomejenem viru naravnih dobrin. Namesto enostransko usmerjenega turizma bi omogočili izmenjavo znanj in veščin ter tako pripomogli k lokalni samozavesti. Obenem bi omogočili boljše povezovanje otoka z razvitejšim celinskim svetom.

Celino zaznamujejo prenapolnjena turistična mesta kot je Dubrovnik ali pa opuščena manjša zgodovinsko zanimiva mesteca, kot npr. Ston. Vzpostavitev novih turističnih poti bi lahko razbremenilo prva in druga vključila v sklop ogledov. Na ta način bi premagovali nasprotja med preobremenjenostjo enih in izključenostjo drugih predelov.

Študenti in strokovnjaki z različnih področij arhitekture, urbanizma in upravljanja z vodami so na delavnici skupaj izoblikovali vizijo razvoja obale od Dubrovnika do Ploč, ki bo v prihodnosti lahko služila kot vir informacij in predlogov načrtovalcem prostora.

Sredozemsko območje držav v procesu tranzicije je še posebej ranljivo zaradi vdora tujega kapitala, ki z gradnjo industrijsko-trgovskih infrastruktur in turističnih kompleksov izrazito enosmerno sledi svojim ciljem in izkorišča danosti lokalnega okolja brez povratne odgovornosti.  V kolikor državne prostorske politike nimajo pripravljenih ustreznih smernic in alternativnih rešitev, se tovrstne gradnje hitro širijo po celotnem Mediteranu in povzročajo nepopravljivo škodo lokalnim okoljem.

V samostanu, ki je od jožefinskih reform, ko so ga namenili vojašnici, samo še propadal, so najstarejše zidove datirali v 11. stoletje. Danes se vrača na mentalni zemljevid uporabnikov mestnega prostora. Prenova je sprostila že skoraj pozabljene urbane žepe, s katerimi se okolica Minoritov ponovno zrašča v urbano celoto z Lentom, mestnim središčem, tržnico in Koroškimi vrati. Rezultat pred več kot 30 leti načrtovane oživitve kompleksa s kulturo se danes zdi skoraj samoumeven. Vendar prenova še ni končana in njen uspeh bo v veliki meri odvisen od dinamike nadaljevanja del v okolici.

Novi ulični tlaki se še niso razlezli preko Vojašniškega trga, v soseščini pa na prenovo čakata še zapuščeni Žički dvor in podirajoča se gostilna ‘Tri babe’. Vendar ni dolgo tega, kar Minoriti niso izgledali prav nič bolje. Konsenz o prenovi propadajočega samostana po modelu ljubljanskih križank je bil sicer dosežen že v 1970-ih letih, vendar je bil v splošnem prevrednotenju gospodarsko-političnih odnosov in strokovnih pozicij po osamosvojitvi skoraj odpisan. Minoriti so bili na prelomu tisočletja ruševina, ki je lezla sama vase in ideja, da bi bilo zanemarjen kompleks najbolje zravnati z zemljo, ter na mestu samostana zgraditi stanovanja, je pridobivala vse več somišljenikov. Danes samostanski kompleks kaže, kako velik potencial so stavbe z zgodovinsko vrednostjo in kako jih je z inovativnimi arhitekturnimi in tehničnimi posegi mogoče usposobiti za sodobno javno infrastrukturo.

Čeprav projekt še ni povsem zaključen, ga lahko vpišemo na seznam dobrih praks. Drži, da je lutkovno gledališče program, namenjen zelo posebni javnosti. Vendar sta gledališka dvorana in amfiteater na prostem zasnovana tako, da lahko služita različnim prireditvam, na prenovo v večnamensko dvorano pa čaka še nekdanja cerkev. Minoriti bodo po dokončanju del pravzaprav majhno kulturno središče.

Uporabljene rešitve se danes, ko lahko hodimo po na novo odprtih zgodovinskih prostorih, zdijo preproste in skoraj nezamenljive. Vendar dobro vemo, da v Sloveniji v ozadju prenov zavarovanih stavb vladajo skoraj dialektična nasprotja o pravilnosti pristopov: rekonstruirati razrušeno zgodovino ali jo interpretirati na novo. Prenovljeni Minoriti so dokaz, da samo s sodelovanjem zgodovina lahko oživi in pridobi novo vrednost za prihodnost.

Arhitekturni posegi v nekdanjem samostanu ne ponujajo enega samega odgovora. Arhitekti so bili primorani uporabiti zelo različne arhitekturne operacije. Zasnova temelji na rekonstrukciji zgodovinskih struktur, ki so oblikovno in slogovno poenotene. Arhitekti so ponekod celo uporabili historične elemente, ki so jih zasnovali na novo. Zaradi poenotenja je morda res zabrisana kakšna od številnih preteklih prezidav, vendar je anonimna arhitektura, ki jo je zgodovina zaznamovala z neštetimi skromnimi dozidavami in prezidavami, pridobila na čitljivosti. Po drugi strani se implantacija gledališke dvorane v srednjeveško telo samostana jasno odraža z izrazito sodobnimi arhitekturnimi elementi tehnično najbolj zahtevnih prostorov: odrskega stolpa ter obeh avditorijev, notranjega in zunanjega.

Postavitev odra na zahodno stranico nekdanjega samostanskega dvorišča je ključna za prostorski koncept gledališča znotraj nekdanjega klavstra. Odrski stolp nosi konzolni strehi nad zunanjim in notranjim avditorijem, tako da odrska tehnika lahko služi za predstave v dvorani ali na prostem. Prekrito samostansko dvorišče služi kot glavna dvorana, v kateri zložljiv parter s tehničnimi kabinami omogoča različno rabo. Pospravljen je v ogromen regal, ki ga je mogoče premikati po dvorišču, in tako dvorano prilagajati predstavam večjega ali manjšega formata ali pa drugačnim prireditvam.

Zunanji avditorij kot tanka lupina lebdi pod mogočnim hrastom na samostanskem vrtu. Mimo odra pogled seže na Dravo, za hrbtom pa je slutiti vrvež mestne tržnice za ostanki mestnega obzidja. Odpiranje zidu, da bi povezali Minorite in tržnico se za oživitev mesta zdi samoumevno. Nasprotje med ohranitvijo nedotaknjenega kosa vojaškega obzidja in njegovo novo vlogo v urbanem prostoru se v 21. stoletju zdi nesmiselno. Če po razrešitvi te dileme vprašamo enega od utemeljiteljev varstva spomenikov, Angleža Johna Ruskina, nam v eseju “Seven Lamps of architecture”, napisanem sredi 19. stoletja, odgovarja, da se o vprašanjih rekonstruiranja arhitekture ne bi smeli slepiti. “Prav tako kot ni mogoče oživiti mrtveca, ni mogoče rekonstruirati ničesar, kar je bilo v arhitekturi nekoč veliko in lepo.” Arhitekturo lahko oživijo samo nova arhitekturna dejanja.

_______________________________________________________

Projekt: Lutkovno gledališče Maribor
Investitor: Mestna občina Maribor, Republika Slovenija
Arhitektura: Atelier arhitekti (Jerneja Fischer Knap, Jurij Kobe, Špela Kokalj, Urša Podlipnik, Vid Razinger, Rok Žnidaršič)
Površina: 3.500 m2   Investicija:  14,2 mio €
Natečaj: 2004               Izvedba:  2010
Foto: Atelier arhitekti, Trajekt

Veslaštvo ima na Bledu dolgo tradicijo. Prve prireditve so pripravili v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ena izmed večjih je bila Državno prvenstvo l. 1939. V tistem času je bila veslaška proga postavljena obratno kot današnja: štart je bil v Veliki Zaki, kjer so zgradili čolnarno, cilj pa na drugi strani jezera ob hotelu Park, kjer so postavili montažne tribune za gledalce. Taka ureditev je bila vse do petdesetih let, ko je na pobudo Občine Bled arh. Marjan Šorli pripravil nov načrt. Štart regatne proge je premestil pred hotel Park in cilj v Veliko Zako, kjer je lažjo postavitev ciljnih objektov pogojevala že naravna konfiguracija obale in jezera. Čolnarno in ostale stavbe je umestil na zamočvirjeno območje Male Zake. Občina Bled je za gostinske, turistične in upravne namene namenila vilo Planinko.

Stavbe oz. veslaške objekte so gradili postopoma, odvisno od potreb tekmovanj in denarja. Njihovo arhitekturno zasnovo so pogojevali naravno jezersko okolje in tedaj veljavni športni standardi, ki pa so danes zastareli. Zato sta se Občina Bled in Veslaška zveza Slovenije z organizacijo natečaja l. 2008 odločili za celostno prenovo “veslaške infrastrukture”.

V Veslaškem centru v Mali Zaki so arhitekti biroja Multiplan po strogih spomeniškovarstvenih pogojih, ki so določali ohranitev stavbnega volumna in vseh arhitekturnih elementov, prenovili čolnarno. Po vrsti zapletov, ki jih je imela Občina s pridobivanjem zemljišča, so lansko jesen dokončali tudi tribune za gledalce v cilnji areni Velike Zake. Tribune stojijo na mestu nekdanjih, a so za 30% manjše od načrtovanih. V nasprotju s skoraj transparentnim sodniškim stolpom na nasprotni strani zaliva, se tribune odločno zarezujejo v jezersko brežino. Rez poudarjajo omejeni in premišljeno izbrani materiali: beton, les, steklo in kovina. Izbora materialov ne narekuje le konstrukcijska logika, temveč tudi navezava na topografijo, gozdove v ozadju in tradicionalno blejsko arhitekturo. Ostre poteze betonskih tribun, tektonskega dela objekta, namreč mehčajo linije lesenih sedišč in podolgovat leseni zastor vrhnjega zastekljenega pokritega dela, kjer so prostori za poročevalce in VIP soba. Leseni elementi so obenem vez s preteklostjo, saj na sodoben način interpretirajo tipične arhitekturne elemente blejskih vil – lesene balkone, okenske polknice, izbočene verande in nadstreške.

Objekt odlikuje racionalna uporaba prostora pod tribunami, kamor so umeščeni skladiščni prostori in sanitarije za obiskovalce. Ta del objekta je skoraj nevidno dostopen s strani tribun, kar vizualno in prostorsko ne moti Veslaške promenade. Prostorski poseg v brežino je tako omejen na minimum. Minimalnost posega dopolnjuje še pahljačasta platnena streha, ki se s pokritega dela nad tribunami razpne le v času poletnih prireditev.

Tribune v Veliki Zaki so zato uspešen primer združitve funkcionalnosti, ki jo pogojujejo standardi in oblikovne ideje, ki jo pogojuje kontekst  – kombinacija, ki je v zasnovi športnih objektov prej izjema kot pravilo.

—————————————————————————————————————————–

Arhitektura: Multiplan d.o.o. (avtorji: Aleš Žnidaršič u.d.i.a., Katja Žlajpah u.d.i.a., Primož Grabnar u.d.i.a., soavtorica: Petra Marinšek u.d.i.a.)
Spletna stran: www.multiplan.si
Lokacija: Bled, Slovenija
Leto izgradnje:  2010
Naročnik: Občina Bled
Fotografije: Bor Dobrin

Zaradi svoje velikosti, ki občutno presega gabarite tradicionalnih zazidav, je nemogoče iskati vzporednice z avtohtono okoliško arhitekturo, temveč je smiselno razmišljati o oblikovni navezavi na večje zazidave termalnega kompleksa. Še prav posebej na objekt Termalija, ki prav tako stoji neposredno ob regionalni cesti. Vzpostavi se nekakšen dialog med objektoma. Če Termalija deluje prazno, lahko in barvito, skoraj igrivo, nastopa občinska športna dvorana resneje – kot poln, težek, monoliten objekt.

Njena pojavnost je do neke mere odgovor na vlogo, ki jo ima v kraju. Govorimo namreč o manjšem kraju, kjer je nova športna dvorana obenem tudi edini večji pokriti prireditveni prostor. Čeprav je prvenstveno namenjena športu, opravlja tudi vlogo glavne občinske dvorane za kulturne dogodke z večjim številom obiskovalcev. Prav ta dvojna vloga služi tudi kot izhodišče za detajlnejšo oblikovno zasnovo objekta. Osnovni oblikovni nosilec je »rdeča preproga«, ki obiskovalce pripelje do prireditev v objektu. Dostopna pot, ki povezuje oba uvoza, je urezana v obstoječi nasip. Izkorišča prostorsko anomalijo in uporabi nasip za zaščito vhoda pred neposrednim vplivom ceste. Prostorsko oblikovana pot, zamejena z nasipom na eni, se zareže tudi v objekt na drugi strani. Izvedena v živih barvah in atraktivnih oblik se pred vhodom razširi in tvori kvaliteten, skoraj tržni prostor – dostopno ploščad, ki postopoma objame obiskovalce in jih usmeri proti glavnemu vhodu v dvorano.

Svečanost dostopa je zvečer poudarjena tudi s svetlobnim ornamentom na fasadi. Perforirana obloga, ki prekriva velike okenske odprtine in čez dan preprečuje moteč neposreden vpliv sonca na igralne površine, ob mraku zasije v prepoznavnem cvetličnem vzorcu. Dogajanje v notranjosti se tako neposredno odslikava na fasadi in pripomore k promoviranju dogodkov in atraktivnosti objekta.

_______________________________________________________

Arhitektura: Enota d.o.o.
Projektna skupina: Dean Lah, Milan Tomac, Maruša Zupančič, Polona Ruparčič, Anna Kravcova, Zana Starovič, Tomi Maslovarić, Dean Jukić, Darja Zubac, Sabina Sakelšek, Nuša Završnik Šilec, Marko Volf, Esta Matković, Andrej Oblak
Naročnik: Občina Podčetrtek
Površina: 3.570 M2
Investicija: 3.600.000 EUR
Gradbene konstrukcije: Elea iC
Strojne instalacije: Nom biro
Elektro instalacije: Forte Inženiring
Fotografije: Miran Kambič

V svetu potrošnje so se že v začetku devetdesetih letih pojavile konceptne trgovine. Številne trgovske znamke so poleg serijskih in razpoznavno oblikovanih trgovin uvedle tudi t.i. ‘flagship stores’ (vodilne trgovine) na ekskluzivnih mestnih lokacijah, ki naj bi z arhitekturo, izborom arhitekta ter celostno, sociološko in psihološko dovršeno dramaturgijo nakupovanja predstavljale ideologijo znamk. Nike je v vrsti svetovnih metropol osnoval Niketowne, Prada je z birojem OMA postavila Prado New York, Los Angeles, s Herzog de Meuron pa Prado Tokyo.

Rem Koolhaas je s študenti Harvard Graduate School of Design l. 2001 izvedel obsežno raziskavo nakupovanja in jo izdal v knjigi Harvard Guide to Shopping. Raziskava je nakupovanje ocenila kot ultimativno obliko javnega življenja v sodobnem času. “Ne le, da se nakupovanje staplja z vsem, tudi vse se staplja z nakupovanjem,” je zapisal urednik knjige Sze Tsung Leong.[1] Večina javnih prostorov – galerij, muzejev, postaj, letališč postaja vedno bolj podobna nakupovalnim središčem. Posledično tudi njihovi obiskovalci – ljudje s sicer različnimi poklici in interesi – postajamo zgolj in le še potrošniki. Raznolikost se izgublja, vse postaja podobno vsemu.[2]

OMA je zato v projektih za trgovine Prade izhajala iz raziskave načinov, ki bi nakupovanje spremenili v izkušnjo, ki človekov vsakdanjik bogati in ne banalizira.

Se lahko vprašamo podobno tudi v primeru NKBM? Lahko opravljanje bančnih storitev, ki za večino ljudi predstavlja nujno zlo, postane dejavnost, ki bogati?

Nova poslovalnica NKBM je umeščena v pritličje historične hiše na vogalu Stritarjeve in Mestnega trga. Prvovrstna lokacija je bila izziv, ki se mu je NKBM skupaj z arhitekti biroja Plan B odzvala v vsebinski in prostorski ureditvi poslovalnice.

Čeprav je prenovo prostora usmerjala vrsta spomeniškovarstvenih pogojev, nova poslovalnica odločno prelamlja z ustaljenimi načini ureditve bank in načina poslovanja. Njeno pritličje, v katerem sta združena dva nekdanja trgovska prostora, je tlorisno odprto, v celoti zastekljeno in ponuja poglede na ulico. Bančnih pultov z okenci ni, v prostoru so le fotelji in mizice z vgrajenimi zasloni na dotik in internetno povezavo. Dopolnjujejo jih premične vrtljive police z ekrani in publikacijami. Odnos stranka – bančni uslužbenec je drugačen: stranka ni tista, ki pristopi k bančnemu uslužbencu, temveč je slednji/a tisti/ta, ki stopi do stranke in ji svetuje. Stranka lahko ob tem pije kavo, prebere časopis, pogleda televizijo, otroci pa se igrajo v igralnem kotičku. Za svetovanja bolj zasebne narave so na voljo prostori v prvem nadstropju. V pritličju sta še dva polkrožna in zastekljena pisarniška ovala – eden od njih nadomešča klasično bančno okence, v drugem pa je pisarna vodje enote.

Pritličje se v popoldanskih in večernih urah lahko spremeni – police z ekrani se umaknejo in pisarniški ovali zaprejo s steklenimi stenami. Prostor se nameni družabnim prireditvam – predstavitvam, predavanjem, koncertom ipd. Bančna poslovalnica tako postane tudi družabni prostor. Na spremembo dogodkov ter gibanje obiskovalcev v notranjosti in na ulici se odziva interaktivni svetlobni ovoj zadnje stene in stropa, ki ima štiri svetlobne scenarije – dnevni, nočni, zabava in predavanje.

Četudi je v ozadju koncepta nove poslovalnice NKBM določena mera komercialne logike, njena ureditev demistificira tradicionalno pojmovanje banke. Odgovore na zgoraj zastavljena vprašanja pa bo verjetno prinesel čas.

[1] Harvard Design School Guide to Shopping, Taschen 2002
[2] http://www.oma.eu/index.php?option=com_projects&view=project&id=147&Itemid=10

_______________________________________________________

Projekt: Bančna poslovalnica Nove KBM, Stritarjeva 2, Ljubljana
Arhitektura: Plan B
Leto izvedbe: 2010
Naročnik: Nova KBM d.d.
Fotografije: Miran Kambič

Razstavo nagrajenih del bodo odprli 16. februarja 2011 ob 12.00 na Reki v galeriji Kortil, okrogla miza pa bo potekala od 13.30 dalje. Sedemčlanska strokovna komisija je v poročilu zapisala:

Izhodišče avtoric je ideja sodobnega vrtnega mesta, ki predpostavlja popolno integracijo krajine, arhitekture in prometa. Da bi novo naselje pridobilo poseben značaj odprte umetne narave in edinstveno obliko v sliki mesta, so v predloženi rešitvi z uporabo načel in metode krajinskega urbanizma na topografiji teras spojile dispozicijo stavb, javnih prostorov in zelenja. Takšno odločitev utemeljujejo z izčrpnimi analizami lokalnega konteksta, kateremu je prilagojena organska geometrija organizacije prostora.

Urbanistični koncept je sestavljen iz trikrake zelene transverzale, ki poteka po sredini naselja in sočasno povezuje vse programske centre, vozlišča odprtih površin za šport in rekreacijo ter tri stanovanjske cone, ki se razlikujejo glede na intenzivnost urbanosti. Vsaka od teh con ima glede na svojo umeščenost, gravitacijo programov in karakter ambienta drugačno kombinacijo stanovanjske tipologije ter centralnih vsebin; aglomeracija stolpnic ob trgovskem centru, lomljeni bloki ob kulturnem centru ter četrt urbanih vil ob socialnem centru.

Predložene so tri tipologije zgradb: konveksno lomljeni bloki etažnosti P+4-8, stolpnice P+8-16 ter urbane vile P+4+M. Stanovanjske stavbe posameznih sosesk so na terasah z vrtovi grupirane v različnih smereh, prilagajajo se konfiguraciji terena in vizuram, odpirajo potovanju sonca ter zapirajo pred udari burje. Medtem ko so ob zahodnem robu naselja grupirani objekti z lokalno ekstenzijo do višine P+8, so ob zeleni transverzali proti notranjosti naselja nižje zgradbe do višine P+4. Javne stavbe, delno vkopane v teren, so postavljene po obodu odprtih teras s trgi z različno programsko vsebino: trgovski, glavni, šolski, verski trg,…. S takšno kombinacijo stanovanjskih in javnih vsebin so izenačene pravice stanovalcev do pogledov ter dostopov do zelenih površin in programov centralnih dejavnosti.

Rešitev prometa sledi načelom trajnostne mobilnosti v sodobnih stanovanjskih naseljih, kjer se motorni promet dosledno zaustavlja na robu naselja, notranjost naselja pa se nameni pretočni mreži gibanja peščev in kolesarjev, katera se povezuje s postajališči javnega prometa ob obodnih cestah. Gornja prečna cesta povezuje občinsko z vzhodno obodno cesto, spodnja cesta (ki reinterpretira ulico Plase) poteka preko spodnjega dela naselja v tunelu. Peš poti in kolesarske steze z nadvozi nad zgornjo in spodnjo povezovalno cesto v tunelu omogočajo svobodno pretočnost gibanja v naselju. Vsi dostopi do klančin podzemnih garaž pod stavbami ter parkirišča za obiskovalce na terenu so razmeščeni ob obodne ceste. Poti za dostop intervencijskih ter komunalnih vozil so predvideni na tlakovanih površinah med in okoli zgradb.

Avtorice so predlagale sodobno rešitev naselja, ki v prostorskem, funkcionalnem, prometnem in socialnem smislu odgovarja predpostavkam o trajnostnem razvoju mesta. Z inovativno urbanistično zasnovo so uspele združiti različne funkcije grajene in prometne strukture s krajinsko v neločljivo celoto vrtnega mesta,  z namenom doseganja čim večjega deleža zelenih površin, ki so neposredno dostopne iz vseh stavb v naselju. S tem postane osrednji prostor povezovanja in socializacije vseh stanovalcev bodočega naselja zelena transverzala z različnimi krajinskimi ureditvami, poudarki in javnimi vsebinami.  Z urbanistično rešitvijo, ki se skuša čimbolj prilagajati topografiji področja, so oblikovale mozaik analognih prostorov arhitekture v krajini, ne ponavljajoč obstoječe tipologije reških nebotičnikov in blokov. Razdelitev naselja v posamezne cone različnih tipologij omogoča izgradnjo in urejanje naselja v zaokroženih fazah, z začetkom od spodaj navzgor. Prostor je z raznolikostjo predloženih tipologij, prostorskih meril in značajev skladen s socialno raznolikostjo bodočih stanovalcev, ter istočasno odgovarja načrtovanju glede na potrebe in povpraševanje po socialnih oziroma komercialnih stanovanjih na najlepših lokacijah v naselju. S takšno rešitvijo so zagotovljeni kakovostni pogoji bivanja, z diferenciacijo tipologij pa je omogočen izbor primernega stanovanja oziroma stanovanjskega območja.

Avtorice so spoštovale zahtevo po socialni trajnosti ter pestrosti naselja, kar se manifestira v konceptu, ki podpira razvoj različnih življenjskih stilov. Številni javni prostori doprinesejo in spodbujajo k socialni integraciji, kar se še posebej odraža pri reševanju problemov ilegalnega naselja v tem prostoru, ki ga koristijo Romi ter drugi predstavniki različnih narodnosti. Nova lokacija, namenjena tej skupini prebivalcev, je umeščena v samo središče družabnega življenja naselja, vendar omogoča ohranjanje pravic izražanja posebnosti kulturne in socialne identitete. Realizacija načina življenja, značilnega za romsko populacijo in njihovo specifično kulturno identiteto, je omogočena v dveh stanovanjskih lamelah, organiziranih tako, da upoštevata običaje, navade ter potrebe romske skupnosti. Tipologija gradnje, ki se sicer ne razlikuje od ostalih stavbnih struktur, pripomore k njihovi integraciji, medtem ko notranje skupno dvorišče omogoča negovanje tradicionalnih oblik družabnosti. Odprtost dvorišča in povezava z okoliški zelenimi površinami ter vsebinami narekuje odprtost skupnosti proti ostalim stanovalcem naselja ter obojestransko integracijo.

Posoški razvojni center z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije vabita na otvoritev razstave natečajnih rešitev, otvoritev bo v torek 1. 2. 2011, ob 17:00 uri v Hiši arhitekture, ZAPS, Vegova 8, Ljubljana. Razstava bo odprta vsak delovni dan med 8. In 16. uro do vključno 15.2.2011.

Natečaj je bil razdeljen na tri različne tipe. Od vsakega predstavljamo zmagovalno rešitev:

A – Bovška hiša (1. nagrada)

Natečajni predlog prepriča s preprosto oblikovno zasnovo, ki v sebi skriva bogastvo in kompleksnost bovškega stavbarstva. Umestitev v prostor temelji na načelu, da je hiša v vsakem primeru postavljena vzporedno s plastnicami, hrbtna stena pa je bolj ali manj vkopana, s čimer sledi tradiciji »vrhhlevne« hiše. Temu sledi tudi osnovna tlorisna členitev, kjer so bivalni prostor obrnjeni proti prosti fasadi, servisni pa proti vkopani. Višinska nivelacija je spretno oblikovana s serijo »kašt«, promet je minimaliziran, bivalni prostori se odpirajo proti kvalitetno orientiranim in oblikovno primernim zunanjim površinam.

Poleg prepričljive umestitve v prostor pa predlog odlikuje tudi atraktivna interpretacija bovškega »ganka«, proporcionalna skladnost s tradicionalnim oblikovanjem, preprosta a učinkovita protisončna zaščita, modularnost zasnove, ipd. Zanimiva je umestitev bivalnih prostorov v etaži, ki so izrazito členjeni na skupne delovne površine in intimne spalne celice. Izkoriščena je tudi mansarda, kjer so otroške sobe nadkrite s skupno galerijo, spalnica staršev pa uživa poln volumen dvokapne strehe. Vseeno je potrebno opozoriti na ne preveč posrečeno interpretacijo čopa, ki koroški vleče nekoliko predaleč na Primorsko.

B – Kobariško Tolminska hiša (2. nagrada)

Hiša je zasnovana kot enoten volumen podolgovatega razmerja z bivalnimi prostori v pritličju in spalnimi v nadstropju. Tloris je jasno segmentiran v dveh pasovih: severni pas – servisni prostori in južni pas – bivalni prostori. Rešitev ponuja smiselno sodobno interpretacijo zunanjega stopnišča z gankom v notranjo uporabno površino, prostor druženja, igralnico ipd, ki hkrati omogoča prehajanje med etažami. Osrednji bivalni prostor ostaja kuhinja – jedilnica s kaminom. Zasnova hiše omogoča različne tlorisne razmestitve posameznih prostorov in določeno mero rasti v horizontalni smeri.

Severni, hladni del hiše predstavlja zaprti obod, južni, bivalni del pa odprto strukturo, ki jo v večjem delu zastira steklena, tehnološko zasnovana dvojna fasada. Zunanjo podobo hiše določajo ometane fasade z manjšimi odprtinami, le južna fasada je zasnovana kot transparentna opna, kjer uporaba stekla in lesa povzema primarno idejo ganka z ograjo. Po mnenju žirije je oblikovanje izrazne podobe fasade neprepričljivo. Pripombe žirije se nanašajo tudi na zasnovo dvokapne strehe, ki z neprimernim naklonom (na risbah 11°) in prevelikim stranskim napuščem ne nadaljuje kvalitetnih in razpoznavnih prvin tipa kobariško – tolminske hiše. Zasnova hiše je sicer racionalna in energijsko ustrezna.

Zgradba ima enostaven in kompakten volumen, na južni površini velike zastekljene površine v obliki dvojne fasade (pozimi neprezračevana, poleti prezračevana), streha z velikim napuščem ima na južni strani vgrajene sprejemnike sončne energije. Lesene žaluzije pomagajo pri zaščiti pred pregrevanjem. Sestava obodnih konstrukcij je ustrezna, prav tako prikazani detajli. Izračun porabe energije izkazuje, da objekt zadošča zahtevam standarda pasivne hiše.

Za celovito rešitev, kvalitetne funkcionalne in ambientalne rešitve notranjih in zunanjih površin ter sodobno interpretacijo nekaterih tradicionalnih prostorskih elementov se elaboratu podeli druga nagrada.

C – Škofjeloško Cerkljanska hiša (1. nagrada)

Natečajni elaborat na začetku izvede analizo tradicionalne Cerkljansko‐škofjeloške hiše, pri čemer izpostavi gručasto lego v naselju, prilagajanje reliefu terena, pomembnosti vhoda in napušča ter značilno členjenost fasadnega ovoja.

Ugotovitve, ki izhajajo iz analitičnega dela naloge, so v nadaljevanju izvirno uporabljene pri zasnovi enodružinske hiše, ki je v vseh vidikih prilagojena sodobnim bivanjskim zahtevam. Hiša je v lokacijo umeščena tako, da spoštuje vse robne pogoje tudi značilno konfiguracijo terena in bližino obstoječe domačije z gospodarskim poslopjem. Tlorisna zasnova hiše je prepričljiva, enostavna in brez večjih funkcionalnih težav.

Oblikovanje zunanjost objekta se sklicuje na elemente tradicionalne arhitekture, vendar je fasada kljub temu prilagojena zahtevam sodobnega načina bivanja. Uporabljeni so sodobni in trajnostno naravnani gradbeni materiali. Jugo‐zahodna fasada izrablja sončno energijo. Pred poletnim pregrevanjem ščitijo premični paneli. Zgradba ima ugoden oblikovni faktor. Na poševni strehi so sprejemniki sončne energije. Poraba energije za ogrevanje je v skladu s standardom pasivne hiše. Razlaga arhitekturne zasnove in zasnove strojnih instalacij dokazuje razumevanje izpostavljene problematike. Predlagana arhitekturna zasnova je tehnično izpopolnjena, prilagojena sodobnim bivanjskim zahtevam, a hkrati ne zanika stavbne tipologije, ki je na tem območju prisotna že stoletja.

Avtorji

Atelier Arhitekti d.o.o.
Prof. Jurij Kobe, ud.i.a.
Paulo Barbaresi, u.d.i.a.
Nataša Blažko, u.d.i.a.
Peter Plantan, abs.arh.
Urša Podlipnik, u.d.i.a.
Ina Radšel, u.d.i.a.
Nina Tešanović, u.d.i.a.

Sodelavci:
Maja Kovačič, u.d.i.a.

Konzultant za gradbene konstrukcije:
Simon Kogoj, u.d.i.g.

Konzultant za strojne instalacije:
Marko Vrabec, u.d.i.s.
Saryu Vatala, BArch MSc

Konzultant za gradbeno fiziko:
Peter Žargi, u.d.i.a.

Oblikovana sta bila dva osrednja javna prostora mesta – Trg svobode in Park herojev ter Gosposvetska ulica. Oba prostora sta že sama po sebi ambientalno zanimiva in nista potrebovala korenitih sprememb. Manjši posegi v obravnavani prostor so le povezali območje v celoto, hkrati pa poudarili ambientalne kvalitete posameznih zaključenih delov.

Trg in park povezujeta župnijska cerkev Sv. Elizabete in cerkev Sv. Duha, ki ju hkrati tudi delita v dva različna ambienta. Prvi predstavlja osrednji mestni prostor v osi cerkve, drugi pa je večji, do sedaj prostorsko neizoblikovan, zelen javni prostor, med srednjeveškim delom mesta in javnimi programi v njegovem zaledju.

Prenova trga ni zahtevala korenitih sprememb, predvsem odstranitev motečih elementov in poenotenje prostora, s čimer je sedaj poudarjena  njegova monumentalnost. Oba prostora povezuje enoten tlak, ki iz granitnih kock v parku preide v asfaltno površino. Različne strukture in vzorci tlakovanja iz granitnih kock na novo vzpostavijo tudi manjše zaključene prostore ob Trgu svobode: introvertiran, intimnejši Vorančev trg ob cerkvi Sv. Duha ter prehoden prostor izteka Meškove ulice.  Velik prostor Parka herojev predstavlja zeleno protiutež mestnemu jedru. Z jasno oblikovanimi zelenimi otoki postane povezovalni element z mestnim jedrom ter hkrati dvorišče gimnazije.

Ureditev sega tudi na Gosposvetsko ulico, kjer so pod krošnjami dreves na novo urejena parkirna mesta.

Zanimivost mestnega središča Slovenj Gradca so številne plastike in spomeniki, ki jih nova ureditev enakovredno umešča v prostor in hkrati pa dodaja še nove.

_______________________________________________________

projektant: Kombinat d.o.o.

avtorji arhitekture: Tomaž Čeligoj, Ana Grk, Alenka Korenjak, Blaž Kandus, Ana Malalan

zunanja in prometna ureditev: Provia d.o.o.

zunanja osvetlitev: Arcadia d.o.o.

elektroinstalacije: Čeligoj Ivan s.p.

območje obdelave: 10.850 m²

investicija: cca 1.400.000€

projekt in izvedba: 2009, 2010

fotografije: Blaž Kandus

Nov prizidek nadaljuje stavbni volumen obstoječega vrtca na južni strani in poleg dveh igralnic obsega še sanitarije ter pripadajočo garderobo na skupno 130 kvadratnih metrih površine. Sanitarije so umeščene med igralnicama in imajo večje steklene površine, ki omogočajo vizualno povečanje prostora, dotok naravne svetlobe in hkrati omogočajo vzgojiteljem nadzor nad otroki. V garderobi je prostor za previjalno mizo in niz omar z izvlečnimi predali za čevlje v barvah fasade, ki so hkrati klopi. Igralnice so kompaktne a omogočajo različne razporeditve pohištva. Svetloba prihaja v igralnico s treh strani, tudi s stropa.

Konstrukcija vrtca Kekec je v celoti narejena iz lesa, fasada pa je kombinacija ometa in vrtljivih lesenih enostransko barvanih lamel, ki vizualno tvorijo osrednji element vrtca. Pisane lamele v devetih osnovnih odtenkih so razporejene po vseh treh zunanjih stranicah objekta in so poleg fasadnega elementa hkrati še senčilo za okna ter igralo za otroke. Otroci lahko na ležaje vpete lamele enostavno vrtijo in tako spreminjajo zunanjo podobo vrtca, hkrati pa spoznavajo različne barve in les, kot naraven material.

_______________________________________________________

Projekt: Vrtec Kekec, Ljubljana

Arhitekta: Jure Kotnik, Andrej Kotnik

Statika: CBD Bruno Dujič

Velikost: 125 m2

Leto projekta: 2009

Leto izgradnje: 2010

Izvajalec: Riko Hiše d.o.o

Naročnik: Mestna občina Ljubljana

Fotografije: Miran Kambič

Za ureditev območja bajerja je bil v letu 2000 razpisan krajinsko-arhitekturni natečaj, s katerim je MOL kot razpisovalka natečaja poskušala najti kompromis med različnimi interesi in mogočimi rabami. Nagrajeni projekt je izdelal arhitekt Miha Kajzelj s soavtorji (avtorska skupina v natečajnem projektu: Miha Kajzelj udia, Rok Žnidaršič udia, Etbin Tavčar udika, v izvedbenem projektu: Miha Kajzelj udia, Rok Žnidaršič udia, Iztok Kavčič udika), čigar arhitektura gradi subtilen odnos z naravo, hkrati pa se kot umetniška inovacija od nje jasno razlikuje. V letu 2007 za opisovani projekt ureditve bajerja prejel nagrado Zlata ptica 2007 za arhitekturo.

Ureditev bajerja stremi k ohranjanju naravnega. Preureditev prometa, zaprti dostopi za motorni promet in predvideno parkirišče za obiskovalce so bili predpogoj za nadaljnje oblikovanje. Okoli jezera je speljana krožna pot z urejenimi klopmi.

Vzhodna obala, ki je bila zaradi stalne uporabe bila že močno poškodovana in je predstavljala najbolj izpostavljeno območje (neposredno ob novonastalem naselju), je preoblikovana z leseno večnivojsko teraso, otokom na vodi, in oblikovanimi brežinami med jezerom in naseljem. Vzpostavljeni so novi, oblikovno kvalitetni, a z minimalnimi potezami ustvarjeni zeleni parterji (urejena pot, domislena in nenavadna igrala, klopi), ujeti med dve krivulji, ki krojijo formo lesene ploščadi nad vodo. Ta omogoča dostop do vode in hkrati varuje breg. Lesen otok je prostor druženja in stika z vodo. Služi tudi kot poligon za spuščanje modelov. Naraven in topel material omogoča ploščadi, da ostala primerna za počivanje skozi vse leto. Oblikovanje vzhodnega dela bajerja je igrivo in za ljubljanski prostor sveže.

Podobno so zanimive manjše ploščadi s klopmi na južnem delu bajerja, na katerih obiskovalec najde intimen stik z vodo. Naravne danosti in ekosistemi na ostalem delu obrežja bajerja so ohranjeni, saj so ob krožni poti urejene le posamezne klopi (kot točkovne ureditve). Žal pa slednje ne nadaljujejo oblikovnega jezika klopi s ploščadmi na vodi (napaka izvedbe?!) in so nerodno izbrane (premajhne za skupinico, prevelike za enega, so tudi nekoliko previsoke). Sprva zamišljena lesena pešpot na vodi na severnem delu je bila zaradi naravovarstvenih pogojev – motenja obrežne favne in flore – ukinjena, s čemer pa je zagotovo izgubljen zanimiv oblikovni in doživljajski element.

Kljub razumevanju občutljivosti in ranljivosti okolja, obiskovalca premami želja po večji ureditvi. Pomanjkanje uporabnih prostorov (glede na obiskanost kraja!) ohranja odprta vrata improvizaciji z njenimi dobrimi in slabimi platmi.

Avtorji:

natečajni projekt: Miha Kajzelj udia, Rok Žnidaršič udia, Etbin Tavčar udika

izvedbeni projekt: Miha Kajzelj udia, Rok Žnidaršič udia, Iztok Kavčič udika

Višek negodovanja je bilo zaznati jeseni, ko so se tovrstna zasebna in polzasebna mnenja preselila v medije, in sicer na javni servis med udarne novice s področja kulture (“Ljubljanska opera – nekaj dobrega pa bo vendar prinesla”). Tako so se dokončno legitimizirala in uveljavila kot splošna drža do tega problema.

To kaže na precej jasen, ponavljajoči se vzorec odnosa družbe do kulturne infrastrukture, ki ga tvorijo več ali manj isti elementi: premajhno zanimanje  za aktualne probleme ter destruktivna naknadna reakcija, neracionalno in predolgo izvajanje sprejetih odločitev, “obračun” na osebni namesto vzročni ravni, nepripravljenost uveljaviti kulturne prioritete ter spremljajoča nezahtevnost in nekritičnost javnosti.

Danes se očitno vsi strinjamo, da bi bilo smotrnejše (zelo verjetno ob temu primernem vložku) zgraditi novo operno hišo, ki bi popolnoma zadostila vsem potrebam, ob tem pa bi na elitni lokaciji ostala tudi stara, zgodovinska stavba, ki bi lahko ohranila bolj “butični” značaj ali pa dobila povsem novo namembnost. A kocka je padla drugače.

Vzroke za takšno odločitev je verjetno treba iskati v nezmožnosti aktualizacije potreb na tem področju kot družbenih prioritet. To je lahko posledica nezahtevnosti in apatičnosti večine ali pa kalkulacij odločujočih posameznikov s to isto večino. Ob takšnih priložnostih je tudi jasno vidno pomanjkanje kolektivnega poguma in zrelosti, s katero bi si brez slabe vesti priznali, da ne živimo več v provincialnem naselju s 30.000 prebivalci za katerega je bil ob koncu 19. stoletja  zgrajen (in kasneje za silo predelan) reduciran tipski projekt Deželnega gledališča (torej v izhodišču neustrezen današnji namembnosti). Iz tega bi lahko potegnili preprost sklep: Da, potrebujemo novo, ustrezno operno hišo. In ne, ne gre za luksuz!

A priložnost za ta razmislek je mimo, odločitev je padla še v prejšnjem stoletju, natečaj s strani ministrstva je bil razpisan, rešitev ter izvajalci izbrani, poseg pa praktično dokončan.

Tako danes, paradoksalno, ista družba, ki ni zmogla poguma/razuma/moči sprejeti očitno rešitev lahko rešljivega rebusa in se je odločila za adaptacijo obstoječe stavbe, celo preko nekaterih istih predstavnikov generira radikalno nihilistične odzive o skoraj absolutni neuporabnosti nastalega posega. In to še pred možnostjo njegovega empiričnega preizkusa.

Pri tem razplamtelo nezadovoljstvo dostikrat dobi tudi osebnostno konotacijo in se osredotoči na avtorje, izbrane na natečaju. V tej polemiki bi nam vsekakor koristil premik žarišča od projektanta na avtorja razpisa, od njega na njegove naročnike, od njih pa na širše stanje družbene zavesti, ki je takšno mišljenje legitimizrala.

Tako je tudi morebitna etična odgovornost enako porazdeljena med vse sodelujoče na izvedenem natečaju. Če že, pa bi tudi etiko veljalo iskati po prej opisanem principu. Da starodavne dileme med “poskusom na najboljši možni način vplivati” ter “načelnim zavračanjem sodelovanja” niti ne načenjamo.

Eden poglavitnih motečih dejavnikov, ki bistveno prispeva k gradaciji bizarnosti položaja, pa je njegov domala epski časovni okvir, saj vpliva na kolektivni spomin ter razvoj odnosa do problema. Tudi to je ena od značilnosti reševanja gorečih strateških institucionalnih problemov pri nas. Poenostavljeno: na prisotnost problema se skozi predolgo reševanje adaptiramo, ga periodično relativiziramo ter v splošni apatiji neodzivno odrevenimo.

Vzorec zapoznelega in jalovega odziva z opisanimi spremljajočimi dejavniki pa se ponavlja tudi pri drugih kulturno-infrastrukturnih projektih. Zato bi se veljalo potruditi doseči miselni obrat in se bolj konstruktivno osredotočiti na teme, ki so (še) aktualne v realnem času, vključiti čim širšo strokovno in laično javnost ter s premisleki in stališči prispevati k čim boljšim odločitvam. Takšne teme so gotovo prenova SNG Drama in ideje o alternativnih lokacijah (Južni trg, lokacija pri Baragovem semenišču) s potenciali in težavami, ki jih spremljajo.  Na poti je tudi ponovljen natečaj za novo NUK, ki prinaša nekatere ključne spremembe v natečajnih izhodiščih. Definirajo se različni projekti okrog EPK v Mariboru.

Gre za ključne infrastrukturne posege, ki poleg sanacije trenutnega stanja in zadovoljevanja postoječih potreb hkrati predstavljajo razvojni potencial. Zato jim ne bi smeli privoščiti javne nezainteresiranost  ter morebitne naknadne aktualizacije npr. leta 2023.

Pri prenovljeni stavbi SNG Opera in balet pa bo verjetno čisto soliden začetek, če  namesto neproduktivne slabe volje sprejmemo realnost, si v skladu z njo spomladi izberemo eno operno ali eno baletno predstavo ter si tako damo priložnost presoje in uporabe tega prostora na licu mesta.

Ne nazadnje bo obravnavana prenova v skladu z zahtevami po dolgih letih končno omogočila normalno delovanje tako pomembne ustanove (pridobitev vadbenih dvoran, oderskega stolpa, garderob, foyera, izboljšava akustike). Do zdaj na sedmih lokacijah razpršeni zaposleni pa bodo dobili dostojanstvene in času primerne delovne pogoje.

Zmagovalni natečajni elaborat definira nov poslovni kompleks kot abstraktno, nepravilno deformirano geometrijsko formo, ki se z oblikovanjem vklaplja v krajino in kot tehnološki kompleks vzpostavlja tudi razmerje do obstoječih, že prisotnih objektov v tem prostoru. V tem smislu krajino obravnava kot umetno vzpostavljen sistem, v katerem nova stavba kot označevalec predstavlja njegovo nadaljevanje. Obenem s svojo pojavno obliko simbolizira poslovne vrednote podjetja, kot pomembnega nosilca varnosti, zanesljivosti in trajnosti vitalne infrastrukture in oskrbe.

Poslovni del tvorijo prostorski sklopi v obliki pisarniških lamel, pripetih na osrednjo komunikacijsko os. Ta poteka v smeri sever-jug in je oblikovana kot interni javni prostor. Osrednje mesto zavzema “tehnološki kubus” z najpomembnejšimi prostori podjetja: centrom vodenja, centrom za usposabljanje in ostalim skupnim programom, kot sta restavracija in vadbeni prostor. Dobra lokacija centra vodenja na osi vhoda in ločenost tehnološkega kubusa od ostalih lamel dobro odgovarjata na vprašanja funkcionalnosti in varnosti centra, kot možganov podjetja. Skrajna jugo-vzhodna lamela s pisarnami vodstva podjetja je oblikovana v stolp kot prostorski poudarek celote. Ves poslovni del je dvignjen nad pokrito parkirišče za uslužbence na nivoju terena. Na parkirišče je postavljen glavni vhod v stavbo, ki se nadaljuje v zračni prostor s skulpturalno oblikovanim stopniščem čez vsa nadstropja. Garaže in delavnice so kot nadaljevanje parkirišča za uslužbence umeščene pod poslovnimi lamelami. Orientirane so na manipulacijsko dvorišče, ki ločuje skladišča od poslovnega dela.

Celota je ovita v obodno opno iz perforiranih kovinskih plošč, ki v notranjosti kompleksa ustvarja introvertirane ambiente. Perforirana kovinska opna daje kompleksu vtis homogene celote in ga obenem ločuje od okolice. S pravilnim dimenzioniranjem perforiranosti omogoča poglede navzven in obenem v manjšem delu deluje kot senčilo. Strehe lamel so ekstenzivno zazelenjene, v osrednjem delu pa kot oblikovane terase dobro dopolnjujejo restavracijo in prostore za sprostitev.

Prednosti projekta komisija vidi na več nivojih. Postavitev vhoda v središče tlorisa omogoča lagodno dostopnost delovnih prostorov izpod pokritega parkirišča. Izvedba parkiranja v nivoju terena je dobro integrirana v celoto in prispeva k gospodarnosti investicije ter obratovanja kompleksa. Zasnova pisarniških prostorov omogoča njihovo prilagajanje organizaciji podjetja in zagotavlja ugodno delovno okolje.

Arhitekturna zasnova zasleduje načela nizkoenergijske gradnje tako pri zasnovi kompleksa in toplotnega ovoja kot pri predvidenih konceptih sistemov za ogrevanje hlajenje, prezračevanje in klimatizacijo. Razmerje prosojnega (energijsko učinkovita zasteklitev v prevladujoči S-J orientaciji) in neprosojnega dela ovoja v kombinaciji s senčenjem, ki ga zagotavlja fasadna opna iz perforiranega Corten jekla, predstavlja temelj bioklimatskega načrtovanja nizkoenergijske stavbe. Izbira materialov (jeklo, steklo beton in les) je optimirana glede na načela trajnostne gradnje, pri čemer gre za uravnoteženje težje po čim nižji vgrajeni energiji in prednosti, ki jih izbrani materiali in nizkoenergijski koncept predstavljajo v fazi uporabe stavbe. Energijska zasnova stavbe sledi zahtevam novega pravilnika PURES 2010. Celovita energijska zasnova stavbe predvideva sistem ogrevanja in hlajenja z aktiviranjem toplotne mase v konstrukciji stavbe, ki prispeva k toplotni stabilnosti stavbe in tako povečuje toplotno ugodje v zimskem in poletnem režimu ter omogoča optimalno izrabo obnovljivih virov. Predvidena je izraba energije okolja –toplota podtalnice se izrablja s pomočjo toplotne črpalke voda-voda. Za manjšo rabo energije je načrtovano vračanje toplote zavrženega zraka. Stavba omogoča izrabo sončne energije z namestitvijo PV panelov za dveh lokacijah – na ravni strehi in/ali na ovoju. Na delu ovoja je predvidena zelena streha, kar povečuje toplotno stabilnost stavbe in izboljšuje mikroklimo.

_______________________________________________________

Avtorji: Marko Studen

Soavtorji: Miha Dobrin, Jure Balentin, Matic Blatnik, Miha Brezavšček, Tomaž Budkovič, Jana Kraševec, Boris Matić, Peter Sovinc udia, Jernej Šipoš

Konzultant za energetsko zasnovo: Genera d.o.o.

Konzultant za krajinsko oblikovanje: Landscape d.o.o.

Prevzemnik posla: Scapelab d.o.o., Levstikov trg 4a, Ljubljana

Stavba je včasih naznanjala atraktivno mestno vozlišče, med Vetrinjsko ulico in Grajskim trgom, danes pa njeno zgodbo lahko beremo šele v notranjosti. Vhod z Grajskega trga nas popelje skozi najstarejše pritlične prostore stavbe, ki so danes namenjeni razstavam, proti notranjemu dvorišču, ki je središče stavbne kompozicije in z južno svetlobo napaja celoten kompleks. Odkriti arkadni loki vzhodnega trakta nakazujejo glavni vhod v sklop programov dvorane, ki je v prvem nadstropju. Tu so urejene tudi med seboj povezane pisarne, ki se odpirajo na dvoriščni del preko ganka predstavljenega v izvirni obliki. V pritličju je urejena kavarna, ki se prav tako odpira na dvorišče in je senčena z velikim starim orehom. V mansardi sta urejena tudi ateljeja oz. rezidenčni stanovanji za umetnike, osvetljena z zenitalno svetlobo.

Detajli so izpeljani natančno, dodani elementi dopolnjujejo stavbo, brez da bi jo utesnjevali.

Avtor:  Maruša Zorec, Matjaž Bolčina

Sodelavci: Martina Tepina, Žiga Ravnikar, Klara Zalokar, Andrej Blatnik

Arhitekturna pisarna:  Arrea d.o.o.

Investitor:  Mestna občina Maribor, EU

Vodja projekta (za MOM):  Andreja Budar

Izvedba:  Granit d.d., Bojan Goričan (vodja gradbišča)

Gradbene konstrukcije:  Elea IC d.o.o., Anjo Žigon u.d.i.g., Jana Pribaković u.d.i.g.

Strojne instalacije:  Klimaterm d.o.o., Vojko Brelih str.teh, Nejc Brelih

Elektro instalacije:  Klimaterm d.o.o., Bojan Kralj, u.d.i.e.

Zunanja ureditev:  BO-MO biro d.o.o., Mojca Černe, u.d.i.g.

Akustika:  Saša Galonja, u.d.i.a.

Površina parcele: 1340 m2

Pozidana površina: 870m2

Neto površina: 1750m2

Projekt: 2008

Realizacija: 2009

Fotografije: Miran Kambič

Arhitekturni biro: STUDIO UP, Lea Pelivan+Toma Plejić, Zagreb

Sodelavci: Antun Sevšek, Iva Denona Vusić, Jelena Martić;Domagoj Jurić, Ivan Grubišić Tasić; Robert Tičić;Damir Gamulin (signage);

Moenium – Darko Fadić;Conest – Nikša Nižetić;RotMarine- Petar Trumbić; Roterm -Davor Lučin

Investitor: SAFIR d.o.o., Vukovarska 148, Split

Realizacija: 2010

Površina: 1011 m2

Fotografije: Robert Leš

Otroški vrtec Selo, ki predstavlja enoto Otroškega vrtca Ajdovščina, mlade arhitekturne skupine Minimart kljub svoji preprostosti ostaja domiseln in inovativen. Arhitektom je uspelo ustvariti ambient, kamor se otroci z veseljem vračajo.

Investitor se je zaradi dotrajanosti odločil odstraniti obstoječi objekt vrtca iz leta 1935 in na njegovem mestu zgraditi novo stavbo, ki bo prilagojena novemu načinu bivanja in poučevanja. Novi objekt ohranja stik s sosednjim objektom na severozahodni strani in je po tlorisnem gabaritu večji od obstoječega. Zasnova objekta je pritlična in je brez arhitektonskih ovir dostopna z nivoja terena. S tem je omogočen nemoten vstop tako otrokom, staršem z otroškimi vozički kot tudi invalidom. Prostori so funkcionalno oblikovani glede na starost otrok, s tlorisno razvrstitvijo prostorov pa so arhitekti zagotovili naravno osvetlitev in osenčenje bivalnih prostorov. Novi objekt obsega dve otroški igralnici za dve starostni obdobji (dvooddelčni vrtec): otroško igralnico za prvo starostno obdobje z varovanim pokritim zunanjim atrijem (jasli) in otroško igralnico za drugo starostno obdobje z odprtim (deloma pokritim) zunanjim atrijem, ki se nadaljuje v zunanje igrišče. Terasa atrija je zavarovana pred neugodnimi vremenskimi vplivi in jo je mogoče zasenčiti, opremljena je tudi z zunanjimi sanitarijami, ki omogočajo večjo preglednost nad malčki med igro na prostem. Osrednji prostor je namenjen predvsem gibalnim dejavnostim in prirejanju otroških predstav. V njem je nameščena oprema, ki omogoča oblikovanje kotičkov ter oprema za skupne dejavnosti otrok in odraslih. Tu se nahaja tudi kotiček za starše. Med posameznimi prostori je omogočena optimalna povezanost in preglednost nad dejavnostmi otrok.

Objekt se z gabaritom pravilnih oblik in pastelno fasado nevsiljivo stopi z okoliško zazidavo. Zamaknjena streha pokritega atrija oziroma loža poskrbi za zanimivo prehajanje iz zaprtega prostora igralnic pravilnih oblik v razgiban zunanji prostor igrišča. V sklopu investicije je bila namreč urejena tudi velika zunanja površina, kjer so nameščena otroška igrala. Fasada je tenkoslojna, obogatena z dekoracijo regratovih lučk. V interieru prevladujejo prijetne pastelne barve in dekorativni potiski. Pastelne barve so nevsiljive in subtilne; ustvarjajo privlačno okolje tako za male uporabnike kot krajane, ki imajo možnost popoldanskega druženja v zunanjih prostorih vrtca. Regratove lučke na fasadi so simbolna dekoracija, ki predstavlja najbolj posebno med cvetlicami, kot so posebni vsi malčki v tem prostoru, razvoj regratove cvetice v regratovo lučko pa simbolizira prvo osamosvajanje, ki bo otroke poneslo v svet.

Projekt: Otroški Vrtec Selo

Investitor: Občina Ajdovščina

Arhitektura: Minimart d.o.o. ; Nejc Batistič, Špela Uršič Bensa, Martina Lipicer Dremelj

Gradbene konstrukcije: T.K.I. Karadžič Tamara s.p., Tamara Karadžič u.d.i.g.

Strojne instalacije: Sirius AP d.o.o., Petar Antunović u.d.i.s.

Elektro instalacije: Biro Lovšin d.o.o., Jakob Lovšin u.d.i.e.

Projekt: 2009 Izvedba: 2010

Površina: 260,00 m2

Investicija: cca 315.000 €

Foto: Matevž Paternoster

Naloga arhitektov je bila zasnovati tudi dobro prometno ureditev in upoštevati različne režime za primer tekmovanja in vsakdanje rabe športnega kompleksa. Parkirišča v okolici stadiona so razdeljena v manjše žepe, skrite v gozdu, zasnovani pa so tako, da bi jih bilo v času, ko niso zasedena mogoče uporabljati tudi kot poligon za rolkanje in kotalkanje. Prostor, kjer bo zgrajen stadion, je danes pravzaprav gozd. Bleščeča aluminijasta lupina novega Borisovskega stadiona bo tako stala sredi zelenja. Kljub temu, da gre za razmeroma majhen stadion, bo ta na koncu deloval kot velik, dominanten in močan označevalec prostora. Arhitekti so veliko pozornosti posvetili akustiki, ki naj bi prispevala k vzdušju in doživetju tekmovanj, tako za igralce kot navijače.

Igralna površina je postavljena v smeri sever-jug. Arena ima 17 vrst sedežev na krajših in 27-28 vrst na daljših stranicah. Zahodna tribuna v zgornjem delu vključuje galerijo za reporterje in VIP, pod njo pa so štiri nadstropja z dodatnim programom in servisi. Vhod za obiskovalce se nahaja na nivoju prvega nadstropja in je zasnovan kot pokrita ploščad, tako da zagotavlja senco in naravno prezračevanje. Ploščad je zamišljena tudi kot prostor za druženje navijačev v premoru med polčasi. Razteza se po celotnem obodu stadiona.

VIP prostori so dostopni z dvigalom neposredno od vhoda, kjer je urejen tudi dovoz za avtomobile. Zasnovani so kot manjše posamezne enote, ki jih je mogoče oddajati podjetjem ali skupinam navijačev. Reporterske kabine so neposredno povezane s tiskovnim središčem, ki se nahaja nadstropje pod njimi.

Ločen dostop za igralce je urejen z nižje ploščadi, z neposredno povezavo do parkirišča za avtobuse in avtomobile. Na vsakem vhodu se nahajata dve garderobi in prostori za dopinško kontrolo ter fizioterapijo.

Javni program se nahaja v pritličju in vključuje gostinsko ponudbo, kegljišče, fitnes in trgovske lokale. Gostinski lokali so orientirani proti vstopni ploščadi, ki je namenjena pešcem.

_______________________________________________________

Projekt: Nogometni stadion FC Bate Borisov

Lokacija: Borisov, Belorusija

Arhitekti: Ofis arhitekti d.o.o.

Projektna skupina: Rok Oman, Špela Videčnik, Konstantine Bogoslavsky, Katja Aljaž, Janja Del Linz, Janez Martinčič, Andrej Gregorič, Ana Kosi, Ieva Cicenaite, Gregorz Ostrowski

Gradbene konstrukcije: Jaka Zevnik u.d.i.g.

Investitor: Nogometni klub Bate in Vlada republike Belorusije

Projekt: 2010

Izvedba: 2012

Površina: 6.108,00 m²

Kako se je vse skupaj sploh začelo, kdo je bil pobudnik projekta?

Idejo je iz Nemčije prinesel študijski kolega Miha Prosen, ki se je udeležil študentske izmenjave na Technische Universität v Münchnu, ki je v letu 2008 sodelovala na projektu Orangefarm. Profesor Aleš Vodopivec je idejo z navdušenjem podprl in tako smo z njim in z asistentko Anjo Planišček z grobimi pripravami na projekt pričeli že v pomladi 2009, intenzivneje smo se dela lotili v jeseni istega leta. Pri projektu sta bila ves čas intenzivno vključena tudi Josip Konstantinović in Tadej Glažar, oba s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani.

Na večini evropskih arhitekturnih šol, na katerih so izvajali projekt, so se podobnih projektov lotili z internim natečajem, med študentskimi skupinami so izbrali najbolj ustrezen projekt, ki so ga nato vsi sodelujoči gradili, kako to, da ste se vi odločili za drugačen način?

Želeli smo, da ekipa deluje povezano, da lahko vsi doprinesemo kar največ svojega znanja k izdelavi končnega izdelka. Nismo želeli, da bi se z izborom »najboljšega« projekta kdorkoli od sodelujočih počutil izključeno. Takšen način je sicer terjal precej več časa, dogovarjanj in kompromisov pri načrtovanju, a je bil zato končni izdelek toliko popolnejši, večplasten, saj smo vsi čutili pripadnost projektu in vsak je lahko prispeval svoj delež.

Kakšen cilj ste imeli pred očmi, preden ste se lotili projekta in v kolikšni meri vam je uspelo zastavljeno uresničiti?

Želeli smo zgraditi šolo, ki bi ustrezala resničnim smernicam trajnostnega razvoja in bi v resnici pripomogla k izboljšavi življenjskega standarda prebivalcev Johannesburga. Glavni namen je bil, da bi se lokalni prebivalci s pomočjo našega zgleda naučili gradnje enostavnih objektov.

Na kakšnih ravneh pa je potekalo sodelovanje s tujimi šolami, ki so prav tako vključene v projekt? Glede na podobne izvedene projekte, ste najbrž imeli »know-how« podporo iz tujine?

Naše delo je bila v resnici dopolnitev že začetih projektov, tujih šol za arhitekturo. Sodelovanje je potekalo izvrstno, težko bi izpeljali tako velik projekt brez podpore in znanja ljudi, ki so bili že vključeni v projekt, brez njih bi nam projekt vzel dvakrat več časa, rezultati pa bi bili najbrž enkrat slabši. V veliko oporo nam je bil Elias Rubin, študent dunajske fakultete za arhitekturo, ki nas je redno obiskoval in podpiral pri projektu. Sam se skupaj s sodelavko Marlene Wagner že več let trudi tudi pomagati lokalnemu prebivalstvu, njegova želja je, da bi prebivalci s časoma sami ustanovili gradbeno podjetje in si sami gradili podobne objekte.

Z gradnjo šole v Južnoafriški republiki ste posegli v prostor precej drugačne kulture, kako ste se, kot študenti evropske šole za arhitekturo spoprijeli z izzivom zmanjševanja kulturnih razlik med evropskim in afriškim prostorom?

Ves čas smo se zavedali, da posegamo v precej drugačen prostor, čeprav je Johannesburg precej moderno mesto ima drugačne značilnosti. Sloji med seboj niti približno ne delujejo tako povezano kot pri nas, ko imajo tudi revnejši možnost socialne integracije. Tam so razlike med revnimi in bogatimi za nas skoraj nepredstavljive. Kljub temu, da smo se na stik z okoljem pripravljali preko gledanja filmov južnoafriške produkcije, poslušanja njihove glasbe in raziskovanja umetnosti, branju literature njihovih nobelovcev, npr. Coetzeeja, deželo najbolj razumeš šele ko se ji dejansko približaš in začutiš njeno neizprosnost. Bili smo kar šokirani.

Če se vrneva k projektu, načrtovanje objekta je potekalo v Ljubljani, na voljo ste imeli le fotografije, projektirali ste torej brez izkustva prostora. Kako vam je uspelo objekt uspešno umestili na lokacijo in v kolikšni meri ste v zasnovi upoštevali podnebne vplive, močne vetrove in dolga zimska deževja?

Umestitev objekta na lokacijo je bila že predvidena, pomagalo je, da si je sam prostor gradnje naša asistentka že poprej ogledala. Z obliko objekta nismo preveč eksperimentirali, saj le ta omogoča ekonomično, najhitrejšo in najcenejšo gradnjo.

Posebej smo morali paziti na drenažo objektov, zato smo v tla vkopali prodno jamo, kamor lahko odteka odvečna voda. Uporabili smo le poseben način dvojne zasteklitve, ki načeloma ni v navadi, predvideli smo, da bo tako stavba ob močnih vetrovih imela manj toplotnih izgub. Okoli tega je bilo kar veliko debate (smeh).

Iz kakšnih materialov je sestavljen vaš objekt? Ste sledili načelom trajnostnega razvoja in se potrudili gradbeni material za izdelavo šole dobiti iz okolice? Kaj pa polizdelki in gotovi izdelki – npr. okna, vrata. Ste sledili za Afriko značilni improvizaciji, inventivni uporabi recikliranih materialov, odpadnih gum, valjarjev za prenos vode, itd… ?

Načini gradnje so od začetka gradenj šol v Južnoafriški republiki že zelo napredovali. Sprva so ekipe gradile stavbe pretežno iz lesa, saj naj bi ga imela država v izobilju, vendar se je izkazalo, da temu ni tako, njihov les je namreč manj kvaliteten, zato ga morajo uvažati. Najbolj ekonomična je gradnja z glino s slamnim vezivom, kot hvaležen material se je izkazalo tudi jeklo, iz katerega je bilo zelo hitro sestavljeno glavno ogrodje. Streha je iz valovite pločevine, ker je poceni. Trenutno zaključujejo z gradnjo, ko se bodo stene posušile, bodo na njih nanesli glineni omet, zaključna dela bodo opravili domačini sami, saj se delovna ekipa vrača v Slovenijo v sredini novembra.

Kakšen je bil odziv lokalnega prebivalstva na vaše početje? Kako ste se vključili v življenje lokalne skupnosti in jo pritegnili k sodelovanju?

Prebivalci so se na gradnjo in na nas hitro privadili, saj se na območju že od leta 2003, ko je bil postavljen prvi objekt, neprestano dograjuje, zato so na tujce že navajeni, le to, da ne govorimo nemško, jim ni bilo jasno (smeh). Tudi tamkajšnji moški so sodelovali pri gradnji objektov in se na ta način lahko precej naučili, njihove barake so namreč postavljene bolj provizorično. Ob večerih smo se z domačini družili ob ognju, petju in plesu. Afričani se v primerjavi z nami Evropejci, precej več izražajo s telesom. Se pa ljudje tam na splošno držijo bolj zase in čeprav so zelo revni, ne prosjačijo in te pustijo pri miru, morda gre za neke vrste ponos. Življenje v townshipih* je zelo drugačno od življenja v mestih, tu imajo reveži svoje barake, v Johannesburgu pa se zatekajo tudi v t.i. vertikalne slume, npr. Hilbrew, to so izpraznjeni nebotičniki, ki so jih zapustile tuje investicijske družbe po koncu apartheida in v katere so se naselili reveži.

Iz izkušenj s podobnim projektom, ki smo ga izvedli na Münchenski fakulteti za arhitekturo vem, da se vedno ustavi pri zbiranju sredstev za izvedbo tovrstnih projektov. Če je že v bogatejših evropskih državah težko najti sponzorje, je toliko bolj neverjetno, da ste se tako obsežnega projekta lotili tudi v Sloveniji, kjer je trg razmeroma majhen, in tudi čas precej neugoden. Ste imeli težave z zbiranjem sredstev?

Projekt je bil finančno zelo obremenjujoč, pridobitev gradbenega materiala, pot na gradbišče in bivanje sta pomenila velik strošek. Delno sta nas sofinancirala fundacija SARCH in Ministrstvo za zunanje zadeve RS, ostalo pa smo morali pokriti sami, s pripravo različnih manjših projektov in delavnic, s katerimi smo lahko delno pokrili stroške projekta. Veliko smo imeli tudi sponzorjev.

Misliš, da bo na naši Fakulteti za arhitekturo izveden še kakšen podoben projekt?

Mislim, da ja. Vsi sodelujoči smo navušeni nad izvedenim projektom, zato mislim, da se bodo študenti podobnih projektov lotevali tudi v prihodnje.

Ali bi se česa lotila drugače, če bi vnovič izvajali projekt?

Da, odločila bi se za on-site planning.

—

* Township – (ponavadi manj razvito) urbano bivanjsko območje v Južnoafriški republiki, na periferiji večjih mest, kjer so pod apartheidom živeli ne-belci.

Notranjost bivaka je urejena v treh  nadstropjih. Zgornji dve sta namenjeni ležiščem, pritličje pa je bivalni prostor z jedilno mizo in garderobo.

Plašč bivaka je oblikovan tako, da se skozi okna na vogalih odpirajo pogledi na vse pomembne strani. Notranjost je zato zračna in svetla. Stene so dvojne, zunanja plast so izolativni Alu paneli, notranjost pa je obložena z lesenim perforiranimi ploščami, ki omogočajo odvajanje vlage.

Bivak, je bil do zadnjega vijaka izdelan v delavnici v dolini, na njegovo lokacijo pa ga je prestavil helikopter. Konstrukcijo zato tvorijo lahki aluminijasti profili. Bivak je pritrjen na minimalen betonski podstavek. Čeprav gre za tehnološko nezahtevno in robustno konstrukcijo, bivak v gorsko divjino vnaša modernost in domačnost hkrati.

Kajzeljevi bivaki temeljno nasprotje med človekovimi potrebami in njegovim odnosom do narave, obravnavajo z razumevanjem topografije lokacije, v katero so umeščeni. Pri posegih v občutljivo divjino se to znanje kaže kot ključno. Bivak pod Grintovcem po eni strani nadaljuje kulturno tradicijo gradnje lahkih montažnih zavetišč v Alpah, po drugi strani pa jo nadgrajuje z iskanjem še sprejemljivega ugodja.

Click here to view the embedded video.

Film GRS Kamnik o montaži bivaka

_______________________________________________________

Projekt: Bivak pod Grintovcem

Lokacija: Kamniške alpe

Arhitektura: Miha Kajzelj

Izvedba: 2009

Površina: 14,00 m²

Foto: Matevž Paternoster

Nagrajeni projekti bodo med 27. 09. in 15. 10. razstavljeni v Domu kulture Velenje. Prva nagrada je pripadla arhitekturni pisarni Enota, ki svojo rešitev vidijo takole:

Območje novega športnega parka Velenje leži na zelo pomembni lokaciji med mestnim parkom in jezerom. Območje jezera že danes predstavlja priljubljeno rekreacijsko točko meščanov, v smeri jezera in zalednega hribovja pa se iz parka odpirajo tudi prekrasni pogledi. Športni park Velenje je zato oblikovan kot prosta enovita površina, v čim večji meri dostopna meščanom in ostalim obiskovalcem.

Na območju novega športnega parka je predvideno veliko število večjih športnih objektov in zunanjih športnih površin. Veliki objekti namenjeni tekmovalnemu športu pa jemljejo tudi veliko prostora. Kljub temu, da na njih večino časa potekajo treningi in rekreacija, in je lahko takrat na športne površine omogočen odprt pogled, so ti zaradi tekem, ko se za ogled prodajajo vstopnice, običajno proti zunanjosti zaprti. Vizuelna povezava sprehajalcev z igralnimi površinami v času brez tekem poveča občutek prostornosti območja. Stik z dogajanjem na igralni površini doprinese k atraktivnosti prostora in veča navdušenje za šport, saj ga približa večjemu številu ljudi. Vzpostavitev prostega pogleda na igralne površine v času brez tekem je bilo zato eno od osnovnih vodil pri zasnovi arhitekturne rešitve območja.

S postavitvijo pokritih tribun na zunanjo stran, dobimo veliko areno z nižjim sredinskim prostorom po katerem se lahko v času brez tekem sprehajajo obiskovalci in s katere se jim odpirajo neovirani pogledi na štadion. V času prireditev se osrednja sprehajalna pot seveda zapre. To omogočajo ozka grla na dostopnih poteh, kjer se v času tekem izvaja kontrola prehoda. Dodatne ograde tako niso potrebne, saj to vlogo prevzamejo same tribune in nivojske razlike med posameznimi programi.

Trije zahtevani programi, športna dvorana ter atletski in nogometni štadion so organizirani okoli osrednjega objekta s skupnim programom, ki je umeščen pod povezovalno pot med igrišči. Delni vkop osrednjega dela omogoča poljubno faznost izgradnje posameznih športnih sklopov. Tržni javni program je umeščen ob obalo jezera, proti jezeru in njegovemu slikovitemu zaledju pa se odpirajo tudi vsi ostali programi športnega parka. V največji možni meri je na celotnem območju ohranjena in dopolnjena tudi obstoječa vegetacija, ki obkroža ostale vsebine celotnega kompleksa.

Mesto z novim športnim parkom ne dobiva le sodobnih, a običajno proti zunanjosti zaprtih špornih objektov za vrhunski šport, temveč novo urbano površino, ki nudi številne nastavke za aktivno preživljanje prostega časa meščanov in neposredno povezuje do sedaj nekoliko odrezano območje jezera z mestnim središčem.

“Med vodami: Emscher Community Garden” je infrastruktura za oskrbo z vodo med reko Emscher in kanalom Ren-Herne. Projekt obsega popoln in trajnostni sistem za oskrbo z vodo, uporablja se samo voda iz neposredne okolice, iz reke Emscher, kanala Ren-Herne, deževnica in odpadna voda. S postavitvijo in predstavitvijo sistema za pridobivanje vode, je pokazano, da je mogoče povrniti in obnavljati naravni habitat, z uporabo »low-tech« postopkov za izgradnjo »high-tech« sistemov. Glavni elementi inštalacije sistema za oskrbo z vodo in servisnega objekta sta dve stranišči, nad reko Emscher, eno najbolj onesnaženih rek v Nemčiji, črpalka, ki črpa vodo iz reke v greznico, čistilna naprava, streha, ki zbira deževnico, skladišča za vodne zaloge in vodnjak, ki je locirana nad kanalom Ren-Herne in ponuja obiskovalcem vodo pitne kakovosti. Sistem predvideva tudi vodo za namakanje vrta skupnosti.

_______________________________________________________

Projekt: Emscher Community Garden

Lokacija: Otok na reki Emscher, Essen

Avtorji: Marjetica Potrč in Ooze (Eva Pfannes & Sylvain Hartenberg)

Investitor: EMSCHERKUNST.2010, Essen

Medij: Gradbeni materiali, energija, vodovod, zelenjavni vrt

Leto: 2010

CEUM vključuje generični značaj industrijskega okolja, v katerega je umeščen. Tu vsak dogodek v centru postane dogodek za mesto, saj je stavba z njim optično povezana. Projekt zaznamujejo na eni strani anonimnost črnih skrinjic, ki so prilagodljive številu obiskovalcev dogodka in na drugi strani odprtost in koketnost ostalih prostorov v odnosu do mestnega središča.  Izpostavljena platforma CEUM-a, ki sega preko robov nabrežja bi lahko postala identifikacijska točka celotnega mesta, njegov mejnik. Medtem ko je pod dvignjeno platformo veliki vstopni foaje, ploščad nad njim, pravzaprav streha CEUM-a, pokriva velik mestni park. Znotraj platforme je »velika mestna dnevna soba«.

_______________________________________________________

Projekt: Center uprizoritvenih umetnosti Maribor

Lokacija: Merinka Maribor d.d., Maribor

Arhitekti: Sadar Vuga Arhitekti: Jurij Sadar, Boštjan Vuga, Vanja Gortnar, Jonathan Podboršek, Stavros Gargaretas, Edmond Muller

Investitor: Mestna občina Maribor

Predvidena površina: 12.209  m²

Predvidena investicija: cca. 51.000.000 €

Dom upokojencev v Šmarju pri Jelšah je bil zgrajen v 1970-ih letih. Dom starejših ima pritličje, 2 nadstropji ter mansardo. Glavni vhod je na sredini kompleksa. Prizidek sledi obstoječi zazidavi in z izmikom tlorisnega gabarita na vzhodnem delu, zaključuje promenado pred kompleksom. Njegova zadnja etaža je namenjena terasi z rožnim vrtom, ki služi delovni terapiji. Vzhodna fasada prizidka sledi obliki dvokapnice, s čimer se novi del oblikovno navezuje na obstoječega. Fasada je lesena, kar ustvarja vzdušje domačnosti.

V pritličju prizidka se nahaja dnevno varstveni center s sanitarijami, shrambo, čajno kuhinjo in skupnim prostorom. Stopnišče in dvigalo povezuje pritličje z ostalimi nadstropji. V prvem nadstropju so 3 bivalne sobe, dnevni prostor, čajna kuhinja ter prostro za spravilo vozičkov ter priročna pralnica. Enaka razporeditev je predvidena v drugem nadstropju. Na terasi pa je vrt namenjen terapevtski dejavnosti. Novi del doma ima tako skupaj 9 novih postelj  za oskrbovance, ter dvorano za družabna srečanja.

Vhod v novi del je z južne strani in zaključuje promenado pred obstoječim kompleksom. Ob dovozni poti so urejena nova parkirišča in pešpot do vhoda.

_______________________________________________________

Projekt: Dom upokojencev Šmarje pri Jelšah, prizidek

Investitor: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Arhitektura: Jereb in Budja arhitekti d.o.o.; Rok Jereb, Blaž Budja, Grega Smrekar, Tadeja Božičnik, Anže Koren

Gradbene konstrukcije: Costa d.o.o., Darko Derlink u.d.i.g.

Strojne instalacije: Projektiva Gorica d.o.o., Oliver Černe u.d.i.s.

Elektro instalacije: Projektiva Gorica d.o.o., Primož Poje u.d.i.e.

Zunanja ureditev: Aspekt plus d.o.o., Gašper Janežič

Projekt: 2009    Izvedba: 2010

Površina: 495,20 m² Investicija: cca 450.000 €

Foto: Blaž Budja

Most je del novih ureditev ob reki ter bo skupaj z brvjo, ki nastaja med Petkovškovim nabrežjem in Poljanskim nasipom ter prenovo območja tovarne Rog in Cukrarne razširil območje urejenega in programsko intenzivnega dela mestnega središča proti vzhodu.

Pred udeleženci javnega natečaja, ki sta ga leta 2008 izvedli MOL in ZAPS je bil izziv vseh arhitekturnih izzivov -„dograditi Plečnika“. Dokaj redek poseg v tako močno izoblikovano in simbolno uveljavljeno historično tkivo s svojo specifičnostjo in ekskluzivnostjo vedno prinaša različne pristope ter veliko nasprotnih mnenj in intenzivno doživetih vtisov. Tudi splošna javnost in z njimi različni politični predstavniki se nadpovprečno aktivno vključujejo v debato z argumentacijo svojih prepričanj. Tako je bilo tudi v primeru Mesarskega mostu.

Kot je znano, je arhitekt Plečnik ob začetku prejšnjega stoletja v sklopu ureditve območja ožjega ljubljanskega mestnega središča ob reki Ljubljanici, med Vodnikovim trgom na desnem ter Petkovškovim nabrežjem na levem bregu predvidel pokrit most kot enega najmonumentalnejših elementov ureditve. Umeščen bi bil v višini tržničnih lop, v nizu katerih je v ta namen tudi puščena vrzel, na drugi strani pa bi se z reprezentativnim stopniščem spustil na nižje nabrežje.  Ob tem je predvidel tudi osni preboj nove ulice ter njeno povezavo s Kolodvorsko. Tako bi prišlo do rušitve večih bližnjih hiš, s čemer bi se vzpostavil prostor, ki bi ga takšna monumentalna stavba na vodi lahko obvladala. Tudi zato bi bil poskus tovrstne izvedbe ali njene reinterpretacije po skoraj stoletju in v bistveno spremenjenih razmerah več kot očitno nesmiseln.

Avtorji projekta, Atelier Arhitekti so se odločili za zadržano sodobno intervencijo v historično tkivo, ki operira z drugačnim jezikom in opravlja vse tehnične funkcije predvidene na tem mestu.Površino dimenzij 33 x 17,3m bi težko opisali zgolj kot most. Gre za trg nad vodo, ki se, poleg tranzita peščev in kolesarjev, predvsem ponuja kot prizorišče na enih ključnih mestnih lokacij. Tako je vzpostavljen precej nevsiljiv, do okolice spoštljiv prostor, ki vendar premore jasno ambicijo obogatitve tega območja.

Če smo bili v postnatečajnem obdobju nekateri skeptični do izbranega principa obojestranskega premoščanja višinske razlike med bregovoma, je ob demontaži konstrukcijskih odrov in gradbenih zaslonov takoj postalo jasno, da so avtorji zelo prepričljivo izbrali pravo razmerje med „količino in načinom vzpona“ na Petkovškovem nabrežju, ki temu prostoru še lahko služi in učinkom podaljšanega tržničnega prostora na drugi strani.

Na ta način jim je tudi uspelo pridobiti dovolj prostora pod mostom za ureditev javnih sanitarij, neposredne povezave z bodočo garažno hišo pod tržnico ter predvsem vstopno-izstopnega pristana za rečna plovila, ki ob že urejeni prodajalni kart v kleti tržničnega poslopja, predstavlja strateško razvojno točko bodočega mestnega rečnega prometa.

Položno stopnišče in vanj hudomušno zarezane klančine  popestrijo enoličnost poteka Petkovškovega nabrežja, kjer si odseke bolj kot po prostorskih poudarkih zapomnimo po imenih tam delujočih lokalov. Tako se na tem delu mestno prizorišče razširja na stopnice, ki bodo verjetno služile tudi kot površina za posedanje, ter na samo ploščad mostu, kar bo gotovo prispevalo k oživljanju sedaj še nekoliko zaspanega obrežja.

Projektantom je  precej elegantno  uspelo doseči popolno dostopnost za gibalno ovirane do vseh programskih sklopov, vključno z rečnim pristaniščem. Edina uporabniška nevšečnost je lahko spreminjajoča se višina stopnice na mestih, kjer so klančine zarezane, če se vzpenjate ravno na teh odsekih.

Konstrukcijo mostu sestavljajo trije vzdolžni jekleni nosilci, ki so na bregovih oprti v armiranobetonske slope. Prečna rebra hkrati nosijo vertikalne nosilce ograje, ki so prečno povezani z jeklenimi vrvmi.  Most je tlakovan v pohorskem tonalitu, ki je tudi sicer značilen za ljubljanske ulice in trge. Robna talna pasova sta steklena, široka ograjna polica in kiparski dodatki pa vliti v bronu. Ureditev utilitarnih prostorov pod mostom je v izvedena v vidnem betonu z jeklenimi nosilci in steklenimi ograjami.

Ohranjena sta drevoreda na obeh straneh reke, saj so lipa in topoli vključeni v zasnovo mostu in so jih med izgradnjo nadomestili z novimi.

Celotno območje  dopolnjujejo umetniški posegi v javnem prosturu, dramatične bronaste plastike Jakova Brdarja, ki so vse tematsko povezane z mesarsko dejavnostjo v znamenitih prosotorih Plečnikove tržnice. Ob vstopu na desnem bregu imamo priložnost srečati Adama in Evo, na samem mostu nastopa spremljevalec uživaškega Dioniza – Satir  na pomulu nad sprehajališčem pa vlada brezglava različica Prometeja z zanj značilnim poškodovanim trupom. Na ograji nas spremlja še drobno kiparsko okrasje v podobah različnih vodnih živali. Kipi zaradi precej  „mesarske“ ekspresije lahko delujejo tudi nekoliko groteskno, a bolj kot osebno doživetje je pomembna ponovna vključitev  javne plastike v urejanje javnega prostora.

Most poleg dominantnih panoramskih pogledov proti znamenitima Tromostovju in Zmajskemu mostu ter na same Tržnice, z omenjenima steklenimima pasovoma ob obeh robovih ponuja tudi vertikalni pogled proti Ljubljanici in dogajanju na njej. Čeprav s protidrsno zaščito obdelano pohodno steklo najbrž nikoli ne bo popolnoma čisto, hudomušni učinek hoje nad praznim prostorom spominja na doživetje na razglednem stolpu.

Sedaj, ob zaključku svojevrstne sage, bi bilo smiselno potegniti zaključke za v prihodnje.  Zdi se, da časi, ko je bilo  na ključne posege potrebno čakati desetletja, še niso minili.  Kako bi stroka lahko bolj konstruktivno izkoristila ves ta čas, v katerem se ukvarja s projekti, da bi bile nekatere rešitve boljše? Kje vse v sistemu odločanja in izbiranja rešitev prihaja do anomalij, zaradi katerih mine veliko časa, trpijo pa razvoj, konkurenčnost in nenazadnje kvaliteta bivanja v mestu?

Načelni odgovor je seveda preprost: Potrebno je vzpostaviti način dogovarjanja, ki bi omogočal pravočasno in premišljeno ukrepanje. Pri praktični uresničitvi pa bi gotovo najbolj pomagali iskreni odgovori na zastavljena vprašanja.

Otvoritev Mesarskega mostu lahko izkoristimo kot vzpodbudo za nadaljnje premišljene, dolgo čakajoče ukrepe. Pri tem pa so nam kot dober primer lahko v pomoč nekatera bližnja evropska okolja, ki dokazujejo da takšna stremljenja niso prav nič utopična in so tovrstni pomisleki upravičeni.

_______________________________________________________

Projekt: Mesarski most, Ljubljana

Arhitekti: Atelier Arhitekti: Jurij Kobe, u.d.i.a.,  Rok Žnidaršič, u.d.i.a., Samo Mlakar, abs. arh. in sodelavci

Kipar: Jakov Brdar, akad. kipar

Konstrukcija: mag. Tomaž Habič

Investitorja: MOL in Energetika Ljubljana d.o.o.

Vrednost investicije: 2,9 milijona  €

Izvedba: julij 2010

Izvajalca: Skupina  SCT, d.d. in Gradis gradbeno podjetje, d.o.o.

Kozolec je bil pred prenovo v funkciji odlagališča stare krame ter je pospešeno propadal, na kar so nakazovale tudi konstrukcijske poškodbe, ki jih je bilo mogoče zaznati na obeh čelnih fasadah ter prav tako na leseni nosilni konstrukciji, ki je vidno propadala zaradi dotrajanosti strehe. Poškodbe so utrpeli tudi vsi leseni, zidani ter  dekorativni elementi.

Predlog programske prenove in arhitekturna rešitev Bohačevega toplarja sta zasnovana tako, da spoštujeta njegovo zgodovinsko izročilo, tako so tudi vsi posegi v kozolec ter njegovi elementi izvedeni na način, da je zagotovljena celostna podoba tako posameznih prostorov kot celotnega objekta. Izvirna zidana in lesena konstrukcija je v celoti sanirana ter ojačana oz. na mestih, kjer je bilo zaradi nove javne funkcije objekta to potrebno, temu ustrezno prilagojena. Tako je med pritličjem in prvim nadstropjem izvedena kombinirana plošča lesa in skritih kovinskih nosilcev, vse zunanje stene in ostrešje je izolirano, inštalacijski in električni vodi ter klimatske naprave pa so diskretno umaknjene v sestavo konstrukcijskih elementov, da vizualno ne obremenjujejo prostora. Obe čelni steni kozolca ter njegovi vogalni nosilni stebri so v celoti zidani, pobeljeni in okrašeni. Steni, ki ju nosi širok lok, sta v treh ravneh okrašeni z opečnimi prezračevalnimi linami. Vmesni štirje nosilni stebri in podporne ročice so izdelani iz hrastovega lesa, t.i. »spodrezane babe« nog pa stojijo na kamnitih podstavkih.

V pritličju kozolca je urejena kmečka tržnica (180 m²),  kjer sta med obema čelnima stenama, na vsaki strani kozolca  ter vzdolž njegove celotne dolžine urejena podesta z metličenega betona, ki hkrati predstavljata temeljni plošči v kateri so delno vgrajeni kamniti podstavki »spodrezanih bab«.  Med tema podestoma poteka hodni del tržnice, kjer je tlakovanje urejeno s pranega betona,  iz katerega izstopajo uvaljani prodniki iz bližnje Savinje.

V prvem nadstropju – »gumnem«, kamor vodijo na novo zasnovane stopnice, je urejen prostor, namenjen stalnim razstavam (250 m²). Večjim oz. dodatnim začasnim razstavam pa je namenjena tudi podstreha kozolca, do katere se dostopa preko enoramnih stopnic.

V skladu z esencialnim vodilom prenove, da se izvirna zunanja podoba ter izročilo kozolca, ki je del stavbne dediščine,  kar najbolje ohranita, so bili vsi na novo vneseni elementi izdelani iz kontrastnega materiala – jekla. Tako so stojnice in pitnik v pritličju izdelani iz črno pobarvanih kovinskih elementov, prav tako pa tudi obe stopniščni rami in okna, ki jih izvirno v kozolcu sicer ni bilo, vendar predstavljajo esencialne elemente pri njegovem oživljanju ter mu dajejo novo in bogatejšo funkcijo.

_______________________________________________________

Projekt: Bohačev toplar

Arhitekti: GROMarch, d.o.o., Janez P. Grom, u.d.i.a.

Investitor: Občina Nazarje

Izvedba: maj 2010

Investicija: cca 210.000 €

Izvajalec: Remont, d.d.

Sodelovali: ZVKD OE Celje

Foto: Marko Leber

Po vsebinski plati je delavnica služila vključitvi želja, vizij in dvomov lokalne skupnosti v prikaz realnih možnosti razvoja javnega prostora ob Celovški cesti v bližnji prihodnosti. Vsebinska izhodišča so tako slonela na problemih, ki jih je izpostavilo Društvo za urbano okolje in podrobnih prostorskih analizah, ki so bile za potrebe delavnice narejene na podlagi izpostavljenih problemov. Razprava na delavnici se je v veliki meri nanašala na prometno ureditev, ki je po mnenju udeležencev neustrezna, tekom delavnice pa so bile poleg problemov izpostavljene tudi nekatere kvalitete prostora, ki jih prepoznavajo lokalni prebivalci. Po mnenju udeležencev delavnice bi bilo z ustreznim načrtovanjem in upravljanjem obstoječo Celovško moč nadgraditi tako, da bi sodobne potrebe in z njimi povezani posegi upoštevali prepoznane obstoječe kvalitete v prostoru. V okviru poročila po izvedeni delavnici so bile z idejnimi shemami predstavljene možne rešitve ključnih problemov v obliki predlaganih ukrepov, primeri iz referenčne literature ter prikazi idej s pomočjo fotomontaž. Ugotovitve delavnice so strnjene v nekaj točkah, ki sledijo.

Ipop je rešitve skupaj z Društvom za urbano okolje – Odborom za lepšo staro Šiško v predstavil županu Zoranu Jankoviću, podžupanu Janezu Koželju, načelniku Oddelka za urejanje prostora mag. Miranu Gajšku ter načelnici Oddelka za gospodarske dejavnosti in promet ga. Ireni Razpotnik. Udeleženci sestanka so se dogovorili, da se še tekom poletja ponovno srečajo na operativnem sestanku, na katerem se bodo dogovorili o načinu izbora prioritetnih območij za urejanje ob Celovški cesti ter nadaljnjem načinu dela.

Ureditev pohodnih in kolesarskih površin ob Celovški cesti in poziv k ustreznemu prilagajanju prometnega režima za zagotavljanje prednosti pešcev in kolesarjev.

Razširitev peščevega koridorja in odstranitev vseh ovir / prednostni prečni semaforji za pešce in kolesarje / jasno označeni in upočasnjeni prehodi za pešce / preoblikovanje križišč (ostrejše zavijalne krivulje in dvignjena križišča, ki zmanjšujejo hitrost motor­iziranega prometa) / zmanjšanje največje dovoljene hitrosti na 50 km/h / bočno parkiranje ob Celovški cesti z ustreznim parkirnim režimom / vzpostavitev ustreznega prometnega režima v času prireditev v Hali Tivoli s P+R shuttle avtobusom

Oživitev slepih fasad in spodbujanje trgovskih in lokalnih mestotvornih programov

Oživljanje lokalnega programa z organizacijo tržnic in dogodkov na ulicah

Izdelava celostne podoba lokalov, napisov in izložb / oblikovno in višinsko poenotenje ograj, ki mejijo na Celovško cesto / odpi­ranje obstoječih javnih programov proti ulici / zagotavljanje vizualnega stika med ulico in programom v pritličnih nivojih objektov / spodbude za vitalne programe – mladinski center, starejši občani.

Ureditev drevoreda

Drevored brez sprememb cestnega profila: Drevored se umesti v linijo luči. Rešitev ohranja obstoječa razmerja med peš in prometnimi površinami.

Drevored kot del ukrepov umirjanja prometa: Predlagana alternativa preobraža en pas celovške v območje parkiranja. S tem se vzpostavi rob med prometnim delom in delom za pešce. Prostor pešca in kolesarja se sicer ne razširi, omogoči pa se odstranitev obstoječih ovir (količki).

Začasna ureditev plaze ob Celovški cesti med Žibertovo in Lepodvorsko ulico.

Predlaga se premik parkirnih površin na pas ob Celovški cesti, z vmesnim pasom za izstopajoče šoferje (dodatni varnostni ukrep za kolesarje). Vmesni pas služi tudi kot prostor za ureditev drevoreda ter za manevrski prostor izstopajočih iz vozil.

V opuščenih lokalih in paviljonih se predlaga uvedba javnega programa v korist širše lokalne skupnosti vseh starosti (čitalnica/ knjižnica, center za mlade, center za okoljsko ozaveščanje, neprofitna izposoja koles, …)

Urejanje žepnih parkov na obstoječih manjših zelenih površinah ob Celovški

Manjše ureditve za sedenje in počitek na prostem.

_______________________________________________________

projekt: Ureditev Celovške ceste med Drenikovo in Tivolsko

organizacija delavnice:  IPoP, Marko Peterlin, Aidan Cerar

krajinski arhitekti: Paz!Park, Urška Kranjc, Luka Javornik

predlog ureditve: 2009

K66 bo, če jo bodo zgradili, hibridna stavba s petimi stolpi, višine od 30 – 60 m. V zgornjih nadstropjih so predvidena stanovanja, v podstavku, visokem 5 etaž, ki naj bi zapiral južno stranico bodočega parka pa bodo različni poslovni in javni programi, dostopni z različnih nivojev. Streha prve etaže je zasnovana kot del mesta, tako da javni urbani prostor steče preko stopnišč in ramp od ulice proti parku. Bevkperovič so se pri oblikovanju poslužili ustaljenih metod: enostavne volumne so strukturirali po  etažah in si pri tem pomagali z različnimi fasadnimi sistemi, ki so, tako kot vedno, že v natečajni rešitvi premišljeni do popolnosti.

Konec maja letos je ZAPS za investitorja ST Hammer razpisala natečaj s postopkom izbire zainteresiranih arhitekturnih pisarn. Na razpis se je prijavilo 21 kandidatov, prva komisija pa je opravila izbor kandidatov za sodelovanje na natečaju, med katerimi so se v izbor uvrstili Enota, Fanzutti Architect iz Avignona v Franciji, Hosoya Schaefer iz Züricha, Zoboki, Demeter and Associates iz Budimpešte, Ravnikar Potokar, Ofis, Sadar+Vuga in Bevk Perović arhitekti.

Pilot: Avi Šorn, www.baloni.si

Novi sodniški stolp se drži natečajne zasnove, ki je predlagala stolp kot paviljonsko konstrukcijo, kjer so podpore oblikovane kot drevesna debla in etaže, kot hiša na drevesu. Tako je stolp lepo vpet v naravni prostor jezerske obale, k čemur prispevajo tudi izstopajoče ležeče linije njegovih nadstropij. Mimo stolpa je urejen dostop do vode, pod jeklenimi debli neprekinjeno teče jezerska obala, dostop v sodniške prostore preko mostovža pa je pripet na novo krajinsko ureditev Velike Zake.